Kako bodo ravnali zadružniki z žitom v shrambah?
Dipl.  ing. Zorec   Egon
Kmalu bo ^ahreščala zrela slama pod hrapavo sklepano o&trino in zamajalo se bo težko klasje in padalo po tleh. Zabrnele bodo mlatilnice, hrumele in požirale snopje. Zadovolin; bodo po-gledali zadružniki svoje shrambe. Na-logo imajo, ohraniti dragoceni pridelek v dobrem stanju.
Nezmlačeno kakor izralačeno žito se nara je zdelo na polju popolnoma suho. Ko smo ga prinesli v shrambo, se je začelo zelo »potiti«, to je .ntenzivno ali močno dihati Zrno je namreč živo telo, ki sprejema za svoje življenje potreben kisik kakor drugi orgv=inizmi iz zraka in izdhuje ogljikov dvokis in vodo pri isfočasni tvorbi topline. Vsako dihanje je okisanje ali spajanje zračnega kisika z organskimi snovmi. .To je v zvezi s tvorbo topline. zato :menujemo dihanje tudi počasno gorenje Dihanje je tem intenzivnejše ali močnejše:
čim višja  je toplina ozračjar
čtrn vlažnejše je zrno,
čim večjo množino beljakovin vsebuje
in ČMn manjše je zrno.
Ako leži v snopih ali pa izmlačeno v debeli plasti, se dihan;e zaradi vedno zvišuioče se ^topline .n vlage bolj in bol) stopnjuje. Ako se ta debela ž.tna pJast pravorasno ne prezrači in raz-prostre, se ;ahko zarad: pr visoke top-ine ki doseže včasih tudi 80° C in več, po-polnoma pokvari. Vlaga, ki ne mcre ifchlapevati, se kop:či v debeli plasti ž:ta in pospešu'e razmnoževanje raznih pleGni in gnilobnih bakterij, ki se pre-življajo z organskira; snovmi zrna. Z močnim dihanjem je v zvezi tudi večja uporaba dragocenih, v zrnu nakopičenih hranilnih snovi.  predvsem škroba.
Iz navedenega sledi, da je potrebno, lzmlačeno seme v začetku fazložiti v tanki kakib 15—20 cm debeli plasti Jn ga v prvih dneh vsak dan ali vsak drugi dan premešati ter prezračiti. Po 14 dneh se lahko zgrne y debelejšo plafit in sicer do pol metra. Vendar se mora vsak h 14 dni premešati, dočim ga v zimi, ko vsebuje le še 15—17% vode, lahko nasujemo že do 1 m in več na debelo
Zitne shrambe naj bodo čiste, suhe in zračne Tla ne smejo imeti špranj, kajti v teh se kaj radi vgnezdijo živalski :n rastlinski škodljivci, ki se hranijo z žit-nimi zrn:. To velja tudi za slučaj, če shranjujemo žita v pasebnih žitnih skrinjah. Okna shrambe naj bodo za-mrežena, da se s tem prepreči dostop ptičem, mišim, podganam itd. Za zra-čenie žita :n žitne shrambe je treba iz-.brati primerno vreme. Tega navadjio kmetovalci ne upoštevajo, zato se se-veda zgodi, da nima zračenje nikakega uspeha ali pa včasih celo škoduje. Vpoštevati moramo pri tem splošno znane fizikalne pojave. Toplina žita v jeseni le polagoma pada, kar je pa v zvezi z dihanjem semen. Ce zračimo shrambo v času. ko je zunanji zrak v shrambi, potern se prvi pri stiku s sled-njim segreje in sprejema vlago, kar je pač namen zračenja. Nasprotno temu se dogaja spomladi. Toplina žita pade v teku zime v dobri in zračni shrambi na 80° C in spoinladi s toplino zraka le po-stoipoma dviga. Ker je pomladanski zrsk navadno toplejši. kakor sta žito in zrak v shramb in ker vrhu tega vsebuje obilo vlage, se pri morebitnem zračenju shrambe v tej dobi zunanji zrak v kašči ohladi. V njem naha;ajoča vlaga se izloči na hladn'h predmetih. v podobi rose, v tem primeni tud: na žitu. To je popolnoma isti pojav, ki ga apazujemo, ako prenesemo pozimi bladen predmet v topel prostor. Ta se namreč tain arosi. Suho zrnje ima svojstvo, da kaj raclo sprejeuia vodo Zato vso na površju se nahajajočo se roso vsrka, ter se kaj rado dogodi. da nam žito že v shrambi pc maletri začenja ka.liti :n postane za setev neporabno. Zračenje shrambe ?e ima vršiti le v času, ko je zunanji zrsk hladnejsi in boij suh, kakor pa zrak v shrambi. V toplih nočeh. zlasti spo-mladi naj ostanejo okna zaprta. Ohia-čanie žita pri istočasnera zračenju shrambe v deževnih dneh, kar je pri naših kmetovalcih žal še dostikrat obi-fajno. )e seveda napačno. kajtj na ta način   pride   suho   žitno   zrnje   v   do;iko
z vlažnim zrakom, iz katerega potem sprejeipa novo vlago.
