AVGUST WASCHTE. V Trstu, dne 19. oktobra 1918. tlotel sein pisati spis o vstajenju iu razviti program naših bodočili svobodnih jugoslovanskih časov. Kar je v meni stanovskega, sem liotel izliti v prid bodočnosti, a prišel je prijatelj in mi povedal, da je umrl tovariš Avgust NVaschte. In namesto vrst vseh onili, ki bodo zidali temelj bodoči naši jugoslovanski državi, se je razprostrla vrsta vseh onih, ki jili bomo pogrešali, vrsta narodnih delavcev, ki smo jih pokopali v zadnjih dneh. Vrstc se krčijo, srca tudi: mnogo tirjas, domovina, za svojo svobodo, za najboljše ti moramo tudi žrtvovati najboljše! »Kvišku srca, bratje!« nam kličejo naši voditelji, a pred smrtjo klonijo tudi naša srca! A kakor iz vseh grobov, naj nam žubori tudi iz tega groba novo živijenje, ne nam — narodu, ki so zanj žrtvovali svoja mlada življenja; narodu, ki so zanj živeli! In slovenskemu narodu je živel naš Avgust Waschte, njega dobrobit je nosil vedno v srcu in širil sniisel zanj v vsaki družbi in ob vsaki priliki; oznanjal nam je to globoko njegovo ljubezen do naroda njegov ljubki in zvonki glas v narodni pesmi in odkrivala nam jo je njegova res na beseda, kadar se je oglasil v družbi. Studirala sva skupaj na učiteljišču v Ljubljani, skupaj se navduševala za ideale; v narodno-radikalni struji smo izkušali udejstviti svoje duševne prvence. Prvo službo sva dobila oba v Ljubljani in tam gojila svoje prve pedagoške ideale. Poleg tega je posvečal on svoje sile izobrazbi na glasbenem polju v Ijubljanski »Ulasbeni Matici« in kot knjižničar je deloval na polju ljudskih knjižnic v Simon Oregorčičevi knjižnici. Ni je bilo narodne prireditve, da bi že tedaj ne bilo njega poleg! Svoj ideal je videl udejstven na narodni meji, zato je šel za smotrom — v Trst. Po dveletnem službovanju v Ljubljani je bil imenovan na C. M. šolo v Trstu. In tu je živel nadalje narodu in mladini. Nadaljeval je svoje delo na glasbenem polju, bil je učitelj klavirja v »Glasbeni Matici«, bil je zaradi svojega izredno prikupljivega glasu odličen član pevskega zbora pri njej; pri podružnici »Planinskega društva« je bil odbornik in vnet član ter budilec zanimanja do lepote slovenske zemlje; odbornik je bil pri »Dijaškem podpornem društvu« in pri »Slovanski Citalnici«, kjer je prav v zadnjem času hotel po ljubljanskem vzorcu preurediti javno knjižnico v centralno ljudsko in znanstveno knjižnico. Življenskega smotra je pa iskal v novi Šentvidski šoli Družbe sv. Cirila in Metoda, ki se ji je hotel posvetiti in bi se ji posvetil, da ga ni prehitela — smrt. Mkrati je bil v zadnjem času tajnik C. M. podružnice pri Sv. Vidu ter je hotel tako biti vedno v stiku s starši in Slovenci otrok, ki so mu zaupali mladino. Na šolskem polju je deloval vsestiansko. V minulem letu je poučeval kot c. kr. učitelj na Ciril-Metodovi meščanski šoli pri Sv. Jakobu, a poleg tega je poučeval zaradi pomanjkanja učnih oseb na zaposlovalnih tečajiii goriškega učiteljišča in na trgovski in obrtni nadaljevalni šoli. Rodil se je v Zagorju ob Savi in za,:ušča s\ et v najlepši moški dobi 32 let. Par mesecev pred izbruhom vojne si je poiskal družico iz vrst koleginj — Ilko Burgerjevo, učiteljico na Ciril - Metodovi Soli na Acquedottu. A kakor v mnogo zakonsko življenje, je tudi med njiju posegla vojna, in v avgustu leta 1914. je inoral na bojno polje; bil je v boju leta 1934. v Galiciji pri Grodku in Premislu. Zaradi obolelosti se je .vrnil in ostal na službenem mestu, dokler ni v naročju svoje vzorne družice izdihnil svojo bla^o dušo. Zapušča dvoje otrok: Savo in Zlatico. Narodnemu možu, ki ga bomo zaradi njegove velike ljubezni do naroda in zaradi velike, dobre volje, ki jo je imel za vsako stvar, bridko nogrešali — naj bo ohranjen najblažji spomin! I. D.