RAST - L. XIII, ŠT. 5 (83) OKTOBER 2002 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA rt VSEBINA str. RAS I' št. 5 (83) UVODNIK Na štirih kolesih k samim sebi Milan MARKELJ LITERATURA Poezija "Do tu od tam le pesem veže" 379 Ivan GREGORČIČ Izbrane pesmi 380 Janez KOLENC Skozi parfum goriš 386 David BEDRAČ C) prepihu Se v eno zapečeva Bik, ki si mi ga podarila Zadnja pesem zanjo Sombrero 387 388 Tomaž HROVAT Zlati rezi konjev 390 Smiljan TROBIŠ Izvirček Med narcisami na Golici Glas i/. semen zvezd 391 Ivan GREGORČIČ Proza Ujetost in iskanja 391 France REŽUN Skrunitve in bistritve 396 Ivan CIMERMAN Esej o smislu in uspehu 401 Cveto GRADIŠAR KULTURA Baltazarjev laboratorij 407 Branko JORDAN Samospoštovanje in samopodoba igralcev 408 Saša UCMAN Biblični motivi v poeziji Edvarda Kocbeka 416 Tomaž KONCILIJA Tri fare v Rosalnicah 428 Judita L.UX in Robert PESKAR Telče 1252 - 2002 439 Marjeta BREGAR Dekan Anton Aleš in nadučitelj Matija Bartel semiška veljaka 449 Rozalija MOHAR NAŠ GOST Šel jc popotnik — portret Marka Marina 453 Marko KAPUS Mitja Berce 470 Jure MIKUŽ DRUŽBENA VPRAŠANJA Problemi in cilji urejanja prostora in varstva okolja v dolenjski regiji 473 Jelka HUDOKLIN ODMEVI IN ODZIVI Spominski znamenj ali "kad seljak iz naopanke u cipele ..." 479 Stane GRANDA Takšnega avgusta pa še ne 481 Tomaž KONCILIJA Forma viva 2002 484 Katja CEGLAR Artotekin atelje na meji 486 Jožef VRŠČAJ Dan iz srečnih sanj 487 Bariča SMOLE Ob razstavi ilustracij Kristine Krhin 488 Ivan GREGORČIČ Ignac Kamenik in Dolenjska založba 490 Franci ŠALI Slovenska osamosvojitev 1991 491 Stane GRANDA Ljubka Šorli za Dolenjce 492 Bariča SMOLE Sprava in literatura 493 Tomaž KONCILIJA Gorjanski škrati med ljudmi 496 Franci ŠALI GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (9) 499 Boris GOLEČ KRONIKA Junij - avgust 507 Lidija MURN NASLOVNICA - MI TJA BERCE: Brez naslova (izrez), 1996, 220 x 150 cm, akril na platnu VINJETE - LUCIJAN REŠČIČ: Variacije, 2002 UVODNIK ŠT. 5(83) OKTOBER 2002 NA ŠTIRIH KOLESIH K SAMIM SEBI Že dolgo nisem videl toliko jeznih obrazov, kot se jih je kremžilo za šipami avtomobilov, po polžje se premikajočih po novomeških cestah v jutranjih urah predzadnjega petka v septembru, ko so za cel dan zaprli Glavni trg, kjer so potekale različne prireditve, povezane z evropskim tednom mobilnosti in dnevom brez avtomobila (dan brez avtomobila z zaporo mestnih središč je bila sicer nedelja). Hvalevredna in pomembna pobuda, ki seje porodila iz zaskrbljenosti nad stanjem v razvitem urbaniziranem svetuje bila v deželi na sončni strani Alp deležna skoraj popolne ignorance in kvečjemu še obilja kletvic. Slovenski teden mobilnosti, ko naj bi s premišljeno (ne)uporabo osebnega avtomobila odkrili čar kakovostnejšega življenja v mestih in prispevali zrnce k prizadevanjem za manj onesnaženo okolje, se je izkazal kot polomija, saj se običajni, "podivjani" prometni utrip slovenskih mest ni prav nič spremenil, dokler je bil odvisen od zavestnega ravnanja ljudi. Spremembe, in to bolj kaotične kot urejene, so prinesle le cestne zapore, se pravi prisila, ta pa je kot vedno naletela na nerazumevanje in jezo. Še en lep dokaz, da sc utečenih tokov življenja, pa naj bodo še tako zgrešeni, ne da spreminjati s prisilo! Z zaporami, lisicami, togimi predpisi in podobnim ne bo mogoče ljudem vsiliti, da bodo uporabljali avto na razumnejši ter zase in za okolje primernejši način. Res je, da je motorni promet velik onesnaževalec, eden glavnih krivcev za kisli dež in učinek tople grede, da posredno škodljivo vpliva na zdravje ljudi, da znižuje splošno kakovost življenja v mestih, vendar je za sodobnega človeka avto, naj nam je to prav ali ne, več kot samo prevozno sredstvo, več kot stvar osebnega prestiža, modnega izziva in še česa podobnega. Avto je udejanjena svoboda gibanja in kot tak vtkan globoko v samorazume-vanje sodobnika kot svobodnega bilja. Zakaj človek gradi razumevanje samega sebe v odvisnosti od predmetov, zakaj se namesto v predmetni svet pri samopotrjevanju ne ozira v svet duhovnih vrednot? To je najbrž tisto vprašanje, na katerega bi morali poiskati odgovor, če hočemo, da bo naše vsakdanje ravnanje drugačno, kakovostnejše ter v zaresni prid nam in okolju, katerega sestavni del usodno smo. Začnimo, denimo, s tem — pa nikar vzeti zaključka uvodnika kot reklamo — da se nekoliko dlje pomudimo z branjem revije Rast! Milan Markelj, odgovorni urednik MITJA H TRČI BREZ NASLOVA, 1992 mešana tehnika na lesu, 148 x 170 etn RAST - L. XIII Ivan Gregorčič 1 Pesniški lisi (1985), Pozeba pomladi (1985), Vodnjak ob cesti (1985), Klik (1985), Močvirje (1986), Neiz-gorljivi pogledi (1987), V otrpli čas (1988) 2 Jesen viharnik (1991), Pogovor z mrtvimi (1992), Sredi vsega (1993), Pesem ubitega navčka (1994), (loteča sveča (1994), Žarčenja (1995), Most med nevidnima bregovoma (1997), Svetloba pred nočjo (2000) 3 /iv, žav, da bo zdrav (1988) 4 V deveti deželi (1991), Otroštvo v srcu (1997) 5 Mikunda in Mikundiči (1997) 6 Čudna pota 1998) 7 Iskanje v blodnjah (1998), Odtisi na duši (2000) 8 Kurji Marko (1995) “DO TU OD TAM LE PESEM VEŽE” Oh 80-lctnici pesnika in pisatelja Jane/a Kolenca Janc/ Kolcne jo med besedno ustvarjajočimi na Dolenjskem ne le najstarejši, ampak tudi najplodnejši in (z)vrstno najbolj raznovrsten. To dejstvo potrjuje tudi hkratna napoved izida kar treh del v letošnjem, zanj jubilejnem letu, saj bo 23. oktobra dopolnil 80 let. Ta tri nova dela so satirično-utopični roman o nemoči sprave na Slovenskem Vrnitev, zbirka priložnostnih satiričnih pesniških odzivov na našo stvarnost (sproti objavljanih zlasti v Pavlihi in Dolenjskem listu) z naslovom Nergaške in paberki ter zbirka pesmi v prozi Pojoča razmišljanja ali /.ara sanj. Prav vsa tri dela pomenijo (z)vrstno oziroma žanrsko širitev že doslej pestre zbirke njegovih del, ki obsega sedem pesniških listov,1 osem pesniških zbirk,’ en pesniški list' in dve zbirki pesmi za otroke,4 satirično kratko prozo,5 roman/’ esejistična pričevanja in premišljevanja7 ter kratko prozo za otroke.8 Prvič se je s svojim delom oglasil v Domu in svetu (1943), nato v Zborniku Zimske pomoči (1944). Sledil je dolg javni molk, »povzročen« z njegovo vojno odisejado, nato pa se je v šestdesetih letih začel najprej oglašati s satiričnimi pesmimi v Pavlihi, nadaljeval pa z objavami pesmi v Letnih poročilih Gimnazije Novo mesto, Dolenjskih razgledih in Samorastniški besedi, pozneje še v Rasti, Književnih listih, tržaški Mladiki in Zborniku Doma in sveta. V osemdesetih letih je začel - po lastnih besedah - »prazniti svojo zalogo v (največkrat) samozaložniških izdajah«. Delo Janeza Kolenca je izrazito »avtobiografično«; v nekaterih predelih ima pomembno pričevanjsko vrednost. Izvir, iz katerega se napaja, so travmatična doživetja v otroštvu in mladosti, ki je zorela v vojnih protislovjih. Obe obdobji sta bili zaznamovani s smrtjo otroštvo z. materino in očetovo, vojna, zlasti njen konec, pa mu je -mladeniču - kazal tudi brezna njegovega lastnega konca. Zdi sc, kol da sc Janez Kolenc stalno, kot v blodnjah, vrača v to travmatično preteklost, polno globokih živih ran, da bi se izčistil ob svetlikanju zaznane resnice, ki jo nato odlaga v besedo. Pri tem kot terapevt strastno grebe po sebi ter iz svojih izkušenj in videnj kriči po svetlejših horizontih družbene sedanjosti in prihodnosti. Uporablja težke besede, ko govori o sprevrženosti politike, o ideoloških (in tudi literarnih) shemah, ki so preozke za življenje in posameznika. Programsko tako rekoč kot sveto časti besedo in lepoto ter prešernovsko kliče po njuni orfejski moči. Med književnostjo in življenjem postavlja enačaj; morda tudi zato njegova književna beseda pogosto učinkuje kot vulkanski izbruh, ki kot daje sam po sebi že dovolj poveden in učinkovit in zato ne rabi in ne trpi klesanja in brušenja. Prav gotovo s svojo pisavo izrisuje svoj izraziti obraz, obraz, pre- ŠT. 5 (83) OKTOBER 2002 Ivan Gregorčič “DO TU 013 TAM l .l . Pl S| M VIŽI" Janez Kolenc I.ITKRATURA Rast 5 / 2002 močrtnega, a tudi donkihotsko protislovnega (kot je protislovno življenje samo?) iskalca svoje resnice v svojem času. Kot kamenček v zboru mnogobarvnih in polifonih glasov prispeva svojo dragoceno nianso k (pre)poznavanju izmuzljive resnice o motni reki življenja, ki nam sproti odteka. Janezu Kolencu želimo, da bi še naprej viharno kljuboval sredi njenega vedno živega in kljub občutku nemoči, da bi ga usmerjal ali očistil, dragega mu toka. V počastitev visokega življenjskega jubileja smo spletli »portretni« venček iz tišjih pesniških glasov, izbranih iz njegovih zadnjih osmih pesniških zbirk. JAZ Kdo, kdo je starec-bosopet fantič. Začuden hkrati gledam dva privida, in kdo je tista gnila gnida, ki mora stražiti jo sam hudič? in kdo Paviihec tisti je norčav, ki pesmi piše take, da se čudi sam sebi, pa se mu pesem studi, kot gnilo hi iz sebe v čas pljuval. To jaz sem ... Ali kdo je tisti jaz? Obrazov se prikaže tisočero kot klovnov z masko šeme čez obraz. Kdo ta, ki s smrtjo je na zdravje pil in trkal z n jo pijan na tako vero, da bolj ko davi, bolj je radoživ. M EK J E SRED/ SVETA Nekje sredi sveta živi čas čudežnega imena. Tam vsaka steza je kot sreča položena, ki vodi od tod do ondod in kamor pripelje, povsod se paglavec podi, ki zvezde in metulje lovi in sonce v potoku in mu od obzorja do obzorja ves svet je, za njim so morja skri vnosi i. Je senca sam sebe postal in sam ne ve, morda iz groba je vstal nekje v neznanem. In išče race, menke v potoku in sebe vrh smrek in bukev ves gubast v obraz in mrk, sivolas ... Nocoj sem hiša domača. Kuhinja ... miza ... štedilnik ... peč krušna in mati lilehce prodaja. Mačke in kure na pragu in na dvorišču očetov glas se s konji zgovarja. Pazi gleda in pričakuje. Nocoj sem sveča nagrobna, ki jim prižiga spomin in sebe raztaplja. MIRNA TI DALJNA Blodim od hiše do hiše, vrtnarim po zemlji, boste preletom, za mano senca s prašnim pladnjem ceste, Mirna, postajaš mi daljna. Vračam se kot nočni metulj, iščem poslednjo svetilko, v meni zvoni škrjančka še živi napev, brez tebe bi utonil v brezglasje, Mirna mi daljna. Pred vsako hišo postavil svojo sem senco, nevidno, žarečo od sle, na vsakem oknu razcvetel šopek spominov in v vseh vratih prižgal svoje oko. Mirna mi daljna. Mirna, materin grob si, kliče po luči, hoče še cvetja, Mirna še moja. OB SVETEM GROBU Neskončen mir ... goreč v njem sončen žar, šumenje bilk in trav, drget gozdov, v zvoniku krik postovk in ure udar, nikogar ni, le mir gozdov in zid LITERATURA //7 ti. Nevidna, ki te čuti sin, Kast 5 / 2002 ki sem zablodil, truden je vsega, brez želj, veselja in brez bolečin, 381 in blodi med grobovi kot privid. Tvoj grob molči... Ves svež še, kakor lice bilo je tvoje ... Rože iz oči raslo?... Utrip srca je spev gredice nad tabo, ki jo veter valovi? Nebes prostran in sonce in grobovi, trepet žarkov/a, grlice šepet nekje v drevesu ...v daljavi pa gozdovi, med polji med razori stopa kmet in seme, s sončnim žarkom osvetljeno, v vabeče brazde seje ... "Pojdi, sin, v življenje ... " slišim pritajeno, vzdih groba spaja z vriskom se višin ... JAZ SEM KMET Jaz sem kmet... Sejem zvezde in rože po travnikih, z vetrovi vozim vozove svojih želja, dom mi je hosta in r njej sorodstvo od ptic in praproti do mogočnega hrasta. Trta mi je ljubica in da od jeze vzkipi, jablani le pomižiknem, hruška napne se, češnja zardi... O to moje življenje ... Včasih premoti nas kilo s sekiro in žago, takrat vse zaječi in od šoje do smrekove sence vse moli... Vozim se z žarki do sonca in dalj. V vetrovih poslušam zvonove neznanih dežela, v napevu gozdov poslušam Življenje, ki poje času in neskončnosti, trenutku in večnosti... Jaz sem kmet... Sejem svojo kri in žanjem svoje življenje ... V OPOJU Opijanila me je luna. opila za mizo neba s tišino želja... Opotekam se med vejami muževnih dreves in iščem samega sebe v gozdu želja. V zrcalu se reke ugledam. Urez oči, le z žarenjem hrepenenja. Janc/ Kolenc ki vse vidi, vse vonja, otiplje, sluti in žanje r mrtvih in živih. Preveč vino zori, preveč prsi trav so kipeče. Zato sem postal muzikant, da se na plesu kamen vrti, da se zvezda smeje. Luna, še eno majoliko tišine, da se ho slišalo naj tišje, najskrivnostnejše, pritajeno ... V SKROVNICl Milanu Dodiču V zidanici. Poltema. Preša, ki je že vrgla tropine v smeti. Čaka v kotu, da naslednjemu življenju stisne kri. Čakam gosta. Poln vrč ga čaka. Mrak poseda po stenah in pričakuje. Mrak šepeče spomine. Vsak opojno vabi za seboj. Mrak že pije -iz preteklosti opoj. Sod spominov je ostal. V zidanični molk zaprt, čaka, da izprazni ga pijanec, na bolest oprt. S senco pijem gostom, trkava s kozarci srci, eks, na zdravje, Milan, na vseh vrst mrličev! BOC L ŽiveI nekoč je črni Boc, nihče nikdar ga videl ni, iz grmov vseh in iz teme njegove zrle so oči. Na lepo rožnato mladost pepel strahu je Boc sejal, I.ITI KATI iRA povsod je bil. nikjer ni bil. Kast 5 / 2002 največkrat zrast el je iz tal. Bit pravljica je mladih dni, 383 žal pravljic starost ne pozna. Jane/ Kolcne [n Boc resnično zdaj živi, vampirsko grize in sesa. 2. Mrki jastreb išče ptico v kopastih čereh, burja tuli v golih vejah kakor sovin smeh. Črna misel po grobovih žge se v lučke soj, z mrliči v svojih rovih hočejo z življenjem boj. Za devetimi gorami se nekdo reži, da šklepečejo grobovi z gnilimi zobmi. VEČER JE SPET TV Večer je spet tu. In čakam. Kaj, sam ne vem. Zagrnil sem okno in se pogreznil v molk, ki me obdaja. Spomini prihajajo. Pode se kakor otroci po trati in mečejo žogo mladosti. In zunaj zavija burja. Radio tuli gesla sovraštva in sle po oblasti. A v meni mir, ki me poljublja in spaja z neskončnostjo. Nič mi ni žal... ne za temnice, v njih sem uši, stenice, podgane spoznal. Nasmeh mi ustnice boža in noč je že tu in čutim, da sem z nasmehom novo zvezdo za v dalje prižgal. VEČER Brezmejna samota je v meni in vsenaokoli... Sem zdaj in me nikoli ne bo ... In skozi okna se vzpenja in seda kraj mize, dehti, kot da v dihu prinaša vonjave od skat in od host, od nemih gora. Polaga na mizo in se zaiskri kot vaza lepote in misli in čudne toplote in včasih čudno vztrepeče, kot da nemir bi iz sveče iskal I.ITIIRATURA rože za senco krste. Rast 5 / 2002 Ala pragu čakam ... Iz brezeasov j a ura kaže .spet (leve/. In hči, a nova hči, sc prismeji, in ženi, novi ženi, g/as drhti, prijatelj, čisto drug, me z avtom čaka, kot da Pomlad me pelje v svatovanje. Po ulicah, ljudje in mesto, vse je novo, in man e m si oči: kaj sem od mrtvih vstal, da svet, ljudi na novo hi spoznal? In da doma ne bilo bi dreves, z modrostjo v zemlji, priprtih še očes nestrpno čakajočih, ne bi spoznal te, dom ... hi pada, pada, pada sneg kot belo cvetje, da vse zabriše... Tako življenje novo se začne? Nebo je niže, naokrog globoko, tiše. Strmim in v dnu globin od radosti za novo se rodim. JE, JE DEŽELA Kajetanu Koviču de, je dežela, kjer nič ne mine, ki se je vzpela iz dna tišine. V neznatnem morju, ki še kipi, da na obzorju nov svet vzdrhti. Tam cvete roža, ki dušo mami, in veter boža s srca rokami. Do tu od tam le pesem veže, ko Pesnik sam daritvi streže. 1.1 I HRATURA Rasi 5 / 2002 Davili Bedrač SKOZI PARFUM GORIŠ (neznani pesnici) Skozi parfum goriš, vsakič ko prideš na avtobus. Prislonil bi se nate in se napel čez tvojo mlado jelenjo kožo, zato te vprašam: Čigave so ustnice? Čigave roke? Kdo ti je podaril oči? Kako naj te pretopim v zvok? Potem izstopiš, jaz pa vem: v sredo, oh štirih, na istem avtobusu. O PREPIHU (neznani pesnici) Kakor konja, ki ju je vrglo iz okna in zdaj jezdita mimo, kakor konja, ki se zaženeta skozi steklo in ga s kopiti drobita, ki nosita titansko grivo, ki minirata tračnice in pihata železo fužin, ki sta razbeljena in žareča, tako silna sva, tako silna na poti, kjer nekomu pravkar pristaja letalo v srce, tako silna sva, ko si odpirava obraze, okna v njih, vrata na široko, tako silna, ko zrušiva notranjo hišo, kamin, skladnost strehe in neha, ko zminirava vse line, dimnike, sobe in postelje, in potem ko sva največji prepih v vsem vesolju, ko sva najmočnejša in najtesnejša, se mi zdijo gumbi najinih oblek tako majhni in tako nebogljeni. SE V ENO ZAPEČEVA (neznani pesnici) Ko padeš iz črk, ti zrase vzvalovljeni tiger na hrbtu, velika korala, ki se je ljubila že s stotisočimi ženskami, korala, ostra in diamantna, in morje, ki teze v kosti, da je človek razburkan, in telo — zvezdna drobtina, ki za trenutek postaji v zasončju, nato pade na zemljo in zapišem: dvakrat si me zapeljala — s gibom najprej, nato z besedo, dvakrat sem domoval v tebi, dvakrat izgoreval, z vse manjšim očesom, z vse večjim pogledom, z vse širšo sliko sveta. I.ITI-RATURA Rast 5 / 2002 tu galeb, tam ladja, tu v pečino zažrta sol, ki se skrči v vesolje ženske, in ko ta stopi čez rob, na čeri pesmi, v kozmično pravilo črk, ko pride, kakor vroča žleza sonca, 386 se sprimeva in za vselej v eno zapečeva. David Bedrač BIK, KI SI MI GA PODARILA (neznani pesnici) Nocoj še vedno berem. Berem s tvojim bikom, ki si mi ga zasejala v čelo, z bikom, ki me je razpilil, in posta! sem bučni slap, ki pljuska. Nikoli ne počivam, nikoli več nočem spati, ker spati pomeni izgubljati se nekje, nekje skozi vodo in fosfor, skozi Učno piko, izgubljati težnost in grlo nekam pod pulover, in potem postaneš brezglasnež. Nikoli več se ne zatisnem v veke, raje ti grem z roko po obrazu, z dlanjo po papirju, da bi vsaj malo dosege! vse naskončne hodnike, ki si jih zapisala v pesem, da bi vsaj drobec ujel in košček. Nikoli več nočem spati, vedno bom tu in buden, z bikom v sebi, ki si mi ga dala, ker spati nima smeri, kakor je tudi tvoje pesmi nimajo: lahko jih bereš od zahoda proti vzhodu, od severa proti jugu ali obratno, lahko z nogami kvišku ali z zaprtimi očmi. .Jaz, naivnež, pa sem v tebi iskal smer! ZADNJA PESEM ZANJO (neznani pesnici) Kadar se zbudim, mi veke prelista jutro, in znotraj, v oko je speljana cesta, avtobus na njej, s katerim si se odpeljala, postaja, ki meje suvala v hrbet, ko sem samo stal na mestu, in ti, z nemim pogledom, prislonjena na šipo. Nekdo nama je govoril, da tega ne smeva, da morava prekiniti pot, jo zaključiti tu in začeti tam, da ne smeva dovoliti, da bi se pesmi kar tako razsipale kot jesenski listavci, ne smeva dovoliti, da bi jih nebo pohodilo s težo, da bi jih povozil dež in zemlja bi jih potegnila vase. Pa vendar nič. Samo stal sem in ti, prislonjena na šipo, in Nikoli več, ki se še vedno vleče vzdolž ceste. Tomaž Hrovat SOMBRERO Popoldanski naliv Piš velm in debele kaplje: iznenada se razredči popoldneva sparina. Motni plavi bo treba dati aspirina, nizek pritisk z gotovostjo prevlada. Zrak dobi značilni vonj po pralni, z razgretih ta! se dvigajo meglice. V daljavi grom, utihnejo še ptice. Podobe vojne blede v almanahu. Nekoč si mnogo bolje znal opazovati vse te reči in drobcene finese. Mnogo bolje, tako težko si je priznati. Opazil ljubke gibe stevardese ... Zdaj te čakajo topli copati, fotelj, na oknih in na duši pa zavese. Rana Visi v zraku in očem je skrito. Žal ni v tvojem vidnem polju, draga. Visi boleče, kot na križ pribito, z žeblji, skovanimi od vraga. Visi nad nama kakor giljotina, ki komaj čaka, da krvavi rabelj vrv prereže. Iz ust se mu cedi že slina: ubit! kar ni poklano od sovražnih sabelj. Visi nad nama, kakor strašna nema rana -odprta zeva in pogled zastira. Čeprav iz nje ne pride niti kaplja, se pot navzgor v nji globini utaplja. Mar res ne vidiš, se ti le upira? Odtod ne prideš nepoškodovana. Čisti Nič Zdaj rajši nekaj bi o čistem Niču. Nekaj brez tegob in kar v tri krasne. Mogoče o na češnji glasnem ptiču, kakšno malenkost, še preden muza ugasne. Zdaj rajši rimal bi na kakšno drugo, brez Vrednosti, proč tokrat z navlako romantike, ki vodi v pogubo, lahkotnost transformira v go/o tlako. Pes ne hi o požrtem cianidu, o sladici, ki san jo bil postrežen, zaradi nje nakrhanem libidu, zaradi nje v dveh gubah ves betežen. Res ne bi več o majastem prividu. Res raje bi bi! nov in tih in nežen. Toma/. I Iroval Odprto morje V vratni žili strahovito kri nabija. Natančno nagovarja pevec iz ozadja. Vse skupaj zgleda kot neskončna onanija, zaciktan krog notranjega neskladjii. Pozorno stkana, komaj slutena mandata, le prah spomina za teboj ostaja. Bržčas je videti ni hotela niti znala ... Noč je nemirna, v daljavi besno pes zalaja. Ne slutiš, da vztrajno plu/eš na odprto morje? Obrise izgublja obala, ločnica med kopnim in nebom izginja. Tvoj glas se v grčanje izpreminja. Ni je zvezde, ki bi barki pot kazala, ni poti, je le pretrgan pletež koreni n ja. \s Čebelnjak Sonce v megli - bleda krogla; toliko, da jo je slutiti. Čemimo v betonskih čebelnjakih skriti. Veter vleče okrog vogla. Na divanu, po obedu (pražen krompir, pečenka), v dremavici rojeva se sladak privid: nekje drugje, nekoč ... Ona (kdo le?), satje in ne ta vlažni zid. In razbije se privid, ko spahne se po kavici. Že se mrači. Frajtonerica iz sosedovega panja. Že se tope sveta konture. Počasi drse popoldanske ure. Diapozitivi brezciljnega popotovanja. I.ITI-RATIJRA Kast 5 / 2002 Smiljan Trobiš ZLA TI REZI KONJE V Kot oblaki lahko poletijo čez ovire - znamenja naravnih vsepresegajočih si/ — kakor misel, prerojena z močjo nevidnih kril, premagujejo temo in trgajo vezi in zemeljske okvire. Obljubljajo, da bomo z njimi poleteli čez travnate poljane prek zavitih stez, naravnost našli pot do cilja, kar počez, da bomo lahki se, nevezani, v svobodo ujeli. Na meji med resničnostjo in njihovim pogumom, med močjo, ki premaguje težo in temo vezi, in sanjami, ki v njih naš duh živi in hrepeni, s težo, dvomom in čakanjem, zaupanjem in sumom. Jantarno ujeti čas je vklesal njihove poteze, gibe, ki so lastni le sproščeni skritosti moči, dihe, ki v mirovanju prosijo ljubezni, v galopu pa vedutam gozda podarijo zlate reze, Izbrane iz trenutkov, ki bodo ostali nam in večnosti... IZVIRČEK Voda pada. V zeleni zemlji čisti kamni migotajo. Sneg vsenaokrog. Mrzli curek pere gozd in se izgublja vanj. Tvoj obraz, brez oči, brez ustnic, in lasje, kjer pada voda. Okrogli kamen, mehak od sanj, kot privid, kot misel, kot spomin. MED NARCISAMI NA GOLIC! Pot se vije med oblaki belimi in z belimi cvetovi je posut pogled, tu je nov in lep, drugačen svet, med snežinkami z neba ospe/imi. Blesk beline objamejo oči, v duši temno se v svetlo spremeni, ogenj tleči v meni pogori in združi se z oblaki belimi. Moč globin poljubi rože moje, se iz slutnje v tiho željo prerodi, v meni bela, bela roža se rodi. Pot se vije zdaj med rožo in rožo, in ne vem več, če sem roža ali oblak, ali belina, ki jo v duši nosi človek vsak ... Ti v izviru. Zabrisana podoba, obraz z onega sveta. Ne vem več, kdo si, le tvoj obraz v lepoti obtožuje in žubori. France Režun 1926-2002 l.iTI-RATURA Rast 5 / 2002 Francetu Režimu Line sinjin z usti višin Ptičjo dozorele oblake. Vetrovi z nogami trav begajo prek skrčenih planjav. Drevesa se brez telesa pojoč umikajo v zaklonišča bližin. Krhka nitka glasu prši mir iz vitic svetlobe, iz korenin daljav, iz semen zvezd. 13. avgusta 2002. ka smo v Trebnjem pospremiti Francetu Režima na zadnji poti. UJETOSTI IN ISKANJA Potem ko sem na obalah novih svetov pel slavospev Naravi in mi je nazadnje zmanjkalo besed, me je Neznanka spet pregnetla in me popolnoma vrnila sebi. Sprememba je bila nenadna in neznanska: vse line mojih čutov so se zaprle, vsa obzorja neskončne kletke so ugasnila in ves zunanji svet je razpadel. Najprej meje zagrnila tema, ki pa seje kmalu razblinila, za njo meje objela zelo nežna svetloba in me napolnila z nenavadnim razkošjem vedenja. In šele v tej svetlobi sem prvič in razločneje zagledal tudi svojo pot, njeno ujetost in njeno neizmerno prizadevanje, da odkrije svoj smoter. IN VEDEL SEM Bil sem od vseh nezačetkov. Bil sem v prosojnih tišinah zvezd, v globinah luči in teme, v koreninah časa in brezkončnosti, v verigah vzrokov in posledic, v neizmernosti snovanj neznanega, v Niču in vseh breznih njegove samote. Bil sem v mukah rojstev, ki so zbudila galaksije, sonca, planete in ognjene zublje, kamor so prsti časa tkali gore in rojevali kamne. Kratice Režun IN VliDI I. Si M 1,1 II RATURA Rast 5 / 2002 Bil sem v morjih, v viharjih neurij, v modrini neba in temah noči, v razcvetanju rož, v šumenju trav, v zorenju žit, v lakoti plazilcev in v vseh bitjih, ki so vzplamtevala in ugašala vse do prihoda človeka. Bil sem v vseh svetovih in življenjih, čeprav nisem vedel zanje in ne za bolečine, hotenja in volje, ki so morale biti, da sem lahko prišel. Bil sem neizmerno zgubljen in razsejan v prostor in čas, toda ne dovolj, da me ne bi Neznanka razbrala in zbrala iz vseh prisotnosti v stvareh in me vsadila v moj načrt, zasnovan v njeni zavesti. Bil sem v hišah prednikov in na vseh njihovih poteh in prizadevanjih. Bil sem v votlinah med lovci, na pohodih skozi goščave in strahove moči, v stepah in savanah, v prisluškovanju plena in begu čred, v sovraštvu in radostih, v snovanju načrtov, upanju in strahu, v krikih sovražnikov in krutosti zmagovalcev, v nebogljenosti ranjenih in nemoči umirajočih, med ljudožerci, v /ročih in požrtih, v ubijalcih in ubitih, v zmagoslavju plesov in grozi obsojenih, med graditelji in plenilci, v dvoranah kraljev in na galejah med sužnji, na dvorih knezov in po kočah tlačanov, v templjih in na grmadah, v katedralah in ječah, med zločinci in svetniki, v slavohlepju in ponižnosti, v vseh varovanjih, spoznanjih in zmotah, darovalec in žrtev, iskalec in kažipot..., iz roda v rod, skozi vsa semena življenj, skozi vse strasti in razmišljanja, v snovanju dobrega in zla, v podobah pekla in nebes ..., vse do mojih semen, da sem lahko vzklil kot dedič, ustvarjalec in ujetnik sveta. Bil sem v vseh navadah, v prvih korakih otrok, v utrujenosti starcev, v sanjah, pogledih in začudenjih in v vseh opravkih, ki so vznikali iz izkušenj, da je lahko raslo zavedanje, da so obzorja postajala večja in pogledi še bol j radovedni. Bil sem v snovanju in spreminjanju vseh zavesti in hotenj, da so lahko nastali hrami moje zavesi že takrat, ko me še ni bilo, čeprav so semena nosila že vso mojo podobo. Bil sem graditelj, ki ne ve zase, ne za načrt in smoter svojega prizadevanja, dokler se nisem zbral ves in dovolj, da so me lahko našle barve, vonji in okusi, občutenja in glasovi in me vtkali v življenje, drugačno od vseh prejšnjih, kajti v njem sem se prvič občutil, videl in slišal. Zdaj sem vedel za stvari okoli sebe, čeprav samo za delček neizmernosti Celote, ki je prihajala vame s pogledi, poslušanjem in objemi in me od trenutka do trenutka, skozi dneve in noči, skozi letne čase, skozi mojo rast in zorenje bogatila, pri tem pa vedno večja in bogatejša ostala neizčrpna, da bi jo videl Vso in da bi se našel v njej s svojim pomenom. In stvari so me gradile z. glasovi in molkom, svetlobo in temo, ne-prodirnostjo in praznino, velikostjo in majhnostjo, hojo in letenjem, bližino in oddaljenostjo, nežnostjo in bolečino ... in s prinašanjem včeraj, danes in jutri. Nastajala so drevesa, trave, rože z razcvetanjem in umiranjem, ptice v letu, neutrudnost mravelj, renčanje lakote, iskrost konj, iskanje lisic, bela stebla brez in še neizmerno drugih podob, ki sem jih moral ustvariti, da so lahko napolnile mojo zavest in da je lahko zavest gradila strah, pogum, radost, bolečino, ljubezen in hrepenenje, brezup nevedenja, pa spet nove radovednosti in hotenja, dovolj zbujena za še večje daljave. Tako sem postal vzrok in posledica, preteklost, sedanjost in pri- I-'ranče Režun IN VI 1)1 ! SIM I.ITIIRATURA Rast 5 / 2002 hodnost hkrati, postal sem življenje, ki ve /ase, čeprav brez vednosti o vedenju in njegovem izvoru. Postal sem rast in spreminjanje, ki vsak trenutek ustvarja zavest z jemanjem Vsemu, da lahko vrača oddaljenostim bližino in da stvari ne ostanejo v samoti. Zato segajo tudi korenine želja, pogledov, dejanj, obnašanj in vsega, kar rojeva življenje, do poslednjih in najbolj skritih globin Biti. Moja rast in razpredanje v življenje je jemanje soncu in vsemu, kar se hrani z njim in sokovi zemlje. Gradijo me viharji njegove luči, tople dlani vetrov, plime in globine oceanov, oblaki in nevihte, reke in povodnji, drevesa in trave ... gradijo me vse stvari, ki spreminjajo darove sonca, da jih morem sprejeti. Gradijo me kamni in njihova samota, žeje in bogastva prsti, lakota korenin in napori dreves, zelene strasti in hotenja listov, snovanja in spreminjanja, vonji cvetov, nemir zorenja, semena in plodovi, klici zveri, nagoni in parjenja, beg in vračanje, razdajanja in jemanja ... Moja rast je pretakanje skozi vsa bitja, ki so prihajala in odhajala, neizmerno sama, a hkrati nerazdružljivo ujeta druga v drugo. Ujet sem v življenje kakor drevo, ki ne more ustaviti svoje rasti, ne ubežati koreninam in oditi z oblaki, kakor ptica, ki ne more leteti brez prostora, kakor cvet, ki mu sonce in čas zbirata barve, kakor razcvetanje v pomlad, zorenje v poletje, umiranje v jesen, kakor dan v noč, kakor senca v luč in pesem v melodijo, kakor seme v preteklost in prihodnost, kakor kaplja v morje ... in še mnogo bolj. Ujet sem v vse ljudi in vse zapletenosti in prepletenosti in navzkrižja sveta: v pričakovanja in obup, v hrup strojev in molk vesti, v udobje in lakoto, v vrvež mest in samote severa, v zmagoslavje znanosti in vraževerja, v zastrupljanje studencev in razdiranja misli, v ohromelost sanj in kritike nasilja, v oživljanje mrtvih in kontracepcijo, v ubijanje duš in snovanje robotov, v atomsko bombo in molitve, v računalnike in nepismenost, v nasilje svobode in svobodo nasilja, v pepel Hirošime in Vietnam, v hotno sapiensa in zver, v ječe spominov in breme hrepenenj, v osvajanje vesolja in skrivnosti Niča ... ujet sem v vso preteklost in vso prihodnost. Moja zavest je stkana iz vsega in išče svoje dele. Moja zavest je kakor cvetoč travnik, kjer so zbrane vse barve, vonji, hotenja in spreminjanja, kakor sonce, ki spravlja negibnost v življenje, kakor reka, kjer se v mesečini ogledujejo zvezde, drevesa in oblaki, v njej so vse stvari, ki sojih stkali pogledi, prinašali glasovi in razbirali vonji, v njej je govorica vsega sveta, ki kakor slap dere skozi okna in vrata moje hiše. Moja zavest je križišče vseh poti, kjer se srečujejo in najdejo brezupno zgubljeni delci, da lahko slišijo svoj odmev. V njej se iz molka rode besede, iz nezavedanja zavedanje, v njej doživetja postanejo spomin, pogledi stvari in glasovi pesem. Moja zavest je kakor zemlja, kakor topla zorana njiva, ki iz semen Biti prebuja vse neskončne podobe njene rasti. Moja zavest je ves svet, ki sem ga odkril, zbran iz oddaljenosti v bližino. Brez nje sem molk, tema, negibnost in neobčutljivost, brez nje sem okostje, spleteno iz Niča in nezavedanja preveč razsute gmote. I'rance Režun IN VI ni I Sl M I.ITHRATIJRA Rast 5 / 2002 brez nje se vsi moji deli zgube in ne vedo ničesar več kaj jim je storiti, da bi lahko še slišal en sam glas ali še enkrat uzrl sij zvezd. Iščem svoje dele, vsajene v nedoumljivo naravo Celote, da bi odkril svoj načrt in korenine svoje podobe. Iščem zgradbo in izvire misli, studence želja, hrame spomina, stebre upanja, globine volje in začetke zavesti, zbujene iz. neobčutljive in nezavestne gmote, ki o sebi še ničesar ne ve, pa vendar že snuje načrt za svoje odkritje, iščem ujetost v števila, sile in sisteme, ki nastajajo in presihajo ob sleherni moji misli. Iščem začetke sveta, a ga, ujetega v nezačetek in sleherni trenutek potopljen vanj, ne morem odkriti, iščem razliko s svetom in znova odkrivam samo Eno z različnim videzom: nezavedanje v zavedanju in zavedanje v nezavedanju. Iščem predzavest moji zavesti, da ne bi ostal nesmisel in zmeda lastnega iskanja, iščem pretakanje zvezd v govorici sveta, iščem gibanja in spreminjanja, ki razdirajo kamne v nemir rasti, pomladni veter v zaljubljenost dekleta, ogenj sonca v let ptice, vonje cvetja v nagone metuljev in vzletanje čebel, sence noči v strah in osamljenost... Iščem sile, ki so zlomile negibnost in pognale v kroženja sonca in planete, iščem zakone, ki o sebi ne vedo ničesar, pa vendarle vsak hip gradijo svet in določajo pota galaksijam in atomom. Iščem pravzrok in njegove smotre, iščem naravo nasprotij, ujetost nasprotij v harmonijo in harmonije v nasprotja. Iščem oddaljenosti zvezd in globine morij v zvokih Beethovna, zgradbo lakote v zobeh revolucij, počasnost dinozavrov v sencah katedral, vztrajnost obupa v barvah severnih morij, modrost Salomona v karavanah zmot in porazov, nezavedanje težnosti v uporu prostornin, ljubezen Romea in Julije v plimah vetrov, plašnost ptic v nasilju glasov, nemoč svobode v ukazih nujnosti, nebogljenost reda v neukro-čenosti nasilja in slučajev. Iščem korenine Celote, vsajene v Neznano, ki s svojimi sokovi hranijo in prebujajo v rast sleherni del sveta. Moje iskanje je krik sveta, ki išče odmev, da ne bi ostal neodkritost, moje iskanje je samozavedanje sveta, ki se dosega in raste iz svoje lastne luči in je hkrati svetilka in tema, ki jo razsvetljuje. Šel sem v vse prostore svojega doma, da bi odkril Njegov načrt in skrivnost bližine in oddaljenosti. Šel sem v nemir krvi, v radovednost pogledov, v shrambe spomina, v krhkost upanj, v zven bolečine, v neukročenost hotenja, v oboke in valovanja glasov, na obale misli, na stolpe zavedanja, v utrujenosti potrpežljivosti, v tihe izbe sanj, v mrak pozabljenja, v neprodirnost besed, v prepletenost korakov, v labirinte želja, v nepremagljivost nagonov, v odpornost sovraštva ... Šel sem v dopolnjevanje vseh delov in delitev bremen, ki so nastala z različnostjo in bližino. Šel sem v neuničljivost hotenja, ki v slehernem bitju združuje načrte Celote, da lahko nastanejo življenja in da njihove korenine nikoli ne usahnejo. Šel sem v Eno, ki iz. raznolikosti enotnosti ustvarja vedno nova razpoloženja. Šel sem v zaklcnjenost vseh trenutkov in vseh prostorov v nečas in neprostor, kjer komaj še slutim začetek. Šel sem vedno dlje, v vedno večja prostranstva svojega doma in nikoli nisem prišel do konca. In izgubil sem se pred neodkrito naravo I rance Režim IN VliDHI, SEM U l ERAIURA Rast 5 / 2002 svoje lastne podobe. Potem sem se nekega dne napotil v vse kraje sveta, da bi se poiskal. Našel sem se povsod, kjerkoli sem hotel. In ker sem bil povsod, se tudi vrniti nisem več mogel. Takrat je razpadel tudi ves spomin na prehojeno pot in ujet v najbolj nežne kristale tišine in v prosojno sinjino zvezdnih morij, sem odšel še v poslednje izbe brezkončnosti, da jih naselim in napolnim s svojim nemirom in radovednostjo. Razdrl sem lupino časa in odrinil zastore prostora. Pred seboj sem zagledal svetilko. Prišel sem bližje in v svetilki spoznal spet sebe. In spet sem bil ujetnik Neznanke, kajti krog, ki sem ga razsvetljeval, je bil v primerjavi z nevidnim zelo majhen. Zdaj sem vedel, da izbe brezkončnosti lahko sprejmejo še več stvari, kol smo jih utegnili ustvariti in prebuditi v življenje. Zdaj sem tudi vedel, da smo lahko povsod in vse hkrati: drevo ali kamen, ptica ali hudourni oblak ... Svet nima meja in ga nobeno nasilje razlage ne more vkleniti v omejenost in ukrotiti daljav in časa. Stvari to vedo in nikoli ne sprašujejo po svojem začetku in svojem čemu. Zato rože vzcvetajo brez hrupa in brez vprašanj, drevesa ozelene, ko jih odene pomladni veter, in plodovi dozore, kadar je sonca dovolj, zato samec išče samico, ptice za svoja gnezda vedo, zveri za svojo pravico in plašnost za beg. Zato nobena stvar ne odhaja iz svoje podobe in s poti, ki so določene z voljo Vsega že pred njenim začetkom, zato v stvareh ni krivde in ne zaslug in so trni lahko enako mirni kot nežnost listov, zato strah uresničuje pogum, moč šibkost, ubogljivost upor, zmaga poraz, smrt rojstvo in rojstvo smrt, zato je svoboda ujetnik, ki ne ve za zapahe, skovane v svojem lastnem srcu, zato moram zbrati mnogo lepote, bližine in tišine, da bom našel poti vase in do vseh stvari in bitij. Vem, da stvari in bitja vedo zame. In vsakokrat prihajajo vame drugače: v jeseni vedno bolj tiho in umirjeno, pozimi tudi z lepoto snežink in kristalnim zvenom, spomladi s hrepenenjem in nemirom in poleti s slo po uresničitvi. In ko bom nekega dne spet odšel iz ujetosti v življenje in bodo ugasnile vse luči, ki so mi prinašale podobe sveta in utihnili vsi glasovi, bo v meni samo še mir in razdajanje. Takrat me ne bo našla ne bolečina ne nasilje upanja, kajti preveč bom zgubljen in ničesar več ne bom hotel. Takrat bom spet vrnjen v svoje začetke in znova natočen v novo rast. In spet bodo prihajali dnevi in noči in se menjavali letni časi in nekega oddaljenega večera bodo galaksije odele moj kraj s srebrno reko zvezd in takrat bom v biserih rose spet prebujen. Morda pa me bo, razpetega v krilih metuljev, našel pomladni dan? Ivan Cimerman SKRUNITVE IN BISTRITVE Mata gora št. I (in edina) pri Kočevju. Edina kmetija slovenskega kmeta Blatnika, ki je ostala od 57 hiš Kočevarjev, ki so jih Italijani. Nemci in partizani požgali in razdejali med vojno. Pomeščanjeni kmetje prihajamo na košnje kot na daritve in molitve davnine, hi se ženimo z dvema lepotama, večno lepoto Narave in večno spremenljivo lepoto Ženske. Pesnik, ki piše to črtico v prozi, je tu petnajst let bistril besede z delom. 