iz prakse za prakso 53 Underlying factors of the bench press performance among competitive powerlifters Abstract Bench press is considered one of the most recognisable and popular exercises for strength development and is commonly part of resistance training programmes. In addition to squat and deadlift, bench press is one of the three exercises performed in the sport of powerlifting. In this review we propose that the key determinants of 1-repetition-maximum (1 RM) bench press performance can be divided into three categories of factors. Firstly, 1 RM bench press performance is likely dependent on structural and an- thropometric factors including body composition parameters and body segment lengths, widths and girths. Secondly, technique factors likely play a role in 1 RM bench press performance such as barbell and upper limb kinematics, the height of arch in the lumbar spine and the force production of the feet against the floor. Lastly, neuromuscular factors likely contribute to 1 RM bench press performance including voluntary muscle activation, muscle architecture and muscle activity of prime movers in different phases of the lift. Key words: bench press, powerlifting, performance. Matija Reya 1 , Jakob Škarabot 2 , Nejc Šarabon 1,3 Ozadje uspešnosti potiska s prsi pri tekmovalcih triatlona moči Povzetek Potisk s prsi velja za eno izmed najbolj prepoznav- nih in priljubljenih vaj za razvoj jakosti in predsta- vlja eno najbolj prepoznavnih vaj za moč pri delu z utežmi. V športu triatlona moči, za katerega je značilna manifestacija največje jakosti, je potisk s prsi - poleg počepa in mrtvega dviga - sestavni del uspešnega rezultata. Pri pregledu literature na področju dejavnikov uspešnosti potiska s prsi pri enkratni ponovitvi z mejnim bremenom (1 RM) smo ugotovili, da lahko dejavnike razdelimo v tri vsebinske skupine. Prvo sestavljajo strukturni dejavniki, med katere spadajo parametri telesne sestave in parametri telesnih razsežnosti. Drugo sestavljajo dejavniki tehnike, med katere spada- jo kinematika palice in zgornje okončine, višina ledvenega loka in sila potiskanja stopal v podla- go. Tretjo sestavljajo živčno-mišični dejavniki, ki jo zavzemajo parametri nivoja mišične aktivacije, mišične arhitekture in mišične aktivnosti primar- nih izvajalk giba v posameznih fazah dviga. Zaradi splošnega pomanjkanja literature na področju po- pulacije tekmovalcev triatlona moči spodbujamo več raziskovanja na tem področju. Ključne besede: potisk s prsi, triatlon moči, uspe- šnost. 54 Značilnosti triatlona „ moči Triatlon moči (v nadaljevanju TM) je šport, ki združuje nekatere najosnovnejše funk- cije človeškega telesa. Gre za tekmovanje v največji jakosti pri treh osnovnih vajah z utežmi: v počepu, potisku s prsi (v na- daljevanju PP) in mrtvem dvigu. Osnovna pravila TM so preprosta. Cilj tekmovalca je pri vsaki vaji z eno ponovitvijo dvigniti največje breme. Končni zmagovalec je tisti, ki doseže največjo absolutno vsoto prema- ganih bremen vseh treh vaj. Vsak tekmova- lec ima v posamezni disciplini na voljo tri poskuse, pri katerih lahko želeno težo le povečuje, podobno kot pri skoku v višino ali pri olimpijskem dvigovanju uteži. Bistvo vseh treh dvigov je, da so izvedeni v enem samem, tekočem gibu in se izvajajo s stan- dardno olimpijsko palico in utežnimi koluti (Powerlifting zveza Slovenije, 2017). Potisk s prsi „ Od leta 1950 velja PP za eno izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih vaj za razvoj jakosti oziroma pri delu z utežmi. Velja za eno izmed najboljših vaj za razvoj moči in jakosti zgornjega dela telesa in lahko pred- stavlja učinkovito sredstvo v programih kondicijske priprave športnikov (Elliot idr., 1989; Dunnick idr., 2015, Van den Tillar in Et- tema, 2009). Omogoča razvoj mišic, ki so- delujejo pri horizontalnem primiku ramena in iztegovanju komolca ter ramenskih mi- šic, mišic podlahti in široke hrbtne mišice. Tekmovalna izvedba PP je opredeljena s pravili mednarodne zveze TM. Tekmovalec mora ležati na hrbtu in imeti kontakt na po- vršino klopi z glavo, rameni in zadnjico, pri čemer mora imeti celotno površino stopal v kontaktu s tlemi tekom celotnega poteka dviga. Obenem mora držati palico z nad- prijemom, pri čemer širina prijema ne sme presegati 81 cm. Po dvigu palice iz stojal z ali brez pomoči osebja, z iztegnjenimi ko- molci počaka na sodnikov ukaz. Po ukazu lahko tekmovalec spusti palico na prsni koš ali na predel trebuha, pri čemer se ne sme dotakniti pasu. Ko se palica dotakne in za trenutek nepremično sloni na prsnem košu ali trebušnem predelu, lahko tekmovalec po ponovnem sodniškem ukazu začne z dvigom. Tekmovalec mora dvig izvesti s potiskanjem palice do iztegnjenih rok in zaklenjenih komolcev (International Po- werlifting Federation, 2016). Vadba največje jakosti „ Vadba proti uporu je primarno sredstvo za spodbuditev živčno-mišičnih prilagoditev, saj se je pri različnih populacijah izkazala kot učinkovito sredstvo za razvoj jakosti in hipertrofije mišičnega tkiva (Peterson idr., 2005 in Wernbom idr., 2007). Zmožnost udejanjanja največje jakosti pri določeni vaji ali gibu je pogojena z mišično maso, živčnimi dejavniki in s seznanjenostjo z določeno vajo ali gibom (Sale, 1988). Raz- iskave so pokazale, da je volumen trenin- ga jakosti pomembna spremenljivka, ki je odgovorna za mišične adaptacije po vadbi (Schoenfeld idr., 2014), saj se je pokazalo očitno razmerje med dozo (oz. volumnom) treninga jakosti na eni strani ter napred- kom v največji