KNJIŽNE  OCENE
FRANCE  BEVK,  IZBRANI   SPISI   IV
S četrto knjigo Izbranih spisov je izbor Bevkovega dela, kakor ga je začela izdajati vodilna slovenska založba že po pisateljevi šestdesctletuici, vendar pa v zvezi z njo, dosegel približno 1600 strani literarnih tekstov. Od mladostne lirike, zvrsti, h kateri se Bevk že dolgo ne vrača več, preko poskusov dramatskega oblikovanja zajejnajo ti štirje zajetni zvezki predvsem najznačilnejšo kratko prozo in daljše povesti. Vse to, urejeno v kronološki vr«ti, pa sega komaj na prag tridesetih let. Tako bodo nadaljnje knjige Izbranih spisov dale izbor najboljšega v pisateljevem delu zadnjih petindvajsetih ief. Pri živem in še vedno neugnauo dejavnem pisatelju pomeni taka obsežna izdaja izbranega dela več kakor samo izpolnitev moralnega dolga nasproti pisatelju, ki ni samo naš najrodovitnejši oblikovalec slovstvenih vrednot, marveč tudi literarni in politični predstavnik najzahodnejše in po svoji zgodovinski usodi najbolj trdo preizkušene slovenske pokrajine; pomeni tudi potrebno in pravilno vključitev Bevkovega starejšega dela v našo živo sodobnost.
Tej splošni ugotovitvi, ki je nemara potrebna poudarka že zato, ker izdajanje Bevkovih Izbranih spisov ni našlo v naši literarni publicistiki zadostnih odmevov, je treba pridružiti še nekatera kronistično-informativna dejstva. Predvsem to, da je izbor spisov za pričujočo izdajo pripravil sam pisatelj, kar je v podobnih primerih če ne prednost, pa vsaj zanimivost sleherne take izdaje, saj kaže, kako .presoja avtor svoje lastno delo in kje vidi največje umetniške dosežke. Na tej poti skozi desetletja svojega dela je dobil Bevk izbornega literarnozgodovinskega spremljevalca, profesorja dr. Franceta Koblarja, kritika, ki je že od začetka nemara največ pisal o njegovih knjigah in si je tako pridobil ne samo razgledanost po Bevkovem delu, marveč, tudi intimno poznanje pisateljeve umetniške rasti, njenih notranjih silnic in vna-njih sprožil. Samo na podlagi tega dolgoletnega duhovnega sožitja z Bevkovim delom, ki je, kakor vemo vsi, zaradi svoje obsežnosti že dokaj nepregledno, je mogel dr. Koblar napisati za prvo knjigo Izbranih spisov uvod (str. 5—64), ki je za sedaj najobsežnejša študija o Bevkovem celotnem delu in njegovem pomenu za slovensko slovstvo. Z natančno pozornostjo spremlja ta sourednik Izbranih spisov vse izbrane tekste in jih komentira ne samo biografsko in bibliografsko, marveč tudi s tehtnimi doneski k podrobnejši razlagi pisateljevega dela, k stilni analizi razvoja Bevkove proze, omahujoče med zgledi simbolizma, nove romantike, naturalizma in realizma, tja do pisateljevega uravnovešcnja v pripovednika tiste osebne značilnosti, ki karakterizira Bevkovo dokončno izoblikovano umetniško fiziognomijo. Kdor bo poslej hodil po dolgih in številnih razorih Bevkovega dela, ])o imel v Koblarjevem komentarju nepogrešljivega vodnika. Tako zasnovana ui'editev Bevkovih Izbranih spisov — metodično resda ne nova, vendar pri nas bolj nenavadna, če gre za žive in še dejavne pisatelje — zadovoljuje potemtakem s svojim prodiianjem v  strukturalno   zgradbo   Bevkovega   dela  jie   samo   zahteve   in   potrebe   naše
*   France   Bevk.   Izbrani   spisi.   Četrta   knjiga.   (Ljudje   pod   Osojnikom, Krivda, Srebrniki.)  Državna založba  Slovenije, Ljubljana  1955.
1085
literarne zgodovine, marveč podpira in hkrati razširja tudi literarno kulturo bralcev leposlovja. Slednje se mi zdi posebno dragoceno v času, ko je demokratizacija kulture dosegla tisto razvojno stopnjo, ki sili v globino in ki skuša najti za posplošujoče trditve tudi analitičnih opor.