Zitne shrambe bamo zračili samo v lepem in suhem vremenu, ker le v tem primeru  je zadevno delo res uspesno.
Na tem mestu bi še spregovoril nekaj besed o električnih sušihiikh za sušenje žita in drugega semenja:
V naših krajih, kjer požeto žito osu-šimo v snopju, bodisd razstavljeno na polju, bodisi v kozolcih, umetno sušenje žtnega zrnja navadno ni potrebno. Dru-gače je pa v deželah, kjer pridelujejo žita na velikih površinah. V takih oko-liščinah upo^abljajo dandanes za ©prav-ljanie žita skoraj izključno stroje, ki žito hkrati žanjejo in sproti mlatijo — takozvane kombaje = žanjemlate (v enem delo^iiem dnevu požanješ s kom-bajnom 15 ha. Kombajn zaleže za 300 žanjic ali 60 koscev, če predpo&tavimo, da v enem delovnem dnevu labko en človek požanje s srpom 0,05 ha, s koso 0,25' ha, s samovezalnikom in konjsko vprego 2,5 ha, s samovezalnikom in traktoriein 7 ha).
Po kombajnu ob žetvi zmlaceno žitno zrnje vsebuje razumliivo še visok od-stotek vlage, navadno 21—25%. Ce }e vreme ob žetvi raokrotno, doseže od-stotek vlage v žita lahko do 40% in se več. Jasno je, da nedovolino osušenega žita ne smemo vekladiščiti in še celo ne, če ga vskladiiščimo, kot je to v žito-rodnih krajih v navadi, v žitne silose, to je v posebe] za ta •namen zgTajene stolpe, kier je zasuto po več de^et n metrov visoko. V žitorodnih deželah voziio požeto in zmlačeno žito narav-nost s polja. Da je mogoče sveže žiJo shraniti v silose, so Pri teh navadno zgrajene tudi žitne sušilnice, na katerih suVlio žito, preden ga vskladiščijo. Na'-važneiši stroii za sušenie žf-ta so stroji, ki sušijo zrnie z elektTičivin tokt>m. Prvi dve električni žitosušilnid sta bill zgraieni v letu 1945 in sd se v kratkem času svojega obstoja odlirno obnesl in to ne samo za sušenie vseh vrst žit-nega zrnja (pšenice, rži, jermena), tem-več prav tako za su^enie V.ornze. ovsa in Drosa, semen industrii!j':ih rasilin, fižola in graba. detelinih in travn;b semen, 7.elenjadneqa semena itd Poseb-na Dredno^t e^pic^roritn^ii^ilnikov nrfid vsemi druairai nartravami za su^^nie žit (n. pr žitne sušilnice, kur'fmie s koksom ali   naf^o  itd.),  pa   ie.  da   ni  nevarnosll,
da bi se žito umazalo od saj ali pa da b: se navzelo slabega voanja od dima. Ra.fen tega odlikujejo električne žito-sušilnice tudi vse dmge prednosti e^ok-tričnib strojev, nepotrebna so skladtšča za kurivo, kurjenje in odstranjevanje pepela. Zitosušilnik je stalno pripravljei: za uporabo, obratovanie samo pa je relo preprosto. Za električmo ^sušenje žila zadostuje ' en sam človek. — Tudi uravnavanje pravilne toplote je pri električnih sušilnikih mnogo lažje, kot pri drugih načinih sušenja. Kjer je elekbričnega toka dovolj na razpolago in po nizki ceni, bodo električni žito-sušilniki v bodočnosti nedvomno vzpod-rinili vse druge naprave za sušenje žita. Sušilne naprave električnih žitosuš.l-ndkov so v bistvu zelo enostavne. Naj-važnejši sestavni del električnih sušil-nih naprav so vodoravne sušilne plo-skve ali sušilne ra ze. Seetavliene so iz vziporedno zloženih kovinskih plošč in desk, prav tako kot je pod sestavljen \7. podnic. Več sušilnih miz in desk se-stavljajo 6usilno enoto. Celotni sušiln k sestoji iz poljubnega števila sušilmh enot. Od njihovega števila zavisi pred-vsein storilnost sušilrakov. Skoz: špra-nje med ploščami sušilne mize piha od e.podaj navzgor struja vročega zraka, ki ga s-egrevaio električni grelci. Voč zrak dovaja po ceveh pod sušlno mizo puhalo,  ki  ga  goni  elektromotor.
