Fr. š
Na straži
(Belokran jska)
Baša je bil prav zgleden gospodar, pa tudi izvrsten sadjar. Njegovo sadje je slovelo daleč okoli. Poželjivo so se ozirale ooi vse vaške mladine na njegov vrt, kajta tam so zorile najzgodnejše češnje, najslajše hruške, najokusnejša jabolka. Od zgodnjega poletja noter do pozne jeseni je de- . lalo sadje veliko skušnjavo mlajšim vaščanom. Toda Baša je skrbno pazil na svoj vrt in tudi pes Karo je bil prav vesten stražar. Zvečer je Baša pri-vezoval psa, da bi ne zanemaril svoje čuvajske službe.
Bilo je julija meseca. Na Baševem  vrtu so zorele zgodnje hruške in       s svojo lepo rumeno barvo zapeljevale mimoidoče.
Utrujen od težkega dnevnega dela se je hotel Baša odpočili v svežem večernem hladu, zato je zavlekel na vrt gnojni koš in se vlegel vanj na slamo. Obenem je hotel tudi stražiti svoje dobre hruške. A mehka fantovska pesem ga je zazibala v sladko spanje.
Fantje so si zaželeli Baševih hrušk. Da jih ne bi Karo izdal, so mu dali kruha in nato stopiM na vrt. Pri bledi mesečini so zapazili mirno spečega moža. Spogledali so se, pozabili na hruške, pač pa molče dvignili koš z Bašo in ga odnesli na njegov travnik zunaj vasi. Tam so položili koš čez potoček, ki je namakal travnik ter mirno odšli vsak na svoj dom.
Ko se je Baša naslednje jutro prebuddl. je debelo gledal, kje je. Še bolj začudena je bila njegova družina, ko ni bilo zjutraj na vrtu ne koša ne gospodarja. Toda ta skrb jih je minila, ko je primahal gospodar domov. Sam ni nič povedal in vprašal ga ni nihče domačih. kaj se mu je dogodilo ponoči. a vendar je knialu vsa vas zvedela za ta dogodek ter se   smejala.
Od lakrat ni nikdar več stražil svojega sadja, pač pa ga je vsakomur rad privoščil in njegov vrt je imel poslej mir.
209