tootedo, KARL MARX OB 50. OBLETNICI m POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI LETO V • STEV. 4-5 APRIL-MAJ 1933 . Din 12.— » 36.— . » 18 — » 10.— Dolar 1 — Uredništvo in uprava za Jugoslavijo: Ljubljana, Palača Delavske zbornice, Miklošičeva cesta št. 22. Za Ameriko: Chicago, 111. 3639 W, 26 Th. St. Naročnina za člane »Svobode« letno » » druge letno . . . » » » polletno . . » » » četrtletno . . Naročnina za Ameriko letno . . TA ŠTEVILKA STANE 10 DIN VSEBINA 14. marca 1883 je umrl Karl Marx (slika) Dr. Karl Renner, Marksizem in antimarksizem Talpa, Karl Marx kot organizator delavstva Ivan KHcär, Utopični socialisti in njihova doba Alexander Schifrin (Mannheim), Francija 1848-52, Nemčija 1930-33 in marksizem Fr. Podrepšek, Ob 50 letnici Karla Marxa Jod, Karl Marx (Iz poeme „Kontinenti") Friderik Engels, Govor na grobu Karla Marxa Wilhelm Liebknecht, Marxov grob (slika) Talpa, Karl Marx in dialektični materializem Oskar |Drenik, Marxova ekonomsko-teoretična šola Albin Stiibs, Povest o človeku, ki je postajal vedno manjši Jod, Prelom 19. in 20. veka B. Traven, Zaklad Sierre Madre Knjige in knjižnice / Naš pokret / Zapiski Svoboda Apsil-Mai 1933 - t-.-5.ttei/. n. 3. ms {t uwt iiad ttlavc Drugi dan je pisal njegov najboljši prijatelj Friderik Engels v svojem pismu F. A. Sorgu: Vsi z naravno nujnostjo nastopajoči dogodki nosijo svojo tolažbo v sebi, če so še tako strašni... Človeštvo je postalo krajše za eno glavo, in sicer za najpomembnejšo glavo, ki jo je imelo dandanes. Gibanje proletarijata gre dalje svojo pot, toda ni več centralne točke, h kateri so se v odločilnih trenutkih obračali sami od sebe Rusi, Francozi, Američani, Nemci, da so vsakokrat dobili jasen nasvet, ki mu ni bilo mogoče ugovarjati, nasvet, ki ga je mogel dati le genij in popolno poznanje stvari. Lokalne veličine in majhni talenti, marsikje sleparji dobe sedaj proste roke. Končna zmaga ostane gotova, toda že itak neizogibni ovinki, časovne in krajevne zablode se bodo sedaj še vse drugače pomnožile. No — skozi vse to moramo iti, čemu smo sicer tu? In kor a j že radi tega še dolgo ne izgubimo. De. ¡¿ad Rennte, 1flaeUsixe*n in awki*noeUtuze*H, Petdeset let je Karl Marx mrtev; pol stoletja počiva v Highhatu njegovo šibko truplo s titansko glavo. Čudno! Prav sedaj divjajo po svetu fanatični antimarksisti, fašistovske bände, plačanci kapitalizma, da s ko-robači in z gumijevkami pobijejo Marxa. čudno! Ali šele sedaj živi on, ki je bil doslej vedno mrtev za meščanski svet? Dokler je živel, dokler je njegov duh ustvarjal nesmrtna dela, so molčali o njem- časopisi in učenjaki meščanstva. Ko je bilo njegovo truplo pokopano, so z vseh prižnic oznanili, da je njegov duh mrtev, z vseh predavateljskih miz in v tisoč knjigah so ga popolnoma zavrgli in stotisoči časopisov so ga proglasili za mrtvega. Skozi pol stoletja njegovega ustvarjanja kakor tudi pol stoletja po njegovi smrti meščanstvo ni hotelo verjeti, da Marxov duh res živi, da je res prodrl med delavski razred sveta, da je v svojem praktičnem hotenju postal kri in meso in da dejansko določa politiko vsega sveta. Vedno so si rekli: »Ta abstraktni mislec, ta mračni filozof, ta pisatelj s težkim slogom ni — primitiven, neizobražen delavec! Ta tako zamotana filozofija človeške zgodovine in — vsakdanje skrbi ročnega delavca! To komplicirano omrežje svetovne ekonomije in — preprosto, zanemarjeno gospodarstvo proletarskega gospodinjstva! Silna drama vstajajočih in propadajočih družabnih razredov in — tesno življenje tovarniškega sužnja! Kaj imata ta dva skupnega! Kar morejo naši najgloblji filozofi komaj razložiti, kar morejo naši najboljši profesorji komaj razjasniti, kako naj potem to razume navaden proletarec? Marksizem? Majhna sekta nepodučljivih vernikov, katerimi slede nezadovoljne, zapeljane mase, toda nikaka resnična živa moč!« In še danes misli tako ne baš malo tistih, ki upravljajo meščansko duševnost. Drugi pa so presenečeno razumeli ne sicer resničnosti Marxovega nauka, pač pa živo silo, ki izvira iz njega... In zato mislijo, da ga morajo petdeset let po njegovi smrti vendarle pobiti z gumijevkami. Gotovo se mora na prvi pogled čudno, neverjetno zdeti, kako je mogel najtežji in najgloblji filozofski in ekonomski miselni sistem-, kar jih poznamo, zajeti in k zgodovinskemu dejanju povesti proletarske množice, ki niso imele nobenih možnosti in sredstev za izobraževanje. To smatra za čudež ne le povprečen meščan, temveč tudi in morda še bolj mnogo intelektualcev, ne majhno število pa smatra to sploh za legendo. Vprašujejo se: Koliko delavcev je pa sploh čitalo in razumelo Marxova dela ah izvlečke iz teh del ali samo katekizem njegovih naulkov? To je vendar tako majhen odstotek ljudi, da sploh ni vredno govoriti o njem! Seveda, tudi mnogo funkcionarjev naših izobraževalnih organizacij se s skrbjo povprašujejo in bridko tožijo, da še ni vsak delavec izučen marksist, zaveden izvrševalec marksističnega hotenja. Dvakrat goreči so v skrbi, da nima zanesljive razredne zavesti delavec, ki ne obvlada jedra Marxovih naukov. Obratno se zopet mnogo praktikov del. gibanja nagiba k mnenju, da pripisujejo množicam', tudi v boju nepreskušenim in nepoučenim siguren instinkt za prolletarsko delo; ti takorekoč obožujejo množice, v marksizmu pa vidijo posebno znanost za voditelje, sv. pismo za posvečene, neke vrste tajni nauk za duhovnike boga »množica« ... Danes, ko delavstvo izzivajo in krvavo zatirajo (v Nemčiji) pod geslom »antimarksizma«, je bolj važno kot kdaj prej, da tudi posamezen delavec ve, kaj pomeni marksizem zanj in v koliko sme samega sebe imenovati marksista, kaj je prinesel marksizem njegovemu očetu in dedu in kaj bo ali kaj more biti zanj in za tiste, ki pridejo za njimi. Izvor delavskega razreda Kaj je bil1 marksizem za nas stare, ki smo pred poldrugo človeško generacijo oznanjali Marxove nauke delavskemu razredu, ki je drugače živel kakor danes? Moderni delavski razred je nastal po razdelitvi prejšnjega človeštva, radi prodora kapitalizma. Njegovi predniki so bili mestni rokodelci in kmetje z dežele, ki so od rodu do rodu živeli v svoji hiši in se preživljali s svojo lastnino. Hišni oče je bil poglavar družine, najvišji za bogom in cesarjem. V svoji lastni hiši, na svoji lastni zemlji so delali zase in za svojo družino. Ce je oče zasadil hruško pri vodnjaku na dvorišču, je mislil na vnuka, ki bo sedel v senci te hruške in užival sad tega drevesa. Sin je bil pri hiši, da je sami postal oče in da je zopet! spravil na svet sinove. Kar je delal in ustvaril kot sin, je naredil zato, ker bo to njemu samemu koristilo kot očetu. Vse je imelo določen zmisel in namen, vloga vsakogar je bila jasna. In malokrat so se čule besede obupa: »Ne vem, čemu sem na svetu!« Nič se ni zdelo bolj samo ob sebi razumljivo kakor to — odkod pridemo in kam gremo. »Prišli smo od očeta« — vseeno ali so mislili na nebeškega ali zemeljskega — »postali bomo očetje in se bomo zopet vrnili k očetu, odkoder smo prišli,« — tako v: grob staršev kakor v nebeško kraljestvo. In na tej življenjski poti je doživel človek marsikatero srečo, pretrpel je tudi marsikatero bol, toda živel1 je zase, živel je svoje lastno življenje, v družbi z ljubimi in dragimi — bil je človek. Ta način življenja in mišljenja je postal brez zmisla za deda ali očeta današnjega delavca, ki sta ga prihod kapitalizma in kaka neprilika odgnala z doma in vrgla na cesto. Človek na cesti — to je brezzmiselno! Ali naj živi od cestnega prahu? Kako naj na kupu kamenja za posipanje ceste igra hišnega očeta? Ali je to hiša? In če umre v obcestneml jarku, daleč od doma, kako naj najde pot k svojemu očetu v družinski grob? Proleta-rizacija ljudi je naenkrat napravila brezzmiselno tisto, kar je tisočletja imelo dober zmisel. Človek, ki blodi po cesti, odkod prihaja? Kami gre? Nihče ne ve, niti on sam ne. Kdor ne more več odločati sam, o sebi, kdor je izgubil svojo objektivno določenost, ni več človek, temveč je mnogo prej kamen spodtike. In tisoči so se ob cestnih jarkih vprašali: »Čemu sem na svetu?...« Dejstvo, da so velike množice postale brez posesti, je ustvarilo nov način življenja in s tem tudi nove oblike mišljenja. Tudi v staromeščanski družbi so bili nemaniči; imenovali so jih reveže in za nje so napravili zaščito revnih in hiše revnih. »Revni stan« in svoji usodi vdan berač se je smatral celo za boga dopadljiv stan. Toda novopečenemu kapitalistu se je zdelo vse to zelo odvratno. On je pobral proletarca s ceste, ga je, često s policijo, spravil v svojo tovarno in je dal njegovemu življenju določilo: »Delaj za mene!« Kakor se nami danes zdi naravno, da delajo ljudje za druge, tako čudno in nerazumljivo je moralo to biti takrat. Ne delati zase, tega, kar napraviš, dela svojih lastnih rok ne imeti sam1, niti prepustiti svojim krvnim dedičem, temveč izročiti popolnoma drugemu, tujemu človeku, to je bilo proti vsemu tradicionalnemu redu, to je pomenilo uničenje lastne osebnosti, to je zna-čilo, da postaneš zgolj sredstvo, orodje drugega, in pri tetniše sovražnega socialnega nasprotnika. Skromna plača za brezkončen delovni čas je zadoščala komaj za ohranjenje mišic in živcev, nikakor pa ne, da bi dala življenju kako radost. To ni bila nikaka družinska plača, — tudi danes še ni kljub vsem socialnim zakonom'! — ki bi dovoljevala vzdrževanje žene in vzgojo otrok. Tako delo ne ustvarja samozadovoljstva... O takem načinu življenja nista vedela nič sv. pismo in katekizem'! Delo, od paradiža sem kletev greha, da grešni človek v potu svojega obraza uživa sadove svoje lastnine, je bilo sedaj ločeno od lastnine: eden je imel le posest in nje sadove, drugi pa samo delo in njega prekletstva. Trebalo je celega preobrata gospodarske tehnike kakor družabne miselnosti. da smo v tej svetopisemski kletvi spoznali blagoslov človeštva, da smo nad samim delom; občutili" veselje in ponos. Proletarec, k[ ni imel nič, je sam od sebe odkril vrednost edinega, kar mu je ostalo. Čezmerno naloženo delo, ki ga je kapitalist zahteval od njega, je vzbudilo v njem nasprotje. In tisti delavci, ki so prišli od starega, nekdaj tako umetniškega rokodelstva, so prinesli s seboj s trudom! priučeno, visoko umetnost kvalificiranega dela, in ta jim je bila edino orožje proti samovoljnosti novega gospodarja. Nazorno je Marx orisal, kako je kapitalist zlomil umetniški ponos delavcev: on, ki je razpolagal s celimi delavskimi četami, je razčlenil vsako delo v enostavne, vedno enake gibe rok in telesa... Delavec je le še motor, stroj. Posameznik ne ustvarja več celih izdelkov, ne vidi več svojega dela in to, kar kot posameznik izvršuje, ni nič drugega kot groteskno gibanje telesa brez razuma. Za njega samega postane torej nezmiselno zadnje, kar mu je ostalo — njegovo delo... To strašno življenje, to zatiranje vsega človeškega je moralo roditi edini krik: Hočemo biti ljudje, hočemo biti bratje, hočemo postati svobodna, enotna družba ustvarjajočih ljudi!... Kaj je Marx dal delavcem Karl Marx je dal proletarijatu besedo, ki je izrazila njegovo trpljenje: in k tej besedi je dal tudi pojme, v katerih more proletarec premisliti svoj položaj in odnošaje, iz katerih izvira njegovo trpljenje in ki zopet vodijo iz tega trpljenja. Sama stvar, ki ji je bilo treba dati ime, stvar, ki jo je bilo treba izraziti v pojmih, stvar, čije odnošaje je bilo treba razložiti, ta stvar sama je bila proletarijatu znana, ker jo je doživljal vsak dan in vsako uro! Česar rokodelski mojster, kmet, intelektualec nikdar ne doživi — saj živi popolnoma drugo življenje —, česar nikdar ne vidi, česar se le z dobro voljo nauči, to je proletarijat neposredno občutil — tako poedinci kakor množica. Občutil je to, kakor človek občuti lakoto in žejo: lahko si lačen in žejen, čeprav ne poznaš besede in pojma »lakota« in »žeja«. Karl Marx je ustvaril miselne oblike za nov življenjski način prole-tarijata. In odtod izvira hitro razumevanje vsake dane besede, ki smo jo oznanjali množicam svoj čas kot mladi mojstrovi učenci. Bilo je, kakor da bi v brezzvezdno noč duše množic nenadoma padel svetlobni žarek, ob katerem so slepi spregledali, obupani zopet upali in se blodeči znašli. Kaj vedo o temi tisti, ki se omejujejo na samo čitanje in pisanje knjig! Mi pa, ki smo v nočnem- pogovoru ali med napeto poslušajočimii zborovalci oznanjali ljudem, ki so obupavali nad seboj in nad svetom, Marxove nauke kot novo življenjsko vsebino, mi, ki smo soobčutili prebujenje do- tlej brezdušnih ljudi, ki so končno prejeli dušo, vsebino življenja, zopetno združitev s svetomi, mi vemo, kaj je postal Marx delavcu v prvih viharnih časih naše propagande. In to je bila posebnost tega izobraževalnega dela: delavec, ki nas je slišal, ni potreboval katekizma osnovnih naukov Karla Marxa — tega smo potrebovali le mi študenti in študiranci. Potem ko je delavec čul prvo poslanico, so začele stvari same govoriti: govorila je cesta in oznanjala nauk o brezposelnosti in industrijski rezervni armadi, govoril je vsak stroj in oznanjal nauk o pokornem suženjstvu, v katero je stvar prisilila človeka, vsako izplačevanje mezde je oznanjalo nauk o delu in večdelu, o vrednosti in večvrednosti! In vsaka beseda je sama od sebe šla od ust do ust, vsaka misel je vžigala od človeka do človeka ... In miselne oblike, ki so bile pridobljene v tistih dnevih, so se v petdesetih letih razširile na ves razred, na otroke in na otrok otroke. Nov razred človeške družbe je našel svoj lasten jezik. Fundamentalno delo K. Marxa Nihče ne trdi, da bi bil Marx edini ali prvi socialist. Nauki, ki jih je postavil, so predelava številnih sestavnih kaminov, dobljenih iz preteklih stoletij: v njegovem sistemu je vzidana ne le meščanska ekonomija in nemška filozofija, temveč tudi cela vrsta sijajnih del socialističnih predhodnikov. Bogata miselnost socializma se od Thomasa Mora do Roberta Owna kopiči daleč proč od minožic, v drugem svetu, v učenjaških sobah v nepregledno, neurejeno tvarino, daleč od sveta kot oblaki od obnebja. Da bi delavci samii aktivno imeli opraviti s tem' socializmom, ta misel je bila tuja vsemi Marxovim predhodnikom. Socializem naj bi prišel na svet po Platonovi zamisli kot svobodna ustvaritev tistih, ki vladajo svet, kot delo združenih kraljev in filozofov. Ni manjkalo resnih in globokih kritikov kapitalističnega sistema in tudi ne mojstrskih spisov o tem1, kako je ta sistem direktno nasprotje vsakemu razumu in vsaki pravičnosti. Prav radi tega kričečega nasprotja je bila tem' predhodnikom' popolnoma tuja misel, da je sedaj obstoječi gospodarski način v zvezi s socializmomi. Njihov socializem je bil svet angelov; predpogoj njihovega socializma je bila nesebičnost vladajočih ali vsaj enega milijonarja ... Pred Marxom je bil socializem predmet študija v učenjaških sobah in tema pogovorov mied prosvetljenci v salonih bogatašev. Celo za R ob e r t a O w n a je bil socializem eksperiment v blagor delavcev, toda nikaka naloga za delavski razred sami; Owen je kot tovarniški ravnatelj s socialističnimi reformami napravil pozornost vzbujajoče poskuse in jih kazal kraljem in ministrom, da bi jih vzpodbudil k posnemanju. In fundamentalno duhovno dejanje Karla Marxa je: nasprotje obstoječega do socialističnega gospodarskega reda ga ni oviralo, da bi spoznal, da se socialistični red pripravlja v samem kapitalističnem redu in da je živa sila, ki nosi v sebi in pripravlja nov red — delavski razred! Marksizem — je oznanilo proletarijatu, da ima kljub vsemu svojemu ponižanju svetovno zgodovinsko misijo, da uresniči čudovito kraljestvo filozofov, socializem'... To spoznanje je preneslo socializem iz višin ideje v delavnice, v podstrešne sobe in kletna stanovanja proletarijata, to je napravilo socializem iz miselne igre v cilj hotenja množic in dalo najnižjemu razredu poklic, da prenovi svet in da zopet povede človeštvo iz globokega ponižanja! Ta preokret kot blisk osvetljuje vse zmede in nasprotstva današnjega gospodarskega reda ... Ta preokret v zgodovini vsega socialnega mišljenja se je izvršil po Marxovem nauku. Tudi drugi znanstveniki so slutili in oznanjali svetov-no-zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda — pa je njihovo ime komaj prišlo mted množice. Ta mislec pa, ki je združil s teorijo socializma teorijo o praksi razrednega boja, je moral biti hkrati borec, mioral je služiti znanosti in se hkrati boriti v delavskih vrstah. Da se je boril in trpel z ramo ob rami, o temi priča njegovo čudovito življenje. Tako je s svojo osebo in s svojimi naukom ugladil nasprotje med znanostjo in ljudstvom, ki sta si stoletja stala nasproti sovražno in brez medsebojnega razumevanja. In to ni bilo tako enostavno! Ali si je bilo mogoče misliti nevarnejšega sovražnika delavskega razreda, kakor je bila bas znanost? Znanost je v službi kapitalizma iznašla stroj za strojem, proletarizirala vedno več ljudi in vedno bolj nadomeščala delo proletarcev! In ista znanost naj se pridobi sedaj za proletarijat? ProletareC začetnih časov živi duhovno še v kmiečko-mieščanskem življenju, preklinja svoje novo življenje in hrepeni nazaj po starem gospodarskem' redu. Podobno doživljamo zopet danes pri novem proletarijatu, ki ga je ustvarila sedanja kriza. Cimi bolj se vživlja, tem bolj ga zajema in prevzema občudovanje tehnike, temi težje muči njegove možgane nasprotstvo: ta tehnika prihranjuje delo-, zvišuje mojo delovno muko in je vendar čez vse mere sijajna! To stalno spreminjanje tehnike — odkod prihaja in kam vodi? Tako nastane za delavca ponovno vprašanje po zadnjih vzrokih in ciljih — ne iz filozofske špekulacije, temveč iz stiske življenja, kot življenjsko vprašanje. In Marx mu tudi tu prvi daje odgovor. Marx ne opisuje samo kapitalistične družbe, kakršna je, temveč podaja tudi zakon njenega razvoja: vedno večje kopičenje kapitalov na eni in mezdnih delavcev na drugi strani pomeni napredujoči kapitalizem na eni in napredujočo socializacijo na drugi strani! In to spreminjanje, ki se dogaja v obliki valov ciklične nadpro-dukcije in krize, se ne more drugače končati kakor v ureditvi gospodarstva po nekem določenem načrtu — z zmago socializma. Za delavski razred se bori zgodovinska potreba, znanstveno utemeljen zakon človeškega razvoja. In zopet se vse to, kar razlagamo tu in kar razbere učenjak iz statističnih tabel, nazorno odigrava pred delavcem, vse to postaja njegova osebna usoda z vsakimi novim strojem, z vsakim' produkcijskim zastojem v krizi, z vsako novo ustanovitvijo in z vsakimi polomom podjetja ... Igro strojev, čudo tehnike gleda z radovednimi očmi, polnimi pričakovanja. S ponosom zre na storitev železnih gigantov in se smehlja nad omejenim obratovalnim načinom starih; neha hrepeniti nazaj. Občudovanje vzbujajoča preciznost, stroga usmerjenost, natančni tovarniški red mu vsiljujejo pozornost. In povsod v gospodarstvu in življenju prične zahtevati racionalni obrat. Vse moderno, vse racionalno, tudi v občini in državi! Povsod znanstveno metodo — tudi v šolo in v urad! Nobenega ozira na neumne tradicije, nobenega kompromisa z neracionalnimi! Goreče navdušenje za znanost in tehniko, goreče stremljenje po spremembah, reformah je neizogibna posledica stalnega revolucioniranja njegovih možganov. In kakor stroj vsak dan pred njegovimi očmi dela nemogoče za mogoče, tako ga navdaja trdna vera, da človeku ni nič nemogočega in da človeškemu hotenju ni nič nedosegljivega. Vse doseženo ga dviga, vse zamujeno ga upogiba. Ni krivda znanosti in tehnike, temveč gospodarski red je kriv, da sredi preobilja stradajo množice. Kot posameznik — ve že davno — ne zmore nič proti temu nezmiislu, kot »celotno delavstvo« se začenja postavljati v bran; in zato se mora kot »celotno delavstvo« organizirati v vsakem posameznem! obratu, v vsaki panogi, po vsemi svetu. Proletariat se miora »konstituirati kot razred sami zase«. »Proletarci vseh dežel, združite se!