Katolišk cerkven list.
List	V četertik 7. kimovca 1854.	Tečaj VMM.
Grešnik tlo Marije Device.
Koljkrat že, n Mati moja mila!
Sim u dulio zbranim Te častil! Sim Te prosil: „\aj bo serce moje. Naj bo. naj bo saj že enkrat Tvoje!"4 Sim zdiltaval. de b' za me prosila. De bi vender pogubljen ne bil.
Oh. kako se jc serce topilo.
Ko sim v duhu tam pri Tebi bil. Sim po otročje molil: „Mati moja! Bodi. bodi res Ti Mati moja!4 V koljko srečo mi jc takrat bilo. Ko sim Tebe še tako častil!
Blagor. blagor meni! uro tisto.
Ko sim k Tebi serčno zdihoval, Sim potožil vse nadloge svoje. Sim položil jih v naročje Tvoje, Sim ponižno, dušo — scer ne čisto, Vender Tebi priporočeval.
Oh. al' to veselje! kje je? kje jc?
Išem, išem ga, pa ni ga več. Grenka žalost Ic me zdaj navdaja. Duša moja tužna križem tava. Kri po žilah dolgočasno lijc.
Serce mi prebada ojster meč. —
0 Marija. Mati ljubeznjiva!
Oh. grešil sim — grozno sim grešil! — Kam pa hočem zdaj se oberniti? Kje? ko<ra pomoči čem prositi? Se se k Teb' ozrem, o Mati mila! Saj sim nekdaj dete Tvoje bil.
Prosim, lepo prosim. Mali mila!
-Pelji mene k Jezusu nazaj! Prosi za-me revše zadolženo. Dc mi Jezus gnado Vso zgubljeno, Ktero Ti si našla. Mati mila!
Prosi, de mi vso spet da nazaj".
Prosim, lepo prosim. Mati moja!
Sliši, oh usliši me še zdaj! „\aj pod Tvojim plajšam jest prebivam, Gnado stanovitnosti vživam, De bo vedno čista duša moja.
De s Teboj vesel bom vekomaj!"	Janez.
Pobožni posel
gospodarju iegen Hoiji r hišo pernese, kakor sr. pismo uči, in posebno k lepi odreji otrok veliko pripomore, kar tudi naslednja pripovedba poterdi.
„Ko sim bil še otrok, pripoveduje neki duhoven, smo imeli doma pobožno tleklo Marijo, ki sim jo od vsih nar raji imel in k vsim delam spremljal. Ce je na vert po sočivje šla, me je na samokolnico djala in tje peljala, kjer mi je pripovedovala, de ljubi Bog iz ljubezni do nas ljudi vsim lepim cve-
ticam po vertu rast daje, de moramo zato Bogu hvaležni biti in toraj pred jedjo in po jedi lepo moliti. — Ce sini se na travo ulegel, kviško gledal iu prašal, kaj dc je vender nad solncam, mi je lepoto nebes z vso zgovornostjo popisovala. Zdaj mi pripoveduje otl neštevilnih ljubih angelov per sedežu Božjim, ki ludi nas ljudi varvajo in po smerti v nebesa popeljajo, zdaj mi nebeško veselje, ki ga bomo per ljubim Bogu imeli, z veseljem tukaj na svetu primerja. To podučevanje mi je tako v serce seglo, de sini na vprašanje, ali bi rad umeri, ako bi vedil, de bi mi sv. Peter nebeške vrata odperl, s serenim veseljem odgovoril, de rad. Enkrat jo vprašam, kteri ljudje bi utegnili nar gotovši v nebesa priti, in odgovori mi, de imajo duhovni nar lepši priliko, nebeško veselje doseči. Tadaj sini sklenil duhoven biti in temu sklepu sim tudi zvest bil. Dalje pravi, de imajo nar gotovši upanje, v nebesa p-;ti, učeniki in kmetje, kteri se morajo vedno tolikanj truditi. I»rav rad sim jo poslušal