1.111 KATIIRA Rast 5 / 2002 Suličasti vrhovi smrek se v vetru uperjajo proti cesti, ropotu vozil in prihajajočim, ki prinašajo nemir, drugačnosti in svoje tujstvo. Z ljudmi vdira njihov, i/. betonskih kvadrov in asfaltnih kač iztrgan svet, ki ga prišleki za nekaj ur jalovo udomačujejo v vase zaraščeni, nebu in zemlji /vesti, še divji pokrajini. Neslišen, bos prihajam od zgoraj, z gumna domačije. Ves sem pood-meven, odprt za barve zvokov, in misli čutov, ki jih podarjajo vabljivo zleknjeni grički junijskih košenin. Glasovi koscev in grabljic na visokem gumnu vse bolj nerazločno zamirajo za menoj. Zaslišim jo že zgoraj, na cesti, ob treh dvestoletnih lipah - mojo bistro vodo, kako žubori, klokota in poje s poodmevi Jelenje doline, v objemu Male gore.Vre i/ temnih, neznanih neder iz skale, ki jo je nekoč razklala strela. Kipi in polni štiri pretočna betonska korita, zgrajena za napajanje živine. Resnični gospodarji doline, jeleni in srne, pristopicajo gasil žejo šele zvečer. Takrat, ko veter izbriše vonje ljudi in se zleknejo prozorne, mehke sence prek gladin. Bos grem, kot sem bos metal seno visoko gor na svisli, kjer so ga razgrete, hihitajoče ženske sprejemale s širokimi objemi. V laseh mi kraljuje krona iz semen poznih, zrelih trav, ki zdaj leže zbite pod streho in delite po vsem gumnu. Zapuščam iskriv, steklen klenket, zven polnih kozarcev, ki si jih polnijo kosci in grabljice. Jaz se bom odžejal s studenčnico. Sam moram biti, sam, da začutim, kako mi z drobcenimi božljaji sega po licu hlad razrezgetane, vabljive dolinice. Oskrunil bom tolmun, v katerem si bom umil svoje bronasto, trudno, z zadovoljstvom nabito telo. Samo da malce počijem in predahnem med opravljenim delom in okrepim moči ob čakanju na jutrišnjo košnjo prezrelih trav. Saj morajo, morajo omahniti pod kosami in materinsko povabiti iz ježevih košenin mlade kali travic. Kako bodeče se bosi podplati dotaknejo v tla zbitih, a še bodljikavih osatov, in boleče odskočijo! Kako se vsak prst na nogi zase zboji, da ga ne poljubi gad na svoj strupen način, ker vdira, skrunilec in tujec, v njegovo Gadovino z ošabno oblastnostjo! »Drevesa, trave in skale prebivajo na tebi, Zemlja, že od pranastan-ka, večnosti trenutnik moj. Zato jih le obišči, pobožaj, bežen gost planeta, uživalec borne peščice svojih desetletij. In pusti neoskrunjene prihajajočim!« si tiho rečem. Kako, glej, glej! kako oprezno silim z. glavo daleč naprej, da mi pljusne hlad sveže vode najprej na nos in čelo. Hrzavo širim nozdrvi kol divji mustang, splašena divjad, ki je po dolgem begu pred dvonožnimi lovci pridirjala do osvežilnega požirka. Koliko časa bo lahko neosedlan pil iz bistrega izvira življenja, preden ga oskrunijo in zajahajo? Ta penava bitja in ti nori, do ulovitve LITERATURA Rast 5 / 2002 plena odločno, trdo jahajoči lovci, ki ga love za svoj zmagovit derby, poklicni gonjači divjadi. Preskočim suhe, položgane bukove grče, odrti, pa mastni raženj za odojka, še plosko zmečkane tetrapake ter pošvedran klobuk potepuha Naceta. »Ves Gospodov dan sem moral deliti veselje z. vikendaši. Omrežili so me z nebeško slovenjegoriško kapljico. Komaj sem jim polpijan ušel v gozd! V ponedeljek pa: Groza in strah! Pridem v svojo napol podrto brunarico, polno praznih pivskih steklenic. Zalotim klobčič dveh spoprijetih, drogiranih ljubimcev, že drug dan spečih -na moji ožgani odeji, ki me vržeta ven ... Narobe svet!« Bistremu curku prepustim vse telo, Adam. Voda hladeče spolzi po žlebu hrbta navzdol, dajo povabim na obisk; naj me vsega obdari. Curek izvira mi razveša po vseh udih srebrikavo lesketajoče se kaplje - njegove najmanjše sestre. Ko dvignem roke kvišku, jih prezlatijo še pozni žarki zahajajočega sonca. Zaželim si čistih rok, ki bi mi z nežno kretnjo pljusknile živo vodo v obraz. In me, deviškega, drugič krstile! Ostro nazobčani vrhovi gora na obzorju počasi požirajo oranžnozlatega darovalca toplote. Pred odhodom zakrvavi vso obzorje. Voda, juuuh! prodorno, božajoče teče. Prvi sem, kaplja med kapljami resničnosti, ki se me sveže dotika. Tolažeče hladilo mi šepetaje pol/i prek brade, popka, niže, navzdol, v odrevenelo, od dela otrplo, ob tej popoldanski uri še nič kaj samozavestno moškost. Nadaljuje svoj raziskovalni pohod do peta. Ko pljusne iz zadnjega korita čez rob, se spoji z umazano sestro, lužo v močvirni kotanji zemlje, ki se je že pred njo srečala z. blatom - vodica predhodnica. Prva čez rob. Prva, ki iz bistritve pada v skrunitev. Pregnanka, ki je odtekla iz nenehno bogatenega izobilja v koritih. Pritekajoči, čisti pritok je odsunil, odplavil odsluženo vodo, kije umila prišlekovo telo. Postala je Odvečniea. Bister dotok poljubi moje potne srage, posute s semeni in prahom, da se voda-svežilka sreča s slanostjo, slutnjo morja in zlitja vanj. Nikoli ne bo reka! Ko se bo zlila čez rob, bo izgubila ime Studenčnica in bo prekrščena v Kalužo. To bo čas, ko se bo preimenovala v majhnem močvirju, razprtem okoli napajalnih korit, in se pripravila na močvirno poslanstvo: Napajala bo rože kalužnice. Voda, vodica moja, studena! Le v curku, od skale do korita si prosta. Nato si studenec, ki ga je človek ujel in ga uporablja za napajanje živine. Prek jeklene vodovodne cevi te je zapeljal - v betonska korita. Mrzla si, dobra, prozorna, z neštetimi površinskimi prividi v mreži, ki ujeli poplesujejo po tvoji gladini. Koliko vode premorejo nedra Zemlje za to vodno predivo, ki pada čez vse nas, prek sveta, čezme in me zapreda v svoj svet? Čezme - polslepo človeško ribico, prhajočo, zadovoljno brundajočo, očiščeno semen trav. Pustim izviru, prvi izvirnež med kosci in grabljicami, da igraje, v loku buči čezme. Ta hip sem neka druga snov, presnovljena in premražena. Prelevil se bom v nekaj več, kot je samo hipno ravnotežje vodonosnega bitja na dveh nogah! A misel ne more vzleteti z mokrimi perutmi! Torej ne bom le snov, voljna, gnetljiva, pač pa čistejše, bolj na stežaj odprto bitje, prevzeto z več radostmi. Bolj sveto-voljno, manj sveto-bolno! Govorljivo, od bistrosti izvirov bistrejše ilo, z umitimi očmi, sposobnejše sprejemati drugačnosti. Ivan Cimerman skrunitvi; in bistritvi- Prikrit sedem na razprostrte kose obleke više na breg, med razsmo-ljene mlade smreke, tako da me od korit navzgor gledajoči, pod curkom prhajoči ne bodo videli. Ves se razstrem in predam soncu, kot orel z operutenimi rokami. Dotlej le še vrabček, ki je čivkal ob gromu ogromnih kapelj, grozansko grmečih po goli glaviei ... •k •Jek Glej - intermezzo — dotik brez skrunitve: Lastovka je v letu s škar-jastim repom zrazala gladino v koritu. LITHRATURA Rast 5 / 2002 kkk Razo voda hipoma zaliže. Gladina je že spet vsa umirjena, družno sosledje kapelj, prosojna kohezija. Brez pen, prepolna dekliške moči. V gibanju in nenehnem dohitevanju različno močnih tokovčkov, ujetih v betonsko ožino korit. Vse hitijo k izlivanju, od preobilja izvira, prek nabite polnosti, do dorečenosti izliva. Preobilje tolče in bobni kot slap iz cevi. Ali bistrina nekoga čaka? Da, na hipe, ko bo napolnila dolinico jedra, kipeča ženskost. Prismejejo se grabljice s spodvihanimi kiklanti, nekatere že povsem razpete, vreščeče, škropeče se, rezgetajoče z žarečo dekliško ženskostjo. Stopijo v tolmune in zagrabljajo — grabljice, z. grabljami svojih žuljavih rok, po vodi. Po tej zmuzljivi, hladni, voljni, vsem dani sesiri. Vsaka opravlja ta obred na svoj način. Majda, mladoomožena, naša pomočnica za dva dni, si spne dolge, pšenične, naravno, po ovčje nakodrane lase v čop nad zatiljem. Dolgi, labodji vrat nastavi nežnejšemu delu curka in pusti, da ji napolni nedrček. Omoči ji ječi, v katerih spijo žrebički - bradavički, da vzdramljene hrzavo nabreknejo. Saj ni, nee ni prostora niti zanju, kaj šele za mrzlotno, bežno gostujočo mokroto! Anica nastavi dlani kot dve školjki. Glavo dvigne navzgor in si zlije polna prgišča srebrikavih hladil na čelo, da kapljice brlizgnejo na vse strani. Krilo dvigne, zasuče rob za pas, zleze v tretje korito in čofotaje ostane v njem. Zravna se, odvrže lupine oblačil. Hodi sem in tja, brunda si neko pesem. Besed ne morem razločiti, s svojimi besedami je prepesnila nekoč najino melodijo. Tilka se sleče do pasu. Drznejša je, malce starejša od obeh. Scela se prepušča izviru! Z več vzdihi, užitki, z več slastnimi ohi kot onidve. S sebe strga, čisto do pasu, tisto malo, kar je še ostalo in prikrivalo poln rezget. Tinka - Tonka! zazvoni dvoje belih rož — zvončnic Ave-Marijo. Ali je namenjena meni, tam gori na bregu, kjer me skoraj izda gorniški vzdih? Vse te pojoče strune kipeče ženskosti prebujajo v meni polnokrvnega moškega. Usedem se, stisnem in v stokih skrčim kolena k sebi. Z vzdihom si nadenem uzdo protinaturnega samoprema-govanja. Žrebca v sebi nagovarjam, naj hlini krotko kljuse. Med tremi grabljicami trepeta sklenjena, vroče kaljena veriga pripadanja istemu delu, istim svetlobam in razpoloženjem. Verižica, skupna vez zlatih, vedrih hipov. »Iz kapelj so te ženske hipnice, iz trenutnih kapelj«! si rečem. Kako so vse tri bistritve v tolmunu samosvoje, sredi rezgetavega, poldekliškega nikomur-pripadanja. *** 398 Nenadoma hrstnejo po grušču trde moške stopinje, 'kri (3) igrivke 1,1 IKRATURA Rast 5 / 2002 zresnijo obraze in se zdrznejo: ONI trije (3)! Kako hitro izginjajo brezje krhkosti! Razgaljene ženske kretnje se sunkovito zagrinjajo, oblačijo, odevajo in se umirjajo v vdani samoobrambi. Prešernost zamre. Zavleče se v hišico polžje opreznosti. Prelevi in razosebi se v poplavi posameznih grabežev prišlekov. V hipu tri svetle kretnje deklet izgube tri luči, curkom predano, radovoljno silo, ki jih je prežarjala nekaj trenutkov poprej. Trije možje zarevskajo šest besed: samo - moja, samo - moja, samo - moja. Po krhki ženskosti stegujejo trikrat po osem (3 x 8) lovk hobotničarjev. Vsakemu jih raste po osem (8). Dva bevskajoča medveda hlačata k svojima ženskama: »Nadenita si vendar obleki! Kako pa vse to, golo, razgaljeno, izgleda?! Kaj bodo pa rekli drugi ljudje? Saj sta kot candri, ki se vsem ponujata in razgaljata! Se to mar spodobi poročenima ženama, materama?!« prevladajo svarilne besede zglavnim troedinim tonom: moja-moja-moja. Ženske so postale ogoljene breze, olupljene pod sekirami njihovih besed. Ne navdaja jih več sprelet lastovk, zaverovanih v svoj prosti let. Tudi iskrive, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je samo za pol ure ušla iz kletke trojnega pripadanja, ni več. Moške lovke prilaščanja spreminjajo ženska bitja v nekaj drugega, neizvirnega, zunajsvojega. V nekaj, kar se ne sklada z izvirom, ki nenehno vre iz skale. Prevlada jih moško polaščanje, s sencami ponarejenega, izumetničenega strahu zase. Ne navdaja jih več vonj rož, polno razcvetenih samim sebi. Zdaj so njihove samopodobe samo še dovoljeni odsevi v zrcalih mož. Tudi iskre, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je za dve uri ušla iz kletke pripadanja - ni več. Prišli so samozvani lastniki prej rezgelave, zdaj vase pogrezajoče se ženskosti. Možje mečejo svoje mreže prek žena. Te se spreminjajo v ribe, ki jih vrže na suho vedno isti ribič. Tam srebrijo, mokre od vode, do umiritve. Trije ribiči stopajo iz. tolmuna in lovke grabežljivih rok že segajo po njihovi nežni belini. Po jedrih bedrih bi radi drseli in zamenjavali grabežljive šape za bistre kaplje izvira. Zasužnjevalci. Dva moža posadita svoje žensko lastništvo s poveljema: Tu-sedi-tilio bodi! na breg. Nato sama, okorno čopotajoča medveda, kalita in skrunita vse štiri tolmune. Tretji si malce poprha prsi, sede ob svojo žensko in jo, do pasu oblečeno, stisne k sebi. Drugi moški vrže oči na ženo tretjega moškega, sleče srajco in pokaže atletske prsi. Gleda jedra bedra žene, kijih zdaj boža, draži in ščegeta in opljuskava z vodo njen gospodar. Bedra, ki so le njemu v dar. Oči samcev se začnejo sabljati z ostrino vse bolj sovražnih, ob plenu renčečih pogledov. Vsak hoče svojo samico samo zase! Lov je dorečen, divjad za vselej ujeta. Puške nabite za črni lov prek plotov. Poloblečena ženska tretjega moškega še bolj zleze vase, v polžjo lupino strahu, ker povzroča izzivanje prvega moškega, medtem ko tretji že objema večnosvoj plen. Po dolini, skaljeni in preplavljeni z zvoki bučanja, heheta, hihita in hohojev, se razleže na križišču poželenj premeščajoč in združujoč smeh. Povezuje jih s tenko nitko strahopetnega nič-več-tveganja, pripadanja po formuli dam-dava-damo. Zenske, zdaj troedinke (3x1 I), so se oblekle, zapele in pripasale za plovbo. Sape so ugodne, morje v koritih premajhno. Zdaj trije moški pihajo v troje jader, navzgor v breg. Vse tišji glasovi šestih (6) odhajajočih treh moja-moja-moja in treh moj-moj-moj odmevajo šestkrat pet 6x5= 30-krat tišje, tiše, tiš, ti, š ... Tako kot trideset (30) mojih olajšujočih vzdihov pri izviru. Oblekli so svoja telesa. Poenili so se. Zdaj okorno štorkljajo navkreber. Trikrat po dva (3 x 2) se držita za roke. Prekanjena Veriga je spet sklenjena. •k •kit Zložil sem svoje osončene roke — orlovske peruti. Sence so se razpotegnile prek doline. Močvirje okoli korit je prepolno vode. I Ilad se tihotapi vame in suličasti vrhovi smrek se me bodeče dotikajo /. nasršeno, napadalno bojevitostjo. Kol da bi me hoteli izgnati, tujka iz Smol-nega kraljestva. Tolmun, ki so ga oskrunila človeška bitja za dve uri, se bistri. Melodija žuborenja se vrača k sebi. Neizčrpen dotok pljuska prek robov bolj vladarsko, razločneje. Potihnejo drugi ropoti, šumi in štork-Ijanje onih šestih, treh moških in treh žensk (3 + 3), ki so se poenili (6 1), ko so zapustili IZVIR. In Majda, Anica in Tilka so spet izgubile svoja izvirna imena (3 x 0 = 0). •k k k Čakam, da se tolmuni vrnejo v mirno, čisto plivkanje prek robov korit. Pljusnem si sveže prgišče zbistrene vode po vročem čelu. Z desnico zabrišem svoj obraz na gladini, spačeni akvarel, ki je dobil v dveh urah poteze začudenja nad ženskostjo. Z levico naredim skodelico in se odžejam. Vse, kar biva v Jelenji dolini, se znova vrača vanjo. Zaprem oči in zaklenem v spomin prvo, mavričnih barv bogato polovico dveurnega akvarela: Podobe treh kipečih žensk, vsaka s svojim polnim imenom, trepetajo na gladini napajalnih korit za živino kot trije sanjski prividi. Do prihoda treh mož. kkk In tiho, tihceno odidem od izvira, bos, kot sem bos prišel. Molče nesem v sebi novo kapelico, sezidano iz sončnih, prostih kretenj treh grabljic, ki so pogostovale po opravljenem delu v bistrini nemirne vode. 1,11IIKATURA Rast 5 / 2002 Cveto Gradisa. ESEJ O SMISLU IN USPEHU Človek živi od ustvarjalnega dela in pokončnosti. V nasprotnem mu preostajajo le izogibanja in naključja. Konfucij Resnične svobode je vreden in jo doseže le tisti, ki jo ponovno osvoji vsak dan. Goethe METULJI IN KORMORANI, SMISELNA LEPOTA NEMOČI ALI USPEŠNA PREMOČ MOČI Aliyou have to do is take these lies and make them trite somehovv. Rock balada Svet je zelo neurejen, človek nepopoln. Vendar je sleherni od nas sposoben in vreden svojega človeškega dostojanjstva. Poklican je in obdarjen, da nenehno vzpostavlja prijaznejši in trdnejši medčloveški odnos.Velike teme v zgodovini razvitega sveta: vera, upanje, ljubezen pa tudi tiste manj proklamirane, svetost in smisel življenja, celo naravne zakonitosti, izgubljajo svoj pomen.Nikakor pa ne svojega pravega bistva. Nekako so se v zavesti ljudi razduhovili. Ostajajo le še samo-za-upanje. Ali se je Resnica atomizirala na nešteto malih resničk, poljubno izbiranih. In te resničke se kot kresničke ali veščice razletijo po obnebju življenja. Pogosto se kažejo v obliki nezajez-Ijivih želja, drugič zopet v nezakoličenih potrebah, od vrha samoumevnih zahtevah, pregretih željah za uspehi, ne glede na preveliko ceno. "Ko sc v vetru resnica prebudi in tako nežno vate spremeni, da ne veš več, ali je ona ali si ti,” je zapisal moj prijatelj, pesnik Trobiš. Triumf vseenosti na močvirju temeljnega človeškega odnosa Toda ne! Prej opisane vrednote so nadomestile razne miks družbene scene ekscesov, pogostih polresnic, polovičnih parakomunikacij, paradržavnih podvigov oz. poslov sivih ali paraekonomskih prekupicij itd. Zdi se, da so razne oblike koruptivnosti ali kriminala na zahodu bolj sofisticirane, na Balkanu domačijsko brezskrupolozne, pri nas pa uspešno in zgledno podtalne. Zal pri nas za vse žit je in bitje, možne izbire in umetnost preživetja ter kvalitete življenja, premočno vedrijo in oblačijo vesoljna meteorologija politike oblasti, klientilizem, grobi egotizem. Dobro je znana ikonografija statusa, vsakodnevne notorične politizacije družbe, z.najdljivega pridobitniškega rokohitrstva, zgolj komercialne lepote in mladosti itd. Mitologija uspeha, hedonističnih podvigov spominja na tisto popularno nepisano pravilo: zgrabi, beži, prikrij, uživaj zdaj tu tja v nedogled po možnosti v pat dinamični poziciji biti in ne biti hkrati. U l l-RATURA Rast 5 / 2002 Kaj jaha našo mavrico dobrih obetov brez slabe vesti? Na drugi strani pa se v precej potratni državi, odtujeni družbi, razpirajo vprašanja družbene neenakosti, vsiljena filozofija preživetja, ranljivosti mladih, razmajane družine, splošne razvojne zadrge, odsotnost prave civilne družbe itd. Lahko in morali bi bistveno tudi preko alternativ, nacionalnih programov v kulturi, vzgoji in izobraževanju, sociali, zdravstvu postoriti več in bolje, tako selektivno kot razvojno.Tu prihajajo v ospredje, poleg realizacije varstva človeko- vih pravic in svoboščin, vse bolj nove paradigme o kvaliteti življenja na področjih zdravja kulture, interesnih dejavnosti itd. Zelo obetavne so še organizacije mrež novih, nevladnih in neprofitnih dejavnosti. Te nove vsebine so duša in obraz družbe za reševanje njene razslojenosti in odtujenosti. Seveda brez. racionalno celostno domišljene, sistemsko usklajene strategije, tega ni možno izpeljati. Komaj kdaj preberemo, slišimo, a še kako dobro vemo tisto o anonimnih zglednih družinah, neznanih umetnikih življenja odprtih rok in čistega srca, iskrivega duha. Premalo o podvigih mladih, pokončnosti ostarelih, bolnikih, invalidih ter drugih, ki še niso izgubili kompasa pravih vrednot za pokončnost pa tudi gravitacijo življenja doma ali v naravnem okolju. Aviza razumništva za vizo v nov razvojni zagon Resno pogrešamo veljavo inovativnih dosežkov lastnega znanja, zagon učeče se družbe, zagotavljanja perspektive mladih, resnične podpore za ohranitev in razvoj kulturnega poslanstva, vseh dejavnikov nacionalne samobitnosti. Trdno pa upam, da vsa znanja in moči, volja na Slovenskem ne bodo "karambolirali" na hitri cesti globalizacije zaradi prevelikega in tveganega družbenega razslojevanja ali celo neposredno ogrozili naš temeljni medčloveški odnos. Marketinga človečnosti pač še ne poznamo. Pa tudi delnice zaupanja žal nimajo prave cene oz. veljave. Materialno etične škarje pa so že tako potuhnjeno in neopazno zarezale v občutljivo ter krhko človeško oz. družbeno tkivo. Je postala etika pri nas že rahitična, kruhoborstvo ranjeno, družba pa preveč spolitizirana? Premoremo vsaj vnaprej neizogibno tiste prave volje moči in znanja za očiščeno strateško in razvojno ogledalo? Kaj gradi ali kruši osebna in skupna pričakovanja? Se stara nadziranja moči oblasti ter “trotizacija” njenega satovja umika oz. plahni novejšemu času naproti. Le-ta terja drugačno naziranje oz. “čebelizacijo” sodobnejšega satovja v razvojno naravnani pravičnejši državi? Kolikšna je še razvojna in duhovna razdalja, da se končno prevesijo za prevladajoč vpliv in moč civilne družbe z novimi in drugačnimi strukturnimi odnosi? Brez. novih in drugačnih delovnih mest tudi nezaposleni v Sloveniji nočejo po vsej verjetnosti več ostati "kolektivne delovne živali” ali pa epizodisti svoje življenjske oz. delovne drame. Biti človek, notranje osvobojen, eksistenčno varen je njegova najvišja človeška diploma. Biti moderna in razvojno naravnana država je najvišja odgovornost v Sloveniji. “Kulisenšibarji” zapovedane spolitizirane družbene scene pri nas bodo najbrž, kot npr. na Švedskem, kar sem pred leti opazil sam na študijskem obisku, ostali brez pravega dela. Le kdo je mladim odtrgal njihove čudežne cvetove lepote in ponudb življenja r brezposelnostjo in kruljavo perspektivnostjo? Te odtrgane in posušene cvetove izgubljenih upov mladih najdemo žal r delovno borznih "herbarijih ", najdevamo jih tudi v "osiveli" ekonomiji, ne pa na cvetočih poljanah ustvarjalnega življenja. I.ITHKATIJRA Kast 5 / 20(12 NOVA VPRAŠANJA-STARI ODGOVORI Je prenošeno upanje naših ljudi v tej državi in laki družbi že doseglo kritično dno oz. svojo tvegano obračalno točko? Ali so univerzalne vrednote ter tudi osebne vrednostne presežne orientacije mimo svo- Cveto Gradišar jih interesov, koristi že izčrpane v svoji vsebini pa tudi zavezanosti? ti in usmili £0 njihova idealizacija na eni strani in zlorabe na drugi strani res že klavrno spustile svojo dušo in končale v vrednostni ropotarnici družbe? Bo morda zmanjkalo zanesenih dušebrižnikov ali trčenih idealistov poklicno, človečnostno, včasih tudi nevrotično obremenjenih, pregorelih? Že res, da je eno oznanjati, drugo pa to živeti. Še težje pa to vse preživeti. Tem težje, če npr. pri nas na drevesih življenja politika in profit režeta zelene veje upov, da bi uresničili osebna in skupna pričakovanja. Zalivajo pa se samozadostne suhe korenine birokracije. Po vsem tem pa naj bi dočakali še rekordno letino bruto družbenega pridelka. Za socialni in uradniški mir! Misli vertikalno. Deluj horizontalno, a ne razpršeno. Osvobajaj se pa podtalno. Kam pluje slovenska ladja skupne usode v razvojnem brezveterju? Zdi se, kot da bi pluli s kapitanom, opitim z zgodbo o uspehu, s krmarji, ki jim notranji kompas vleče le preveč na svojo stran, ne pa na skupno obetavnejšo pot. Zaradi prejšnih poškodb na čereh javnega zaupanja in izneverjenih volilnih praznih obljub naše državno plovilo, lesenjača, že prepušča vodo. Očitno so bili pri konstrukciji in nadzoru mnogi čez les. Poleg vsega je podrt jambor medsebojne strpnosti ter narodnega ponosa. Mnogi potniki so “zmahani” zaradi morske bolezni izsanjane resničnosti. Pred evropsko in globalizacijsko nevihto so rešilni pasovi že razdeljeni. A kot vedno samo izbranim. Ker vladni avion ni tudi helikopter za reševanje na nemirnem morju, bo mogoč samo prelet nad tonečo barko razvojne davkoplačevalske usode ter milostnega preživetja premnogih. Smisel življenja ni hcc, zgodbe o raznih posplošenih uspehih in zadovoljstvih pač! Uspeh v življenju posameznika je lahko kot osebna žetev za njegov trud in znanje. Smisel za življenje pa je bližje intimni molitvi, da bi se razodele mnoge pomembne skrivnosti in razrešile velike preizkušnje človeka in njegove naravne sredine. Mislim, ikt ima vsak uspeh svojo razpolovno dobo in rok trajanja. Sicer bi se uspavali ali prevzeli. Zato pa so veliki uspehi prijateljstva, predvsem pa ljubezni, skrili in anonimni, vendar kot stvarnik v človeški podobi vsepričujoči. Brez. njih človeštvo ne preživi. Uspeh, ki je samemu sebi namen, naplavlja samoljubje. Smisel samouresničevanja ga odplavlja. Ko postaja bistvo zgolj uspešnost, le-ta zasužnuje. Kadar pa spočenjamo osebni smisel kol nujno bistvo, nas to obratno osvobaja. Pri tem gre za psihološke procese z odgovorno izbiro, ki jo nato kompetentno ponotranjimo. Uspeh se dostikrat zlahka prepozna. Vozi se z nasmehom in okrašeno kočijo ali odprto limuzino. Smisel počasi, a zanesljivo peš caplja za njim. In ga, čeprav včasih šele proti koncu življenja, če ne prej, tudi vselej pomirljivo prehiti. I.ITLRATIJRA Rast 5 / 2002 “Nosil sem vas na orlovih krilih duha in vas pripeljal nazaj k sebi” (Nietzsche) Tam na razburljivih poljanah življenja, polni naših vznemirljivih presenečenj, dvomov in razpotij, se najdemo iz vseh vetrov in seveda raznih človeških globin. Ljudje prihajajo lahko iz pekla bolečin, gor- Cveto Gradišar ESEJ O SMISI.U IN USPEHU ja in samote. Drugi zopet so se podali na pot od nebeške smeri s kelihom najvišje dobrote, ki jo premorejo. Z očiščeno dušo v mlado jutro žele razlivati milost odpuščanja in prerajajoče brezpogojne ljubezni. Spet drugi tu poiščejo predah ali osvežitev pregretega sivega vsakdana. Ljudi ne delimo le na dobre in slabe, pametne ali nespametne itd. Ostaja pa ostra meja med razumevanjem in nerazumevanjem ljudi v kulturi oz. nekulturi medsebojnosti. Pridi Vesla v ta prijazen in lej) dom. Pridi s toplimi čustvi Prijateljstva. Ponesi s seboj svoj razum, svojo energijo in strast, da se združijo z močjo in dobroto skupnega dela. Spominjam se te. Luč si, ki vedno gori v moji duši. 1 lomerjeva hvalnica svečenici LITERATURA Rast 5 / 2002 DRUGAČNOST, ROPOT IN OZEMLJITEV V EKSTAZI ČUTNIŠTVA ALI PRESEŽNA AVANTURA ČLOVEKOVEGA DUHA? So ljudje, ki so takšni ali drugačni. So tudi drugi, ki so prav takšni. Nekateri pa so vendarle tudi še nekaj drugačni. Prav ti so nekaj izjemnega. Zajema drugačnost bolj razkazovanje ali ustvarjalnost, torej provokacijo oz. predvsem kreativnost ? Prava kreativnost je brez. dvoma tudi provokativna. Obratno pa sama provokacija še ni kreativna. Zgolj videz oz. manifestacija so dokaj nasilne. Sama vsebina, njena izpovednost ali sporočilo brez konteksta in oblike pa ima vse značilnosti poljubne neurejenosti. Prav verjetno obstajata ali se umeščata manjša razdalja in napetost med osebno drugačnostjo in zunanjim okoljem. Vprašanja večje ali manjše enakopravnosti pa imajo zlasti družbeno ozadje. Potemtakem so notranji psihični prostori pri posamezniku večji in sorazmerno bolj odtujeni. Sehevidnost ter samorazumevanje v razsežnosti doživljajskih izkušenj pri različnih situacijah so pogoj za kvalitetno komunikacijo. Uskladitev notranjih projekcij na okolje in različna osebna pričakovanja pa je izjemno kompleksna in zahtevna. Večkrat tudi sebi nedoumljiva, predvsem pa je zelo subjektivna. Razni posebneži, originali, genialni čudaki so vedno razgibali in bogatili umetniško ali življenjsko sceno v vseh sredinah in časih. Uniformiranost in konlormnost sta v vsakodnevnem življenju korektni, a večkrat premalo inventivni in izvirni. V takih prilikah se premalo tvega, da bi se izpostavili. To gre tudi na rovaš barvite izjemnosti, enkratnosti slehernega posameznika. V stikih in pogovorih z ljudmi je velikokrat preveč taktiziranja splošnega preračunavanja oz. kalkuliranja. Vpletajo se pogosto razpršeni interesi pri modernem človeku. Netoleranea pogosto izhaja iz. odtujenosti, ko ni še pravega razumevanja, ko se zaupanje še ne vzpostavlja zlahka. Odljudnost in predsodki med ljudmi lahko izvirajo psihodinamsko tudi iz. “prestrašenega zastraševanja” drugih. Tesnobna občutja spočnejo prenošeni osebni problemi komunikacijske zadrge. Premalo je na razpolago pristne spontanosti. Pri tem pogosto zmanjkuje prostega časa. Često si ga slabo organiziramo. Osebne odločitve in postopki pa so tudi temu primerni. Manj uspešno igranje različnih vlog pri 404 posamezniku v življenju pa to še bolj zakomplicira Cveto GrudiSar Drugačnost je možno predrugačiti, če začnemo najprej pri sebi z i si J o smislu in usim-.iui |ep0j0 j„ Zarjo novih spoznanj. In Bog je ustvaril različne ljudi, da bi pisal vedno drugačne zgodbe. Igro življenja je pustil ljudem samim, da bi se razlikovali in prepoznali med seboj. Vsekakor pa jih ni oštevilčil. Včasih se nam zdi drugačnost npr. pri Romih, istospolni usmeritvi, drugič pa tudi doma ali v službi, naporna in zatožena. Zunanje plotove preskočiš ali zaobideš. Notranje pa je potrebno prijazno in zavzeto razgraditi sam pri sebi. Dosti lažje in hitreje, ko vzdramimo svoje notranje zaklade. Na drugi strani pa je tudi res, da si včasih zamislimo, kako smo še dodatno kaj posebnega. Nerodno je takrat, če skušamo to še demonstrirati na tak ali drug nevšečen morda zaradi kakšne koristi. Lahko pa tudi zaradi svoje ranjene samopodobe zapademo v svojo nadkompenzaeijo. Tudi drugačni niso napačni, so neizogibnih sprememb lačni, nad razgrelo civilizacijsko puščavo tako blagodejno oblačni. V družbeni zatohlosti notranje osvežujoče zračni, nikoli v življenju samo mračni. Ta so vendar v zavetju Stvarnika in na krilih svojih usod tako zelo podobni skoraj isti. Na Slovenskem smo žal še v veliki večini v ali poleg družbene patologije strukturiranih odnosov formalno uradno in v javnomnenjskih raziskavah, evidencah ali davkoplačevalsko sortirani. Največkrat naj bi si formalno lahko izbirali svojo pot v delu in življenju, seveda kakor kdo in kakor koli je sploh možno izbirali ob omejenih možnostih. Na drugi strani pa družbena neenakost, socialna varnost ranljivost mladih, položaj slovenske družine spominjajo, kot da bi bila naša usoda kitajski porcelan na potresnem področju družbenega vrenja in življenjskih pretresov. Gotovo mimo tiste kruhoborske filozofije življenja obstoja tista druga. To je modrost srca, umetnost ljubezni in klenost duha. Teh vrednot nikakor ne bi smeli zaradi kakršnihkoli interesov ali koristi jemati vnemar ne z osebne ne z družbene plati. Poznati samega sebe, pomeni razumeti in začutiti sočloveka v sebi in ob sebi. Monodrama človeka se razteza v loku med njegovimi željami na eni in doseženim na drugi strani. Naša človeška nepopolnost je univerzalna. Možnost njegove samoprenove neskončna. Neznanje o vsem tem pa skoraj pogubno. Sebevidnost brez lastne odslikave je slepa. 