jakosti in hipertrofiji na drugi (Krieger, 2009; 2010). Volumen treninga je opredeljen z bremenom, številom ponovi- tev in številom serij v nekem časovnem ob- dobju. Za jakost je značilno, da je specifična vaji ter obsegu ponovitev, kar pomeni, da več volumna kot bomo opravili z določe- no vajo v določenem obsegu ponovitev, bolj bomo lahko manifestirali jakost za to vajo v tem obsegu ponovitev (Helms, 2015; Stone, 2002; Schoenfeld, 2014). Če se osre- dotočimo na študije, ki uporabljajo enake intenzivnosti in frekvenco pri trenažnem procesu razvoja jakosti, lahko opazimo, da je volumen treninga premo sorazmeren z razvojem jakosti (Robbins idr., 2012) do točke, ko posameznik pride do platoja v razvoju jakosti (Gonzalez-Badillo, 2005). To pomeni, da je za napredek pri jakosti potre- ben optimalen in ne čim večji volumen tre- ninga oziroma največji volumen treninga, pri katerem je regeneracija nemotena. Za dolgoročen napredek pri treningu jakosti ali največje jakosti je torej nujno ravno pra- všnje progresivno povečevanje volumna skozi športnikovo kariero (Helms, 2015). Spreminjanje volumna treninga na teden- ski, mesečni ali celo letni ravni izzove adap- tacijo telesa, ki se kaže v povečani jakosti. Ena izmed adaptacij je akumulacija mišične mase. Večja mišična masa ima na razpola- go več mišičnih vlaken, ki so ključna za premagovanje velikih bremen. Adaptacija živčnega sistema poteka na nivoju rekruta- cije Häkkinen idr., 2000; Aagaard idr., 2002), frekvenčne modulacije (Patten idr., 2001; Kamen in Knight, 2004) in sinhronizacije motoričnih enot (Semmler in Nordstrom, 1998) na tak način, da ti živčno-nadzorni mehanizmi postanejo učinkovitejši. Jakost ni le sposobnost, ampak tudi spretnost. To pomeni, da je za napredovanje v največji jakosti potrebno napredovanje v obvlado- vanju giba ali vaje pri hitrosti in bremenu, pri katerih želimo napredovati v jakosti. Za največjo jakost je zato potrebno obvladati tehniko vaje pri največjih bremenih in po- sledično nizkih hitrostih gibanja (Helms, 2015). Razumevanje koncepta volumna vadbe in posledic, ki so posledica volumna vadbe, je ključno za ugotavljanje dejavni- kov uspešnosti posameznika v tekmovalni manifestaciji največje jakosti, ki je značilna za šport TM. Vpliv strukturnih de- „ javnikov na uspešnost potiska s prsi Raziskave ugotavljajo močno povezanost med pusto telesno maso (v nadaljevanju PTM) in mejnim bremenom enkratne po- novitve (v nadaljevanju 1RM) PP (r = 0,88) ter enako močno povezanost med mišič- no maso in 1RM (Breuche in Abe, 2002; Ye idr., 2013). Isti avtorji tudi navajajo, da 1 kg mišične mase povprečno pojasnjuje 5 kg dviga pri PP z dodatnim pojasnilom Koegh idr. (2009), da pri uspešnejših tekmovalcih (> 410 Wilks točk) vsak povečan kg mišične mase prinese dodatne 4-5 kg oziroma 3 kg pri manj uspešnih tekmovalcih (< 370 Wilks točk). Ugotovitve niso presenetljive, saj je največja hotena mišična jakost tesno po- vezana z mišično maso in prečnim prese- kom skeletnih mišic (Ikai in Fukanaga, 1968; Maughan idr., 1983; Schantz idr., 1983; Ma- ughan in Nimmo, 1984; Castro idr., 1995). Tipično velik delež PTM odraža velik delež mišične mase, kar ima velik potencial za ra- zvoj največje jakosti. Sklepamo lahko, da je razvoj največje jakosti omejen s sposobno- stjo akumuliranja mišične mase (Breuche in Abe, 2002). To potrjuje dejstvo, da absolu- tno najboljši rezultati v TM in dvigovanju uteži pripadajo posameznikom v najtežjih kategorijah. Obstajajo poročila, da je 100 kg PTM nekje tista zgornja meja pri zdravi človeški populaciji (Forbes, 1987), čeprav so nekatere študije, ki so preučevale športni- ke ameriškega nogometa in sumo borce, ugotovile tudi višje vrednosti (Wilmore idr., 1976; Kondo idr., 1994; Abe idr., 1999). Največja kadarkoli izmerjena PTM do leta 2002 znaša 121,3 kg in pripada sumo borcu. Če bi to maso vnesli v napovedno formulo PTM in zmogljivosti počepa, PP in mrtvega dviga ter rezultat primerjali z ameriškim ab- solutnim rekordom do leta 2002, bi dobili 433 napovedanega počepa oziroma 433 dejanskega rezultata, napovedanega 294 iz prakse za prakso 55 kg PP oziroma 296 kg dejanskega rezulta- ta in napovedanega 371 kg mrtvega dviga oziroma 411 kg dejanskega rezultata, pri če- mer je napovedan rezultat tisti, ki je bil iz- računan iz formule in dejanski rezultat tisti, ki je bil dosežen na tekmovanju (Breuche in Abe, 2002). V raziskavi (Akagi idr., 2014) so pri atletih, ki so imeli za sabo vsaj 1 leto izkušenj s PP , ugotovili visoko povezanost (r = 0,88) med največjim prečnim presekom velike prsne mišice in 1RM PP . Vendar brez prilagoditev živčnega sistema oz. živčno- mišične aktivacije povečana produkcija sile ne sovpada s povečanjem mišične mase, pri čemer ostane razmerje med silo in mi- šičnim presekom mišice enako (Maughan idr., 1983; Schantz idr., 1983; Maughan in Nimmo 1984; Sale idr., 1987; Ichinose idr., 1998) ali se celo zmanjša (Alway idr., 1990). Študije, ki so primerjale antropometrične profile tekmovalcev TM, ki so se razlikovali v telesni masi, so ugotovile, da so številne antropometrične spremenljivke odgovor- ne za med-skupinske razlike v največji ja- kosti (Brechue in Abe, 2002; Fort idr., 1996; Keogh idr., 2007). Fry idr. (2007) so pri mla- dih elitnih dvigovalcih uteži odkrili višji de- lež PTM, krajšo nadlahtnico, krajšo golen in krajši trup v primerjavi z mladimi neelitni- mi dvigovalci uteži. Sklepamo lahko, da so podobne povezave prisotne tudi med tek- movalci TM in zmogljivostjo