« Od Marxa ve, da se mora združiti, in zato hoče to dvakrat: iz instinkta in iz spoznanja. Tedaj pa marksizem ni le miselna vsebina proletarijata; temveč njegova ž i v a v o 1 j a ... In tako je po Marxovi besedi proletarec po popolni izgubi človečanstva zopet odkril in pridobil človečanstvo, pridobil je zopet tudi soglasje celotne svetovne slike z življenjem, poedincev. Nov svet smo sprejeli v naročje zgodovine in čakamo na uro, ko- se bo ta svet uresničil v življenju, ki bo vzvišenejše in lepše nego ves svet pred njimi. Marksizem se ne da ubiti Marksizem hočejo ubiti — toda Marxov nauk je način prole-tarske miselnosti, postal je vsebina njegove volje in obstoj nauka v knjigah se je spremenil v življenjsko obliko konstituira-nega razreda. Delavske množice so polne silnega stremljenja ne zato, ker je nekoč živel neki Karl Marx in umrl pred petdesetimi leti in zapustil neke knjige, temveč zato, ker trpe, ker je njihovo sedanje življenje za vsakega posameznega ničevo in nezmiselno, množice so polne hrepenenja, ker morajo biti! Morajo, tudi če bi jimi kdo prepovedal! In cilj njihovega stremljenja je načrtno, družabno gospodarstvo, ker drugega cilja imeti ne morejo. Kakor mora človek brez strehe nad glavo vendar-le stanovati in zato zahtevati javno gradnjo stanovanj, prav tako mora delavski razred kot celota stremeti po novem in popolnem! družabnem redu: ta red je pred njimi kot cilj, toda ta cilj ima že svojo kali v današnjem gospodarskem redui in čaka le na dejanje delavskega razreda ... V bistvu vzeto je torej Karl Marx že davno proniknil v realno življenje in stremljenje proletarijata in postal neločljiv kos njegovega življenja. Petdeset let po njegovi smrti se dejansko ni izgubilo! Njegov duh živi v vseh nas kot abeceda, ki je bila ustvarjena v pradavni dobi in živi skozi tisočletja do naših dni. Tako je bil marksizem ob smrti svojega stvaritelja iskra ne samo za nas mlajše, temveč za proletarijat sveta je bil iskra, ki uižiga plamen po v.sem svetu. Za svet, ki svetlo gori, iskra ni mi a več istega pomena. In tako gre danes naloga podučevanja marksizma po drugih metodah. Med apostolom prakrščanstva in kateheti priznane cerkve, med prvimi cerkvenimi očeti in; današnjimi profesorji teologije je razlika. Primera seveda šepa, ker marksist ne uči veroizpovedanja, temveč znanstven sistem ; ta primera naj samo nazorno pokaže, da različne zgodovinske dobe zahtevajo različne metode. Delavskimi plastem, ki v drugi in tretji generaciji spadajo k proleta-rijatu, tem plastem, ki so takorekoč podedovale razredno zavest, ne morejo razlagati marksizma vizionarni apostoli, temveč dobro podučeni misleci in učitelji. Tudi za zavednega proletarca je neizmerno važno, da z vso jasnostjo spozna to, kar z vso določnostjo čuti. Qotovo si bo le odlomek množice pridobil to spoznanje, sigurno znanje; toda čimi večji je ta odlomek, s tem večjo sigurnostjo cilja se bojuje boj. Tudi v tem, slučaju se ne more enostavno ponavljati nauk, kakršen je bil pred eno človeško generacijo. Naloga marksizma v današnjih dneh je, da se z marksističnimi metodami osvetljuje nov položaj proletarijata. Meščanski svet sam si je kljub vsemu zanikavanju prisvojil marksistične metode za svojo lastno orientacijo o kapitalističnem gospodarstvu — meščansko »r a z i s k a v a n j e konjunkture« dela v devet desetinah z Marxovimi spoznavnimi sredstvi. Sami se ne morejo osvoboditi vpliva tega misleca, še manj pa morejo uničiti vpliv njegovega nauka na množice, razven, če uničijo delavski razred sam. To pa je baš tisto, kar v svoji najgloblji notranjosti hočejo, pa tega ne upajo izreči. Uničenje delavstva kot razreda, s tem da razdro vse čudovito organizacijsko zgradbo, ki si jo je delavstvo v petdesetih letih po Marxovi smrti zgradilo s svojimi strokovnimi, kulturnimi in drugimi organizacijami, in ne pustiti nič drugega kakor nemega posameznega delavca brez vsake pomoči in usmerjenosti! Toda stoletje duhovnega preobrata so zamudili, prezrli in zanikavali — prepozno prihajajo. Za nas, njegove učence, je njegov nauk prav tako mlad kakor prvi dan. Ta nauk nam ni knjižna učenost; kar nas posebno druži z Marxom, je človek, ki uči: za ustvarjajoče soglasnost znanosti in dela, mišljenja in dejanja, r a z i s k a v a n j a in boja. Oseba Karla Marxa je živ vzor, vidno utelešenje njegovih idej. On ne pripada nobeni sekti ali šoli, nobenemu krogu posvečenih, pripada celotnemu proletarijatu sveta in slika njegove levje glave ostane vselej in za vse čase vtisnjena v možgane in srca vseh delovnih ljudi. (Skrajšan prevod razprave v letošnjem »Kamipfu«) 7,atpa, liad 1/tflaac kot wyaMKatoc delavstva (lKatekizem industrijalcev«, naj se zavzamejo za svoje delavce, češ, sicer bodo ti nasedli spletkarjem- in prenapetežem in bodo poskušali izvesti revolucijo, da se polastijo državne oblasti. Opozarjal je, da se organizacija nove družbe ne da izvesti samo s pomočjo socialne fizike, ali kakor bi mi rekli s pomočjo sociologije, temveč pritegniti je treba množice. To se pa da doseči samo s tem, da se vpliva na njih čuvstveno življenje. Zato uči Saint-Simon pred koncem- svojega življenja 1. 1824. »novo« krščanstvo, ki močno spominja na ameriške protestanto-vske sekte. Saint-Simon ni bil socialist, niti demokrat, temveč liberalec z močno razvitim socialno etičnim čutom. Učenci Saint-Simona so razvili nauk svojega učitelja in mu dali socialistično obeležje. Kajti med tem je meščanstvo že postalo opozicionalno; hotelo je vreči Bourbone, ki so se oslanjali preveč na plemstvo in duhovščino. Za prevrat pa je bila potrebna pomoč delavstva. Meščanska mladina se je v vedno večji meri navduševala za demokracijo. Učenci Saint-Simona, čeprav so vsi pripadali premožnim in omikanim slojem, so šli še korak dalje v socializem1. Zlasti je deloval v temi smislu med 1. 1829/30. Bazard, ki je poglobil z lastnimi opazovanji nauk Saint-Simona in mu skušal dati zgodovinsko utemeljitev. Saint-Simon je razlikoval v preteklosti organične in kritične periode. Prve označuje asociacija (spojitev, združevanje), druge pa antagonizem (notranje nasprotje). Na temi tem-eliju je gradil dalje Bazard. Menil je, da označuje zgodovinski razvoj stremljenje k vedno višji stopnji asociacije, miedtemi ko ima antagonizem vedno samo prehoden značaj. Antagonizem1 povzroča v prvi vrsti vlada surove fizične sile. Vendar moč te sile postaja vedno slabša, kar kažejo- zlasti tri zgodovinske stopnje v izkoriščanju človeka — suženjstvo, tlačanstvo in mezdno delo. Sedaj tvorijo največjo oviro za višjo stopnjo asociacije lastninski odnošaji, čeprav se o njih trdi da tvorijo podlago- družbenega reda. Pojmu zasebne lastnine je treba dati drugo vsebino. Podedo-vanje je treba odpraviti, lastnino umrlih naj prevzame država. Bodoča družba bo asociacija delovnih ljudi, kjer bo vladalo načelo-: vsak imej položaj, ki odgovarja sposobnosti, in nagrado, ki odgovarja storjenemu delu. Nauki Saint-Simona in njegovih učencev so imeli na sodobnike velik vpliv. Navduševali so se za nje umetniki, pisatelji in zgodovinarji kakor tudi bančni in industrijski podjetniki. Zanimal se je za nie že stari Goethe in neposredno so vplivali na Heineja, Carlyla John Stuart Milla. Karla Rodberta in Lessepsa. Nekoliko mlajši kot Saint-Simón ie drugi veliki francoski Utopist Kari Fourier (1772—1837). Fourier je živel v Lyonu, središču francoskega svi-larstva, najprej kot trgovski pomočnik, pozneje kot samostojen trgovec, vendar je kmalu nodlegel1 ostri konkurenci. To mu ie dalo pobudo za socialno kritična razmišljanja. Glavne misli je razodel 1. 1808. v delu »Ouatre mouvem-ents«. Fourier ie bil obdarien z ostrim razumom in pro-nicavim pogledom, vendar ie bil njegov značaj popolnoma neuravnotežen, O sebi je bil trdno nreoričan. da ie naivečii veleuml Vseh časov, in njegova fantazija ni poznala mej. Niegovi soisi so zato sedai skoro neulžitni. Osnovna misel Fouriera je, da so človeške strasti in nagoni dobri in da je škodliivo in napačno, če se zatiraio. Treba jim ie dati možnost, da se izživijo. kar naj bo skrb primerno- ureienih socialnih nanrav. Nikdo pred njim ni nodal tako ostre kritike trgovine, ki jo imenuie umazano dušo civilizacije. Ponovno se obrača nroti meščanskemu zakonu1. ,češ, da sloni na medsebojni prevari in hinavščini. Nadomesti ga naj svo- bodna ljubezen. Ostro in točno sliko sodobne družbe podaja pri prikazovanju posameznih stopenj razvoja človeštva. Fourier razlikuje sedem stopenj. Sodobna stopnja je stopnja »civilizacije«. V civilizaciji so ljudje kakor atomi brez vsake skupnosti in zveze. Vsa višja čuvstva je uničil trgovski duh, ki ga označujejo konkurenca, špekulacija in prevara. Družinski čut je izginil, kapitalisti izkoriščajo delavce, vlade so popolnoma pod vplivom bogatašev in odgovor na to so revolucije obupanih. Toliko poveličevano načelo o suverenosti naroda je prazna fraza, dokler ta dozdevni suveren nima niti kruha niti obleke. Človek iz naroda bo vedno pripravljen prodati svojo volilno pravico za en tolar. Med osnovnimi pravicami človeka in državljana bi imela nekaj vrednosti edino pravica do dela. Seveda je civilizacija ustvarila tudi marsikaj dobrega, kajti razvila je znanost in tehniko in racionalizirala produkcijo v velikih podjetjih, vendar to ne odtehta senčnih strani civilizacije. Civilizaciji bo sledila naslednja višja doba človeškega razvoja — garantizem. Toda tudi garantizem je samo prehod v sociantizem, ali kakor bi sedaj rekli v socializem. Znaki garati-tizma so razne monopolistične tvorbe, ki so posledica vedno večje koncentracije gospodarstva, vedno številnejše delniške družbe, zadrugarstvo in zavarovalnice. Fourier priporoča, da se ti pojavi v gospodarstvu podpirajo. V svrho ublažitve škodljivih posledic konkurence predlaga ustanovitev poklicnih korporacij (cehov), ki naj določajo število članstva v skladu z dano potrebo-. Poglavje o garantizmu je važno in kaže, da je Fourier imel oster čut za razvojne tendence kapitalizma, kajti monopolistične tvorbe garantizma niso nič drugega, kakor poznejši karteli. Slabši je Fourier tam, kjer opisuje najvišjo stopnjo človeškega razvoja — sociantizem1, ki bo slonel na načelu asociacije, ki je »zemeljska oblika svetovne privlačnosti«. Asociacija se bo dosegla s falansterijami, vzornimi mesti na zadružni podlagi. Ustanove se naj falansterije na deželi in obsegajo naj 1620 oseb (!), kar bo jamstvo za najboljšo mešanico temperamentov. Politično Fourier ni bil opredeljen, še najbolj simpatični so mu bili liberalci. Sovražil je revolucijo in Žide in občudoval Napoleona. Neumorno je iskal premožnega moža, ki bi mu pomagal, da izvede svoje načrte. Kakor Saint-Simon je tudi Fourier imel precej učencev, ki so celo poskušali ustanoviti falansterije, seveda brez uspeha. Nove možnosti za razvoj francoskega socializma so se odprle po 1. 1830, ko je francosko delavstvo vrglo zasovraženo vlado Karla X. Vendar se ni uvedla republika, kakor je to želelo delavstvo, temveč zavladal je »meščanski« kralj Louis Filip. Plemstvo je bilo končnoveljavno potisnjeno v ozadje, novi kralj je bil mož po volji meščanstva, zlasti bankirjev in finančnikov. Prevrat v industriji kot posledica strojne produkcije je zagrabil Francijo, ki je v tem pogledu zaostala skoro pol stoletja za Anglijo. Delavstvo in malomeščanstvo je okusilo v začetku samo slabe strani sprememb v gospodarstvu in tudi politično je bilo brezpravno, ker ni imelo volilne pravice, ki je bila pridržana samo premožnimi Republikanske ideje so prodirale v vedno večji meri med ljudstvo, kar kažejo številne zarote in upori. Delavstvo je začelo polagoma spajati politično udejstvovanje s socializmom-, čeprav je socializem: od 1830. do 1840. pod vplivom Fourieri-stov in Saint-Simonistov miroljuben in nepolitičen z izrazitim etično-ver-skim in utopičnim značajem. Po 1. 1840. je postal socializem! moda. Od številnih socialističnih pisateljev sta omembe vredna samo dva, in sicer Proudhon in Louis Blanc. Proudhon je postal znan po sicer teoretično- brezpomembnem spisu, kjer odgovarja na vprašanje, kaj je lastnina, z izrekom: lastnina je tatvina. Znano je njegovo nasprotstvo do Marxa, ki ga pa tukaj ne bomo obravnavali. Svoja glavna dela je napisal pozneje v dobi cesarstva (1851—70). Louis Blanc je v svojem delu »Zgodovina Francije« prvi prikazal pomen razrednega boja v preteklosti in osvetlil nasprotje med buržuazijo in ljudstvom (peuple), ki se javlja po 1. 1830. Proletarijat je istovetil z ljudstvom-, kar je bilo takrat še običajno. Z ostro kritiko je razgalil hibe in napake sodobne družbe in predlagal kot rešitev produktivne zadruge pod vodstvom delavstva. Kapital za njih ustanovitev naj da država. Dosegli bodo delavci to sam-o, če bodo imeli vpliv na vodstvo državnih poslov. Zato morajo delavci zahtevati nov volilni red in najširšo demokracijo. Nazori Louiisa Bianca so igrali veliko vlogo v revoluciji 1. 1848. in tvorijo podlago socialdemokratskega gibanja v Franciji v naslednjih letih. Kako zelo so socialistične ideje v tej dobi razburkale duhove, priča tožba Jeana Reybauda iz 1. 1843., češ, sedaj tekmujejo dan za dnem* novelisti, romanopisci, teologi in juristi v dokazovanju nevzd-ržnosti kapitalističnega sistema in v obsodbi obstoječega reda. Tega leta je prispel v Pariz Karl Marx, ki je prevzel vse življenja zmožne elemente francoskega socializma v svoj sistem- znanstvenega socializma. Afojcatvdtc SMfccn (Jtlahttüwn), fcanciia 1M&5Z, toencii* 1930133 in fnadisixe*» Revolucija in kontrarevolucija v Franciji 1848—1852. Nič ni danes aktualnejšega, kakor spoznati in razloži.ti Marxove nauke in svarila o politični krizi Evrope. Njegovo zamisel o dveh razvojnih linijah revolucije — o dvigajoči se in padajoči liniji — sta v zadnjih petnajstih letih obogatila in potrdila dva klasična primera. Dvigajoče se gibanje revolucije, kakor ga je Marx pokazal pri veliki francoski revoluciji, se je ponovilo z rusko revolucijo 1917. Revolucija s padajočo linijo je bila za Marxa francoska revolucija 1848. leta in ciklus političnega razvoja 1848.—1852. — V začetku tega razvoja je proletarijat nastopal kot mero-dajna sila, potem pa je bil zatrt z rezultatom, da je kontrarevolucija premagala tudi meščansko demokracijo. Tak razvoj kaže v povojni dobi nemška revolucija, samo da je bil njen razvoj bolj dolgotrajen in da je' bila v njej mehanika razrednih odnošajev in političnih bojev bolj komplicirana. Zunanja sličnost v turnusu obeh revolucij in kontrarevolucij je čudovita. Takoj v začetku zmaga revolucionarne vstaje, padec orleanske dinastije v Franciji in padec hohenzollernske dinastije v Nemčiji; Louis Blanc in Albert v provizorični revolucionarni vladi; potem: pa poraz pro-letarijata — junijska bitka 1848 v Parizu, razkol proletarijata in nesrečni bratomorni boji januarja 1919 v Berlinu; v obeh primerih kriza republike, ki se ni znala utrditi, vstajenje Louisa Napoleona na podlagi plebiscita, ki je po Marxovih besedah preglasoval republiko, volilni Hitlerjevi uspehi, ki so ugladili pot kontrarevoluciji. Kot sestavne dele te krize je Marx spoznal osamosvojitev državne sile in krizo srednjega stanu, ki ga kontrarevolucija izkoristi za svojo zmago. Marx je politične krize meščanske družbe med francosko revolucijo 1848/52 izčrpno in s kristalno jasnostjo raziskal in rezultati teh spoznanj ostanejo teoretično in praktično rnero-dajni tudi za politično tragedijo Nemčije v letih 1918—1933. Zakaj je v Franciji zmagala kontrarevolucija in zakaj je morala zmagati v popolnoma svoji in določeni obliki — v obliki bonapartistične diktature? Radi poraza francoskega proletarijata junija 1848. še ni bila določena oblika kontrarevolucionarne zmage. Z zmago nad proletarija-tom se je najprej okoristila meščanska republika. Toda meščanska republika je bila zapisana smrti: radi osamosvojitve državnega aparata in radi politične krize srednjega stanu v mestu in na deželi. Marxu očita ignoranca meščanske sociologije indiferentnost napram državi, v resnici je pa bil Marx ustanovitelj moderne sociologije o državi. Poleg vprašanja o socialni funkciji državnega aparata si je vselej zastavil tudi vprašanje o posebnosti, o zgradnji in o obsegu državnega stroja. Druga francoska republika je prevzela 1848. leta miogočen centraliziran državni aparat z ogromno vojaško in uradniško organizacijo: »Prva francoska revolucija je imela nalogo, da zlomi vse krajevne, okrožne, mestne in pokrajinske posebne oblastvene organe, da ustvari meščansko enotnost nacije; zato je morala razviti tista, kar je absolutna monarhija začela: centralizacijo, toda istočasno tudi obseg, pridevke in opore državne oblasti. Napoleon je dopolnil ta državni stroj. Legitimna in julijska monarhija nista dodali nič drugega kakor večjo delitev dela, ki je rasla v isti meri, kakor je delitev dela v sami družbi ustvarjala nove interesne skupine — torej nov material za državno upravo. Vsak skupen interes se je takoj ločil od družbe in se ji postavil nasproti kot višji splošni interes, ki se je iztrgal samodelavnosti družbe in postal predmet vladinega udejstvovanja.«*) Kdo ne pomisli pri tem na položaj prve nemške republike? Druga republika je v Franciji ta proces centralizacije in okrepitve državne oblasti nadaljevala. Bojazen pred proletarijatom jo je silil, da je krepila izvrševalno oblast in da je omejevala delokrog demokracije: »Parlamentarna republika se je v svojem boju proti revoluciji končno čutila prisiljeno, da z represalijatni ojači sredstva in centralizacijo državne oblasti. Vsi preobrati so spopolnjevali ta stroj, namesto da bi ga zlomili... Tako je bila francoska buržuazija po svojem razrednem položaju prisiljena, da je na eni strani uničila življenjske pogoje vsake, torej tudi svoje lastne parlamentarne moči, na drugi strani pa da je naredila sebi sovražno eksekutivno oblast nepremagljivo.«**) Junija 1848. je armada premagala proletarijat in postala rešiteljica in varovalka meščanske družbe. Istočasno je dala republikanska ustava predsedniku republike najširše polnomočje in ga postavila za izvrševalca eksekutivne oblasti. Stavki, v katerih Marx karakterizira položaj predsednika francoske republike po ustavi 1848, se slišijo danes kot uničujoča kritika razmer v nemški republiki 1930./32. leta: »Predsednik je imel vse atribute kraljevske moči, pooblastilo, da svoje ministre neodvisno od narodne skupščine nastavlja in odstavijo, imel je vsa sredstva eksekutivne ioblasti v svojih rokah, oddajal je vsa *) Marx, 18. Brumaire des Louis Bonaparte. **) Marx, 18. Brumaire. mesta in s tem odločal v Franciji o najmanj poldragem milijonu eksistenc, ker toliko življenj je navezanih na 500.000 uradnikov in častnikov vseh stopenj. Vso oboroženo silo je imel za seboj... Dočim se zborovanje odigrava vedno na deskah in je izpostavljeno kritično prostaski dnevni svetlobi, živi on skrito življenje v elizijskih vrtovih ... D\očim se glas Francije v narodni skupščini razcepi na 750 glasov, se tu koncentrira na enega človeka ...« (18. Brumaire.) Ustavni in oblastveno-politični pogoji za zdrsnjenje v diktaturo so bili torej dani. Sociološke pogoje za to je dala vloga srednjega stanu v politični krizi, psihološke pogoje pa je ustvaril sam1 Louis Napoleon z zopetnim oži vi j en jem bonapartistične tradicije in napoleonskega mitosa. Prvi akt tragedije je bil ta, da je imel kapital mioč, izigrati srednji stan proti delavskemu razredu. Ta srednji stan se je dal tudi dandanes v Nemčiji mobilizirati kot aktivna protiproletarska sila. Toda podobnost gre še dalje. Protiproletarski nagoni srednjega stanu sami po sebi še niso bili odločilni za pogin druge francoske republike. Louis Napoleon je mogel izvršiti svoj državni udar le s tem, da je izkoristil zase socialno krizo in politično zmedenost srednjega stanu, da je eksplozivno moč razpada srednjega stanu naperil proti republiki, da je odpadne in razdirajoče elemente srednjega stanu in celotne družbe zbral okrog sebe kot protidemokratično silo in da je s to robustno in brezzmiselno silo posilil narod. Spomnimo se nesmrtnih, srditih in, žal, proroških Marxovih besed: »Poleg skrahiranih pustolovcev z dvomljivimi sredstvi vzdrževanja in z dvomljivim izvorom, poleg propalih in pustolovnih meščanskih tipov vagabundi, odpuščeni vojaki, izpuščeni kaznjenci, ubegli galerski sužnji, komedijanti, lazzaroni, žeparji, kvartopirci, lastniki bordelov, težaki, lite-rati, organisti. cunjarji, brusači, popravljalci loncev, berači, skratka vsa nedoločena, razpadla, sem in tja metana masa, ki jo imenujejo Francozi la bohème; s tem sebi sorodnim elementom je napravil Bonaparte steber družbe od 10. decembra. Ta Bonaparte, ki se je konstituiral kot šef l u m p e n p r o l e t a r i a t a, ta Bonaparte, ki je našel tu v obliki mase interese, ki jih sam osebno goji, ta Bonaparte, ki v tem iz me čk u, odpadku in smetišču vseh razredov spozna edini razred, na katerega se more brezpogojno nasloniti, to je resnični Bonaparte. Bonaparte brez fraz.