V llbijski Diiš^avL Roman. Angleški spisal A. Conan Doyle. V Egipt, v deželo bajncga Nila in nepregledne puSčave, v deželo piramid in tempeljnov in razvalin, v deželo kjer se srečavata križ in polumesec, evropska in Aiientalska kultura — tja nas vodi naša povest. Nekdaj, pred mnogimi, mnogimi tisočleti je tam živel narod egipčanski, mogočni faraoni so mu vladali in njihova oblast je segala daleč preko mej Nila in Egipta. Orjaške piramide, razsežne groblje mest in palač, mračne razvaline tempeljnov še danes pripovedujejo o njihovem bogastvu, o njihovi veri, o mišljenju in življenju njihovega naroda. Pa faraoni so legli v grob in Egipčani so izginili v valu zgodovine, dolino Nila pa je preplavilo divje, bojevito ljudstvo Arabcev, mohamedanov in použilo vase zadnje ostanke nekdanjega mogočnega egipčanskega rodu. In več nego tisoč let je nemoteno viadal mohamedanski polumesec nad Nilom in odtod razširil vero Mohamedovo in oblast kalifov preko afriške puščave tja do obal atlantiškega morja tcr ob Nilu navzgor globoko v osrčje Sudana, v deželo črncev, zamorcev. Dokler ni zemljo si osvajajoči Anglež prišel v Egipt in ga zasedel, sredi pretečenega sloletja. Po hudih bojih šele, seve. V krvi so udušik angleške čete upo- -re mohamedanskih beduinov, borečih se za neodvisnost svoje zemlje, in komaj je bila zadušena vstaja v en^ffi kotu dežele, že je izbruhnil požar na drugein koncu in ni še mnogo desetletij temu, da so Angleži po hudih bojih zatrli zadnjo večjo vstajo dervišev, fanatične mohamedanske sekte, ob gornjcm Nilu. jPravi gospodarji Egipta so Angleži le ob spodnjem Nilu. Ob brezkončnih peščenih puščavah desno in levo ob gonijem Nilu pa so prej ko slej beduini neoporečeni vladarji. Potovati po Nilu navzgor pod varstvom številnih obrežnih postojank in posadk Angležev to je siccr več ali manj varno, kdor pa hoče prodreti od Nila vstran v puščavo, ta mora še dandanes skoraj z gotovostjo računati, da sc bo srečal s sovražnimi beduini, pred nekaj leti pa je bilo tako potovanje v notranjščino puščave sploh skrajno nevaimo. In Egipt je dežela, kamor se potuje. In je tudi vredna denarja in truda! Davna preteklost, piramide, sfinge, orjaški tempeljni, grobovi, mumije, skrivnostni napisi na skalah in spomenikih, — vse to vleče vede in zabave in razvedrila željne «turiste« iz vseh delov sveta v deželo nekdanjih Faraonov. Pa tudi pestra, neprcstano se menjajoča pokrajina je nad vse vredna obiska. Starodavni Nil, ki se tiho in sanjavo vije po vedno zeleni dolini in za vsakim ovinkom nudi vedno nove, zanimive prizore, in trdno ob njegove bregove segajoča gola, rujava, ožgana puščava, peščeno morje, — koga bi ne zanimalo, da si vse to ogleda, da se navžije, potujoč na udobnein turistovskem parniku po Nilu navzgor, te bajne orientalske pokrajine! In če prištejemo k vsemu temu še pisano sliko jutrovskega življenja, ki se razgrinja potniku po ulicah, po bregovih Nila, po parnikih in barkah, kamor pogteda, — melanliolične Fellahe, kmete, potomce nekdanjih Egipčanov, zarjavele ponosne beduine v belih volnenih haljah, na krasnih konjih ali pa brzonogih kamelah, pristne sinove puščave, črnce z daljnega juga, vse to raznobarvno mešanico, živahno, nemirno, — bomo razumeli, zakaj se vsako leto, ko mraz in led zagrneta meglene severne kraje, denarni tujci napotijo v solnčni, topli Egipt, da tam, pod vedno vedrim nebom Nila in puščave, prezimijo, da si pomirijo svoje zdelane živce in si razvedrijo utrujenega duha. In angleška uprava v Egiptu je vsestranski preskrbela, da takim izletnikom ne manjka nobene udobnosti. Ne* mislimo pri tem na potovanje v spodnjem Egiptu, ki je s svojimi velikimi mesti, obilnlmi železnicami in razkošnimi hoteli popolnoma podoben ostalemu kullurnemu svctu. Turisti, ki hočejo videti in doživeti kaj več, polujejo ob