PP . Pomem- ben prispevek uspešnosti v TM ima lahko tudi nižja telesna višina in krajše okončine. Razlaga za to je, da imajo daljši telesni se- gmenti daljše ročice, kar posledično s strani posameznika zahteva več proizvedenega navora za premagovanje istega bremena v primerjavi s posamezniki nižje rasti s krajši- mi okončinami (Fry idr., 2007 in Katch idr., 1980). V študiji Koegh idr. (2009) so primer- jali antropometrične značilnosti uspešnih (> 410 Wilks točk) in manj uspešnih (< 370 Wilks točk) tekmovalcev TM. Predpostavljali so, da bodo manj uspešni tekmovalci imeli nižjo mišično maso, nižje obsege ter daljše okončine od bolj uspešnih tekmovalcev. Rezultati so pokazali, da so imeli vsi tek- movalci TM nadpovprečno mišično maso, kostno maso, nadpovprečno izraženo me- zomorfno komponento in povprečno dol- žino okončin glede na normalno popula- cijo. Ugotovitve so skladne s predhodnimi študijami, ki so preučevale antropometrič- ne lastnosti tekmovalcev TM (Breuche in Abe, 2002; Katch idr., 1980; Keogh idr., 2007; Mayhew idr., 1993). Opazili so tudi izrazito mezomorfno komponento, ki je pri neka- terih posameznikih presegala vrednost 10. Povečana kostna masa in povečana širina kosti, ki sta bili opaženi pri obeh skupinah tekmovalcev, je lahko prednost z vidika povečane zmožnosti razvoja mišične ma- se (Mayhew idr., 1993) in povečane zmo- žnosti zoperstavljanja visokim stiskalnim in strižnim silam ter navorom, ki nastajajo pri premagovanju največjih bremen (Esca- milla idr., 2000). To lahko vpliva na manjšo dovzetnost za poškodbe (predvsem ra- mena, spodnjega dela hrbta in kolena), ki imajo negativen vpliv na trenažni proces in zmogljivost v TM (Keogh idr., 2006). Med skupinama ni bilo razlik glede dolžine se- gmentov, kar pomeni, da omenjena spre- menljivka ni odgovorna za med-skupinske razlike v največji jakosti. Prav tako med sku- pinama ni bilo razlik v kostni masi. Po drugi strani so se med skupinama pokazale raz- like v mišični masi in telesnih obsegih; na- tančneje v absolutni mišični masi, obsegu pokrčene nadlahti, obsegu podlahti in ob- segu prsnega koša. Rezultati nakazujejo in ponovno potrjujejo pomembnost mišične mase pri TM. Odgovor na povečano mišič- no maso v boljši skupini tekmovalcev TM bi lahko iskali v izkušnjah s treningom najve- čje jakosti, trenažnem procesu in genetiki. Avtorji izključujejo uporabo dopinga kot eno izmed možnih odgovorov, saj nihče izmed preiskovancev v roku dveh let pred raziskavo ni bil testiran pozitivno na dopin- škem testu (Koegh idr., 2009). Pri raziskavi Koegh idr. (2009) velja omeniti, da je bila opravljena glede na uspešnost rezultata v TM in ne izključno glede na uspešnost pri PP . Upoštevajoč, da PP najmanj pripomore k skupnemu dosežku v TM (tekmovalci so sposobni dvigovati večja bremena pri po- čepu in mrtvemu dvigu v primerjavi s PP), obstaja možnost, da so uspešni tekmovalci v raziskavi Koegh idr. (2009) kategorizirani kot uspešni zaradi dobrih počepov in mr- tvih dvigov in ne toliko zaradi uspešnosti PP . Rezultatov študije torej ne moremo posploševati, saj zaradi omenjenega, ne moremo enačiti skupne uspešnosti v TM z uspešnostjo pri PP . Hart, Ward in Mayhew (1991) so preverjali vpliv antropometričnih značilnosti na zmogljivost PP pri posame- znikih, ki se rekreativno ukvarjajo z vadbo za moč. Poleg že znanega vpliva mišične mase in telesnih obsegov na zmogljivost so odkrili značilno negativno povezavo med dolžino nadlahtnice in zmogljivostjo PP , kar je v nasprotju s prej opisanimi ugo- tovitvami Koegh-a idr. (2009). Iz teh ugoto- vitev ni mogoče skleniti, da so tekmovalci s krajšimi rokami na splošno v prednosti, saj je po drugi strani daljša dolžina roke bolj ugodna za zmogljivost pri mrtvemu dvi- gu (Mayhew idr., 1993). Prav tako so Koegh idr. (2009) predlagali nadaljnje raziskovanje povezave antropometričnih značilnosti za vsak dvig posebej, s katerimi bi lahko dobili teoretično optimalen antropometrični pro- fil za počep, PP in mrtvi dvig. Vpliv dejavnikov „ tehnike na uspešnost potiska s prsi PP je kompleksen gib, pri katerem mo- ramo sočasno izvesti tri gibanja: upogib ramena, horizontalni primik ramena ter izteg komolca. Potrebe po upogibu ra- mena naraščajo z oddaljenostjo palice od ramenskega sklepa v transverzalni ravnini. Običajno je pri PP oddaljenost palice od ramena v transverzalni ravnini največja ta- krat, ko palica v najnižji točki dviga miruje na prsnem košu. Potrebe navora horizon- talnega primika ramena naraščajo s širino prijema palice, saj se z oddaljenostjo dlani od ramena v transverzalni ravnini povečuje navor na horizontalne primikalke ramena. Glede na to, da se širina prijema pri izvaja- nju PP med dvigom ne spreminja, ostajajo navori horizontalnega primika tekom dviga enaka. Pri iztegu komolca se potrebe po iz- tegu komolca povečujejo s postavljanjem komolcev pred palico. Glede iztega komol- ca in horizontalnega primika moramo upo- števati tudi vpliv lateralnih sil na palico, ki nastajajo pri dvigu. V študiji (Duffey in Chal- lis, 2011) poročajo, da velikost lateralnih sil pri 1RM pri začetnikih predstavlja 26 % ve- likosti vertikalnih sil. Lateralne sile so zaradi rezultante vektorjev vertikalnih in lateralnih sil odgovorne za zmanjševanje ročice ho- rizontalnega primika. Na ta način poteka horizontalni primik in izteg komolca sin- hrono, saj je izteg komolca odgovoren za povečevanje lateralnih sil in s tem pomaga pri izvedbi horizontalnega primika (Nuck- ols, 2017). Območje preloma pri „ vadbi