83
Sorpso¥ begunski vrtec v
Ljubijani
Soros refugee nursery
school in Ljubljana
Mojca Čepon
Povzetek
Mojca Čepon,
prof. def. za
MVOindom.
ped., Zavod za
mposabljanje
Janez Leveč,
Karlovška 18,
1000Ljubljana.
Prvi begunski vrtec v Sloveniji je nastal iz potrebe po bolj
organizirani in strokovni vzgojno-izobraževalni dejavno-
sti za otroke begunskih družin, kakor tudi zaradi prema-
govanja jezikovnih težav ob vstopu v slovensko šolo. Spe-
cifiko begunske družine in njenih otrok je avtorica spozna-
la kot vzgojiteljica v skupini pa tudi v tesnejšem sodelova-
nju z družinami. Poudarjene so prednosti programa, ki so
se zlasti močno izpostavile ravno v primeru begunskega
vrtca. Prispevek zaključuje ugotovitve, da je bilo po letu in
pol zaznati izrazito zmanjšanje agresivnega vedenja otrok,
kar se je izražalo tako fizično kot tudi verbalno, močno
povečanje njihove pozornosti in koncentracije pri izvaja-
nju vzgojnih dejavnostih ter velik napredek v pasivnem in
aktivnem razumevanju slovenskega jezika, kar je otrokom
bistveno zmanjšalo težave ob vstopu v šolo.
Ključne besede: begunec, vrtec, družina
Abstract
This article desribes the first nursery school for refugees in
Slovenia. It was opened in response to the need for better
84
SOCIALNA PEDAGOGIKA
organisation and more expertise in educational activities
for children from refugee families. An additional factor was
the language difficulties these children experience on ente-
ring a Slovenian school. The article presents the specifics of
refugee families and their children, as comprehended by
the author through her group work as an educator and
also through close co-operation with the families. The final
section of this contribution concludes that within the eigh-
teen month duration of the programme a substantial re-
duction in aggressive behaviour, both physical and verbal,
could be noticed, as well as a large increase in the attention
span and concentration of the children while performing
educational activities. Also noticeable was a substantial im-
provement in the active and passive understanding of the
Slovene language which has greatly reduced the difficulti-
es experienced on enrolling in school.
Key words: refugees, nursery school, family
Uvod
Največje število beguncev v Sloveniji, okoli 70.000, je bilo konec
leta 1992 oziroma v začetku leta 1995. Nastanjeni so bili v več begun-
skih centrih po Sloveniji, ki so nastali iz nekdanjih vojašnic, samskih
domov in drugih opuščenih objektov, pa tudi v zasebnih stanovanjih.
Že takrat se je pojavila potreba po nadaljevanju šolanja šoloobve-
znih otrok in po organizaciji dejavnosti tudi za predšolske otroke. Na
pobudo Društva za razvijanje prostovoljnih in preventivnih dejavno-
sti, s pomočjo prostovoljcev, različnih humanitarnih organizacij in do-
bro izobraženih ljudi iz begunskih centrov, ki se večinoma z vzgojo in
izobraževanjem sicer še niso ukvarjali, so pa govorili svoj matični bo-
sanski jezik in bili deležni posebnega izobraževanja za učitelje, ki ga
je večinoma organizirala Slovenska fondacija, so najprej organizirali
šolo in vrtec kar v begunskih centrih. Prvi tak vrtec je tako nastal že
avgusta 1992. Tako imenovana "bosanska osnovna šola", je bila vse do
leta 1995/96 v begunskih centrih ali v posebnih šolah, kjer je pouk
potekal izključno v bosanskem jeziku.
Potreba po drugačnem - "pravem" vrtcu se je porodila predvsem
o C I A L N A I' Ii D A G O G / K A
85
zaradi želje po boljši organiziranosti in strokovnosti vrtca ter zahtev
staršev, da bi se njihovi otroci naučili slovenskega jezika, kar je bilo
zelo pomembno za nadaljnje in vedno pogostejše vključevanje v slo-
vensko šolo.