Spričo zgoščene, vendar po orisu razvojnih silnic, idejnih, estetskih in stilističnih značilnosti sintetično zajete podobe Bevkove slovstvene individualnosti in spričo tako skrbnega komentiranja Bevkovega dela y posameznih knjigah Izbranih spisov je komaj mogoče napisati v tem okviru več kot zgolj referativno besedo o povestih četrte knjige. Z opombami o »Ljudeh pod Osojnikom« je dr. Koblar osvetlil razvoj leta 1925 samostojno izšle povesti rSmrt pred hišo« v poznejšo, leta 1955 znova izoblikovano povest »Ljudje pod Osojnikom«. Tako je razgrnil zastrti pogled v pisateljevo delavnico in na jvrimeru te izrazito domačijske proze pokazal, kako se je Bevku oblikovala ista snov v razponu od — dejal bi — učnih let do tistega relativnega mojstrstva, ki ga razodeva dokončni tekst. Analiza te predelave bi pokazala vso notranjo dinamiko irstvarjalnega procesa v desetih letih pisateljevega umetniškega dozorevanja, čiščenje njegovega pripovednega lirizma, poglabljanje in zgoščevalno moč njegovega psihološkega vida, razvoj njegove fabulistike — te velike Bevkove odlike — od površnih, navzven učinkujočih prijemov do notranje strnjenosti in z njo združene strožje pripovedne discipline; prav tako razvoj Bevkovega sloga in jezika.
V tem zvezku so združeni — najbrž namenoma — trije enako izraziti, čeprav po svoji umetniški vrednosti ne enako pomembni primeri Bevkove domačijske povesti. Zdi se, da je pisatelj tu. med svojimi hribovci, med kmeti, kočarji, goslači in kmečkimi delavci, v svetu, ki ga kot nekak nemi simbol označuje tudi po imenu gora Osojnik, v najbolj pristnem ozračju vsega svojega pripovedništva. Vzlic temu pa ne kaže, da bi prenesli sociološko in idejno težišče Bevkove proze v stil domačijske povesti, ki pri njem — mimogrede povedano — ne izzveneva v ceneno idiliko, kakor pri nekaterih pisateljih nekdanjega dominsvetovskega kroga. Kje je Bevk močnejši, izrazitejši, bolj samosvoj, v kmečki ali meščanski povesti? Katera proza je najbolj avtentičen izraz Bevkove ustvarjalne osebnosti: črtica, novela ali roman? V čem je moč Bevkovega realizma — in navsezadnje je vendarle realist, četudi s kakim atributom: v prepričljivem razpletu fabule ali v psihologiji tipov in karakterjev, ki nosijo dejanje njegovih zgodb? Kje je njegov stil življenjsko toplejši in osebnejši: v povestih iz kmečkega življenja ali v orisih meščanskih življenjskih zapletljajev, posebej še seksualnih konfliktov, ki se sproščajo zlasti na tem družbenem terenu?
Tako bi mogli nanizati vrsto vprašanj, na katera si morajo odgovarjati vsi, ki jih zanima Bevkovo delo. Pred nami ne stoje več posamezni spisi, zlasti ne po tem izboru, ki mu lahko samo želimo uspešnega nadaljevanja; pred nami stoji Bevkovo celotno delo z vsemi svojimi značilnostmi in dosežki. Tudi po dr. Koblarjevem bistveno pomembirem donesku k duhovni biografiji Bevkovega dela ostajajo na debeli skladovnici njegovih spisov razni vprašaji, ostajajo problemi, ki jih bo še obravnavala analitična literarna kritika. Problemi regionalnih, socioloških, idejnih iir stilnih sestavin tega dela.
V tem priložnostnem zapisu na rob Bevkovemu Izbranemu delit bi hotel samo poudariti, da bi bilo delo takega obsega in razpona, vsebinsko in oblikovno tako raznovrstno, kakor je Bevkovo, vredno večje pozornosti in izčrpnejšega
1086
proučevanja. Njegove sončne in senčne strani, njegovi dvigi in padci, umetniški preskoki in plitvinske narejenosti, to, kar je bilo napisano iz časa za čas, porojeno iz trpljenja ali narejeno iz »fabiilističnega veselja«, vse to, kar v pestri prepletenosti nižjih in višjih kvalitetnih plasti teče skozi vse Bevkovo delo, tvori premalo osvetljen prispevek v našo duhovno kulturo: prispevek osebnosti, pokrajine in generacije, prispevek, ki je v vsaki izmed teh lastnosti
enako zanimiv.
Božidar Borko
1087