številka 1. dinar. Poštnina plačana v aoiovšni. ^TR. OKI OVT1A, BORBA NEODVISEN STROKOVNI L-IST _L£ m ^ * i_- fetefa vsakega 7., 15., 23. In 30. v mesecu, - Uredništvo in upravnišivp:Ljubljana, Karla Maiksa trg 2. - Naročnina znaša mesečno Din 4 -. LEK) m. Ljubljana, torek, 22. januarja 1924. Štev. 3. Eenlsi umri. Ob zaključku lista doznavamo, da je v poudeljek, 21. januarja 1.924 ob S. «ri 50 miu. zvečer umrl v Gorkem s. VLADIMIE ILIČ' ULJANOV-LKNIN. Ruska sovjetska vlada je izdala sledeče poročilo: Vladimir Ilič Uljanov je sinoči ob 6. uri 50 min. umri. Truplo Lenina prepeljejo jutri iz Gorkega v Moskvo ter ga položijo na mrtvaškem odru v poslopju strokovnih organizacij do pogreba, ki se bo vršil v soboto. Vsema prebivalstvu bo dostop do mrtvaškega odra svoboden. I^rolclaitioiclia sovjetsice vSode. Moskva, 22. juji. Oficijelno sporočilo vlade o smrti Lenina veli drugim: Zadnji čas ni nič kazalo na bližajočo se smrt Lenina. Njegovo zdravstveno stanje se je bilo celo zboljšalo in obstojalo je upanje do trajnega iboljšauja. Docela nenadoma pa se je včeraj poslabšalo in kmalu Vladimirja ni bilo več med živimi. Vseruski sovjetski kongres, ki ravnokar zboruje in kongres sovjetske unije, ki se sestane prihodnje dni, bosta storila potrebne sklepe, da se zagotovi nadaljno nemoteno delovanje sovjetske vlade. Smrt Lenina je najhujši udarec, ki je zadel delavske sloje sovjetske unije, odkar so si delavci in kmetje izvojevali oblast. Pretresla bo delavce in kmete ne le v naši republiki, temveč v vseh državah sveta. Najširše delavske mase vsega sveta bodo žalovale za svojim najmočnejšim voditeljem, ki ga ni več med nami Toda njegovo delo ostane nezrušeno. Sovjetska vlada, ki izvršuje voljo delavskih mas, bo nadaljevala delo Vladimirja Iliča ter stopala po isti poti kot on. Sovjetska vlada bo neustrašeno ostala na svojem mestu, da varuje pridobitvev politične revolucije.« Naša Roza Luxemburg. (Ob petletnici njenega umora.) Rojena je bila Roza 5. aaaja 1870 v Samestju na Husko-Poljskem. V Varšavi §e 1886 absolvirala žensko ■gimnazijo z odličnim uspe-tsom; zlate medalje ni dobila samo vsled tega, ker je že v loli bila zaznamovana kot .politično nezanesljiva. Že zadnja leta v gimna-riji je sodelovala v ilegal-nein socialističnem krožku in kot 18 letno dekle je že jnorala bežati v Švico, kjer ie bi! ledaj centrum socialistične emigracije. Tu je poleg šiudija naravoslovne vede in matematike pridno Študirala Marxova in Engelsova dela in v Švici se je seznanila iudi s Plechanowom, Axelrodom. Leta 1892. je bila aktiven član poljske so-daiistične grupe v Curihu, äqer so bili takrat tudi Kaslewsky, Leo logisches CTvszkal in drugi. V poljski socialistični stranki je zastopala stališče, da mora poljski proletariat skupno z ruskim boriti se proti carizmu, s čemer se je zamerila Dašin-skemu (voditelju socialistične stranke Poljske), ki je stal na stališču, da se mora poljski proletariat skupno s poljsko buržoazijo boriti za samostojnost Poljske. Zato ji tudi niso priznali mandata na mednarodnem kongresu. Da ■utemelji pravilnost svojega stališča, je izdala dve knjigi: »Industrijski razvoj Poljske« in drugo »Soziaipatriotizem«. Tudi v nemškem socialističnem časopisju, posebno v »Novem Času«, je napisala precej člankov o tej stvari in pridobila vse odličnejše zastopnike nemške socialistične stranke na svojo stran. Londonski kongres 1896 je že priznal njen mandat. Leta 1897 je položila izpite za doktorja prava in se preselila