in posebno zavoljo tega, ker je z nar veči poterpežljivostjo vse moje vprašanja poslušala in mi z veseljem odgovarjala; mati pa, ki so vsaki dan 20 ljudi v hiši oskerbovali, se z menoj niso mogli veliko pečali. Samo zvečer, ko so me spat spravljali, so me moliti učili, in srečniga sim se štel, če so bili veseli, ko sim jim pripovedoval, kar sim bil čez dan od dobre Marije zvedil. — Očeta nisim rad popraše-val, ker sim se jih preveč bal, akoravno me niso nikdar kregali in siraliovali. V časih so se pa tudi oče z menoj pečali in mi ukazali moliti. Ako sini se jim dobro odrezal, so mi obljubili, tle mi bodo iz mesta kaj lepiga prinesli. To me je veselilo, zakaj vselej so bili mož beseda; in le tadaj sim se prederznil svoje želje razodeti, kadar so mi rekli povedati, kaj de bi nar raji imel. Kadar mi jc krede zmanjkalo, sim vselej prosil, mi jc velik kos prinesti. Te prošnje niso radi uslišali, ker sim vse vrata in okna z njo počačkal, in vender sim krede nar bolj potreboval v nedeljski šoli, ki jo je dobra Marija z menoj imela. Ker sim bil slaboten, nisim mogel pred devetim letam svoje starosti ne v cerkev ne v šolo hoditi. Kadar je mogla Marija v nedeljo zjutraj med veliko mašo doma varovati, je bila v naši kuhinji nedeljska šola. Bila sva sama doma, zakaj Marija je vsim drugim deklam pervo-lila v cerkev iti. \arpred sva se v varnost in mir spravila: Marija gre po velikiga priklcnjeniga psa in ga v očetovo spavnico pripelje, kjer so bili denarji hranjeni: jaz pa lovskiga psa k hišnim vra-tam priklenem. Potem se usedeva k dolgi, veliki, pobrisani kuhinjski mizi in se pričneva učiti. Nar pervo sim pa mogel vse moliti, kar sim znal, od
očenaša do 6 resnic: potem se le se je podučeva-njc začelo, priprosto in nenavadno, ker sim jaz popraševal in učenici kredo v roke djal. Zdaj mi mora altar narisati, zdaj prižnico, zdaj orgle itd., ker mi je bilo vse to neznano. \ se je prav dobro narisala, in lahko sim imenoval posamezne reči, ko jc bila miza popisana. Spomin tega veselja mi je nar ljubši v mojim življenju! Nikoli mi ni to pod-uče vanje predolgo terpelo; moja učenica gaje pa vender vselej nekoliko časa prav slovesno prenehala. Ko sc ji jc namreč čas dozdeval, je slana dvorišč poslušat, če je povzdigovanju pozvanjalo, kakor je bila v naši soseski navada. Ko zvonenje zasliši, k meni priteče, mi to naznanit. Oba poklekneva in Jezusa s serčno pobožnostjo moliva. Nato jč pa nisim smel precej za daljno podučeva-iije naganjati, ker je bila nekaj časa v molitev za-maknjena. Če sim pa hotel vediti, kaj zdaj mas-nik pri altarju delajo in kako se verni v cerkvi pri sv. maši obnašajo, je to vprašanje ni motilo, ampak njeno pobožnost pomnožilo. Tako je bila ta nedeljska šola za me silno mikavna in podučivna. Ko sim pozneje pervič v cerkev prišel, sim v nji vse tako našel, kakor sim si bil mislil, in zamogel sim z resnično pobožnostjo v nji biti.