1.11 KR ATU RA Rast 5 / 2002 MITJA BERCE BREZ NASLOVA, 1990 mešana tehnika na papirju, 30 x S3 etn RAST - L. XIII BALTAZARJEV LABORATORIJ V Novem mestu /daj že skoraj dve leti deluje skupina /a gledališče 3 Mini in Baltazar. Čire /a skupino, katere eno poglavitnih vsebinskih izhodišč je spodbujanje raziskovalne in teoretične dejavnosti, povezane z gledališčem bodisi v okviru regionalno umeščene gledališke stvarnosti bodisi v kontekstu obravnav temeljnih gledaliških pojmov oziroma interdiseiplinarnih vpogledov v gledališko ustvarjalnost. V tem oziru se je znotraj skupine pred letom dni oblikoval poseben program, imenovan Baltazarjev laboratorij, ki naj bi zagotavljal oblikovanje in deloma tudi izpeljavo tistih vsebinskih jeder, ki se v danem prostoru in času zdijo relevantna in vredna pozornosti. Ena prvih zadolžitev Laboratorija je bila vzpostavitev gledališke kritike kot nenadomestljivega dela gledališkega ustroja, namreč kritike, ki je bila (deloma še vedno je) v novomeškem in širšem dolenjskem prostoru kratkomalo odsotna. Poleg tega se je znotraj njegovega programa izoblikovala vrsta drugih projektov, ki se gledališča dotikajo posredno; s stališča drugih področij, denimo psihologije, antropologije, organizacije ali neposredno; gledališko-zgodovinsko, gledališko-te-oretično. Čeprav je program dvakrat zapored kandidiral na razpisu za sofinanciranje projektov na področju kulture Mestne občine Novo mesto, je, tudi po pritožbi, ostal nepodprt, kar dejansko pomeni, da raziskovalni projekti, čeprav v mnogih ozirih ključnega pomena za razumevanje novomeške gledališke problematike, veliko več od moralne podpore pri 3 Mini in Baltazarju niso mogli dobiti. Kljub temu se znotraj programa že izdelujejo vsebinske smernice za prihodnje dve leti, ki bodo nadaljevale raziskave z omenjenih področij in z njimi v strokovnem smislu skušale relevantno vplivati na razumevanje gledališča. Na lastnem pragu in drugod. V tej in naslednjih številkah revije Rast bodo objavljeni trije prispevki, nastali v dosedanjih pogojih dela. Dva se dotikata novomeške gledališke problematike iz ločenih zornih kotov, iz zgodovinskogle-dališkega in kot vizija obstoja gledališča v Novem mestu, tretji, ki je objavljen prvi, pa predstavlja pomembno izhodišče pri dojemanju osebnosti igraleev s stališča psihologije in predstavlja relativno osamljen primer spajanja psihološke stroke z naravo gledališča. Prispevek bo v kompleksnejši obliki že konce letošnjega leta predstavljen v znanstveni monografiji Pogledi na samopodobo. Branko Jordan, predsednik Društva 3 Mini in Baltazar ŠT. 5(83) OKTOBER 2002 Saša Ucman SAMOSPOŠTOVANJE IN SAMOPODOBA IGRALCEV Psihološke raziskave in posledično literatura, ki bi natančneje obravnavala probleme igralske umetnosti oziroma njene izvajalee igralee, so v svetu prej izjema kot pravilo, v slovenskem prostoru pa raziskav, ki bi se dotikale zgoraj omenjene tematike, do nedavnega takorekoč ni bilo. V okviru umetniške ustvarjalnosti je najmanj znanega ravno na področju izvajalskih umetnosti (angl. performing cirts), med katere poleg opere, baleta, plesa in filma uvrščamo tudi gledališče. Raziskave, v katerih so ugotavljali osebnostno strukturo umetniških ustvarjalcev, so obravnavale predvsem osebnosti slikarjev, pesnikov, pisateljev in glasbenikov (Kvaščev, 1976; Vigotski, 1975; Trstenjak, 1981), igralcev pa med njimi ne najdemo ali so le omenjeni. Rennae Mason (1986), psiholog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem samopodobe igralcev in študentov igre, se sprašuje, kako je mogoče, daje področje, kije tako zanimivo, privlačno, polno stereotipov in pogosto tema javnih diskusij, tako slabo raziskano. KULTURA Rast 5 / 2002 Vzroki za pomanjkanje raziskav o osebnosti igralcev ProligleJališko sta!išče Na znanstveno neraziskanost področja gledališke umetnosti, vključno z osebnostjo igralca, so gotovo vplivala ambivalentna stališča do gledališča in nezaupanje igralcem, ki izvirajo že iz. časa antične Grčije in so se kasneje razvijala skozi vsa zgodovinska obdobja. Tako se je denimo Platon bal potencialnega političnega vplivanja gledališča in njegove zmožnosti, da ustvari družbene spremembe (Ravnjak, 1991), v starem Rimu igralci niso imeli nobenih civilnih pravic; niso smeli služiti vojske, do smrti so morali ostati v svojem poklicu in tudi njihovi otroci so smeli opravljali le poklic igralca. Cerkev je igralcem naložila novo oviro; če so hoteli postati kristjani, so se morali svojemu poklicu odpovedati. Cerkveni dostojanstveniki niso poznali razlike med umetnostjo in realnim življenjem in so trdili, daje zločin, ki ga igralee odigra na odru, enakovreden pravemu zločinu, s čimer so pripomogli k še večjemu neodobravanju igralcev. Teatrolog Jan Kott (1985) v svojih znamenitih esejih ugotavlja, da "je igralstvo privzemanje tujih obrazov, hlinjenje tujih duš in zato je bilo v krščanski tradiciji, v kateri ni mogoče zamenjati duše ne telesa, igralstvo pogubljeno kot smrtni greh. Samo hudič se lahko utelesi v tujih dušah”. V razponu razsvetljenstva je Diderot, kljub temu da je občudoval igralčev talent, še vedno zaničeval igralca in trdil, da lahko tako mojstrsko posnema čustva zato, ker sam nima značaja, še posebej pa je bila obsojana vloga ženske v gledališču, ki so jo, tako Rousseau, enačili s prostitutko; njena vloga naj bi bila igrati vlogo žene in matere. Aristotel (1982) v svoji Poetiki, ko razlaga definicijo tragedije in njenih sestavnih delov, v poglavju o značajih piše, da “je najvažnejše, da so značaji dobri ... dobrota je možna pri vseh vrstah ljudi, celo pri ženskah in sužnjih, čeprav je ženska bitje nižje vrste ... ženska je po značaju lahko pogumna, ni pa umestno, če je pogumna in podjetna tako kot moški”. Igralska umetnost je Itipna S. Reciniello (1991) navaja tri glavne razloge za pomanjkanje raziskav na področju osebnosti igralca. Prvi in s strani večine raziskovalcev, ki so preučevali osebnost umetnikov, tudi največkrat omenjen, je trenutna narava igralčevega dela. Dramatik napiše zgodbo, igralec pa je živ instrument svoje umetnosti, kjer ni otipljivega ustvarjalnega produkta. Na drugih področjih umetniške ustvarjalnosti je mogoče preučevati osebo, proces ali pa umetniški produkt, v igralski umetnosti pa je oseba proces in proces produkt. Biti proces in produkt svoje umetnosti hkrati pa je velikokrat zelo naporno. Stanislavski (1977) vidi osnovno razliko med igralcem kot umetnikom in umetniki drugih umetnosti v tem, da slednji ustvarjajo, kadar so inspirirani, igralci pa morajo inspiracijo znati nadzorovati in jo priklicati v trenutku, ko poteka predstava. Igralska umetnost je izvajalska Naslednji pomemben razlog je sodba, da gledališka umetnost ni ustvarjalna, temveč le izvajalska umetnost (Wallach in Wing, 1969). Zagovorniki te teze trdijo, da ustvarjalnost ne more biti faktor gledališke umetnosti, dokler so igralci vezani na dramski tekst oziroma scenarij. Vendar pomeni dramsko ustvarjanje mnogo več kot le izvajanje besed in idej dramskega teksta. Naslednik igralske tehnike Stanislavskega, Lee Strasberg, razlaga, da "vedno, kadar vidimo igralca v določeni vlogi, vidimo igralca, ki oblikuje nov značaj. Glavne ideje za ustvarjanje lahko dobi od avtorja teksta na isti način kot slikar, ki slika določen objekt, dobi navdih in idejo pri tem objektu, toda kar ustvari, je odvisno od njegovih notranjih ustvarjalnih kapacitet, njegove domišljije in sposobnosti.” KULTURA Rast 5 / 2002 Psihoanalitična tradicija raziskav Morda najbolj zanimiv odgovor na vprašanje, zakaj področje dramske umetnosti ni bilo bolje raziskano, izhaja iz pristopa, ki je prvotno izšel iz psihoanalitične tradicije in je skušal identificirati podobnosti med igralci in duševno bolnimi osebami v okviru teorij ekshibicionizma, narcisizma in nizke samopodobe. Iz sinteze raziskav, ki izhajajo iz psihoanalitične tradicije, kot skupni imenovalec izstopa ugotovitev, da igralci trpijo za pomanjkanjem močnega občutka sebe, da so histerične in shizoidne osebnosti, pretirano ekshibicionistični, narcisis-tični, nagnjeni k stresu in anksioznosti in imajo izkrivljeno telesno samopodobo. Berhatsky (1988) igralce celo opiše kot osebe, lačne ogledala (angl. mirror-hungrvpersonalitv). Omenjene raziskave ne podajajo ravno vzpodbudnih interpretacij vedenja in osebnosti igralcev. Ena od možnih razlag za to je gotovo ta, daje nevrotično vedenje igralcev odgovor na naravo njihovega dela, na tekmovalni individualizem, ki je nujen, da preživijo, na visoko brezposelnost ali nepretrgan delovni urnik, kadar dobijo zaposlitev. Gre torej za povsem normalno reakcijo oseb na nenormalne razmere oziroma delovne pogoje. Raziskovalec Slovenskega gledališkega muzeja ŠtefanVevar (1996) te razmere imenuje konlliktna narava igralskega poklica, kamor uvršča ostro selektivnost že pri vpisu na igralsko akademijo, vprašanje zasedenosti ali nezasedenosti v gledališču, navzkrižje med želenimi velikimi vlogami in nehvaležnimi malimi vlogami, življenje pod stalnim drobnogledom kritike in publike itd. KULTURA Rast 5 / 2002 Pregled raziskav o osebnosti igralcev Čeprav je večina raziskav s področja osebnosti igralcev starejšega datuma in so nekatere metodološko pomanjkljive, je njihova vrednost kljub temu neprecenljiva, zlasti ker lahko na njihovi osnovi izvedemo novejše, bolj poglobljene in metodološko popolnejše raziskave. V preteklem desetletju je začelo število raziskav na področju osebnosti igralcev naraščati, predvsem v ZDA, kjer najdemo veliko doktorskih nalog na temo osebnosti igralcev, leta 1990 pa je v Londonu potekala tudi prva mednarodna konferenca na temo psihologije in izvajalskih umetnosti. Cilj konference je bil združiti posameznike različnih strok (akademike, klinike, umetnike), ki se ukvarjajo s psihologijo in izvajalskimi umetnostmi, da bi skušali podati odgovore na vprašanji: Kaj lahko psihologija, psihiatrija in druge humanistične vede ponudijo umetnikom pri premagovanju težav v njihovem poklicu oziroma kako lahko le-ti izboljšajo svoje umetniške dosežke ter kaj nam dramski proces pove o človeški naravi igralca? Kot rečeno, so v slovenskem prostoru raziskave, ki bi raziskovale osebnost igralca, še redkejše kot v tujini oziroma tovrstnih raziskav do nedavnega sploh ni bilo (Ucinan, 2002). Omembe igralcev najdemo v literaturi o ustvarjalnosti, natančneje, v okviru umetniške ustvarjalnosti. Trstenjak (1981) igralca kot umetnika sicer omenja, vendar seje v svoji razpravi bolj posvetil umetnikom drugih zvrsti, ker naj bi bila igralska umetnost tako hipna in neulovljiva, da jo je težko preučevati. Štefan Vevar (1996) je v svojo raziskavo o psihosociološkem portretu slovenskega igralstva vključil tudi prispevek Karakterna specifika igralstva, a že v uvodu opozoril, daje naslov drzna hipoteza, ki je ne bo mogel dokazati, ampak prej osvetliti, ilustrirati. Svojo raziskavo je, glede na to, da problemskih študij s tega področja ni, zasnoval na vsem gledališkem gradivu, kije bilo na voljo, ter v sklepu navedel pet značajskih atributov, ki jih je v okviru svojega dela lahko potrdil: narcisizem, svetoboljnost, resigniranost, premalo premišljena impulzivna dejanja ter čezmerno življenje. Avtorje izvor nagnjenosti k narcisizmu videl v intenzivnem čustvovanju ter naravi gledališkega okolja, ki gaje označil kot stimulativnega, pa tudi kol kritičnega in selektivnega. Nezadoščenost ali svetoboljnost naj bi po avtorjevem mnenju izhajala iz nasprotja med idealnimi in realnimi pričakovanji stvarnosti, idealna pričakovanja pa naj bi bila pri igralcih zaradi narave njihovega poklica višja kot pri drugih ljudeh. Prekomernega življenja ne dojema kot značajsko lastnost, temveč prej kot njen “izraz močne čustvene komponente, ki utiša glas razuma”. Iz preučevanja biografij številnih igralcev (od leta 1918 do leta 1970) Vevar (prav tam) na koncu razprave zaključuje, da se narcisizem, seveda v spodbujevalnih okoliščinah, pojavlja v vsakem času in je impulzivne narave, medtem ko se svetoboljnost in resigniranost pojavljata v igralčevi poznejši ustvarjalni dobi in lahko trajata dlje časa oziroma se tovrstni razpoloženji lahko poglabljata. Prva psihološka raziskava o osebnosti igralcev na Slovenskem je bila na študentih dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, lllm in televizijo v Ljubljani izvedena pred nedavnim (Ucman, 2002). Ukvarjala se je s samospoštovanjem in posameznimi strukturnimi vidiki samopodobe (realni odvisni in neodvisni vidik samopodobe ter idealni odvisni in neodvisni vidik samopodobe) pri študentih dramske igre in umetniške besede ter rezultate primerjala s študenti, ki niso študirali na nobenem izmed akademijskih študijskih programov (glasba, slikarstvo). Vrednost tega delaje predvsem v tem, da se niso potrdili stereotipi, ki imajo pogosto zasnovo v starejših raziskavah s področja psihologije igralcev, namreč, da imajo igralci oziroma posamezniki, ki se odločijo za študij igre, višjo samopodobo in samospoštovanje od druge populacije. Ti dve visoko izraženi lastnosti pa se posledično pogosto povezujeta s trditvami, da so igralci pretirano nareisistični in ekstravertni. Omenjena raziskava ne potrjuje teh razlik oziroma vsaj zavrača tezo, da osebe, ki nameravajo študirati igro, ž.e apriori posedujejo nareisistične osebnostne lastnosti. Samopodoba in samospoštovanje igralcev Opredelitev pojmov samopodobe in samospoštovanja Posamezna življenjska obdobja, raznovrstne življenjske vloge, bolj ali manj kvalitetno zaigrane, in tudi posamezni delčki istega dne v vsakem izmed nas rišejo nešteto obrazov, naših jazov, katerih vsota nas predstavlja zunanjemu svetu kot natančno določeno osebo, prepoznavno v prostoru in času. Vsota vseh naših jazov za vsakega posameznika predstavlja pomemben psihični konstrukt, ki ga strokovnjaki različno imenujejo: seb-stvo, samopodoba, identiteta, socialni jaz itd. M. Nastran Ule (2000) pojem sebe opredeljuje kot množico odnosov, kijih posameznik vzpostavlja do samega sebe. Gre za občutek lastne kontinuitete v prostoru in času ter za to, da drugi prepoznajo to kontinuiteto. Samospoštovanje je sestavni del pojma sebe in kljub temu da ponekod naletimo na sinonimno uporabo samospoštovanja in pojma sebe, ne smemo prezreti dejstva, da samospoštovanje vedno vključuje vrednostno sodbo o sebi, pojem sebe pa lahko sestavljajo tudi čisti opisi, ki so vrednostno nevtralni. Rosenberg (1965) opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno stališče do samega sebe, kjer pozitivno stališče ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je, da se ceni, daje zadovoljen sam s sabo, obratno pa se oseba z. nizkim samospoštovanjem ne ceni, ne odobrava svojih lastnosti itd. KULTURA Rast 5 / 2002 41 1 Samopodoba ipralcev Največ raziskav, ki so se ukvarjale s samopodobo igralcev, je bilo orientiranih na raziskovanje učinka igranja dramskih vlog na igralčevo zaznavanje sebe. Raziskave so bile izvedene tako na študentih kot na odrasli populaciji igralcev in dobljeni rezultati podajajo mešane zaključke. V določenih raziskavah (Smith, 1971; Neuringer in Willis, 1995) je bilo ugotovljeno, da igranje vlog nima vpliva na igralčevo sebstvo, v drugih (Moore, 1935, po Mason, 1986), da se zaradi igranja vlog lahko poveča stopnja samospoštovanja in samopodobe igralca, v tretjih (Timmons, 1945, po Mason, 1986; Wilshire, 1982) pa, daje vpliv igrane vloge na igralca negativen in prispeva k dezorganizaciji sebstva. Na številne raziskave o vplivu dramskih vlog na igralčevo samopodobo so vplivale predvsem raziskave, v katerih so strokovnjaki preverjali učinek igranja vlog na posameznika in skupino ter ugotovili, da igranje vlog vpliva tako na spremembo stališč kot tudi vedenja, emocij in celo osebnosti. Kljub temu da raziskave kažejo, da najverjetneje obstaja učinek igranja vlog na igralčevo sebstvo in posledično tudi, da igralci posedu- KULTURA Rast 5 / 2002 jejo drugačne osebnostne lastnosti kot posamezniki, ki si niso izbrali tega poklica, je stopnja identifikacije odvisna tudi od pristopov k igranju vlog. Tehnika, ki jo je razvil Stanislavski, zahteva od igralca resnično občutenje vsake zaigrane emocije in sc tako razlikuje od Brechtove tehnike distančnega realizma, v kateri je ta v celoti zavračal igralčevo vživljanje v vlogo. .1. Hammond in Edelmann (1991) sta v svoji raziskavi ugotovila, daje učinek dramske igre na igralca različen, kar je odvisno tudi od njegove osebnosti, strukture samopodobe. Kot odgovor na vprašanje, ali dramska vloga vpliva na igralčevo zaznavanje sebe, avtorja (prav tam) ponujata Piagetovo (1975) teorijo asimilacije in akomodacije gledališke vloge; vloga privede v ospredje aspekte sebstva, ki so obstajali že pred igranjem vloge, vendar niso bili prisotni v igralčevi zavesti. V okviru rezultatov raziskave avtorja zaključujeta, da lahko igralci igrajo dramske vloge, ki sojini značajsko podobne, in emocije, ki so del njihove osebnostne strukture, zavestno ali zunaj zavesti. Tovrstne raziskave so pomembne iz več razlogov: Pogoste so izjave igralcev, da med igranjem določene dramske vloge postanejo del nje in tudi za odrom ostanejo pod vplivom značajskih lastnosti vloge. Morda najpomembnejše je dejstvo, da prav igranje določene vloge v terapiji in psihodrami lahko spremeni posameznikove dotedanje navade in stališča, kar je dokazal že ustanovitelj psihodrame, Jakob Moreno (2000). Velik problem predstavljajo tudi pričakovanja medijev in publike, ki igralca pogosto dojemajo kot lik, ki ga trenutno igra, in ne osebo, kakršna je v resnici. Je mogoče, da tovrstna pričakovanja povzročijo konflikt med igralčevim zaznavanjem sebe in gledališko vlogo, ki jo igra? Če skušamo odgovoriti na vprašanje s pomočjo teorije kognitivne disonance, sledi, da utegne vsaka diskrepanca zaznavanja sebe povzročiti kognitivno disonanco, kadar je posameznikovo sebstvo definirano in stabilno. Rezultat tega je občutek neugodja, ki posameznika vodi k spremembi trenutne situacije: lahko konformno sprejme pričakovanja drugih ali pa ostane zvest sebi, lahko sklene kompromis med obema vlogama ali pa se konlliktu popolnoma izogne in ne priznava, da obstaja. Od posameznika je odvisno, katero od možnih rešitev si bo izbral, da bo dosegel predhodno stanje ravnotežja. Samopodoba študentov igre Rennae Mason (1986) je preučeval samopodobo študentov igre, jo primerjal s samopodobo študentov, ki niso študirali igre ter med drugim predpostavljal, da bodo imeli študenti igre manj stabilno samopodobo od študentov v kontrolni skupini. Rezultati raziskave so potrdili njegovo hipotezo o manj stabilni samopodobi študentov igre. Nasprotno pa raziskava avtorice pričujočega teksta (2002) ni potrdila razlik med študenti. Potrdi la pa je hipotezo, daje skupina študentov igre bolj homogena glede na spol kot ostala skupina študentov, saj se je pri kontrolni skupini študentov izkazalo, da imajo ženske bolj izraženo odvisno samopodobo od moških, pri igralcih pa v odvisni in neodvisni samopodobi med spoloma ni bilo razlik. Obstaja več razlogov, zakaj se ženske igralke ocenjujejo podobno kot njihovi moški kolegi ter zakaj nimajo bolj razvite odvisne samopodobe, kot to dokazujejo številne študije. Predvidevamo lahko, da v Saša Ucman samospoštovanja: in SAMOPODOBA IGRALCHV KULTURA Rast 5 / 2002 socialnem okolju, v katerega so postavljene ženske igralke, ne bi uspešno preživele, ec bi imele šibko samopodobo in samospoštovanje. Verjetno je, da so si umetno zvišale vrednotenje sebe, saj si navzven zaradi tekmovalne in individualne narave igralskega poklica ne upajo pokazati svojih strahov in morebitne labilne samopodobe, ker bi s tem ogrozile svoj obstoj in prepustile mesto tekmicam. Slabši položaj žensk v gledališču je že zgodovinsko pogojen, saj je bila igralka vse do 20. stoletja zaničevana in enačena s prostitutko in ne profesionalko v svojem poklicu (Lane, 1973). Poleg “lahke ženske” se je igralk oprijel tudi predsodek o nizki inteligentnosti (Reciniello, 1991). Prikrajšanost žensk v gledališkem svetu pa sc tako v svetu kot pri nas začne že z vpisom na študij igre, saj je razmerje sprejetih posameznikov na Akademijo v skladu z. zastopanostjo vlog v dramski literaturi skoraj vedno v prid moških. Seveda pa ni nujno, da sta si oba spola podobna pri vrednotenju sebe zavoljo igralk, ki naj bi za uspešnejše znajdenje v gledališkem poklicu prevzele moške lastnosti, kot so tekmovalnost in samostojnost, temveč so lahko tudi moški igralci listi, ki jim je bližji “ženski princip”, na kar opozarja Barr (1972) in poleg tega izpostavlja še homoseksualnost, ki je po njegovem mnenju v veliki meri prisotna med igralci. Tudi Reciniello (1991) navaja, da je eden izmed pogostih predsodkov o igralcih, da so mehkužneži in torej ne dovolj “pravi predstavniki svojega spola”. Igralci o javnem mnenju Se mnenje igralcev sklada s stereotipi in tudi predsodki, kijih ima zunanja javnost o njih, se njihovo vedenje posledično, zaradi učinka samouresničujoče prerokbe, ujema s sliko, ki jo ustvarjajo mediji in nj i ho v i obč udovalc i ? Jasnejši vpogled v kompleksen odnos med umetnikovimi cilji in potrebami ter socialnimi zahtevami in pričakovanji okolja ponuja študija, v katero je bilo zajetih 220 igralcev, od tega približno polovico profesionalnih igralcev in polovico študentov igre (Reciniello, 1991). Udeleženci raziskave so med drugim odgovarjali na vprašanje, kakšno je po njihovem mnenju stališče družbe do igralcev. Večina jih je bila mnenja, da ima družba do njih zelo negativen odnos, da jih prezira, označuje kot egoistične, nemoralne, nedorasle in otročje, da jih enači z visoko družbo in glamurjem ter da so družbene predstave o njihovem poklicu popolnoma nerealistične in romantične. Številni so bili mnenja, da je javno mnenje pogosto ambivalentno, družba jih sočasno sovraži in jim je naklonjena, veliko jih je poudarilo predvsem pomanjkanje ali popolno odsotnost spoštovanja družbe do igralcev. Manjše število jih je menilo, da jim okolica zavida njihov poklic, da jih dojema kot drugačne, ločene od drugih posameznikov v družbi. Najmanj igralcev je bik) prepričanih, da jih družba občuduje in ima do njih pozitivno mnenje. Strah in zaskrbljenost igralcev nad družbenim stališčem do gledališča, njenimi zahtevami in pričakovanji je zgodovinsko utemeljen, saj poklic igralca in še zlasti igralke ni bil družbeno sprejemljiv vse do dvajsetega stoletja. Izoblikovanje lastne identitete je potekalo le s potrjevanjem znotraj skupine, njihovi odnosi do družbe pa vse do danes ostajajo nejasni. Reciniello (prav tam) kot perspektivo za izboljšanje takega stanja predlaga, da bi bilo v prihodnosti potrebno spodbujati psihološke raziskave o osebnosti igraleev: "Da bodo igralei začutili, Saša Ucman da so pomembni posamezniki družbe, mora bili razjasnjena njihova samospoš i OVANJI'. IN v|0ga jn mesto v družbi in psihološke raziskave lahko veliko pripo- morejo k temu cilju." Samospoštovanje igralcev Samospoštovanje, kot sestavni del samopodobe, predstavlja še bolj specifično in temu primerno manj raziskano področje igralčeve osebnosti, kar pa je tudi posledica različnega pojmovanja obeh pojmov, saj nekateri avtorji (Shaveleson, Hubner in Stanton, 1976) oba pojma uporabljajo menjajoče, z obrazložitvijo, da nikoli ni bilo utemeljenega znanstvenega dokaza za njuno ločevanje. Tako preučevanje samospoštovanja zavzema kvečjemu manjši del širše zasnovane raziskave kot v raziskavi Hammondove in Edelman-na (1991), kjer sta avtorja primerjala skupino osebnostnih lastnosti pri igralcih in ne-igralcih in mednje zaradi predsodkov o igralcih, ki naj bi bili nareisistični in orientirani nase, vključila tudi merjenje samospoštovanja. Avtorja zaključujeta, da so bile razlike v samospoštovanju med skupinama minimalne in tako zavračata negativne stereotipe o igralcih, ki so izhajali iz nekaterih predhodnih študij. Poleg ugotovitev, da ni razlik v samospoštovanju, sta ugotovila, da so igralci manj plahi in socialno anksiozni, bolj privatno samozavestni ter manj nagnjeni k dajanju socialno zaželenih odgovorov, kar je razumljivo, saj igralci pri raziskovanju psihe in značajev posameznih igranih vlog ter da se pri svojem delu lahko v celoti izrazijo, ne morejo upoštevati družbenih norm in ovir. Zaključki raziskave vsekakor spodbudno delujejo na načrtovanje novih raziskav ter pomembno pripomorejo k spreminjanju negativnih stereotipov. Samospoštovanje študentov igre Tako kol ni mogoče posploševati rezultatov, dobljenih na študentski populaciji, na celotno populacijo, zaradi svojstvenih zakonitosti, ki jih poseduje študentska populacija, najbrž podobne zakonitosti veljajo tudi za študente igre in zato rezultatov, dobljenih na takem vzorcu, ne moremo posploševati na starejšo igralsko populacijo. Se potemtakem samospoštovanje študentov igre razlikuje od samospoštovanja igralcev, imajo študenti višje oziroma nižje samospoštovanje? Raziskava na vzorcu slovenskih študentov igre ni potrdila razlik v samospoštovanju med študenti igre in drugimi študenti (Ucman, 2002). Kljub temu da študenti igre niso imeli višje ali nižje izraženega samospoštovanja, so bile ugotovljene pomembne razlike med skupinama pri eni izmed postavk Rosenbergove (1965) lestvice samospoštovanja (“Od časa do časa se počutim nič vreden ”). Študenti iz. kontrolne skupine so se pogosteje čutili nič vredni kot študenti igre, kar nakazuje pozitivnejše vrednotenje slednjih. KULTURA Rast 5 / 2002 Sklep Pomanjkanje raziskav v preteklosti o osebnosti igralcev je pripomoglo k oblikovanju številnih stereotipov in tudi predsodkov o igralcih. Gotovo so vzroki za pomanjkanje tovrstnih raziskav v zaničevanju igralskega poklica v zgodovini, še zlasti žensk, v psihoanalitični tradiciji raziskav z omenjenega področja in tudi z dilemo, ali je igra v gledališču sploh umetnost in igralce umetnik. Večina raziskav s področja osebnosti igralca je starejšega datuma, nekatere so tudi metodološko pomanjkljive, največ raziskav pa seje I.ITHRATURA Aristoteles (1985). Poetika, (druga, dopolnjena izdaja) Ljubljana: Cankarjeva založba. Barr, II. I.„ R. J. l.angs, R. R. Ilolt, L. Goldberger in G. S. Klein (1972). I.SD: Personalilv and Esperience. Ne\v York: Wiley. Bates. B. (1986). The way ofthe Ac-tor. London: Century. Berhatskv, C. (1988). A Psvchoana-litic .sliiily oj the Avtor. Ncvv York: 'Lite Union tor l:\perimenting Colleges and Universities. (doktorska disertacija). Hammond, J. & Ldelmann, R.J. (199Ib). The aet of bcing:personality characteristics of Professional actors, amateur actors and non-aetors. V G. D. Wilson (Ur.), Psychology and performingarts (str. 95-122). Amsterdam: Svvets &. Zeitlinger. Kolt, J. (1985). Gledališki eseji. Ljubljana: Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Kvaščev, R. (1976). Psihologija stva-ralištva. Beograd: Izdavačko informativni centar studenata. Lane, Y. (1972). Psychology ofthe ac-lor. Westport, Connecticut: Grecn-wood Press. Mason, R. (1986). The relationship heHveen theotrieal role playing. iden-tity aehievement, idenlitv consistenev and gender. San Diego: Calilornia sehool of prolessional psychology. (doktorska disertacija) Moreno, J. I.. & Moreno, Z. T. (2000). Skupine, njihova dinamika in psilio-draina. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Nastran Ule, M. (2000). Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Sophia. Neuringer, C. & Willis, R. A. (1995). The cognitivc psychodynamics ofac-ting: Charactcr invasion and direetor inlluence. Empirical studies oj the arts. 13 (1), 47-53. Piaget, J. (1975). The Developmcnt of I hought: lq u i I i brat ion of Cognitivc Structurcs. New York: Viking. Ravnjak, V. (1991). Umetnost igre. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije. osredotočalo na učinek igranja dramske vloge na igralčevo sebstvo. Predmet preučevanja so bili tako igralci kot tudi študenti igre in rezultati, dobljeni v raziskavah, podajajo mešane zaključke. Psihoanalitična tradicija raziskav v večini ugotavlja, da igralci trpijo za pomanjkanjem močnega občutka sebe, raziskave o učinku igranja vlog na igralčevo sebstvo si niso enotne, saj ene zaključujejo, da ima igrana vloga na igralca pozitiven vpliv in da pripomore k zvišanju igralčevega samospoštovanja in samopodobe, druge spet, da je vpliv negativen, in tretje trdijo, da vloga na igralčevo samopodobo nima vpliva. Novejše raziskave, ki so skušale določiti osebnostne lastnosti igralcev, kažejo, da osebnostni tip igralca ne obstaja, čeprav obstajajo določene lastnosti, ki so značilnejše za skupino igralcev kot za druge. Razlike v samospoštovanju in samopodobi so manjše, kot kažejo izsledki starejših raziskav. Tudi raziskovanje študentske populacije na slovenskem vzorcu študentov ni potrdilo stereotipov o višjem oziroma nižjem samospoštovanju in samopodobi študentov igre. Seveda pa se je potrebno zavedati, da gre za študentsko populacijo, z. malo ali nič delovnimi izkušnjami, zaradi česar tovrstne raziskave težko enačimo z raziskavami, ki obravnavajo profesionalne igralce. Razlike bi se morda pojavile, če bi preučevali vzorec profesionalnih igralcev. Obstaja verjetnost, da se razlike med skupino igralcev in ne-igraleev pojavijo kasneje, v obdobju zaposlitve, med študijem pa med skupinama še ni razlik. Razpredanje vprašanja v smeri, kaj je bilo prej, kura ali jajce, pa sproži enega izmed ključnih problemov in smernic nadaljnega raziskovanja: ali si igralci izberejo svoj poklic zaradi narave svoje osebnosti ali je narava poklica tista, ki spremeni njihovo osebnost? Seveda je enoznačen odgovor na tako široko vprašanje nemogoč, pa naj gre za argumente, ki zagovarjajo vplive dednosti, ali trditve, da so spremembe posameznika odvisne od vplivov okolja. Torej, na odgovor zakaj in ali so igralci osebnostno drugačni od druge populacije, bo potrebno opravititi še prenekatero študijo in raziskovanja zadnjih desetih let so dobra vzpodbuda za njihovo nadaljevanje. Rcciniello, S. (1991). Tovvard an understand-ing of the performing artist. V G. I). Wilson (Ur.), Psvehologv and performing arts (str. 95-122). Amsterdam: Svvets & Zeitlinger. Roscnberg, M. (1965). Soeielv and adolescent Self-lmage. 1’rincetone, NY, Princetone University Press. Shavelson, R. J., I lubner, J.J. in Stanton, G. C. (1976). Self-concept: Validation of con-struel interpretations. Revietv of Education-al Research. 46, 407-441. Smith, B. in l.azicr, G. (1971). Psychology and drama. Empirical Research in Theatre, I, 38-45. Stanislavski, K. (1977). Sistem II. Igralec in njegovo delo. Ljubljana: Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Trstenjak, A. (1981). Psihologija ustvarjal- nosti. Ljubljana: Slovenska matica. Ucman, S. (2002). Samospoštovanje in strukturni vidiki samopodobe študentov dramske igre in umetniške besede. Ljubljana: filozofska fakulteta, (diplomska naloga) Vigotski, L. (1975). Psihologija umetnosti. Psihologija umetnosti. L. Vigoitski. (str. 247-301). Beograd: Nolit. Vcvar, Š. (1996). Igram, torej sem. Prispevki za psihosociološki portret slovenskega igralstva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. Wallach, M. in Wing, C. ml. (1969). The TalentedStndents. Ncvv York: 11o11, Rineharl & Winston Ine. Wilshire, 13. (1982). Role playing and iden-tity: The limits of theatre as metaphorc. Indiana: University press. KULTURA Rast 5 / 2002 Tomaž Koncilija 1 Plim. Boris Paternu: Poezija Edvarda Kocbeka. V: Razmišljanja o l .tlvnrclu Kocbeku. Simpozij oh 90-lcl-nici pesnikovega rojstva. Ljubljana, 1995, str. 30. Posebej je s tem v zvezi potrebno omeniti urednika Kocbekovega zbranega dela Andreja Inkreta, dalje Petra Kovačiča - Peršina, Borisa Paternuja, Janka Kosa, Spomenko Hribar, I ranca Zadravca, I ranceta Bernika, Marka Kerševana, Vekoslava Grmiča, Antona Trstenjaka, Janka Prunka, Leva Krelja, Jožeta Pogačnika, Marka Stabeja, Tomaža Sajovica, Ireno Novak Popov, Mirana Šluheca, Borisa Pahorja in druge. Po razpoložljivih podatkih je bilo na ljubljanski slavistiki o Kocbeku tako ali drugače napisanih dvanajst diplomskih del, med katerimi po drznosti vsaj po naslovu in času nastanka izstopa najzgodnejša iz, leta 1962, v kateri je Novomeščan Jože Prešeren pisal o »spornih« novelah Strah in pogum. ' Ldvard Kocbek: Tri obdobja moje poetičnosti. Uvod v pesniško antologijo Strava. Zagreb, 1970. V: Hdvard Kocbek: Svoboda in nujnost. Celje: Mohorjeva družba v Celju, 1974. Kocbek v tem spisu omenja svoje zbirke Zemlja, Groza in Poročilo, ki mu predstavljajo vsaka posebno in drugačno obdobje pesniškega ustvarjanja. Mnogo kasneje Boris Paternu (Paternu 1995: 26) parafrazira ta tri obdobja kol različna tematska jedra njegove poezije: človek na zemlji, ob njeni obstojnosti, moči in miru; človek v boju za spremembo sveta in samega sebe; človek v svoji imaginaciji in njenem brezbrežju. ' Ldvard Kocbek: Kdo sem? V: Ldvard Kocbek: Svoboda in nujnost Celje: Mohorjeva družba v Celju, 1974. ' Anton Trstenjak, Kocbekov najbližji prijatelj, v prispevku Edvard Kocbek ekstatična osebnost, ne politik (v: Ldvard Kocbek: Poezija, kultura, politika, Ljubljana 1988, str. 161) trdi, da je bil prvi vzrok izstopa pravzaprav zelo postranska stvar, ki se je sam sploh ne spominja, čeprav je bil kot Kocbekov leto dni mlajši sošolec v isti hiši pri zadevi neposredno udeležen. KULTURA Rast 5 / 2002 BIBLIČNI MOTIVI V POEZIJI EDVARDA KOCBEKA V slovenski literarni vedi se sodeč po izjavah nekaterih ključnih literarnih zgodovinarjev, teoretikov in kritikov Edvard Kocbek ( 1904-1981) vse pogosteje omenja kot ena najvidnejših, če že ne najvidnejša pesniška osebnost druge polovice 20. stoletja.1 Tako se njegov pesniški opus na svoj način postavlja ob bok Prešernu, Župančiču in Kosovelu, torej avtorjem, ki so že obveljali za »klasike« slovenske poezije in se jih vsaj deloma, če že ne v celoti, drži tudi sloves »nacionalnega« pesnika. Natančna predstavitev Kocbekovega življenja in dela ni niti namen niti cilj pričujočega prispevka. O Kocbeku kot pesniški, pisateljski, politični, ekstatični, kontroverzni itd. osebnosti so tako in drugače pisali mnogi kritiški, ustvarjalni in raziskovalni duhovi pri nasz Diplomsko delo se želi posvetiti zgolj delnemu in zato posledično nujno omejenemu pogledu na Kocbekov pesniški opus s strani vprašanj, ki se zastavljajo ob razmišljanju o odnosu med Kocbekovo liriko in Biblijo kot motivnim virom zanjo. Poskušali bomo odgovoriti na vprašanja, kako in v kolikšni meri se je Kocbek v svojih objavljenih pesniških zbirkah opiral na biblične motive ter kakšno funkcijo imajo Ie-ti v pesmih, s posebnim ozirom na t. i. »tri obdobja Kocbekove poetičnosti«, kakor svoje umetniško ustvarjanje naslavlja Kocbek sam v spisu Tri obdobja moje poetičnosti j Čeprav bi bilo v la namen smiselno precizno in natančno preučiti Kocbekov odnos do krščanstva, katolištva in Svetega pisma, se zdi na tem mestu dovolj, če se s tem v zvezi opremo le na nekaj elementarnih dejstev. Edvard Kocbek nekaj osnovnih in brez. dvoma bistvenih podatkov o svojem življenju ponuja v svojem eseju Kdo sem?j ki gaje bral v tržaškem Kulturnem domu 27. aprila 1965. V omenjenem spisu lahko preberemo, da je bil v rodnem Sv. Juriju ob Ščavnici njegov oče organist, da je Kocbek že zgodaj postal ministrant, zvonar in bralce, da je pomaga! očetu pri cerkvenih opravilih in da mu je cerkev zato bila domača kot rojstna hiša ali hiše sosedov (Kocbek 1974: 270). Klasično gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru, sc vmes za štiri leta zaradi cenejšega šolanja prešolal na novo gimnazijo na Ptuju, zadnja dva letnika pa je obiskoval in končal zopet v Mariboru. Po maturi je vstopi! v mariborsko bogoslovje, vendar je nenadoma izstopil tik pred koncem 2. letnika iz. vsaj dveh razlogov: prvi naj bi bil demonstrativne narave, namreč odgovor na krivico, ki se je dogodila v hiši in je niso hoteli popraviti, obenem pa je po lastnih besedah izstopil tudi zato, ker je začutil, daje laik bliže krščanstvu in stvariteljskemu življenju.'’ S tem dejanjem sije poleg zadržanosti domače duhovščine in težav v družini nakopal tudi jezo škofa dr. Tomažiča, svojega birmanskega botra, ki ga je pred njemu neljubim dogodkom hotel poslati na nadaljnje študije v Rim. V tem času se je Kocbek vpisal na romanistiko v Ljubljani ter prevzel uredovanje mladinskega lista Križ na pori, kasneje preimenovanega v Križ, ter postal osrednja osebnost t. i. križarskega gibanja. Na tem mestu je Kocbekov (sicer splošno poznani) življenjepis smiselno prekiniti, saj je že iz. povedanega samoumevno in jasno, da je bilo njegovo poznavanje Svetega pisma natančno ter podrobno in '■ /c /a časa Kocbekovega življenja in poslinimo je izšlo precej drugih samostojnih knjig njegove poezije v slovenščini in prevodih, v glavnem izborov iz njegovih zbirk. Prva knjiga Kocbekovega Zbranega dela (izšla 1991, leta 2000 je izšla že sedma knjiga v dveh delih) navaja v opombah 17 takšnih naslovov, ki jih nismo pritegnili v obravnavo, NUK-ov katalog pa vsebuje po letu 1991 še 6 knjižnih izdaj izborov Kocbekove poezije, večinoma prevodov. KULTURA Rast 5 / 2002 je bila biblična snov tako motivno-tematsko kot teološko organsko vtkana vanj že od rane mladosti dalje, ne glede na vse življenjske pretrese, ki jih je doživljal kol izrazito vsestranska razumniška osebnost, posebej poudarjeno vsaj že od znamenitega eseja Premišljevanje o Španiji (1937) dalje. V Kdo sem? je Kocbek spregovoril tudi o svojem krščanskem verovanju. Zatrjuje, da so bila vprašanja religioznosti pri njem vedno najgloblje in najbolj premišljene ter doživete stvari in daje verovanje njegovi naravi kongenialno, se pravi sorodno, enakovredno po duhu, čeprav gaje preizkušal v težkih pozicijah življenja. Na drugi strani pa je znano dejstvo, da se je Kocbek ogradil od institucionaliziranega katolištva, v svojem razmišljanju in udejstvovanju problematiziral tradicionalno pojmovanje in enačenje slovenstva s krščanstvom (katolištvom) ter na ta način izstopil iz horizonta katoliške ideologije, hkrati pa ni nikoli izstopil iz območja verovanja oz. krščanstva samega. Spomenka Hribar sodi (Hribar 1990), daje za takšno dvojno stojo zunaj in znotraj krščanstva bila nujno potrebna nenehna racionalizacija njegove vere. V Kdo sem? Kocbek potrjuje njeno tezo, ko navaja in citira mnoge mislece, ki so v tem smislu vplivali nanj ali ga usmerjali oz. potrjevali na njegovi poli: Teilhard de Chardin, Emmanuel Mounier, Charles Peguy, Leon Bloy, Simone Weil, Bernanos, Kierkegaard idr. I Iribarjeva med drugim opozarja tudi na še eno zadevo, namreč razliko med Kocbekovo pesniško in ideološko racionalizacijo. Razpirajo seji trije modeli Kocbekovega mišljenja. Njegova poezija naj bi eksistirala na ravni t. i. »zarotovanja«, kar posledično pomeni, da je Kocbek kot pesnik nekakšen zaklinjevalec prihajajoče resnice, ki jo vidi kot harmonijo v Bogu. Druga raven, raven »refleksije«, se Kocbeku dogaja ob tematizaciji človekove eksistence, medtem ko I Iribarjeva govori o ravni »ideologije« v zvezi z znano Kocbekovo ideologizacijo, poskusom sinteze krščanstva in marksizma. Navržene trditve seveda potrebujejo pronic-Ijivejšo razlago ali vsaj komentar, vendar naj ostanejo le kot namig na kompleksnost Kocbekovega odnosa do religije oz. verovanja v najširšem pomenu, s tem pa tudi njegovega razmerja do Svetega pisma kol temeljne knjige krščanstva. Kocbek je svoje pesmi sam izdal v šestih pesniških zbirkah, od katerih so tri izšle v samostojnih knjigah: Zemlja (1934), Ciroza (1963) in Poročilo (1969). Tri zbirke so ob že imenovanih izšle prvič šele v dveh knjigah Kocbekovih Zbranih pesmi (1977): Pentagram, Žerjavica in Nevesta v črnem, pri čemer je Žerjavica izšla v manjšem in glede na kasnejši izid v Zbranih pesmih nepopolnem obsegu že 1974. V Zbranih pesmih so razporejene po kronološkem zaporedju nastanka, kar pomeni, da je Pentagram uvrščen med Cirozo in Poročilo, Žerjavica in Nevesta v črnem pa za Poročilo. Zadnja, sedma, pos-tumna pesniška zbirka je pod naslovom Kamen skala in v uredništvu Andreja Inkreta izšla leta 1991. Predstavlja izbor iz Kocbekove zapuščine, se pravi izbor še neobjavljenih pesmi, ki po besedah Borisa Paternuja »odkrivajo nekatere presenetljivo skrajne in doslej neznane Kocbekove bivanjske položaje« (Paternu 1995: 29)/’ V tem odstavku naštetih sedem zbirk, med njimi pa zlasti Zemlja, Groza in Poročilo, predstavlja gradivo za pričujočo študijo. Ob prebiranju in preučevanju Kocbekove poezije bralcu pade v oči precejšnja pogostost svetopisemskih podob, motivov, citatov, aluzij in asociacij. V primerjavi s Francetom Prešernom, katerega pesništvo 7 Gl. aprilsko 5t. Rasti (2002) in prispevek Biblija slovensko slovstvo in literarna veda (str. 137 142). * Pri uporabi iste metode na primeru Prešernovih Poezij pridemo do ugotovitve, da je delež pesmi z biblično motiviko pri našem največjem pesniku malo več kot četrtinski, torej v povprečju precej manjši kot pri Kocbeku. ‘‘ Pogostost motivov, povezanih / eksodusom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti, je zanimiva še z. enega stališča. Znan je namreč Kocbekov poskus sinteze krščanstva in marksizma, ki se je (sicer neodvisno od Kocbeka) pojavil tudi v nekaterih južnoameriških državah v začetku 60. let 20. stoletja v obliki l. i. teologije osvoboditve, ki je v svojih progra-matskih besedilih prav tako uporabljala predvsem motive in simbole eksodusa - rešitve zatiranih. Seveda je bila teologija osvoboditve s strani najvišje cerkvene hierarhije zavrnjena in obsojana, kar je spet usoda, kije primerljiva s Kocbekovim odnosom do uradne Cerkve. KULTURA Rast 5 / 2002 je bilo v odnosu do Biblije predmet razprav Janka Kosa in Vida Snoja,7 je takšnih mest pri Edvardu Kocbeku že na prvi pogled mnogo več. Na tem mestu je potrebno poudarili, da prepoznavanje bibličnih motivov pri Kocbeku ni potekalo na način računalniške obdelave, ki bi morda omogočila povsem natančne podatke in konkordance, pač pa je plod povsem laičnega, kljub temu pa vsaj zadovoljivega poznavanja Svetega pisma avtorja pričujočega prispevka. Prepoznavanje omenjenih motivov in navezav je bilo odločilno izpostavljeno dejavniku človekovega spomina, število prepoznanih bibličnih motivov in prvin je zato na eni strani relativno optimalno, v absolutnem smislu pa minimalno, saj bi podrobnejši in strokovnejši pretres tekstov gotovo pokazal še bolj razčlenjeno sliko. Vsa opažanja in dognanja so kljub svoji zanimivosti zato posledično parcialna, ilustrativna in s tem zgolj osnova za temeljitejšo raziskavo. Statistični pregled Koebekovih Zbranih pesmi in zbirke Kamen skala ne more postreči z ničimer oprijemljivim, pač pa lahko služi kot orientacija in predstava, kako pogosto se v Kocbekovih zbirkah pojavljajo biblični elementi v najrazličnejših oblikah. Prva pesniška zbirka Zemlja vsebuje 75 pesmi oz. 72 naslovov, izmed katerih jih vsaj 23 vsebuje enega ali več svetopisemskih motivov. V Grozi je vseh pesmi 73, takšnih z. bibličnimi motivi pa vsaj 28. Zbirko Pentagram sestavlja 57 naslovov, od tega vsaj 22 z biblijskimi prvinami. Število pesmi v Poročilu je 53, izmed njih pa je vsaj 25 takšnih s svetopisemskimi elementi. Po številu pesmi je izmed vseh Koebekovih zbirk najkrajša Žerjavica (48), vsaj 20 pa je v njej takšnih, ki bi lahko bile predmet našega preučevanja. Na drugi strani je Nevesta v črnem z 99 pesmimi najobsežnejša, med njimi pa je vsaj 32 pesmi, ki se na kakršenkoli način navezujejo na Biblijo. Postumno Kamen skalo sestavlja 69 pesmi, od tega je takšnih s svetopisemskimi motivi 14. Zgornji podatki kažejo zanimiv razvojni lok. V Zemlji je pesmi z bibličnimi motivi malo manj od tretjine (30 %), potem pa njihov delež narašča vse do Poročila, kjer je pesmi z biblično motiviko skoraj poloviea (47 %). V Grozi in Pentagramu je delež takšnih pesmi domala identičen (38 %), kronološko zadnje zbirke pa kažejo upadanje števila pesmi s svetopisemskimi prvinami. Tako j ih je v Žerjavici še 41 %, v Nevesti v črnem približno tretjina (32 %), opazneje pa odstopa Kamen skala, kjer je delež takšnih pesmi le še 20 %. Vprašanje je seveda, ali je to odstopanje posledica tega, da izbora za zbirko ni opravil Kocbek sam, ali gre dejansko za tendenco upadanja bibličnosti v njegovih pesmih vse od Žerjavice dalje.8 Kar sama se ponuja tudi misel, daje delež pesmi z biblično motiviko največji prav v obdobju od približno 1940 do 1970, v času največjih zgodovinskih sprememb in osebnostnih preizkušenj, v času, o katerem sam Koebek govori kot o »spopadu v vse smeri; bojeval sem ga na vse ali nič« (Kocbek 1974; 23 I). Prav tako se da ugotoviti, katera mesta v Svetem pismu pesnik najpogosteje vključuje v svoje pesmi. Daleč najpogostejše so v splošnem navezave na starozavezno 1. Mojzesovo knjigo (zlasti motivi stvarjenja sveta in človeka, edenskega vrta, izgona iz raja, babilonskega stolpa, Noeta in Lotove žene) ter 2. Mojzesovo knjigo (razni motivi, povezani z egiptovsko sužnostjo, izhodom iz Egipta, sinajsko zavezo in potovanjem v obljubljeno deželo),'1 od novozaveznih knjig pa Koebek posega največ po evangelijih, posebej pogosto po Matejevem in Lukovem ter Janezovem evangeliju. S tem v zvezi so motivi loma/Koncilija že močneje razpršeni, pogosteje se pojavljajo podobe, povezane s mitui |N|l)y^l|1)^l1^’<1lj|/h|^ Kristusovim rojstvom (jaslice, trije kralji, repatica), trpljenjem (zadnja večerja, Getsemani, Pilat, križanje) in vstajenjem (prikazovanje apostolom, vnebohod). Posebej izrazita je še apokaliptična motivika, izvirajoča iz Janezovega Razodetja. Ob zgoraj naštetih najpogostejših navezavah obstaja seveda še cela vrsta drugih, sicer manj pogostih, vendar pomenljivih. Tako ne moremo mimo pogosto rabljenega motiva jerihonskih tromb iz Jozuetove knjige, podob levnjaka iz Danijelove knjige, ob tem pa se Kocbek večkrat navezuje še na preroka Izaijo, Psalme, obe Samuelovi knjigi, Sirahovo in Jobovo knjigo, mestoma pa lahko sklepamo, da posega še po nekaterih drugih starozaveznih knjigah, kot na primer po Visoki pesmi, Sodnikih, Knjigi kraljev itd. Izmed knjig Nove zaveze je potrebno kot vir Kocbekovih podob omeniti še Apostolska dela (prihod Svetega Duha) in Pavlovo 1. pismo Korinčanom s svojim slavospevom ljubezni. V splošnem pa sta Stara in Nova zaveza v Kocbekovi poeziji po količini motivov približno izenačeni, morda zgolj malenkostno prevladujejo novozavezne podobe. Interpretacija in funkcija bibličnih motivov pri Kocbeku V svoji razpravi sem se opiral na zadnji, to je slovenski standardni prevod Svetega pisma Stare in Nove zaveze iz leta 1996. Ker se vsaj v besedju kar nekajkrat loči od prejšnjih znanih in razširjenih izdaj, lahko včasih primerjava bibličnega mesta z mestom pri Kocbeku ne izzveni dobesedno, ampak je primerljiva zgolj po smislu, kar je glede na razvoj jezika razumljivo. Sledi poskus interpretacije tovrstnih motivov pri Kocbeku in njihova konkordanca z. Biblijo po posameznih zbirkah ter vsakokratna sinteza dognanj o funkciji motivov v pesmih z. ozirom na teorijo Janka Kosa o sekularizaciji in problematizaciji moderne literature. Ker bi zapisovanje pesmi v celoti zavzelo preveč prostora, pri vsakem naslovu navajam zgolj nekaj osnovnih podatkov (npr. Na oknu se igrala dva goloba, ZP 1,9; kar pomeni, da se pesem nahaja na 9. strani 1. knjige Zbranih pesmi). Ker je obseg prispevka glede na revialno objavo omejen, bomo iz. mnogo obsežnejšega gradiva v razpravo pritegnili zgolj nekaj pesmi, ki naj služijo zgolj kot ilustracija splošnejšim ugotovitvam. Zemlja Kot zanimiva se pokaže primerjava Kocbekovih pesmi v Zemlji s Kocbekovo lastno opredelitvijo tega prvega »obdobja njegove poetičnosti«. Očitna je najprej velika frekventnost motivov, povezanih s 1. Mojzesovo knjigo (Genezo). Kocbek med drugim o svoji prvi zbirki zapiše (Kocbek 1974: 230): »Prva zbirka Zemlja mi je bila izraz bitne varnosti in medčloveške toplote. Navdih in domišljija sta bila del Geneze, z njima sem odkrival kozmične simbole in odrešnost besednega izraza. Za mlade pesniške tovariše v’ Ljubljani, ki so že služili zgodovini, sem bil sumljiv autsajder. Jaz pa sem začenja! od začetka in odkriva! šifre kodeksa, ki ga ni bilo nikjer zapisanega. Svet je bil poslednjič živ, vse, kar je bilo, je še nosilo ime, in kurje bilo imenovano, seje oglašalo na klic slovesno in neumrljivo ... Kaos je bil red in red je bi! znova kaos ...« Kocbek torej eksplicitno omenja biblično Genezo kot čas prvinskega, neomadeževanega, čas oblikovanja in K.isi 5 / -002 postavljanja stvari iz. kaosa v red (in obratno), takšno razmevanje pa ^ I y izhaja iz. njegovega lastnega dojemanja sveta. Obenem se zdi, da večina KULTURA Rast 5 / 20(12 bibličnih podob in motivov iz Zemlje le delno ustreza npr. Kosovim splošnim ugotovitvam, da poezija 20. stoletja ne le sekularizira ter estetizira (tako že Prešeren), pač pa predvsem problematizira biblične motive. V skladu s to trditvijo bi lahko površno sklepali, daje Kocbc-kovo pesništvo v Zemlji bolj tradicionalno kot moderno, seveda izhajajoč iz predpostavke in razumevanja modernega pesništva kot pojava, v katerem se bol j ali manj jasno izraža novodobni metafizični nihilizem, se pravi stanje duha sodobnega človeka, ki se posebej intenzivno kaže po znameniti Nietzschejevi sintagmi o smrti boga. Vendar se kot verjetnejša pokaže možnost, da Kocbekova neproblcmatizira-na raba bibličnih motivov ni znamenje tradicionalnosti te poezije, temveč ravno nasprotno - poskusa preseganja slutnje niča, ki se loteva sodobne civilizacije, z. opiranjem na za pesnikovo osebnost očitno trdne in brezprizivne svetopisemske vrednote. Problemalizacija bibličnih motivov je namreč v Kocbekovi Zemlji navidez, sila redek pojav, saj se zdi, da v večini pesmi, kjer poseže po svetopisemski motiviki ali citatnosti, le podobe sicer prenaša v svojo dobo ter jih s tem sekularizira, obenem pa mu služijo zgolj kot primere, metafore, celo simboli, ki ohranjajo svojo eksegetsko večpomenskost in ob tem ostajajo znotraj krščanskega. V pesmi Bregovi sveti v noč zvenijo (ZP 1, 19) sc npr. že v prvi kitici pojavi verz. od teže se potopijo čoln, ki se očitno navezuje na Lk 5, 6-7, to je vrstici iz znanega odlomka Lukovega evangelija, ko Jezus pokliče prve učence. Potem ko niso vso noč ničesar ujeli, Jezus reče Petru, naj odrinejo na globoko in znova vržejo mreže. Tokrat ujamejo toliko, da se mreže trgajo in se od teže rib čolni začnejo potapljati. Vendar je omenjena podoba le eden od motivnih drobcev, ki se vklapljajo v celoto pesmi. Že v drugi kitici z. verzom peruti od nekod šumijo Kocbek napove vizijo angelov, ki gorijo iz sanj. V zvezi s podobo angelov iz. sanj bi lahko sklepali na Jakobove sanje v Betelu (1 Mz 28, 12), v katerih je videl po stopnicah, segajočih od zemlje do nebes, hoditi angele. Jasno je, da Kocbek na tem mestu ne uporablja bibličnih motivov v enaki funkciji kot npr. Prešeren v Bilo je Mojzes tebi naročeno. Biblični motivi so pri Kocbeku namreč veliko globlje vtkani v strukturo pesmi, niso le sekularizirana primera pesnikovih občutij, ampak učinkujejo na ravni metaforičnosti, asociativnosti in celo simbolike. Pesem bi lahko interpretirali v duhu kocbekovske »biocentrične metafizike« kot podobo večera, nočnega neba in pesnikovih mističnih doživljanj, izhajajočih iz opazovanega. Biblični motivi so seveda vzeti iz svetopisemskega konteksta, se pravi seku-larizirani in estetizirani do naj višje mere, njihova vloga pa je verjetno poudariti metafizičnost večera kot takega, zato ne moremo govoriti o njihovi problcmatizaciji. Mesta, kjer je takšna problcmatizacija nakazana, so pogosto povezana s pesnikovo družbeno angažiranostjo in naravnost očitno izhajajo iz Kocbekove tendence po druženju krščanstva z marksizmom. Kot primer vzemimo pesem Pes lajn v nočnem polju (ZP 1,65), ki je prva od Tovariških pesmi, pesmi s pretežno socialno tematiko. Zlasti drugo kitico si lahko razlagamo, kot da pesniku istovetni lirski subjekt prevzema nase vlogo odrešitelja zatiranih, saj izrecno pravi: le omamljene ... /si bom naložil na ramena in ponesel na toplo. So te besede namig na Kristusa, ki je sprejel nase križ in si na svoja ramena naložil grehe sveta? Se pesnik čuti poklicanega za to, da spreminja svet in s tem po svoje vstopa v odrešiteljsko, pobožanstveno sfero, interferira s Cerkvijo, se postavlja v prometejsko pozicijo? Zdi se torej, da v tem primeru problematizira novozavezni motiv. Podobno funkcijo imata verza iz pesmi Dež pada v črno noč (ZP 1,70), ki sta pravzaprav le malenkost prirejena in sekularizirana motivna drobca oz. citata iz Nove zaveze. Lirski subjekt se v svetu čuti vedno bolj utesnjenega in hkrati od vseh zapuščenega. Ugotavlja, da so mu ostali le še »pozabljeni«, ki ga ohranjajo pri življenju. Verza od vse/i sem zapuščen in jedel bom in živel sta sicer malenkostno predrugačena, estetizirana, ni pa potrebno veliko truda za ugotovitev, da temelji prvi v Kristusovi osamljenosti na Oljski gori, ko so ga v njegovem trpljenju zapustili tudi učenci (prim. .In 16, 32 ali Mr 14, 50), in drugi pri evangelistu Janezu (.In 6, 51): »Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Ce kdo je od lepa kruha, bo žive! vekomaj.« Morda najverjetnejša pa se zdi povezava drugega citata z. Genezo in izgonom iz raja (1 Mz 3, 22), kjer po grehu Adama in Eve, ki sta jedla od drevesa spoznanja dobrega in hudega, Boga »zaskrbi«: »Da ne bo zdaj iz!apni I roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« Kocbek se v svojem družbenem angažmaju ponovno postavlja na izjemno pozicijo najprej trpečega Kristusa na vrtu Getsemani ter nato še v izrazito uporniško razumljeno vlogo prvih ljudi. Zlasti s slednjim motivom poleg očitne sekularizacije biblične zgodbe problematizira tudi njen teološki pomen. Pesnik »bo jedel (čeprav od grenkega sadu) in živel«. V takšnih primerih se kot lirski subjekt postavlja v vlogo odrešenika, človeka, ki ima vizijo za izboljšanje sveta, seveda pa je takšna vizija, predstavljena skozi reinterpretacijo bibličnih motivov, prav lahko razumljiva kot alternativa (takratnim) uradnim stališčem katoliške Cerkve. Kina ura Rast 5 / 2002 Groza Po Kocbekovih lastnih besedah se je njegova fascinacija v »drugem obdobju njegove poetičnosti«, torej z zbirko Groza, preusmerila od zemlje k človeku. » V svoji kozmogoniji sem prišel do človeka. Z ene strani sem v zgodovini na novo vzljubil naravo, to se pravi objektivni izraz govorice, besede in jezika, z druge strani pa sem burno in jasno doživet sonaravnost človeka in utopije. Človek se je docela preselil vame, razgibale so me vse njegove dimenzije, prisilil meje, da sem se slekel do poslednje golote in se poistil z njim, brez sleherne pomoči sem spozna! njegovo odrešno izgubljenost ...« (Kocbek 1974: 231 -232) S stališča našega razpravljanja je ob tem potrebno ugotovili, da ob relativno pogostejših bibličnih motivih v pesmih v primerjavi z Zemljo ti deloma ostajajo neproblematizirani. Tovrstni motivi postajajo na eni strani zgolj estetizirani in sekularizirani motivni drobci, eni izmed mnogih motivov v pesmih. Ena od takšnih pesmi Boris Paternu jo v zborniku Edvard Kocbek: poezija, kultura, politika (1988) na strani 17 med drugim izpostavlja kot primer koebekovske nadrealistične orientacije, ko ta zavzame osrednjo črto njegovega pesnjenja v Grozi - je Kino Tivoli (ZP 1, 171). V njej beremo, daje vrtoglavo planil na drugo stran, /da seje pretrgala stara zavesa ... in dalje: In prišli so betlehemski otroci. Pesem konča z vizijo samega sebe kot ujetega talca, ki ga bodo še tisti večer odvedli v Babilon. V motivu pretrgane zavese lahko iščemo povezavo z odlomkom iz Matejevega evangelija, ki poroča, kako se je ob Kristusovi smrti zagrinjalo v templju pretrgalo od vrha do tal (Mt 27, 51). V vsakem primeru ima motiv močno simbolno zaledje. Nedolžni roma/Koncilija betlehemski otroci oz. dečki, ki jih j c dal pomoriti Herod (Mt 2, 16-Him K |N|I)^1> Sloveniji. Okoliea Ljubljane z Notranjsko. Dolenjsko in Belo krajino, lil. knjiga, Ljubljana 2001, p. 192. Fragment napisa na stopnici v lopi srednje cerkve (risal: Robert Peskar) KULTURA Rast 5 / 2002 primerjav bi jo lahko časovno postavili v prvo polovico 15. stoletja,17 to pa verjetno pomeni tudi čas izgradnje prezbiterija. Naslednjo obnovo je cerkev doživela po močnih poškodbah, kijih je utrpela najverjetneje v drugi polovici 15. stoletja, kar bi lahko sovpadalo s turškimi pustošenji. Poškodovana sta bila predvsem južni in severni opornik, mogoče tudi zakristija, a ta je bila porušena po posledicah požara verjetno šele v 17. stoletju. Oba opornika so zaradi poškodb porušili in na novo zgradili le severnega. Da je naša domneva utemeljena in daje severni opornik mlajši od ostalih, pričata različno oblikovana strešica opornika ter profil odkapa. Poleg tega so njegovi temelji širši, a dimenzijsko ustrezajo drugim opornikom. Novi opornik je tudi nekoliko ožji in krajši in po tem natanko ustreza opornikom srednje cerkve. To pa je seveda pomembna ugotovitev, ki potrjuje dosedanje domneve, da je srednja cerkev v Rosalnicah najmlajša. IK Novi oziroma obnovljeni opornik so opremili z (nedokončanim) napisom v okorni kapitali “SVMVS” in spodaj “FVN ...”, s katerim pa te obnove ne moremo natančno časovno opredeliti, čeprav je pod prvo besedo vklesan tudi kamnoseški znak, ki se na tem oporniku še enkrat ponovi. Podobno velja tudi za paleogralsko soroden fragment latinskega napisa na kosu apnenca, ki so ga porabili za stopnico prižnice v vhodni lopi srednje cerkve, ki po mnenju epi-graflka Milana Lovenjaka prejkone sodi v srednji vek. Z vidika datacije je bržčas pomembnejša slikarska okrasitev južne zunanjščine prezbiterija. O freski, ki je bila zaradi slabega stanja sneta, smo obširneje že spregovorili.19 Predstavljala je votivno kompozicijo z mnogofiguralniin križanjem, klečečim donatorjem in sv. Krištofom iz časa okoli leta 1500 oziroma z začetka 16. stoletja in bi lahko nastala v okviru obsežnejše obnove. V novem veku je cerkev doživela več radikalnih predelav. Kot kaže, je bil vzrok za prvo požar, ki je verjetno močno poškodoval vsaj zakristijo južne cerkve, zaradi česar sojo morali tudi podreti. To je razvidno predvsem iz sledov žganine v ruševinske plasti na severni strani prezbiterija in ladje, v kateri se je nahajal tudi rimski nagrobnik. Iz tega sklepamo, daje bil rimski nagrobnik vzidan prav v stene zakristije in je z njenim rušenjem obtičal ob severni steni. Sledila je obsežna obnova, ki se ni omejila samo na južno cerkev, temveč je zajela tudi severno cerkev, o čemer priča enaka arhitekturna poslikava zunanjščine. Toda več o tem v nadaljevanju. Barokizaeija južne cerkve je zajela izvedbo novih pravokotnih oken v ladji, predelavo starih v prež- Puškar 2001 (op. 7), s. p. Kos 1087 (op. 3), p. 53; Kosi 1995 (op. 5), p. 26. hiteriju in i/.vcdbo nove fasade s slikovito arhitekturno poslikavo zunanjščine, sestavljene i/. sivih vogalnikov, naslikanih okvirov oken in iluzionistično naslikanih oken na zahodnem pročelju. Tudi ta obnova ni arhivsko izpričana, vendar sistem vogalnikov, tipičen za drugo polovico 17. oziroma prvo polovico 18. stoletja, in nova notranja oprema v severni cerkvi okvirno določata čas velike obnove ob koncu 17. stoletja ali kako desetletje kasneje. Zadnja velika obnova je sledila v 19. stoletju, ko so ladijsko prostornino južne cerkve predelali v triladijsko. Nova členitev, ki v notranjščini zaradi kolosalnih stebrov spominja na palladijevski klasicistični barok, je narekovala tudi preboje novih okenskih odprtin, pri čemer so baročna okna zazidali. Sočasno so namestili še nova portala v severni in zahodni strani. Posegi v 19. stoletju so lepo razvidni iz stratigrafije fasadnih ometov. Severna cerkev. Po raziskavah, izvedenih v letu 2000, je kazalo, da jc verjetno najstarejša od treh cerkva severna cerkev, ki je tudi največja in danes posvečena Žalostni Materi Božji.-" Samo stavbo in tudi čas njene izgradnje smo povezali s podatkom iz. leta 1383 o posvetitvi prezbiterija in glavnega oltarja ter podelitvi odpustkov. Čeprav smo skorajda v isti sapi nakazali možnost, da sta verjetno bili v Rosalnicah že zelo zgodaj dve cerkvi, pa smo z ugotovitvijo zgodovinarjev,21 da arhivsko gradivo vsaj še leta 1466 omenja le eno cerkev, prišli v določeno zadrego. Umetnostnozgodovinske analize namreč potrjujejo obstoj dveh cerkva že ob koncu 14. stoletja. Za južno cerkev, o kateri je ljudsko izročilo vedno govorilo, da je najstarejša, smo to že ugotovili, oglejmo si nadrobneje še severno. Tloris severne cerkve Žalostne Matere božje (risal: Bojan Zaletelji KULTURA Rast 5 / 2002 V nasprotju z južno cerkvijo arheološke sonde in zemeljska dela ob severni steni severne cerkve niso prinesle posebej zgovornih rezultatov. Še enkrat se je potrdila domneva, da sta ladja in prezbiterij enotnega nastanka. Večje presenečenje pomenijo le temelji cerkve, ki so v obsegu ladje in prezbiterija zelo široki. Presenečenje predstavlja tudi pravokotno postavljen ostanek zidu na severno steno prezbiterija. Na stiku tega zidu s steno manjka kos talnega zidca iz peščenjaka. Videti je, kot da so tu zgradili ali hoteli zgraditi neko steno ali celo opornik, saj debelina stene ustreza debelini spodnjega dela opornikov, Judita I ux Robert Peskar TRI I ari: v rosalnicaii ” Profil reber, kakršnega po/namo pri severni cerkvi v Rosalnicaii, je splošno razširjen zlasti v drugi polovici 14. in začetku 15. stoletja. l)o sredine 15. stoletja nastopa le izjemoma (hrvaško Zagorje), kasneje pa ga skorajda ne zasledimo (cf. Robert Puškar, Srednjeveška arhitektura in stavbna plastika v Kostanjevici na Krki, Zbornik ob 850-lctnici prve omembe Kostanjevice; Kostanjevica na Krki 20(12, v tisku). :i Id. Gaston von Pl in M or.: Die Urkunden r/c.v Deutseh-Ordens-Cent-ralarchivcs zu IVicn, Prag-I.eipzig 1887, p. 391 (št. 1501); Matej Sli ko-vi <, Doneski k zgodovini cerkva in fara na Kranjskem, Izvcslja Muzejskega društvu za Kranjsko, VI, Ljubljana 1896, p. 225. l.csikon der chrisllichen Ikonogra-/>liie, 2, Rom-I reiburg-IJasel-Wien 1970, pp. 569 ss. KDI HIRA Rast 5 / 2002 sama pozicija pa Uidi ustreza obtočnemu sistemu oziroma položaju konzole v notranjosti. Manj jasen je severni zaključek zidu, saj mu tu zaradi bližine današnjih grobov ni bilo mogoče slediti. Vsekakor bi zid po doslej izvedenem izkopu težko označili kot ostanek neke starejše stavbe. Tudi okoli prezbiterija, zlasti v vzhodnem delu, tečejo temelji precej nenavadno, vendar je to možno razložiti z dejstvom, daje očitno kraški skalni teren pod zemljo izredno razgiban, saj je poln samic (posameznih skal), ki so oteževale gradnjo temel jev. Drugih elementov, pomembnih za stavbno zgodovino cerkve, ni znanih. Vendar je že iz doslej povedanega jasno, da so z gradnjo severne cerkve začeli v času, ko je južna cerkev z nekim manjšim, danes ne več ohranjenim oltarnim prostorom, že stala. Čas gradn je severne cerkve do neke mere določata hruškast proll! reber” in deloma oblika geometričnih konzol, nizko vpetih v stene, to je v zadnji četrtini 14. ali na začetku 1 5. stoletja. S tem pa postane arhivski podatek iz leta 1383 zopet zanimiv. Regest listine pravi,”’ daje tega leta oglejski generalni vikar brat Frančišek podelil vsem tistim, ki obiščejo cerkev sv. Marije na praznik sv. Janeza Krstnika, na katerega dan sta bila posvečena prezbiterij in oltar, osemdeset dni odpustkov. Podelitev odpustkov je skorajda gotovo v zvezi z dokončanjem neke gradnje in se najverjetneje nanaša ravno na severno cerkev. Kdaj je gotska stavba doživela prvo večjo predelavo, ni znano. Skorajda gotovo pa je v srednjem veku, v nasprotju z. južno cerkvijo, niso prizadele večje nesreče. Najverjetneje moramo prvo predelavo postaviti v čas konca 17. stoletja, ko so v notranjščini ladje namesto prvotnega ravnega lesenega stropa zgradili banjast obok na močnih notranjih opornikih, predelali slavoločno odprtino, zgradili nov pevski kor, cerkev pa tlakovali s kamnitimi ploščami. Zunanjščina je dobila novo arhitekturno poslikavo, kakršno smo spoznali že na južni cerkvi. Zaključek obsežne barokizacije pomeni nova oltarna oprema in orgle ter verjetno tudi nadstropna zakristija, ki ni sočasna z obnovo zunanjščine. Če odštejemo obsežno Egartnerjevo poslikavo notranjščine iz leta 1842, je cerkev kasneje doživela le več nestrokovnih obnov zlasti tlaka in fasade. Iz. orisa stavbne zgodovine je razvidno, da današnjo stavbo sestavljajo prezbiterij, pravokotna ladja in zakristija na južni strani. Čeprav je obseg stavbe z izjemo sekundarno prizidane zakristije neokrnjen, se pravi še gotski, je prvotno podobo bolj ali manj ohranil le enopolni prezbiterij, ki ga zunaj obdajajo štirje enkrat stopnjevani oporniki in poševno prirezan talni zidec. Prvotno je bilo opornikov verjetno pet ali šest. Prostor so osvetljevala štiri visoka dvodelna šilasta okna, ki so v sklepnih stranicah delno zazidana. Od okenskih krogovičij je ohranjen le skromen fragment v vzhodnem oknu. V ladji je od gotskih stavbnih členov današnje dni dočakal le bogato profiliran šilast portal z limeto na konzolah v zahodni steni. Notranjščino prezbiterija odlikuje križni obok, katerega rebra slonijo na geometričnih konzolah, na sklepnikih pa so nad oltarjem upodobljeni t. i. dvojni križ (cntx gčrnina) v grbovnem ščitku’1 in za zdaj še neidentificirana grba, ki bi lahko razrešila problem natančnejše datacije gradnje. Upodobitev dvojnega križa namesto Marije na osrednjem sklepniku govori za posebno čaščenje sv. Križa, kar je mogoče pojasniti z vlogo naročnika, to je križniškega reda. Seveda se ob tem odpirajo številna umetnostnozgodovinska vprašanja, med drugim o vzorih in delavniških povezavah. Toda o tem bomo morali spregovoriti na drugem mestu. Novoodkriti rimski nagrobnik (loto: Robert Peskar) '' Milko Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II., Ljubljana 1975, p. 525. CL Si i Kovi-t 1896 (op. 23), pp. 224 225. -’7 ITanc Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v .srednjem veku, 5 (listine 1201 1246), Ljubljana 1028, pp. 242-243 (št. 486). :s Janez I Ion l it: Gradivo za historično topografijo predjožefinskili župnij na Slovenskem, •/., Notranjska. Dolenjska /.. Ilela krajina, Ljubljana 1997, pp. 50 ss. (razmnoženo kot tipkopis) I). Kos 1987 (op. 3), pp. 53 ss. Kosi 1995 (op. 5), pp. 18 ss. KULTURA Rast 5 / 2002 V okviru zastavljene teme naj omenimo le to, da stilno izrazitejši stavbni členi in vrsta kamnoseških znakov še ne ponujajo dovolj trdnih oporišč, čeprav je delo izvedla razmeroma kvalitetna delavnica z izšolanimi kamnoseki, ki so gotovo sodelovali tudi na večjih in pomembnejših gradbiščih. Naj za konec strnemo nekatera nova spoznanja in jih vmestimo v širši mozaik zgodovine Treh far. Na prvem mestu je potrebno poudariti, da so arheološka izkopavanja v preteklosti, zlasti pa v zadnjem času, na območju Rosalnie potrdila obstoj večjega pokopališča in s tem naselbine v rimskem obdobju, vsaj v dobi od. I. do 3. stoletja. Naselbina je verjetno najpozneje v obdobju preseljevanja ljudstev ugasnila. Šele ob koncu srednjega veka, približno v 14. ali 15. stoletju, je na tem območju zraslo novo naselje. Na to kaže dejstvo, da se Rosalniee kot naselje (Rosendorf) prvič omenjajo relativno pozno, šele v urbarju nemškega viteškega reda leta 1490,25 medtem ko se je lokacija same cerkve v starejših virih označevala kot l.og (apnel Au-piatn, Nawa, Awa ...),2'’ ki najbrž ni imelo naselbinskega zaledja. Cerkev je stala vsaj že leta 1228, ko je cerkveno upravo v Beli krajini, takrat imenovani Metlika, z listino na novo izoblikoval oglejski patriarh Bertold Andeški s posredovanjem grofice Zofije Višnjegor-ske, kije tu posedovala patronatske pravice.27 Verjetno je bil pri cerkvi sedež ene najstarejših belokranjskih župnij, mogoče celo pražupnija za vso Belo krajino, kar je mogoče sklepati tudi po patrociniju,28 zanemarljiva pa ni niti velikost romanske ladje južne cerkve. Vendar je patriarh Bertold z ustanovitvijo župnije sv. Petra v Črnomlju vse tedanje cerkve v Beli krajini, v Rosalnicah (Logu), Semiču, Vinici in Podzemlju, postavil v njej podrejen položaj. Kdaj so naštete (sprva lastniške) cerkve nastale, sta dve hipotezi. Po eni strani so lahko nastale šele ob koncu 12. ali na začetku 13. stoletja, ko so Višnjegorci oziroma Andeški osvojili Belo krajino, zato so posedovali tudi patronatske pravice.2'' Po drugi razlagi pa bi lahko navedene cerkve obstajale še pred ali po ustanovitvi zagrebške škofije (okoli leta 1093), ki si je kasneje lastila jurisdikcijo nad tem ozemljem. Slednje je, vsaj kar zadeva našo cerkev, še najbolj verjetno, zlasti če upoštevamo ugotovitve Miha Kosija,10 ki je prepričljivo orisal fevdalno in cerkveno 11 Si.i kovu 1896 (op. 23), p. 225. '' Kroglo v grbu imajo, denimo, gospodje Snežniški, okleščeno diagonalno bruno pa npr. Ortenburžani (tri peruti so v njihovem izvornem grbu). Dve šestkraki zvezdi poleg ščitkov bi kazali tudi na določeno zvezo s Celjskimi oziroma z njim podrejenim plemstvom. Celjski so bili tudi s križniki iz Metlike tesneje povezani, kar dokazujejo posamezne listine iz. zadnje četrtine 14. stoletja (c F. Božo Otorepec, Srednjeveški samostanski pečati na Slovenskem, Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, Ljubljana 1993, pp. 44, 154). " Naše ugotovitve se, kot je videti, ne skladajo s trditvijo zgodovinarjev, da se v Rosalnicah omenja skozi ves srednji vek le ena cerkev in daje tu potemtakem obstajala vsaj še leta 1466 (Milko Kos, Iz metliškega mestnega arhiva, Etnolog, X XI, Ljubljana 1937 1939, pp! 37-39,št. 9) le ena cerkev. Vendar se v širšem kontekstu v dokumentih iz 15. stoletja ne omenja cerkev kot stavba, temveč predvsem kot župnija oziroma kot župnijska. Ta pa je bila resnično le ena. Podobno velja tudi za druge cerkvene komplekse z več cerkvenimi stavbami, npr. Svete gore nad Bistrico ob Sotli, kjer stoji celo pet cerkva, pa se v srednjem veku omenja le osrednja Marijina cerkev (cf. Pavle Blaznik: Slovensko Štajerska in jugoslovanski tlel Koroške do leta 1500, 2, Historična topografija Slovenije II., Maribor 1988, p. 362). 