v Nemčijo, kjer se je udejstvovala kot ne- umorna agitaiorica in urednica social-demokratičnega lista v Dresdenu. Leta 1898 je proti Bernsteinu, ki je v svoji knjigi »Problemi socializma« skušal revizionizem teoretično braniti, napisala »Socialne reforme ali revolucija« in popolnoma uničila Bernsteinovo konstrukcijo reformizma, katere so se oprijemali razni voditelji v skoro vseh deželah. Mednarodni kongres v Amsterdamu se jo 1904 po hudem boju postavi! na stališče Roze Luxemburgove. j Ko je 1905 izbruhnila v Petrogradu revolucija, se je Roza Luxemburg preselila v Rusijo in sodelovala v borbi poljskega proletariata. Carska policija io je vrgla v ječo, kjer je prebila dolge mesece. Na prigovarjanje sodrugov se je potem, ko je bila izpuščena, prese-s lila zopet v Nemčijo, kjer je spisala brošuro »Generalni širajk in socialna demokracija«, v kateri je pokazala na važnost generalnih akcij proletariata. Na kongresu v Manheimu 1906 je zahtevala, da se morajo akcije strokovnih in političnih organizacij koordinirati, da se prepreči pogrezanje strokovnih organizacij v močvirje separatizma in 1907 je i je Stufgarfski kongres tudi osvojil to načelo. Na tem kongresu je predlagala tudi znano resolucijo, da se mora socialna demokracija najstrožje boriti proti vojni, in če izbruhne vojna, jo tudi preprečiti in jo izkoristiti za uničenje kapitalističnega sistema in za socialno revolucijo. Po udušeni ruski revoluciji so dobivali reformisti in oportunisti premoč v socialni demokraciji. Roza Luxemburg je branila revolucionarna načela in prišla vsled tega v spor z Bebelom in Kautskvjem. Roza Luxemburg je ostala skoraj osamljena. Vodila je strankine politične šole, in ko so jo socialistični voditelji hoteli tudi od tam odstraniti, so nastopili zanjo vsi učenci. Leta 1910 po kongresu v Kopenhagenu je pričela Roza Luxemburg energično akcijo proti nihilizmu. Povsod, kamor je prišla, so jo delavske mase navdušeno pozdravljale. Leta 1912 je izdala knjigo »Akkumulacija kapitala«, sijajno delo, ki razkrinkuje imperializem. Vsled svoje propagande proti mili- ■ tarizmu je bila obsojena na daljši zapor, 1 takoj po obsodbi pa je nastopila na I shodih in iznesla gorostasna grozodej-[ siva o uničenju vojakov v nemških ka-i sarnah. Naprtili so ji nov proces in ona j je imenovala čez tisoč prič-vojakov, ka-i terc so v kasarnah nečloveško mučili j Za proces so se začele zanimati tudi ! druge države in nemška viada je pro-I ces ustavila že prvi dan, ker se je bala j posledic. To ie bilo par tednov pred j vojno. j Ko je izbruhnila svelovna vojna in ko j so nemški sociaJpatriotje glasovali za j vojne kredite, je proglasila Roza I.uxem-j burg socialno demokracijo za trohlega j mrliča in sama je kljub težavam pričela izdajati ilegalne letake proti vojni. Povsod v Nemčiji se je začutilo revolucionarno gibanje proli vojni, ki sta ga pričela voditi Roza Luxemburg in Kar! Liebknecht. Leto 1915 sta Roza in Liebknecht ustanovila udruženje »Internacionalo«, ki je vršila ilegalno propa-j gando proti vojni. Radi te propagande I je bila Roza obsojena na eno leto težke ječe. Pa še iz ječe je sodelovala pri izdajanju ilegalnega časopisa »Internacionale« in pisala plamteče letake to brošure proti vojni pod psevdonimom »junius«. V februarju 1916 je bila izpuščena iz zapora in 1. maja 1916 se je vršila že velika demonstracija množic proti vojni. Julija 1916 so io zopet zaprli in bila je v zaporu vse do 9. novembra 1918, do preobrata. Iz zaporov