največje jakosti Pri vadbi za razvoj jakosti je veliko govora o pojavu točke preloma oz. bolje rečeno o območju preloma (v nadaljevanju OP). Splošno gledano je to točka ali območje med obsegom gibanja pri vadbi za razvoj jakosti, za katerega je značilno nepropor- cionalno povečanje težavnosti premago- vanja upora (Krompf in Arandjelović, 2016). OP je zanimivo predvsem iz dveh praktič- 56 nih vidikov. Prvi se nanaša na zmogljivost in predpostavlja, da je OP najšibkejši člen pri izvajanju določene vaje in je posledič- no glavni omejitveni dejavnik, ki ima lah- ko bistven pomen pri trenažnem procesu vadbe za razvoj jakosti ali je neposredno odgovoren za športnikov rezultat (pri dvi- govanju uteži in TM). Drugi vidik se nanaša na varnost pri vadbi ter na preprečevanje poškodb. V smislu, da neproporcionalno povečanje težavnosti vaje v kombinaciji z biomehansko šibkim členom v obsegu gibanja poveča možnost za »razpad« opti- malne tehnike, s čimer se poveča možnost za pojav poškodbe (Krompf in Arandjelo- vić, 2016; Elliott idr., 1989). OP lahko delno opišemo z odnosom sila : dolžina mišice. Znano je, da krajšanje ali raztezanje mišice glede na njeno optimalno dolžino za proi- zvodnjo sile povzroča zmanjšano prekriva- nje aktina in miozina, kar negativno vpliva na razvoj sile (Smith idr., 1996). To pomeni, da se zmožnost proizvajanja mišične sile med obsegom gibanja vaje spreminja ne glede na spremembo ročic, ki je posledica biomehanike vaje. Sila, ki jo posamezna mi- šica lahko razvije proti uporu, je določena z biomehnskimi značilnostmi človeškega te- lesa in specifične vaje. To vključuje prenos sil preko ročic in navorov. Navor se spre- minja s spreminjanjem sile, ki jo proizvaja mišica in z dolžino ročice, na kateri mišica deluje preko sklepa. Dolžina ročice pri vad- bi za moč je določena s kotom v sklepu ali z oddaljenostjo bremena od trajektorije gibanja. Razumevanje delovanja navorov pri vadbi moči je pomemben faktor pri obravnavanju OP zaradi biomehanskih sprememb, ki vplivajo na izvajanje vaje na različnih funkcionalnih področjih (Krompf in Arandjelović, 2016). Območje preloma pri „ potisku s prsi O OP pri PP je veliko govora v prvih študi- jah, ki so preučevale biomehaniko izvajanja PP z zelo velikimi in največjimi bremeni (El- liott idr., 1989; Lander idr., 1985; Madsen in McLaughlin, 1984). OP (Slika 3) so opredelili kot zaviralno fazo koncentričnega dela dvi- ga, ki se začne ob največji hitrosti premika- nja palice navzgor in traja do trenutka, ko doseže najnižjo hitrost gibanja (Madsen in McLaughlin, 1984; Elliott idr., 1989). Med tem časom je sila potiskanja nižja od sile teže bremena, zato pride do zaviranja giba- nja palice (van der Tillaar in Ettema, 2010). Zgodi se pri kvazi maksimalnih (90 % 1RM), maksimalnih (1RM) ter pri supramaksimal- nih dvigih, pri katerih se pojavi neuspešen poskus (> 1RM), medtem ko se pri sub- maksimalnih dvigih (80 % 1RM) ne pojavi. Območje zavzema 35-45 % celotnega ver- tikalnega premika palice (Newton idr., 1997; Elliot idr., 1989). Razlog pojava OP še ni pov- sem razjasnjen. Elliot idr. (1989) so ugotovili, da pri PP povečan navor v ramenskem in komolčnem sklepu ali zmanjšana aktivnost glavnih izvajalk giba (velika prsna mišica, sprednja ramenska mišica in iztegovalka komolca) nista odgovorna dejavnika za po- jav točke preloma pri koncentričnem delu PP . Elliot idr. (1989) in Madsen in McLaughlin (1984) so sklepali, da v OP pride do neugo- dnega odnosa sila : dolžina mišice, saj naj bi bile tedaj mišice v mehansko neugodnem položaju z omejeno sposobnostjo razvoja sile. Kasneje sta Van den Tillaar in Ettema (2010) to hipotezo zavrnila in predpostavi- la, da se OP ne pojavi zaradi samega one- mogočenega razvoja sile v tem položaju, temveč zaradi zmanjšane potenciacije, ki je posledica shranjene elastične energije ekscentrično-koncentrične kontrakcije. Ta začenja pojenjati ravno v časovnem ob- močju pojava točke preloma. Kasneje so isti avtorji Van den Tillaar, Saeterbakken in Ettema (2012) želeli potrditi to hipotezo z raziskavo, v kateri so primerjali kinematiko in mišično aktivnost pri izometričnem PP v različnih položajih oz. kotih v sklepih in obi- čajno izvedbo 1RM. V izometričnih pogojih ne more priti do izkoriščanja elastične ener- gije ekscentrično-koncentrične kontrakcije, zato bi pojav morebitnega OP (relativno zmanjšana proizvodnja sile v določenem položaju) pomenil, da njihova hipoteza ne more držati. Ugotovili so, da je tako pri izo- metrični kot tudi običajni izvedbi PP prišlo do pojava OP v enakem območju dviga, kar pomeni, da je ta pojav dejansko posle- dica mehansko neugodnega položaja, ki se nanaša na razmerje sila : dolžina mišice, kar predlagali že Elliot idr. (1989) in Madsen in McLaughlin (1984). Van den Tillaar in Ette- ma (2009) so primerjali uspešne in neuspe- šne poskuse 1RM PP pri posameznikih, ki so imeli vsaj eno leto izkušenj s treningom PP . Pri neuspešnih poskusih je bila višina palice v trenutku, ko se je neuspešen dvig zgodil, nižja v primerjavi z višino palice ob najnižji hitrosti dviga pri uspešnem poskusu. To je skladno z večjim navorom v komolčnem sklepu, ki se je pojavil v točki najnižje hitro- sti dviga pri neuspešnih poskusih. Elliot idr. (1989) so odkrili, da se v OP navor v ramen- skem sklepu zmanjša tako v uspešnih kot tudi v neuspešnih poskusih, medtem ko sta Van den Tillaar in Ettema (2009) odkrila nespremenjen navor v ramenskem sklepu v različnih fazah dviga. V območju točke preloma pri uspešnih