Prigodilo se je pa, dc so oče starjiga brata v mesto"- šolo dali. To mi pa ni bilo všeč, zakaj mislil sim, de zdaj oče mene ne bodo hotli v šolo poslali. in de toraj tudi duhoven ne bom mogel biti. Komu drugimu bi bil to skerb razodel kakor dobri Alani, ki je v vsih rečeh modro svetovala? Ona mi je rekla, dc to nič ne de, ker imajo oče dovolj denarja, ko bi tudi hotli vsi štirje v šolo hoditi. To nie je upokojilo: in stareji brat se tudi ni dolgo učil. Komaj jc bil ene dni v mestu, kar neki večer v pertneni obleki domu pride in pravi, dc noče v mestu biti. Oče pa hitro hlapcu uka-zejo g.i v mesto nazaj peljati. Zavoljo tega pa ni bil nie raji v mestu. Ko ene dni pozneje južnamo, se stareji brat Ze zopet prikaže, pri vratih joka in pravi, de hoče raji umreti kakor v mestu živeti! Dekle in sestre strahu stečejo, močnimu zidarju šc žlica iz roke pade iz strahu pred razkačenim oce-tam. ki so s stola skočili in ki so jih mati le težko uderžali. Nihče bi ne bil mislil, de bodo oče od-jcnjali! V tem, ko oče v tihi jezi po jokajočim sinu gledajo, mi zvesta Marija, ki je sama na mestu ostala in pri meni sedela, na ušesa pravi, de naj bi rekel, de bom pozneje jaz rad v mestu ostal in se učil. To sim tudi prav serčno rad storil, in tako sc je vse srečno izšlo, tiče so me niodrejiga od («e-rarda imenovali in so bili precej upokojeni. Brala, ki se je nar hujiga bal, za roko primejo, k mizi peljejo in mu dovolijo domu ostati, le vedili mora, de bo zdaj treba delati, kar je tudi vse poterdil. Ko sim bil pozneje z Marijo zopet sam, me je opomnila, de je ljubi Bog tako naredil, de sc je brat iz mesta vernil, in de siin jaz, ne pa brat, v duhovski sta n poklican, de moram pa pridno moliti in že zdaj prav pobožno živeti. — Tako je ve-dila pobožniga duha v meni buditi in veselje do duhovskiga stanu oživljati: ni čuda, de sim jo kakor mater ljubil. Žalosten sim bil toraj slišati, de bo našo hišo zapustila in se daleč od tod omožila. Vse sim poskušal, de bi šc ostala: zdaj očeta prosim, ji odhod p r e p o v c d a t i, zdaj mater naganjam, očeta prigovarjati, de bi Marii privolili, z možem vred pri nas prebivati. Mati tudi res to prošnjo očetu naznanijo, ko z delavci s polja donni pridejo. Silno sim se čudil, ko se je temu vse smejalo. Ko
sim bil sam z njo, sim jo na vso moč pregovarjal in poslednjič nekaj poskusil, kar bi utegnilo po mojih mislih gotovo pomagati. Pri nas je takrat mereč prebival in ledine za razdelitev meril. Dal mi je zlato iglo, ki je na butičici lepiga jelena z velikimi rogovilami imela. Ta dar je bil meni otroku tako drag, de bi ga za noben denar ne bil dal. Oče so mi večkrat svetel tolar zanjo ponujali, pa zastonj; potlej mi reko, de naj si konja zberem, jaz pa pravim, de mi je igla ljubši kakor šesferi konji. In vender sim iiotel ta zaklad Marii dati, de bi le še pri nas ostala. Ko me neko nedeljo s podučevanjem zopet razveseluje, serčno za velik nož primem, lepo butičico res s pers odrežem in ji jo ponudim, ako še pri nas ostane. To ji je tolikanj v serce seglo, de se solz ni mogla zderžati, kakor se še prav dobro spomnim. In vender nisiin dosegel, kar sim želel. Ona je našo hišo zapustila in mene so tudi kmali v mesto poslali, kjer sim v učenikovi hiši prebival.
Te dobre duše nisim odslej nikdar več vidil, spominjam se je pa še vedno s hvaležnim scrcam. Kakor sim pozvedil, ji je ljubi Bog veliko srečo dal in zdaj veselo in srečno v visoki starosti živi". Tako moj prijatel.
To je resnična prigodba. Tako zamore zvest posel natihama gospodarjeve otroke s pobožnim du-liani navdajati in dobrote skazovati, ki sc nikdar ceniti nc dajo. Tako zamore dobra dekla in dober hlapec z lepim zgledam za otroke Božjiga blagoslova za vse prihodnje življenje nase priklicati. Tako ima ljubi Jezus tudi natihama svoje učenlke in služabnike, ki delajo njemu v čast in v razširjenje njegoviga kraljestva. Tako da ljubi Zvcličar nedolžnim otrokam varliov nc samo angelov, ampak tudi pobožnih ljudi.