je pisala poznana »Pisma Športaka«, ki so pripravljale mase na revolucijo. V revoluciji 1918 sta Roza Luxemburg in Karl Liebknecht stala na čelu revolucionarnega nemškega delavstva in kot voditelja nemške revolucije sla bila od reformističnih vojaških band tudi umorjena. Mednarodni proletariat je s Karlom-Liebknechiom in z Rozo Luxemburgovo zgubil dva svoja najboljša in najizkuše-nejša voditelja, ki sta delala noč in dan za zmago svetovne revolucije. Heroična postava delavskemu razredu iskreno vdane »rdeče Roze« naj nam bo v zgled v boju za naše pravice. SL rudarska konferenca v Zagonu 20. januarja 1924. Drugič po udušeni stavki so se 20. januarja sestali zastopniki zavednega rudarskega proletarijata na skupni konferenci v Zagorju. Na celodnevni konferenci, kateri je prisostvovalo 36 zastopnikov iz raznih revirjev, so se določile smernice za bodoče delo. Razpravljalo se je o vseh aktualnih zadevah in zavzelo se je tudi stališče, ki je dobilo svojega izraza v sprejetih resolucijah, katere lahko v izvlečku objavimo v naslednjem: » ... Najuspešnejše so obnovili svojo podružnico ZRD zagorski sodrugi, katere more konferenca z zadovoljstvom postaviti za vzgled rudarjem ostalih revirjev. 3. Da mora centralni odbor ZRD pri-r pravljati vse potrebno za sklicanje kongresa ZRD, ki se mora vršiti še v prvi polovici tega leta. 6. U. rudarska konferenca osvaja stališče, ki ga je zavzela »Strokovna Borba« v vprašanju enotne rudarske organizacije v članku »Za enotno rudarsko organizacijo« v 2. številki »Strokovne Borbe« t. I. Vse organizacije ZRD morajo v tem smislu povsod! voditi agitacijo in propagando za enotno rudarsko organizacijo. 8. U. rudarska konferenca z vso odločnostjo odklanja poskus »Delavskih Novic« in dr. Dimnika, ki gre za tem, da se rudarje odcepi od ostalega delavstva in Izjavlja, da stoji neomajano na stališču kongresa ZRD z dne 18. novembra 1922. ki je sklenil pristop k znso; 9. Ker se H. rudarska konferenca ne smatra kompetentnim spreminjati sklepov svojega kongresa, mora še priznati dr. Dimniku pravico do pravnega zastopstva ZRD. Odklanja pa vsako vmešavanje nepoklicanih v organizacijske zadeve ZRD ... « (Celotno resolucijo mora centralna uprava ZRD dostaviti vsem podružnicam.! Poleg drugih izvršenih poslov je H. rudarska konferenca sklenila izdati na vse rudarje sledeči poziv: It. rudarska konferenca v Zagorju. Trboveljskim rudarjem! Po treh mesecih so se danes sestati zopet zaupniki težko preizkušenega rudarskega delavstva na svoji II. konferenci in sporočajo rudarjem širom Slovenije rezultate svojih posvetovanj. Na konferenci navzoči zastopniki rudarskih revirjev potrjujejo pravilnost proglasa f, rudarske konference z dne 14. oktobra 1923, v katerem se je konstatiralo vzroki, ki so nujno morali dovesti do udušenja rudarske stavke. Ponovno naglašujejo, da rudarske stavke ni zlomita trboveljska dražba, ampak biiržuazna radikalna vlada v zvezi z nacijonalizatorji okrog »Jutra«, kateri se ne sramujejo uporabljati jugoslovanskih bajonetov za zaščito inozemskih kapitalistov. Radikalna »narodna« vlada in vse druge buržuazne »narodne« stranke so dopustile še več, dopustile so, da je trboveljska družba odpustita na stotine slovenskih radarjev, da je trboveljska družba prepovedala vsem podjetjem sprejemati odpuščene v ddo in da jih je na ta način izgnala iz zemlje v inozemstvo. Pokrajinska uprava pa tudi centralna vlada izjavljajo, da so brez moči proti takemu postopanju trboveljske družbe