14 Leta 1455 je mestni sodnik Peter Hhrlich s soglasjem deželnega komtur-ja nemškega viteškega reda daroval cerkvi v Rosalnicah šestdeset funtov pod pogojem, da se nastavi kaplan, ki bo dnevno bral zgodnje maše (Pia-n ni (,(, 1887 (op. 23), p. 530, št. 2033). " Pr:i ri:Ni:ci(i 1887 (op. 23), pp. 561 562, št. 2108; cf. ličil i i K 1997 (op. 28), p. 56. Pi 111: n i a >< i 1887 (op. 23), pp. 232 233, št. 888; Si i kovi c 1896 (op. 23), p. 224. KULTURA Rast 5 / 2002 pripadnost tega ozemlja hrvaško-ogrskemu kraljestvu. Leta 1268 je župnijo Črnomelj /. vsemi podružnicami pridobil Nemški viteški red s središčem v Ljubljani. Čeprav se župnija v Rosalnicah (Logu) navaja v seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata iz. leta 1296, je imel črnomaljski župnik in komtur do sredine 14. stoletja nadrejen status. Še leta 1351 oglejski patriarh Otobon, spričo pritožbe komturja Otona, prosi tedanjega arhidiakona za to območje, naj cerkvi Device Marije v Logu, podružnici župnije v Črnomlju, ne nalaga prevelikih davkov." Župnija se je osamosvojila šele v drugi polovici 14. stoletja in takrat so zgradili še eno cerkev, današnjo severno. Pobudniki gradnje so bili verjetno križniki, čeprav dvojni grb na sklepniku namiguje tudi na morebitno vlogo posvetnega naročnika.12 Zato je o funkciji novozgrajene cerkve za zdaj težko govoriti. Misel, da so bile vse tri cerkve skoraj gotovo že v srednjem veku posvečene Mariji, govori v prid domnevi o načrtnemu pospeševanju čaščenja Marijinega kulta in s tem o zgodnjemu razvoju romarske poti.” Seveda je potrebno opozoriti, da je bil tu tudi sedež, župnije za mesto Metlika, do I 5. stoletja imenovan Novi trg.” Zaradi nenehne turške nevarnosti seje verjetno leta 1467 oziroma najkasneje v začetku leta 1468 sedež, župnije preselil k cerkvi sv. Nikolaja v mestu. Kot župnijska se cerkev sv. Nikolaja prvič omenja 24. februarja leta 1468, ko so bili pri treh oltarjih (sv. Andreja, sv. Jakoba in sv. Jurija) ustanovljeni beneficiji.15 Sicer pa so bili v stavbah (samostanu) v neposredni bližini južne cerkve, ki so delno še stale v Valvasorjevem času, v 17. stoletju, in katerih temelji so prišli na dan ob nedavnih arheoloških raziskavah, sprva nastanjeni križniki. Ti so že na začetku 14. stoletja zgradili nov sedež reda, komendo, znotraj mestnega obzidja.16 V prvi polovici 15. stoletja naj bi bili v Rosalnicah začasno nastanjeni tudi frančiškani, begunci iz Bosne, dokler se leta 1469 niso dokončno naselili v bolj varnem Novem mestu. Kljub nemirnemu 15. stoletju cerkev v Rosalnicah ni stagnirala, saj se je najkasneje v začetku 16. stoletja razvila v pomembno romarsko središče, ko so kot zadnjo zgradili srednjo cerkev. Od takrat izvira tudi ime Tri fare, ki jih prvi omenja Valvasor. Že od zadnje tretjine 15. stoletja naprej so viri zelo skopi, celo bolj kot v obdobju srednjega veka, zato bi oris zgodovine in stavbne zgodovine romarskega središča Tri fare v Rosalnicah, kot se je izluščil po zadnjih raziskavah in obnovitvenih delih, zaključili. V okviru tega sestavka smo izvzeli srednjo cerkev, ki doslej ni razkrila svojega stavbnega razvoja. Enako velja za zvonik, ki je današnjo podobo dobil ne prej kot v 18. stoletju. S tem pa se že odpira lema, ki jo bomo morali obravnavati na drugem mestu. Del naselja Telče danes ' Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 225 in 258. Varstvo spomenikov 36, Ljubljana 1994, str. 246. KULTURA Rast 5 / 2002 Ob 750-letnici prve omembe Telč v pisnih virih V letošnjem letu mineva 750 let od prve omembe Tele v pisnih virih. Pričujoči prispevek je nastal na osnovi literature in virov, ki so navedeni v opombah. Za celostni pregled zgodovine kraja v vseh časovnih obdobjih pa bo potrebno pregledati še nekaj virov, v katerih se skrivajo drobci telške zgodovine in jih hranijo arhivi (npr. Arhiv Republike Slovenije, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Celje ...). Za informacije o Tclčah se zahvaljujem Zvonki Mrgole, Slavki Slapšak in Martinu Slapšaku. Jožetu Škufci, arhivarjem Nadškofijskega arhiva Ljubljana in Arhiva Republike Slovenije pa hvala za pomoč in prijazne nasvete. Naselje Telče se razteza po grebenu vinorodnega območja od Telške do Nove gore. Najvišja točka vasi leži 506 m nad morjem. Območje je precej poraslo z gozdovi, njive se širijo v smeri vinorodne Telške gore. Vinogradi se nahajajo še v zaselkih Nova gora in Vimert. Danes spadajo Telče v okvir krajevne skupnosti Tržišče in so njen "najstarejši” kraj. Do vasi vodijo asfaltirane ceste iz smeri Škocjana, Tržišča in Sevnice. Praznovati 750. “rojstni dan” je za majhno vas častitljiva obletnica, saj so nekateri okoliški, danes sicer večji kraji v virih omenjeni kasneje (npr. Škocjan okoli leta 1306, Šentjanž 1299), nekateri pa šele po letu 1500 (npr. Tržišče). Omembe v pisnih virih Najstarejše sledi človekove prisotnosti na območju Telč segajo v čas starejše železne dobe (I. tisočletje pred našim štetjem), saj so v gozdu nad vasjo ohranjene prazgodovinske zemljene gomile. Koliko let ali stoletij pa je kraj obstajal že pred prvim zapisom, pa zaenkrat še ne moremo natančno zapisati. V bližnji in širši okolici Telč se nahaja še več najdišč, kjer so naleteli na arheološko gradivo, predvsem iz prazgodovinskega obdobja (Gorenje Dole, Križ, Slančji vrh, Mal-kovee ...).' Leta 1992 je opravil Arheološki inštitut SAZU manjša sondažna raziskovanja na območju Kočnika in Gradca, kjer sta prav tako prazgodovinski naselji.2 Do leta 1500 je ime vasi zapisano v devetih različnih dokumentih, katerih originali se v večini nahajajo v tujih arhivih (nemških oz. avstrijskih), vendar so bili njihovi prepisi in prevodi že objavljeni. Listine so pisane v latinskem in nemškem jeziku. V njih se Telče omenjajo v zvezi s posestjo, ki so jo imeli fevdalni gospodje na območju te 1 Objava: .1. Zahn, Codex diplomati-cus Austriaco-Frisingensis. Fontcs re-rum Austriacarum II. Abteilung, Band 31 (dalje Zahn, CDAI- I, FRA 31), str. 159-160, št. 163. 1 Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, v: SAZU, Razprave IV/6, Ljubljana 1958, str. 11. ' Objava: Zahn, CDAI I, l'RA 31, str. 205,' št. 200. "Objava: Pavle Blaznik, Urbarji 1'rei-sinške škofije, v: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek četrti, Ljubljana 1963 (dalje Blaznik, Urbarji freisin-ške škofije) str. 172. 1 Prav tam, str. 115 in 116. 1 Prav lam, str. 241. " Prav tam, str. 262 in 267. 1,1 Objava: Wladimir Milkouiez, Bei-tfiige zur Reehts- und Vervvaltungsge-sehiehte Krains, v: Mitteilungen des Museal vereins Krain (dalje MMVK), 18X9, str. 22. 11 Objava: Božo Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, Ljubljana 1962,VI1/62. |: J. W. Valvasor, l)ie Litre des ller-zogthums Crain, Lavhaeh 1689 XXIX, str" 193. 11 Peter Bohinjec, Zgodbe lare Škoci-jan pri Dobravah, Škoeijan 1911 (dalje Bohinjce, Zgodbe), str. 3. lviei Križ se zahvaljujem, da me je na knjigo opozorila. vasi. Nekatere izmed njih predstavljam v nadaljevanju. Listina, v kateri se Viljem s Svibnega (Svibno pri Radečah) v korist freisinške cerkve odpove pravicam na posesti Telče (in posses-sionibus Teltsaco), razen zastavne pravice, ki mu ostane do odkupa, je najstarejša v zvezi s Telčami in je datirana v leto 1252, in sicer 13. julija v kraju Otok (Gutenwerd).! Freisinška škofija (Freising - mesto in sedež škofije na Bavarskem ob Isari, severno od Munchna) je imela v tem času na Dolenjskem posesti, ki ozemeljsko niso bile povezane (na severu od Tele do Dol. Suhadola in Vrhpolja na jugu) in so vrzeli pripadale drugim gospostvom. Trg Otok je imel znotraj dolenjske posesti položaj upravnega središča s sedežem sodne oblasti.4 Skoraj sedem lel kasneje nam Viljem Svibenski preko listine izpriča, daje njemu zastavljena posestva pri Telčah v Marki (a/uu/ Te/scacum in Marchia) odkupil freisinški škof Konrad. Listina je datirana 24. aprila 1259. leta.5 Marka oz. Slovenska marka je bilo območje, del Kranjske v srednjem veku, ki je segalo na jugu čez Savo. Naslednja omemba vasi je iz začetka 14. stoletja. V urbarju freisinške škofije za posest na Dolenjskem, to je urbar klevevškega gospostva iz let okoli 1306, je zapis, daje imela škofija na Telčah devet hub oz. kmetij (in villa Teltsach sim/ 9 lniobe).h Vas je bila v tem času (podatki iz urbarja) obremenjena z dajatvami v višini 70 takratnih denarjev. V primerjavi z drugimi vasmi klevevškega gospostva je to malo. Verjetno je, da so Telče morale dati več pri oddaji vina. Zal pa se registri, ki so vsebovali dajatve viničarskih hub, niso ohranili. Popis posesti freisinške škofije je nastal v času škofa Emihona, ki je želel ugotoviti, kaj vse njim pripada. Deloma s podobnim namenom je nastala tudi fevdna knjiga s konca 14. in začetka 15. stoletja. Vzrok za njen nastanek pa gre pripisati tudi temu, da je bilo potrebno obnoviti podelitev fevdov po novih vazalih. Takrat so posedovali dve telški hubi (zn Teleschaeh 2 huben).s Fevdalnemu gospodu so morale vasi oz. njihovi podložniki dajali tudi razne dajatve v denarju in blagu. Tako tudi Telče. Podatek iz klevevške računske knjige iz lel 1395/96 nam pove, koliko dajatev iz telških kmetij je freisinška škofija prejela v enem letu (obračunsko leto seje začelo in končalo na dan sv. Jurija). Škofija je prejela od štirih hub na Telčah 16 takratnih solidov, 28 kupnih mer ovsa ter 2 kaščni meri in K) kaščnih mer prosa (... zn Telczach von vier hnehen /6 s. ... zc Tclczschach 2 -■-•v'- - ’> J 'z w m \/ -Jm M., -V \ \ //Ž/ZZZZ'/ »i Oral je 1600 kvadratnih klafter oz. 0,57564 hektara. lina kvadratna klaftra je 3,597 nr. 17 Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234 1786, Ljubljana 19X7, str. 425. '* Prav tam, str. 427. Jože Mlinarič, Stiska opatija 1136 1784, Novo mesto 1995 (dalje Mlinarič, Stiska opatija), str. 671. KULTURA Rast 5 / 2002 V takratno katastrsko občino (k. o.) Tolče sta spadala še kraja Drušče in Češnjice. V hriboviti občini je obstajalo dominikalno in rustikalno zemljišče, ki je obsegalo hišno (Hans) in svobodno pridobljeno zemljišče (freyes Ueberlandgrund). V zadnjo kategorijo so spadali v glavnem vinogradi. Število kmetij celotne občine je presegalo število hiš. Največ kmetov (skoraj 40 odstotkov) je posedovalo polovično kmetijo (od 4 in 3/4 do 6 in 3/4 orala16 zemlje), po 19 jih je imelo eelo (od 6 do 13 oralov) in četrtinsko (od 1,5 do 3 in 1/4 orala) kmetijo. Osminsko (od 3/4 do 1 in 1/4 orala) kmetijo pa je obdelovalo 11 kmetov. Gozdovi so pokrivali več kot polovico (55 odstotkov) površine. Druge uporabne površine je bilo precej manj, kar je značilno za hribovita območja. Polja so zavzemala 14 odstotkov, vinogradi skoraj 9, pašniki z. drevjem 7,5, pašniki skoraj 6, travniki dobrih 5 in travniki s sadnim drevjem nekaj več kot 1 odstotek. Niti en odstotek pa niso dosegli mali vrtovi in neuporabna površina (ceste, poti, vode). Redek promet je potekal po slabih poljskih in gozdnih poteh. Vodovja, razen nekaj hudourniških strug, na tem območju praktično ni. Vsakdanja prehrana je bila običajno sestavljena iz zelenjavnih obrokov (zelje, krompir, repa, fižol, zmesni kruh iz ječmena, ajde in nekaj žita). Mesne jedi so prišle na mizo le ob prazničnih dneh. Večji kmetje so redili v povprečju dva vola, dve kravi, šest ove in dva prašiča. Razen prašičev, ki so jih kupovali od hrvaških trgovcev, so bile druge živali domače pasme. Gojili so navadne ovce, ki so se poleti pasle na pašnikih in v gozdovih, po košnji pa tudi na travnikih. V zimskem času sojih hranili s slamo in senom. Za doma so predelovali nekaj grobe volne. Vole so uporabljali kot vprežno živino pri delu na polju in v gozdu, krave so jini nudile mleko, ki so ga delno predelali v maslo in namenili tudi prodaji. Meso prašičev so uporabljali v glavnem za domače potrebe. Z živino, razen prašičev, so trgovali tudi na sejmih. Najbližji tržni kraj, kamor so se odpravili na ponedeljkov tedenski sejem po različnih poteh, je bilo okrožno mesto Novo mesto. Do tja so potrebovali kar precej časa preko različnih krajev, po slabih poljskih poteh preko k. o. Bučka uro in pol, preko k. o. Dole dve uri, šest ur hoda pa so potrebovali, če so šli po okrajni cesti preko Mokronoga. Na poljih so pridelovali pšenico, koruzo, ječmen, oves, ajdo, krompir, repo, na manjših delih pa še zelje, rumeno repo, fižol in lan. Nobena izmed kultur pa na tem hribovitem območju ni uspevala preveč dobro. Uporabljali so petletno vrstenje poljščin. V petih letih so štirikrat pognojili. Podobni kolobarje bil v veljavi tudi na sosednjih območjih. Sadno drevje je raslo na vrtovih in travnikih. Sadje, ki so ga sestavljala v glavnem jabolka, češnje in hruške, so pojedli kar doma. Edini pridelek, ki so ga pridelali v presežku, je bilo belo vino. Prodali so ga trgovcem, ki so prišli kar na domove. Do sredine 19. stoletja so bili telški kmetje podložni različnim zemljiškim gospodom. Sredi I S. stoletja je imela klevevška gospoščina17 na Telčah sedem podložnikov (trije so imeli tričetrtinsko, dva polovično, eden četrtinsko in eden eelo kmetijo). Na območju Telške gore (Toltschberg -.lože Mlinarič prevaja kot Telčji vrh) so imeli tudi vinograd brez. zidanice.18 V enakem času je imelo tudi čreteško gospostvo tu podložnike, in sicer osem.19 Ti gospostvi sta bili najprej v lasti frei-sinških škofov, kasneje stiškega samostana, od začetka I S. stoletja pa kostanjeviškega. " Bohinjec, /godbe, str. 90-93. :l Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, VI. del, Ljubljana 1857, str. 18.7. " Milja je 7,5859 km. :i Številčni podatki za kraj od leta 1869 do 1971 so povzeti po: Krajevni leksikon Slovenije, III. del, Ljubljana 1976, str. 250. Glede števila prebivalcev po letu 1869 sem uporabila navedeno delo, kajti statistični podatki v pisnih virih za Tolče do leta 1931 zajemajo podatke za Tolče z zaselki in vasjo Telčico vred. V Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1976 pa lahko najdemo bolj natančne podatke za Tolče (lelčice so zapisane posebej). Statistischer Bericht der Handels-und Geuerbekammcr in l.aibach liber die volksvvirtschaItIiehe Zustande in Krain lurdasJahr 1875.1 aibaeh 1878, str. 299. Krajevni leksikon Slovenije, lil. knjiga, Ljubljana 1976, str. 279. 'J' Mlinarič, Stiska opatija, str. 845. ’7 Bohinjce, Zgodbe, str. 41 in 42. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)/ŠAL, Župnijski inventarji, Župnija Škocjan pri Novem mestu, Inventarnim neber des gcsammle l ilial-Kirche St. Jacobi zu Telzhe gehiirige Vermogen im Jalne 1857. KULTURA Rast 5 / 2002 Župnik Peter Bohinjec nam v svojih Zgodbah fare Škocijan pri Dobravah ponudi podatke, da so bili okrog leta 1820 kmetje vasi Telče z zaselki Vimert in Telčicc podložniki naslednjih gospostev: Klevevža kmetje na hišnih številkah 1,2, 3, 4 do 10, 23, 26, Čreteža 3, 1 1 do 15, 17, 18, 20, 21,22, 24 in 25 ter imenja Gabrje 16 in 19.211 V 30. letih 19. stoletja pa so bila zemljiška gospostva na tem območju Klevevž, Čretež, Rakovnik, Otočec, Hmcljnik, Trebnje, imenja Gabrje, Rekštajn, Radelca in Jelša ter cerkev Gornji Mokronog. Žitno desetino, po odbitku petine, in sicer pšenico, ječmen in oves so prejemala gospostva Čretež in Svibno, imenja Jelša in Slatna ter eerkvi sv. Kancijana, sv. Marjete in cerkev v Boštanju. Ta so prejemala tudi vrečno desetino in druge dajatve kmetij. Ker je rasla na tem območju vinska trla, so morali podložniki plačevati tudi vinsko desetino. Po odbitku petine so jo imeli pravico prejemati gospostvi Čretež in Rakovnik ter imenja Jelša, Radelca in Rekštajn ter cerkve sv. Kancijan, sv. Marjeta in cerkev v Boštanju. Pravica lova v tej občini je pripadla graščinam Čretež, Struga, Rekštajn, Radelca, Klevevž ter eerkvi sv. Kancijana. Gornino so pobirale graščine Klevevž, Čretež, Rekštajn, Radeče, Struga in podružnična cerkev na Druščah. V drugi polovici 19. stoletja je število prebivalcev naraščalo. Leta 185421 so imele Telče z zaselki in Telčicami že 161 prebivalcev v 27 hišah. Vasje spadala v okvir okrajnega urada Novo mesto, od katerega so oddaljene 4 in 4/8 milje22 ter davčnega urada Mokronog. Njihova cerkev sv. Jakoba st. je bila podružnica škocjanske župnije, ki je oddaljena 1 miljo. Prebivalstvo je bilo v porastu do leta 18802’ (135 ljudi), nato pa je pričelo upadati. Leta 1890 jih je na Telčah z zaselki vred živelo 107. Ponovno se je številka vzpenjala leta 1910 (122 prebivalcev). Konce 19. stoletja so Telče spadale v davčni okraj Mokronog, v občino Škocjan in politični okraj Krško. Imeli so celo letni in živinski sejem, in sicer na ponedeljek po 25. juliju. Potekal je od leta 185124 dalje (dovoljenje cesarsko-kraljcvega trgovinskega ministrstva z dne 9. junij 1851). Do kdaj je obstojal, ni podatkov, se pa v začetku 20. stoletja ne omenja več. Prebivalci so takrat obiskovali sejme v bližnjih krajih (npr. letni in živinski sejmi v Škocjanu, Mokronogu, Novem mestu, Št. Janžu, na Bučki ...) Cerkev sv. Jakoba starejšega (st.) je del kraja že nekaj stoletij. O natančni starosti cerkvene stavbe so podatki, vsaj kar je zapisanih v literaturi, zaenkrat še različni. Nastanek cerkve se datira v 17. ali 18. stoletje.22 Kasneje je bila večkrat predelana. Ker pa je zapisana že leta 1667 kot podružnična cerkev stiške opatije v poročilu opata Maksimilijana Mottocha o stanju cerkva in beneficijev kot cerkev sv. Jakoba na Telčah (in Teltschperg),2<’ bo najverjetneje držalo 17. stoletje. Morda bodo raziskave v prihodnosti dale povsem nove rezultate glede tega vprašanja. Leta 1763 je cerkev imela oltar, en kelih in en zvon. Oltar je bil leta 1891 prenovljen.27 Sredi 19. stoletja je cerkev posedovala tudi nekaj stavbnega (klet) in kmetijskega (njive, vinograd, pašnik) zemljišča v skupni izmeri 1 oral in 655 kvadratnih klalter. Za opravljanje službe božje so bili duhovniku na voljo osnovni paramenti (bogoslužno oblačilo, prti, posodje in druge potrebščine).2" Leta 1860 so na novo postavili pokopališče okrog cerkve. Cerkev sv. Jakoba na Telčah Glej opombo 27. nSaI./ŠAI., Popis zgodovinskih in drugih podatkov župnije Škocjan pri Novem mestu, 23. oktober 1954. 11 Bohinjec, /godbe, str. 84. KULTURA Rast 5 / 2002 K ruj in prebivalstvo do leta 1941 Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je živelo v vasi 109 ljudi, kraj pa je ob začetku 20. stoletja pridobil tudi nekaj pomembnih ustanov za krajane (npr. šolo, pošto ...). Cerkev je takrat imela tri lesene oltarje, glavnega in dva stranska. Obseg zemljišča, katerega lastnik je bila, seje zmanjšal na 67 arov. Prebivalci sosesk Telče, Drušče in Slančvrh so večkrat začeli akcijo za vzpostavitev župnije s podružnicama Drušče in Slančvrh. S tem bi se izločili iz župnije Škocjan, v katero so spadali, vendar zaman. Prvo tako akcijo so pričeli že sredi 18. stoletja, nadaljevali pa v 19. (leta 1852 jim je bila prošnja zavrnjena zaradi premajhnega števila ljudi) in 20. stoletju (leta 1937). Žal niso uspeli. Leta 1902 je škocjanski župnik Bohinjec dosegel, daje v njegovi župniji pričel službovati še tretji kaplan. Taje maševal tudi na Telčah, in sicer ob nedeljah od leta 1908 in ob praznikih od leta 1911 dalje. Telški kmet Anton Slabšak je tretjemu kaplanu prepustil za užitek svoj vinograd za ustanovne maše. S pomočjo še drugih vaščanov pa je zanj na Telčah sezidal hišico za prenočišče. "' Leta 1923 je bila cerkvi prizidana še kapela za ženske.10 Za začetek šolstva štejemo leto 1901, ko je bilo zgrajeno šolsko poslopje. Prva obravnava za ustanovitev šole pa je potekala že 14. novembra leta 1893. Šolsko stavbo na Telčah so postavili na parceli št. 78, ki so jo kupili od Martina Cimpermana za 360 goldinarjev. Marija Žgur je bila prva učiteljica, ki je poučevala telške in okoliške otroke.11 ; Kroniko Osnovne šole Telče hrani Osnovna šola Tržišče. Telški prvooblrajanci v šolskem letu 1936/37 (Kronika Osnovne šole Tel-če) Krajevni leksikon Slovenije, lil. knjiga, Ljubljana 1976, str. 250. Preseneča podatek o nižjem številu prebivalcev v Krajevnem leksikonu Dravske banovine i/ leta 1937. Zapisanoje namreč, da je na l elčali živelo 85 prebivalcev v 15 hišah, II posestnikov in 4 kočarji. 14 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 275. KULTURA Rast 5 / 2002 Dobro ohranjena šolska kronika, pisana od samega začetka šolstva v kraju, nam odstre marsikateri dogodek in podrobnost tako šole kot samega kraja do 70. let 20. stoletja.’2 Delo učitelja v tem hribovitem kraju je bila ves čas težka naloga, še posebej na začetku. Obisk otrok je bil slab, starši so jih preveč zaposlovali pri kmečkih opravilih. Od ustanovitve šole do druge svetovne vojne se je zamenjalo kar okrog 30 učiteljev. Večina jih je bila nastavljena z dekretom, a so na lastne prošnje večinoma kaj hitro odšli drugam. Nekateri, ki so bili določeni za Telče, se v kraju sploh niso pojavili. Osamljeni pa so primeri, daje kdo prosil za premestitev na to šolo. Učitelji so se trudili, da bi otroci poleg šolskega pridobili še praktična znanja. Tako so v času prve svetovne vojne dečki nabirali sadje, deklice pa so pletle nogavice za ranjence. Leta 1928 so organizirali prvo javno šolsko proslavo. V tridesetih letih 20. stoletja so uredili šolski vrt, kjer so se otroci učili sadjarstva. Vključeni so bili v Podmladek Rdečega križa in od leta 1933 tudi v podmladek Jadranske straže. Zanimivo je, daje v tem kraju delovala vremenska postaja med letoma 1924 in 1929. Vodili so jo kar učitelji. Da so bile socialne razmere na tem območju res težke, je uvidel vsak učitelj in poskušal po svojih močeh otrokom približati šolo in urejati razmere v vasi. Velik problem je bilo pomanjkanje hrane, obutve, vode. Preveč pa je bilo, žal, alkohola. Učitelj Bogomir Zadek je leta 1934 uvedel poleg običajnih praznovanj državnih praznikov (npr. dan sv. Save, Vidov dan, rojstni dan kralja Petra ...) celo obeležitev dneva treznosti (12. maj). Morda je želel krajane tudi na tak način opozoriti na težave, kijih prinaša prekomerno uživanje alkohola, zlasti še pri otrocih. Število prebivalcev vasi je bilo še vedno v porastu in leta 1931 jih je živelo v njej 128.” Kraj je bil del krškega sreza. Spadali so v zdravstveni okoliš Mokronoga. Sedež občine in župnije so imeli v 7 km oddaljenem Škocjanu, kjer sta bila tudi žandarmerijska postaja in oddelek finančne kontrole.” Pomembno delo za šolo in kraj je opravil učitelj Jože Jurančič, ki je z. ženo Leopoldino prispel na Telče leta 1936. V teh predvojnih letih je bil kraj še vedno precej nerazvit, poljedelstvo, vinogradništvo ” Prav tam. Več o Jožetu Jurančiču in njegovi ženi je zapisal Jože Škufca, v: Šola na Telčah, "l.judjc so jih imeli radi, zelo radi”, v: Dolenjski list, št. 5, I. februar 2001, str. 13. Odlomke iz telške šolske kronike pa je objavil v: Iz zgodovine Telč, Zanimivosti iz telške šolske kronike, v: Dolenjski list št. 27, 5. julij 2001, str. 12. 17 Primerjaj: Prežihov Vorane, Od Mokronoga do Pijane gore, v: Izbrano delo, III. knjiga, Ljubljana 1969, str. 267 - 272 in Jože Škufca, Prežihov Vorane in Dolenjska, v: Kast, februar 2001, št. I, str. 14-31. 5“ Primerjaj: KS Tržišče v NOB, Krško 1977, str. 5. w Jože Jurančič, Razvoj šolskega otroka krškega okraja, v: Ljubljanski zvon 1937, letnik I.VII, str. 294-297. J" KS Tržišče v NOB, Krško 1977, str. X in 9. 41 ARS, AS 1168, Združene organizacije P IT Slovenije, škatla 416, pomožna pošta Tolče. 47 Na telški šoli je najprej učila Marija Grčar Likar, med letoma 1916 in 1919 pa tudi njen mož l it. Kronika Osnovne šole Tolče. 44 Helena Jermančič, roj. 1880, žena trgovca Franca .lermančiča. V Rojstni in krstni knjigi 1911 - 1930, prepis župnije Škocjan pri Novem mestu (hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) ni o tej njeni vlogi nič zapisanega, zgolj, da je bila žena trgovca. 44 ARS, AS 1167, Direkcija pošte in telegrafa v Ljubljani, f. 283, Seznam poštnih nabiralnic, stanje 1.1. 1924. KULTURA Rast 5 / 2002 in sadjarstvo pa primitivno. Kljub temu so kar precej vina, deloma tudi živino, prodajali v Tržišče in Mokronog.’5 Ljudje so se pričeli izseljevati “s trebuhom za kruhom” v zahodnoevropske dežele, saj hribi niso dali dovolj pogojev za osnovno življenje. Nekateri pa so se zaposlovali v dolini, kjer se je pričela razvijati industrija. Poleg kmečkega stanu so se v kraju pojavili industrijski delavci in obrtniki. Jurančičeva so ljudje dobro sprejeli. Upoštevali so njune predloge za razvoj šolstva in kraja.u’ Slovenski literat Prežihov Vorane ga je v svojem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore imenoval kar “telški bog”.’7 Uvedel je zdravniške preglede in cepljenja za otroke, topli obrok v šoli. Otroci so prejemali obleko, obutev ... Krajani so se lahko udeleževali različnih predavanj. Leta 1941 je pričela delovati podružnica sadjarsko-vrtnarskega društva. Učitelj Jurančič je dal pobudo za gradnjo sušilnice sadja, ki pa so jo dogradili že po njegovem odhodu, spomladi leta 1942.’8 Organiziral je pogovore za izgradnjo ceste, ki bi te kraje povezala z dolino, vendar je namen preprečila druga svetovna vojna. Njegova žena je organizirala gospodinjsko-nadaljeval-ni tečaj, ki je potekal leta 1939 in 1940. Jože Jurančič je želel na probleme šolskih otrok tega območja opozoriti tudi javnost, zato je leta 1937 objavil v Ljubljanskem zvonu prispevek pod naslovom Razvoj šolskega otroka krškega okraja.’1' Na tem območju pa naj bi delovala v času pred drugo svetovno vojno tudi partijska celica Komunistične partije Slovenije (KPS) ter Društvo kmečkih fantov in deklet.40 Pomemben prispevek k razvoju vasi je pomenila tudi poštna nabi-ralniea. Delovati je začela že pred prvo svetovno vojno. Svoja vrata je odprla 12. maja 1914. leta in je bila pod okriljem pošte Tržišče.41 V začetku jo je najprej vodila učiteljica Marija Grčar Likar.42 Na šolski stavbi (Telče 57), kjer je živela, je bil tudi poštni nabiralnik. Dne L novembra 1919 je odšla z možem, učiteljem Titom Grčarjem, na šolo v Tržišče. Posle poštariee je s I. decembrom 1919 prevzela Helena Jermančič,4’ ki je z. možem, trgovcem, živela na Telčah št. 57. Okrog leta 1924 se je s poštno nabiralnieo v kraju ukvarjal Ivan Mrgole44, po letu 1930 pa ponovno trgovka in posestnica Jermančičcva, ki je vzdrževala poštno zvezo s Tržiščem trikrat na teden. Takrat je okoliš pomožne pošte Telče obsegal dvajset vasi. 'BtfP m ;V /■ ■3-MStm m H'. j n -1 BI. i flB H K.I T, fori;-- -4*1^ H f tv Mg 446 Pred zidanico v Telčam okoliških vinskih goricah leta 1928 (Ilustrirani Slovenec 1928) J' Kronika Osnovne šoleTelče. 4I' Anton I avrič, Pomožne pošle na Slovenskem 1918 1997, Ljubljana 1999, str. 175. Kraj med drugo svetovno vojno Ob začetku druge svetovne vojne je vas pripadla Nemcem, od začetka meseca junija pa je nemško-italijanska meja potekala skozi vas. Meja, kije potekala po dolini pod Telčami, je razdelila kraj in tudi šolski okoliš Telče približno na dva enaka dela. Po uvedbi te meje otroci iz. vasi Drušče, Vozank, Nova Gora, Križ, Artiče, Vodale, Pečice, Znojile in Rogačice, ki so spadale pod Nemce, niso več obiskovali telške šole. Število učencev se je s tem znižalo in telško ljudsko šolo je obiskovalo v nemirnih vojnih časih približno sto otrok. Iz nemškega dela so bili ljudje izseljeni. Na italijansko stran, kamor je spadala glavnina vasi Telče, so prihajali begunci in prcbežniki, katerim so vaščani nudili prostor v stavbi osnovne šole. Leta 1943 je bila požgana, s tem pa se je šolanje otrok do konca vojne izvajalo v težjih pogojih.'45 Precejšnjo vlogo v vasi naj bi imela že omenjena krajevna organizacija KPS. Poštni promet je nemoteno potekal le do leta 1943.4<’ Šolska kronika je za tista vojna leta, za katera je bila napisana, precej skopa s podatki o dogajanju v samem kraju. Več o tem času nam pove knjižica, ki jo je izdala ZZV NOV Tržišče leta 1977. Zapisani podatki pa niso opremljeni z opombami, tako da bo potrebno le-te preveriti še v literaturi in ohranjenih virih. Telče po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je živelo v vasi še precejšnje število ljudi (leta 1948 jih je bilo 134), po letu 1950 pa njihovo število upada (leta 1971 le še 100). Izseljevanje za delom je bilo v polnem teku. Tudi dnevna migracija v sosednje kraje v dolini je bilo precejšnje. Ljudje so se in se še vedno zaposljujejo v bližnjih krajih v dolini (npr. v Krmelju, Sevnici, Trebnjem, na Mirni in drugod). Otroci i/ okolice Telč na poti v telško osnovno šolo leta 1972. (Pionirski list, št. II, 8. november 1972) KULTURA Rast 5 / 2002 47 Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1997 (dalje Vodnik), sir. 161. 41 Glej opombo 30. 4" Glej opombo 41. 511 Glej opombo 46. ” Kronika Osnovne šole Tolče. Vodnik, str. 259. KULTURA Kast 5 / 2002 Že leta 1945 je pričel z delovanjem Krajevni ljudski odbor lelče, ki je spadal v okvir okraja Trebnje. Z njegovo ukinitvijo leta 1952 je na tem območju prevzel oblast Občinski ljudski odbor Tržišče.47 Leta 1952 so prekrili zvonik s pločevino in prenovili zunanjost cerkve. Leto kasneje je bil ponovno prenovljen glavni oltar, ki ga sestavljajo kipi sv. Jakoba st., sv. Antona Puščavnika in sv. Jožefa. Prenovil gaje podobar Jarm i/. Osilnice.4* Zadnjo zunanjo prenovo je cerkev doživela sredi 90. let 20. stoletja. Takoj po vojni, leta 1945, se je ponovno vzpostavila poštna dejavnost. Kot ime takratne poštariee je v dokumentih še vedno zabeleženo ime Helene Jermančič. Pisemske pošiljke je pismonoša za kraj Telče dostavljal tudi že na dom, za okoliške vasi pa še vedno ne.4'' Pomožna pošta je bila ukinjena leta 1955.50 Od takrat naprej oskrbuje Telčane s poštnimi pošiljkami pismonoša pošte Tržišče. Ker je bilo šolsko poslopje uničeno, je šolska dejavnost potekala v zasebnih prostorih. Novozgrajeno, namensko šolsko stavbo so dočakali šele leta 1969. Žal je služila svojemu namenu le do leta 1988. Otroci s Telč tako nabirajo šolsko znanje v trž.iški osnovni šoli. Novo okno v svet prav gotovo pomeni tudi elektrika. Električni daljnovod do Telč so priklopili leta 1953, luč pa je v kraju in vseh okoliških vaseh zasvetila 10. oktobra 1954. leta.51 Leta 1951 seje Kmetijska zadruga (KZ) Telče priključila trž.iški, ki je na mestu porušene šole leta 1957 pričela graditi stavbo. Vanjo se je preselila v letih 1959/60. V vasi je v okviru KZ delovala sušilnica sadja pa tudi trgovina. Z letom 1961 se je KZ Tržišče preimenovala v KZ Tržišče - Šentjanž, žal pa je biki že leta 1965 ukinjena.52 Večne težave z oskrbo z vodo je malo olajšal 1967. leta zgrajeni vodovod. Vodno zajetje so zgradili leta 1971. Končno pa bodo morda rešeni “vodni” problemi šele zdaj, ob začetku tretjega tisočletja. Danes domačini v kraju ostajajo, vračajo se tudi potomci nekdanjih prebivalcev. K temu vsekakor pripomore tudi bolj razvita infrastruktura, predvsem dobre cestne povezave z dolino. Zdaj živi v kraju približno 120 ljudi. Ukvarjajo se s poljedelstvom, živinorejo in vinogradništvom, sadjarstvo so opustili. Prihodnost vidijo tudi v turizmu in obrti. Že sedaj kar uspešno potekata zidaniški turizem in pohodništvo. Utrip kraju dajejo tudi razna društva. Domačini se vkl jučujejo v prostovoljno gasilsko in kulturno-športno društvo Telče. Nekdanje šolsko poslopje so gasilci ob pomoči domačinov in drugih preuredili za svoje in tudi za potrebe kraja. Vinogradniki so člani Vinogradniškega društva Malkovec. V 750 letih je hribovski kraj kljuboval zobu časa bolj ali manj uspešno. Prebivalci so doživljali vzpone, pa tudi padce. To, da kraj živi naprej, da življenje v kraju ostaja oz. se vrača, pa je najbolj razveseljivo. Kljub temu da ta prispevek ne zajema vseh 750 let Telč in dogajan j v njih, upam, da bo morda spodbudil še koga drugega, ki bo dodal kakšen delček k popolni zgodovinski (pa tudi arheološki, etnološki...) sliki Telč. Rozalija Mohar Dckun Anion Aleš (IN32 1900) KULTURA Rast 5 / 2002 DEKAN ANTON ALEŠ IN NADUČITELJ MATIJA BARTEL - SEMIŠKA VELJAKA Dekan Anion Aleš in nadučitelj Malija Bartol sla pred slo in še nekaj leti tvorno ustvarjala takratni semiški - šokovski vsakdan. Vendar ne le običajni vsakdan, njuno delo je zapustilo trajne sledi. Čeprav sta prišla iz različnih koncev Slovenije, eden z Gorenjske, drugi z Dolenjske, prvi duhovnik in drugi učitelj, se njuno delovanje ni kaj dosti razlikovalo. Opravljala sla poklic, posvečen ljudem, povezovala pa ju je tudi izredna narodna zavest in želja ohraniti slovenstvo pred vse večjimi germanizacijskimi pritiski. Bila sta družabna in duhovita izobraženca, zato so ju semiški in belokranjski domoljubi hitro sprejeli v svoj krog: tako pri Kurallovih na graščini Turn, v Metliki, Podzemlju ali v kateri od cerkvenih zidanic v semiških goricah. Sestankov tega rodoljubnega kroga so se poleg omenjenih dveh udeleževali Anton Navratil, Leopold Gangl, sodnik Dev, zdravnik Pavlin, domači trgovec in župan Janez Šuštaršič ... Iz. Novega mesta pa je rad prihajal tudi Alešev rojak in prijatelj Janez Trdina. Prav njim se moramo zahvaliti za številne pridobitve, ki jih je dobila deželica pod Gorjanci v času pred prvo svetovno vojno. Dekan Anton Aleš — C'rnivov, ki se je rodil 10. maja 1 832 v Rašici pri Mengšu, je ljudsko šolo obiskoval v Mengšu. V duhovnika je bil posvečen leta 1856. Poklicno pol je začel v Trstu in 1869. leta prišel, po vstopu v Nemški viteški red, v Semič, kjer je več kot trideset let soustvarjal gospodarsko, politično in kulturno podobo kraja. Poleg svojega rednega dela oznanjanja božje besede - je poudarjal tudi potrebo po napredku. Opravljal je številne funkcije: okrajnega šolskega nadzornika, predsednika krajevnega šolskega sveta, predsednika ustanovnega odbora Družbe sv. Cirila in Metoda v Metliki, predsednika odseka za železnico v Črnomlju ... Kmalu po prihodu v Semič je začel premišljevati, kako bi žup-Ijanom podaril obilo zdrave pitne vode. S pomočjo krajanov in dežele je 1873. leta dogradil velik vodnjak z ročno črpalko pred domačo cerkvijo. V naslednjih letih pa se je aktivno vključil v prizadevanje za izgradnjo prvega belokranjskega vodovoda, po ceveh katerega je leta 1898 iz Blatnika začela pritekati željno pričakovana pitna voda. Ravno tako se je z vso vnemo lotil posodabljanja župnijskega posestva in novosti naprednega kmetovanja učil tudi domače kmete. Janez Trdina je v knjigi Izprehod v Belo krajino zapisal: »Lep zgled daje ostali duhovščini dekan Aleš. Ves navdušen za gospodarstvo mi je vselej naznanil, kadar koli sem bil pri njem, kak nov pripomoček ali način, po katerem upa povzdigniti in popraviti stanje in vrednosti svojega zemljišča. Trudi se pozvedeti lastnosti prsti na raznih njivah, skrbi si pridobiti krepko in vztrajno živino, priprav-nejše orodje, boljša semena, njegovemu očesu se ne izmakne nobena potreba in udobnost ... V hlevu sem mu videl stati živino tujih plemen, katero so priporočile ali novine in knjige ali tudi izkušnja: iskrene hrvaške konjičke, sufolškega prasea ... Za svoje po racionalnih vodi- Nadučitelj Matija Bartel (1849 1922) KULTURA Rast 5 / 2002 lih narejeno gnojišče je dobil pohvalnico in darilo od c. kr. kmetijske družbe ljubljanske. Tako umno gospodari Aleš zgolj i/ nagnjenja in za kratek čas, znanstvene ekonomije se ni učil nikdar ...