Božje usmiljenje*
Pri vratih neke cerkve v Parizu je več let sem vsaki dan star berač sedel. Imenovali so ga „stariga Jakopa". Ves žalosten skoraj nikdar ni spregovoril: le s pokimanjem se je zahvalil, ako mu je kdo kaj podaril. Pozlačen križec se mu jc na persili zasvetil, ako so sc mu cape nekoliko na stran razgernile. Pavlin, mlad duhoven, je v tisti cerkvi maševat in vselej ubogimu Jakopu kaj ma-liga vbogajme dal. Sin bogatili in plemenitih staršev sc je v duhovskim stanu vsiga Bogu vdal in s svojim premoženjem uboge in nesrečne razveselo-val. Stari Jakop je veliko ljubezen do njega imel, akoravno ga ni bolj natanko poznal. Prigodi se pa, de stariga Jakopa žc več časa ni bilo viditi pri cerkvenih vratih. Dohrotljivi mašnik, ves v skerbi za uboziga starčika, poprašujc, kje de prebiva, in sc neki dan po sv. maši k njemu napoti. Na izbine duri poterka in slab glas zasliši; odpre in vidi Jakopa — bolniga v postelji. „Oh! ali ste vi duhovni oče!-* zakliče, ko dobriga gospoda spozna. „Pač ste dobri, de k takimu revežu pridete, kakoršen sim jaz. Tega nisim vreden". „Kaj praviš, Jakop!" odgovori Pavlin, „ali ne veš, de je duhoven nesrečnim prijatel? Sicer sva pa tudi še stara znanca", prijazno pristavi. „Oh, gospod! ko bi vedili ... ko bi me poznali . . . gotovo bi tako z menoj ne govorili! . . . Nikar tako prijazno z menoj ne govorite, z menoj nesrečnim ... od Bo^a in ljudi prekletim . . ." „Od Boga preklet? kaj govoriš? Oh. ubogi Jakop! nikar vender kaj taciga nc go-
vori; če si kaj hudiga storil, skesaj in spovej se; saj je Bog sama dobrota; skesanimu vse odpusti". „0 ne! meni, — meni ne bo odpustilla „Kako de ne? Ali se morebiti ne kesaš?" „Ali se kesam! ali se kesam !" Jakop glasno kliče se vzdigovaje in zmoteno ozeraje, „ali se kesam! — O, kesam se kesam — trideset let se kesam ... in vender sim zaveržen . . ,a Duhovni oče ga tolažijo in tolažijo, pa vse zastonj. Strašna skrivnost tiči v globočini njegoviga serca, in obupnost nesrečnimu ne pusti hudodelstva razodeti. Poslednjič pa vender krotko prigovarjanje duhovnovo uboziga Jako-pa premaga, ter pojemaje takole pripoveduje: „0 kervavi prekucii pretekliga stoletja mi je bilo v gradu bogatiga gospoda varstvo zročeno. Gospoda mi je bila neizrečeno dobra . . . grof, grafinja, obe ličeri in sin . . . Vse dobro sim od njih prejel: službo, odrejo in vesele dni, ki sim jih pri njih imel . . . Ko pa strahovita vlada nastopi . . . tadaj sini jih — izdal! Skriti so bili, vedil sim, kje? . . . Naznanil sim jih, dc bi se njih bogastva polaknil, ki je bilo naznanivcu obljubljeno ... In — bili so v smert obsojeni, vsi, sam mali Pavlin ne, ker je bil še premlad". Pri teh besedah Pavlin nehote zavpije, in nierzcl pot mu s čela teče. „0h, gospod!" stari berač dalje pripoveduje, ker ne vidi, de je Pavlin ves prepaden, „oh groza! poslušal sim njih smertno obsodbo, gledal sim, kako so čve-tere na voz vergli, oh gospod! gledal sini, kako je morivna sekira njili glave sekala! Oh mene pošast! lil odslej nimam miru. Jokam se in molim za nje. Vsaki dan jih imam pred očmi. Lejte, tii Ie so, pod tem platnam . . ." Reče in trepetaje pokaže zagrinjalo, ki je nekoliko zidu pokrivalo. »Tale križ, ki ga pri moji postelji vidite, je bil mojiga milostiviga gospoda . . . Tale zlati križec, ki ga imam pri sebi, je nekdaj milostiva gospa vedno nosila ... O moj Bog! kolika hudobija! kolika groza! kolika žalost! Oh, duhovni oče! usmilite se me! nikar me ne zaverzite! molite za mene, nar večiga hudodelnika in nar nesrečnišiga človeka!" Pavlin je pri bolniku bled kakor smert, skoraj pol ure klečal. Potem mirno vstane, se pokriža, zagrinjalo odgerne in dve podobi zagleda . . . Jakop zakriči pri njenim pogledu in se na posteljo nazaj verže. Pavlin se joka. S trepetajočim glasam reče: „Jakop! odpušenje pri Bogu ti boni prinesel: spovedal te bom". Pri teh besedah se k postelji usede, in stari Jakop se spoveduje. Po spovedi Pavlin umi-rajočimu reče: „Jakop! ljubi Bog ti je odpustil; ali to še ni vse; tudi jaz ii odpustim iz ljubezni do njega. Ki si jih v smert dal, so bili — moj oče, moja mati in moji sestri!u Jakopu se lasje šetinijo, usta odpre, nerazumljive besede pojeclja — ter se zgrudi na posteljo. Pavlin bližeje pristopi. Jakop je — mertev!