V okviru Zavoda za odprto družbo in programa Korak za korakom,
ki poteka v 19 državah vzhodne in srednje Evrope (med drugim tudi v
rednih vrtcih v Sloveniji), v državah nekdanje Sovjetske Zveze ter v
nekaterih ameriških državah, je tako prišlo do pobude po vključitvi
begunskih otrok v projekt, ki je sicer usmerjen na področje vzgoje in
izobraževanja predšolskih otrok in tistih v prvih razredih šolanja.
Prednost vključevanja v vrtec, ki deluje po programu Korak za ko-
rakom, imajo prav otroci, ki so kakorkoli ogroženi v svojem razvoju.
To so otroci z motnjami v razvoju, otroci z enim roditeljem, otroci iz
socialno in ekonomsko ogroženih družin, Romi, kakor tudi otroci be-
gunskih družin.
Prvotno je bila predlagana vključitev begunskih otrok v redne od-
delke vrtca, ki so že delovali po programu, vendar pa je bila udejanje-
na druga možnost in ustanovljena nova skupina s samostojno begun-
sko populacijo, ki je bila vključena v eno izmed enot rednega vrtca.
Delo v begunskem vrtcu
v sodelovanju z WO Ljubljana-Center smo 19. januarja 1996 začeli
z uvajanjem programa za otroke iz Begunskega centra Vič in Šmartin-
ska v Ljubljani. Prostore smo uredili v organizacijski enoti na Povšeto-
vi, kjer tudi sicer poteka redno vzgojno-izobraževalno delo s starostno
mešano skupino otrok po programu Korak za korakom.
Odziv staršev je bil velik, saj je bilo vključenih nekaj več kot 40
otrok, starih od 5 do 7 let. Med njimi sta bila vključena tudi dva rom-
ska otroka in nekaj otrok družin iz Prehodnega doma za tujce.
Program je potekal v dveh skupinah, pri čemer smo si še posebej
želeli vključiti šoloobvezne otroke, in sicer v starostno enotno skupi-
no, kjer je potekala priprava na šolo po temeljni zamisli programa Ko-
rak za korakom. Druga skupina je bila starostno mešana in so jo se-
stavljali otroci v starosti od 5 do 5 let. Zaradi organizacije skupinskega
prevoza otrok s kombijem in zagotavljanja dveh rednih obrokov hrane
obema skupinama, je prva skupina pričela s programom ob 8,50 in
končala ob 12,50. uri, druga pa je pričela ob 12,50 in končala ob
15,50. uri.
86
SOCIALNA PEDAGOGI K A
Tudi ureditev prostorov, izbira in izobraževanje osebja, organizaci-
ja vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, oprema in vzgojna sredstva ter
vključevanje strokovnih sodelavcev, je bilo usklajeno s temeljno zami-
slijo programa.
Sama sem bila približno leto in pol zaposlena kot slovensko govore-
ča vzgojiteljica v begunskem vrtcu, kjer sem imela pri delu v oddelku
in v tesnem sodelovanju s starši, kar je vključevalo tudi večkratne obi-
ske na njihovem domu - v begunskem centru, možnost bolje spoznati
njihov življenjski položaj in kulturne značilnosti. Prav pestrost pro-
grama, njegova specifičnost, delo z drugačnimi ljudmi in poudarek na
sodelovanju z družinami so bile ključne točke, ki so me pritegnile k
delu v tem vrtcu
Zaradi možnosti uspešnega uresničevanja programa in zaradi po-
trebe po spoznanju njegove specifike, smo bili vsi člani vzgojnega oseb-
ja specialno usposobljeni za delo v oddelku. Usposabljanje je potekalo
že pred začetkom programa v obliki strnjenega seminarja in prakse v
rednih oddelkih, ki so že od septembra 1995 delovali po tem progra-
mu, kasneje pa v obliki krajših delavnic in tudi na daljših, tridnevnih
seminarjih.
Redni tedenski timski sestanki so bili namenjeni reševanju tekoče
problematike, evalvacije doseženih ciljev in hkrati načrtovanja nadalj-
njih dejavnosti, ki so bile večinoma sestavni del obsežnejših in dolgo-
trajnejših projektov.