« (IS. Brumaire) Tudi v Nemčiji je socialni razpad srednjega stanu postal plodovita zemlja za fašizem in politično aktiviranje srednje-stanovskih razpadajočih produktov je olajšalo Uničenje demokracije. V Franciji 1849—1852. leta in v Nemčiji 1930—1933. leta sta se združila oba ta dva odločilna momenta politične krize meščanskega sveta: osamosvojitev državne oblasti in socialno razpadanje srednjega stanu, ki postane odločilna moč kontrarevolucije. Nemčija od 1871.—1914. leta Marxov oris pogina druge francoske republike bi moral postati svarilo za Nerrčijo. Francija je med temi izlečila svoje politične rane iz 1852. leta in se definitivno otresla sramote bonapartizma. 20 let bonapartizma je zadoščalo, da se je francosko meščanstvo prebudilo k aktivnemu in samostojnemu političnemu življenju. Zgodovinski položaj 1848—1852 se v Franciji ni več ponovil — pač pa doživljamo čez osemdeset let sličen razvoj v Nemčiji. i Med bonapartistično diktaturo v Franciji in med krizo nemške re-' publike je cela zgodovinska epoha: 47 let Bismarckove-hohenzollerske države. Nemški srednji stan je bil v tisti dobi gospodarsko in socialno trden in ni razpolagal z nobeno politično udarno silo. Toda drugi del Mar-xovega svarila je že za tisto nemško dobo- v polni meri veljal: osamosvojitev državnega stroja. Prusko-nemška oblastvena država se je zgradila in okrepila v letili 1871—1914. Razpolagala je predvsem- s silnimi državnimi aparatom,. Državni aparat, v prvi vrsti armada, je bil navezan neposredno na prusko kraljestvo in to razmerje je bilo odločilno za faktorje moči, ki so bili izven pisane ustave. Ves aparat države je bil sestavljen na poseben, strogo po kastah izbran način, od parlamenta neodvisen, od političnega boja izoliran. Hohenzollerski monarhiji se je tudi posrečilo ohraniti kontinuiteto državnega stroja kljub1 spreminjanju gospodarskega organizma. Aparat se je prilagodil gospodarskemu razvoju, ne da bi se pomembno spreminjal v svoji notranjosti. Staropruska vojaška in upravna tradicija se je postavila v službo visokokapitalističnega imperializma; ekonomsko-moderni imperializem je prevzel strumen aparat starokapitalistične države. Materialni aparat in tradicija vladanja sta v Nemčiji bolj nego v katerikoli drugi državi napredujočega kapitalističnega razvoja držala skupaj socialno piramido kapitalizma. Antifevdalno poslanstvo nemškega proletarijata in nemški socializem Duhovno in organizacijsko središče mednarodnega delavskega gibanja se je v letih 1871—1914 preneslo v Nemčijo. Organizacijsko delo in politični uspehi nemške socialne demokracije so bili v tej dobi mierodajni za ves mednarodni socializem. Toda to najmočnejše delavsko gibanje sveta se je razvijalo na tleh napol fevdalne države. Iz tega so za nemško socialno demokracijo nastale posebne zgodovinske naloge — a n t i f e v-dalne. Niso se izvršile. V Franciji so meščani in kmetje zlomili fevdalizem, delavstvo se je udeležilo tega dela in s temi je dobil francoski socializem revolucionarno-demokratično tradicijo-. V Rusiji je uničenje fevdalizma pripadlo delavstvu, ki je moglo rešiti to nalogo z aktivno podporo kmetov. Nemški proletarijat pa ni prejel niti revoluicinarno-demo-kratične tradicije, kot jo ima francoski socializem,, niti ni mogel razviti v sebi silne antifevdalne udarne sile kot rusko delavstvo. V zgodovini nemške socialne demokracije je bila nekoč močno zastopana demokratično-revolucionarna in antifevdalna tradicija. Zastopal jo je E n ge 1 s. V svoji kritiki erfurtskega programa je pisal: »Sebi in stranki prigovarjajo, da ,današnja družba raste v socializem, ne da bi se vprašali, ali naj ta družba prav tako nujno ne raste iz svoje stare družabne ustave in ali p\oleg tega v Nemčiji ni treba, da ta družba raztrga vezi na pol absolutističnega in vrhu tega neiz-recno zmedenega reda. Človek si lahko predstavlja, da more stara družba zrasti mirno v novo v deželah, kjer zastopstvo naroda vsi o oblast koncentrira v sebi in kjer se da ustavno napraviti vse, kar se hoče. kakor hitro je večina naroda za to. Toda nekaj takega proklamirati v Nemčiji in sicer še brez potrebe, se pravi, vzeti figovo pero absolutizma in si ga privezati pred svojo nagoto ...« Engels je s tem postavil v ospredje borbo proti nemškemu napolab-solutizmUi kot posebno zgodovinsko nalogo nemške socialne demokracije in je zanikal možnost mirnega razvoja Nemčije k demokraciji radi moči in ločenosti prusko-nemškega oblastnega aparata. Nemški socialni demokraciji je zarisal revolucinarno-demokratično pot: »Če je kaj gotovega, je gotovo to, da more naša stranka in delavski razred priti do oblasti le pod obliko demokratične republike. To je celo specifična oblika za demokracijo proletarijata.« Dalje je Engels rekel: »Vse junkerstvo stoji stalno na robu prepada; vsaka nesreča, bodisi vojrta, slaba letina ali gospodarska kriza grozi, da ga bo vrgla v prepad; in tako ni prav nič čudno, da ga je že skozi sto let reševala pred prepadom samo državna podpora v vseh \o-blikah in da obstoja dalje dejansko samo z državno podporo. Ta le umetno vzdrževani razred je zapisan poginu, nobena državna podpora ga ne more trajno ohraniti pri življenju. Toda s poginom tega razreda izgine tudi stara pruska držav a.« Človek bi mislil, da so bile izrečene te besede šele po razkritju škandala »Pomoči vzhodu« (= Osthilfe) v januarju 1933, toda zapisal jih je Engels v letu 1878. Toda ta Engelsova tradicija se ni uveljavila niti pri desnem, niti pri levem krilu nemške socialne demokracije. V predvojnem času je bilo lažje boriti se proti kapitalizmu samemu, nego proti tej mogočno-silni napolabsolutistični pruski državni moči. Nemška socialna demokracija je kot prva stranka v internaclionali razvila vprašanje o potih uresničenja socializma (1902. 1. spis Kautskega o socialni revoluciji), toda vprašanje je bilo zastavljeno pretežno gospodarsko-politično in gospodarsko-orga-nizatorično, ne pa iz razmerja političnih sil. Političnemu podvigu nemškega proletarijata v predvojnem, času ni stal v prvi vrsti nasproti odpor kapitalistov, temveč konkretni pruski aparat. Reformistična desnica v stranki se je udajala iluziji, da je v Nemčiji mogoč razvoj k demokratični monarhiji. Radikalna levica pa je oznanjala abstraktni boj za socializem, ne da bi Videla, da je predpogoj tega razbitje pruskega aparata. Roza Luxem;burgova je mogla misliti revolucionarno, ni pa znala presojati nalog iz razmerja političnih sil. To zapostavljanje političnih nalog je bilo značilno tudi za ideologijo gibanja. Nemški socializem; predvojne dobe si je pridobil dragocene zasluge za nadaljnje razvijanje marksistične gospodarske in družabne znanosti, dal je največja teoretična dela, toda omejenosti svojega lastnega okoliša in svoje dobe ni mogel premagati. Njegov predmet so bile anonimne socialne sile. Bil je objektivističen in gospodarski; v temi je bila njegova moč, pa tudi njegova slabost. Ta nemški socializem predvojne dobe je klasično razčlenil gospodarsko in socialno strukturo, ne pa politične strukture in dinamike Nemčije. Nemški marksizem je izvršil za pro-letarijat podobno miselno delo, kakor sta ga napravila za angleško meščanstvo Ricardo in klasični liberalizem, ni pa izvršil tistega političnega »ideološkega dela«, ki so ga dali pruski zgodovinarji 19. stoletja vladajočim razredom: Nemčije. Nemška kriza 1930—1933 V državnem razvoju Nemčije med 1871 in 1914 je bila že v naprej vsebovana obremenitev nemške demokracije in jedro prihajajoče kontrarevolucije. Državni aparat cesarstva se je z revolucijo deloma razpu- stil in nadomestil, vendar so ostali ohranjeni važni deli, ki se jih prevrat ni dotaknil in ki so obdržali star kastni in razredni značaj. Vladoželjnost gospodujcčih razredov, med svetovno vojno razbičana na zunaj, se je sedaj obrnila na znotraj z namenom, da si zopet osvoji stare postojanke. (Tu pisatelj opisuje, kako se je reakcija polagoma približevala dosegi svojega namena, slično kakor 1848/52 v Franciji. Ker so te stvari precej znane, i z puščamo njih opis. Op. ur.) 20. julija je ta osamosvojena državna oblast zmagala, na njenem hrbtu je pa že sedel konkurent, ki naj se okoristi z vsem tem — fašistovska strankarska in diktatorska država. Toda pruska tradicija ni določila samo pogina demokratične države, temveč tudi značaj nemške kontrarevolucije kot pokreta. Pospešila je razvoj nemške reakcije v pravo kontrarevolucijo. Vojaški »dril« je bil nemški reakciji v kosteh, oboroževanje nasilja je bilo njeno veroizpove-danje, vizija oblastne države je vedno lebdela pred njenimi očmi. Na-rodno-sociallistična stranka in »jeklena čelada« kopirata organizacijo in red stare pruske armade do vseh podrobnosti, in kjer se napravi vojaška organizacija za podlago politični organizaciji, tam zadoni tudi krik po orožju. Nemška kontrarevolucija se naslanja na tradicijo nemške preteklosti in skuša vzpostaviti nekdanjo organizacijo nasilnosti. Kar je bilo za decembersko družbo Louisa Bonaparta napoleonski mitos, to je za nacionalne socialiste in »jeklene čelade« tradicija pruskega Friderika. Tako je nemška zgodovina še enkrat legla s svojo svinčeno težo na sedanjost. Marxova analiza Francije v letih 1848—1852 je postala izvršena prognoza za Nemčijo v letih 1930—1933. Osemdeset let po 18. Brumairu Louisa Bonaparta se je v Nemčiji ponovila osamosvojitev državne oblasti kot poskus restavracije, vstaja srednjega stanu pa kot zmaga fašizma. Marksizem osvetljuje oba pojava. Daje pa tudi nauk, kako se je treba boriti proti njima. (Prost prevod po »Kampfu«) fc. Podcepšek, delcu/1c v Cd\u,, 0(y 50tdwLd Hoda l/fflaaca Stoletja pol minilo je od smrti Tvoje, stoletja pol Te krije zemlja črna, a duh Tvoj vliva v nas idejo boja za kruh, pravico — vsem proletarcem sveta. Nauk Tvoj nas vodi v borbo za enakost zatiranih nas sužnjev milijonskih. Da klonili bi glave kapitalu, tega nam cilj Tvoj ne dovoljuje. Po potih Tvojih hočemo hoditi, za mir in bratstvo med narodi se boriti, da zmaga pride nam zaželena, da narode bo vladala SVOBODA ena. Jod, Hod Itla&C (1* poene ,,Ko*iiM*Jki'') Iz zemlje se je trgal krik bolečin. V prelome zašel je čas. Človek množice: svojat najnižjih plasti usedlin iskal je mukoma svojo podobo, boril se uporno je za svojo svobodo, — iz svojih razmer iskal je poti in luči m našel je svoj človečja kompas za naše nove smeri, našega časa potokaz. V privide resničnosti so vstajale životvorbe krvavih strahot, iz industrijskih objektov so lajale groze trpljenja angleških fabrik; človek — industrijski šakal je človeka mezdnega sužnja v okove navijal, zemlja z družbo človeško v zločesti krohot je ječala, grozila in se v štrajke je dvigala; v privide trdih, krvavih razmer preroške rešitve gladnih špartakov gradile so si potre some r ... Vsi kontinenti so lajali: Delo in kapital! ... Zgrozili in zakričali so nemški proleti, francoski komunardi v udušeni krik zajeli so evropski, ameriški proletarijat, v nejevolje štrajkovne in unije so vstajale. Množice — delovne rnašine, vsi kontinenti so proglašali: Novo Pomlad. Iz ozračja in tal marcev viharnih vso zemljo presekal je rešilni signal, vsemirje v svoje okvirje planeta spočelo je zvezdo polarnico, človek in mož uravnal je svoj družbomer-kompas: »Proleti z vseh dežel naše zemlje, podajte si svoje roke, prižgite si svoje srce!« Meščanski svet ima danes napram historičnemu materializmii približno tako stališče, kot ga je imel pred eno človeško generacijo napram darmnizmu. Sramoti ga, ne da bi ga razumel. Fr. Mehring Tciderik iuyeU, fywot m ycobu Hacia Hlacxa Karl Marx je uirarl 14. marca 1883 in pokopali so ga 17. marca na londonskem pokopališču. Njegov pogreb je bil zelo skromen — njegova preostala družina je odklonila vsako ceremonijo. Ob odprtem grobu se je zbralo le nekaj najzve-stejših: Engels, Lessner in Lockner — Marxovi stari tovariši še iz dobe »Komunistične zveze«; iz Francije sta prispela La-fargue in Longuet, iz Nemčije Liebknecht. Znanost sta zastopala dva prvovrstna znanstvenika: kemik Schorlemmer in zoolog Ray Lancaster. Ob odprtem grobu se je Engels še po-slednjič poslovil od svojega vernega sobojevnika in prijatelja. Storil je to s sledečimi besedami, ki je v njih objel vse Mar-xovo delo in njegov pomen: 14. marca, popoldne ob četrt pred tretjo uro je prenehal največji živeči mislec misliti. Komaj dve minuti smo ga pustili samega in že smo ga našli pri zopetnem vstopu na stolu mirno zaspalega — toda za vedno. Kaj je izgubil boreči se evropski in ameriški proletarijat, kaj je izgubila zgodovinska znanost s tem možem, tega se sploh ne da izmeriti. Prekmalu bomo občutili vrzel, ki jo je povzročila smrt tega silnega moža. Kakor je odkril Darwin zakon o razvoju organske narave, tako je odkril Marx razvojni zakon človeške zgodovine: enostavno dejstvo, ki ga je doslej zakrivala ideološka razbohotenost, da morajo ljudje namreč najprej jesti, piti, stanovati in se oblačiti, preden se morejo pečati s politiko, znanostjo, umetnostjo, vero itd.; da tvori torej produkcija neposrednih življenjskih sredstev in z njo vsakokratna gospodarska razvojna stopnja naroda ali obdobja tisti temelj, iz katerega so se razvile državne uredbe, pravni nazori, umetnost in celo verske predstave dotičnih ljudi, in iz katerih jih moramo zato tudi obrazložiti — ne pa, kakor se je doslej dogajalo, obratno. Toda to še ni vse. Marx je odkril tudi podrobni zakon gibanja da-rašnjega produkcijskega načina in pa meščanske družbe, ki jo je ta način ustvaril. Z odkritjem! večvrednosti je nenadoma obsvetlil ta problemi, dočim so se vsa prejšnja raziskavanja i meščanskih ekonomov kakor tudi socialističnih kritikov izgubljala v temi. Dvoje takih odkritij zadošča za življenje. Srečen že oni, ki mu je dano, da odkrije samo eno. Toda na vsakem posameznem! poprišču, ki ga je Marx preiskoval, in takih poprišč je bilo mnogo, in nobenega se ni samo mimogrede dotaknil — na vsakem poprišču, celo v matematiki, so se mu posrečila samostojna odkritja. Tak je bil kot mož znanosti. Toda to še daleč ni bilo niti pol moža. Znanost je bila Marxu zgodovino gibajoča, revolucionarna sila. Kakor se je veselil vsakega novega odkritja v kakršnikoli teoretični znanosti, čeprav se ni sploh še dal dognati njegov praktični učinek — toliko bolj se je šele veselil, kadar je šlo za izum, ki je takoj revolucionarno posegel v industrijo in sploh v zgodovinski razvoj. Tako je natanko zasledoval razvoj odkritij na poprišču elektrike in se je zanimal celo za poslednja odkritja Marca Depreza. Kajti Marx je bil predvsem revolucionar. Na ta ali oni način sodelovati pri uničenju meščanske družbe in... ustanov, ki jih je ustvarila, sodelovati pri osvobojenju industrijskega proletarijata, ki mu je prvi podelil zavest njegovega položaja in njegovih potreb, zavest pogojev njegove samoosvojitve — to je bil njegov resnični življenjski poklic. Boj je bil njegov element. In boril se je s strastjo, žilavostjo, uspehom kakor le malokdo. Prvi Renski časnik 1842, pariški Naprej 1844, bruseljski Nemški časnik 1847, Novi renski časnik 1848 do 1849, newyorška Tribuna 1852 do 18611) — razen tega cela množica bojnih brošur, delo v društvih v Parizu, Bruslju in Londonu, dokler končno ni vstala Internacionalna delavska asociacija kot krona vsemu delu — resnično, to je bil zopet rezultat, ki je mogel biti nanj njegov povzročitelj ponosen, če bi tudi sicer ničesar drugega ne ustvaril. In zato je bil Marx najbolj obsovraženi in najbolj obrekovani človek svoje dobe. Vlade, absolutistične in republikanske, so ga izganjale, meščani, konservativni in skrajno demokratični, so ga kakor za stavo pso-vali. On pa je vse to odrival kakor pajčevino, ni se brigal za to, odgovarjal je samo, kadar je bila skrajna potreba. In umrl je, češčen, ljubljen, obžalovan od milijonov revolucionarnih sodelavcev, ki prebivajo od sibirskih rudnikov preko vse Evrope in Amerike tja do Kalifornije, in smelo smem trditi: danes utegne imeti še marsikaterega nasprotnika, toda komaj še kakega osebnega sovražnika. Njegovo ime bo živelo stoletja in tudi njegovo delo. (Prevedel Talpa iz dela: Franz Mehring, Karl Marx) WitUkn JUMutecU, l/iflaacov Marxov družinski grob bi se moral pravilneje imenovati. Je na pokopališču v Highgate, na severu Londona, na griču, ki zre na orjaško mesto. »Spomenika« Marx ni hotel imeti. Avtorju »Kom. manifesta« in »Kapitala« hoteti postaviti drug spomenik, kakor si ga je sami postavil, bi pomenilo žalitev rajnkega. V glavah in srcih milijonov delavcev, ki so se združili na njegov klic, ima nele spomenik, trajnejši od brona, temveč tudi živo podlago, na kateri postane ali je deloma že postalo dejstvo to, kar je učil in hotel. Mi socialdemokrati nimamo nobenih svetnikov in nobenih svetniških grobnic, ali milijoni mislijo s hvaležnostjo in spoštljivostjo na moža, ki počiva na tem pokopališču na severu Londona. In še čez tisočletja, ko bo že težko verjetna pravljica preteklosti surovost in omejenost, ki se postavlja danes proti svobodnjaškemu stremljenju delovnega razreda, bodo svobodni in plemeniti ljudje obstali ob temi grobu in z razkrito glavo šepetali prisluškujočimi otrokom: »Tu počiva Karl Marx!« Tu leži Karl Marx in njegova družina. Preprosta mramorna plošča, ovita z bršljanom, pokriva pri glavah kot blazina z mramornimi kamni obzidan grob, in na tej plošči beremo napis: ») Tu so našteti vsi različni časniki, ki je vanje pisal Marx članke, in letnice, ko je pisal vanje. — Op. prev. l) ljubljena žena ') rojena ®) umrl (-a) 4) njun vnuk Thk Mj.ovt« Ime* M*«*, «se® a» M.** O«o WW«« i H—S^SSSS^SKfc.«,., ye/my von Westphalen The beloved wife of Kar/ Marx fiorn2) /2. February 1814 Died3) 2. December 1881 And Karl Marx Born May 5. 1818; died March 14. 1883 And Harry Longuet Their grandson*) Born July 4. 1878, died March 20. 1883 And Helene Demuth B\orn January 1. 1823, died November 4. 1890 Družinski grob ne obsega vse družine. Trije v Londonu umrli otroci so pokopani na drugih londonskih pokopališčih. In Jenny Marx, najbolj ljubljena hčerka, počiva v Argentieulu pri Parizu, kjer jo je smrt iztrgala družini. (Iz »Karl Marx zum Gedächtnis«. Von W. Liebknecht, Verlag Wörlein u. Co., Nürnberg 1896) Ixdpa, ¡¿ad Y/lawc in cUcMduni tnaieuatvzun So ljudje, ki kolikor toliko pripoznavajo Marxove izsledke v ekonomiji (gospodarstvu), ne pripoznavajo pa metode (načina, pota), po kateri je Marx dognal zakone ekonomskega razvoja. Ta metoda je dialektično materialistična in tvori neločljiv del marksizma; z njo marksizem stoji in pade. Cesto čujemo od ljudi, ki niso imeli še nikoli Marxa v rokah, da Marx te svoje metode ni nikjer obrazložil. To pa je seveda popolnoma napak. Marx je bil učenec Heglov, učenec tistega nemškega filozofa, ki je po dolgih stoletjih srednjeveške okorelosti znova priznal dialektiko, ki so jo poznali že nekateri starogrški filozofi, in jo napravil za osnovo svoje filozofije. Glavno načelo dialektike se glasi — če govorimo z navadnimi besedami: V s e se n e n e h o m a razvija, a razvija se iz nasprotij. To načelo izrazimo lahko še s sledečima dvema stavkoma: Vse se razvija — Boj pa je oče napredka. Hegel je torej to načelo priznaval, toda kot filozof idealistične smeri — taki filozofi mislijo, da vladajo svet ideje! - je menil, da se izbojuje boj med starim in novimi najprej v človeških glavah, v človeških mislih. Slednje načelo pa je Marx zavrgel in je pokazal, da moramo iskati pogon vsemu dogajanju v ekonomiji, v gospodarstvu. I1844 je napisal Marx razpravo »Kritika Heglove pravne filozofije«, kjer je obračunal s Heglovo idealistično smerjo, a dialektiko je pridržal. Njegova razprava vrhovinči v spoznanju, »da pravnih razmer in državnih oblik ni mogoče doumeti iz njih samih, niti iz tak o z va nega splošnega razvoja človeškega duha, temveč da koreninijo v materijelnih (snovnih) življenskih razmerah,... da je treba torej anatomijo (razčlembo) meščanske družbe iskati v politični ekonomiji.