« Zavedal se je, da za Belo krajino kakor za Semič velja, da imajo ljudje nizko stopnjo izobrazbe, zato je bila ena njegovih poglavitnih nalog skrb za šolo. Ob različnih priložnostih jo je obdaroval, kakor tudi njene učence. 1882. leta je bil soustanovitelj narodne čitalnice, ki je pod vodstvom Slavoljuba Kuralta domovala v paviljonu pred Severjevo hišo. Vpisan je bil v Matico in v svoji župniji pridobil okrog 100 članov Družbe sv. Mohorja, kar potrjuje njegova prizadevanja za dvig kulturne ravni njegovih župljanov. Z ustanovitvijo Prostovoljne požarne hrambe 1804. leta, katere soustanovitelj je bil tudi dekan, se je ljudsko prosvetno delo v kraju še bolj razmahnilo. Šola, čitalnica in požarna hramba so tvorno pripravljale številne prireditve, na katerih je bil velikokrat slavnostni govornik tudi dekan Aleš. Seveda je ves čas skrbel tudi za župno cerkev, ki ji je skupaj z okolico dal novo podobo. Leta 1896 mu je kraj priredil veličastno slovesnost, ko je prejel cesarsko odlikovanje z zlatim križcem s krono za zasluge, in se mu tako zahvalil za vse dobro, kar je storil. Po daljši bolezni je 6. julija 1900 sem iški veljak v 68. letu starosti umrl in bil pokopan ob cerkvenem zidu župnijske cerkve sv. Štefana v Semiču. Naj končam pripoved o življenjski poti dekana Antona Aleša s poslovilnimi verzi njegovega rojaka, kaplana in pesnika Antona Medveda, ki jih je porajala smrt velikega vzornika: »Ti ljubil si in ljubiš ljudstvo svoje, / saj smatraš to ljubezen za dolžnost./ Boril si neustrašen mnoge boje / za njega pravo, vero in blagost...« Drugi veliki mož tistega časa Matija — Matko Bartel se je rodil v Mirni Peči 6. avgusta 1849 v družini, ki je dala vrsto učiteljev in duhovnikov. Z ženo Ano in tremi otroki je avgusta 1886. leta i/ Podgrada z one strani Gorjancev prišel v Semič. Prevzel je mesto nadučitelja, ki ga je do svoje smrti junija 1886 opravljal nadučitelj Schiller. Veliko oporo mu je pri njegovem vpeljevanju v delo in pri spoznavanju kraja ter ljudi nudil dekan Aleš. Prav tako kot njegov starejši prijatelj se je tudi on z vso vnemo spoprijel z vsakdanjimi težavami in bil hkrati aktiven član različnih društev, soustanovitelj požarne hrambe in njen tajnik do svoje smrti, pobudnik ustanovitve domače posojilnice 1899. leta, sejmišča in brzojavne postaje leta 1903. Svojim učencem je z nakupom in ureditvijo sodobnega šolskega vrta nudil najboljše pogoje za pridobivanje znanja in spretnosti naprednega kmetovanja. Skrbno je več kot 30 let zapisoval v šolski in gasilski kroniki vsa pomembnejša dogajanja. Danes sta lo pomembna zgodovinska vira za spoznavanje naše preteklosti. Spodbujal je razvoj zborovskega petja tako v šoli kot v fari in sam je slovel kot izvrstni tenorist in organist. Bil je pobudnik in organizator številnih prireditev in proslav v domačem kraju. Svoje vsestransko in požrtvovalno delo je neumorno opravljal, čeprav je v zasebnem življenju doživel hude udarce usode. V slabem letu in polje izgubil ženo Ano in starejšega, 22 let starega, sina Janeza, bogoslovca IV. letnika. Dočakal pa je verjetno najlepše poletje v svojem življenju julija 1904. leta, ko je drugi sin Bertold obhajal novo sv. mašo v semiški župnijski cerkvi. Ta krasen in lep dan mu je dal VIRI IN LITERATURA: Jo/.c Dular, Semič v Beli krajini, Semič 1971 Janez Trdina, Izprehod v Belo krajino, 1912 Župnijska kronika, Semič Župnijska kronika, Mirna Peč Šolska kronika, Semič Šolska kronika, Podgrad Dolenjske novice, letniki od 1X85 dalje Slovence in Slovenski narod, letniki od I 890 dal je novih življenjskih moči. Pogumno in odločno seje lotil novih nalog za napredek šole in kraja. Da, ravno novo šolsko poslopje bi Semič najbolj potreboval, vendar ga nadučitelj ni dočakal. Ves čas svojega učiteljevanja je skrbel za vsestransko kulturno udejstvovanje svojih učencev, ki so skupaj z učitelji pripravili številne proslave, igre, pevske nastope in družabna srečanja z učenci in učitelji sosednjih šol, predvsem štrekljevske in črešnjevske. Pod njegovim budnim očesom je šola tudi med prvo svetovno vojno na različne načine pomagala slovenskim vojakom in ranjencem z zbiranjem hrane, obleke, obutve in pletenjem nogavic, rokavic ... 1916. leta je nadučitelj odkril na šolskih vratih brambni ščit (avstrijski in kranjski grb) in povabil navzoče, naj v korist vdov, sirot in oslepelih vojakov zabijejo žeblje v trajen spomin na vojno in tudi na učitelje in učence šole. Za uspešno sodelovanje v vojne namene je dobil najvišjo pohvalo vojnega ministrstva. Kot seje bližal konce vojne, seje bližal tudi dan odhoda nadučitelja Bartla v pokoj. V začetku jeseni leta 1918, po45-ih letih službovanja in po 32-letnem vodenju semiške šole, je zapustil njene klopi. Ob tej priložnosti je dobil odlikovanje častni naslov »ravnatelj« in prisrčno slovesnost svojih učencev - mladih in starih. »Dne I6. oktobra 1922 je umrl šolski ravnatelj v pokoju g. Matko Bartel. Bilje dolgo vrsto let kot nadučitelj na tukajšnji šoli, vesten in marljiv vzgojitelj ne samo šolske mladine, ampak tudi odraslih. Njegovo življenje je bilo plodnosno delo. V večnem spominu ostane vsem Semičanom. Naj v miru počiva«, so besede njegovega naslednika Ivana Riglarja, zapisane v šolski kroniki. Tako nekako je tekla življenjska pot dveh mož, ki sta krojila zgodovino Semiča, pa ne le zaradi poklica, ki jima je takrat že sam po sebi omogočal moč, vpliv in možnost dajali kraju in ljudem napredek in upanje v lepši jutri. Ne, bila sta duša in srce, neumorna ustvarjalca Semiča na pragu 20. stoletja. MITJA BERCE BREZ NASLOVA, 1996 akril na platnu, 22(1 x 150 cm RAST - L. Xm HI Marko Kapus ŠEL JE POPOTNIK Portret Marka Marina Redki so posamezniki, ki hi tako kot Marko Marin delali in tudi naredili znanstveno in obenem umetniško kariero. Običajno so ti ljudje samotni hodci: suhoparni znanstveniki se jih izogibajo, ker so ljubosumni na listo drugo, kar imajo še v sebi, na umetniško, umetniki jih ne marajo, ker se bojijo erudicije. Življenje je Marka Marina zaznamovalo s pokorščino in uboštvom, s ponižnostjo, z majhnostjo in revščino. Najprej v otroštvu, med vojno, potem v samostanu, na Akademiji in v Kopru in nazadnje na mirnskem gradu. Po Miranu Sattlerju pa ga lahko označimo tudi s temi besedami: ogromno znanje, veliko navdušenje in ljubezen, ki bi ji komaj našli njen konec. Marko Marin je vedno znal iz majhnega narediti veliko in vedno je znal reči hvala. V zakonu Rajmunda in Fridoline Marin, roj. Rappl, se je sin Marko rodil 3. aprila 1930 v Gabrovki. Prvič je družina prišla na Mirno, ko je imel tri mesece, drugič, ko muje bilo pet let, je prišel sam v spremstvu maminega brata Rudi ja. Osnovno šolo je končal na Mirni leta 1941. Nižjo gimnazijo je opravil v Ljubljani v šolskem letu 1945/46, ko je v enem letu naredil vse štiri razrede in še malo maturo. Na realni gimnaziji je končal 5. in 6. razred. 1948. leta je vstopil v frančiškanski red, v noviciat v Novem mestu. Na klasični gimnaziji v Zagrebu je naredil zadnja dva razreda in veliko maturo. To je bilo leta 1951, ko je tudi izstopil iz reda manjših bratov. Študij je nadaljeval v 1 .jublja-ni, na Filozofski fakulteti, na Oddelku za umetnostno zgodovino. Diplomiral je leta 1958 pri prof. Francetu Stelctu z nalogo Kartuzija Bistra in njen stavbnozgodovinski problem. Van jo je pritegnil dotlej neznane arhivske vire in vpletel domiselne terenske rešitve, ki jih je še leta kasneje v seminarju dr. Franceta Steleta predstavljal študentom umetnostne zgodovine. Naloga, ki ni kot se običajno zgodi sramežljivo obležala v knjižnici na oddelku, je z zanimanjem za kartuzijo Bistra dobivala nove in nove kopije, z njimi pa je izginjalo avtorstvo originala. Zato jo je Marko Marin ob podpori, če že ne kar zahtevi svojega akademskega učitelja, dvanajst let kasneje priredil za tisk. Dve leti za tem, leta 1972, je za dr. Francetom Steletom priznal vrednost temu diplomskemu delu tudi dr. Marijan Zadnikar, tako kol Marin tudi on Steletov učenec, takrat že ugledni umetnostni zgodovinar in znanstveni svetnik Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije, ko je v svoji monografiji Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije zapisal, da je »nedvomna zasluga Marinove razprave v tem, daje - kar zadeva srednji vek izčrpal vse možnosti za rekonstrukcijo srednjeveške cerkve pred njeno baročno prezidavo v triladijsko stavbo, zlasti pa še, da je osvetlil čas obokanja križnega hodnika in ga prepričljivo povezal z Martinom, škofom pičenskim, kot pobudnikom tega obokanja leta 1499«. Drugo diplomo je opravil leta 1963 na Akademiji za gledališče. ŠT. 5(83) OKTOBER 2002 Tri mesece starega Marka je teta Lmi-Ii ja pokrila s pleničko, »da ne bi ritke kazal«. I.evo: Oče Rajmund je tedaj spoznal, da njegov sin Marko ne bo ne mesar ne konjski mešetar. Desno: Po vojni je šel Marko s petnajstimi leti v ljubljanske šole. Ko je bil Marko star pet let, so ga dali v rejo k očetovemu bratu, stricu Leopoldu. NAft GOST Rast 5 / 2002 l.evo: Marko Marin (prvi /, leve) v Brechtovi igri Galileo Galilei, ki jo je AGRI I javno predstavila 27. maja 1959 v ljubljanski Drami Desno: Marko Marin 1965. leta kot režiser Giraudouxovega Amfitriona 3K v družbi z mladimi koprskimi igralkami radio film iti televizijo v Ljubljani — /. režijo Sartrovih Muh; še danes velja ta predstava za doslej najboljšo javno uprizoritev na Akademiji. Pred tem je Marko Marin dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado za režijo Molierove komedije Izsiljena ženitev v šolski produkciji četrtega letnika Akademije. Prva Marinova režija po končanem šolanju v poklicnem gledališču še istega leta v Drami SN(i Maribor se tudi lahko pohvali z večjim uspehom to je bila predstava Pavla Golic Jurček, ki je, kot meni Marko Marin, »dosegla vznemirljivi vrh vizualne inkarnacije v scenografiji Zvesta Apollonia in kostumografiji Vlaste 1 legedušičeve, v kateri se je srečno dopolnjeval barvni spektrum mediteranskega okolja s posebnostmi srednjedolenjske grafične slikovitosti«. 28. februarja 1962 je Marku Marinu tedanji Občinski ljudski odbor Trebnje za 99 let dodelil v uporabo »parcelo št. 1 z razvalinami nekdanjega gradu na M irni v izmeri 2.413 m ’ ... za gradnjo poslovnih prostorov, ki bodo služili za teoretično in praktično delo igralske skupine«. V obrazložitvi med drugim preberemo: »Ker je grad eden od najbolj porušenih gradov, je zato prepuščen samemu sebi. V obnovljene prostore bo prosilec kot diplomant umetnostne zgodovine in absolvent Akademije za igralsko umetnost namestil malo knjižnico, likovne zbirke in slikovno gradivo iz zgodovine izginulih spomenikov tega področja. Vse to bo pri prebivalcih vzbudilo interes. Marko Marin je na Republiškem zavodu za spomeniško varstvo zaprosil še za gradbeno dovoljenje in ga dobil čez pet let. Svoje prvo delovno mesto je nastopil v Operi SNG Ljubljana. Po šestih mesecih je odšel za pol leta na izpopolnjevanje v Varšavo. Leta 1964 se je zaposlil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot asistent na katedri za zgodovino gledališča. Februarja 1964 je koprska Občinska zveza kulturno-prosvetnih naš (osi organizacij povabila Marka Marina, naj pripravi z domačo mladino otroško predstavo. Povabilu se je odzval, ne da bi vedel, da bo s tem Rast 5 / 2002 1 J . postal osrednji človek šest let trajajočega gledališkega eksperimenta, 455 katerega cilj je bil obnoviti profesionalno gledališče v Kopru. Cilja NAŠ GOST Kast 5 / 2002 niso dosegli, a pri tem sta imela stalni koprski režiser Marko Marin in mladi gledališki ansambel še najmanj odločilno vlogo. Kar so lahko naredili, so naredili na odru: gojili so ustvarjalno gledališče in zasledovali lasten umetniški cilj. S svojim repertoarjem in z eksperimentom so se povzpeli v vrh takratne gledališke produkcije na Slovenskem. Kakor koli že: iz »koprske skupine« jih je kar osem do danes prejelo Prešernovo nagrado za življenjsko delo, in sicer: Polde Bibič, Boris Cavazza, Jakob Jež, Lojze Lebič, Svetlana Makarovič, Pino Mlakar, Gregor Strniša ter Milena Zupančič, in dva nagrado Prešernovega sklada: Zvest Apollonio in Dare Ulaga. Marko Marin se je že kar na začetku svoje znanstvene poti, 1969. leta, odmevno zapisal v slovenski kulturni in znanstveni prostor s študijo O pristnosti portretov Franceta Prešerna. Marinov mentor na Filozofski fakulteti, ugledni umetnostni zgodovinar dr. France Stele, je v spremni besedi zapisal, da »pomeni Marinovo odkritje v zapuščini Franca Kurz-Goldensteina resnično bombo, saj nas seznanja kar z dvema likovnima dokumentoma, ki sta v zvezi z vprašanjem Prešernove upodobitve«. Sledila je za današnje razmere izjemno ostra, obsežna in dolgotrajna časopisna polemika, v katero pa se avtor študije Marko Marin ni vključil. Istega leta je bil z delom Prva zamisel slovenskega narodnega gledališča Leopold Kordeš na Akademiji za gledališče, radio, Film in televizijo habilitiran v naziv docent gledališke zgodovine. Marinova razprava O pristnosti portretov Franceta Prešerna je poglavje iz tega habilitacijskega dela. Doktoriral je 18. aprila 1972 z nalogo Franz. Seraph Ritter von Kurz zum Thum und Goldenstein, njegov pomen za slovensko umetnostno in gledališko zgodovino med letoma 1835 in 1867. Gre za prvo in doslej edino raziskavo Goldcnsteinove likovne dejavnosti. V strokovnem mnenju o doktorski disertaciji beremo, da »se Marinova disertacija odlikuje že po tem, da je v resničnem pomenu le besede sad lastnega raziskovanja ... Kot umetnostni zgodovinarje dokazal, da spretno obvlada stilno kritično metodo in strokovno terminologijo. To muje omogočilo večkrat prepričljive analize pri likovnih opredelitvah cerkvenih in krajinskih del ... Izsledki pomenijo pomemben prispevek k slovenski kulturni zgodovini srede 19. stoletja, posebej pa k zgodovini likovne umetnosti in gledališča«. V šolskem letu 1978/79 in polovici naslednjega se je v Parizu študijsko izpopolnjeval na ustanovah, ki raziskujejo gledališko zgodovino (Collection Theatrale Rondei — Bibliothčquc de 1'Arsenal, Centre National de la Recherche Scienlifique, Societe d'I Iistoire du Thea-tre). Po vrnitvi je svoje delo usmeril predvsem v uveljavljanje slovenskega in jugoslovanskega gledališča v širšem evropskem prostoru. Njegov predstojnik na Akademiji za gledališče, radio, Ulm in televizijo Filip Kalan Kumbatovič, ki je bil 1957. leta v Londonu soustanovitelj Federation Internationale pour la Recherche Theatrale (FIRT), je želel, da bi sodelovanje v tej mednarodni zvezi za gledališke raziskave slovenski gledališki zgodovini v času »železne zavese« odprlo pot v evropske znanstvene raziskovalne strukture, zato je svojega mladega asistenta in raziskovalca vključil v dejavnosti te organizacije, raziskovalno delo in razvijanje stikov z raziskovalci iz številnih drugih držav. Marko Marin je bil dve mandatni obdobji stalni delegat Jugoslavije v FIRT-u, bil pa je tudi član dveh njenih delovnih organov, direktorija Mednarodnega inštituta za gledališke raziskave v Benetkah in Univerzitetne komisije na Dunaju. Simpozij v Leipzigu: Hugo I ctting, direktor Gledališkega inštituta v Berlinu, Marko Marin in Filip Kalan Kumbatovič (od leve proti desni) Marko Marin in Jose Angel z barcelonskega gledališkega inštituta leta 1982 pred vhodom na igralsko akademijo v Ljubljani NAŠ GOST Rast 5 / 2002 Levo: Na simpoziju v Benetkah leta 1980 Marko Marin v družbi s predstojnikom Centra za tcatrologijo in fol-mologijo na AGRI T I ilipom Kalanom Kumbatovičem, z direktorjem Gledališkega inštituta na Dunaju I leinzem Kindermannom, Aloizom Ujesom iz Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu in dekanom ljubljanske igralske akademije Primožem Kozakom (od desne proti levi) Desno: Na razstavi del Zorana Mušiča v Benetkah 1980. leta, Marko Marin, Beril lobe, direktorica gledališkega muzeja v Bergnu, Filip Kalan Kum-hatovie in Zoran Mušič (od leve proti desni) NAŠ GOS I' Rast 5 / 2002 Prvič se je Marko Marin izpostavil kot aktivni član beneškega inštituta leta 1980, ko je predaval o Ivanu Cankarju in gledališču lin de siecla, posebej pa zaznamujejo njegov delež v teh institucijah še predavanja o Škofjeloškem pasijonu leta 1981 v Barceloni, o igralcu v uprizoritvenem procesu istega leta v Leipzigu, o igri I loja za paradižem naslednje leto v Rimu in o uprizoritvah Grillparzcrjevih iger v Sloveniji v letih 1985 in 1986 na Dunaju. Nazadnje je predaval letos v Amsterdamu o upodobitvi norca na Treski v župnijski cerkvi Janeza Krstnika na Mirni. Leta 1976 je bil izvoljen v naziv docent za zgodovino gledališča, 1987 v naziv izredni profesor, 1998. leta pa v naziv redni profesor za zgodovino gledališča. Leta 1980 je bil imenovan za predstojnika Centra za teatrologijo in filmologijo, kar je še danes, v šolskem letu 1986/ 87, v času šolske reforme, pa je na Akademiji opravljal tudi dolžnosti dekana. »Vsi, ki ga poznajo, vedo, da ni konvencionalen univerzitetni profesor ali raziskovalec, ki bi ga zanimala le katedrska učenost. Njegova zanimanja segajo na raznolika področja: od ohranjanja kulturne dediščine do raziskav umetnostne zgodovine, od gledališke režije do problematike slovenske in evropske gledališke zgodovine, kjer se je posebej ukvarjal s pasijonskimi igrami in slovenskim gledališčem devetnajstega stoletja. Njegova gledališka izkušnja je torej vsestranska: je izkušnja ustvarjalca, gledalca, pedagoga in raziskovalca«, je v Pogovoru z dr. Markom Marinom 1997. leta zapisala dolgoletna Marinova asistentka dr. Barbara Pušic, ki je z doktorsko disertacijo Gledališki opus Marije Vere prva pri nas dosegla doktorski naslov iz gledališke zgodovine. Vzporedno z. znanstveno-izobraževalnim delom na Akademiji je v devetdesetih letih začelo nastajati Marinovo znanstveno, strokovno in publicistično delo v občini Trebnje. Med 82 bibliografskimi enotami v vzajemni bibliografsko-kataložni bazi podatkov COBIB jih je kar 21, ki so vezane na prostor v objemu Temenice in Mirne. Leta Marko Marin si ogleduje ruševine gradu na Mirni leta 1993 NAŠ GOSI Kast 5 / 2002 1993 jc bil sodelavec pri raziskovalni nalogi Baragova zapuščina kot turistični proizvod, naslednje leto je sodeloval v razvojnem projektu Celostnega razvoja podeželja in obnove vasi za naselje Šentrupert z okolico. Je avtor Topografije sakralnih prostorov v šentruperški župniji v zborniku Župnija Šentrupert, Zgodovinske osnove 1993 in pisce besedil v turistični karti občine Trebnje in številnih turističnih prospektih. Pripravlja monografiji o župnijskih cerkvah sv. Ruperta v Šentrupertu in sv. Janeza Krstnika na Mirni in vodnik po mirnskcm gradu. Izjemen je njegov prispevek na področju promocije občine Trebnje in turistične ponudbe V objemu Temenice in Mirne. V času sistemskih sprememb, v letih 1992 in 1993, se je vključil v snovanje kulturne politike in pripravo Meril za izplačevanje sredstev na razpis prispelih programov kulture občine Trebnje. Marko Marin je zastopal poglede in stališča, ki jih je skušal prvič uveljaviti na Odru mladih v Kopru. Dve leti je potrpežljivo in argumentirano ponujal odgovore na ključna kulturno-politična vprašanja, nato se je umaknil. Že 40 let pa mu uspeva dosledno uresničevati svoje videnje kulturne politike na mirnskcm gradu. Marko Marin je v kulturno atmosfero občine posegel z »zgrajeno majhnostjo« - mirnski grad je sinonim tega, daje zgrajen iz. nič. Tu ni bilo nikoli velikih projektov in ne finančnih podlag, bila sta cilj, da se nekaj mora narediti, saj bo grad sicer izginil, in majhnost, da si predan svojemu cilju. Tako kot velikemu ni lahko biti velik, tudi majhnemu ni lahko biti majhen. - Kakšen je vaš odnos do mirnskega gradu danes, ko ste mu v dobršni meri povrnili podobo izpred druge svetovne vojne? Kakšen je bil pred štiridesetimi leti, ko vam je tedanji Občinski ljudski odbor Trebnje za 99 let dodelil v uporabo »parcelo št. / c razvalinami nekdanjega gradu« ? Je še vedno Speča lepotica? Marko Kapus o seveda! In še dolgo bo do končnega videza. Včasih so gradove i\ul-iroi,M-i>rk-'AV*n t*)K 'S 3f.nr« vtnvrtipf ODMEVI IN ODZIVI Rast 5 / 2002 Približno ob letu je izšel zbornik s posvetovanja z gornjim naslovom, ki je bil v Brežicah ob 1 0-1 etnici slovenske državnosti 21. in 22. junija 2001. Izdala sta ga Državni zbor Republike Slovenije in Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Na čelu uredniškega odbora je bil predsednik strokovne zveze doc. dr. Jurij Perovšek. Osnovna zamisel simpozija je bila, da bi soočili poglavitne akterje slovenske osamosvojitve, dokler so ti še živi, in zgodovinarje, spomine in stroko. Ž.c med pripravami na simpozij se je pokazalo, da zamisli ne bo mogoče v celoti realizirati, ker je kvalificiranih zgodovinarjev premalo. Ta spodrsljaj v načrtovanju pa ni bil usoden, saj je slovenska osamosvojitev delo intelektualcev, ki pisanje obvladajo in včasih celo presegajo zgodovinarje. Politike osamosvoji-t c 1 j e so na simpoziju zastopali Tine Hribar, Rudi Šeligo, France Tomšič, Jože Pučnik, France Bučar, Lojze Peterle, Borut Šuklje, Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Anton Jamnik, Karlo Nanut, Jelko Kacin, Miha Brejc, Drago Ferš, Andrej Lovšin (samo v zborniku). Kot je razvid- no iz. imen, so nekateri lahko govorili predvsem o lastnem deležu, drugi o inštitucijah (Cerkev, TO, varnostne in obveščevalne službe). Med referenti pogrešamo ekonomiste. Povabljeni so bili Mencinger, Kranjc in Pleskovič, ki pa jim je prezaposlenost preprečila udeležbo. “Naprot-ni” tabor so zastopali Janez Cvirn, Božo Repe, Jože Prinčič, Zvone Žigon, Damijan Guštin, Ljubica Je-lušič, Janez J. Švajncer in Jože Dežman. V tej skupini smo pogrešali predvsem Jero Vodušek- Starič, ki je bila zadržana. Posebno kategorijo povabljenih predstavlja hrvaški general Martin Špegelj, medtem ko nam velezaslužnega Franja Goriška ni uspelo pridobiti. Pomanjkljivosti simpozija ni uspelo odpraviti niti pri natisu zbornika, kar tudi nekaj pove o vabljenih. C e smo že za simpozij lahko ugotavljali, da je v veliki meri uspel, ne more veljati drugačna ocena tudi za zbornik, ki je med kolegi poimenovan kot brežiški. Največji formalni rezultat tako simpozija kot zbornika je nedvomno v tem, da zasluge za osamosvojitev pripadajo Demosu. Za normalne državljane seveda to ni Stanc Granda SLOVENSKA OSAMOSVOJITEV 1991 bilo nikoli sporno, spomnimo pa se, kako so nekateri porivali v ospredje Maistrove borce, partizane, Staneta Kavčiča in podobno. Vse to seveda ne pomeni, daje slovenska osamosvojitev brez predzgodovine, toda v takih primerih teorija o več resnicah praktično ni mogoča. Med najbolj berljivimi razpravami bi omenili Hribarjevo, Šeligovo, Bučarjevo in Pučnikovo. V veliki meri prav po njihovi zaslugi, dodali bi še Jamnika (Cerkev) in Žigona (slovenski emigranti), postaja “brežiški” zbornik temeljno delo o slovenski osamosvojitvi. S tem ne zmanjšujemo deleža drugih. Žal je razlika, ali lahko nekdo vse pove, drugi pa zaradi obvez molčečnosti, nedostopnosti virov in obzirnosti do nekaterih, ki so osamosvojitvi nasprotovali, danes pa želijo za nazaj dokazati, da so bili v prvih vrstah že takrat, ne le danes, določene stvari zamolčijo. Med objavljeno diskusijo je treba zlasti opozoriti na danes preveč pozabljenega Ivana Omana in seveda posege Jane- za Janše. Izjemno vrednost dajejo knjigi tudi nekateri objavljeni dokumenti o delovanju Demosa iz osebnega arhiva Jožeta Pučnika ter izbrana bibliografija o osamosvojitvi Slovenije, ki šteje 1 I I enot (avtorja sta Nataša Kandus in Igor Zemljič). Bolj kot simpozij razkriva knjiga nekatere pomanjkljivosti iz dosedanjih raziskav slovenske osamosvojitve. Predvsem so še zelo potrebne mikro študije, ki bodo raziskovale procese na občinskih in regijskih nivojih, kjer seje marsikaj dogajalo. Premalo je osvetljeno delovanje TO, kjer tudi ni bilo vse, kot bi moralo biti. Manjka ekonomska analiza osamosvajanja, ne toliko prakse kot različnih konceptov. Nenazadnje tudi niso še dostopni vsi dokumenti. Kljub vsemu pa lahko o knjigi zapišemo, da smo nedvomno z njo dobili standardno delo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo preseženo. To je bil tudi eden poglavitnih ciljev simpozija. Bariča Smole LJUBKA ŠORLI ZA DOLENJCE Zbornik ob 90-lctnici rojstva Ljubke Šorli Pogovori srca ODMEVI IN ODZIVI Rast 5 / 2002 Vrsta stvari je, ki me zadnje čase navajajo na misel, da je obrobje še bolj obrobno, kot je bilo. Ena teh je pisanje urednikov Rasti in Primorskih srečanj v Delovih Književnih listih, ki morajo skoraj prosjačiti za sredstva iz ljubljanskih mošnjičkov. Čeravno je "provinca" večja od centra, je v zadnjem zgoščena moč, to je denar. Ena od rešitev je, da se obrobje združi in upre, tudi z moralno močjo. Množičnosti je tudi veljake zmeraj malce strah. Toda kako naj stopimo skupaj, ko se premalo poznamo? Te dni mi je bila podarjena knjiga Pogovori srca. To je zbornik ob 90-letnici rojstva Ljubke Šorli, ki ga je izdalo Slavistično društvo Nova Gorica, uredila pa ga je Marija Mercina, ki je zanj prispevala tudi tehten in premisleka vreden članek Ljubka Šorli med novogoriškimi gimnazijci. Priporočam ga kot obvezno branje vsem srednješolskim učiteljem slovenščine. Alojz Rebula je ob smrti te pesnice leta 1993 zapisal, da je "ob svojem možu mučencu že prešla v naš narodni primorski mit", to je mit, v katerem se mučeništvo zakoncev Bratuž povezuje z narodno zavesijo in pokončnostjo; v liku Ljubke Šorli še z. izjemno moralno držo - odpuščanjem in spravljivostjo s tistimi, ki soji prizadejali krivico in trpljenje... Ta mit po Mariji Mercina obstaja le kot primorski, moral pa bi postati vseslovenski. Temu je deloma namenjen tudi ta zapis, saj je po ostali državi, tudi Dolenjski, še premalo prodrla zavest o boju primorskega ljudstva proti fašizmu, ki danes v prenovljeni obliki maha z repom; ne le na Primorskem, tudi na Koroškem se njegovi sorodniki množijo kot podgane. To seveda ni le stvar zamejskih Slovencev in njihovih sosedov tostran meje, ampak tudi naša. Utopičnoje namreč misliti, daje sosed le mejak. Naslednje, kar narekuje moje be- Bariča Smole I..IUI5KA ŠORLI ZA DOLENJCI- ODMEVI IN ODZIVI Rast 5 / 2002 sede, je drugačen odnos do vere, ki je na Primorskem skoraj vedno imela združevalno, narodnozavedno vlogo. Na Dolenjskem še vedno opažam kali tiste delitve, ki se je začela v levo-desno strankarsko računieo, podkrepljeno z ideologijo ene in druge strani pred vojno, zahtevala krvav bratski davek med njo in še do danes ni povsem ugasnila. Ljudi kot je mučenica in pesnica Ljubka, občudujem tudi zato, ker v njih in njihovih delih kljub resničnim grozotam, ki so jih doživeli, ni bilo niti kančka pelina, ki bi ga ponujala nič hudega slutečim sopotnikom časa (tega pač ne moremo prezreti v blodnjah vsaj enega tukajšnjega pisca). Kdo je bila Ljubka Šorli? Rodila se je v obrtniški družini v Tolminu 19. februarja 1910. Zaradi soške fronte se je družina, razen mame, ki je ostala na Primorskem, da je preživljala družino, in očeta, ki je bil na fronti, umaknila na Jesenice. Po končani vojni se je vrnila v Tolmin, podjetna mama pa je odprla trgovino. Brala je mohorjanke in Simona Gregorčiča, kasneje Otona Zupančiča, pa tudi knjige, ki jim jih je posojal katehet Kodermac, tudi ko je ležal nepokreten, ko so ga fašisti hudo pretepli. Končala je trgovsko šolo v Gorici in tudi glasbeno šolo. Prav glasba jo je kasneje zbližala z Lojzetom Bratužem, nadškofijskim nadzornikom cerkvenih pevskih zborov. Ona je pisala besedila, Lojze glasbo. Večkrat je bil zaprt, enkrat samo zato, ker se je na goriškem Travniku ustavil s Poldetom Kemperletom, znanim goriškim časnikarjem, ki so ga imeli fašisti za sumljivega. V zaporu in na svobodi je komponiral največ nabožne pesmi, ona pa je vodila pevske zbore, med počitnicami tudi ob Soči, kjer so prepevali slovenske ljudske pesmi, kar fašistom ni ostalo skrito. Že leta 1932 je izšla njuna zbirka nabožnih pesmi Detece sveto. Njuna poroka v cerkvi je potekala ob zvokih slovenskih pesmi. Njun dom na Svetogorski cesti v Gorici (v soseščini je živel Bevk) je postal glasbeno in kulturno središče v takratni Gorici, kjer se je zbirala številna družba umetnikov in narodnih delavcev. Leta 1934 se jima je rodila hči Lojzka, danes ena najpomembnejših raziskovalk goriške-ga prostora in njegove preteklosti, dve leti nato še sin Andrej (danes profesor, glasbenik, urednik). Polnočna in božična maša na Podgori sta bili tudi tega leta peli v slovenskem jeziku, pevovodja je bil Lojze Bratuž. Že 27. decembra so pevce pozaprli in jih mučili z ricinusom, pevovodjo pa so zastrupili z. oljem in bencinom. V mukah je po mesecu in pol umrl. V bolnišnici se je zadnje dni zavedel le, ko so pod oknom njegovi pevci zapeli prevedeno rusko narodno pesem Kraguljčki. Mlada vdova z. dvema majhnima otrokoma je tudi po moževi smrti hodila križev pot. Mamo in sestro so internirali, njo zaprli v Trstu, majhna otroka sta ostala doma z dvanajstletnim Marjanom Premrlom, bratom Janka Premrla - Vojka. Prestala je številna mučenja, jezuitske zapore, taborišče v Zadravščini. 