in s tem hladno priznavajo, da so puhle fraze govori o enakopravnosti pred zakonom, da je laž govorica o demokraciji in da vlada v Jugoslaviji preko in proti vsem zakonom brezobzirna diktatura inter-nacijonalnega kapitalizma. Odločba stola sedmorice v Zagrebu, ki je razveljavila protizakonite obsodbe rudarjev, je dokaz, da gredo celo sodišča preko zakonskih določb, kadar se gre za interese kapitalistov trboveljske družbe. Metode, kaiere pokazuje trboveljska družba pri preganjanju rudarjev, nam pričajo, da je kapiialistom ZRD velik trn v peti in ta preganjanja najbolje za- vračajo vse abotne napade raznih agentov na ZRD in na ZNSO pri kateri je ZRD včlanjena. Rudarji! Sodrugi in Sodražice ! Pomislite! Ali je Trboveljska družba preganjala kdaj Cobalovo »Unijo« in njene pristaše? Zakaj tudi po zadnji rudarski stavki preganja samo pristaše ZRD, lepo v mira pa pusti vse druge so-cialparriotske, krščanske in narodnoso-cialistične organizacije. Katere organizacije preganja kapitalist? Tiste, ki ščitijo interese deiavsh/a, ali tiste, ki delajo v sporazumu s kapitalisti? Ce bi ZRD pustila tako v nemar interese rudarskega delavstva, kakor to delajo druge organizacije, bi jo Trboveljska dražba ravno tako ‘tolerirala, kakor tolerira danes Unijo, klerikalce in nacionaliste. Da nas preganja Trboveljska družba, da nas lovijo in v verigah vodijo v ječe, da nas držijo mesece in mesece po zaporih, da nas napadajo vsi delavski laži-prijatelji od Žerjavovega »Jutra« do Fabjančjčevih policijskih »Delavskih Novic«, nam služi le v dokaz, da smo na pravi poti. Kadar nas bodo taki agentje hvalili in priporočali, tedaj bomo izgubljeni za pravo razredno borbo. Trboveljski družbi ni dovolj, da ji je vlada pomagala pri udušenju stavke in pri preganjanju zaupnikov iz domovine. Ona se hoče trajno zavarovati pred vsako močno organizacijo, ona hoče preprečiti vsako ojačenje razredne strokovne organizacije, ki bi bila dovolj močna, da bi se uspešno borila za pravice izkoriščanih rudarjev. Zato z grožnjami in šikaniranjem, z nalaganjem kazni itd. odvrača rudarje od organizacije ZRD, ker hoče spraviti rudarje v Unijo, h klerikalcem ati nacionalistom, s katerimi imu dobre prijateljske stike. Da bi se oviralo uspešno delo za ZRD, so po uđušeni stavki pričele izhajati »Delavske Novice«, ki zlivajo gnojnico na zavedne sodruge in trosijo laži v svet z namenom, škoditi rudarski organizaciji in podpreti Trboveljsko družbo. Isti Klemenčič in Fabjančič, ki sta ustanovila ZNSO in zagovarjala združenje deiavsh/a vseh strok v močno enoto, ista človeka danes propagirata skupno z dr. Dimnikom avtonomne organizacije. Zakaj? Ker se kapitalisti, ki so enotni rn trdno združeni, zavedajo, da bo konec njihove ofenzive na pravice proletariata, kadar bodo delavci vseh strok vstali enotno in združeno, kadar bodo za pravice rudarjev vstali soli- darno tudi železničarji, kovinarji in obratno. Zato agentje skušajo preprečiti enotnost v delavskem razredu, oddeliti hočejo rudarje od ostalega delavstva, da bo kapitalistom lažje potlačiti avtonomne organizacije, kot pa enotne in skupne bojne vrste celokupnega delavskega razreda. H, radarska konferenca smatra za svojo proletersko dolžnost, da opozori rudarsko delavstvo na te tendence agentov z nasvetom, da ostanejo zvesti svojim razrednim načelom in da vztrajajo na enotnosti strokovnih organizacij, ki se morajo združiti v močno celoto, v enotno fronto vsega delavstva. Rudarji 1 V svesti si, da morete sigurno