Drobtinice v Zgodnjo Danico ljubljansko.
(Iz Stajarskira.)
(Konec.)
5. Zapeljivi preroki na .smerini postelji slabo shajajo. Živel je v naši srenji mlad, ošaben kmet, bahač, ki je bil 1848. leta cel pridigar, pa ne — pokore, ampak prekucijske svobode. Po vaseh in logih, clo per cerkvi je prevzetni kmetavs kviško stopal in lahkovernim ljudem nove postave razlagal, po katere je sam k svitlimu cesarju, s katerim je v neki kerčnii bratovšino pil, na Dunaj šel, in pre-
cej denarja, ki so mu ga brezumni sosedje podarili, zapravil. Se ve, de je kvasil, kar je k metan
uopadlo, črez deželsko gosposko, črez duhovne_
clo črez sv. vero; nar več pa: Vse je proč! vse je proč!
V veri, življenju in smerti je pa bil drugi volter, samo de ni znal pisariti, in je imel od tega več slame v glavi; priča tega njegova zadnja bolezen: Leta 1851 je na pljučnici bolehati jel in je dve leti bolehoval, dokler ga bolezen na smertno posteljo ne telebi; ali zdaj ne de bi zaupljivo se k Bogu obernil, še le v obupanju vpije, de je bilo mene strah: Oh le v pekel nikar! Oh le v pekel nikar!
Čudno je, v življenju ni v pekel verval. o smerti se ga je pa ves obupen, ves prestrašen bal!
6. Kazen kletrarja. Pokopali smo v kratkim človeka v strašni zgled, kako Bog kletvarje že na tem svetu kaznuje, oh kaj še le v večnosti bo!
Živel je rajni, slabo izrejen, že od svojih mladih dni zlo nerodno: posebno je imel navado vsako drugo besedo dobro privezati — s kletevjo, rotenjem, hudičevanjem itd.
Xi je bilo tako pobožne duše, nc tako svete reči, de bi je on s svojim dolgim, gerdim jezikani oskrunil ne bil; ali kaj se zgodi? Pred tremi leti se mu samo od sebe spredej pod jezikani gobe napravijo, čezdalej veči rastejo, tako de že eeljustnic ne more stisniti, začne mu v požeravniku gnjiti in skoz pregnjito rano smcrdljiv gnoj teči. Drujiga že ni mogel vživati, kakor kapljice juhe po slamnati biliki: pa še ta mu jc skoz odprrto rano iztekla. Smrad iz njegovih ust je bil pa tolik, de ni bilo moč poleg njega biti. on sam ga ni več prenašati mogel; in od glada in od smrada je. na drugim truplu č verstev in zdrav, v svojih nar boljših letih objokan in skesan umeri.
Te strašne bolečine, kakoršnih psu ne želim, so ljudje za Božjo kazen spoznali: in marsikateri je terdno sklenil, se kletve ogibati.
Pomisli, o človek! od vsake prazne besede boš mogel pred sodnim stolam Jezusa Kristusa odgovor dati, kaj še le od kletve, rotenja. zasmehovanja svetih reči bo?	J. V.
Koliko jc	lonaj" vrctlcn?
Živel je v Belimgradu dobrotijiv, usmiljen grajšak, pri kterim so sirote, reveži, vsi ubogi potrebne pomoči dobivali. Veki dan pride k njemu vojšak, v vojski ranjen, s prestreljenimi nogami po bergljah, kliče, prosi daru s pristavkam: rllog vam lonaj, ako ga boste dali, in meni liromimu revežu pomagali". Velik, lep, dober dar prileti v naročje kruljeviga reveža iz grajskiga okna: in iz ust hva-ležniga vojšaka zadoni nazaj skoz okno: rSto in sto tavžentkrat Bog lonaj za toliki nepričakovani dar!" — Grajšak tolike hvaležnosti ginjen hiti iz gradu in objame hromiga vojšaka. rekoč: rBodi mi dalje moj dragi brat, pojdi z menoj v grad, od moje mize boš pil in jedel, ne boš se po bergljah od hiše do hiše plazil in pomikal kruha prosit". Tako je bil siromak dobro preskerbljen. Sin pa ni bil tako usmiljen kakor oče, torej siromaka večkrat pisano gleda, ter misli: Čemu ta berač tukaj zap-stonj dobro je in pije? toraj ga, ko se nekdaj oce na daljno popotvanje poda, poslovi, iz grada na cesto pahne, dc mora zopet beračiti.