« L. 1859 je izdal Marx knjigo »Kritika politične ekonomije«, ki jo smemo smatrati za predhodnico njegovega »Kapitala«. In prav v uvodu v to svoje delo je obrazložil Marx v kratkih in preciznih stavkih — kakor je bil pač vajen! — dialektični materializem. V naslednjem prinašamo prevod tistega dela uvoda, kjer govori o dialektičnem' ma-terializmu, čitatelje pa naprošamo, naj si večkrat prebero spodnje stavke, naj si jih duševno prisvoje in razmišljajo o njih. Pravi marksist je namreč samo tisti, ki se je dodobra seznanil z dialektičnim materializmom. Stavki sjovejo sledeče: (I) V družbeni življeriski produkciji pridejo ljudje v določene, nujne, od svoje volje neodvisne razmere, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materijelnih produktivnih sil. Celotnost teh produkcijskih razmer tvori gospodarsko zgradbo družbe, realni temelj, nad katerim se dviga pravna in politična nadstavba in ki mu ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Iz produkcijskega načina materijelnega življenja izvira socialni, politični in duševni življenski proces sploh. Ni človeška zavest, ki določa bltnost ljudi, temveč obratno: njihova družbena bitnost ie, ki določa njihovo zavest. (II) Na določeni stopnji svojega razvoja pridejo materijelne produktivne družbene sile v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi razmerami, ali, kar ie samo pravni izraz za to, z lastninskimi razmerami, sredi katerih so se doslej gibale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se te razmere spreobrnejo v njihove verige. Tedaj nastopi doba socialne revolucije. Z izpremembo gospodarskega temelja se prevrne hitreje ali počasneje tudi vsa ogromna nadstavba. Kadar opazujemo take prevrate, moramo zmeraj razlikovati med materijelnim prevratom v ekonomskih produkcijskih pogojih, ki se da naravoslovno točno dognati, in med pravnimi, političnimi, verskimi, umetniškimi ali filozofskimi, skratka ideološkimi oblikami, ki se v njih ljudje tega konflikta zavedo in ga izboiujejo. Prav tako kakor posameznika ne presojamo po tem, za kar se sam smatra, prav tako ne moremo take prevratne dobe presojati iz njene zavesti, temveč moramo to zavest obrazložiti iz nasprotij v materijelnem življenju, iz obstoječega konflikta med družbenimi produktivnimi silami in produkcijskimi razmerami. Nobena družbena oblika ne propade, dokler niso razvite vse produktivne sile, ki je zanje dovolj obsežna, in nove, višje produkcijske razmere ne nastopijo nikoli, dokler se njeni materijelni življenski pogoji niso sami izlegli v krilu stare družbe. Zato si stavlja človeštvo vselej le naloge, ki jih more rešiti, kajti če natančneje opazujemo, bomo zmeraj spoznali, da naloga sama vznikne le, kjer so že dani materijelni pogoji za njeno rešitev ali vsaj nastajajo. V glavnih obrisih smemo azijatski, antični, fevdalni in moderni meščanski produkcijski način smatrati za napredujoče dobe gospodarske družbene oblike. (III) Meščanske produkcijske razmere so poslednja antagonistična (nasprotujoča si) oblika družbenega produkcijskega procesa, antagonistična ne v zmislu individualnega (posameznikovega) antagonizma, temveč v zmislu antagonizma, ki izvira iz družbenih življenskih pogojev posameznika, toda produktivne sile, ki se razvijajo v krilu meščanske družbe, ustvarjajo sočasno materijelne pogoje za rešitev tega antagonizma. Z današnjo družbeno obliko se zato zaključuje predzgodovina človeštva. V teh jedrnatih Marxovih stavkih je obseženo vse, kar je treba marksistu vedeti vsaj za osnovo. Te Marxove nauke so pozneje obširno obrazložili različni marksistični teoretiki, med katere štejemo predvsem E n -g e 1 s a, P 1 e h a n o v a, T a 1 h e i m e r j a in druge. V lažje razumevanje gorenjega naj podam samo nekaj pripomb oziroma pojasnil in zgledov! Zato sem razdelil ves sestavek v tri dele (I, II, III) in bom vsak del posebej razložil. I. Ce hočemo zgodovino družbe razložiti, moramo najprej vedeti, da je gibalo, motor vsega razvoja ekonomija, a ta zavisi zmeraj od produktivnih sil, ki z njimi družba na določeni razvojni stopnji razpolaga. Z izrazom »produktivne sile« označujemo vse sile, ki so potrebne, da se napravi določena količina produktov, ki jih potrebuje človeštvo ali pa njega del v gospodarsko zaključenih pokrajinah. Produktivne sile so najprej odvisne od zemljepisne lege dežele in od kakovosti tal. O tem naj nas prepričata sledeča zgleda: V deželah, kjer ni nikakih rudnin, je tako dolgo obstajala kamena doba— ljudje so si izdelovali vse orodje in orožje iz kamenja —, dokler niso prišla taka ljudstva v stik z drugimi ljudstvi, ki so že poznali kovine in jih znali tudi uporabljati. Ali: Tudi prehod od lovstva in ribištva v poljedelstvo in poljedelstvo je bil odvisen od kakovosti tal. Kjer nista podnebje in zemlja takšna, da bi mogle uspevati na njej rastline, tam so ljudje še do danes ostali lovci in ribiči, kakor n. pr. razni narodi ob obalah Severnega morja. Od produktivnih sil pa zavisijo produkcijske razmere (na-či n). Z izrazom »produkcijske razmere« označujemo način, kako si ljudje priskrbujejo življenske potrebščine, dalje medsebojne razmere, ki vladajo med ljudmi pri delu, kako so razdeljena produkcijska sredstva (stroji) in izgotovljeni produkti. Pod »produkcijskimi razmerami« torej razumemo medsebojno razmerje med ljudmi v tej ali oni dobi. Oglejmo si v lažje razumevanje posamezne produkcijske načine! V dobi prakomimizma je bila družba lastnica vseh produkcijskih sredstev (t. j. orodja za izdelovanje loncev, za pletenje itd.) in delo je bilo tedaj družabno. — V dobi fevdalizma (srednji vek!) je vladal fevdalni produkcijski način, kakor je še danes ohranjen pri malih kmetih in obrtnikih, ki so torej danes še ostanek iz predkapitalistične dobe. Pri temi načinu je delavec obenem lastnik produkcijskega orodja (čevljar je lastnik kopit, šivalnega stroja in usnja; kmet pa lastnik polja, pluga, živine), a tudi iz-gotovljenega blaga. Pri tem načinu se seveda gospodarstvo ne izvaja po načrtu: producentov je tu toliko, kolikor jih pač hoče biti, ter si medsebojno konkurirajo. — Za kapitalistični produkcijski način je značilno, da so stroji lastnina posameznikov, ki pa pri njih ne delajo, vkljub temu pa so tudi produkti njihovi. Delavec, ki producira pri stroju produkte, ni torej lastnik ne strojev ne izgotovljenega blaga, pač pa dobiva mezdo, ki je odvisna od mnogih okoliščin. (Glej o tem- »Kapital«!) S tem- vemo v glavnih obrisih vse, kar je treba vedeti o bazi (temelju). Iz tega temelja vzraste najprej s o c i a 1 n o-p o 1 i t i č n i (družabni) red; samoblagovni produkciji ustreza fevdalistični družabni red, današnji produkciji: kapitalistični družabni red. Vsak družabni red najde izraz v zakonih, ki ga sankcionirajo. Oboje: produkcijski način in socialno-politični red pa ustvarjata svojo ideologijo, t. j. sklop umetnostnih1, verskih in drugih idej. Saj vemo, da gleda današnji meščan popolnoma drugače na življenje, kakor je gledal srednjeveški fevdalec, a proletarec zopet drugače kakor onadva, ker živi v docela drugačnih razmerah. Socialno-politični red, dalje psihologijo, ki jo ustvari v podružablje-nem človeku, in pa različne ideologije imenujemo na kratko nadstavbo, ki se boči nad ekonomsko bazo in izvira iz nje. Če si hočemo še enkrat predočiti ves način, kako je treba kako zgodovinsko dobo materialistično raztolmačiti, storimo to najbolje po sledečem obrazcu (po Plehanovu): - 1.) stopnja produktivnih sil; 2.) produkcijski način, ki zavisi od gorenje stopnje; 3.) socialno-politični red, ki se dviga na ekonomski bazi; 4.) psihologija podružabljenega človeka, ki je odvisna deloma od ekonomskih razmer, deloma od socialno-političnega reda; 5.) različne ideologije, ki izražajo psihologijo. II. Sedaj moramo še odgovoriti na vprašanje, kaj povzroča prehod iz produkcijskega načina v drugega, n. pr. iz prakomunističnega v samoblagovni, od tod v kapitalistični in končno v socialistični. Če pregledamo vso to vrsto različnih produkcijskih načinov, spoznamo, da je zmeraj stopnjevanje produktivnih sil povzročalo prehod iz enega v drugi produkcijski način. Vsak produkcijski način ima za temelj določeno višino produktivnih sil, določeno višino tehnike. Tista sila pa, ki vodi od starega produkcijskega načina v novi, je nasprotje, ki se začne razvijati med produkcijskim- načinom: in silami. Vsak dosedanji produkcijski način je dovoljeval razvoj produktivnih sil samo do določene stopnje. Tako so n. pr. v srednjem veku odklanjali vsak nov izum-. Toda produktivne sile so se v 18. stol. vendar silno razvile, zato je moral fevdalizem propasti, na njegovih razvalinah pa je nastala kapitalistična družba. Ko začno produktivne sile preraščati dano ji mejo, prično naraščati notranja nesoglasja: sile se zbirajo in zbirajo, dokler ne pride do skoka. Vendar se to ne izvrši avtomatično (samo po sebi), marveč vse to delajo ljudje. Prejšnji produkcijski način je postal veriga, ki se mora razbiti. Kakor hitro pa nastane nov produkcijski način, nastane obenem tudi nova baza, ki se nad njo začne bočiti že tudi nova ideološka nadstavba. Ljudje se šele tu zavedo vseh konfliktov in jih izbojujejo. (Pri temi je treba seveda pripomniti, da se pojavijo nove ideologije že tudi tedaj, ko vlada še stari produkcijski način, ki pa se je pričel že krhati. Zato govorimo danes že lahko o proletarski kulturi, dasi vlada kapitalistični način produkcije. Seveda pa je nositelj te kulture tisti razred, ki se bori proti današnjemu načinu produkcije.) III. V zadnjem odstavku Marx na kratko razčlenjuje današnjo družbo in'kaže pot v — bodočnost. Kapitalistični način produkcije je brez prole-tarijata nemogoč. Prav proletarijat pa je negacija (antiteza) tega načina, zato vlada v današnji družbi antagonizem. Proletarijat kaže pot v bodočnost, v družbo, ki ne bo poznala antagonizma, kajti proletarijat bo takrat nehal biti proletarijat. V novi, brezrazredni družbi bodo odpravljena vsa nasprotja. Takrat bo zaključena predzgodovina človeštva, t. j. doba medsebojnega klanja, doba barbarstva. Nastopila bo zgodovinska doba, ko bo iz človeka barbara postal Človek. Ob 50letnici Marxove smrti naj bi se naš proletarijat, zlasti pa »Sv ob o daš i« živo zavedli svoje velike misije. Poglobili bi se naj v študij del utemeljitelja znanstvenega socializma in po njih uravnali vse svoje delo. S tem se bodo najbolje oddolžili spominu moža, čigar ideje so danes bolj žive, kakor so bile kadarkoli preje. foUac duHik,1tlae)Cwa eUoM^lM-Uocetfaia šola $e> e*kcat i/čednost v l/haocwcm „¡¿apiiolu'' Odgovori na vprašanja za ponavljanje 1. Lastili stroški nam ne morejo biti končnoveljavno izhodišče za določanje in razlago cene, ker bi se md na ta način vrteli v sklenjenem; krogu; razlagali bi višino cene iz nje same. 2. Profit ne more nastati pri zameni blaga, ker zamena ni proces, ki bi vrednost ustvarjal; profit pa ne visi v zraku, temveč pomeni novo, dodatno vrednost; menja se pa vedno enakovredno blago za enakovredno. To je predpostavka vsake produkcije blaga in tako tudi kapitalistične. Ce pri zameni kdo koga slučajno opehari, s tem vsota vrednosti zamenjanih predmetov ni povečana in tako tudi ne sama predmeta. 3. a) Uporabna vrednost blaga je njegova lastnost, da more zadovoljiti kakršnekoli človeške potrebe. Uporabna vrednost je torej naravna fizična lastnost predmeta, brez ozira na obliko družbe in brez ozira na delo, na to, odkod in kako sem predmet dobil; skratka: njegova uporabnost, užitnost. b) Menjalna vrednost blaga je kvantitativno razmerje, v katerem se dotično blago menja za drugo blago. Vsebina menjalne vrednosti blaga je pa vrednost, t. j. v blagu utelešeno ali popredmeteno družbeno delo. Vrednost prihaja torej do svojega izvora v zameni blaga, kjer se očituje v menjalni vrednosti ali kolikostnern razmerju, v katerem se dva izdelka družbenega dela menjata. c) Ne. Vrednost (ki bi prihajala do izraza v menjalni vrednosti) obstoji samo v blagovni produkciji, bodisi v enostavni (v srednjeveških mestih), bodisi v kapitalistični. V patriarhalni, sužnjevski (antični), fevdalni, socialistični produkciji je ni. d) Kot menjalne vrednosti imajo posamezne vrste blaga v sebi nekaj enakovrst-nega, t. j. družbeno delo, in se torej lahko med seboj primerjajo; kot uporabne vrednosti so pa različne. Tako n. pr. tudi ne morem sešteti 5 kg fižoli + 10 hrušk + 300 žebljev, pač pa lahko seštejem vrednosti 20 Din (fižol) + 3 Din (hruške) + 10 Din (žeblji), in jih zamenjam zato. ker rabim druge različne uporabne vrednosti; toda zamenjam jih lahko le zato, ker so one druge prav tako vrednosti (katerih višina je bolj ali manj točno izražena s ceno v dinarjih). e) Vsakokratno družbeno potrebno delo. Družbeno potrebni delovni čas. V teku zgodovine z vsakokratnim zboljšanjem produktivnosti dela. f) Daj tiste, za katere ni treba nobenega družbeno potrebnega dela (zrak, voda v reki, paša na gmajni). 4. a) Ne, temveč njegovo delovno silo. b) Prosta v dvojnem1 smislu. Prvič mora imeti pravico, da svobodno razpolaga s svojo osebo, česar v dobi graščakov in cehovskih rokodelstev ni bilo. Drugič mora biti »prosta« vsega, ne sme imeti nobenih produkcijskih sredstev, nego le svoje roke. To sta dve osnovi postanka kapitalistične produkcije pri vsakem narodu; naslednji dve osnovi sta rojstvo kapitalista s kapitalom in razširjenje trga, bodisi notranjega, bodisi zunanjega. O tem bomo govorili pri poglavju o prvotni akumulaciji. c) To razmerje je nastalo v zgodovini, in sicer v zapadni Evropi v začetku novega veka, pri nas med Slovenci v glavnem v začetku preteklega stoletja. d) Vrednost življenjskih potrebščin za vzdrževanje nje posestnika kakor tudi njegove družine. e) Šele po sklepu kupne pogodbe. f) Delovna sila je blago, delo je pa posebna uporabna vrednost tega blaga. Uporabljanje (konzumiranje) blaga »delovna sila« tiči v izvajanju dela. Da zaključimo poglavje o vrednosti blaga in si napravimo povsem jasno sliko, naj odgovorimo še na sledeči ugovor, ki ga čitamo v že zadnjič citirani »Sociologiji« dr. Ušeničnika:1) »Bistveni del vrednosti je pač od dela, a ne vsa vrednost. Vrednost se meri tudi po koristi; pa tudi po množini; le je pa kaka stvar redka, je tudi dražja. Lahko bi rekli: Kaka stvar ima tem več vrednosti, čim večja je njena korist; to je čim bolj zadovoljuje naše potrebe, ali čim več stroškov in truda nam prihrani, Če bi jo hoteli od drugod dobiti. Pravijo: voda je jako koristna, a je brez vrednosti. Odgovor: voda nima cene. če je je veliko; a vrednost in ceno ima studenčnica po mestih, voda v puščavi; v Sahari bi dal potnik, ki mrje od žeje, vse milijone sveta za vedro vode.« (Str. 355, podčrtal O. D.) Marx trdi: Koristnost, uporabna vrednost ali dobrina po eni strani ter vrednost (menjalna vrednost) po drugi strani sta dve stvari zase. Prva spada v področje fizike in se veča z delom kot fizičnim procesom, torej je kolikor toliko veljavna za vse družbe v zgodovini. Druga spada poleg prve le v področje take družbe, kjer se producirá blago, kjer dela drug za drugega, ter se meri l e po splošnem družbenem delu. ker je vsak delal za drugega (mizar za peka pohištvo, pek! kruih za mizarja, namesto vsak vse zase). Delo je razdeljeno in produkti se menjajo po načelu enakovrednosti dela, ker je blagovna družba družba »svobodnih« ljudi, ne pa sužnjev in tlačanov. Koristnost je pač podlaga, predpogoj za menjalno vrednost, toda nič več kot samo predpogoj. Na višino menjalne vrednosti ima vpliv le delo. Koristni predmeti brez dela nimajo kljub še taki koristnosti nobene menjalne vrednosti (zrak, voda, drevo v pragozdu, paša na gmajni). *) Poglavje o neskladnosti med ceno in vrednostjo, večvrednostjo in profitom bomo obravnavali pri drugi priliki. »Žito iz rodovitnih tal« ter vrednost tokajca in šampanjca pa pozneje pri zemljiški renti. O. D. Čitatelj, ki je to raztuimel, bo takoj znal pobiti dokazovanje g. dr. Ušeničnika. Poglejmo, kaj pravi Marx (»Kapital«, slovenska izdaja, str. 32): »Ista množina dela je izražena n. pr. ob ugodni letini v dvakrat toliko pšenice kakor ob neugodni. Ista množina dela daje več kovine v bogatih nego v revnih rudnikih. Diamanti so v zemeljski skorji redki, in najti diamant stane zato povprečno mnogo delovnega časa. Posledica je. da predstavljajo v majhnem produktu veliko dela. Če bi postale jame obilnejše, bi se pokazala ista množina dela v več diamantih in bi njihova vrednost padla. Če bi se posrečilo z majhnim delom spremeniti premog v diamant, bi padla njegova vrednost pod vrednost opeke.« Voda v reki je zastonj ne radi obilice, ampak ker ni treba zanjo delati ; nasprotno je z vodo v rezervoarju. Kar se tiče same koristnosti, smo videli, da ona dostikrat prav nasprotuje vrednosti (glej prejšnjo številko »Svobode«), Srebrna in zlata doza sta za kadilca gotovo enako koristni; ker pa je zlato redkejše v zemeljski skorji od srebra in je za njega pridobivanje treba več družbenega dela, je zlata doza dražja; če bi bilo srebro redkejše, bi bila srebrna doza dražja in kapitalisti bi se fcošatili s srebrnimi dozami kljub temu, da je zlato po svojih kemičnih lastnostih plemenitejša kovina. Če se oziramo izključno le na koristnost — ne bi sploh mogli najti menjalnega razmerja med blagom, ker se posestniki ne bi mogli sporazumeti, ali se n. pr. 1 kg železa zamenja za 1000 kg zlata ali narobe. Zamena se pa v blagovni družbi vrši avtomatično (ne da bi se menjalci teg:a zavedali) po načelu enakovrednosti povprečno potrebnega dela, porabljenega za izdelavo koristnega predmeta. Tega dvojnega značaja blaga, da je posebej koristen predmet in posebej predmet družbenega dela, si gospodje, kakor g. dr. Ušeničnik nikakor nočejo in ne morejo predstavljati. Oni ne vidijo blagovne družbe, zato tudi ne vidijo različnosti in nasprotnosti uporabne vrednosti od menjalne. Oni gledajo vse predmete izven družbe, izven časa (določene zgodovinske dobe), v večnosti, kot da bi jih šli pobirat na mesec, namesto da bi jih gledali v produkciji blaga ali specialno v kapitalistični produkciji blaga. Zaradi tega je dvojni značaj blaga za nje čudo vseh čudov, nekaj nerazumljivega, kar se ne da rešiti, čudo zlasti, kadar »koristno« blago leži neprodano, ker ni kupcev. Zato danes proglašajo (n. pr. dr. Gosar), da je vrednost problem, ki se sploh ne da rešiti. »Blago izgleda na prvi pogled kot samo po sebi razumljiva, trivialna (splošno znana) stvar. Njega analiza pa kaže, da je to zelo šmentana reč, vseskozi metafizično (nadnaravno) predmetna in teološko trmasta. Kolikor je blago uporabna vrednost, ni na njem nič misterioznega (skrivnostnega), bodisi da ga presojam s tega stališča, da s svojimi lastnostmi zadovoljuje človeške potrebe, ali pa da je te lastnosti zadobilo kot izdelek človeškega dela. Jasno je, da človek s svojim delovanjem spreminja prirodne snovi na ta način, da mu bodo postale koristne. Obliko lesa na primer spremeni, če napravi iz njega mizo. Kljub temu miza še vedno ostane les, navadna, vsakdanja otipna reč. Kakor hitro pa miza nastopi kot blago, se spremeni v tako reč, ki je obenem otipna in nadčutna. transcedentalna. Potem miza ne le da stoji z nogami na trdnih tleh, ampak se nasproti vsemu drugemu blagu postavi na glavo in njena lesena glava začne uganjati muhe, ki so mnogo bolj čudne, kakor če bi miza sama od sebe začela plesati.