Drugi elektromotor poganja tresalne naprave, ki tre6ejo sušilne mize. T.\-rndi tega se zrnje preraika vzdolž sušii-ne ploskve od enega do drugega knnca sušilne enote. Hitro6t in jakost trescnja je mogoče poljubno uravnati, prav tako s posebno napravo debelino plasti z ta na sušilni ploskvi (navadno znaša de-belina 10—13 cm). Posebn« vrteče se inešalne naprave mešajo iit«o piast med sušenjem. Razen tega so »ušilne mize opremijene tudi z napravami, ki obra-čajo vso žitno piast. Tako pride /Ito, k ie bilo spodai in je zato najbolj se-gieto, na površino, vrhnje pa na dno sušiVne pioskve. Tako je preskrbMfTio, da se žito enakoraemo euši. Pri sušen-u »emenskega blaga mora bifi to>plota m^d 40—45° C. Pri "sušenni mlevskega fMa pa smemo tonloto dvigniti na 50—60° C. Da ostane toplota vedno v zaž^ienih meiah, Siužijo posebne saraodeluioče naprave, ki so v zvez 2 nadzorovalnira toplomerom.  Brž ko doseže  to-pfota   na|-
višjo dovclieno mejo, toplomer sam iz-kijua grelne naprave. Ko pa se bliža toplina najnižji zaželeni meji, topioTier gielce spet vkijuči. Treba je le, da do-ločimo pred sušenjem zaželjeno najvisjo in namižjo toplino. Prav tako samo-delno dehijejo tudi naiprave za dovaja-nje žita na sušilne ploskve. 2ito se do-vaja na samodelno tehtnico, ki etehta posušeno žito. Tako lahko s primerjč-vanjem teže svežega in posušenega žita ugotovimo, koliko vlage stno s suše-ntem iziočli. Posušeno in stehtano zrnje se odvaja bodisi v napravo za polnjenje vreč ali pa v žlitni 6ilos. Omenjam še prezračevalce ali ventilatorje, ki so na-meščeni v stroj-u in odvajajo vlažen in ratohel zrak iz sušilnega prostora.
Iz tega — seveda le površnega op sa je razvidno, da deluje električni žito-sušilnik v resnici docela samodpino Človeku ni treba drugega, kot pravMno naravnati nadzomi toplomer in dolo-čiti h trost, po kateri naj se premi^a žito čez sušilno ploskev, vključiti ele-k-trični tok ter skrbeti, da se žito nasipa. Vse pogonske elektromotorie tn druge naprave pa vključuje in izključuje teT uravnava toiplomer sam.
Pri sušenju ž ta se porabi precej elsk-tričnega toka in sicer do 15 kw za vsak % izločeme vlage in vsake tone žita. Ker se pri sušenju izloči iz žita po-vprečno 10—12% vlage, znaša povpieč-na poraba toka za osušitev 1 tone 165 do 180 kw ur. Storilnost električnh su-šilnikov je seveda odvisna: od površine sušilne ploskve, od vrste in stopnje vlažnosti žita, od vremena itd. Povpr^r-no smemo računati, da suši srednievelik sušiln:k s štirimi sušdmitni cevkami skupno okroclo 50 m2 sušalne ploskve 1,5—3 tone žita na uro.
Sele ekktrosušilnik je odstranil tež-koče, ki jo vse od uvedbe kombajnov; to je mlačenja sveže požetega žita na polju, predstavlja um&tno su&enje žiia, *ki je pri tem nar nu soravljania žitnega pridelka neizogibno potrebno Prav tako pa bodo elektros.uši!niki s pridom 6lu-žili tudi za sušenje vseh drugih vrst su-šen'a, morda pa tudi za sušenje drugih rastrnskih delov (n. pr gob, zdravilnih rastlin, hmelja itd.). Zato sem jo tudi kot najnujnejšo pridbbitev kmetijske tehnike na kratko opisal, če tudi takih elpktrosušilnikov mi za enkrat še ni-mamo.