Nilu navzgor, več sto kilometrov na jug od Kaire, tja, kjer grmijo v ozki Nilovi soteski mogočni «pragovi« in vali Nil, kadeč in peneč se, svoje rjave valove preko silnih skal, tja, kjer sega v neposredno bližino reke brezkončna, divja puščava. Udobni, z vsein preskrbljeui parniki vozijo izletnike do «pragov«, tam jih izkrcajo in gostobescdni «dragoman«, tolmač, vodi družbo na obrežje, ji razkazuje sponienike in razvaline, jih pelje tudi na rob puščave in če so dovolj drzni in pogumni, tudi še globije v puščavo —. Veseli, zabavni so taki izleti in veselo, zgovorno se vrača družba nazaj na parnik —. Pa ni vsakikrat, da se taki izleti končajo veselo in kratkočasno. Puščava, kraljestvo neuklonljivega, drznega beduina, ima svoj čar, — ima pa tudi svojo moč. In ta utegne biti preveč drznemu vsiljivcu usodna —. Toda začnimo našo povest! I. Dne trinajstega februarja 1. 1895 je odplul turistovski parnik »Kleopatra« iz Šelala ob gomjem Nilu. Njes»ov cilj je bil Wadi Halfa, dvesto milj *• ob Nilu navzgor, takrat zadnja postojanka Angležev v gornjem ligiptu. Zanimiva je pokrajina, skozi katero je nosila «Kleapatra« svoje maloštevilne popotnike. Nilova dolina je tod ozka. ponajveč eden kilometer, ponekod komaj par sto metrov, — ozek trak zelenja in plodovitosti sredi rjave, neplodne puičave. Trdo ob reki se dvigajo stnni • 32d kilometrov. bregovi, skalnate razrite stene in onstran njih se širi divja, mrtva, peščena ravnina, — libijska puščava. Kamor pogledaš po bregovih, povsod srečavajo tvojo oko sledovi izumrlih rodov, sledovi pokopane kulture. Grobovi, izdolbeni v skalne stene, ki srepo opazujejo iz svojih temnih vhodov, piramide, majhne in velike, se dvigajo vrhu skal in gričev proti modremu nebu. In tu pa tam zagledaš zapuščeno mesto, hiše, zidovje, stebrovje, in solnce sije skozi udrta okna. Badecker, «vodnik« po Egiptu in njegovih zanimivostih, neizogibna knjiga-spremljevalka za vsakogar, ki potuje, ti pove, da so to nekdanje egipčanske naselbine, — ali pa rimljanske ali kakega drugega naroda, včasi pa vobče ne ve ničesar povedati. Začuden se poprašuješ, čemu so se naseljevali ljudje v tej zapuščeni dvijini, kjer ničesar ne raste, kjer ni od česa živeti, in neverjetno se ti zdi, da so to le trdnjave, ki so jih davni rodovi pozidali in oborožili, da so branile bogate pokrajine spodnjega Nila pred vpadi ropaželjnih, bojevitih narodov divjega juga. Pa naj si so bile trdnjave ali pa bogata mesta, — prazne, razdrte in zapuščene stoje sedaj tu gori razvaline in gledajo nemo in osorno na vsiljive tujce-popotnike, ki pol sede pol leže leno in mamarno počivajo v udobnih stolih na jkrovu «Kleopatre«^ pijejo kavo, kadijo, s smejijo in pogova.vjajo —. Veselo, kratkočasno družbo je zbral slučaj n «Kleopatri«. Poznali so se — vsaj večina izmed njih že iz Kaire in Assana, odkoder so skupno potovali p Nilu navzgor. Godrnjavca ni bilo med njimi. Na malei prostoru, kakršen je bil krov «Kleopalre«, pokvari ta sitnež in nadkžnež dobro voljo vsej družbi. Na sreč «Kleopatra« ni vazila te vrste tovora seboj. Potek dogodkov nas bo poučil, kako zelo izpremei usoda v par urah tudi najtrše značaje, ki pridejo po njene udarce, in nauči strahu Božjega in pobožnos tudi hladnega posvetnjaka in posmehljivca. Zato je n mestu, da si nekoliko bliže ogledamo družbo izletniko ki je potovala na «Kleopatri« v Wadi Hallo. Polkovnik Cochrane je bil umirovljen anglešJ častnik, pa se je še čutil žilavega in krepkega dovol da je uporabljal svoj čas in denar za potovanja J Maroku, po Tunisu in Egiptu. Vitke, krepke postave bil, zarjavel obraz in orlovsko zapognjen nos je imel bistre, presunljive oči. Njegovo obnašanje je bilo vlju( no, pa nekoliko rezko in odločno. Snažno, čedno je h dil oblečen, brezhibno, — pravi gentleman od pete (j temen. (Dalje prihodnjič.