računati le na lastno moč in sito, morate zopet vzpostaviti in ojačiti svojo borbeno ZRD, vkljub preganjanjem žandarmerije in policije, vkljub lažem Trboveljske družbe, vkljub odporu s strani žandarmerije m policije, vkljub lažem združenih nasprotnikov od »Jutra* — do »Delavskih Novic«. Kdor se pritožuje čez slabe in nezadostne mezde, kdor čuti na sebi bič valptov Trboveljske družbe, kdor hoče pomagati sebi in svojim družinam, ta mora vstopiti v svojo strokovno organizacijo, v borbeno ZRD. Kdor se samo pritožuje in samo tarna, ne stori pa ničesar, da bi se rešil in ubranil pred udarci kapitalistov, ne sme pričakovati rešitve od nikogar, »Rešitev delavstva more bdi deio proletariata samega«, je zapisal naš učenik, veliki Karl Marx, ravnajte se po tem izreku in delajte, delajte za našo obrambeno organizacijo ZRD. Živela naša ZRD! Živela enotna fronta celokupnega proletarskega razreda. Zagorje, 20. januarja 1924. ummMMaammmmmmMBamMHmwiMmaMmmmmmmmmmmsm;- Pred štrajkom železničarjev na Angleškem. Zadnje mesece se vodijo pogajanja med organizacijo lastnikov železnic in organizacijo strojevodij in kurjačev v Londonu za znižanje snozd. Tudi angleški kapitalisti skušajo podaljšati delovni čas in znižati mezde. In železniški magnati so prvi pričeli z akcijo za znižanje mezd. Zahtevajo, da se znižajo mezde za 19—22 šilingov tedensko (350—450 dinarjev). Vlada, ki je posredovala, se je postavila na stran podjetnikov in podpira predlog železniških baronov. Strojevodje, kurjači in mehanikarji so izjavili, da se hočejo boriti za svoj kruh in najbrže stopi v pondeljek 21. I. 60.000 železničarjev od 62.000 v stavko. — Železniški magnatje upajo, da bodo mogli vzdržati promet s prostovoljnimi meha-ničarji in z 20.000 strojevodjev in kurjačev — Nacijoualne Unije železničarjev — katero vodi socijalpatrijot Tomas. Izgleda, da se nade železniških magnatov ne bodo izpolnile, ker če bo Tomas izdal tudi poziv na delo, bo velika večina solidarna s stavkujočimi. — Zadnja brzojavna poročila potrjujejo, da je stavka v pondeljek pričela. Promet je zelo omejen. Tudi angleški rudarji se ne strinjajo s predlogom vlade, da bi se plače znižale. V Olaagowu se je vršila rudarska konferenca, ki je odbila predlog podjetnikov in vlade za znižanje mezd. Proti brezposelnosti in m brezposelne podpore. Ekonomska kriza, ki traja že 5 let, zavzema v poslednjem času neverjetno oster karakter. Mnoge stroke niso v stenju, da zapusie niti polovico delavcev in nameščencev, so pa tudi taka podjetja, ki so delo popolnoma ustavila. Pojav nezaposlenosti je znižal mezde in plače tako, da tudi zaposleno delavstvo dejansko gladuje. Imamo n. pr. taka podjetja, v katerih dnine in plače delavstva in nameščen-stva ne zadostujejo niti samo za kruh delavčeve družine. Moramo še vpoštevaii, da ta nezaposlenost in lačne dnine delavcev prihajajo v času, ko so potrebe delavcev mnogo večje. Dnine in plače-padajo, cene življenjskih potrebščin pa hitro rastejo. Delavno ljudstvo ni v stanju, da zadovoli niti najskromnejšim potrebam življenja. Brezposelnost slab® konzumentno moč širokih mas, vedno manjša potrošačka moč mas pa vedno bolj potencira brezposelnost. Politična reakcija onemogočava vsak boj zoper brezposelnost potom ekonomskih strokovnih organizacij, ki so edine v stanju, da kolikor toliko omile to bedo. Razrušene, na različne strančice in frakcije razcepane gospodarske organizacije niso v stanju, da porazdele delovno moč in da na ta način vplivajo k omiljenju brezposelnosti. Ravno tako niso take organizacije v stanju, da obdrže dnine in OSTEM. Mile Klopčič: V zaporu. Bilo je delo, bilo je trpljenje, bil je glad. In za tem štrajk, borba, žrtve. Trumoma smo romali v zapore. Potem razni atentati. Ječe so se polnile. »Mesto svobode jim dajmo rešetke, mesto kruha verige.