V povezavi s tem smo otrokom tudi omogočili spoznavanje in inte-
gracijo z okoljem, v katerem živijo in ga zaradi svojega specifičnega
položaja in marginalnosti večinoma niso imeli možnosti spoznati v tak-
šni meri kot njihovi slovenski sovrstniki. Tako smo bili redni obisko-
valci knjižnice, tržnice, zdravstvenih ustanov, gledališča, hodili smo
po nakupih v trgovino, ogledali pa smo si tudi pošto, banko, gasilce in
podobno.
Bistvenega pomena in tudi prednost programa Korak za korakom v
begunskem vrtcu je bil, po mojem mnenju, dvojezični potek progra-
ma, pri čemer sta ena vzgojiteljica in njena pomočnica komunicirali v
njihovem materinem jeziku, druga vzgojiteljica in njena pomočnica
pa v slovenskem jeziku. Tako je bilo otrokom omogočeno posredno,
skozi igro in s tem na prijeten način spoznavati in se učiti slovenskega
jezika, hkrati pa smo jim tako pomagali ohranjati njihovo nacionalno
integriteto.
cS o CÍA ì. N Л P E D A G O G ! K A
87
Integracija otrok in možnost komunikacije v slovenskem jeziku sta
bili med drugim zagotovljeni tudi z ustaljenimi skupnimi dejavnostmi
z redno skupino. Eden glavnih ciljev teh dejavnosti je bil spoznavanje
drugačnosti in vzpostavljanje mednacionalne strpnosti, kar smo za-
znali kot nujno iz odziva staršev redne skupine otrok, ki so bili pred
tem seznanjeni in so se tudi sicer strinjali z uvedbo skupine begunskih
otrok v njihovem vrtcu. Tem dejavnostim ustrezno so bili opremljeni
tudi skupni prostori.
Bistvenega pomena je imela, posebno za begunsko populacijo otrok,
tudi drugačna organiziranost vzgojnega dela, kjer so imeli otroci sami
možnost izbirati med več različnimi igralnimi kotički, po katerih so se
vedno dogajale najrazličnejše dejavnosti. Na tak način so si otroci pri-
dobivali izkušnje, v igri in s pestro ponudbo najrazličnejšega materija-
la so bili ustvarjalni, domiselni in iznajdljivi, hkrati pa smo jih ob sproti
nastalih problemih izzvali k iskanju ustreznih rešitev.
Samostojna izbira dejavnosti, ki je bila sicer že dobro organizirana
s strani vzgojiteljic, mnogokrat pa je nastala prav na pobudo otrok, je
bistveni element programa. Temelji na prepričanju, da se že majhni
otroci lahko samo na tak način učijo samostojnega izbiranja in razu-
mevanja posledic svojega ravnanja, kar jih kasneje vodi v samostoj-
nost pri odločanju in odgovornosti za svoje odločitve.
Posebno priljubljeni so bili kotički, kjer so imeli otroci na voljo raz-
lične vrste naravnega materijala, kot so voda, sneg, pesek, ipd. ter ko-
tički z mehkimi površinami. V vsakem kotičku se je lahko igralo od
štiri do šest otrok. Na tak način so se otroci porazdelili v manjše skupi-
ne in občutek gneče se je bistveno zmanjšal, kar je bilo še posebno
pomembno prav za begunske otroke.
Prikrajšani za svoj prostor so namreč živeli v prenatrpanih sobah,
kjer se je v začetku navadno stiskalo tudi po več družin in jim tako
onemogočalo zasebnost. Bili so priča vsemu, kar se je že dogajalo - v
sobi ali zunaj nje.
Tudi kasneje, ko so družine že živele ločeno po sobah, je bil obču-
tek gneče še vedno zelo močan. Otroci so v vrtcu vsak dan poročali o
dogodkih pri sosedih,od katerih jih je ločil le meter širok hodnik. Izve-
deli smo o posredovanjih policije v pretepih med njihovimi starši, o
lovcih, ki so jim ubili psa, ko se je zatekel v njihovo barako itd.
Prav občutek gneče ter pomanjkanje zasebnosti pa je gotovo eden
88
s o C / Л L N Л r E D A (J O G f K A
glavnih vzrokov naraščanja agresi\Tiosti pri ljudeh in s tem tudi pri
otrocih, kar je bilo v našem oddelku v začetku zelo močno občutno.