« (Marx. »Kapital«, I. knj. I 4, »Der Fetischcharakter der Ware u. sein Geheimnis«. Le v celotni, nemški izdaji.) Taka čudna stvar je blago za meščanskega ekonoma, ki beži proč od konkretne družbe, od kapitalistične produkcije, od premogovnikov, plav- ^ ^ L3 cfl^. iu ^V 'hl^- iL."- -Isp ^ , ^ 4«; t —■1 t-jV— ^-A L-ju v Marxovo pismo Engelsu 16. avg. 1867 po končanem I. delu »Kapitala«. V slovenskem prevodu se pismo glasi: ob dveh ponoči, 16. avg. 1867 Dear Fred (Dragi prijatelj), Pravkar sem, skorigiral zadnjo polo (49.) knjige. Dofiatek — oblika vrednosti — drobno tiskano obsega 1 in enčetrt pole., Predgovor sem tudi včeraj skorigiran vrnil. Torej ta zvezek je gotov. Samo Tebi se imam zahvaliti, da je bilo to mogoče! Brez Tvojega žrtvovanja za mene nikakor ne bi mogel skončati ogromnega dela za tri dele. I enabrace you, full of thanks (— Objemam Te poln hvaležnosti)! V prilogi 2 poli krtačnega odtisa. 15 funt šterlingov z največjo hvalo prejel. Salut, moj ljubi, dragi prijatelj! Tvoj K. Marx žev, tkalnic, plantaž — študirat zakone vrednosti k nedeljskemu jagru Makseljnu, kakor smo videli zadnjič, ali v puščavo Saharo k žejnemu potniku. Pa zmešajmo še mi — po vzgledu meščanskih ekonomov — človeka izven družbe, same družbe, kraje in čase ter pojdimo gledat to kašo v »Arab'je puščavo« k izoliranemu robinzonskemu predstavniku družbe. Vzemimo, da je starodavni Don Quijote (Kihot) zašel v Saharo in tavajoč po žgočem pesku naletel na Beduina ter kupil od njega ček na 1 milijon dolarjev na The National City Bank ot New York (kajti dal bi »vse milijone sveta za vedro vode«). (Saharski Beduini bi kaj kmalu postali največji bogataši, če bi bilo minogo takih Don Quijotov.) Ali bo ček v New York brzojavljen, ali ga bo pa zaenkrat peljala tja Kolumbova ladja »Santa JMaria«, nas tu ne zanima. Vprašamo se pač le, čemu je dal toliko vsoto. Če bi to bil rimski patricij ali srednjeveški graščak, ne bi dal nič, Ker so mu sužnji in tlačani dolžni delati. Naš Don Kihote je pa v svobodni blagovni družbi. Enako se daje za enako. Voda v Sahari je redka in cele kolone svobodnih delavcev jo iščejo ali nosijo za razne Don Kihote. Zato je torej potrebno veliko dela, protivrednost določene količine zlata. Don Kihot da pač več, in sicer cel milijon, prvič, ker je Don Kihot in drugič, ker ga ima. Kaj bi pa bilo, če ne bi imel milijona? Ali bi kolone Arabcev, ki bi svoj živ dan le prenašale vodo po Sahari, potnikom dajale vodo brez protivrednosti ? Vrnjmo se iz Sahare od žejnega potnika v naš današnji kapitalizem v Ameriki in zamislimo si od lakote umirajočega brezposelnega. Ta bi dal »vse milijone« za kos kruha. Zemljiški kapitalist, ki daje metati žito za kurjavo v lokomotive, bi mu pa dal potrebno žito tudi samo za par centov dolarja. Oba smatrata žito in kruh za zelo koristna predmeta, in sicer eden bolj, drugi manj. Toda žito in kruh sta poleg tega, da sta uporabni vrednosti, ali koristna predmeta, tudi še nekaj drugega, namreč blago, blagovni vrednosti, izdelek človeškega dela, namenjenega za trg, ki se zamenja le za protivrednost, za drugi izdelek človeškega dela; za enako vrednost, ki jo je nekdo drugi moral z enakimi delom napraviti, ki pa vsebuje drugačno koristnost ali drugačno uporabno vrednost. Drugi menjalec mora delati, da zamOre dati protivrednost. Ker ni delal, ne dobi v zameno produkta tujega dela. Temelj blagovne produkcije je pač splošno delo, in »kdor ne dela, naj tudi ne je«. Absurdnost istovetenja menjalne vrednosti z uporabno vidimo baš v vsakokratni kapitalistični gospodarski krizi. Tu leže mase blaga — brez vrednosti, oziroma razvrednotena ali s padlo vrednostjo. Ali se je koristnost žita, ki ga mečejo na ogenj, spremenila? Ne. Pač pa vrednost. Pri nadprodukciji je bilo uporabljeno za žito več dela nego je bilo družbeno potrebno. Zato je vrednost produkta za toliko padla, dasi je koristnost ostala ista. * Pri našem razmotrivanju smo ugotovili, da le delo ustvarja vrednost (t. j. menjalna vrednost). Ker dobiček ne visi v zraku, ampak prav tako v rečeh, pa naj bo to denar (srebro in zlato sta tudi proizvod dela) ali kako drugo blago, je tudi profit vrednost ter je moral biti napravljen z delom". Potemtakem bi pa tovarnarjevo ali trgovčevo udejstvovanje, ki obstoji le v kupovanju in v prodaji, ne ustvarjalo nobene vrednosti, in s tem tudi ne dobička. Dr. Ušeničnik in vsi meščanski ekonomi, ki hočejo braniti kapital, morajo le zato pobijati Marxovo delovno teorijo o vrednosti ter postavljajo teorijo koristnosti in moralne zaslužnosti, da bi dokazali, da kapital kar sam! od sebe rodi dobiček s svojo koristnostjo in da ima kapital pravico do profita, ker je dal na razpolago kapital, četudi ni sam v produkciji nič delal. Odkod pa potem izvira tista večvrednost, ki predstavlja profit? S prodajo ni nastala. S samiim nakupoml strojev in sirovin tudi ne. Slednje same je tudi niso napravile. In delavcu kapitalist plača polno vrednost njegove delovne sile — enako za enako. Marx nam pokaže pot, kako vendarle pridemo do tega zlatega studenca: »Uporabna vrednost (delovna sila), katero (posestnik denarja) prejme pri zameni (za mezdo), se očituje šele pri resnični porabi, pri procesu, v katerem se delovna sila trosi. Vse stvari, ki so potrebne za ta proces, kakor sirovine itd., posestnik denarja kupi na blagovnem trgu in plača za nje polno ceno. Proces, v katerem se delovna sila trošiK je istočasno proces, v katerem se producirata blago in večvrednost (profit). Trošenje delovne sile se prav tako kakor trošenje vsakega drugega blaga vrši izven trga, izven področja cirkulacije (menjave). Zapustimo tedaj to bučno kraljestvo trga, kjer se vse dogaja pred očmi vseh in kjer se zdi, kakor da bi se vse vršilo odprto in na krovu. Pojdimo za posestnikom denarja in za posestnikom delovne sile na tisto zakrito mesto produkcije, nad pragom katerega čitamo: »No admittance except on business« (nezaposlenim vstop prepovedan). Tukaj bomo videli ne le, kako kapital producirá blago, ampak kako se tudi on sam, kapital, producirá. Tukaj bomo končno razkrili skrivnost, kako se dela dobiček. Področje cirkulacije ali menjave blaga, katero smo zapustili in v okviru katerega se vršita nakup in prodaja delovne sile, je v resnici pravi paradiž človeških pravic. Tukaj vladajo le svoboda, enakost, lastnina, in Bentham.') Svoboda! Kajti kupec in prodajalec blaga, kakor je n. pr. tudi delovna sila, se ravnata le po svoji svobodni volji. Oba skleneta pogodbo kot svobodni osebi, enaki pred zakonom. Pogodba med njima je končni rezultat, v kateri se skupno izraža njuna pravna volja. Enakost! Kajti oba stopata v stike le kot posestnika blaga ter menjata enako vrednost za enako vrednost. Lastnina! Kajti vsak od njiju je gospodar le tega, kar ima. Bentham! Kajti vsak od obeh se briga le za samega sebe. Edina sila, ki ju je privedla skupaj in v zvezo, je le sila njunega egoizma, njunih posebnih privatnih interesov. Vsak obrača le za sebe in nihče za drugega. Toda prav zato. radi te pre-stabilirane**) harmonije stvari ali pod okriljem vsenavihane »Previdnosti« oba izvajata drug za drugega le delo v svojo korist, v skupno korist zaradi skupnih interesov vseh. Ko zapustimo to področje enostavne cirkulacije ali menjave blaga, iz katere je vulgarni pristaš svobodne trgovine (der Freihändler vulgaris)***) prevzel nazore, pojme in mero za svojo sodbo o družbi kapitala in mezdnega dela, se nam pa zdi, da opazimo spremembo v fiziognomiji oseb naše drame. Tisti, ki je poprej prišel na trg kot posestnik denarja, koraka zdaj naprej kot kapitalist; tisti, ki je prišel na trg kot posestnik delovne sile, pa sledi za njim kot njegov delavec; prvi z važnim, resnim obrazom, zadovoljen, podjeten, drugi pa plah, obotavljajoč se, kakor nekdo, ki je prinesel svojo lastno kožo na trg in zdaj nima nič drugega pričakovati, kakor da mu jo bodo — ustrojili.« (»Kapital«, I. knjiga, /., konec 4. poglavja.) Tako smo prišli iz področja menjave blaga, po katerem se pode meščanski ekonomi, v področje produkcije blaga, kamor se pa meščanski *) Angleški filozof (1748—1832), ki je učil, da družba ne sestoji iz nasprotujočih Si razredov, ampak da se egoistični interesi posameznikov zlivajo v harmonijo. Bil je ideolog angleškega liberalizma; po Marxu pa »genij v meščanski neumnosti«. O. D. **) prestiabilirana (naprej določena) harmonija — nazor filozofa Leibniza, da je bog svoj čas spravil v sklad (harmonijo) odnose med stvarmi, telesom in dušo in se od tedaj za nič več ne briga. O. D. ***) Prav tako vsi iiašj meščanski pisatelji (vštevši seveda katoliške). — O. D. ekonomi ne zalete, in tui bomo videli, kako profit — večvrednost nastane. Prečitajmo tedaj v »Kapitalu« 4., 5., 6. in 7. poglavje in odgovorimo potem na naslednja vprašanja. * Vprašanja za ponavljanj». 5. Kako nastane večvrednost. a) Kaj je večvrednost? Kako nastane? b) V čem je utemeljena razlika med kvalificiranim in nekvalificiranim delom? 6. Konstantni in variabilni kapital. Fiksni in krožeči kapital. a) Kaj pomeni vsaka od teh vrst kapitala? b) Zakaj se imenuje variabilni kapital »variabilni« (spremenljivi)? Iz katerega kapitala izvira večvrednost? 7. Kako pride do enakomernega profita. a) Opiši, v čemi je problemi in podaj rešitev! b) Meščanski ekonomi trdijo, da je s tem, da se vrednost produkta ne strinja s ceno (zaradi povprečnega profita), pobita Marxova teorija o vrednosti. Ali je to res? Albin Stüte, Pwett o človeku, Ui fe podajal vedno tnOHfši 1919. Simsona ostrižejo Človek, ki je postajal vedno manjši! To ni mišljeno simbolično, kakor bi kdo na prvi pogled utegnil misliti. Saj je nemogoče, da bi današnji Vilko Wiehert obstojal poleg nekdanjega, ki je živel pred dvanajstimi leti. Tedaj je sedel najmanj po osem ur dnevno na kolesu. Razvažal je papir iz neke majhne trgovine za prodajo papirja. Kolesarjenje pa ga ni zgrbančilo. Nosil je športne hlače, mančestrski jopič, pod jopičem; pa modro srajco brez ovratnika. Imel je sedemnajst let in krepke pesti. Takšen je bil Vilko, takšen je sedel med svojimi tovariši, krepka, sproščena pojava z dolgimi, laneno-svetlimi lasmi. Skoraj vsak dan se je prepira! s svojim starim. In kako je znal o tehi prepirih pripovedovati! Ko je prišel z dela, ves razburjen in razvnet, ga je družba skoraj soglasno vprašala: »No, Vilko, ali si jo staremu spet zagodel?« Nato je — namesto uvoda — Vilko stereotipno odgovoril: »Nekoč mu bom! vse to govno zagnal pod noge!« Nekega dne se je pojavil' Vilko pred svojimi tovariši ves spremenjen. »Vilko, kje, zlomka, imaš svoje lase?« Imel je majhno, prav majhno prečico. Moralo se je nekaj izrednega zgoditi. In zares, Vilko je kaj ponosno pripovedoval: »Odslej ne bom več kolesaril. Pridem v bureau!« Prav tega dne se je prvič izrekla krilatica: »V tem; dečku tiči prav zares nekaj več nego samo navaden delavec!« To krilatico je zinil njegov novi šef. Njegovih prijateljev pa ta zgodba nikakor ni tako razveselila kakor njega. Napadli so ga ter mu skušali dopovedati, da ga je šef prav pošteno potegnil. »Štirikrat petnajst je šestdeset! No, kaj si si pridobil?« Šestdeset mark na mesec bo prejemal. Za začetek, seveda! Petnajst mark je prejemal prej. Seveda, samo za začetek; ta obljuba mu je pač vzbujala čedne upe. Njegovi tovariši so bili bolj prebrisani. Prav dobro so vedeli, kaj pomeni, če reče šef: Za začetek. Takšen začetek traja vedno vso večnost. A Vilko je, kakor je vse kazalo, to samo ob sebi umljivo modrost pozabil. Deček se je pač popolnoma spremenil, rad je verjel, da tiči v njem: kaj boljšega, nego je navaden delavec. »Vilko bo proletarec s trdim ovratnikom!« »Pa ostriženi lasje?« »Tiho, prijatelj, saj že vemo,« je menil neki njegov droban tovariš, »šef ti je rekel, da se ne smeš z dolgimi grivami prikazati v kontorju.« Vilko je zardel. Tovariši so se namrdnili. »Dečko, Vilko, od včeraj do danes — tega res ne moremo razumeti — poglej —« je dejal eden ter pokazal z rokama — »takšno drobno betico imaš zdaj, in vse to, ker tvoj šef tako hoče.« Deček je imel prav, kajti iz širokega mančestrskega jopiča je kukala ozka glava, ki se vsej pojavi ni več prav prilegla. No, Vilko je odložil tudi mančestrski jopič. Zapel si je razpeto srajco. Mati mu je kupila trde ovratnike in manšete ter je oznanila sosedstvu spremembo z besedami: »Moj Vilko prakticira zdaj za prokurista.« Tako je stopil tedaj Vilko v bodočnost — ko je bil šef na njemi izvršil operacijo — z majhno, spodobno prečo in čudno zmanjšano glavo. 1924.: Revščina je velik notranji — blesk Knjiga o poštnih izdatkih, knjigovodstvene knjige, mape za registra-turo — stoj!! Končno postaja! Vlak se je ustavil. Za Vilka Wicherta se je kariera končala. Vilko ima 21 let in 95 mark mesečne plače. Vilko je moral svojo svetlo poletno obleko nositi vso zimo. Ne, ne, tukaj ne mara več sedeti. Če se vlak ustavi, mora človek prestopiti. »V mladeniču tiči vendarle kaj boljšega, nego je navaden nižji nameščenec.« Hišni sluga Fric ima 22 let in zasluži na mesec 25 mark, toda nameščenec Wiehert ga sme poklicati po imenu. Semtertja mu sme reči celo: ti. Nazaj ni več mogoče iti. Kajti v njem tiči kaj boljšega ... A kje je tisto boljše? Vilko vidi novega prokurista, mladega, odločnega diplomiranega trgovca Mevesa, Dr-ja rer. pol., ki sedi v svoji sobi med knjigami in statistikami. Namestili so ga, da bi trgovski obrat racionaliziral na znanstveni osnovi. Vilko Wiehert vidi: znanstveno osnovo. Nižji nameščenec ne ve, kaj pomeni rer. pol. To ga skrbi. Vilko Wiehert se zvečer sprehaja po cestah. Spomlad je, resnična, topla velikomestna spomlad. Sive ceste se gube v mehkih obrisih — v mehkem' zraku, tako se človeku zdi. Cestno blato je videti manj umazano. Vlažnotopel veter se spušča raz strehe na široke ceste. Topel večerni veter boža golo grmičevje velikega parka. Zemlja iz- dihava težak, mlačen spomladanski voh, ki se poraja napol iz razpadanja, napol iz rodovitnosti... Vilko nosi še vedno plašč. Sede na klop, med dve dvojici. Daleč zadaj stoji samotna svetiljka na neki postranski poti; žalosten, siv žarek se blešči skozi grmičevje. Povsod okrog Vilka se je zasidrala ljubezen. Tako dolgo zadrževano hrepenenje podira z lahkoto vse ovire. Na levo in desno — okrog Vilka Wicherta. Vilko drži v rokah tanek zvezek in lista po njemi. Kljub temi poskuša v njem najti modre križe, ki jih je včeraj zvečer na robovih napravil. »Ljudska visoka šola.« Vilko ne potrebuje luči. Prvi in drugi križ; tukaj so jeziki. Nekoliko strani dalje: »Uvod v filozofijo.« Potem pa (da, da, Vilko Wiehert gleda hrepeneče v žarek, ki žari iz svetiljke — kakor da gleda v žarek modrosti) pride »Uvod v Goethejevega Fausta.« Vilko Wiehert se boji, da bo pretežko. Rad bi se ukvarjal tudi z umetnostjo... Iz pocestne svetiljke žari žalostna, meglena svetloba, ki ne moti ljubezni. »Uvod v filozofijo« — in potem latinščina. »Izobražen človek mora vendar ...« je nekdaj slišal. Dr. Meves, organizator znanstvene osnove, je hodil nekoliko tednov po pisarnah, nadzoroval delo v vseh Oddelkih, njegovemu orlovskemu očesu ne uide niti mrvica. Videl je pred seboj široko, lepo polje, tako rekoč zanemarjeno njivo, po kateri so drugi, manj nadarjeni ljudje z lesenimi plugi orali. Napisal je poročilo ter predložil direkciji specializiran načrt za racionalizacijo obrata. Svoje predloge je takole oblikoval: 1. »Manualne« delovne moči se morajo nadomestiti z modernimi stroji. 2. Potrebna je strumna organizacija obrata, ki ne sme dopustiti, da bi se energije obrata gubile v prazen nič. 3. Storilnost nameščencev se mora do skrajnosti izrabiti. Nameščenci se morajo izbirati strogo na osnovi posebne kvalifikacije. Tudi te tvrdke se je lotila racionalizacijska pijanost. Pozneje se je, kakor mnogotere druge, zbudila s korenitimi mačkom. Na osnovi točnih proračunov je uspelo drju Mevesu dokazati, da se mora 41 odstotkov nameščencev odpustiti, če se hoče podjetje napraviti rentabilno. Doktor je sam vodil veliko redukcijo. Zastopstvo nameščencev je sicer svarilo, izražalo razne pomisleke, naposled pa je vendarle s težkim srcem) blagoslovilo vso zadevo. Na shodu nameščencev se je zastopstvo bahalo, da mu je uspelo zmanjšati število tistih, ki bodo deležni usode brezposelnosti, od 41 na 40 odstotkov. Poleg tega se bodo socialne trdote, kolikor le mogoče, omilile. To da je vodstvo podjetja obljubilo. Na shodu je bil — polomi Radikalni elementi so poskušali v nameščencih vzbuditi odpornost, svet nameščencev pa je le mogel javiti vodstvu podjetja, da gre pri vsej zadevi zgolj za neko politično smer... Dr. Meves je popolnoma soglašal s funkcionarji strokovnih organizacij, da preintenzivno zanimanje za politiko nikdar in nikakor ne more koristiti delovni intenzivnosti. »Ti gospodje bodo pač prvi prišli na vrsto!« Največje število nameščencev je na skrivaj pritrjevalo nazorom radikalnih elementov — vsak posameznik pa je tiščal svojo betico v ljubljenem! trdem ovratniku, da ne bi bil trpel škode. Vilko Wiehert ni bil na shodu. Udeležil se je prav tega dne tretjič večernega tečaja: »Uvod v filozofijo.« Docent je predaval o grških materia-lisiih. Vilko se je moral zelo truditi, da je vsa, zanj nova imena pravilno napisal. Reveža so vse te tuje, svete stvari tako zaposlile, da ni skoraj niti opazil, kako je tudi njega zanesla usoda v splošen vrtinec preizkušnje. Tako se je zgodilo, da so ga nekega dne pozvali v organizatorjevo pisarno, kjer je moral prestati preizkušnjo glede svoje duševne kvalitete. Preiskovalni sodnik, ki je imel pred seboj vprašalno polo, je ostro pogledal obtoženca, kakor delajo po navadi preizkušeni kriminalisti, nakar je pričel zmedenega dečka slačiti. Oče? Mati? Zakonski otrok? »Tako — vaš oče je padel v vojni? Ali je vaša mati kje usluižbena? Koliko zasluži kot postrežnica?« Pa ded in babica? Po očetu in po materi? Konfesija? Vilko obmolkne in zardi. »Brez konfesije.« To je skoraj zašepetal. Mogočnik pa ga ni niti pogledal. »Ali ste strokovno organiziran?« »Nisemi« »Ste politično organiziran?« »Nisemi.« Gospod Meves je položil svoje držalo na mizo ter pogledal nameščenca. »Zakaj pa potem ne pripadate nobeni cerkvi?« Vilko je bil v silni zadregi; ni vedel, kaj bi mu bil odgovoril. »Kdaj pa ste izstopili iz cerkve?« »Pred petimi leti« je zajecljal, »tedaj smo mi vsi hkratu izstopili.« »Kdo — mi vsi ?« »Moji tedanji prijatelji in jaz.« Vilko nikakor ni mogel povedati, kako je tedaj bilo. Dr. Meves pa le ni popustil: »Kakšni prijatelji so to bili?« »Tedaj sem bil član Socialistične mladine.« »A tako?« Kako zategnjeno »a tako«!! Organizator si je hotel nekaj zapisati, Vilko Wiehert pa je naglo dodal: »Zdaj nisem' več član te organizacije.« »Tako? Zdaj ste pa komunist!?« »Ne ... ne, zdaj se s politiko sploh ne pečam.« Dr. Meves je nedolžnega revčka predirljivo pogledal. Spoznal je, da se nesrečna žrtev sramuje svoje preteklosti. »S politiko se, torej, ne pečate več! S čim pa se pečate zdaj?« Kako naj Vilko pove, kar bi rad izrazil? Prav za prav ga je to vprašanje osrečilo. Kako je hvaležen gospodu doktorju za to vprašanje! Zdaj bo mogel naposled povedati, pokazati, da tiči v njem kaj boljšega, nego je navaden nižji nameščenec. Zatorej je malone zašepetal: »Spopolnjujemi svojo izobrazbo.« »Tako, to je pa res razveseljivo.« Vilko se je ves srečen nasmehnil. »Prizadevate si torej, da bi dosegli kaj večjega? S čimi se bavite? Ali se učite jezikov? Mogoče študirate gospodarstvo?« »Ne — prav za prav jezike že — da — učim! se latinščine — in — in — ukvarjam se tudi s filozofijo.« Vilko Wiehert je zdajci uzrl pred seboj režečo se spako. Dr. rer. pol. se smeje na vse pretege ... Človek ne bi verjel. Najprej ni nič rekel, mar- več si je najprej dodobra ogledal čudežno živalico... Saj je res! Ko je »ustvarjal« svojega »dr.«, je tudi on moral dokazati, da je poslušal nekoliko semestrov filozofijo. Tisti nesmisel si je moral tedaj vtepati v glavo. Filozofija — nekoliko smešnih Grkov, potem! pa še tisti Kant, seveda! Zdaj pa sedi tukaj ta revni nameščenec (koliko plače ima prav za prav? 95 mark, mnogo preveč!), ki se prav resno peča s filozofijo ter naposled to še pripoveduje. Vilko Wiehert opazuje režečo se spako, spaka pa pravi: »O, o — ste pač pravi pravcati majhen filozof!