'listo, kar je preživela v tržaških zaporih, je le na kratko omenjala; pretežko in predolgo bi bilo vse popisovanje. Po kapitulaciji se je vrnila v Gorico, nato v Tolmin in po vojni je postala učiteljica, ki je službovala v številnih šolah v goriški deželi. Po tej izjemno težki življenjski poti žene in matere jo je spremljala pesem, v ozadju katere je metafizična misel in zaupanje v Boga. Jedro njenega sistema sta narodni in jezikovni etos, zvestoba lastnemu jeziku je imperativ človeške etike. Zanj je umrl njen mož, zanj je trpela v ječah mučenja tudi sama, zaradi tega sta bila brez, obeh staršev nekaj časa njuna otroka. Zbornik uvaja zapis šestih intervjujev Marije Češut s pesnico na tržaškem radiu in nosi naslov Drevo ob Soči. Je edina avtobiografska pripoved Šorlijeve in je tudi prvič natisnjena. Sledijo referati s simpozija, pa razčlenjujejo njeno delo: Marija Pirjevec piše o poeziji skupne in osebne usode, Tomaž Pavšič o njeni življenjski poti, Marta Pili predstavlja zbirko Tolminske pesmi, Zorko llarcj uglasbitve njenih del, Zoltan Jan osvetljuje njen lik in delo med Italijani, Marija Mercina piše o tem, kako se z. njima seznanjajo novogoriški gimnazijci, Slavica Plahuta pa je naslovila svoj prispevek Kulturno-prosvetne razmere na Goriškem po prvi svetovni vojni. Vredno ga je prebrati, če ne drugače, bo na voljo vsem slavistom. Prav ti imajo pri pouku možnost, da posredujejo njegovo sporočilo: Skozi srečo in gorje pesem moja eno Bariča Smole LJUBKA ŠOKU /A DOI.I NJC I. Toma/ Koncilija SPRAVA V NAŠI VASI Frane Šetinc ODMEVI IN ODZIVI Rast 5 / 2002 išče: pot v človekovo svetišče, ki mu pravimo srce (Moja pesem). Tam je prostor za strpnost do drugače (ne)verujočih, govorečih, za odpuščanje. In stvar srčnosti je tudi je- zik, saj srce govori z njim. Tudi ta zapis je potekel iz tega studenca. Morda bo življenje in delo Ljubke Šorli tudi Dolenjcem prineslo tisto sporočilo, ki ga želi in zasluži. SPRAVA IN LITERATURA Franc Šetinc: Sprava v naši vasi. Založil Pavliha, d. o. o„ 2001 Franca Šetinca večina ljudi pozna kot politika, manj znano pa je, da je poleg svojega novinarskega in uredniškega dela (med drugim je bil v šestdesetih letih novinar Dolenjskega lista) tudi precej plodovit pisatelj. Njegov knjižni repertoar predstavlja preko petnajst naslovov, ki žanrsko segajo od publicistike, lovstva in avtobiografskih del do mladinske literature. Spravo v naši vasi bi verjetno kazalo umestiti v pisateljevo vsaj delno avtobiografsko obarvano prozo, saj je znano, daje bil leta 1929 v Mihalovcu pri Dobovi rojeni avtor med drugo svetovno vojno skupaj s starši izgnan v Nemčijo, kakršna je tudi usoda enega izmed osrednjih likov v povesti, Blaža Praha. In kaj postavi Šetinc pred bralca? V Velikem Bregu (krajevno ime je izmišljeno), posavski vasi na prepihu med Štajersko in Kranjsko, l judje ždijo v zloveščem pričakovanju katastrofe. Ta se zgrne nadnje v obliki nemške okupacije in medvojnega terorja. Ljudje se obračajo, kakor se v skladu s svojim prepričanjem pač najbolje morejo. Mnogo jih odide v partizane, drugi kleno vztrajajo na svojih gruntih, nekateri se udinjajo okupatorju. V takšnem vrvežu se znajdejo junaki zgodbe: Blaž, Peter, Nace, Rok, komajda polnoletni fantje, ter zrelejši in starejši Gaber, ki je sprva njihov vzor zaradi svoje pokončne načelnosti v vseh stvareh. Vojna vihra mladostne prijatelje raztepe daleč stran. Naceta povleče Gabrov zgled v partizane, Petra, čigar oče je sprva nemški simpatizer, mobilizirajo v nemško vojsko in pošljejo na rusko fronto, Blaža pa skupaj z. materjo izženejo v taborišče v Šlezijo, potem ko Nemci med drugimi moškimi iz vasi kot talca ustrelijo tudi njegovega očeta. Rdeča nit zgodbe je prav Blaževa življenjska zgodba, ki se prepleta z usodami vseh ostalih likov. Kljub temu da Blaža kmalu ločijo od matere in ga dodelijo za pomočnika pri kmetijskih opravilih nekemu Vogtu, se ob koncu vojne najdeta in se priključita valu beguncev in taboriščnikov, ki se vali proti domovini. Mati žal ne zdrži naporov in umre na poti. Kol po čudežu pa Blaž v takšnem mračnem razpoloženju med množico zagleda svojo mladostno simpatijo Anico, s katero se po raznih preizkušnjah srečno prebijeta prav do doma. Seveda je tudi Anico zaznamovala vojna, pravzaprav pijani rdečearmejec ... Doma se po vojni marsikaj obrne na glavo. Izve se, da je nekdo iz vasi na svojo roko j ustiti c i ra I Petrovega očeta in druge člane družine. Petru uspe emigrirati v Ameriko, pokončni Gaber, ki si je povojno družbo predstavljal bolj idealistično in zna biti včasih tudi kritičen do nove oblasti, konča na Golem otoku. Rok pa se zapije in si ob Gabrovem zmontiranem procesu vzame življenje. Na vodilne politične položaje se prikomolči zahrbtni Nace, Blaž pa se zdi kot nekakšna bleda senca, ki nikdar ne premore dovolj odločnosti in poguma, da bi sledil Gabrovemu zgledu, čeprav ga v srcu podpira. Nekdanji prijatelji si postanejo tuji, celo nevarni drug drugemu. Po mnogih letih pa zadnji pretres prinese desetdnevna vojna za samostojno Slovenijo. Naee se čez noč prelevi iz udbovca v najglasnejšega navdušenca za slovensko osamosvojitev in demokracijo, Peter pa se iz Amerike bolan vrne umret domov. Stari znanci si na stara leta povedo del tistega, kar je dolga leta kot težko breme ležalo nad njimi, a spet se pokaže zlasti Nacetova pragma- l oma/. Koncilija SPRAVA IN I lil RAII RA ličnost, ki sc s preteklostjo noče preveč obremenjevati. Na Petrovem grobu Gabrov sin prebere spravno pismo svojega očeta, v katerem že mnogo prej umrli Gaber vsem odpušča vse krivice tudi Nacetu, ki ga je spravil na Goli otok. Ravno tedaj preleti nebo letalo jugoslovanske armade, ki mu Nace in Blaž družno s pestmi žugata izza nagrobnika. Blaž sklene povest s spoznanjem, da je ta gesta verjetno najlepša in najtrdnejša sprava namreč pripravljenost na obrambo, na žrtve, da bi drugi lahko svobodno živeli. Potem ko smo se na hitro seznanili z vsebino povesti, se kar sama porajajo določena vprašanja. Prvo je gotovo poetika naslova, če je v njem seveda sploh kaj poetičnega. Naslov učinkuje namreč predvsem s svojo angažiranostjo. Postaviti tako spolitiziran izraz v naslov leposlovnega dela se zdi s stališča literature v žlahtnem smislu besede prejkone problematično. Seveda pa bralcu po prebrani knjigi postane jasno, da njen smoter v prvi vrsti ni umetniška prepričljivost, pač pa dogajanje služi precej jasni (očitno avtorjevi) ideji in pojmovanju sprave. Dodatek, da se ta sprava dogaja v »naši vasi«, je prav tako pomenljiv, saj omejuje sicer abstrakten pojem na konkretno situacijo in ljudi iz mesa in krvi. Kljub temu se zdi spravljivi, srečni konec povesti preveč patetičen in nekoliko privlečen za lase. Takšen element je že Gabrovo pismo na Petrovem grobu, še bolj pa podoba letalu žugajočih starcev na pokopališču, kiju dolgoletna prikrita idejna nasprotnika združi in spravi v odločenosti za svobodno bodočnost lastnih vnukov. Pravzaprav je stanje razumljivo. Šetinc je v zgodbi že prej pokopal Gabra, Roka in Petra, se pravi vse tiste protagoniste, ki so na ta ali oni način trpeli v povojnem družbenem sistemu ali zaradi njega. O mrtvih pač vse dobro. Nace in Blaž nista čutila, da bi se jima po vojni godila kakršnakoli osebna krivica. Prvi jo je celo delil, a zdaj ni več nikogar, razen Blaža, ki bi mu to očital. Blaž pa tudi na koncu ostane zvest svojemu značaju kot ne-konllikten človek, ki se ni nikoli izpostavljal. Pravzaprav se Šetinc v največji meri posveča Blaževemu življenjskemu oportunizmu, ki se je kot izrazito nenačelna drža izkazal v odnosu do Gabra. Tega v kritičnih trenutkih Blaž preprosto zataji. Usodo Petra in njegove pobite družine pa potisne Blaž globoko vase. Pisatelj se je dejanski spravi tako bržkone izognil, saj v Velikem Bregu niti ni več potrebna. Tistim, ki so pod rušo, pač ne more nič več do srca. Knjiga ne more skriti niti svoje jasne ideološke orientacije, kar zopet ni v čast njenemu avtorju kot pisatelju. Čeprav se trudi izrisati vse možne profile književnih oseb kameleonski revolucionar Nace, skesani kvizling Prašnikar, oportunist in skrivač Blaž, načelne/, in idealist Gaber, žrtev vseh sistemov Peter - je iz izjav oseb na načelni ravni moč razbrati povsem črno-belo podobo medvojne in povojne situacije. Zgodba temelji na pretežno zunanjih dogodkih, ki se zdijo za pisatelja pomembnejši od čustvenega razpoloženja, pogosto so celo dialogi premalo realni in preveč nakazujejo na želeno ideološko poanto. Ob strani pa ostaja največji greh, ki leži nad vasjo: pobita Prašnikarjeva družina, za katero se niti po več desetletjih ne najde Antigona, ki bi jo spodobno pokopala. Morilec se ne razkrije in Blaževo razmišljanje v avtu z vnučkom ob sebi, daje zaradi mlajše generacije potrebno te stvari odriniti, se zdi neresno. Skratka, knjiga - čeprav tako obeta naslov - ne pojasni ničesar bistvenega. .le zgolj pripoved o neki možni situaciji, prerez petdesetletne usode nekaj oseb, ki sta jih pomembno zaznamovali vojna in revolucija ter jih idejno in fizično razmetali na vse strani. Avtorjevo načelno stališče do problema sprave je na eni strani premalo jasno, čeprav njegovo pisanje lahko na konkretni ravni razumemo kot klic po osebnem reševanju kon-fliktov kot možni dobrohotni gesti. Na bralčevo žalost torej Sprava v naši vasi ne prinaša ničesar posebnega, novega, presunljivega, atraktivnega ali celo šokantnega. Morda bi tako učinkovala kakih dvajset ali več let nazaj, danes pa jo lahko obravnavamo zgolj kot primer literature domačijskega tipa, po kateri bo posegalo predvsem manj zahtevno bralno občinstvo. Franci Šali GORJANSKI ŠKRATI MED LJUDMI Ivanka Mestnik: Gorjanski škrati med ljudmi - Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 2002 Ivanka Mestnik z zgodbo o gorjanskih škratih med ljudmi nadaljuje pripoved o le-teh v kraljestvu Brbuča, ki jo je Dolenjska založba avtorici natisnila in izdala pred dvema letoma. V njej zvemo, kako so gorjanski škratje obupani zaradi vsega, kar prihajači počno hudega v njihovi gozdni domačiji. Ti so glasni, nespodobnega vedenja, v odnosu do narave pravi packoni, puščajo odpadke jedi, embalažo, in roparji, saj brezvestno trgajo najžlahtnejše rastlinje, rože, cvetlice. Zato sklenejo, z odobritvijo svojega vrhovnega poglavarja Tausa, da si poiščejo drugo domovanje tam, kjer bi lahko še naprej živeli v miru in v dobrih odnosih z ljudmi. Pa se tako napoti delegacija v dolino Sušicc, v kraljestvo Brbuča, s katerim se njeni člani tudi spoprijateljijo, razkaže jim celo svoj podzemni svet; pokrajina jim je všeč, ljudje se jim zdijo prijazni. Tausu predlagajo izselitev v to novo domovino, kar mu ob vrnitvi povedo s težkim srcem, saj so jim Gorjanci vendarle tisoč in tisočletno kraljestvo; kakor zdravje, bi rekel Cankar. Najraje pa bi kljub nadlogam ostali v njem, kljub nadlogam, ki jim jih prizadenejo brezvestneži človeške rase. In tu, v takšni kočljivi situaciji, se pričenja Mestnikove druga pripoved o gorjanskih škratih, natisnjena pri isti založbi letos spomladi, ki jo je tako kot prvo ilustriral akademski slikar Jože Kumer. Tausova odločitev po premisleku je, da se rodbina ne bo nikamor selila, ampak se bo odločno spoprijela s težavami, ki so doletele njeno deželo. Ljudi je treba osvestiti, jih vnovič naučiti ljubiti in spoštovati naravo, ki je dom vsemu živemu, da bodo očistili "Zemljo nesnage, da bo spet lahko zadihala in rodila zdrave rastline". Ljudem morajo škratje na nek način dati vedeti, da so še tu, med njimi, in da jih naj vzamejo resno, če nočejo nase in na vso zemeljsko življenje priklicati pogube. Začeli naj bi z vzgojo najmlajših, njim naj bi se pri- kazali, te naj bi učili, jim podarili svoje sposobnosti in jim vcepili svoje videnje, jih seznanili s preteklostjo Gorjancev, o kateri so se ohranila imena, kot so Pendirjevka, I luda peč, Minutnik, Krvavi kamen, Zidani gaber, Gorjansko jezero, Gorjanski vrag itd., ter seveda zgodbe, kar vse naj bi počeli že iz prve knjige znani možiclji: Smukec, Zmiga, Modri, Zelenko, Skokec, pa zdaj tudi skratka Katka in še mnogi drugi, skratka menda kar vsi pod modrim Tauso-vim vodstvom. V tem preobratu, ki ga zdaj naredijo škratje, tiči avtoričino dragoceno sporočilo človeku: Nimamo kam ubežati, senca in potlej črni oblaki ... uničujoč vrtinec pogube nas, človeštvo, in vse živo doleti tako ali drugače, prej ali slej, če se ne bomo streznili in začeli z. drugačnim ravnanjem in obnašanjem. Vsak mora začeti pometati pred svojim pragom in v skladu z globalnim vse obvezujočim dogovorom sprejeti svojo usodo in usodo Zemlje v svoje roke. Zemlja je naš skupni in edini dom, razmišljajo škratje, in od njega moramo odvrniti nesrečo v dobro vseh. Človek, ta je tisti, ki smrtno greši in spravlja vse v pogubo. Škratje sprejmejo Tausovo odločitev in njegov načrt prevzgoje ljudi, ki naj bi ga sprožili s pomočjo otrok oziroma najmlajših, ki bi jim podelili, če si bodo zaslužili njihovo zaupanje in naklonjenost, kot sta si ju najprej Janko in njegova sestrica Marjetica, neizmerno moč videnja, razumevanja, ljubezni, modrosti in odločnosti. Potem se zgodba prevesi v pripoved o njiju, ki sta pravzaprav prvi, nekakšen poizkusni primer izvrševanja velikanskega, vseobsegajočega, povsod razpredenega načrta odrešujočega delovanja škratov. Seveda vsa zadeva dobro kaže. Oba otroka, zlasti pa Janko, odkrivata tajne življenja, preteklost Gorjancev, o katerih škratje govore kot o zgodbah, a jih jima tudi kot resnice, s pomočjo škratovskih tehničnih pripomoč- Naslovnica knjige Ivanke Mestnik Gorjanski škrati med ljudmi z ilustracijo Jožeta Kumra ODMLVI IN ODZIVI Rast 5 / 2002 kov, kot je recimo kristal viden ja preteklosti, povsem realistično predstavijo, kot da se dogajajo zdaj, pred njunimi očmi. Škratje so torej tisti, ki Janku in njegovi sestriei govore, kaj in kako je bilo nekoč na Gorjancih in pod njimi, kako so njega dni ljudje tovorili po Krki z velikimi čolni, kako so potekale vezi s prebivalci Žumberka in drugimi, ki so s tiste strani prihajali zaradi kupčij, kdo je živel v gradu na tej gori in kakšna je bila njegova usoda in usoda njegovega hudobnega gospodarja Pendirja itd. Ta bitja opozarjajo Janka in Marjetico na brezvesten človekov odnos do narave, na to, kako jo spreminja v velikansko smetišče, kako bi lahko pospravljali za sabo, ko prihajajo v gorjansko carstvo lepote, pa da naj bi raje puščali svoje jeklene konjičke v dolini in se vanj potrudili peš. In še z marsičim se seznanita, recimo Marjetica začne uporabljati zdravilno moč rastlin, trpotca in drugih rož, da njena mati kar ostrmi, od kod ji to vedenje ... V šoli pa Janko povzroči pravo revolucijo, ekološko gibanje za lep videz, šole in okolice. Vse torej gre škratom kot po maslu. Janko je nosilec njihovega velikega hrepenenja in stremljenja. Modrost teh bitij zdaj že plemeniti njegove sovrstnike, vso šolo in seveda vso njeno oziroma podgorjansko okolico ... Ali res!? Tudi če bi bilo to že čisto res in bi bili Gorjanci po meri škratov in tudi ekološko osveščenih ljudi, bi bila to le drobcena lučica v morju grozljive teme - onesnaženosti našega planeta. Zato tudi Jankov hrepenenjski vzdih: ... "ko bi malo bolj mislili na Zemljo, skupni človeški dom, bi bilo tudi marsikaj drugače". To je pravzaprav vzdih današnje ekološke vesti, ki bi jo lahko izrekel v imenu vseh ozaveščenih takole: Ko bi vsi podpisali Kyotski sporazum in se ga tudi držali, bi bilo jutri bolje in pojutrišnjem že skoraj odrešujoče. Pisateljica Ivanka Mestnik je znala in zmogla na čudovit način povezati sodobne ekološke probleme sveta in ljubezen do narave z Dolenjsko, kateri srčno pripada, z njenim mitološkim svetom, oboje pa na nevsiljiv način pretočiti v duhovno vzgojo mladih, v širitev njihovega kulturnega obzorja in srčne tenkočutnosti. MITJA BERCE BREZ NASLOVA, 1088 olje na platnu, 200 x 284 cm RAST - L. XH1 VI Boris Golce 1’omirjc Kostanjevice (po Mlinariču)' ŠT. 5(83) OKTOBER 2002 DOLENJSKA MESTA IN TRGI V SREDNJEM VEKU (9) Mestno in trško ozemlje Razmerje med mestom in mestnim gospodom je določalo dejstvo, da je slednji posedoval gospostvo nad meščansko občino kot celoto in ne nad posameznim meščanom, kar je predstavljalo bistveno razliko od razmerja gospod-podložnik. Nasproti mestnemu gospodu je stala občina svobodnih meščanov s političnimi, upravnimi in (nižje)sodnimi pristojnostmi, eksemptna glede na deželsko sodišče.1 Tako kot so mesta veljala za del gospostva svojega mestnega gospoda, so kot pravne osebe tudi sama predstavljala zemljiško gospostvo nad zasebnimi in srenjskimi zemljišči. Pojem zemljiškega gospostva je bil pravzaprav samo sredstvo, s katerim so skušali v fevdalnem izrazoslovju najti neko opredelitev za značaj mestne zemljiške lastnine, dejansko vlogo zemljiške gospoščine pa so imela mesta le v odnosu do svojih podložnikov in njihove posesti na podeželju." Mesto se v pravnem pogledu ni avtomatično pokrivalo s teritorijem mestne naselbine. Samo naselje je bilo od okolice sicer fizično razmejeno (praviloma z obzidjem), kot pravni subjekt pa je obsegalo tudi ozemlje zunaj obzidja v mestnem pomirju (ohgradje, burgfriecf), kjer je veljala jurisdikcija mestnih organov. Sklenjenost mestne naselbine so prekinjale enklave - imunitete, ki pravno niso bile sestavni del mesta, temveč izvzete iz njegove avtonomne oblasti in sodnega območja. Zanje je veljalo, daje sodstvo v zemljiških sporih v rokah njihovega zemljiškega gospoda, medtem ko odloča v drugih zadevah toženčeva osebna podsodnost. Del teritorija je bil v obliki imunitete skoraj vedno povsem izvzel iz mestne sodne oblasti, in sicer gradovi, samostani in cerkve zgodnejšega nastanka. ’ A k'o6rAnvviš)to pomiRj« Krko , VejJenčcrvjlja rK-v 7 ' -°;V. \ •/ Valence S Dol . M . V ***• * ' %/fosfanjewca\Zat,o^ v / / Zaboršt &^VeL Vodenice ffUtče pA Orehovec i £ Sv Mohor A 0 O drugem zgodaj izginulem trgu Kronovo pa, kot že rečeno, ne vemo ničesar, razen njegovega imena. Videti je, da je v 16. stoletju glede posestniških razmerij nazadovala Ribnica. Po navedbi v reformiranem urbarju iz leta 1 573 so tržani od nekdaj med seboj prodajali in kupovali Inibna zemljišča in oštate. Zanje so zastavnemu imetniku gospostva plačevali deseti pfenig, vendar so zatrjevali, da te obveznosti v preteklosti niso imeli.4" Po omenjenem urbarju so bili posestniki hubnih zemljišč oproščeni tlake in dajatve čin/.nega žita, razen pri gradnji gradu, medtem ko so trški podružniki (kajžarji) nasprotno opravljali precej hišne tlake.41 Ali je šlo v srednjem veku resnično za lastniško posest, viri ne povedo, saj govorijo le o fevdnih in drugih zemljiščih tržanov zunaj Ribnice.42 Pri Žužemberku ob prehodu v novi vek nasprotno ni bil neizpodbiten niti kupnopravni status trških oštatov. V urbarju iz leta 1506 je zapisano, da imajo njihovi posestniki po lastnem pričevanju »vse kup-nopravno« (.sv haben ali ka\vffrecht), vendar naj bi jim pisma o tem zgorela v požaru.4’ Poprej ne vemo sploh ničesar o prometu z nepremičninami, nakar se z letom 1 557 začenja vrsta kupnopravnih pisem za posest v trgu in na podeželju,44 ki zagotavljajo gospostvu predkupno pravico in plačilo desetega pfeniga.45 Navzlic večji podrejenosti zemljišč, kot je bila v srednjem veku običajna pri večini dolenjskih trgov, so bili Žužemberčani po urbarjih iz let 1498 in 1506 oproščeni tlake, ki so jo vsi podložniki opravljali pri gradbenih delih na gradu,4" zato pa so morali gradu nuditi pomoč s struženjem in drugimi opravili.47 Tržani najjužnejšega srednjeveškega trga Poljane ob Kolpi so se mogli edini sklicevati na svoboščine Friderika Celjskega iz leta 1421, ki so jim jamčile, da so od razdeljenih hub dolžni plačevati uradu Poljane zgolj letno denarno dajatev namesto tlake in naturalnih dajatev.48 Videti je, da so edini v gospostvu uživali svojo posest po kupnem pravu, za katerega je v pol janskem urbarju iz leta 1576 rečeno, da ga nimajo podložniške hube.40 Po tem najstarejšem ohranjenem urbarju so tržani (clie bttrger) Starega trga po potrebi opravljali le ročno tlako pri gradnji poljanskega gradu.50 Temeljno ločnico med trgi je torej v posestnopravnem pogledu predstavljala delitev na Irge z lastniško in one s kupnopravno posestjo. Za čas do konca srednjega veka sicer ni moč pri vseh zanesljivo ugotoviti pravnega značaja zemljišč, izpričan je soobstoj več oblik hkrati, pa tudi pretvarjanje iz ene oblike v drugo. Posebno, najmanj pojasnjeno vprašanje, predstavlja pravni položaj podložnikov ali kajž, ki so mlajšega nastanka od trških jeder in za katere je tako v srednjem veku kot pozneje manj podatkov. Pravni značaj posesti ni bil prvenstveno povezan s časom nastanka trga, temveč bolj z izvorom trške naselbine. Kupnopravna posest je praviloma značilnost vseh trgov, ki so se razvili neposredno iz vasi in ohranili hubno posestno strukturo: na Dolenjskem Ribnica in deloma Poljane. Na drugi strani so mlajši oziroma pozno dokumentirani trgi. kot denimo Svibno ali Višnja Gora, že v prvi polovici 15. stoletja premogli lastniške oštate, značilne za starejše trge. Končno je treba še poudariti, da razlika med lastniško in kupnopravno posestjo ni bila ostro zarisana.51 Drugi kriterij, po katerem moremo trge razvrstiti v dve ali več skupin, je delovna obveznost. Pri trgih brez vaškega predhodnika so bile delovne obveznosti skoraj izključno samo varnostno-obrambne-ga značaja, bodisi v obliki straž bodisi utrjevanja gradov, kakor so jih pač narekovale potrebe. Razlike med trgi so nastale seveda tudi kol posledica večje ali manjše oddaljenosti od gospoščinskega sedeža in obsega pridvorne zemlje. Obdelovanje slednje so skupaj s hišnimi opravili v gradu nalagali predvsem trškim podružnikom. Tlaka je bila torej prav tako kot pravna narava zemljišč v največji meri plod istih zgodovinskih razlogov, predvsem različnega naselbinskega izvora. OPOMBI:: 1 Prim. Otto Brunner, l.and und I Icrrschaft. Grundformcn der territorialcn Verfassungsge-schichte Ostcrreichs im Mittelalter, Darmstadt 1984, str. 349-350. 2 Prim. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, str. 183. 3 Prim. Fran Zvvitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 37-39. -Prim. Sergij Vil lan. Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, str.mlfil, 164. - O imunitetah prim. geslo Immunitat, v: Lexikon des Mitle-lalters, Mtinchen-Ztirich, V (1991), str. 390-392. 4 .lože Mlinarič, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki 1970, str. 72. 5 Patrimonialno sodno oblast je moglo mesto izvajati samo nad ozemljem in ljudmi, za katere je bilo hkrati zemljiški gospod, enako kot tudi nad raztresenimi mestnimi podložniki zunaj pomirja. Preostale civilnopravne in kazenskopravne zadeve v pomirju so bile v pristojnosti mestnih organov zopet le, če je šlo za neprivilegirano prebivalstvo in ozemlje. 6 Prim. S. Vilfan, n. d., str. 166. 7 Pri Svibncm zasledimo leta 1439 formulacijo: “nach kauffs vnd purgkfridrecht des margks ze Scherffenbergk" (Arhiv Republike Slovenije (ARS), Zbirka listin. Kronološka serija, 1439 IV. 24., s. L), pri Radečah pa dve leti pozneje: “als markchts vnd purkchfrids recht ist daselbs /u Ratschach” (Steiermdrkisches Landesarchiv (Stl.A), Alf Urk. Reihe, No. 5764 h, 1441 s. d.). 8 O meščanskem pravu, njegovih reliktih in pojmu “burgrecht” prim. S. ViIlan, n. d., str. 163-164, in F. Zvvitter, n. d., str. 16-17. Izraz se sicer pojavi še poznega leta 1477 v mestnih ustanovnih privilegijih Loža in Krškega, ki potrjujeta “dieselben stat(t)recht vnd pur(g)krecht”, kot jih imajo druga mesta na Kranjskem oziroma Štajerskem, s čimer so mišljene mestne in meščanske pravice (prim. objavi: Janez Kranjc, Privilegij mesta Lož iz leta 1477, v: Notranjski listi I, Postojna 1977, str. 55; Jože Mlinarič, Krško in njegova gospoščina v srednjem veku, v: Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str. 42). Modifikacijo v obliki “Burger-rccht” ima v objavi kočevskega ustanovnega privilegija tudi A. Dimit/., Zur Geschichte der Stiidte und Markte in Krain, L Gottschee, v: Mittheilungcn des historischen Vereins Jur Krain XIX (1864), str. 56. Pojem je sicer še v začetku 15. stoletja izpričan v posavski soseščini Dolenjske, v privilegiju trga Sevnica: “kauf, burckrechl oder lechen” (Stl.A, SA. Lichten-vvald, Heft I, 1408 X. 31., Brežice, vidimus v: 1561 IV. 27., Salzburg, pag. 6-7). 9 Prim. S. Vilfan, n. d., str. 164. 10 Prim. člena o prodaji nepremičnin obeh privilegijev v: Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij, v: Novo mesto 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo mesto 1969, str. 103-104. 11 Regest 1323 VI. 9„ Kostanjevica v. Fr. Komatar, Das SchloBarchiv in Auersperg, v: Mit-teilungen des Musealvereines fur Krain (MMVK) XVIII (1905), str. 138, št. 35. 12 Zgolj zaradi slabega stanja virov srečamo dedovanja in prosto razpolaganje z lastnimi zemljišči šele leta 1444, ko je mestno predstojništvo omejilo darovanja cerkvenim ustanovam (ARS, Zbirka listin, Kronološka serija 1444 lil. 25., s. I.; objava: Milko Kos, Iz. metliškega mestnega arhiva, v: Ltnolog X-XI (1937-1938), str. 30-31). 13 Regest 1388 s. d. v: L. D. Gaston Graf von Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Or- Boris Goleč DOLENJSKA MES TA IN TRGI V SREDNJEM VEKU GRADIVO/A HIS TORIČ NO TOPOGRAFIJO Rasi 5 / 2002 dens-Centralarchives zn Wien, I. Band (1170-1809), Leipzig 1887, str. 398, št. 1525. 14 F. Zwittcr, n. d., str. 39. 15 Prim. S.Vilfan, Novomeški mestni, str. 102, 103. - O obveznostih mestnega prebivalstva prim. O. Brunner, n. d., str. 352-354. 16 Ustanovna privilegija Krškega in l oža denimo nalagata meščanska bremena vsem, ki v mestu prebivajo, imajo v njem hišo ali pa obrt in kupčijo (po objavah v: .1. Mlinarič, n. d., str. 43; .1. Kranjc, n. d., str. 59). 17 Prim. objavi v: J. Mlinarič, n. d„ str. 42, 43; J. Kranjc, n. d., str. 58, 59. 18 Ko je vojvoda Leopold zategadelj leta 1407 izdal za plemiške hiše oprostilno listino, namreč v njej govori le o dolžnostih nasplošno (mit in leidn, als ander burger daselbs), toda vse hišne posestnike brez razlike izrecno zavezuje k vzdrževanju obzidja in jarkov (ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1407 VI. 18., Dunaj). 19 ARS, Zbirka listin, Listine iz IIIISlA, Samostan Pleterje, 1411 VIL I L, s.L; regest v; L. Komatar, Lin Cartular der Karthause Pletriach, v; MMVK XIV (1901), str. 44, št. 25. 20 Objava listine 1421 lil. 26., s. I. v: Johann Weichard Valvasor, Die Litre del.) Tlertzog-thums Crain, Laybach 1689, XI, str. 236-237. 21 Po objavi v: .1. Mlinarič, n. d„ str. 43. 22 V virih srečujemo le višnjegorske trž.ane, vpletene v razne prodaje, zastavitve in daritve zemljišč na podeželju. Npr. ARS, Colleetanea, lase. 3, prepisi listin, zadevajočih župnijo Višnja Gora, pag. 39-40(1448 IV. L, s. L), 35-36 (1451 II. 12., s. L), 36-37 (1453 11. 8., s. L), 37-39(1454 VI. 21., s. L). 23 ARS, Zbirka listin. Listine iz IIIISlA, Rcpertorij lil, 1358 XII. 15., s. I. - Istotam, Samostan Pleterje, 1451 lil. L, s. I. 24 St L A, I Is. 1230, Urbar Gurk 1502, Tol. 76-78', 97-100. Tako stanje seje ohranilo vso obravnavano dobo, pri čemer so bile še v času terezijanskega katastra hube mokronoškega gospostva zakupne, hiše in vrtovi v trgu pa izrecno označeni kot lastniški (ARS, Terezijanski kataster za Kranjsko (TK), RDA, N 156, No. 29, štiftregistcr 1756). 25 ARS, TK, RDA, N 168, No. 25, s. d 26 Potem ko je leta 1393 zabeležena kupoprodaja oštata po deželnem pravu med dvema plemičema, je Friderik Celjski leta 1441 podeljeval hišno posest v dedni fevd v skladu s pravom radeškega pomirja in trga (ARS, Zbirka listin, Listine iz 1111 St A, Rcpertorij II., 1393 II. 14., s.L; StLA, Ali. IJrk. Reilte, No. 5764 h, 1441 s.d. (prepis); No. 5732 b, 1441 VI. 5., prepis). 27 ARS, TK, RDA, N 168, No. 43, urbar Radeče 1575, s. p., Volgen die hofzins etc. 28 Istotam, s. p., Robath. 29 ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1439 IV. 24., s. I. 30 W. Milkowiez, Beitriige zur Reehts- und Vervvaltungsgcschichte Krains, v: MMVK II (1889), str. 10-11. 31 ARS, Vicedomski urad za Kranjsko (Vie. A.), šk. 108, 1/61, lit. S XIX-3, urbar Svibno 1570, pag. 337-341. - Istotam, šk. 107,1/60, lit. S 111-6, Tol. 161 -164. 32 Istotam, šk. 101, urbar gospostva Kamnik-Stari grad 1439, Tol. 17. 33 Listina 1475 I. 3., objavljena v: K. Črnologar, Dori'St. Veit bei Sittich 1475 noch ein Marki, v; MMVK XIII (1900), str. 137-138. 34 I laus-, 1 lof- und Staatsarehiv (IIII St A), A reli iv Auersperg (AAu), A-X-31, Conv. 1,30. 5. 1646, prepisi listin 1534 VI. 18., 1582 V. 14. in 1612 XI. 16. 35 ARS, Vie. A., šk. 124, l/70a, lit. W XXI11-5, prepis ukaza 23. 6. 1514,- V urbarjih iz druge polovice 16. stoletja liti jskim oštetarjem ni naložena nikakršna delovna obveznost, ki jo pogrešamo tudi pri Starem trgu v Šentvidu, nasledniku ugaslega šentviškega trga (istotam, lit. W XXII1-3, urbar Višnja Gora 1566, s.p. ARS, I K, RDA, N 205, No. 35, urbar Višnja Gora 1578. s.p.). 36 Leta 1335 se v prodajni pogodbi za del trga poimensko omenja pet tržanov (den purgern die zu Treuen in dem marchkt gesezzen) (ARS, Zbirka listin. Listine iz Arhiva dvorne komore na Dunaju, 1335 XI. 25., s.L). O prvih tržanih Šentvida prim. Jože M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135, Stična 1973, str. 55, št. 156; str. 58, št. 175. 37 Regest 1467 VIL 22., s. I. v: Fr. Komatar, Das SchloBarchiv in Auersperg, v: Carniola NV I (1910), str. 124-125. 38 V terezijanskem katastru ni v ničemer opaziti posebnega pravnega položaja oštatov, a kataster za gospostvo 'Trebnje prav tozadevno ni zgovoren (ARS, TK, RDA, N 193, No. KI, s.d.; No. 14, s. d.). Domnevati smemo na podobnost s sosednjo farno vasjo Trebnje, povečini podložno domači župniji. Njeni oštetarji in podružniki so imeli zemljišča v popolni lasti (ai-genthumblieh) ter bili oproščeni plačevanja primščine in smrtnine, medtem ko so poznale GRADIVO/A HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 5 / 2002 okoliške vasi izključno zakupne hube (ARS. I K, RDA, N 36, No. 6, štiflregister, 20. 1. 1757, s.p.; Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŽA Trebnje, Razne knjige, lase. I, štiltregisler, 4. 2. 1757, s.p.). 39 ARS, Mikrofilmi, Listine iz HHStA, 7 D/21, 1378 V. 19., Celje. 40 ARS, Gospostvo Ribnica, knj. I, urbar 1573, s. p. I najst let pozneje so Ribničani svoje hube sami označili kot kupnopravne (ARS, Vie. A., šk. 105, 1/59, lit. R X-I9, s. d., pred 24. 11.1584), kot take - z obveznostjo desetega in dvajsetega pfeniga - pa jih navaja tudi terezijanski kataster sredi 18. stoletja (ARS, TK, RDA, N 169, No. 21, s. d.). 41 ARS, Gospostvo Ribnica, knj. I, urbar 1573, s. p. Dolžni so bili saditi zelje in repo, sejati in predelovati lan ter presti. 42 ARS, Zbirka listin, Listine iz HHStA, Rcpertorij III, 1367 IX. 12., Ribnica. --ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1372 VI. 15., s. I.; 1423 IX. 21., s. I.; 1430 Vlil. 2., s. I. Tako tudi ni znano, ali sta ležali v trgu dve hubi z naseljenima kmetoma, kiju j e kupil neki tržan (aigen crkhaufiten pavvrn zvvcn) in ju kot proslolastni zapustil svojim sorodnikom (freyaigen ver-schafit) (ARS, Vic. A„ šk. 105,1/59, lit. R X-12, 22. 10. 1538). 43 III IStA, AAu, A-15-57, Urbar Seisenberg 1506, fol. 4. 44 Istotam, A-IX-5, Conv. 3, Seis. Kaulbricf-Regesten 1557-1716. 45 Istotam, npr. 25. 7. 1557, 10. 12. 1588. - Tudi terezijanski kataster pozna v žužemberškem trgu kupnopravni položaj nepremičnin (ARS, TK, RDA, N 183, No. 20, s.d.). 46 III ISt A, AAu, A-15-55, Urbar Seisenberg 1498, fol. 31; A-15-57, Urbar Seisenberg 1506, fol. 31'. 47 HHStA, AAu, A-15-57, Urbar Seisenberg 1506, fol. 4. 48 Istotam, Urkunden, 1421 II. 24., Celje, insert v: 1599 IV. 4„ Gradec. 49 Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15,-18.stoletje), Ljubljana 1991, str. 305. Šest razdeljenih hub tržanov označujeta kot kupnopravne terezijanski kataster (ARS, TK BI, N 162, No. 15, s.d.) in privilegij kneza Henrika Auersperga iz leta 1781 (lil ISt A, AAu, Urkunden, 1781 Vlil. L, Dunaj). 50 D. Kos, n. d., str. 293. 51 V zgoraj navedenih primerih kupnopravnih hub in kajž srečamo vselej dedni princip, kini omejen samo na enega, dva ali tri rodove. Temeljno in skoraj edino razliko z, lastniško posest-vijo je predstavljala obveznost plačila desetega in ponekod še dvajsetega dela kupnine zemljiškemu gospostvu. Uri posesti v prosti lasti je šlo nadalje za hitrejši, prožnejši in manj nadzorovan promet z nepremičninami. Zemljiški gospod je zahteval le dosledno izpolnjevanje urbarialnih obveznosti, medlem ko izdajanje listin že ni bilo več izključno v njegovi pristojnosti. Lidija Murn JUNIJ I Iidasov Requiem na dvorišču Brežiškega gradu Slikar Lucijan Reščič na svoji ra/stavi v Salonu pohištva Tom v Puščavi pri Mokronogu KRONIKA Junij - avgust BREŽICE, 1. junija Ob praznovanju 680-letnice omembe mesta je bilo na dvorišču Brežiškega gradu mogoče prisluhniti I lidasovemu Requiemu v izvedbi Orkestra slovenske policije, mešanega pevskega zbora De profundis iz Kranja, Vive iz Brežic, Ljubljanskih madrigalistov in pevskega zbora Akademije za glasbo iz Ljubljane. ČRNOMLL.I, L junija V kulturnem domu je gledališka skupina ZIK Črnomelj zaigrala komedijo Frana Milčinskega Butalci v priredbi Vojka Zidarja. Predstavo so ponovili tudi v kulturnem domu Dragatuš. NOVO MESTO, I. junija Galerija Simulaker je v Knjigarni Goga pripravila razstavo plastik Posmrtno akademske kiparke Karmen Jazbec iz Ljubljane. Avtorico je predstavil umetniški vodja galerije Igor Papež. SEVNICA, I. junija Na 18. srečanju pevskih zborov in skupin gasilskih društev Slovenije je nastopilo sedemnajst pevskih zborov, med njimi tudi ženski pevski zbor Zefir PGD Sevnica. BRESTANICA, 2. junija Na gradu Rajhenburg je potekalo 3. srečanje ljudskih pevcev in godcev krške občine, sledil pa je koncert slovenske ljudske glasbe v jazzovski izvedbi tria Renata Chicca in mladinskega pevskega zbora Trebnje. PLETERJE!, 2. junija Na Sentjernejskih večernicah so v gotski cerkvi nastopili: mešani pevski zbor Vlaste Tavčar iz Šentjerneja, Nace Junkar, Oto Pestner, Šentjernejski oktet in pesnik Jože Grgovič. ŽETALE, 3. do 9. junija - Na 2. mednarodnem ekstemporu je sodelovalo 82 slikarjev, med nagrajenci pa sta bila tudi novomeška likovna ustvarjalca Danja Bajc in Franc Železnik. TREBNJE, 4. junija - Na večeru samospevov v predavalnici domače osnovne šole je nastopil basist Janko Volčanšek, diplomant Akademije za glasbo v Ljubljani. Na klavirju ga je spremljal prof. Andraž. I lauptman. BREŽICE, 5. junija Domača glasbena šola je ob zaključku šolskega leta povabila na grad na koncert pihalnega, citrarskega, harmonikarskega, godalnega in simfoničnega orkestra ter otroškega pevskega zbora in vokalne skupine Solzice. KRŠKO, 5. junija Prijatelji je naslov skupinske fotografske razstave, ki sojo v Galeriji Krško odprli v organizaciji Društva ljubiteljev fotografije Krško. MIRN A, 5. junija - V osnovni šoli se je z razstavo ilustracij predstavila akademska slikarka, domačinka Kristina Krhin. O avtorici in razstavi je spregovoril prof. Ivan Gregorčič, v kulturnem programu pa sta nastopila recitatorja in saksofonist prof. Damjan Kocjan. PUŠČAVA PRI MOKRONOGU, 5. junija - V salonu pohištva Tom so odprli razstavo Dan iz srečnih sanj, na kateri seje predstavil trebanjski slikar in ilustrator Lucijan Reščič. Avtorja je predstavil prof. Jože Zupan, za glasbeno popestritev so poskrbele učenke ljubljanske srednje glasbene šole. ČRNOMELJ, 6. junija V kulturnem domu je potekala zaključna prireditev bralnega kluba Knjižni molčki. DOBOVA, 6. junija V kulturnem domu je bil ob krajevnem prazniku koncert otroških in mladinskih pevskih zborov OŠ Dobova. SEVNICA, 6. junija V galeriji Ana L.ekos so odprli razstavo del Alberta Žvaba - Adija. VELIKE LAŠČE, 6. junija - Člani Protestanskega društva Primož. Trubar domače podružnice so na Trubarjevi domačiji ob občinskem prazniku pripravili likovno razstavo Trubarjevi kraji in ljudje. AMBRUS, 7. junija Domača dramska skupina z režiserjem Robertom Bradačem se je predstavila z igro Iztoka Lovriča Afera pouhn kufr. BRESTANICA, 7. junija - Na gradu Rajhenburg so ob krajevnem prazniku pripravili prireditev Brestanica poje, na kateri so nastopili otroški RAST - L. XIII Vlil Nastop Kresovih folkloristov na prireditvi To smo mi v Novem mestu Plesalci iz Starega trga na srečanju odraslih folklornih skupin na Veseli Gori KRONIKA Rast 5 / 2002 in mladinski pevski /.bor domače osnovne šole, cerkveni zbor, ženski kvintet Svoboda in moški zbor Svoboda. CERKLJE OB KRKI, 7. junija Pred galerijo vojašnice je potekala otvoritev razstave slik na steklu Vilme Mavrič. KOČEVJE, 7. junija V Šeškovem domuje imela redni letni koncert vokalna skupina Kantate Domino. KRŠKO, 7. do 8. junija - V starem mestnem jedru je potekal Jazz lest Krško 2002, na katerem je nastopilo sedem džezovskih zasedb. Festival so pospremile tri spremljevalne prireditve: džez delavnica Ratka Divjaka, projekcije glasbenih filmov, likovna delavnica Jazz packarija, razstava grafitov in zaključna glasbeno-literarna prireditev Pod dežnikom. MIRNA, 7.junija-KS je ob prazniku povabila na prireditev Za Mirno z ljubeznijo, na kateri sta nastopila domači mešani upokojenski pevski zbor ter ženski pevski zbor Svoboda Mirna. NOVO MESTO, 7. do 8. junija - ZKD in območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti sta pripravili tradicionalno prireditev To smo mi, na kateri so se predstavila kulturna društva in ustvarjalci. Nastopili so: Dolenjski oktet, KUD Nove arkade, upokojenska društva, KD Jasmin, KUD Krka, mešani pevski zbor Novo mesto, plesalci folklornega društva Kres in plesnega društva Terpsihora, Taus teater, gledališka skupina KD Prečna in besedni ustvarjalci Literarnega društva Dragotina Ketteja. RIBNICA, 7. junija - V Galeriji Miklova hiša so povabili na ogled arhitekturne razstave Paralelni svetovi. VAVIA VAS, 7. junija Pevski zbor DU Straža pod vodstvom Mitje Bukovca je priredil koncert v kulturnem domu. BREŽICE, 8. junija - V Viteški dvorani Posavskega muzeja so ob 30-letnici pobratenih zborov nastopili: mešani pevski zbor Zarja iz Železne Kaple, Svoboda iz. Stražišča pri Kranju, KUD Brežice in moški pevski zbor Vasilij Mirk iz Proseka— Kontovela. V Mladinskem centru je bila na ogled gledališka predstava K.A.F.K.A v avtorski izvedbi Burekteatra Aliče in Kajetana Čopa. DOBOVA, 8. junija - Likovna družina KD Franca Bogoviča je povabila na likovno razstavo Dan izgnancev. DVOR PRI ŽUŽEMBERKU, 8. junija Državna podsekretarka Ministrstva za kulturo dr. Jelka Pirkovič je v večnamenski dvorani odprla muzejsko zbirko Marjana Marinca. KRŠKO, 8. junija - Na trgu je prepeval kantavtor Peter Dirnbek. LESKOVEC PRI KRŠKF.M, 8. junija - OŠ je povabila na samostojni koncert Leskovškega okteta z gostjo Mihaelo Komočar. NOVO MESTO, 8. junija - V Knjigarni Goga so predstavili zgoščenko Graščakinja v izvedbi Brine&String.si. 1 URJAK, 8. junija — V Viteški dvorani je potekalo tradicionalno srečanje občinskih pevskih zborov. Nastopilo jih je dvanajst. VESELA GORA, 8. junija Na grajskem dvorišču so na območnem srečanju odraslih folklornih skupin nastopili plesalci iz Starega trga, Draga-tuša, Pišec, Artič in Metlike. Prcdprcmicrna predstava Menartovih Srednjeveških pridig in balad v izvedbi Satiričnega gledališča Cerjak