Bistvenega pomena je bilo tudi večje število vzgojnega osebja v od-
delku, kar je omogočalo bolj individualno delo v skupini. Na ta način
smo se lahko posvetili posamezniku, ob boljšem poznavanju otroka pa
smo lahko zanj načrtovali dejavnosti na področjih, kjer je bilo to po-
trebno.Otroci so bili deležni večje pozornosti vzgojiteljice ali njene po-
močnice, ki si je lahko vzela čas za posameznika, ga vzpodbujala pri
dejavnostih, mu pomagala usmeriti pozornost in mu bila tudi fizično
blizu. Na ta način so otroci imeli veliko različnih priložnosti za komu-
nikacijo. Bistvenega pomena je tudi dejstvo, da je imela vzgojiteljica
ali njena pomočnica prav zaradi možnosti, da je bolje spozala otroka,
tudi možnost bolje in hitreje zaznavati njegovo čustveno stanje, na ta
način pa opaziti tudi stresno obnašanje, ki se mu je lahko takoj posve-
tila z izbiro dejavnosti, za katere je menila, da bi pri določenem otroku
lahko zmanjšale stres.
Vsak otrok je imel tako možnost, da si je pogosto pridobil pozornost
vzgojitelja in s tem odraslega, ki ga je spremljal in spodbujal v razvo-
ju, s tem pa krepil njegovo samopodobo in samozavest.
Spoznavanje begunske družine - razumevanje
specifične populacije
Posebnost programa Korak za korakom je tudi v večjem sodelova-
nju s starši in dejavnejšem vključevanju družine v življenje vrtca.
Družina je pomemben dejavnik pri razvoju otrokove osebnosti. Ve-
liko vlogo prevzema pri oblikovanju njegovega vedenja, sprejemanja
norm in vrednot, kakor tudi načina izražanja samega sebe in sposob-
nosti reševanja vsakodnevnih obremenitev in konfliktov.
Starši kot prvi in najpomembnejši vzgojitelji v otrokovem življenju
so tudi tisti, ki naj bi svojega otroka najbolje poznali. Zato je za uspe-
šno vzgojo, ki naj bi upoštevala otroka kot enkratno osebnost z vsemi
potrebami in posebnostmi, nujno tesno sodelovanje med vrtcem in dru-
žino. Le obojestransko spremljanje razvoja otroka in skupno načrto-
vane vzgojnih dejavnosti omogočata njegov optimalen razvoj.
Priznati moram, da sem bila v začetku dela z begunskimi otroki
nekoliko presenečena. Ob njihovih pogostih "fizičnih obračunih", ki
so nujno zahtevali moje posredovanje, ob izredno glasnem govorjenju
cS o C ! A L N A P E D A G O G T K A
89
in neprestanih kletvicah, ki jih ti otroci razumejo neposredno in zelo
osebno, sem se mnogokrat počutila nemočno, izčrpano, v glavi pa sem
brskala za znanjem, ki naj bi ga uporabila v takšnih situacijah, a je
mnogokrat izpuhtelo v neznano.
Zato so mi prav pogosti obiski na domu, sodelovanje z družinami,
spoznavanje njihovih zakonitosti in posebnosti, kot tudi okolja in nji-
hove življenske situacije, pomagali bolje razumeti specifičnost begun-
ske populacije, s tem pa tudi pogostejše razdiralne agresivnosti ali
nasilnosti v mojem oddelku.
Vpliv vojne so ti otroci večinoma začutili posredno, saj jih je bila
približno polovica rojena v Sloveniji, ostah pa so pribežali še zelo majhni
in se svoje matične domovine skoraj ne spominjajo. Ob materi, s kate-
ro so večinoma pribežali, so začutili strah in zaskrbljenost, občutili so
njeno žalost in otopelost, ki jih je mnogokrat prikrajšala za čustveno
naklonjenost in igro.
Čeprav so bile v zadnjem času družine popolne v približno 80%, saj
je večina otrok živela z obema roditeljema, je ostal lik očeta medel.