Ko oče domu pride in zve, kaj de je sin slo-
ril. ga k sebi pokliče, posvari ino pokrega, ter mu zažuga rekoč: Xe bo tvoja grajšina, ne bodeš meni za sTna, dokler ne zveš, koliko je Bog lonaj vreden.
Sin se vzdigne in popotuje, prehodi mesta in gradi, terge in vasi, povsod popraševaje: Koliko je Bog lonaj vreden? Ali vsak je tega neveden.
Se poda v farovže in samostane, in poprašuje duhovnike in menihe: Koliko je Bog lonaj vreden? ]>a kakor menih, tako tudi duhovnik je tega neveden. —	...
Gre v visoke šole in vseučiliša, poprašuje učene može. in zbrisane glave: Koliko je Bog lonaj vreden? Ali nihče mu povedati ne ve. Že obupuje in žaluje, ker ne more zvedili, koliko je Bog lonaj vreden; kar čuje od nekiga pušavnika v daljnih krajih, kteri je tako sveto živel, de mu je angel Božji vsaki dan potrebiiga živeža dona-šal: gre ga iskat, misleč: Tam bom gotovo zvedil, koliko je Bog lonaj vreden. Pridši do njega, se poniža in prosi rekoč: Povej mi, sveti mož Božji! koliko je Bog lonaj vreden? Ne vem, odgovori pušavnik, pa nekoliko poterpi; sej kmalo pride angel z nebes k meni z vsakdanjim živežem; njega bom poprašal v leti reči. Angel stopi iz visocih nehes; urno ga pušavnik vpraša: Povej, ljubi moj angel, koliko je Bog lonaj vreden? Tega tudi jest ne vem, odgovori: pa pojdem nazaj v nebesa, hočem za to reč poprašati Očeta nebeškiga, in juter vama prinesem odgovor resničen. Drugi dan z veseljem pride angel Božji rekoč: Bog Oče pravi: rEn sam Bog lonaj je več vreden, kakor stolp iz čistiga zlata tako dolg in visok, de od zemlje do neba seže, in nazaj od neba do zemlje44. Tedaj liiti grajski sin urno proti očetovi grajšini, hromiga vojštka objame na cesti, ga pelje v Beligrad, ter mu jc ljuhi brat.
Tedaj, Slovenci, Slovenke! zapustite novi „za-hvalim" pa še raji zagrabim, ter se zopet popri-mite in zvesto deržite stariga keršanskiga: „Bog lonaj!"
Jožef Krajnski.
Tretje letno naznanilo zastran niisiona v srednji Afriki, ki jc ravno zdaj tudi po naši škofii razposlano, se še posebej zahvali tistim dobrotnikam niisiona, kteri so toliko ljubezni do ubozih zamur-čikov skazali, in so sami toliko denarja vložili, de hi se po njih namenu zamurčiki odkupovali. Zares jc to lep, Bogu gotovo dopadljiv namen! Pa, kakor tudi to naznanilo omeni, sc to ne bo tako naglo zgoditi moglo, kakor gotovo vsi dobrotniki žele; ker je tacih blagih dobrotnikov veliko, kteri so posamezno toliko dali, de se bo za njih denar lahko en ali tudi več zamurčikov odkupilo, bi pa izreja, kar ho saj kakih H ali 10 let terpelo, vender tudi toliko stroškov pobrala, de bi misionu ne bilo mogoče izhajati, ko bi slehern dobrotnik za svojiga zamurčika tudi stroškov izreje ne prevzel; pa še tako ne bo kmalo za vse mogoče, ker v llartumu še ni za toliko zamurčikov perpravljeno; tacih dobrotnikov pa jc še čez 50, kar le iz ,,Danice4' vemo, akoravno jih jc tudi drugod še nekaj.