dvigih se je navor v komolčnem sklepu zmanjšal za 8 %, med- tem ko je pri neuspešnih dvigih ostal ne- spremenjen. To je lahko pojasnjeno z manj- šimi koti upogiba komolca in manjšemu ramenskemu horizontalnemu odmiku, ob najnižji hitrosti dviga, pri uspešnih poskusih v primerjavi z neuspešnimi. Posledica tega je večji navor na komolčni sklep ob najnižji hitrosti dviga pri neuspešnih dvigih. Kinematika palice in „ zgornje okončine pri potisku s prsi Med različnimi bremeni (80 % 1RM, 1RM in 104 % 1RM) ni velikih razlik med potjo palice v ekscentričnem delu dviga. Palica v ekscentričnem delu giba pri 1RM potuje od začetnega položaja do točke največje hitrosti pod 18° kotom, medtem ko se od točke največje hitrosti do točke mirovanja na prsnem košu giba pod 24° kotom. Pri koncentričnem delu dviga se pot palice med zgoraj omenjenimi bremeni razlikuje. S povečevanjem bremena se povečuje te- žnja po zmanjševanju navora na ramenski sklep, saj se je pokazal trend, da se s pove- čevanjem bremena povečuje tudi horizon- talni premik palice glede na začetno točko koncentričnega dela giba. Od začetnega mirovanja palice na prsnem košu do toč- ke največjega pospeška v fazi pospeševa- nja koncentričnega dela dviga je bila pot premikanja palice pod kotom 88° za 80 % 1RM, pod kotom 60° za 1RM in pod kotom 57° za 104 % 1RM, pri čemer 0° predstavlja negativno abscisno os sagitalne ravnine, medtem ko 90°predstavlja ordinatno os sagitalne ravnine. Od točke največjega po- speška do največje hitrosti se je pot palice obnašala podobno (70° za 80 % 1RM, 66° za 1RM in 51° za 104 % 1RM). Ta trend se je na- daljeval skozi nadaljnji potek dviga z izjemo neuspelega poskusa (104 % 1RM), kjer se je horizontalni premik povečal do te mere, da posameznik ni bil več sposoben premagati bremena. Povprečen kot poti palice med koncentričnim delom dviga za 1RM breme je v fazi pospeševanja znašal 66°, medtem ko je v OP znašal 50° (Elliott idr., 1989). O podobnem trendu poti palice poročajo tudi Madsen in McLaughlin (1984). OP je zavzemalo 28,8 % celotne faze koncentrič- nega dela dviga pri 1RM bremenu in 36,5 % celotnega horizontalnega premika palice v iz prakse za prakso 57 primerjavi z neuspelim poskusom, kjer je OP zavzemalo 40,8 % celotnega časa dviga in 57,4 % celotnega horizontalnega premi- ka palice (Elliott idr., 1989). Po začetni točki faze pospeševanja, ki je povprečno trajala 0,09 s, so preiskovanci v raziskavi (Elliott idr., 1989) začeli premikati komolce lateralno tekom celotnega koncentričnega dela 1RM dviga. To pomikanje komolca v transver- zalni ravnini in postavljanje komolcev tik pod pravokotno projekcijo težišča palice je odgovorno za zmanjševanje navora v ko- molcu v prvi polovici koncentričnega dela dviga. Lander idr. (1985) so predlagali, da je optimalen kot med trupom in nadlahtnico v začetni fazi dviga nekje okoli 45°. Ta kot se kasneje začne povečevati do 90° z name- nom večjega sodelovanja velike prsne mi- šice pri poznejših fazah dviga. Drugi avtorji poročajo o nekoliko drugačnih kotih med trupom in nadlahtnico z vrednostjo 60° v začetni fazi dviga in z največjo vrednostjo 68° v kasnejši fazi dviga (Elliott idr., 1989), oziroma 60° v začetni fazi in 71° v končni fa- zi dviga (Van der Tillaar in Ettemma, 2010). Ledveni lok in sila po- „ tiskanja stopal v pod- lago pri potisku s prsi Pravila mednarodne zveze TM ne omeju- jejo uporabe ledvenega loka med izvedbo PP . Na osnovi izkušenj v praksi in po poroča- nju tekmovalcev in trenerjev TM predvide- vamo, da lahko ustvarjanje ledvenega loka predstavlja prednost zaradi posledičnega privzdiga spodnjega dela prsnega koša ter s tem zmanjšanega upogiba komolca in horizontalnega odmika ramen, kar bi lah- ko vplivalo na biomehansko bolj ugoden položaj v začetni fazi dviga. Prav tako se omenja tudi pomembnost potiskanja sto- pal v tla in povezanost le-tega z ledvenim lokom ter večjo zmogljivostjo v najnižji toč- ki koncentričnega dela dviga. Ob pregledu literature z dotičnega področja nismo našli študije, ki bi preučevala vpliv loka ali poti- skanja stopal v tla na izvedbo PP . Vpliv živčno-mišičnih „ dejavnikov na uspe- šnost potiska s prsi Pri izvajanju PP z uporabo olimpijske pa- lice sta najbolj aktivni velika prsna mišica ter iztegovalka komolca in nekoliko manj prednja ramenska mišica. Ta ugotovitev ni presenetljiva glede na velikost teh dveh mišic in njihovo zmožnost proizvodnje si- le pri dotičnem gibu. Izkazalo se je, da je iztegovalka komolca najbolj dovzetna za spremembe v aktivnosti pri uporabi raz- ličnih variacij (Stasntny idr., 2017). Pri tradi- cionalnemu mišičnemu modelu PP se za glavne izvajalke giba smatrajo velika prsna mišica, prednja ramenska mišica in iztego- valka komolca. Omenjeni mišični model so sprva uporabili Elliot idr. (1989), ki so upora- bil medialni del velike prsne mišice in dol- go glavo iztegovalke komolca. Kasneje je Barnett (1995) predlagal, da bi lahko imela široka hrbtna mišica prav tako pomembno vlogo pri izvajanju PP . Njegove ugotovitve so potrdili tudi Campos in Silva (2014) ter Norwood idr. (2007). Król in Golas (2017) sta ugotovila, da se s povečevanjem breme- na od 70 % 1RM do 100 % 1RM povečuje mišična aktivnost velike prsne mišice, izte- govalke komolca, prednje ramenske mišice in široke hrbtne mišice. S to izjemo, da se pri 100 % 1RM v začetni fazi koncentrične- ga dela giba, aktivacija velike prsne mišice zmanjša, medtem ko se aktivacija iztego- valke komolca poveča. Velika prsna mišica tako pri največji