Le-ti so bili namreč zaposleni v gradbenih podjetjih, kjer jim je narava
dela narekovala delo od jutra do večera, ali pa so si našli delo v tujini
in je bila njihova odsotnost še očitnejša.
Podoba zagrenjene matere, ki je bila čustveno tako prezaposlena
sama s seboj in s svojim položajem, da otroku ni bila sposobna dajati
pravih vzgojnih in čustvenih spodbud, je bila podoba, s katero so se ti
otroci srečevali iz dneva v dan. Večkrat sem bila priča pogovorom o
grozotah, ki so jih posamezne družine pretrpele med vojno, joku in
obtoževanju narodov, ki so po njihovem mnenju krivi za vse to, ob tem
pa sem opazovala otroke, ki so s strahom in vprašujoče, nekateri pa že
povsem brezbrižno ali otopelo spremljali materino žalost in jok.
Moji obiski na domu ali redna mesečna družinska srečanja staršev
v vrtcu, ki naj bi bila posvečena prav otroku oziroma sodelovanju star-
šev in otrok, so se le redko in za kratek čas dotaknila otroka samega.
Premnogo izdelekov je ostalo neopaženih in preveč vprašanj otro-
ka materi je obviselo v zraku. Pohvale otroka skorajda nisem slišala,
kritik je bilo veliko.
Otrok, ki ni dovolj deležen ustreznih pohval in spodbud, ne more
razviti svojih naravnih sposobnosti kot bi jih sicer, s tem pa občutka
lastne vrednosti. Njegov razvoj poteka mimo staršev in brez ustreznih
usmeritev.
90
s o C I Л L N Л P E D A G O G I K Л
Razumljivo je, da otrok v okolju, ki opazi le njegove napake in spo-
drsljaje, hkrati pa spregleda ves njegov trud in sploh njega samega,
pogreša pozornosti, pohvale in spodbude. Otrok pač nujno potrebuje
pozornost in naklonjenost njemu pomembnih oseb. Če je ne more iz-
zvati s smehljajem, pripovedovanjem zanj pomembnega dogodka ali z
risbico, ki jo želi pokloniti dragi osebi, bo kaj hitro opazil, da postanejo
starši vendarle pozorni nanj takrat, ko naredi nekaj, česar ne odobra-
vajo. Vsaj takrat ga opazijo. Takšen način odzivanja lahko kmalu po-
stane njegov način iskanja pozornosti, ki jo tako potrebuje. Otrok do-
besedno zahteva pozornost in storil bi vse, da bi bil opažen.
Ta vzorec so otroci prenašali tudi v vrtec. Vajeni, da si pridobijo
pozornost drugih le tako, da naredijo nekaj, česar okolje ne odobrava,
nesamozavestni in nezaupljivi, so z agresivnim vedenjem iskali svoje
mesto v skupini otrok, ki so jih sicer dobro poznali.
K temu je do neke mere gotovo pripomoglo tudi novo okolje, nov
položaj, drugačen jezik in novi obrazi nas, vzgojiteljev. Marsikdo iz-
med njih je do tedaj poznal le okolico begunskega centra, zato je mo-
ralo biti vse to za otroke zelo ogrožujoče, saj so mnogi med njimi iskali
rešitev tudi v različnih oblikah regresije.
Res je, da so slabe življenjske razmere družine in slabi socialni po-
goji večkrat vzrok osebnostnih motenj, slabega odnosa do dela pri odra-
slih članih družine in podobnega. To v večji meri povzroča odklonilen
odnos do širšega okolja, kar pa lahko stopnjuje tudi drugačna naro-
dnost oziroma kulturna raznolikost, in to je močno občutiti tudi med
begunsko populacijo.