« In odhajali so v zapore: ukle-njeni, neuklenjeni, s spremstvom navadnega orožnika, a »atentatorji« s komandirji. Zapeli so ključi in zapahi, bil si v celici. Oni: Gorje vam, sužnji, ki ste se drznili povedati jasno in glasno, da stradate! Gorje vam! Mi: Gorje Vam, ki imate življenje in druge pustite gladovati, gorje Vam od nas, prokletih, umirajočih. In solnce je prišlo do omrežja. Potem se je stemnilo in zopet zjasnilo, stemnilo in zjasnilo. Ure so mirno potekale v brezdajnost, od koder se nekoč povrnejo, da jih vrnemo. * »Letaki so došli, druže!« »Treba jih razdeliti: na okna, na mo-stovže, na vrata in prilepiti ua telefonske droge ob cestah.« »Na drogih ne bodo ostali dolgo. Orožniki jih pobero. Na vsako okno enega in zjutraj ga bodo že vsi prebrali! Še par jih dohodi.« . »Bom! Ob mraku zvečer na starem mestu.« In so se dobili ob večeru. Mladi sodrugi in mlade sodružice. Eden je prinesel letake, ki jih je imel skrite, jih razdelil. Po dva in dva so se oddelili. Vsaka dvojica en okraj. Ta razdelitev je veljala ves čas štrajka. Vsak je vzel en šop letakov na prša pod srajco. Po pogovoru o položaju stavke so si segli v roke in poslavljali. V borbi si sodrugi čisto drugače segajo v roke kot sicer. V borbi si mož, cel znaačj. Člen v verigi, ki se ne sme pretrgati. S kletvinami so se razgubili v noč. Pred oknom delavskega stanovanja so si odpeli srajco, potegnili iz nedrij letak in položili na okno. Bilo je to nemo plazenje kos orjaške borbe rudarskega proletarijata. Dve dvojici s sodružicami so zasačili pri razdeljevanju in aretirali. Odvedli na orožniško postajo, kjer so prespali na tleh celo noč. Zjutraj so jih odvedli na postajo in v okrajno sodišče. Na oknih so našli delavci letake, jih prebirali in zrli na aretirance in aretiranke, ki so jih vedli na postajo in pozdravljali. Šli so še smelejše, brez najmanjše pobitosti. Nalahno so žvižgali pesmi in odhajali v zapore. Pravijo, da so našli tudi na orožništvu in rudniških pisarnah in celo na vratih ravnatelja letake. V sodniji: § 13. »Pa bilo je ponoči in letakov sploh nismo brali!« Po partedenskih preiskavah (zavlačevanjih) so jih izpustili. Prebili so več preiskovalnega zapora, kot bi bili dobili kazni! * Atentat! Romale so zopet nove trume in vsi uklenjeni. Kogar so dobili orožniki na cesti, so ga preiskali zmerjajoč jih z »boljševiškimi bandami«, »mulci« itd., aii pa vsaj aretirali. Na orožništvu so zlasti omladincem zapovedali naj se obrnejo v zid. Ker je dobil orožnik za to odgovor z besedami: »Tako gre v Albaniji, kjer pravijo benti na levo,« je seveda to načvekal v ovadbo.« Uklenili so »atentatorje« in šli z njimi v zapor, kjer so jih pozdravili tamošnji že zaprti sodrugi. Po spraševanju, zakaj so jih aretirali, so se koj začeli šaliti: »Kako ste pa vraga spustili streho v zrak!« »Bržkone z zrakoplovom pripluli na streho in — e prokleto nevarno je pač bilo!« In smeh je zavladal za rešetkami. A še bolj pri zasliševanju, kjer si zvedel, da so bile le sence, ki so atentat izvršile. Pa kaj senca! Bombe, dinamit, streha v zraku, tajni sestanki za to akcijo in kar se še morejo zmisliti, to ni enostavno! § 1! V zaporu. Pogovor. »Čuj najnovejšo uganko! Ne zna pisati ne brati, pa je letake pisal. Kdo je to?