aktivnosti zamenja vlogo iz glavne izvajalke giba v glavno-podpor- no izvajalko giba glede na submaksimalne aktivnosti. Vlogo glavne izvajalke giba pri 1RM BP tako prevzameta prednja ramen- ska mišica in iztegovalka komolca (Król in Golas, 2017). Nasprotno drugi avtorji ugo- tavljajo, da sta imeli velika prsna mišica in iztegovalka komolca povečano aktivnost v OP , kar nakazuje, da sta ti dve mišici odgo- vorni za premagovanje OP (Van der Tillaar, Saeterbakken in Ettema, 2012). Raziskave ugotavljajo, da v koncentričnem delu PP ni bilo razlik v mišični aktivaciji med uspešnim poskusom 1RM in neuspešnim poskusom 1RM (breme 1RM + 2,5 kg) z dodatnim pojasnilom, da je bila aktivacija ramenske mišice v obdobju pred OP manjša pri neu- spešnem poskusu v primerjavi z uspešnim poskusom 1RM (Van der Tillaar in Ettema, 2009). Avtorji so opazili tudi aktivnost dvoglave upogibalke komolca v začetku pospeševalne faze, ki je največjo aktivnost dosegla ob koncu OP . Aktivacija dvoglave upogibalke komolca naj bi služila stabili- zaciji komolca (Elliot idr, 1989). V raziskavi (Kristiansen idr., 2015) so preučevali razlike v aktivaciji sinergistov med tekmovalci TM in netreniranimi posamezniki. Pri aktivaciji sinergistov so opazili večje medsebojne razlike v skupini izkušenih tekmovalcev v primerjavi z začetniki, kar nakazuje, da ima- jo tekmovalci bolj individualizirane moto- rične strategije pri PP v primerjavi z zače- tniki (Kristiansen idr., 2015). Tudi mišična arhitektura ima lahko vpliv na zmogljivost pri TM, saj je bila pokazana pozitivna povezava med dolžino mišičnih fasciklov in zmogljivostjo pri TM, negativna povezava zmogljivosti s peresnim kotom in negativna povezava med dolžino mišič- nih fasciklov in peresnim kotom (Breuche in Abe, 2002). Dolžina mišičnih fasciklov očitno vpliva na večjo proizvodnjo sile, gle- de na prečni presek mišice. Normalizirana sila na prečni presek mišice je tako večja pri dolgih mišičnih fasciklih in manjša pri velikih peresnih kotih (Kerns idr., 2000; Ku- magai idr., 2000). Akumulacija PTM je po- vezana z dolžino mišičnih fasciklov zaradi dodajanja serialnih sarkomer (Tarbary idr., 1972; Lynn in Morgan 1984; Baker idr., 2000) ali zaradi povečane dolžine sarkomer (Bar- nett idr., 1980; Ashmore in Summers, 1981; Baker idr., 2000). Zaključek „ Zanimivo bi bilo preučiti, katera izmed treh skupin dejavnikov, ki vplivajo na 1RM PP , ima največ zaslug za uspešnost PP . Glede na splošne ugotovitve dosedanjih študij fa- voriziramo skupino strukturnih dejavnikov zaradi pogostih poročanj o visoki povezavi mišične mase z uspešnostjo v TM. Pri dru- gih dveh skupinah so študije v povezavi s tekmovalci triatlona moči zelo omejene, zato so napovedi glede zaslug dejavnikov tehnike in živčno-mišičnih dejavnikov ve- čja neznanka. Zaradi splošnega pomanj- kanja literature na populaciji tekmovalcev TM, spodbujamo več raziskovanja na tem področju. Omenjena populacija je z razi- skovalnega vidika zanimiva zaradi narave športa TM, pri katerem je za uspešen rezul- tat potrebna ultimativna sposobnost prika- za največje jakosti. Literatura „ Aagaard, P., Simonsen, E. B., Andersen, J. L., 1. Magnusson, P., Dyhre-Poulsen, P. (2002). Inc- reased rate of force development and neural drive of human skeletal muscle following resistance training. Journal of Applied Physio- logy, 93, 1318–1326. Abe, T., Brown, J. B., Brechue, W. F. (1999). 2. Architectural characteristics of muscle in black and white college football players. Medicine and Science in Sports and Exercise, 31, 14 48–1452 58 Akagi, R., Tohdoh, Y., Hirayama, K., Kobayashi, 3. Y. (2014). Relationship of pectoralis major muscle size with bench press and bench throw performances. Journal of Strength and Conditioning Research, 28, (6), 1778-82. Ashmore, C. R., Summers, P. J. (1981) Stretch- 4. induced growth in chicken wing muscles: myofibrillar proliferation. American Journal of Physiology, 51, 93–97. Baker, M. J., Utkan, A., Khalafi, A., Green, S., 5. Caiozzo, V. J. (2000). Sarcomere remodeling following muscle lengthening: architectur alanalysis. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 211. Barnett, J. G., Holly, R. G., Ashmore, A. R. 6. (1980) Stretch-induced growth in chicken wing muscles: biochemical and morpholo- gical characterization. American Journal of Physiology, 239, 39–46. Barnett, C., Kippers, V., Turner, P. (1995). Effec- 7. ts of Variations of the Bench Press Exercise on the EMG Activity of Five Shoulder Mu- scles. Journal of Strength and Conditioning Research, 9, (4), 222±7. Brechue, W. F. in Abe, T. (2002). The role of 8. FFM accumulation and skeletal muscle ar- chitecture in powerlifting performance. Eu- ropean Journal of Applied Physiology, 86, (4), 327-36. Caiozzo VJ, Perrine JJ, Edgerton VR. (1981). 9. Training-induced alterations of the in vivo force–velocity relationship of human mu- scle. Journal of Applied Physiology, 53, (3), 750–4. Campos, Y. D. A. C., Da Silva, S. F. (2014). 10. Comparison of electromyographic activity during the bench press and barbell pullover exercises. Motriz Revista de Educacao Fisica, 20, (2), 200-205. Castro, M. J., McCann, D. J., Shaffrath, J. D., 11. Adams, W. C. (1995). Peak torque per unit cross-sectional area differs between streng- thtrained and untrained young adults. Me- dicine and Science in Sports and Exercise, 27 , 397–403. Cheng, A. J., & Rice, C. L. (2010). Voluntary 12. activation in the triceps brachii at short and long muscle lengths. Muscle and Nerve, 41, (1), 63–70. Duffey, M. J. in Challis J. H. (2011). Vertical and 13. lateral forces applied to the bar during the bench press exercise in novice lifters. Journal of Strength and Conditioning Research, 25(9), 24 4 2 -7. Dunnick, D.D., Brown, L. E., Coburn, J.W., Lynn, 14. S.K., Barillas, S.R. (2015). Bench Press Upper- Body Muscle Activation Between Stable and Unstable Loads. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 29(12), 3279-83. Elliott, B. C., Wilson, G. J., in Kerr, G. K. (1989). A 15. biomechanical analysis of the sticking regi- on in the bench press. Medicine and Science in Sports and Exercise, 21, 450–462. Escamilla, R. F., Lander, J. E., in Garhammer, 16. J. (2000). Biomechanics of powerlifting and weightlifting exercises. Exercise and Sport Sci- ence. Philadelphia: Lippincott Williams and Wilkins. Forbes, G. B. (1987). 17. Human body compositi- on: growth, aging, nutrition, and activity. Ber- lin, Heidelberg, New York: Sprineger. Fort, C., Dore, E., Defranca, N., and Van Praa- 18. gh, E. (1996). Anthropometric and performan- ce characteristics in elite powerlifters of both sexes. In: First Annual Congress, Frontiers in Sport Science, the European Perspective. Ni- ce: European College of Sports Science. Fry, A. C., Ciroslan, D., Fry, M. D., LeRoux, C. D., 19. Schilling, B. K., in Chiu, L. Z. F. (2007). Anthro- pometric and performance variables discri- minating elite American junior men weigh- tlifters. Journal of Strength and Conditioning Research, 20, 861–866. Gonzalez-Badillo, J.J., et al. (2005). Moderate 20. resistance training volume produces more favorable strength gains than high or low volumes during a short-term training cycle. Journal of Strength and Conditioning Resear- ch, 19, (3), 689-97. Häkkinen, K., Kallinen, M., Izquierdo, M., Jo- 21. kelainen, K., Lassila, H., Mälkiä, E., Kraemer, W. J., Newton, R. U., Alen, M. (1998). Changes in agonist-antagonist EMG, muscle CSA, and force during strength training in middle- aged and older people. Journal of Applied Physiology, 84, 1341–1349. Hart, C. L., Ward, T. E., in Mayhew, D. L.(1991). 22. Anthropometric correlates with bench press performance following resistance training. Sports Medicine Training and Rehabilitation, 2, 89–95. Helms, E., Valdez, A., & Morgan, A. (2015). T 23. he Muscle and Strength Pyramids. Training. Prido- bljeno 6.4.2018 iz https://muscleandstreng- thpyramids.com/ Ichinose, Y., Kanehisa, H., Ito, M., Kawakami, 24. Y., Fukunaga, T. (1998). Morphological and functional differences in the elbow extensor muscle between highly trained male and female athletes. European Journal of Applied Physiology, 78, 109–114. Ikai, M., Fukunaga, T. (1968). Calculation of 25. muscle strength per unit cross-sectional area of human muscle by means of ultraso- nic measurement. Internationale Zeitschrift Fur Angewandte Physiologie, 26, 26–32. Kamen, G., Knight, C. A. (2004). Training-re- 26. lated adaptations in motor unit discharge rate in young and older adults. The journals of gerontology. Series A, Biological sciences and medical sciences, 59, 1334–1338. Katch, V. L., Katch, F. I., Moffatt, R., and Git- 2 7. tleson, M. Muscular development and lean body weight in body builders and weight lifters. Medicine and Science in Sports and Exercise, 12, 340–344. Keogh, J. W. L., Hume, P. A., Pearson, S. N., 28. and Mellow, P. (2007). Anthropometric di- mensions of male powerlifters of varying body mass. Journal of Sports Sciences, 25, 1365 –1376 . Keogh, J. W. L., idr. (2009). Can absolute and 29. proportional anthropometric characteristi- cs distinguish stronger and weaker power- lifters? Journal of Strength and Conditioning Research, 23, 8, 2256–2265. Kondo, M., Abe, T., Ikegawa, S., Kawakami, Y., 30. Fukunaga, T. (1994). Upper limit of fat-free mass in humans: a study on Japanese Sumo wrestlers. American Journal of Human Biolo- gy, 6, 613–618. Krieger, J. W. (2009). Single versus multiple 31. sets of resistance exercise: a meta-regressi- on. Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 23, 1890-1901. Krieger, J. W. (2010). Single vs. multiple sets of 32. resistance exercise for muscle hypertrophy: a metaanalysis. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 24, 1150-1159. Kristiansen, M., Madeleine, P., Hansen, E. A., 33. & Samani, A. (2015). Inter-subject variabili- ty of muscle synergies during bench press in power lifters and untrained individuals. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25 (1), 89–97. Król, H., Golas, A., & Sobota, G. (2010). Com- 34. plex analysis of movement in evaluation of flat bench press performance. Acta of Bioen- gineering and Biomechanics, 12 (2), 93–98. Krompf, J. in Arandjelović, O. (2016). The stic- 35. king point in the bench press, the squat and the deadlift: Similarities and differences, and their significance for research and practice. Sports Medicine, (4), 631-640. Kumagai, K., Abe, T., Brechue, W. F., Mizuno, M. 36. (2000). Sprint performance is related to mu- scle fascicle length in male 100-m sprinters. Journal of Applied Physiology, 88, 811–816. Lander, J. E., Bates, B. T., Swahill, J. A., in Hamill, 37. J. (1985). A comparison between free-weight and isokinetic bench pressing. Medicine and Science in Sports and Exercise, 17 , 344–353. Lynn, R., Morgan, D. L. (1984) Decline running 38. produces more sarcomeres in rat vastus in- termedius muscle fibers than does incline running. Journal of Applied Physiology, 77 , 1439–14 4 4 Madsen, N., in McLaughlin, T. (1984). Kinema- 39. tic factors influencing performance and inju- ry risk in the bench press exercise. Medicine & Science in Sports & Exercise, 16, (4), 376–381. Maughan, R. J., Nimmo, M. A. (1984). The 40. influence of variations in muscle fibre com- position on muscle strength and cross-secti- onal area in untrained males. The Journal of Physiology, 351, 299–311. Maughan, R. J., Watson, J. S., Weir, J. (1983). 