Opazne so bile razprtije med starši, ki so otrokom in hkrati tudi
nam prepovedovali, da bi se družili med seboj. Prav tako so otroci tudi
zelo dobro vedeli, kateri narodnosti kdo pripada. Koliko žaljivk in udar-
cev je bila deležna deklica, po narodnosti Hrvatica, čeprav je tako kot
vsi drugi pribežala iz Bosne! Koliko časa smo porabili, da otroci niso
več opazili križa na zamreženih oknih otroških risbic, ki jim je kot
znak krščanstva predstavljal nekaj slabega! In pri tem, ko smo se iz
dneva v dan ukvarjali s kletvicami, ki jih ni bilo konca, so nam mame
dokazovale, kako je pri Bosancih to nekaj povsem običajnega in da
takšnega načina izražanja pač ni mogoče spremeniti, saj so ga nepre-
stano uporabljale tudi same.
Prav tako je bila pri otrocih močno izražena delitev na spol. Kasne-
je so se sicer tudi dečki igrali v kotičku za dom in družino ali v frizer-
.s o C I Л L N A r E D A G 0 G / K A
91
skem kotičku, kot delüice. V začetku pa smo se s tem vprašanjem uk-
varjali celo pri pospravljanju sobe, ki je po njihovem mnenju žensko
delo. Tudi starše nam je nekako uspelo prepričati, da so za zdaj vsi le
otroci in da jih pri izbiri igralne dejavnosti nikakor ne bomo omejeva-
И.
Fondacija, ki je sicer pokrivala vse izdatke begunskega vrtca, je na-
menila precejšnjo vsoto denarja tudi za njihovega zobozdravnika. Gre
za področje,ki je bilo do takrat še neurejeno vendar nujno potrebno.
Vsak torek smo tako z otroki obiskovali Stomatološko kliniko in ker
gre tu za precej občutljivo situacijo, posebno še, ker je bila večina iz-
med njih takrat pri zobozdravniku prvič, smo staršem svetovali, naj
tudi sami spremljajo otroke in jim s tem nudijo čustveno podporo. Na
naš predlog se večina izmed njih ni nikoli odzvala. Večkrat se je celo
zgodilo, da so otroci kar nekaj dni tožili, da jih boli zob, vendar so
starši vztrajali, da počakajo do torka, ko smo zobozdravnika obiskovali
z vrtcem, čeprav bi jih sami ravno tako lahko brezplačno odpeljali že
prej.
Naravnost presenetljivo pri tem je dejstvo, kako močne so bile za-
hteve prav teh staršev do nas, vzgojiteljev, in do vrtca sploh. Razočara-
ni nad spoznanjem, da se otrok v roku, ki so si ga sami zadali (dva ali
tri mesece po vstopu v vrtec) še ni naučil brati, pisati in komunicirati v
slovenskem jeziku, nekateri niso želeli videti napredka otroka na dru-
gih področjih, kar je bil pravzaprav predpogoj nadaljnjega opismenje-
vanja. Prav zaradi tega so nekateri izmed njih otroka celo izpisali iz
vrtca.
Presenetilo me je tudi dejstvo, da se je kljub težnjam po osvajanju
in obvladovanju akademskih znanj v vrtcu vendarle redko zgodilo, da
bi kdo izmed staršev vprašal po napredku otroka ali pokazal zanima-
nje za njegov razvoj.
Posledice takšne pasivnosti staršev je bilo moč opaziti tudi pri po-
sameznih otrocih.
Spominjam se dečka, ki je vrtec obiskoval zelo rad, vendar mama
zjutraj ni vstala in ga prebudila, da bi tako lahko pravočasno ujel kom-
bi. Zato je prosil deklico iz vrtca, da mu je potrkala na vrata in ga
prebudila. Deček se je uredil in oblekel sam. Pozimi je prišel večkrat
brez nogavic ali pa samo v trenirki, brez spodnje majice ali puloverja.
Zanimivo je bilo, kako hitro so se že tako majhni otroci znašli v
prevzemanju različnih vlog in v prilagajanju le-teh različnim situaci-
92
s o C I Л L N Л P E D Л G O G I K A
jam. Po približno pol leta v vrtcu, ko smo jih ob postavljanju jasnih in
doslednih pravil v skupini, ki smo jih pred tem oblikovah skupaj z otroki,
skušali preusmeriti k bolj sprejemljivim načinom obnašanja, z različ-
nimi dejavnostmi pa poudarjali kolegialnost in medsebojno sodelova-
nje, skoraj ni bilo več slišati kletvic ali zasmehovanja zaradi nacional-
nih razlik. Tudi fizični izpadi agresivnosti so postali zelo redki. Zato pa
se je vse to še vedno v veliki meri dogajalo tako v kombiju, s katerim
so se otroci pripeljali v vrtec ali se vračali domov, kot v begunskem
centru samem. V povezavi s tem je bilo moč opaziti celo "bullying", saj
so nekateri otroci ustrahovali druge z grožnjami s pretepanjem, ko naj
bi se vrnili domov.