Po .,Danici'4 smo vlani še posebej pobirali za odkupljenje zamurčika, kteri naj bi se imenoval: „Jo%ef Krajnski". Tudi na to vižo se je toliko nabralo, de bi že s tem lahko več zamurčikov odku-
pili. Hvala Bogu in tudi dobrotnikam zato!—„Da-niča44 je že zadnjič povedala, de so gospod L. Je-ran zamurčika seboj pripeljali, in mislijo, de bi bil ravno ta: „Joxef Krajnskiu. Prav tako, ker tako bo naj več dobrotnikov to veselje imelo, namreč imeti svojiga zamurčika. Fantiček, kteri bo toraj naš (kakor on sam na vprašanje: Čigav si? odgovori: „Vaš44), je viditi prav dobre glave, iu Bog hotel! de bi ga bili vedno veseli vsi, kterikoli so že kaj pripomogli, ali pa še bodo, de bo pri nas izrejen. Mislim, de bo tudi vsim dobrotnikam všeč, če se ves tisti denar v izrejo našiga Jožefa oberne, kteri se je vlani po ,,Danici44 za odkupljenje ,,Krajnskiga Joxefau nabral. In to ravno je namen teh verstic. Ko bi pa kdo še posebej k izreji našiga Jožefa kaj pripomoči hotel, bi se utegnil z gospod L. Jeranam v Ljubljani zavoljo tega pogovoriti. — Z Bogam!	Janez.
Razgled po kersanskim svetu.
Grafinja Albertina Coudenhove seje 22. mal. serpana usmiljenim sestram sv. Karola lioro-mejskiga v Pragi pridružila.	Tir. BI.
Častita Redenta Olivieri, predpostavljena sestram sv. Doroteje v Vičenci. se v odreji ženske mladosti in v strežbi ubozih bolnikov tako lepo obnaša, de so ji presvitli cesar 6. pret. mesca zlati križ s krono za zasluge podeliti blagovolili.	Oestr. Schlb.
V Volšanah v Dačiški okrajini se je v god vnebovzetja Marije prečiste Device mladeneč J. M. očitno v naročje katoliške cerkve vernil. Pri sveti maši je ž njim vred 120 bratov in sester neomadežaniga serca Marije Device k svetimu obhajilu z veliko pobožnostjo iu v ta namen pristopilo, de bi se po njegovim zgledu na priprošnjo prečiste Device se več ubozih zmoteneov v sveto cerkev vernilo.	Hlas jedn. kat.
Časnik ..Religio" je naznanil, de so sv. oče kardinala Scitovskv-ga v Rim k posvetovanju velikih duhovnih pastirjev katoliške cerkve poklicali. SI. Nov.
..Oest. Volksfr." je žalostno novico razglasil, de so prečastiti škof Jernej Bazanič na Kerškim otoku 23. vel. serp. zvečer po 4dnevni bolezni umerli.
V	založbi Janeza Giontini-ta so za slovenske otročiče prav pripravne molitevne bukvice z dovoljenjem visokočastitljiviga Ljubljanskiga škofijstva na svitlo prišle, ki imajo naslov: vJezus, prijatel otrok, ali, pustile priti k meni otročiče!" Obsegajo pa vsakdanje, mašne, spovedne, obhajilne in posebne molitve, litauijo vsih svetnikov in Matere Božje, križev pot. cerkveno in šolske pesmi. Slovenšina je prav čedna in umljiva, cena po darilsko vezanih le 15 krajcarjev.
Premembe diilioviine.
V	Ljubljanski škofii. Umerli so: gosp. Fr. Bren-kuš. pori fajmošter v pokoju. 27. vel. serpana v Memišu v l»0., Ljuhen>ki fajmošter so>p. Fil. Grošel 30. vel. serpana v bi. in gosp. Fr. Jerančič v l'<<matu 3. kimovca v 29. letu svoje starosti. — V pokoj se podati so riohili privoljenje: gosp. Jož. (iloko čn i k, kateliet v latinskih šolali: gosp. Jož. H u besa. \ rem-ski fajmošter in cosp. Mili. Peternel. Javorski pori fajmošter.— Gosp. prof. Antonu Globočniku je izročen keršanski nauk tudi v nižjih gimnazijalnih razredih. — Porifara v Dolenjim Logu je podeljena onriotnimu oskerbniku gosp. Jak. krašnatu. — Gosp. karol 11 e i d r i c h. novoposvečeni mašnik. pride za beneficiata v Moravče. —
Odgovorni vrednik: Andrej Zainejc. — Založnik: Jožef Bla%nik.