« Vilko je v splošnem zadovoljen. Vilko Wiehert je spadal med srečne izbrance, ki jih niso odpustili, med izbrance, pri katerih se je vodstvo izognilo socialni trdoti. Cez dVa meseca so trgovski pomožni delavci zastavkali. Zahtevali so povišanje mezde. Gospod dr. Meves je zopet poklical Vilka predse ter spregovoril: »Nikakor ne smemo svojih odjemalcev pustiti na cedilu. Kljub nesramni stavki moramo še dalje dobavljati. Vi boste, pričenši z jutrišnjim dnevom, prevzeli skupno z dvema učencema zavijanje za berlinske odjemalce. Saj delo poznate že iz prejšnje dobe. Obrat se kratko in malo ne sme ustaviti. Ce ne bodo hoteli šoferji sodelovati, bomo prevažali blago k odjemalcem z najetimi droškami.« Vilko Wiehert je zopet zavijal in zavezoval blago ter si je češče ranil svoje roke, ki so bile postale že nežne. Učenci so mrmrali in ga napadali, Vilko pa je tekal s sklonjeno glavo po ekspeditu. Delavci, ki so stavkali, so bili njegovi nekdanji tovariši, a kaj naj napravi? Garal je po štiri ure dnevno dalje, njegovo ime so objavili v delavskih časnikih. Učenci so polepili takšne članke na mesto, kjer je Vilko sedel. Nato pa je prišel v ekspedit dr. Meves ter se je silno razveselil nad malim filozofom, ki je vse delo tako tekoče izvrševal. Vilko je zvečer šel globoko sklonjen in do skrajnosti izmučen — glavo je skoraj skrival v ovratniku — skozi vrata in skozi špalir delavcev, ki so stali na ulici... Poskušal je preslišati zasramovanja delavcev ... Vse v njem je trepetalo. Venomer se je bal, da ga bo kdo tresnil po glavi. Pa ga vendarle ni nihče udaril. Naposled se je bolj bal za svoj ovratnik, nego za svojo glavo. Zatorej je delal dalje ter ni prav nič mrmral. Poglobil se je ves v svoje bogato notranje življenje. Pa ni vse skupaj nič pomagalo. Čeprav bi bil Vilko Wiehert delal po 16 ur na dan! Zmaga delavstva je bila neizbežna. Vilko je bil po desetih dnevih malone do skrajnosti izčrpan. Zavoji in bale so ga v sanjah tlačili kakor mora. Delavci so se vrnili k delu — plača jim je bila povišana za tri marke na dan. Vilko, ki so ga odrinili, je bil tako izčrpan, da je pri svoji mizi zaspal. Ves vase pogreznjen, z visečimi rameni je slonel na mizi ter je od strahu poskočil vsikdar, kadar je kdo zagnal na mizo zavoj, da je kar treščilo. Dr. Meves pa se je ukvarjal z novimi statistikami, da bi izračunal, za koliko bo moral znižati plače nameščencev — kajti povišanje delavskih mezd se je moralo nekako nadomestiti. 1928. David poje pred Savlom Zjutraj sede v cestno železnico, pod pazduho nosi debelo mapo ... Po navadi bere; njegovi tanki prsti obzirno obračajo list za listom. Zdaj je Vilko Wiehert bistra glava, ki študira. Zgodilo se je, da je nadarjenost zmagala... Vilko je bil sprejet nä univerzo, čeprav ni imel zrelostnega spričevala. Kaj zato, če nosi na sebi sivo, visečo zastavo! Njegovo čelo je postalo višje! Čital je Oskarja Wildeja, ki pravi, da se pri človeku, ki misli, spremeni obličje čisto v čelo ali v nos. Od tedaj je s strahom in občutkom hitre sreče opazoval spremembe svojega obličja. Zatorej ga oguljena obleka ni vznemirjala. Na početku se je, človek bi lahko rekel, približeval občudovanemu učilišču, univerzi, malone na kolenih klečeč. Počasi in pobožno je stopil skozi velika železna, kovana vrata prav ob času odmora — ob enajstih. Valujoča množica ga je obkolila. Komaj, komaj si je upal krčiti pot. Kako globoko ga je pretresla zavest, da spada zdaj — semi... Trudil se je, da je zakril močno vzburjenje. Najrajši bi bil od veselja jokal. Stopil je v sredino najplemenitejše nemške mladine. Zdelo se miu je, da ni mogel doživeti lepšega pozdrava, nego je bil pozdrav mladega študenta s študentsko čepico na glavi, ki mu je stopil na nogo ter se opravičil: »Oprostite, gospod komilton!« Ko je po imatrikulaciji govoril rektor zbranimi študentom, je pobožno sedel, kakor sedijo otroci v cerkvi, njegova magnificenca je govoril o družnosti dijakov in profesorjev. Mladina mora napeti vse svoje sile, da bo mogla tekmovati s svojimi učitelji. Njegova magnificenca je bil profesor teološke fakultete; bil je evangelijski božji služabnik, imel je brado, kakršno je nosil Kristus. Na koncu posrečene svečanosti je morala vrsta komjltonov korakati mimo rektorja — vsak študent mu je moral v znamenje svečane obljube seči v roko. Tudi Vilko Wiehert je moral stopiti predenj. Njegova duša se je kar topila, njegov pogled je skušal ujeti pogled njegove magnificence, njegova roka je hotela krepko stisniti — a medtem se je vsa stvar že končala, kajti možakar ni imel oči in Vilko je občutil v svoji roki samo mehak, nežni dotikljaj ... Potem se je vsa zadeva naglo nadaljevala. Za njim je stala še dolga vrsta študentov, ki so morali dajati svoje tačice ... Ob izhodu dvorane je stal sluga; ta ni smel nikomur, ki ne bi bil njegovi magnificenci dal svečane obljube, dovoliti izhoda. Vilko si je mislil: Znanost in umetnost sta tisti stvari, zavoljo katerih je vredno živeti, zatorej morem začeti živeti. Glede namena svojega študija si ni belil glave; študiral je umetnostno zgodovino, pa ne morda zaradi tega, da bi po dveh, treh semestrih polagal izpite, ne, mislil je v prvi vrsti na to, da bi spoznal najplemenitejše dobrine znanosti in človeških izkušenj. V časopisih je marsikrat bral, da baš pomanjkanje duševne hrane mladino najmočneje tlači; tudi njega samega je močno vznemirjala zavest, da goni kaotična doba mladega človeka od zmote do zmote. Vilko Wiehert pa je mogel o sebi trditi, da je napravil skušnjo posebne nadarjenosti ... Nekoč bo postal tudi sam učitelj in voditelj te revne mladine. Njegova mati se vdaja istim sanjami, čeprav se ne more otresti neke tihe misli. Zvečer poseda v kuhinji, vsa utrujena, ostarela sedi in krpa, šiva. Komaj petdeset let ima, pa je že tako stara. Edino sobo je prepustila sinu, ki more le v miru delati. Okrog devete se malce težko dvigne, sname naočnike ter pospravi svoje stvari v predalček. Čas je že; zatorej stopi pred vrata sobe ter prav na rahlo potrka. V sobo pa ne stopi, dokler ne reče sinček: »Naprej!« Tedaj spregovori: »Lahko noč, moj sinko! Nikar tako dolgo ne sedi!« Wichertova je malce zmedena vselej, kadar pogleda svojega sina. ki sedi ob veliki polirani sobni mizi. Ta mu zdaj služi za pisalno mizo. Porinil jo je k oknu. Soba se je spremenila v pravo svetišče. Na zidu, kjer je prej visela neka pokrajinska slika, visi zdaj velik posnetek iz Sikstinske kapele. »Lahko noč, mati!« Vilko se ne dvigne! Le semtertja dopusti, da ga mati poboža po laseh. Mati se potemi vrne v kuhinjo ter postavi na štedilnik lonček z vodo, se nasloni na štedilnik in čaka. V teh minutah se jo lotevajo žalostne misli. Zakaj? Sin ima zdaj 26 let. Ce bi vsaj kadil — drugi so možje! Kaj pa je prav za prav profesor? Čemu vse to? Voda zavre — kava za prihodnje jutro se skuha. Ob petih zjutraj mora oditi, ob šestih se že začenja služba — čiščenje pisarniških prostorov v neki banki sredi mesta. Wichertova nalije kavo v Termos-steklenico. Kava ostane topla in zjutraj ni v kuhinji ropo-tanja. Kruh je narezan, kava je pripravljena. Wichertova stopa prav na rahlo po kuhinji ter naposled prav potiho zaklene vrata. Vilko Wiehert je dobil takoj v prvem semestru majhno štipendijo; ta je sicer mnogo manjša, nego je bila njegova poslednja plača, vendar pa je mati srečna, zakaj dečko ji vse, do poslednjega pfeniga, položi na kuhinjsko mizo. Vilko Wiehert je menil, da se je kot študent iznebil nekega drugega sveta, tako rekoč dna, toda že v prvih dnevih je srečal — znanca. Bilo mu je zelo neprijetno. Zgodilo se je okrog poldne, ko so študentje hiteli od vseh strani proti izhodu ... Pred Vilkom Wichertom je nepričakovano obstal neki študent: »Dober dan, saj se poznava, ali ne?« Vilko se je prestrašil. Kari Schade, preteklost... Najrajši bi mu bil rekel, da se ga ne spominja več, a medtem mu je ta že ponudil roko: »Vilko Wiehert, ali ne? Saj sva bila skupaj pri Delavski mladini!« Wichertu je, kakor da ga je kdo lopnil po glavi. Preteklost! Delavska mladina! A ne pomaga nič. QovOriti mora z njim, odgovoriti mu mora. Kako dolgo je že tukaj? Kaj študira? »Umetnostno zgodovino? Kakor nalašč,« pravi Karl Schade; »tudi jaz bom1 delal državno skušnjo iz umetnostne zgodovine; gotovo se bova semtertja srečala v seminarju.« Vilko Wiehert bi najrajši zbežal, zakaj Karl Schade nosi na jopiču majhno rdečo iglo. Potem pa tisto strašno mrzko vprašanje: »Ali si že organiziran? Si že v stricih z nami? »Organiziran? Tukaj na univerzi? Politika me prav nič več ne zanima.« Vilko se zelo prestraši. Saj to bi bil padec v — preteklost. Kari pa ne popušča. »Vilko, saj si bil tudi sam nekdaj delavec!« »Bil sem. Le svoji nadarjenosti in svoji inteligenci se moram zahvaliti, da sem danes tukaj. Baviti se hočem samo z učenjem.« Vilko Wiehert ne mara govoriti o preteklosti. Niti argumentom se ne uklanja. Le ne nazaj! se upira vsa njegova notranjost, za nobeno ceno ne! Kari ga je povabil, naj se udeleži zborovanja, a Vilko Wiehert se zaveda, da ne more iti na zborovanje, čeprav je na letaku velik napis: »Proti privilegiju bogatinov na izobrazbo!« Ne, ne! Vilko noče o vsem tem nič slišati! Zakaj se je leta in leta učil, zakaj se je mučil, zakaj polnil možgane z znanjem? Mar zato, da bi se zdaj vrnil v preteklost, da bi se Zopet bratil s političnimi nezadovoljneži?! Ne, vse to ima že za seboj! Boril se bo za svojo izobrazbo, za uživanje nesmrtnih kulturnih dobrin — zato je prišel sem. Opoldne je na univerzi tiho. Vilko Wiehert sedi na klopi velike dvorane in jč kos kruha. Nad njimi se šopirijo, obešene na zidu, izrezljane table raznih korporacij: Teutonije, Markomiannije in še kakšnega tu-cata drugih — Teutonij —; vse skupaj je zbirka nagrobnih spomenikov nemškega idealizma. Eleganten mladenič — prsi mu krasi širok trak, glavo društvena čepica — vzame z deske karto, seže v žep, išče pa ne najde, kar išče. Vilko Wiehert nekaj časa gleda. Komlilton nedvomno išče svoje polnilno pero — Vilko Wiehert se dvigne: »Nemara bi vam utegnil ustreči?« ter mu ponudi svoje držalo. Mladi elegan pogleda svoj vis-a-vis malce nemilost-no ter prezirljivo oceni nenegovano pojavo, a držalo vseeno vzame, po-čečka karto ter vrne Vilku držalo, rekoč mu: »Prav lepo se zahvaljujem.« Nato se obrne, zatakne karto za desko ter ponosno korakajoč skozi dvorano izgine. Vilka ni več, seveda, niti pogledal. Vilko sedi in občuduje ko-miltonovo sigurnost. »Res, pravi pravcati študent!« Vilko bi se rad kdaj s kakšnim takšnim zabaval... Vprašal bi ga: »Oprostite, gospod komiil- . ton, kako mislite o...?« Vilko sedi in si gleda hlače; takšne so, kakor da niso še nikoli videle likalnika. Pa neotesani čevlji! Prav res, skoraj da se sramuje ... V umetnostno zgodovinskem seminarju študirajo dijaki Rembrandta. Pisati morajo naloge o njem. Vilko Wiehert mora napisati nalogo: »Določite na osnovi analize sloga, kdaj je nastala Rembrandtova slika ,David poje pred Savlom'.« Prav lepa naloga za Vilkovo navdušenje do dela! Rembrandt, svetloba in sence, tucat knjig, študij tucata korenito podkovanih strokovnih mnenj, ugotovitev paralel, prispodobe — in naposled rezultat: duhovit, ostroumen sklep! O, Vilko bo že pokazal! Vse bo posekal! Njegov razum kar gori! Ali sploh moremo danes Rembrandta razumeti? Kako globoki, kako čisti so refleksi: Vse pojasniti, ostroumno razvijati misli in naposled — rezultat, rezultat, kakršnega ... Zunaj pa je pomlad, zgodnje poletje vabi, kliče ... Nekega dne se mati potoži Vilku: »Leči borni morala.« Stara bolezen se je povrnila. Morala je leči. Neznosno trpi. A kaj bolezen! Mnogo hujša je zguba zaslužka! Namesto 22 mark tedenskega zaslužka 7 mark hranarine! Bolezen pa se lahko vleče mesece in mesece. Zdravnik pravi: »Nemara bo potrebna operacija. Na vsak način pa mir, popoln mir, gospa!« Vilko mora poiskati kakšen majhen zaslužek. Tarni pri dijaški posredovalnici za delo čaka tudi Vilko dan za dnevom— Na stotine komil-tonov precepi tam dolge dneve ter čaka na srečo... 4—5 mest na dan! Dijaki žrebajo. Instruiranje ali kakšno drugo strokovno delo pride bolj redko na vrsto. Pač pa razdeljevanje letakov, pomivanje posode, čiščenje preprog, poljsko delo... Vilko Wiehert premišljuje o stoterovrstnem delu, ki ga je že opravljal. Nekemu podjetniku napravi napis za trgovino ter prejme — pasji zaslužek. »Ce moram dati vam 75 pfenigov na uro, potemi rajši dami delo pravemu slikarju...« Tako torej! Dijaki naj delajo, ker delajo poceni! In Vendar: ne dela ni ne tako majhnega zaslužka, da se ne bi zanj našel delavec! Vilko Wiehert si je že večkrat pri trgovcu, kjer je kupoval premog,' sposodil majhen voziček, da je mogel ustreči ljudem:, ki so želeli poceni prevažati razno blago. Vsake tri, štiri dni razglasi posredovalnica: Išče se dijak, ki ima samotežni voziček. Za takšno delo je konkurenca manjša ter ima Vilko večkrat srečo. Ljudje znajo ceniti delo izobražencev! Če takšenle študent prevaža matrace, se ljudje veselijo zaradi vljudnosti in zaradi — manjših izdatkov. Takole se sprehaja ob vozičku tudi študentova lepa duša. O, Rem-brandt je znal, kakor nihče, metafizično življenje ostvariti, znal je iz bede in vsakdanjosti ustvariti najpopolnejšo lepoto! »Dober dan! Akademska posredovalnica za delo me je poslala!« ^ »Ah, dober dan! No, le vstopite! Veste, gre zgolj za malenkost! Cemu bi človek za takšno malenkost naročeval voznika?! Vidite, tole preprogo bi rada dala prenesti k svoji sestri. Ali vam' ne bo pretežko? Prej bi jo pa rada izprašila! Tako prašne ne morem: poslati sestri! V novo stanovanje! Moja sestra stanuje, — preproga je krasna ... zato sem: naročila mladega gospoda... Človek danes res ne ve, če naroči kakšnega brezposelnega delavca — kaj se vse med brezposelnimi ne skriva! — ali mu more zaupati. Potem! pa — zahteve! Ne, ne! Nikdar več! Saj boste uredili vso zadevo, kajne?« »Da, milostna gospa! Le nič ne skrbite!« In Vilko zavleče preprogo na dvorišče ter jo izpraši. Rembrandt pač ni slikal materialne plati predmeta, marveč duševno plat — pričaral je neko svojstveno občutje... Sonce in sence okolice! Naposled stopi nekega lepega dne naš Vilko zmagoslavno v seminar! Čital bo svojo razpravo. Vilko ni, kakor njegovi komiltoni, tekal po desetkrat k docentu, ni razpravljal ž njimi o vsaki piki in vejici dispozicije. Vilko je pač fant od fare! Prišel je res z dna, ima pa možgane na pravem mestu! Levo ob katedru sedi profesor Ried, ki je mrzlo, formalno naznanil, da se seminar začenja, ter čakal, kaj bo neki — brez njegove pomoči — nastalo... No, tekma se začenja! Pozor, vsi naj poslušajo! Komiltoni sedijo v klopeh in se dolgočasijo — kakor vedno. Vilko bere na glas, počasi, poudarjajoč, kakor se je doma vadil: »Moj tema se glasi...« Glas se mu prav rahlo trese ter izdaja njegovo vzburjenje. »Napravil sem naslednjo dispozicijo...« Končno! Zdaj lahko začne! Še enkrat globoko zajame zrak ter začne srčno, krepko: »Zavedam se, da nasprotujejo moja izvajanja mnogim ...« Stoj! Profesor Ried mu je segel v besedo: »Oprostite, gospod Wiehert, ali bi bili tako ljubeznivi ter nam navedli vire, po katerih ste delali.« Deček ob katedru je ves zmešan. Vire? »Seveda, toda...« Najprej je malce zajecljal, potem pa srčno izjavil: »Da, gospod profesor, saj1 sem hotel takoj na početku poudariti, da moje mnenje nasprotuje večini strokovnih mnenj. Svoje mnenje opiram na lastna raziskavanja, na lastno poznavanje Rembrandta. Pri citatih bom, seve. navedel vire, toda...« Gospod profesor si je hladnokrvno pogladil belo brado: »Ali ste preštudirali moje delo o poznih Rembrandtovih delih?« Pogumnemu študentu umetnostne zgodovine je postalo kar vroče: »Seveda sem moral razjasniti mnenje gospoda profesorja. Kajpada je moi sklep drugačen nego sklep gospoda profesorja! Na osnovi svojega raz-iskavanja sem moral uvrstiti sliko v dobo, ki je za deset let starejša. Po mojem sklepu bi spadala, zatorej, slika v periodo petdesetih, ne pa v periodo šestdesetih let.« Avditorij je postal pozoren. Strela božja, študentek proti profesorju! Ob katedru sedi mramornat steber... Steber pravi: »No, kar začnite!« Vilko Wiehert začenja... Vilko napne vse svoje sile, predavati mora jasno in zbrano. Ob katedru sedi Savel. David poje pred Savlom. Seminaristi so neznansko radovedni, kaj bo... Nekdo zazeha. Vilko Wiehert nalahno vztrepeta in predava dalje. Nihče si ne zapiše niti besedice. Ali ni upoštevanja vredno, kar je v dolgih nočeh — ob čiščenju preprog — ob porivanju vozička... ah... Nekdo pobobna s prsti po klopi... Nekdo zbija šale, vsi okrog se smejejo. Savel se prebudi, pogleda na uro ter se dvigne. »Dovolite, da prekinem vaše predavanje! Zaključiti moramo in razpravljati o tej stvari prihodnjič. Zahvaljujem se gospodu referentu! Gospodje in gospe, ali želite prihodnjič do konca poslušati referat gospoda Wicherta?« V odgovor se gospodje in gospe zasmejejo — glasno zasmejejo. »Hvala lepa!« Stud. phil. bi se od bolečine najrajši pogreznil v zemljo. Smeh mu trga srce. Vilko se skloni na stran. Želel bi sedeti v padalu, ki bi ga mimo režečih se obrazov neslo v globine ... Savlova sulica ni obtičala v zidu, marveč je zadela. Vilko se je ves potlačen, ubit splazil iz seminarja. Kaj naj napravi? Ali naj se bojuje? Proti komu? Kje je sovražnik? Tri noči ni zatisnil očesa. Potem pa je zopet zmagal pogum-. Puške ne sme vreči v koruzo! Duh mora zmagati! Če bi le vedel — koga! Na koncu semestra je stopil v govorilnico, k profesorju Riedu-. Zaprosil ga je za spričevalo. Vsako leto mora predložiti dve dobri spričevali, če hoče obdržati štipendijo. Ves skromen sedi ob učenjakovi široki pisalni mizi. Še enkrat se ta prijazna slika vznešenosti skloni k — malčku: »Semestrsko spričevalo želite, ali ne? Vaše delo je bilo res močno živahno. Saj ste napisali nekakšno razpravo? Kako se je že glasil naslov naloge?« »Predaval sem o sliki ,David poje pred Savlom', gospod tajni svetnik.« »Res je, spominjam se! Delo, ki je očitovalo mnogo poguma — bilo pa je le malce zelo diletantsko, ali ne?« Vilko zardi, srce mu močno bije — revež ni niti opazil, da mul usoda ponuja svojo pomoč, če se le malce poniža ... Ne, tega ni opazil, marveč je segel v žep ter izvlekel rokopis. »Gospod tajni svetnik, takrat nisem svojega predavanja prebral do konca. Mislim1, gospod tajni svetnik, da bi bili nemara tako ljubeznivi ter bi izvolili moje delo še enkrat pregledati.« Tedaj njegova milost okameni: »Ni potrebno! Saj vem, za kaj gre!« V sobi je mirno — popolnoma mirno. Vilko Wiehert se je kar sesedel. »Tega dela vam ne morem- dobro oceniti, a nemara vam1 utegnem še pomagati. Saj ste poslušali v mojem kolegiju tudi predavanja o umetnostni obliki baroka. O tem vas moram, še marsikaj izprašati.« Vilko se je oddahnil. »Ali veste, katerim italijanskim mojstrom je soroden Balthasar Neumann?« Kako ne! Vilko Wiehert dobro ve. Najprej malce premisli, potem pa začne spretno razlagati: »... Jaz bi najprej navedel prispodobo Michelangelove kupole Petrove cerkve...« »Prosim« vas, gospod Wiehert!« Mogočnik ga s pogledom malone prebode: »Prav nič me ne zanima, kaj vi mislite; ali niste slišali mojih predavanj o tem predmetu?« »Oprostite, gospod tajni svetnik, na žalost ne. Večkrat sem bil zadržan.« »Zadržan... .Gospodje, kaj naj vas vprašam, če ne poslušate mojih predavanj ?« * »Oprostite, gospod tajni svetnik, v poslednjem- semestru sem moral večkrat delati; moja mati je obolela... Moral sem zaslužiti kakšen denar.« »Tako-o-o? Delati ste morali? Kaj naj napravim! — na takšne stvari se ne moremo ozirati. Jaz sem načelni nasprotnik rokodelskega študent-stva. Znanstveno delo ni postransko delo! Tukaj potrebujemo znanstvenih delavcev, ne čevljarjev!« Študentku se niti ne sanja, kaj je zagrešil. »Povejte mi, gospod Wiehert, zakaj študirate prav za prav umetnostno zgodovino?« Študentek se je vzravnal. »Namenil sem se študirati umetnostno zgodovino..., da bi kdaj postal docent...