Sodelovanje z družinami je bistvenega pomena
Sodelovanje staršev, še posebno pri reševanju takšnih in podobnih
situacij, bi bilo seveda nujno potrebno. Posebne oblike sodelovanja, ki
so sicer čisto običajen sestavni del programa, so bile v našem primeru
potrebne preprosto zato, ker smo imeli zaradi skupinskega organizi-
ranja prevoza otrok v vrtec in iz njega zelo malo stikov s starši.
Dejavnosti so bile staršem ponujene v obliki različnega sodelova-
nja ali prostovoljnega dela v oddelku.
Tako so bili vabljeni:
•	k dejavnemu sodelovanju z vrtcem, kjer so imeli možnost igrati se s
svojim otrokom, ga opazovati pri igri in vključitvi v skupino;
•	kot prostovoljci so se lahko vsak dan vključevali v naše dejavnosti
ali v načrtovanje le-teh;
•	organizirali smo skupinske dejavnosti za starše, ko smo pripravljali
novoletno zabavo in obdarovanje za otroke in jih povabili k sodelo-
vanju, ko smo opremljali in bogatili naše kotičke;
•	pripravili smo srečanja na temo ali problematiko, ki so jo starši iz-
razili kot potrebno in po potrebi povabili tudi strokovnjake;
•	vsak mesec so se starši lahko pridružili igralnim uricam in prijet-
nemu klepetu ob kavi;
•	povabili smo jih k praznovanju rojstnega dne njihovega otroka;
•	omogočili smo jim izposojo igrač ali literature za starše in otroke;
•• skušali smo obeležiti vse pomembne slovenske in bosanske prazni-
^S o C I Л L N A r E D A G O GIRA
93
ke, pri cerner smo želeli upoštevati spremljajoče običaje in prav v
tem pritegniti tudi nje.
Kljub nezaposlenosti mater, smo v primerjavi z rednimi skupinami
vendarle vseskozi večinoma opažali precej manjši odziv staršev. Izje-
mo so predstavljale igralne urice, ki so bile povprečno obiskane 70%,
družinske izlete nam je uspelo izpeljati z 80 - 90% udeležbo, interes
staršev po sodelovanju pa se je pokazal tudi pri organizaciji zimovanja
in letovanja otrok.
Očitna razlika se je pokazala, ko smo jih vzgojiteljice obiskale na
njihovih domovih, kjer smo bile vedno težko pričakovane in toplo spre-
jete.
Starši so kot vzrok slabega obiska dejavnosti, ki smo jih organizira-
li v vrtcu, navajali oddaljenost begunskega centra od vrtca, kar je za-
htevalo vožnjo z mestnim avtobusom, za kar smo jim po potrebi tudi
povrnili stroške.
Vendar pa je bilo nekakšno pasivnost v odnosu do vzgoje otrok in
do dela vrtca vendarle moč čutiti. Vajeni svoje vloge, zaradi katere so
bili toliko časa upravičeni do mnogih življenjskih dobrin, so sprejema-
li in celo zahtevali marsikaj kot samo po sebi umevno. Tako tudi vrtec,
ki je bil brezplačen, in prevoz s kombijem, kjer naj bi skupino približ-
no dvajsetih otrok spremljala vsaj ena mama. Naše prošnje, zahteve in
celo podpisi sporazumov s starši, v letu in pol niso naleteli na poziti-
ven odgovor. Otroci so večinoma prihajali v vrtec sami, voznik pa ni
mogel prevzeti odgovornosti za skupino vedno razposajenih otrok. Po
njihovem mnenju smo bile tudi za to zadolžene vzgojiteljice in naše
pomočnice, ker smo bile za delo v vrtcu pač plačane. Ko se je zgodilo,
da so se otroci med vožnjo domov stepli, so nekateri kasneje okrivili
vrtec in našo vzgojo, otroci pa so morali ostati doma.