« Seve ni uganil. »Stradajoči boljševik!« Poleg je bil v preiskavi rudar, ki ni znal ne pisati ne brati, do dobra osumljen, da je pisal nekemu štrajkbreherju lepak s podpisom »štrajkujoči boljševik«. Preiskava je trajala precej časa. * Večer. Petrolejka in ogromne sence po zidovih in visokem stropu. Sedim ob jetniški mizici in berem roman »Tempel«, pisan v ki*asnem slogu Herminie zur Muehlen: »Boris, daj pripoveduj Leni, moji sestri o tvojem življenju iz ječe, to bo ne- izkušeni duši moje sestre vtisnilo velik vtis!« »Bil sem pač komaj 4 leta v ječi!« »Samo 4 leta?« se je glasno začudila Lena. »Ali ne veste, da bilo mnogo naših sudrugov 20 in 24 let v zaporih?« In pričel je pripovedovati. Pred očmi Lene je vzrastla brezupna trdnjava na pustem Neva otoku, zavita v goste megle, kraj groze, blaznosti in smrti. Pa tudi svet kraj. Za temi neprodirnimi zidovi, v samotnih celicah žive najboljši sodrugi ruske zemlje prokleto življenje. Nekatere je mučila teža usode, večna samota jim je vbila blaznost; drugi so umirati prostovoljno, da pomorejo svojim tovarišem na grozen način. Večina vendar so obvarovali svojo moč in srce, čeprav jim je umiralo telo. »Pobožni katoliki srednjega veka,« je dejal Boris, »so mislili in verovali: svetost, samostanost bo rešilo grešno zemljo in molitve menihov in nun se zgoste v tančico, ki plove med božjim sodom, in človekom. Kar so bili v srednjem veku samostani, so bile v Rusiji ječe. Ti kraji mulce in nemega junaštva so odrešili deželo in ohranili idejo živo. V »led neskončne ljubezni, vročega žarenja naših mučenikov se je vnelo sto in sto mladih borcev. Sleherni jetnik je bil skrivnostna plamenica, ki je razsvetljevala noč in kazala pot bodočnosti.« Zato bo tudi Rusija dežela največjega trpljenja, dežela bodočnosti, iz katere bo svetloba poplavila vso zemljo. »Ex Oriente lux!« »Iz vzhoda luč!« ^ Čitam in pijem vodo iz razbitega vrča. +»»++»»»«♦»•♦♦♦»♦»♦♦♦♦♦♦»««««♦«♦»♦♦•♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦************************** t*********<’4*<****+*****+***********'*’* AH sl ase claun „Zvease rudatrskiln delavcev**'? mz&m ^ *08 plače na oni višini, ki so določene s ko- i ševni delavci ne samo politično brez-lektivnimi pogodbami. Neorganizirane I pravni, ampak tudi ekonomsko zasužnje- množice in tudi mnogi organizirani, nagnani z bedo, direktno se obračajo delodajalcem in delodajalskim organizacijam in za nič, ali pa daleč izpod zahtev v kolektivnih pogodbah ponujajo svojo delovno moč. Delodajalci se ne obračajo več na gospodarske organizacije delavstva in nahiešČeustva, da bi tam dobili delavno moč. Ona se jim sama ponuja in fe na ta način ponudba postala mnogo večja kakor povpraševanje. To so vzroki, da je beda ročnega in duševnega delavstva dosegla svoj vrhunec. Ročno in duševno delavstvo formalno poginja od lakote, degenerira in propada. Na težko stanje mas, ki prihaja v času, ko se na vse strani brez kontrole razsipajo neverjetne svote narodnega denarja, je režim popolnoma gluh. Nobene pomoči delovnemu ljudstvu, postala je že •davno deviza vladajočih! V vseh kulturnih državah v večji brezposelnosti država prispeva znatne zneske. Ta pomoč je v mnogih državah regulirana z zakonom m je v največjem delu padla na državo šn kapitalistični razred. Pri nas pa država ne samo, da ne daje nobene brezposelne podpore, nego s politično reakcijo onemogočava samopomoč samih delav-