41. Strength and cross-sectional area of human iz prakse za prakso 59 skeletal muscle. The Journal of Physiology, 338, 37–49. Mayhew, J. L., McCormick, T. P., Piper, F. C., 42. Kurth, A. L., and Arnold, M. D. (1993). Relati- onships of body dimensions to strength per- formance in novice adolescent male power- lifters. Pediatric Exercise Science, 5, 347–356. Mayhew, JL, Piper, FC, and Ware, JS. (1993). 43. Anthropometric correlates with strength performance among resistance trained at- hletes. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33, 159–165. McLaughlin, T. M. (1985). Grip spacing and 44. arm position. Powerlifting U.S.A, 8, (6), 24. McLaughlin, T. M. (1985). Bar path and the 45. bench press. Powerlifting U.S.A, 8, (5), 20. Newton, R. U. idr. (1997). Influence of load and 46. stretch shortening cycle on the kinematics, kinetics and muscle activation that occurs during explosive upper-body movements. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 75 (4), 333-42. Norwood, J. T., Anderson, G. S., Gaetz, M. B., 47. Twist, P. W. (2007). Electromyographic activi- ty of the trunk stabilizers during stable and unstable bench press. Journal of Strength and Conditioning Research, 21 (2), 343-347. Nuckols, G. (2017). How to Bench: The Defini- 48. tive Guide. Pridobljeno 23. 1. 2018 iz https:// www.strongerbyscience.com/how-to-ben- ch/ Patten, C., Kamen, G., Rowland, D. M. (2001). 49. Adaptations in maximal motor unit dischar- ge rate to strength training in young and ol- der adults. Muscle Nerve, 24, 542–550. Peterson, M. D., Rhea, M. R., Alvar, B. A. (2005) 50. Applications of the dose-response for mu- scular strength development: a review of meta-analytic efficacy and reliability for designing training prescription. Journal of Strength and Conditioning Research, 19, 950- 958. Powerlifting zveza Slovenije. (2018). Prido- 51. bljeno 13.4.2018 iz http://www.powerlifting. si/ Robbins, D.W., P.W. Marshall, in M. McEwen. 52. (2012) The effect of training volume on lo- werbody strength. Journal of Strength and Conditioning Research, 26 (1), 34-9. Sale, D. G., MacDougall, J. D., Alway, S. E., 53. Sutton, J. R. (1987). Voluntary strength and muscle characteristics in untrained men and women and male body builders. Journal of Applied Physiology, 62, 1786–1793. Sale, D. G. (1988). Neural adaptation to resis- 54. tance training. Medicine and Science in Sports and Exercise, 20, 135-45. Schantz, P., Randall-Fox, E., Hutchison, W., Ty- 55. den, A., Astrand, P. O. (1983). Muscle fiber type distribution, muscle cross-sectional area and maximal voluntary strength in humans. Acta Physiologica Scandinavica, 1 17 , 219–226. Schoenfeld, B.J. idr. (2015). Effects of Low- 56. Versus High-Load Resistance Training on Muscle Strength and Hypertrophy in Well- Trained Men. Journal of Strength and Condi- tioning Research, 29 (10), 2954-63. Semmler, J. G., Nordstrom, M. A. (1998). Motor 5 7. unit discharge and force tremor in skill- and strength-trained individuals. Experimental Brain Research, 1 19, 27–38. Smith, L. K., Weiss, E. L., Lehmkuhl, L. D. (1996) 58. Brunnstrom’s clinical kinesiology. (5th ed.). Philadelphia: F.A. Davis Company. Stastny, P. idr. (2017). A systematic review of 59. surface electromyography analyses of the bench press movement task. PLoS One, 12, (2). Stone, M., S. Plisk, and D. Collins. (2002). Tra- 60. ining principles: evaluation of modes and methods of resistance training--a coaching perspective. Sports Biomechanic, 1 (1), 79- 103. Tarbary, J. C., Tarbary, C,. Tardieu, C., Tardieu, 61. G., Goldspink, G .(1972). Physiological and structural changes in the cat’s soleus muscle due to immobilization at different lengths by plaster casts. Journal of Applied Physiology, 224, 231–244. Van Den Tillaar, R., in Ettema, G. (2009). A 62. comparison of successful and unsuccessful attempts in maximal bench pressing. Medi- cine and Science in Sports and Exercise, 41, (11), 2056–2063. Van den Tillaar, R., in Ettema, G. (2010). The 63. “sticking period” in a maximum bench press. Journal of Sports Sciences, 28, (5), 529–535. Van Den Tillaar, R., Saeterbakken A. H., Et- 64. tema, G. (2012). A comparison of successful and unsuccessful attempts in maximal ben- ch pressing. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41 (11), 2056–2063. Wernbom, M., Augustsson, J. in Thomee, R. 65. (2007). The influence of frequency, intensity, volume and mode of strength training on whole muscle cross-sectional area in hu- mans. Sports Medicine, 37 , 225-264. Wilmore, J. H., Parr, R. B., Haskell, W. L, Costill, 66. D. L, Milburn, L. J., Kerlan, R. K. (1976). Athletic profile of professional football players. The Physician and Sportsmedicine, 4, 45–54. Ye, X idr. (2013). Relationship between lifting 67. performance and skeletal muscle mass in eli- te powerlifters. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 53 (4), 409-14. Izr. prof. dr. Nejc Šarabon, dipl. fiziot., prof. šp. vzg. Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola nejc.sarabon@fvz.upr.si