Zaključek
Kljub pomanjkanju instrumentov, ki bi nudili možnost ocenjevanja
vrtcev in kakovosti njihovega dela, kot trdi mag. Vonta, smo s kolegi-
cami po letu in pol vendarle lahko opazile pomembne spremembe v
oddelkih begunskega vrtca, od katerih naj omenim le najpomembnej-
še.
1) Otroci so lahko brez težav sledili razlagi in navodilom v slovenskem
jeziku, medtem ko je bila v začetku dvojezičnost nujna. Tudi sami
94
s o C I A L N A P E D A G O G I K A
SO V razgovoru s slovensko govorečim osebjem že uporabljali slo-
venski jezik, posebno pa so se trudili ob obisku raznih zunanjih
institucij.
2)	Čas usmerjene pozornosti in koncentracije pri izvajanju določene
dejavnosti se je bistveno podaljšal. Otroci so se lahko usmerih na
sebi primerno nalogo in jo ob vzpodbudah tudi končali, medtem ko
so prej le begali od ene dejavnosti k drugi.
3)	Opaziti je bilo mogoče velik napredek na področju osvajanja soci-
alnih veščin.
4)	Močno je bil izražen tudi padec tako fizične kot verbalne agresiv-
nosti in mednacionalne nestrpnosti. Otroci drugih narodnosti, ki so
bili prej odrinjeni, so se lahko enakovredno vključili v igro. Po-
udariti moram, da se je prav na tem področju pokazal napredek
tudi v odnosu med slovensko in begunsko skupino otrok.
5)	Čeprav se otroci, ki obiskujejo redne oddelke vrtca, lahko odločijo
za program Korak za korakom tudi v prvem razredu osnovne šole,
begunski otroci te možnosti nimajo.
Učna uspešnost begunskih otrok, kot kažejo podatki, sicer nekoliko
odstopa od slovenskega povprečja. Največ težav je bilo opaziti na pod-
ročju razumevanja slovenskega jezika in s tem spremljanja učne sno-
vi.
Prav zato so bile zelo vzpodbudne informacije o integraciji otrok, ki
so obiskovali naš vrtec in smo jih dobivali od njihovih staršev in znan-
cev iz begunskega centra. Prednost otrok, ki so obiskovali vrtec, se je
pokazala predvsem v boljšem razumevanju slovenskega jezika in v po-
vezavi s tem tudi v zmanjšanju težav pri navezovanju stikov ter inte-
graciji v novo okolje sploh.
Za vse nas, ki smo kakorkoli sodelovali pri delovanju begunskega
vrtca, pa je gotovo najpomembnejše dejstvo, da so otroci izredno radi
obiskovali vrtec. Udeležba je bila v povprečju 80%, kar je zelo visoko,
posebno še, če upoštevamo dejstvo, da so bile njihove mame večinoma
doma. Vrtec je otrokom očitno nudil dovolj možnosti za izživetje potre-
be po igri, ustvarjalnosti in pozornosti. Počutili so se varne, sprejete in
ljubljene. In ko so po enomesečnih letnih počitnicah prvi dan spet ve-
seli prišli v vrtec, je ena od dekhc vzkliknila: "Joj, kako je naš vrtec
lep!"
^S o C -JALNA P E D A (J O G I K A
95
Literatura
Vonta, T. (1996), Poročilo o delovanju vrtca za otroke begunce v
okviru programa Korak za korakom. V: Begunski vrtci v Sloveniji, Cen-
ter za psihosocialno pomoč beguncem, Ljubljana: Slovenska fondaci-
ja.
Vonta, T.in Rutar, S.(1997), Kvaliteta dela v vrtcu.V: Profesionalnost
v vrtcu, Ljubljana: Skupnost VVZ Slovenije.
Vonta, T.(1997), Program korak za korakom. V: Profesionalnost v
vrtcu, Ljubljana:Skupnost WZ Slovenije.