« Tajnemu svetniku se je zazdelo, da mu je razum potemnel. »Docent? Docent hočete postati?« Ta želja je morala biti strašno onečaščenje! Nekaj takšnega, kakor oskrunjenje templja. »Napravil sem skušnjo nadarjenih s prav dobrim uspehom.« To naj bi ¡bil njegov adut! »Skušnja nadarjenih ... Hmi, hm— Pa vaše znanje grščine?« »Nameravam v kratkem sesti za mizo ter s pojačanim delom vse nadoknaditi.« Težko in važno se je dvignil tajni svetnik s stolice: »Poglejte, gospod Wiehert, tega ne boste mogli izvršiti! Nikakor ne morete nadoknaditi študija in znanja starih kultur, ki dvignejo človeka na višjo stopnjo kulture. Nadoknaditi? Saj ne gre za znanje jezika! Človek mora biti od zgodnje mladosti vzgajan ter prepojen z duševnimi vrednotami starih kultur. Na osnovi vaše šolske izobrazbe vam tukaj ne moremo priznati niti — doktorata. Vsaj v naši stroki ne. Kulturne dobrine moramo varovati.« Vilku se je zazdelo, da je med njegovo stolico in pisalno mizo zrasla nenadno visoka stena, ki je teže zmagljiva nego katerikoli trdnjavski zid. Čez zid pa je zaslišal še enkrat glas, precej milejši in bolj zamolkel: »Vendar bi vam rad nekaj svetoval. Prepričan sem, da ste bolj nadarjeni nego so po navadi vaši stanovski tovariši. Vendar pa: ne poskušajte doseči nekaj, kar mora za vas ostati nedotakljivo. Pečajte se rajši s koristnejšimi stvarmi! Naš narod rabi danes na vseh mestih dobrih, nadarjenih moči! Rad priznam, da more mlad človek, ki se je dvignil nad sodrgo, v katero je spadal, postati učitelj svojega stanu.« Tako je, opotekajoč se, zapustil govorilnico tajnega svetnika majhen kupček nesreče. 1931. Mimikrija Tri leta študija, šest semestrov! Vilko Wiehert ni bil več zelenec. Tla pod njegovimi nogami so postala trdna. Kadar se je spomnil svojega neomajanega nastopa v prvih semestrih, se je mioral kar pomilovalno nasmehniti. Ves obrat je dodobra spoznal ter je bil zadostno bister, da je v vsakem pogledu konsekventno ravnal. Prav v ničemer se ni več razlikoval od svojih tovarišev. Veliko važnost je polagal na čedno obleko. Svojo štipendijo je porabil za obleko in perilo. Ob nobenem pogoju ne bi hotel že na zunaj pokazati, da je »manj vreden«. Nič drugega ni bilo mogoče. Ko je pred leti zapustil svoje tovariše, je hotel postati nekaj »boljšega«. Pojem »boljšega« pa je bil v ozki zvezi z navadami »boljših« ljudi. Izmikal se je skupinam, ki so se v odmorih sestajale na levi strani prohodišča ter razpravljale, skupinam »levičarskih« društev. Kadar je po naključju kje drugje zašel v kakšno diskusijo, tedaj ni bilo ostrejšega nasprotnika marksistov nego je bil on. Nedvomno, bil je nadarjen in ostroumen, a prav zategadelj je bil glasnejši in zagrizenejši nego drugi, zakaj v njem so se oglašala spoznanja, ki so se morala prekričati, skriti. Drugače bi jih bil utegnil kdo razkriti! Pogum in neomahljivost, ki ju je pred tremi leti imel za »duha«, sta že davno izginila. Vse je moral žrtvovati profesorskim' bogovom,. Samo tako je mogel upati, da bo dosegel, česar mu niso hoteli priznati. Postal je samo priden študent, ki je poskušal s potrpljenjem! in zopet potrpljenjem raztopiti gore ledu, ki so mu zapirale pot. Pripravljen je bil še leta < in leta sedeti v seminarju, preden mu bo zasijalo sonce popolne milosti. Ker ni bil niti iz kakšne stare učenjaške rodbine, niti ni mogel pričakovati, da se bo v takšni rodbini oženil, mu je preostala edina pot: obleči se do poslednjega kosa oblačila v nazore svojih profesorjev, kakor v uniformo, ter jim biti naposled tako podoben oziroma enak, da bodo mogli popolnoma potolaženi zatisniti svoje oči, ne da bi jim bilo potrebno skrbeti za naslednike. Njegova mati pa še vedno stoji večer za večerom ob štedilniku ter greje kavo za prihodnji dan. Tri leta so tudi zanjo postala dolga. Nič več ne sanja o bodočnosti svojega sina. Vsako, tudi najmanjšo spremembo Vilka je občutila, vsak korak, ki ga je napravil v nov svet, jo je sinu bolj odtujil. Nikdar več ne položi na kuhinjsko mizo denarja, nikdar več ni preračunaval z njo, kako bosta shajala do konca meseca. Vsaka sprememba na njem je večala tudi njegov egoizem. Venomer ji je nalagal nova bremena, a zdaj ni več tega tako mirno prenašala kakor pred leti, ko ji je bila skrb za sina edina misel. Mladi gospodič, njen sinček, je zahteval stvari, ki mu jih ni mogla dati. Pa nič ne de, vse bi bila dala zanj, da nista živela drug ob drugem kakor dvoje tujcev. Vilko je prihajal in odhajal. O skupnih stvareh se nista več pomenkovala. Doumela, občutila je, da jo je imel za preneuimno, da bi bila mogla razumeti njegovo življenje. Večer za večerom; je sedela v kuhinji ter se ukvarjala z eno edino mislijo. Vse to utegne trajati še leta in leta: vsak dan dolga, ubijajoča muka. Kaj sem zagrešila, da imam takšnega otroka? Če bi bil ostal, kar je bil, bi bil zdaj nedvomno brezposeln, kakor so vsi drugi, bil bi eden izmed milijonov, ki hodijo po ulicah s srcem, prenapolnjenim s sovraštvom'. Ljubila bi ga, z njim vred bi sovražila. Tako pa: Človeku je, da bi se zadušil. Zakaj vse to? Zdaj, ko sin ne govori več njenega! jezika, se pogovarja samo še s sosedami, s tovarišicami. Nekega dne ni prišla opoldne domiov. Prvega maja. Po cestah korakajo delavci. Wichertova ne more korakati v delavskih vrstah, marveč se napoti s tovarišicami v »Lustgarten«. Danes je obličje cest povsem drugačno. Wichertova pozna vse: matere, očete, dečke, deklice — vse, prav vse. Tudi ona stoji na trgu ter ni več sama ... Zrak bobni od vzklikanja množic. Množice pritiskajo na govornike. Wi-cbertovi ni mnogo do tega, da bi slišala govornike. Samo med ljudmi hoče biti, med ljudmi, ki jih pozna, ki jih razume. To ji je v veselje! Wichertova živi. Delavske čete korakajo. Tudi Wichertovo zanese množica s seboj. Veletok se še enkrat ustavi. Pred univerzo. Poslopje je zaklenjeno, vrata so zaprta, pred poslopjem so stražniki. Za vrati so se zbrali »nacionalni« študentje. Cesta se trese od vzklikov »doli!«. Dijaki kričijo proti delavcem!, dijaki očitujejo svoje sovraštvo proti delavcem. Wichertova se zrine do bližine vratne ograje. Med njimi mora biti tudi njen sin. Njene oči ga iščejo. »Kje je?« Glej! Opazila ga je. Požira ga z očmi. Tudi on jo je opazil — tudi on je pomagal kričati. Nikakor ne more odmakniti svojega pogleda od njega. Tudi on poje z njimi. Takšne prijatelje ima, torej, njen sin! Zvečer je dolgo sedela ter ga pričakovala. Že je pozno, pa ga še vedno ni, a ona ga vseeno potrpežljivo pričakuje. Tedaj zarožljajo ključi v ključavnici. Vilko opazi luč v kuhinji ter hoče iti kar mimo, mati pa odpre vrata in sin mora vstopiti. Opazili je, da ni nekaj v redu, Mati ga mirno in nepremično gleda — to ga vznemirja ter vzroji: »Kako si upaš mešati se med takšno sodrgo, med takšno druhal!« V njej je vse napeto — le tako moremo razumleti, kar se bo zdaj zgodilo. Njene roke so trde — in Vilko ni še nikdar v svojem življenju dobil takšne zaušnice kakor v tem trenutku, »Za druhal! Do zdaj ti je šlo predobro! Nisi vedel, odkod prihaja denar, ki ga porabljaš. Tako — zdaj boš moral to spoznati!« Zaman je skušal igrati vlogo užaljenega. Prihodnje jutro je moral pobrati svoja šila in kopita ... Mati je ostala trda. Mati ga noče dražiti, noče preganjati, a nikakor ne more trpeti, da bi skozi njeno stanovanje tekla meja med dvema svetovoma. Zato je moral iti! Pa zakaj ? V vrtu berlinske univerze, na »Dorotheenstrasse«, stoji kamenit, umetniški vojaški spomenik, ki predstavlja klečečega, antičnega vojšča-ka. Ta kos kamna je tako zelo sami slog, da človek prav za prav ne ve, čemu možakar tamkaj kleči. Možakar ne spi, se ne bori, ni niti ustreljen, pa niti ne živi, — prava bela, apnenasta podoba naše znanosti. Op. pr. — Stiibs Albin se je rodil 1900. v Berlinu-Weddingu. Do 14. leta je obiskoval ljudsko šolo. Med vojno je delal kot nekvalificiran delavec v strojnih tovarnah. 1918 je bil od septembra do novembra 1918 vojak. Pozneje je postal ključavničar — delal je na polju, v opekarnah, v mlinih. Bil je brezposeln — potoval je po Nemčiji. Bil je tudi trgovski nameščenec, dve leti tudi stavbeni vodja. Literarno se je začel udej-stvovati 1917. Sodeloval je pri mladinskem socialističnem gibanju. Naknadno je napravil maturo — zdaj študira na univerzi. Napisal je več stvari: pesmii, roman in neko dramsko delo. Nešteto novel je raztresenih po raznih revijah. ]od, Vxdo*i 19. in ZO. veka Časovje je raslo v novo stoletje, človek je klel in pozdravljal novo prokletje, iz krvavih spoznani in orjaških podvigov vseh tehnik: rasli železni so stebri industrij, razredno sovraštvo v zmage in triumfe tehnik ],e raslo, razredno sovraštvo v poraze in pokolje mezdnih sužnjev je dvigalo množice, ta živi izraz moči, teme in svetlobe. V razredno kraljestvo šakalov in palač so vdirali z borbo proleti in tirjali: Pravice in Svobode! Z najvišjih vrhov fabriških kaminov in stolpov, iz najglobljih predelov jamskih obratov in rovoy čuje se beseda Marxova, čuje se Marxov bič, vidi se ostrina secirna: Družba sveta je na mizi operacijski. Množice grabijo za orožje njegove besede, Množice linčajo, kolnejo izdajalce, Množice proletarske vidijo svojo životvorbo: zvezdo polarnico, kompasno iglo, vtelešeno himno Dela in Boja in končne Rešitve. Dodatek : Živeli so Petri Veliki, Cezarji, Bismarcki, živeli in lagali so farizeji In pismarji in despotje človeških resnic. Zgačeni človek v epoho je vstal, iztok in zapad nam sta Engelsa in Marxa rodila, vsi žrtveniki Svobod gorijo v plamena pod svod. Dovolj — odmor — obstoj? Naprej v rešitev in boj! Filister razume pod materializmom žretje, pitje, pohoto, gizdavost, pohlep po denarju, skopnst, lakomnost, profitarstvo. sleparjenje na borzi, skratka vse umazane pregrehe, ki jim sam na tihem služi; pod idealizmom pa razume vero v krepost, splošno človečansko ljubezen in sploh »boljši svet«, s čimer se pred drugimi postavlja, sam pa veruje v to le toliko, dokler po svojih običajnih »materialističnih« pregrehah doživlja »mačka« ali bankrot in pri tem poje svojo ljubljeno pesem »Kaj je človek — pol angel, pol žival.« Fr. Engels 8. lx Ali ima orodje za kopanje?« je vprašal Howard. »Ga nisem videl. Ima mulo, na kateri jezdi, odejo, kotel; za kavo, ponev in vrečo, v kateri utegne imeti še nekaj cunj. To je vse.« »S prsti si ne bo izkopal zlata,« je rekel Dobbs. »Mogoče so mu orodje ukradli ali pa ga je moral prodati. Toda kaj naj napravimo s tem psom?« Curtin se je popraskal po glavi in je hotel potem opazovati nohtove. Ko pa je opazil, da tudi Dobbs in Howard zreta v njegove nohtove, je povesil roko in zopet sklenil, da tega ne bo več delal. Vendar pa se Dobbs in Howard to pot nista zato zazrla v njegove nohtove, da bi ga opomnila da se v nekaj dnevih povrne v civilizacijo. Samo iz gole brezmiselnosti sta opazovala vajeno Curtinovo kretnjo. Prav za prav tega niti ne smemo imenovati brezmiselnost. Njune misli so se pečale s skrivnostnim mladičem iz Arizone; nekako nejasno sta občutila, kakor bi se s tem1, da si Curtin po svoji navadi opazuje nohtove, razpršila tajnost, ki je odevala mladiča. Curtin je buljil v ogenj. Nato je rekel: »Nič nisemi mogel z njim; napraviti. Ni tak, da bi mogel biti od vlade ali banditov. Po videzu: je precej nedolžen in menim, da tisto, kar govori, tudi res misli. Toda imeli bomo z njim še opraviti, čeprav meni Dobbs da ne. Sledil mi je. Najprej me je vprašal, ali bi ne mogel z mano. To sem- mu odklonil. Potem- pa je jezdil za mano. Obstal sem in ga počakal. Rekel sem mu nato, naj ga hudič vzame in naj me ne nadleguje. ,Saj vas nočem nadlegovati', je rekel nato, .samo nekaj dni bi preživel rad v družbi, sem že popolnoma neumen — zmeraj samo v gorah in zmeraj samo s temile Indijanci. Rad bi se malo pogovoril in presedel nekaj večerov z belcem pri ognju. Potem: zopet odidem.' Potem: sem miu! rekel, naj si poišče drugega tovariša; jaz nočem imeti ničesar z njimi. Potepuha ga nisemi mogel imenovati, saj bi mi mogel isto reči, ko semi tak.« »Kje pa je sedaj?« je vprašal Howard. »Menda vendar ni tu?« je rekel Dobbs in pogledal naokrog. »Ne verjamem,« je odvrnil Curtin, »Jezdil semi po vseh mogočih ovinkih skozi grmičevje. Toda, kadar semi mogel pregledati pot, sem zmeraj videl, da je na pravi poti. Če bi hodil peš, bi ga že še zmešal. Toda poizkusi to napraviti, če imaš dvoje oslov. Saj je samo potrebno vedeti, da stanuje kdo v gorovju, in če ve samo približno za pravo smer, pa mora danes ali. jutri ali pojutršnjim dospeti k nami. In prav gotovo pride. Je pa samo vprašanje: Kaj naj napravimo z njim-, če se prikaže? V njegovi prisotnosti ne moremo k mini.« -»Nerodna reč, prav nerodna reč,« je rekel Howard. »Če bi bil Indijanec, bi ne bilo tako slabo. Indijanec ne ostane, povrne se zopet v vas, k družini. Toda mladič se bo držal ko smola. Takoj bo tudi ovohal, da imamo nekaj posebnega. Kajti čemu bi se neki zalezli prav semkaj trije belci? Tu v gorah? Mogli bi mu reči, da smo trije razbojniki, ki se moramo skrivati. Toda če ga tako zavrnemo, pride polk vojakov in potem je konec našim lepim načrtom!. In če bi častnik celo verjel, da smo razbojniki, bi nas dal mogoče kar na mestu popokati, da bi bil bolj varen, da bi mu ne ušli.« »Popolnoma enostavno je,« je rekel Dobbs. »S fantom bomo kar hitro opravili. Če pride, mu povemo, naj se takoj izgubi iz okolice, in če ga še enkrat tod zagledamo, ga bomo natlačili s svincem.« >To bi bila prava oslarija,« je menil Howard. »Potem pojde doli, bo govoril neumnosti okrog, sreča celo kje policijo, in potem imamo tu pravcati drek. Potem pa mu moreš prav tako povedati, da smo kaznjenci, ki smo pobegnili s Svete Marije.« »Well,4) potem pa kar naravnost.« Dobbs je bil videti odločen. »Kakor hitro pride, ga ustrelimo, pa konec. Ali pa ga privežemo tjakaj ob drevo in olupimo skorjo. Potem; bomo imeli mir.« Nekaj časa ni predlogu nihče oporekal. Howard se je dvignil, pogledal po krompirju, nezaslišanem razkošju, ga preobračal, zopet sedel in rekel: »Če bi ga ustrelili, bi napravili neumnost. Mogoče je popolnoma nedolžen tramp, ki rajši potuje po širokem božjem svetu in moli k ljubemu stvarniku s tem. da se prav iz srca veseli nad vsemi, kar je lepega videti po svetu, kakor da bi se za pasjo mezdo mučil po petrolejskih poljih ali v rudokopih. In zločin bi bil, če bi takega nedolžnega potepina ustrelili.« »Saj vendar ne vemo, ali je nedolžen ali pa lopov,« je protestiral Dobbs. »Bomo že dognali,« je rekel Howard. »Vedel bi le rad kako?« Dobbs je bil sedaj še bolj prepričan, da je njegov načrt najboljši. »Zakopljemo ga, pa ga ne bo nihče našel. Če bi oni spodaj pripovedovali, da so ga videli iti semi, ga mi sploh nismo videli, iii dovolj. Saj ga lahko tudi zalučimo v prepad. Saj bi mogel vanj tudi sam pasti.« »Boš ti to napravil?« je vprašal Howard. »Čemu jaz? Saj lahko vlečemo klinček, kdo naj opravi.« Stari se je režal. »Da, in tisti, ki bi kaj takega storil, bi se moral pred drugima, ki sta vse videla, vse življenje plaziti po trebuhu. Vse je prav lepo in dobro, če si sam,. Toda v teh okoliščinah pravimi vsaj zase: ,Ne'.« >Tudi jaz pravim: Ne.« Končno se je zopet tudi Curtin vmešal v pogovor. »To je vse predrago, vse preneummo. Najti moramo kaj drugega.« »Ali sploh popolnoma zanesljivo veš, da ti je sledil in da pride sem?« je vprašal Howard. Curtin je pogledal predse in vdano rekel: »Popolnoma sem prepričan, da pride in da nas tudi najde. Videti je bil, kakor —.« Tu je dvignil Curtin oči, pogledal po ozki zaseki v gozdu in s trudnim; glasom rekel: »Že stoji tarnle.« Niti stari niti Dobbs nista vprašala: »Kje?« Bila sta tako iznenadena, da sta pozabila celo zakleti. Sledila sta Curtinoverrou pogledu in v senci nastopajoče noči je stal tujec, obsvetljen nejasno z odsevom' tabornega 4) Prav dobro. ognja. Poleg sebe je imiel mulo, ki jo je držal za vajeti. Stal je popolnoma tiho, ni zaklical običajni »Halo!«, ni zaklical niti »H'ye« (How do you do?) in tudi ni voščil dober večer. Stal je samo tam in čakal. Stal je kakor lačen možak, ki je preponosen, da bi prosjačil. Ko je Curtin pripovedoval o moškem, ki ga je srečal spodaj v vasi, si ga je vsak po svoje predstavljal. Howard kakor tudi Dobbs sta si ga predstavljala povsem drugačnega. Dobbs si je zamislil mioškega s sirovimi, napol živalskimi potezami, kakršne imajo tropski vagabundi, ki se preživljajo z ropom in ki se ne plašijo nikakega umora, če si le obetajo od njega lastno varnost ali dober plen. Howard pa si je predstavljal tujca kot običajnega iskalca zlata, krepkega, utrjenega proti vsakemu vremenu, z obrazom kakor usnje, z rokami, ki so podobne izsušenim! drevesnim koreninam, kot človeka, ki se ne boji nobene nevarnosti in ki ne pozna nikakih zaprek, ki mu je vsako sredstvo prav, ki zakrknjeno in trdovratno misli samo. kje bi našel zlato in kako bi ga brezobzirno grabil. Predstavljal si ga je kot v bistvu poštenega iskalca zlata, ki bi nikoli ne napravil zločina in bi ubijal le, če bi veljalo braniti mino ali plen. In sedaj sta bila oba presenečena. Tujec ni bil niti tak, kakršnega si je predstavljal Dobbs, niti tak, kakor si ga je predstavljal Howard. Ker je bil povsem drugačen, kakor sta si ga predstavljala, in ker se je prikazal tako nenadoma, mnogo hitreje, kakor so ga pričakovali — ni nihče niti besedice rekel, in nihče kakorkoli izrazil presenečenja. Tujec je še zmeraj tiho stal v ozki odprtini, ki je vodila iz grmičevja k taborišču. Zdelo se je, da je bil prav tako presenečen kakor trojica, ki je sedela ob ognju. Menil je, da bo našel tu samo Curtina, in sedaj je v svoje začudenje našel kar tri. Mula je vohala po grmovju. Potem je naj-brže ovohala osle in je pričela tuliti. Toda zatulila je samo enkrat. Ze sredi krika je umolknila, kakor bi se prestrašila tišine, ki je vladala med ljudmi. Trojica še zmeraj ni nič rekla, ni pazila ne na ogenj ne na večerjo, ki je brbotala na ognju. Strmeli so še zmeraj v tujca in zdelo se je, kakor bi čakali, da bi kaj rekel ali napravil. Toda ni se ganil. Tedaj je Dobbs vstal in šel počasnih korakov k vsiljivcu. Hotel« se je nanj osorno zadreti, kaj hoče tu, kako je prišel sem, kdo je. Toda, ko je stal tik pred njim, je rekel samo: »Halo!« Tujec je prav tako rekel: »Halo!« Dobbs je tiščal roke v hlačne žepe. Ni vedel, kaj naj reče. Končno: »Pridite k ognju.« »Hvala,« je rekel tujec kratko. Stopil je bliže, dvignil staro sedlo z vrečama z mule, spel njeni prednji nogi, jo plosnil z roko po stegnu, in potem je mula počasi odkoracala v smer, kjer so se pasli osli. »Dober večer,« je pozdravil in sedel k ognju. Samo Howard mu je odvrnil: »Nu, kako?« »Hm!« je odvrnil tujec. Curtin je pomešaval fižol in stresel krompir. Howard je obračal meso, Dobbs pa, ki še ni znova sedel, je sekal drva in jih metal na ogenj. »Vem, da nisem dobrodošel,« je rekel tujec. »Saj sem vam to že spodaj dovolj jasno povedal.« Curtin ga ni po- ' gledal, ko mu je to rekel. »Zmeraj ne morem čepeti pri Indijancih. Rad bi že vedel, kakšni so pravi ljudje.« »Potem pa pojdite vendar kam drugam in si jih oglejte.« Howard je bil prav nevljuden. »Tudi mi ne vemo, kaj se po svetu godi.« »Nas tudi ne zanima,« je godrnjavo omenil Dobbs. »Drugo nas skrbi. Da boste takoj vedeli, vi nas skrbite. Tu vas prav nič ne potrebujemo, niti za to ne, da bi nam zakurili ogenj. Najbolje je, da jutri odidete. Sicer utegnemo postati še prav neprijetni.« Tujec ni nič odgovoril. Tiho je sedel in gledal, kako so si pripravljali večerjo. Ko je bila gotova, je rekel Curtin: »Zajemite in jejte. Danes bo že še tudi za vas. Ali še jutri, to bomo šele videli.« Tiho so večerjali. Če je kdo kaj rekel, se je tikalo le jedi, da meso ni dobro, ali da je fižol pretrd in krompir prevoden. Tujec se v pogovor ni vmešaval. Jedel je le malo. Ko so povečerjali, si je trojica prižgala pipe. »Imate tobak?« je vprašal Dobbs. »Imam,« je rekel mirno in si pričel zvijati cigareto. Da bi ne sedeli tako tiho in da bi istočasno odvrnili tujca od sledu, so pričeli govoriti o lovu. Toda, ker niso bili lovci, ni zveneli njihov pogovor preveč prepričevalno. Čutili so tudi, da se tujec bolj spozna na lov in na kože in na vse, kar je s tem v zvezi, kakor sami. Zato so se zmedli in so pričeli govoriti, da bodo taborišče opustili in odšli kam drugam:, kjer je več divjačine. »Tu sploh ni, da bi človek lovil,« se je nenadoma vmešal tujec, ko je nastal v pogovoru dolg premor. »Toda zlato bo tu. Zlato. To sem opazil že pred nekaj dnevi po starem:, izsušenem teku rek, ki prihajajo z gora.« »Tu ni zlata,« je odvrnil Dobbs. »Dovolj dolgo smo tu, da vemo. Tudi mi bi rajši kopali zlato kakor lovili.« »Taka neumnost,« je še pristavil z zaničljivim nasmeškom. »Otročarije. Saj nismo od včeraj in znamio razlikovati zlato od kremenca. Vaših nasvetov prav nič ne potrebujemo.« Vstal je in odšel k šotoru, da bi legel spat. Nihče ni nič pristavil in tujec ni zameril Dobbsu neolikanih besed. Mogoče je bil takemu načinu pogovora vajen. Howard se je pretegnil in je zazdehal. Curtin je iztrkal pipo. Potem sta drug za drugim: vstala in odšla počasi tudi k šotoru. Tujec je zažvižgal m čez nekaj časa je opotekajoč se prišla mula. Stopil je k njej, jo prijazno plosknil po tilniku, ji rekel nekaj besed, potem pa jo je z udarcem s plosko roko zopet pognal. Nato je položil drva na ogenj, sedel in brenčal predse. Končno je zopet vstal in šel k sedlu. Prinesel je vrečo k ognju, izvlekel iz nje odejo, se zavil po dolgem' vanjo, legel z glavo na vrečo, stegnil noge k ognju in zaspal. V šotoru so govorili. Bil je dovolj oddaljen od ognja, da jih tujec ni mogel razumeti. Pogovarjali so se polglasno, toda zelo razvneto. »Jaz pa vendar mislimi,« je rekel Dobbs, »da se ga moramo znebiti. Kakorkoli že.« »Doslej še vendar ne vemo, kaj namerava.« Stari je govoril s pomirjevalnim glasom. »Po videzu je popolnoma nedolžen. Tudi jaz ne verjamem, da bi bil špijon. Ni tak. Tudi bi potemi ne prišel sam in bi ne bil tako sestradan. Mislim, da nima čiste vesti. Radi kdo ve česa ga zasledujejo.« »Lahko bi se sprli z njimi,« je rekel Curtin, »in mu jo potem usekali.« »To se prav lepo sliši,« je rekel Howard, »a ni preveč priporočljivo. Umazano je.« »Umazano sem, umazano tja.« Dobbs ga je jezno nahrulil. »Znebiti se ga moramo, to je vse. Saj smo ga pravočasno posvarili.« Nekaj časa so še govorili, a zmeraj so spoznali, da mora proč, da bi ga pa ne bilo dobro umoriti. Končno so zaspali. (Dalje prihodnjič) liniigt in ItHiiŽMCC Biografska literatura o Karlu Marxu. V 3./4. številki dunajske revije »Der Kampf« je napisal Benedikt Kautsky pregledno kritiko o literaturi, ki je doslej izšla o življenju in delu Karla Marxa. Iz razprave navajamo glavne misli: »Med vedno bolj, skoro v nepreglednost naraščajočo literatluro o Karlu Marxu zavzema čista ali vsaj v prvi vrsti biografska literatura sorazmerno skromen prostor, piše Vorländer v svoji biografiji Marxa, izišli 1929. leta. To dejstvo je s prevladujočim duhovnim vplivom, ki ga ima Marx in marksizem danes bolj kot kdaj prej, v tako očitnem nasprotij u, da je pač upravičeno, da pogledamo malo po vzrokih. Obstoječe spise najbolje razdelimo v tri skupine. Prva obsega kratke biografije (življenjepise), ki z orisom življenja združujejo ocenjenje njegovega dela; v drugo skupino bi vzel osebne spomine na Marxa in v tretjo — s katero se hočem predvsem pečati — obsežne opise njegovega življenja in delovanja. V prvo skupino štejem dela: M. Beer, »Karl Marx, njegovo življenje in nauk«, R. Wibrandt, »Karl Marx«, in Ferdinand Tönnies, »Marx, Leben und Lehre«. Od teh treh avtorjev je samo Beer marksisti, Wibrandt je sicer socialist, ampak ne marksist, dočim Tönnies simpatično presoja socializem, toda se ne priznava k socializmu, kaj šele k marksizmu'. Pri vsej osebni simpatiji, ki jo čutita in izražata Wibrandt! in Tönnies za Marxa — posebno pri orisu njegovega delovanja in njegovih znanstvenih nazorov — služita njuna spisa v dobrem delu kritiki Marxo-vega sistema. Kakor je različno izhodišče in cilj obeh, v enem se strinjata: »Največja slabost Marxovega miselnega sistema je v njem vsebovano omalovaževanje nravnih sil, nravnega hotenja.« Iz druge skupine biografskih spisov hočemo tu omeniti tiri: Wilhelm Liebknecht, »Karl Marx zum Gedächtnis«, kakor tudi dve razpravi v reviji »Die neue Zeit«: Paul Lafargue, »Karl Marx, persönliche Erinnerungen« (IX. letnik) in Fr. Lessner, »Erinnerungen eines Arbeiters an Karl Marx« (Spomini delavca na Karla Marxa, v XI. letniku). Značilnost teh osebnih spominov treh ljudi različnega porekla in značaja je v tem, da pridejo vsi trije do istega presojanja osebnega Marxovega značaja; zato je prav dobro, da je Rjazanov vsaj najvažnejše dele zbral v knjižici »Marx als Denker, Mensch und Revolutionär« (Marx kot mislec, človek in revolucionar). Slika, ki jo dobimo iz teh spominov, je podoba močnega in, dobrohotnega človeka, ki je s svojo družino in s svojimi prijatelji harmonično živel in ki je poznal le en cilj: dovršiti delo, ki ga je započel; temu cilju je podredil vse drugo, ne samo svoje lastno življenje in svoje zdravje, temveč tudi to, kar je mnogo višje cenil — prijatelje in družino. Da mu je bilo to mogoče, se ima zahvaliti svoji ženi Jenny, ki je potrpežljivo, dobrovoljno prenašala vse udarce usode in se ni dala ukloniti. B. Nikolajevski ji je nedavno postavil skromen spomenik s knjigo »Jenny Marx«. Od štirih velikih življenjskih opisov se naslanja knjiga Johna Sparga največ na pravkar omenjene osebne spomine; poleg tega se je mogel Spargo opirati tudi na izpovedi Lavre Lafargue, Marxove hčerke, ki je najdalj časa preživela svojega očeta; to daje njegovi knjigi ljubeznjivo obeležje, radi katerega se odpusti avtorju marsikatera zgodovinska netočnost. Dočim Spargo bistveno ne misli dati več nego sliko osebnosti, ni tako skromen Otto Rühle v svojem delu »Karl Marx, Leben und Werk«, ne da bi svojega predhodnika prekašal po zgodovinski zanesljivosti ali globini razmotrivanja. Pri tem je bil Spargo prvi, ki je skušal podati obsežen spis o Marxovem življenju in delovanju, dočim se je mogel Rühle opirati že na dela Beera, Tönniesa, Wilbrandta in predvsem Mehringa. Seveda si stavlja Rühle še višji namen: na Marxu hoče pokazati pravilnost naukov individualne psihologije. Ne da bi se spuščal v diskusijo o tej psihološki šoli, moram reči, da se mu je ta dokaz po- polnoma ponesrečil. »Tri značilna dognanja« poudarja Rühle: »Slabo zdravstveno konstitucijo, ki da sklepati na konstitucij-sko slabotnost in defekte organov, židovsko poreklo, ki se občuti kot socialen madež in vlogo prvorojenca.« Ta dognanja morejo vzbujati Rtihle-jevo pozornost, ali, žal, so vsa tri napačna. Marx ni bil najstarejši, temveč je bil drugi otrok, kar bi mogel Rühle z lahkoto ugotoviti, ker se je Marx oženil s prijateljico svoje starejše sestre; »konstitucijske slabosti« ne potrjuje noben njegov sodobnik. In židovstvo! Tu lahko Rühle prepušča svobodno igro svoji fantaziji. V oči pade pri tem. da pri vseh svojih 'ovinkih o Marxovem židovstvu in njegovi jetrni bolezni pride v vseh glavnih stvareh 'do istih rezultatov, do katerih je prišel že deset let prej Mehring v svojem delu »Karl Marx«. Rühle privleče na dan Mar-xova čuvstva o manjvrednosti na podlagi njegovih konfliktov z Lassallom in Baku-ninom, in Mehring tudi najde v obeh slučajih glavno krivdo pri Marxu, čeprav ne uporablja Rühlejeve »sheme«, temveč iz-najde Marxovo prepirljivost in neznosnost kot vzrok. Ko ugotavljamo to, smo že v glavnem izrekli celotno oceno Mehringove biografije. Kajti, kar je bilo novega pri temi delu, je bil baš natančen opis Marx-Engelsove nemške politike, torej njunega razmerja do Lassalla in Schweitzerja, in zgodovine internacionale, to je Marxovega spora z Bakuninom. Nasprotno pa se je Mehring v svojih poglavjih o mladem Marxu in o 'dobi revolucije in pregnanstva komaj dvignil nad tisto, kar je napisal že mnogo prej v opombah k zapuščinski izdaji in v raztresenih člankih v »Die neue Zeit«; s tem nikakor nočem prikrivati pomena teh del, ki so svoj čas pripomogla k oblikovanju življenjske slike Marxa in Engelsa, temveč hočem poudariti le to, da Mehrin-gova moč ni mogla več iti preko že doseženega. Posebno jasno postane to v ekonomskih partijah knjige; čudno vpliva že to, da mu je poglavja o glavnem Marxovem delu napisal drugi — vsebino drugega in tretjega dela »Kapitala« je napisala Roza Luxemburg —, po njem samem spisani odstavki o »kritiki politične ekonomije« in o prvem delu »Kapitala« pa kažejo bojazljiv trud, da se ne oddalji od originala, tako da preveč jasno izdaja svojo notranjo negotovost. Bralec najde podano vsebino, toda nobenega ustvarjajočega orisa vsebine. Tako je bilo težišče Mehringove biografije v političnem, da reči moremo celo, da je hotel Mehring ne le opisati politiko, temiveč da je hotel delati politiko. Zadnja leta pred vojno so prinesla naraščajočo napetost Mehringove politike z »marksi- stičnim centrom« nemške socialne demokracije, ki sta ga vodila Bebel v političnem in Karl Kautsky v teoretičnem oziru. Da se ta boj ni izvojeval do kraja, je bila kriva na eni strani Beblova smrt, na urugi pa predvsem izbruh svetovne vojne. Kam bi Mehringa privedlo, če ne bi ti dogodki hipoma prekinili že napetega spora, je težko reči, kajti Mehringova zveza z »levičarji« je imela le taktične namene in bi se mogla pri bojeviti Mehrin-govi naravi vsak trenutek spremeniti v neizprosen spor. Pod drugačnimi razmerami bi ta razdor gotovo izbruhnil, kajti drugi »levičarji« so smatrali politiko »centra« za potvarjanje marksizma, dočim se je Mehring sam začel boriti proti »oboževanju Marxa« in je hotel inavgurirati neke vrste Lassallove renesanse. — Pri tem je bilo že 1918. 1. jasno, da je imel prav Marx v obeh sporih, v katerih m!u Mehring ni dal prav: boj med marksizmom in anarhizmom je zgodovina že davno odločila v prid marksizma, prav tako pa tudi v sporu Marxa z lassallovstvom. Doslej zadnja biografija je v začetku našega članka citirano delo Vorländerja; po mojem mnenju je to obenem najboljša biografija, čeprav tudi ta z vseh strani ne osvetli dovolj Marxove osebnosti. Vorländer je imel srečo, da je mogel uporabiti vsaj del po Rjazanovu izkopanega in v novi celotni izdaji priobčenega materiala o zgodovini mladega Marxa. Njegova knjiga je poleg Spargove osebno najtoplejša, dočim Mehringovi politični pomisleki le prevečkrat merijo na osebno plat, Rühle pa s svojo »shemo« često pride do groteskno napačnih sodb. Mehring vidi v Marxu v glavnem politika, Vorländer pa išče v njemi predvsem filozofa. Tu puščam ob strani, ali v vseh ozirih pravilno podaja Marxa. Tudi Vorländer nam ostane na polju ekonomije največ dolžan — kot vsi biografi pred njim: kot njegovi predmeti tudi on ne gre preko golega podajanja vsebine sistema. Kakor so danes skrbno raziskani Marxovi odno-šaji do filozofskih prednikov, kakor — v glavnem po Mehringovi zaslugi — dobro poznamo politične in socialne razmere tridesetih in štiridesetih let, v katerih se je začel razvijati marksizem, tako malo smo podučeni o nastanku in razvoju njegovega gospodarskega sistema. Seveda, vsak biograf zvesto imenuje Ricarda in Smitha kot ekonomska pradeda marksizma — Rühle imenuje celo dolgo vrsto drugih ekonomov, toda s toliko napakami, da na prvi pogled spoznamo, da tistih del niti v rokah ni imel; — dočim se Marxovo razmerje do Hegla in Fichte-a, do Feuerbacha in Kanta prav tako natančno analizira in predstavlja kot njegov odnošaj do utopistov do Saint-Simona in Owna, do Cabeta in Fouriera, se doslej še noben biograf ni resno potrudil, da bi raz-vozljal niti, ki vodijo od Marxa k meščanski ekonomiji. Pri tem ni bilo treba čakati na spise, ki jih objavlja sedaj celotna izdaja in ki kažejo doslej samo začetke; surov material za to že desetletja leži v »Theorien iiber den Mehrwert« (= Teorije o večvrednosti) in čaka le na stavbnega mojstra, da napravi iz njega zgradbo. Čudovito je, kako malo so se ta Marxova preddela do danes izkoristila; vsakdo, ki je le malo brskal po njih, ve, koliko dragocenega materiala je v njih. Za ekonomsko utemeljitev marksizma so pa najmanj tako važne kakor filozofi pred Marxom in v njegovi dobi. Da navedem od mnogih le en primer — kdo ve, da sta George Ramsay in Richard Jones pred Marxom samostojno in po popolnoma drugačnih potih prišla do spoznanja časovne in socialne omejenosti kapitalizma? Kdo pozna ti imeni, kaj šele njuna dela? Pri tem pravi Marx sam1, da je Rarnsay vplival na njegovo teorijo o večvrednosti in da ga je Jones — davno pred Morga-norri — opozoril na indijske razmere in na prakomunistične občine. Vsekakor ni to zanemarjanje ekonomskega noben slučaj; tudi za zgodovinsko pisanje o marksizmu veljajo zakoni materialističnega pojmovanja zgodovine. Kar rabi bojujoča se stranka, je slika politika Marxa, Marxa, ki je revolucije ne le oznanjal, temveč tudi živet. Edinstveno soglasje med življenjem in naukom, da se vidi, da sta osebnost in njeno delo kot iz enega kova, mora vzbujati občudovanje in vzpodbujati k posnemanju. Prav v času, v katerem se tako vroče debatira o problemu »voditeljev«, je naša dolžnost, da Marxa približamo množicam1 kot nesebičnega, zvestega, dobrega in močnega človeka. Kako lahko bi si Marx pri najmanjši koncesiji napram meščanstvu pridobil blagostanje in slavo — toda on je prevzel nase bedo in bolezen, emigrantstvo in osamljenost, ne da hi tudi za ped odstopil od svoje poti. Čitajte Liebknechtove spomine, berite predvsem Marxova pisma svoji ženi, vselej na pomoč pripravljenemu Engelsu, brez katerega bi Marx propadel, čitajte Marxova pisma Weydemeyerju, Sorgu, Freiligrathu in drugimi prijateljem! Kdor po pretresljivem jadikovanju nad smrtjo njegovega devetletnega sina, njegove žene in njegove najstarejše hčerke, katerih smrt je zlomila njegove zadnje življenjske sile, kdor ima po ne manj pretresljivih orisih meščanske mizerije v njeni najogabnejši obliki še poguma, da razkriči »materialista« Marxa kot subjekt, ki je lačen denarja in oblasti — ta še ni nikdar v sebi začutil niti diha človečanstva. Z Marxovo politiko je v najtesnejši zvezi njegovo pojmovanje zgodovinskega razvoja. Saj njegova politika ni bila nič drugega kot v praksi uporabljen dialektični materializem. Zato je razumljivo, da je ta del njegovega nauka najprej vzbujal pozornost. Biografije izvirajo iz potreb, ne samo iz avtorjevih, temveč tudi iz potreb občinstva. Maurois in Emil Ludwig sta prav nazorna primera za to. Če se Marxove biografije niso dovoli ozirale na ekonomijo, so pač sledile temu zakonu. Če izražamo željo, da naj bi 50 letni jubilej dal povoda, da se napravi obsežna in z vseh strani popolna biografija o Marxu, se moramo zavedati veličine te naloge. Tak oris njegovega življenja in dela zahteva prav tako vsestransko izobrazbo, kakor je bila Marxova; najbrže en človek temu sploh ne bo kos, temveč bo potreboval sodelovanje večih. Na vprašanja današnjega življenja iščimo odgovora pri Marxu, v njegovem življenju, v njegovem delu! Ne bo nam ga ostal dolžan.« O naši izdaji Marxovega »Kapitala« je v katoliški znanstveni reviji »Čas« (6.—7. št.) izšla naslednja ocena izpod peresa katoliškega sociologa A(!eša) U(šeničnika): Slovenski marksisti so lahko veseli. Dobili so v slovenskem prevodu temeljno delo marksizma ali »znanstvenega socializma«, Marxov »Kapital«. Seveda ne celega. Prevod obsega komaj petino izvirnika. Vendar je Borchardt, ki je po njegovi izdaji ta prevod prirejen, izbral iz celote takšna poglavja in jih tako združil, da se čita to delo kot enota in da podaja res dosti jasno in umljivo Marxovo ume-vanje sodobnega gospodarstva in njegovega razvoja v socializem. Saj je Marxov izvirnik tako natrpan z učenim gradivom, da ga pač more predelati in umeti le redko kdo. Zatio so skušali že razni marksisti Marxovo delo približati splošnemu umevanju, res posrečilo se je pa to Borchardtu, kakor po pravici pravi O. Drenik v predgovoru, ki je ohranil Marxov tekst, a ga tako izbral in sestavil, da podaja Marxove misli v splošno umevni obliki. Če pravimo v splošno umevni obliki, nočemo reči, da ne bi bilo treba nobenega truda in študija. Tako lahko Marxovo delo tudi v tej obliki ni. Tudi tu še velja, kar je dejal Marx sami; »Nobena cesarska cesta ne vodi k znanosti in samo tisti smejo upati, da bodo dosegli nje svetle vrhove, ki se ne boje truda, da bi plezali po njenih strmih skalah« (navaja prevaja-telj„ str. XIII). Zato je dodal Drenik še navodilo, kako citati to delo. Marxovo delo »Kapital« je analiza sodobnega kapitalističnega gospodarstva. Kakor pravi zopet po pravici O. Drenik v predgovoru (VII), v »Kapitalu« Marx ne razvija ne svetovnega nazora in tudi ne vseh problemov socializma. Vendar bi bilo zmotno misliti, da je Marxovo delo brez zveze s svetovnim nazorom. Marxo-va »dialektična mtetoda« se snuje izrazito na materializmu, v tem zmislu namreč, kakor pravi Marx sam v predgovoru k drugi izdaji, da mu idealno ni nič drugega kakor materialno, ki se je še le »v človeški glavi prestavilo« v idealno (das Ideelle nichts andres als das im Menschenkopf umgesetzte und übersetzte Materielle), ali kakor pravi še bolj jasno v 23. poglavju I. knjige, da je »religija tvorba človeške glave same« (Machwerk seines eignen Kopfes). Slovenskt^evod je obe mesti izpustil. Prevod sam je dosti dober. Kajpada je Marxov jezik časih tako razdrapan, časih pa zopet tako krepko izrazit, da ga je kaj težko prevajati. Zgled čudovite plastike Marxove dikcije se mi zdi klasično 24. poglavje I. knjige. Tu se pa tudi vidi, kako je prevod nekako slaboten in medel. Izvirnik n. pr. pravi: »Die Zentralisation der Produktionsmittel und die Vergesellschaftung der Arbeit erreichen einen Punkt, wo sie unverträglich werden mit ihrer kapitalistischen Hülle.. Sie wird gesprengt. Die Stunde des kapitalistischen Privateigenthums schlägt. Die Expropriateurs werden expropriirt... Dort handelte Ker je ta številka posvečena predvsem Marxu, smo iz »Zapiskov« druge stvari preložili na prihodnjo številko. Prihodnja številka izide junija meseca. Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Josip Ošlak v Mariboru. — Izdaja v imenu konzorcija in urejuje: Josip Ošlak v Mariboru. MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA LJUBLJANA, PREŠERNOVA ULICA ST. 3 je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji # Ima vlog nad 480,000.000 Din / Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo / Vse naložbe obrestuje kar najbolj ugodno / Posojila se dovoljujejo na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje / Za male trgovce in obrtnike ima posebno KREDITNO DRUŠTVO, za pupilne naložbe pa SODNI DEPOZITNI ODDELEK / Za varčevanje mladine izdaja DOMAČE HRANILNIKE, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice TELEFON ŠT. 2016 in 2616 / POŠTNI ČEKOVNI RAČUN ŠT. 10533 Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol iCa{ si vsi dobi pci nas? Galanterijsko in nilrnberško blago, pletenine, rokavice In nogavice / Porcelan, steklo, kuhinjsko posodo, usnjene predmete, torbice, turlstovske potrebščine, otroške Igračke, konfekcijo / Potrebščine za krojače in šivilje / Čevlje lz lastne tovarne, moške, ženske in otroške po najnižjih cenah ANT. KRISPER LJUBLJANA, Mestni trg 26, Stritarjeva ulica 2—3 Tvo| Iskreni prijatelj v današnjih dneh je samo V „DELAVSKA POLITIKA" Sodrugi In sodruZice! Nabirajte hitro člane za delavsko književno založbo „Cankarjeva družba" in takoj odpošiljajte zbrani denar. Saj 20 dinarjev lahko vsakdo zmore, posebno če pomisli, da se mu ta denar s takimi knjigami zelo visoko obrestuje. S knjigami, ki jih je izdala družba lani, so bili vsi zelo zadovoljni. Letošnje knjige bodo še mnogo lepše in zanimivejše. Zato: vsi na delo za C. D. Knjisorna Kleinmayr & Bamber $ Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. Telefon štev. 31-33 najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času. /¿ftftdl/ W/ifc, TISKOVINE VSEH VRST tiska in veže v priznano lepi in prvovrstni izdelavi LJUDSKA TISKARNA MARIBOR, SODNA ULICA Eno in večbarvni tisk