na prostem v Kostanjevici KRONIKA Rast 5 / 2002 VIŠN.IA GORA, 8. junija Na Čandkovi domačiji so predstavili pesniško zbirko Marije Pilko Vse je ljubezen ter odprli slikarsko razstavo Jožice Škot'iz Novega mesta. Razmišljanja pisca spremne besede v zbirki, novomeškega pesnika Smiljana Trobiša, in izbrane verze so prebirali Nataša Badovinac, Primož Šuntajs in Jana Garvas, Lojzka Avajanos pa je prebrala prevod ene od pesmi. S petjem so dogajanje popestrili pevci Šentjernejske-ga okteta. MIRNA, 9. junija Pod mirnskim gradom je s svojim koncertom razveselil Orkester slovenske policije. NOVO MESTO, I 0. junija - Prva dolenjska trgovina z glasbili F-plus je praznovala desetletnico delovanja. VINICA, 11. junija — Gostja 12. srečanja mladih recitatorjev in pesnikov je bila dramska igralka Saša Pavček. BREŽICE, 12. junija - V Viteški dvorani Posavskega muzeja so se na zaključnem koncertu predstavili solisti in ansambli domače glasbene šole. V kavarni Amarcod so na ogled postavili dela, ki so nastala na 5. ekstem-poru Društva likovnikov Krško Oko. Sodelovalo je 26 slikarjev. BREŽICE, 12. do 14. junija - V Posavskem muzeju je potekal tridnevni simpozij slovenskih in hrvaških etnologov konservatorjev, ki ga je organizirala območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto. ČRNOMELJ, 13. junija - Mladinski center je povabil na lutkovno predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča. MIRNA PEČ, 13. junija V Dolenjskem muzeju je bila prireditev Spoznajmo občino Mirno Peč skozi knjigo, sliko, pesem in besedo. TREBNJE, 13. junija V kulturnem domu si je bilo mogoče ogledati zadnjo otroško abonmajsko predstavo Čarobna hišica v izvedbi gledališča Joli Moli iz Ljubljane. BREŽICE, 14. junija V Mladinskem centru so odprli razstavo slik in risb Uroša Srpčiča. ČRNOMELJ, 14. do 15. junija V Jurjevanjski dragi seje na 39. jur-jevanju predstavilo okrog tristo folkloristov, tamburašev in ljudskih pevcev. KOČEVJE, 14. do 15. junija Prvič so potekali Veronikini dnevi. Člani Kluba literatov Kočevske so predstavili zgodbo iz. ljudskega izročila, sledil je koncert srednjeveške glasbene skupine Camerata Carniola, objava rezultatov natečaja ljubezenske lirike, v Pokrajinskem muzeju pa so predstavili knjigo dr. Mitje Ferenca, Gojka Zupana in Mateje Bavdaž. Pokopališča in nagrobniki kočevskih Nemcev. Slavnostna govornica je bila ministrica za kulturo Andreja Rihter. KOSTANJEVICA, 14. junija Osnovna šola Jožeta Gorjupa se je v praznovanje 750-letnice prve pisne omembe mesta vključila s projektom Skrite in skrivnostne sledi Kostanjevice na Krki, ki so ga predstavili na prireditvi v Galeriji Božidarja Jakca. Odprli so razstavo in pripravili bogat kulturni program z nastopom dramskega igralca Slavka Cerjaka, Kuharjevih tamburašev s pevko Alenko Pavlič in gledališko predstavo Menartovih Srednjeveških pridig in balad v izvedbi Satiričnega gledališča Cerjak. MENGEŠ, 14. junija — Otvoritev nove galerije Labrovič je pospremila tudi razstava likovnih del novomeške slikarke Jožice Škof, v kulturnem programu pa sta sodelovala še Novomeščana Rudi Škof, ki je prireditev vodil, ter pesnik Smiljan Trobiš. NOVO MESTO, 14. junija - S koncertom Orkestra slovenske policije pod vodstvom Mira Sajeta so se na muzejskih vrtovih pričeli Novomeški poletni večeri 2002. - Na dvorišču Knjigarne Goga je potekal koncert učencev Glasbene šole Marjana Kozine. PREČNA, 14. junija- V župnijski cerkvi je bilo mogoče prisluhniti koncertu organista Maria Perestegija. SEVNICA, I4. junija-V likovni delavnici gradu so odprli likovno razstavo del Sebastjana Popelarja. BREŽICE, 15. junija Mladinski center je povabil na koncert alternativne godbe s skupinami Aktivna propaganda, Sodil dan, Dislike, Beer Sys-tem. - Na grajskem dvorišču je sledila premierna predstava dramatiziranih Srednjeveških pridig in balad Janeza Menarta v režiji Slavka Cerjaka. Scenarij je napisal Vinko Moederndorfer. Igralci Satiričnega gledališča Cerjak Doprsni kip p. Ilugolina Sattnerja je i/dclal akademski kipar Mirsad Begič V povorki več lisoč pevk in pevcev, ki so se udeležili šentviškega pevskega tabor;| so bili tudi hrvaški Slovenci i/. Splita KRONIKA Rast 5 / 2002 so predstavo ponovili še v Kostanjevici, Brežicah in drugje. KOČEVJE, 15. junija Med ruševinami gradu Fridrihštajn so igralci Gledališkega studia KUD-a Godba Kočevje premierno uprizorili predstavo Veronika. Igra je delo mlade domače dramaturginje Simone Ješelnik. MIRNA, I 5. junija Igralci KUD Klas Mirna so v režiji Stanka Tomšiča na gradu pripravili premiero gledališke predstave Veronika Deseniška, Jurčičevo prvo slovensko zgodovinsko tragedijo. Igro so če/, nekaj dni ponovili na grajski pristavi Luknja pri Prečni. NOVO MESTO, 15. junija - Dekan Akademije za glasbo Novomeščan prof. Pavel Mihelčič je pred frančiškansko cerkvijo odkril bronasti doprsni kip domačega skladatelja p. Ilugolina Sattnerja. Spomenik, ki gaje blagoslovil predstojnik slovenskih frančiškanov p. Stane Zorc, je delo akademskega kiparja Mirsada Begiča. Slavnostni govornik je bil prof. dr. Edo Škulj. V kulturnem programu sta nastopila Frančiškanski komorni zbor in Šolski pevski zbor iz Žužemberka. V Kulturnem centru Janeza Trdine je potekala likovna delavnica Slikanje krajine v akvarelu. PODSREDA, 15. junija - Na grajskem dvorišču je bil koncert pihalnega kvinteta Slowind. ŠENTVID PRI STIČNI, 15. do 16.junija- S koncertom zamejskih pevskih zborov v prostorih osnovne šole se je pričel 33. Tabor slovenskih pevskih zborov. Drugi dan je potekal koncert združenih zborov po scenariju Staneta Pečka, štiritisočglavi pevski zbor iz skoraj dvesto zborov iz vseh koneev Slovenije in zamejstva pa je prepeval pod taktirko prof. Igorja Švare. Nastopili so še Akademska folklorna skupina Študent iz Maribora, Pihalni orkester Pošta Maribor, recitatorja Jožica Ocvirk in Dušan Banko ter Milan Zrinski, slavnostni govornik pa je bil dr. Bruno Hartman. Predsednik Tabora Jernej Lampret je jubilantom podelil odličja. RIBNICA, 16. junija - Kvartet Lipa iz Bariloč je pospremil otvoritev razstave Dr. Vojislav Jožef Arko - Miklov Vojko, drobci iz njegovega življenja in dela v Miklovi hiši. CELJE, 1 8. junija - Javni sklad RS za kulturne dejavnosti je v Narodnem domu podelil priznanja ljubiteljskim kulturnim ustvarjalcem za njihove izjemne dosežke. Srebrno plaketo je za dolgoletno in uspešno delo na različnih področjih ljubiteljskega kulturnega udejstvovanja ob še treh nagrajencih prejel tudi Stane Peček iz Mokronoga. KOČEVJE, I 8. junija - V Pokrajinskem muzeju so odprli razstavo o šolstvu in skrbi za slepe in slabovidne na Slovenskem z naslovom Edina tema je neznanje. MIRNA PEČ, 18. februarja Na reviji upokojenskih pevskih zborov so v kulturnem domu nastopili mešani pevski zbori iz Črnomlja, Novega mesta, Škocjana in Straže. BREŽICE, 19. junija Na samostojnem koncertu v dvorani šole je nastopil mladi nadarjeni harmonikar Matjaž Predanič, učenec brežiške glasbene šole in dobitnik več nagrad. LJUBLJANA, 19. junija- S koncertom mladih slovenskih glasbenih talentov na gradu Fužine se je pričela ena najuglednejših kulturnih prireditev pri nas - Festival Brežice, ki je tudi letos postregel z nizom koncertov stare glasbe v izvedbi vrhunskih glasbenikov iz vsega sveta. Umetniški vodja in organizator prireditve je bil Klemen Ramovš. NOVO VII STO, 19. junija V predavalnici Dolenjskega muzeja so predstavili pesniško zbirko Moj ratni dnevnik Milice Stekovič. O avtorici in knjigi je spregovoril višji bibliotekar Ivica Milič, nekaj pesmi pa je prebrala kar avtorica sama. Dogodek so s pesmijo popestrili tamburaši KUD Žumberak, na ogled pa je bila tudi manjša razstava pisanic Stekovičeve. SEVNICA, 19. junija - Občinsko knjižnico je obiskala ministrica za kulturo Andreja Rihter, v Lekosovi galeriji Ana pa je sledila okrogla miza z naslovom Kultura in podeželje. BREŽICE, 20. junija Učenci domače osnovne šole so povabili na grajsko dvorišče, kjer so pričarali vzdušje srednjeveškega mesta, pripravili pa so tudi pester kulturni program. V glasbeni šoli je imela koncert flavtistka Vanja Ivankovič. NOVO MESTO, 20. junija - V Dolenjskem muzeju so predstavili Vod- l ina Gorenjak in Alenka Bole Vrabec v Galeriji Krka KRONIKA Rasi 5 / 2002 nik po Belokranjskem, Dolenjskem, Kočevskem in Posavskem muzeju ter Galeriji Božidarja Jakca. Ženski pevski zbor Jasmin pod vodstvom Marjance Dobovšek je povabil na koncert v Evangelijsko cerkev. - V Galeriji Krka so pripravili večer s celjsko igralko Tino Gorenjak ter igralko in prevajalko Alenko Bole Vrabec. — V Knjigarni Mladinske knjige je potekala zadnja knjižna čajanka za dedke in babice na temo Kdor bere, ima dvojne počitnice. RIBNICA, 20. junija V kraljestvu kondorjev in neviht je naslov knjige, posvečene spominu na dr. Vojka Arka, ki so jo predstavili v Miklovi hiši. Spregovorila sta urednik Mohorjeve založbe Matija Remše in Stanko Klinar, Frane Zabukošek pa je predstavitev dopolnil z diapozitivi. VELIKA GORICA PRI ZAGREBU, 20. do 23. junija - Folklorna skupina KUD Otona Župančiča Artiče je bila ena od enajstih, kije nastopila na 2. mednarodnem festivalu foklorc. Zatem se je odpravila tudi na mednarodni folklorni festival Tarare pri Lyonu. ŽUŽEMBERK, 20. junija - Osnovna šola je ob zaključku šolskega leta in ob dnevu državnosti povabila na kulturno prireditev. BRESTANICA, 21. junija Na dvorišču gradu Rajhenburg je potekal koncert romske glasbe s skupino Šukar. CERKLJE, 21. junija Med 25 slovenskimi slikarji, ki so v gostišču Žejna lakota sodelovali na slikarski razstavi na temo kruha, so bili tudi štirje iz naših krajev: Samo Kralj in Jože Kotar iz Novega mesta, Jože Kumer iz Dolenjskih Toplic in Jože Marinč iz Kostanjevice. ČRNOMELJ, 21. junija - Na grajskem dvorišču so v okviru prireditev Poletje v Črnomlju zapeli pevci mešanega pevskega zbora Obala pod vodstvom Ambroža Copija. KOČEVJE, 21. do 22. junija Pod okriljem Zveze godb Dolenjske in Bele krajine je potekalo več prireditev, s katerimi so počastili 75-letnico godbe v Kočevju. Prvi dan je bil promenadni koncert godbe iz Švice, sledil je slavnostni koncert Pihalnega orkestra Kočevje pod vodstom prof. Matevža Novaka, drugi dan pa so nastopile godbe Dolenjske in Bele krajine. MIRN A PEC, 21. junija - Ob občinskem prazniku je plaketo za predano delo na področju ljubiteljske kulture prejela Lojzka Krevs. V kulturnem programu so nastopili: domači mešani pevski zbor, ženski pevski zbor Društva podeželskih žena Mirna Peč Čebelice, vokalni kvintet Spev, člani Društva harmonikarjev Mirna Peč, učenci domače osnovne šole ter malčki iz vrtca Cepetavček. NOVO MLST(), 21. junija - V knjigarni Goga se je z nominiranko za nagrado Kresnik, pisateljico Polono Glavan, pogovarjal Andrej Fcrkolj. Predstavila sta njen roman Noč v Evropi. RIBNICA, 21. junija - V gradu so odprli razstavo Boj krvavi zoper čarovniško zalego, ki jo je pripravila mag. Marjeta Mikuž. BREŽICE, 22. junija - Na literarnem večeru v Mladinskem centru so predstavili roman Nine Kokelj Milovanje. ČATEŽ POD ZAPLAZOM, 22. junija Na osrednjem vaškem trgu so pripravili prireditev Kresnik ob Dušici z nastopom pevskih zborov, folklornih in plesnih skupin ter Teatra Cizamo. KOSTEL, 22. junija Praznovanje občinskega praznika in dan državnosti so zaključili s srečanjem ljudskih pevcev in godcev. ŠENTJANŽ, 22. junija - Ljudske pevke Solzice iz. Budne vasi so povabile na dobrodelni koncert. Nastopile so še druge skupine. TREBNJE, 22. junija — V Galeriji likovnih samorastnikov so odprli 35. mednarodni tabor likovnih samorastnikov, ki se ga je letos udeležilo šestnajst umetnikov iz. sedmih držav. Slavnostna govornica je bila svetovalka vlade Nada Zoran, spregovorila pa sta tudi trebanjski župan Ciril Metod Pungartnik in predsednik umetniškega sveta tabora dr. Zoran Kržišnik. Priznanje veliki samorastnik so prejeli dr. Zoran Kržišnik, dr. Mirko Jut-eršek in Janez Gantar. Slovesnost je glasbeno zaokrožil Slovenski kvartet klarinetov iz Ljubljane. Na Golievem trguje potekal večer petja, plesa in glasbe s kulturno-umetniškimi in narodnozabavnimi skupinami. TURJAK, 22. junija V spomin na zmago pri Sisku so člani KUD Marija Kogoja v Domu krajanov odprli razstavo del domačega slikarja samo- Otvoritev likovne razstave del profesorjev praške akademije za likovno umetnost KRONIKA Rast 5 / 2002 rastnika Ivana Klančarja iz Lapor. Naslednji dan je društvo Viteško-dvorni red Andreja Turjaškega povabilo na Srednjeveški dan na gradu Turjak. ŽUŽEMBERK, 22. junija - Z nastopom skupine Nude so se pričele 6. poletne grajske prireditve nažužemberškem gradu v organizaciji Turističnega društva Suha krajina. TREBNJE, 24. junija- V parku je bilo mogoče prisluhniti koncertu Občinskega pihalnega orkestra pod vodstvom prof. Igorja Teršarja. NOVO MESTO, 26. junija V Galeriji Krka so odprli slikarsko razstavo del uglednega hrvaškega slikarja Ivana Rabuzina. O razstavi je spregovorila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe, za glasbeno popestritev pa so poskrbeli: tenorist Petromil Stašič, sin Antun na violini in Stjepan Mihaljinec na klavirju. V klubu LokalPatriot je v okviru cikla Jazzinty nastopil najuspešnejši novomeški džezovski glasbenik saksofonist Igor Lumpert v zasedbi z bobnarjem Dammonom Reidom in basistom Reggiejem Workmanom. - V gostišču Na hribu se je začela bienalna slikarska kolonija, ki sta jo pod naslovom Sedem stoletij svetlobe in senc - Šmihel 2002 organizirala KUD Nove arkade in Galerija Škof. Udeležilo se je je enajst slikarjev in štirje kiparji. BREŽICE, 27. junija- Posavski muzej in Galerija 2 sta v muzeju pripravila razstavo del pedagogov praške akademije za likovno umetnost. Spregovorili so svetnik češkega veleposlaništva J osel' I llobil, državni sekretar Ministrstva za kulturo Ciril Baškovič ter češki arhitekt Mojmir Pukl. Nastopila sta pianistka Vera Mullerova in dramska igralka Nadja Strajnar Zadnik. KRŠKO, 27. junija - Galerija Krško je povabila na otvoritev pregledne razstave slik članov Društva likovnikov Oko v spomin na V. Štovička. NOVO MESTO, 27. junija — V poslovni stavbi na Seidlovi cesti se je s svojimi deli predstavila diplomirana slikarka iz Šentjerneja Jožica Medle. Zapel je zbor Pomlad. V LokalPatriotu je bil tolkalni koncert učencev Glasbene šole Marjana Kozine. Na dvorišču Knjigarne Gogaje nastopil kapiteljski komorni zbor Musiča sacra pod vodstvom Marijana Doviea. BREŽICE, 28. junija - Pevka Mia Žnidarič je nastopila na koncertu v Mladinskem centru. METLIKA, 28. junija - S koncertom Mestne godbe Metlika ter z gostoma Žano Povše in Andražem I Iribarjem so se na grajskem dvorišču pričele 10. mednarodne poletne kulturne prireditve Pridi zvečer na grad. Naslednji dan na uradni otvoritvi je bil slavnostni govornik pesnik Tone Pavček, zapeli pa so vokalna skupina Katice in trio Dva čardaša. NOVO MESTO, 28. junija Na dvorišču Grmskega gradu je v okviru Novomeških poletnih večerov nastopila skupina Šukar. PODSREDA, 28. junija V Slovensko-bavarski hiši so odprli razstavo o arhitekturi Kozjanskega sredi 19. stoletja. TREBNJE, 28. junija - Ob Baragovem dnevu so na Baragovem trgu odprli Baragovo galerijo in v njej razstavo Indijanski motivi slikarja Tonyja Kobala iz Kanade. O umetniku je spregovoril mag. France Baraga, zapele pa so Ragle. Zatem je v Centru za izobraževanje in kulturo potekala slavnostna akademija, katere slavnostni govornik je bil dr. Marko Frelih iz ZRS Koper, v kulturnem programu pa so nastopili učenci Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana ter študentje Akademije za glasbo iz Ljubljane. ZILJE, 28. do 30. junija - KUD Artoteka Črnomelj je v sodelovanju s Turističnim društvom Zilje pripravilo mednarodno likovno delavnico Atelje na meji, v kateri je sodelovalo 25 umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Vodja delavnice je bil akademski kipar Jože Vrščaj. BREŽICE, 29. junija do 2 I. julija Osrednje koncerte Festivala Brežice je otvoril češki ansambel Musiča Florea, pozdravne nagovore pa sta izrekla češki veleposlanik Tomas Szunyog in slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter. Do konca julija so v Brežiškem gradu, na gradu Mokrice in v samostanski cerkvi v Kostanjevici nastopili še: Faye Newton & QuintEs-sential, Linda Perillo & Cordaria, Conjunto de Musiča Antiqua Ars Longa, The .lerusalem Consort, Agnes Mellon & Ensemble 415, Flamski kvartet kljunastih llavt s prijatelji, Trigon, Collegium Marianum ter Hans Maria Kneihs in Yasunoiri Imamura. LITIJA, 29. junija Pričel se je ekstempore na temo Mesto Litija. Krjavelj (Jernej Lampret) s kozo na seeni muljavskega gledališča na prostem, kjer so uprizorili dramatizacijo Jurčičevega romana Deseti brat JULIJ KRONIKA Rast 5 / 2002 MULJAVA, 29. junija KI) Josipa Jurčiča je na Jurčičevi domačiji ob dvajsetletnici uprizarjanja Jurčičevih del zaigralo njegovega Desetega brata, Delo je dramatizirala in režirala Danica Kastelic. NOVO MESTO, 29. junija - Člani Kulturno-športnega društva Gotna vas so pripravili društveno družabno srečanje Bobrov žur, na katerem so se z lutkovno igrico Mojca Pokaculja predstavili člani dramske skupine Samorastniki KUD Mavrica pri Domu starejših občanov Novo mesto, trije glasbeniki: Branka Zorič-Jazbec, Ernest Jazbec in Dušan Pavlenič so pripravili nastop klasične glasbe, igrali so tudi harmonikarji. ŠENTJERJEJ, 29. junija- V župnijski cerkvi je potekal orgelski koncert organistov Barbare Sevšek in Klemna Karlina. TREBNJE, 29. junija V avli Centra za izobraževanje in kulturo so odprli razstavo del učencev dolenjskih, belokranjskih in posavskih osnovnih šol, ki so tudi letos ustvarjali na Malem likovnem taboru. Spregovorili so župan Ciril Metod Pungartnik, dr. Mirko Juteršek in Zdenka Bukovec, ki je vsem dvajsetim sodelujočim podelila priznanja. Za popestritev je zaigral harmonikar Matej Dragan. BREŽICE, 30. junija V Mladinskem centru je potekal session večer ritminbluzovske glasbe. SEVNICA, 30. junija Na gradn je potekalo območno srečanje ljudskih pevcev. Nastopili so pevci iz Boštanja, s Preske, z Razborja, s Smarčne, izpdo Gračne gore in pevci Društva upokojencev Sevnica. TREBNJE, 30. junija Glasbena šola je v kulturnem domu pripravila koncert, na katerem se je ob klavirski spremljavi Zoltana Petra predstavil pozavnist Matevž Sila. BELA KRAJINA, junija - Na dvodnevno turnejo po Beli krajini sta se odpravila Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča in mešani pevski zbor Lipa zelenela je. Zapeli so na različnih krajih. LITIJA, junija - Na zaključnem koncertu glasbene šole so se v kulturnem centru predstavili učenci vseli oddelkov. LJUBLJANA, junija Za novega direktorja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti so imenovali prof. Igorja Teršarja iz Trebnjega. - Študentka 4. letnika violine iz Novega mesta Maja Bevc je nastopila s simfoniki RTV Slovenija. METLIKA, junija - V Ljudski knjižnici so pripravili razstavo Pesniško ustvarjanje suhokranjskih šolarjev. Učenci so pod mentorstvom Blažke Tomaževič razstavljali svoje pesmi in likovne prispevke. ORMOŽ, junija Mestna godba Novo mesto je kot edina predstavnica Dolenjske in Bele krajine tekmovala na državnem tekmovanju godb v zabavnem programu in dosegla drugo mesto. VINICA, junija V spominski hiši Otona Župančiča je bila na ogled manjša razstava del Julija Papiča, ki jo je pripravil Belokranjski muzej iz Metlike v počastitev 90-letniee umetnikovega rojstva. METLIKA, I. julija - Sekcija za potujoče knjižnice ZBDS je v sodelovanju z. metliško in črnomaljsko knjižnico pripravila tradicionalno srečanje slovenskih potujočih knjižnic v Beli krajini. Bibliobusi so bili najprej na ogled v Metliki, naslednji dan pa še v Črnomlju. V Pastoralnem centru je potekalo strokovno posvetovanje. KOSTANJEVICA, 2. julija - Na samostanskem dvorišču je bil promenadni koncert kostanjeviškega pihalnega orkestra z. gosti. METLIKA, 2. julija - Na grajskem dvorišču je nastopila mehiška folklorna skupina Tlaxcala. NOVO MESTO, 3. julija- V Galeriji Krka so odprli razstavo del slikarja Ivana Rabuzina. Z večernim koncertom baročne glasbe v kapiteljski cerkvi se je začel 6. Novomeški glasbeni festival. Nastopila je sopranistka Olga Gracelj ob spremljavi Milka Bizjaka na špinetu. TARARE, 3. do 8. julija - Člani folklorne skupine KUD Oton Župančič iz Artič so se udeležili 2. mednarodnega festivala Musichoridanse pri Lyonu. DOLENJSKE TOPLICE, 4. julija - V Taboru mladih je na koncertu nastopil godalni kvartet The Ery Street. .1111.1.1 Prizor /. uprizoritve Verdijevega Nabueca na dvorišču kostanjeviške cisterce KRONIKA Rast 5 / 2002 SEVNICA, 4. julija - V Lekosovi galeriji Ana so odprli slikarsko razstavo del Vedrana Perkova. SEVNICA, 4. do 6. julija Na gradu je potekala likovna kolonija Ar-spekta 3 na terno abstrakcij. Programski vodja je bil akademski slikar Aloj/ Konec. ČRNOMELJ, 5. julija - Poletje v Črnomlju se je nadaljevalo s koncertom romske glasbe dua Ira Roma na grajskem dvorišču. KOČEVJE, 5. julija - Na gradu Fridrihštajn je Gledališki studio Kočevje ponovil predstavo Veronika, naslednji dan pa je bila igra na ogled še na ribniškem gradu. KOSTANJEVICA, 5. julija V samostanski cerkvi je na koncertu Festivala Brežice nastopil kubanski ansambel /a staro glasbo Ars Longa. Koncert so ponovili v Marijini cerkvi v Olimju v Podsredi. METLIKA, 5. julija- V Belokranjskem muzeju so predstavili dve knjigi znanstvenega svetnika univ. prof. dr. Toneta Ferenca Ubija se premalo in Rab-Arbe-Arbissima. Deli sta predstavila predsednik Društva piscev zgodovine NOB Frane Pečelin in prof Zdravko Troha. PREČNA, 5. do 7. julija Na glasbenem festivalu Rock Otočec, naj večjem festivalu rock glasbe pri nas, se je zvrstilo 31 domačih in tujih glasbenih skupin. RIBNICA, 5. julija - V Galeriji Miklova hiša so odprli vsakoletno predstavitev del študentov 2. letnika podiplomskega študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. O razstavi je spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Nadja Zgonik. BREŽICE, 6. julija - V Viteški dvorani je v sklopu Festivala Brežice nastopil izraelski ansambel Jerusalem Consort. 111N J E, 6. julija - Potekalo je 14. tekmovanje harmonikarjev. KOSTANJEVICA, 6. julija - Opera in balet SNG Ljubljana je pod dirigentskim vodstvom Lorisa Voltolinija na samostanskem dvorišču uprizorila Verdijevo opero Nabueco. METLIKA, 6. julija Matjaž Javšnik in Valter Dragan sta na grajskem dvorišču nasmejala s črno komedijo Pitje po Evropi. ŠKOCJAN, 6. julija - Ob občinskem prazniku je bil pred občinsko stavbo letni koncert pevske in folklorne skupine Plamen, ki jo vodi Sonja Krme. Na osrednji slovesnosti je občinsko nagrado prejela Fanika Martinčič. VINICA, 6. julija — S komedijo Butalci je v gasilskem domu nastopila Gledališka skupina Zik Črnomelj. Predstavo so naslednji dan ponovili v kulturnem domu v Predgradu. ŽUŽEMBERK, 6. julija V okviru 6. poletnih grajskih prireditev na žužemberškem gradu si je bilo v grajski vinski kleti mogoče ogledati monoko-medijo Toneta Partljiča Čistilka Marija v izvedbi Mojce Partljič. BRESTANICA, 7. julija Na gradu Rajhenburg je potekalo 6. srečanje zabavnih orkestrov Big Band Fest 2002. BREŽICE, 7. julija - V Viteški dvorani gradu je nastopila sopranistka Agnes Mellon in Ansambel 415. NOVO MESTO, 8. julija - V Kulturnem centru Janeza Trdine je bilo mogoče prisluhniti koncertu nizozemskega mladinskega državnega fan-farnega orkestra pod vodstvom dirigenta Dannyja Oostermana. KOSTANJEVICA, 10. julija - Na koncertu Festivala Brežice je v samostanski cerkvi nastopil slovenski kvartet Slokar. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 10. julija V avli Zdravilišča so odprli razstavo algoritemskih slik Bogdana Sobana i/. Nove Gorice. Otvoritev je z glasbo popestril Tomaž Burkat. DOLENJSKE TOPLICE, 1 L julija V Taboru mladih se je zaključil 17. poletni tabor Zveze glasbene mladine Slovenije, na katerem je vadilo trideset mladih glasbenikov iz enajstih evropskih držav. Dirigent mednarodnega godalne orkestra je bil Georg Kugi. KOSTANJEVICA, II. julija - Flamski kvartet kljunastih flavt je nastopil v samostanski cerkvi. LOKA PRI ZIDANEM MOSTU, II. julija - Z otvoritvijo razstave 4. kreArta v razstavišču Trubarjevega doma upokojencev se je pričel tridnevni 5. kreArt, likovno-glasbeno srečanje slikarjev, kiparjev, oblikovalcev, glas- JULIJ Otvoritev prenovljene stalne zbirke del Franceta Kralja v Galeriji IJoži-darja Jakca v Kostanjevici KRONIKA Rast 5 / 2002 benikov in fotografov, katerega umetniški vodja je Simon Sernec. NOVO MKSTO, I I. julija - Na dvorišču proštije na Kapitlju je v okviru Novomeških poletnih večerov zapel Nevv Swing Quartet. - V Knjigarni Goga so predstavili knjigo Toneta Račkija /, videokamero v roki. Odprli so tudi razstavo kiparskih del akademskega kiparja in likovnega pedagoga .litija Kočice. KOSTANJEVICA, 12. julija - V samostanski cerkvi je na Festivalu Brežice nastopil nizozemski ansambel Trigon. METLIKA, 12. julija - Na grajskem dvorišču je potekal koncert tradicionalnega džeza s skupino Greentovvn Jazz Band. NOVO MESTO, 12. julija - Knjigarna Goga je povabila na literarni večer s Sebastijanom Pregljem. BREŽICE, 13. julija — Collegium Marianom je na gradu izvedel koncert, Schmelzerjevo serenado I lerkul in Onfala z. baleti. ČRNOMELJ, 13. julija Na grajskem dvorišču je potekal koncert belokranjskih ljudskih pesmi. KOSTANJEVICA, 13. julija Galerija Božidarja Jakca je povabila na otvoritev nove postavitve stalne zbirke likovnih del grafika in kiparja Franceta Kralja, ki ima zdaj preko 240 del. Slavnostni govornik je bil dr. Andrej Smrekar, spregovoril je tudi direktor galerije Bojan Božič, slovesnost pa so s slovensko pesmijo popestrili Zagoriški fantje. MIRNA, 13. julija Društvo Speča lepotica in založba Viharnik sta na gradu pripravila predstavitev knjige Ivana Stoparja Porečje Temenice in Mirne iz knjižne zbirke Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Z avtorjem se je pogovarjal Marko Kapus, v kulturnem programu pa je nastopila Jerca Mrzel in študentje AGRFT Ljubljana. TREBNJE, 13. julija - Na platoju pred Cikom je v organizaciji Zveze kulturnih društev Trebnje in Grad teatra Trebnje potekal festival Le soleil. NOVO MESTO, I 5. julija V klubu LokalPatriot so odprli razstavo fotografij Tadeje Bečaj, ki se je predstavila s serijo fotografij Portreti. NOVO M ISTO, 16. julija V frančiškanski cerkvi je bil koncert pevke in kitaristke Shirlie Roden in flavtistke Alenke Zupan. DOLENJSKE TOPLICE, 17. julija - Ob občinskem prazniku so pripravili tudi 2. kiparsko delavnico v parku gostilne Rog, katere "oče" je domači akademski slikar Jože Kumer. Ustvarjali so še: Metod Eriic. Jožef Vrščaj, Vladimirčo Gjorčevski in Dirk lleij. JIII.IJ Otvoritev razstave slik akademskega slikarja Jožeta Kumra v Hudičevem turnu; na sliki Barbara Barbič Jakše in slikar Kumer KRONIKA Rast 5 / 2002 SOTESKA, 17. julija - V Hudičevem turnu so odprli razstavo slik akademskega slikarja Jožeta Kumra. Dogodek je popestril Topliški kvartet. BREŽICE, 18. julija- V klubu Mladinskega centra je Lutkovno gledališče Anima nastopilo s predstavo Gusar Berto. DOLENJSKE TOPLICE, 18. julija V gostilni Rog je bila predstavitev knjige Topliški dnevnik Slavke Kersnik. Knjigo je predstavila kustosinja Dolenjskega muzeja Marjeta Bregar, spregovorili so še Bogdan Osolnik, župan Franc Vovk, Helena Kulovec in nekateri drugi. NOVO MESTO, I 8. julija - V Galeriji Goga so predpremierno prikazali dokumentarni film o desetdnevni slovenski osamosvojitveni vojni Ko potrka vojna Damijana Šinigoja. SEVNICA, 18. julija Lckosova galerija Ana je povabila na pogovor z urednikom, novinarjem, publicistom in vinskim poznavalcem Dragom Medvedom. BREŽICE, 19. julija Mi otroci s postaje Zoo je bil naslov gledališke predstave v klubu Mladinskega centra v izvedbi TeaterFraja. DOBLIČE, 19. julija - V cerkvi sv. Janeza Evangelista je bil koncert bolgarske čembalistke Nedke Petkove. DOLENJSKE TOPLICE, 19. julija-KUD Vesel Teater je pripravil ulično igro Družina gre na dopust. JANKOVIČI, 19. julija — Na turistični kmetiji Raztresen so odprli razstavo Zgnetenke Novomeščana Matjaža Matka. METLIKA, 19. julija - Na grajskem dvorišču sije bilo mogoče ogledati sarajevsko gledališko predstavo Audicija 3. NOVO MESTO, 19. julija- V Knjigarni Goga je bil koncert tria Ansasa. METLIKA, 20. julija - V Ganglovem razstavišču so na ogled postavili razstavo del slikarke Erike Omerzel Vujič. Na grajskem dvorišču je bil koncert džeza s Kristino Oberžan, Tadejem Tomšičem in ansamblom Jazz Institution. SEVNICA, 20. julija - V atriju gradu je nastopila bavarska godba iz Tuer-kenfelda v Nemčiji. VESELA GORA, 20. julija V okviru prireditev Poletje v Šentrupertu je bil na grajskem dvorišču koncert Nevv S\ving Ouarteta. SOTESKA, 22. julija - Slikarski trenutek v Dolenjskih Toplicah je bil naslov enodnevne slikarske delavnice pri Hudičevem turnu. Ob koncu so udeleženci Stojan Grauf, Jože Marinč, Nataša Mirtič, Igor Papež in Vinko Tušek pripravili razstavo del, sledil je koncert skupine Igor Lunder vvith reeds. PODHOSTA, 23. julija — V prenovljenem kulturnem domu so se s svojimi deli predstavili domači ljubiteljski slikarji: Rezka Arnuš, Vera Lukšič, Samo Bradač, Silvo in Judita Kulovec, ki so delali pod vodstvom Jožeta Kumra. Nastopili so učenci topliške osnovne šole. NOVO MESTO, 24. julija V evangelijski cerkvi sta se na koncertu predstavila flavtistka Mateja Bajt in kitarist Andrej Grafenauer. METLIKA, 25. julija - na grajskem dvorišču potekal koncert in pogovoru /. legendo slovenske zabavne glasbe, Stanetom Mancinijem. BREŽICE, 26. julija - V Mladinskem centru je bil otvoritveni koncert multikulturnega festivala The art of tolerance s skupinama Srečna mladina in Moveknovvledgement. ČRNOMELJ, 26. julija - Poletje v Črnomlju seje nadaljevalo s koncertom tria Roka Webra na grajskem dvorišču. BENDJE, 27. julija - Likovni samorastnik Štefan Markelj je v okolici svojega vikenda pripravil priložnostno razstavo /, več kot 50 platni. BREŽICE, 27. julija - Ljubitelji klasične glasbe so prisluhnili koncertu udeležencev Mednarodnih mojstrskih tečajev v sklopu Festivala Brežice. Koncert so ponovili na gradovih Bogenšperk in Rajhenburg. PODSREDA, 27. julija - Na gradn je bil koncert Greentovvn Jazz Banda. METLIKA, 28. julija - Člani dijaške sekcije Kluba belokranjskih študentov so v okviru prireditev Pridi zvečer na grad povabili na gledališko predstavo Improklub. METLIKA, 29. julija Od skladbe do videospota je bil naslov večera s Sašem Dukičem na grajskem dvorišču. JULIJ Na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici so ustvarjali trije kiparji: Nigel Ross i/. Velike Britanije, lyrone Mitehell i/, /IJA (na sliki) in Mustalii Skopljak i/. Bosne in Hercegovine AVGUST KRONIKA Rast 5 / 2002 BREŽICE, 30. julija V Mladinskem centru je bil koncert etno glasbe udeležencev mednarodnega glasbenega tabora. KOSTANJEVICA, 30. julija V samostanski cerkvi so odprli razstavo del akademskega slikarja Emerika Bernarda, o katerem je na otvoritvi spregovoril Andrej Medved. Zaključil se je letošnji mednarodni simpozij Forma viva. V okolju kostanjeviške cisterce so postavili tri nova dela, ki sojih ustvarili trije kiparji iz ZDA, Velike Britanije in Bill. TREBNJE, 30. julija - V gostilni Šeligo je skupina Grad teater uprizorila parodiji Rdeča kapica in Povodni mož ter prikazala projekcije s festivala Le Soleil. METLIKA, 3 1. julija Na gradu je potekal večer poezije. BREŽICE, julija - V Posavskem muzeju so predstavili zbornik mednarodnega simpozija o slovenski osamosvojitvi Slovenska osamosvojitev 1991 -Pričevanja in analize, kije lani junija potekal v Brežicah. ČRNOMELJ, julija Sedem mladih iz črnomaljske in semiške občine se je udeležilo enotedenske likovne delavnice pod vodstvom akademskega slikarja Roberta Lozarja. - Tamkajšnja izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je izdala pesniško zbirko Cite Matkovič i/. Dragatuša. KOSTANJEVICA, julija - Potekala je obnova starega samostanskega mlina v nekdanji kostanjeviški eisterci. NOVO MESTO, julija Dolenjska založba je izdala novo delo domače pisateljice Ivanke Mestnik Gorjanski škrati med ljudmi. Knjigo je ilustriral akademski slikar Jože Kumer. LJUBLJANA, julija Na literarnem natečaju Radia Slovenija za kratko zgodbo sta bili uspešni dolenjski pisateljici: Anica Zidar iz Mokronoga je prejela tretjo nagrado, med odkupljenimi prispevki pa je tudi zgodba Bariče Smole iz Trebnjega. RAŠICA, julija Na Trubarjevi domačiji je v organizaciji zavoda Parnas potekala tridnevna likovna kolonija, ki jo je vodil akademski slikar in konzer-vator prof. Samo Kovač. SAN FRANCISCO, julija Režiserka Maja Weiss iz Metlike je za svoj prvi celovečerni film Varuh meje na 26. festivalu gejevskega in lezbičnega filma v San Franciscu prejela nagrado za najboljši igrani prvenec. STAVČA VAS, julija - Že peto leto zapored se je na domačiji Malči Klemen za štiri dni zbralo več kot trideset ljubiteljskih likovnikov na likovni koloniji, ki so pod umetniškim vodstvom likovnega pedagoga Martina Šuštaršiča ustvarjali na temo Krka simbol življenja. Dela so ob koncu razstavili v vinski kleti žužemberškega gradu. STOMORSKA, julija Slovensko društvo Triglav Split je ob slovenskem in hrvaškem dnevu državnosti organiziralo srečanje slovenskih in dalmatinskih pevskih zborov v Stomorski. Na prireditvi je sodeloval tudi mešani pevski zbor Revoz iz Novega mesta. METLIKA, 1. avgusta — V Ganglovem razstavišču so odprli fotografsko razstavo črnomaljskih gimnazijcev, v kulturnem domu pa je bila nato plesna predstava Duplikat Plesnega društva Krokar z gostjo Sabino Schvvenner. NOVO MESTO, 1. avgusta V Kapiteljski cerkvi so se na koncertu predstavili najboljši študenti mednarodnih mojstrskih tečajev Festivala Brežice. Nastop so ponovili na gradu Pišece ter v Lutrovski kleti sevniškega gradu. SEVNICA, 1. avgusta V okviru Sevniškega grajskega poletja je na gradu na koncertu nastopila Lidija Kodrič ob spremljavi pianista Emila Glavnika. BRESTANICA, 2. avgusta Na gradu Rajhenburgje bilo mogoče prisluhniti koncertu etno-folk glasbe s skupino Terra folk. ČRNOMELJ, 2. avgusta - Tango, hudičev ples je bil naslov plesne predstave na grajskem dvorišču. BOGENŠPERK, 6. avgusta Na gradn je bil koncert Študentskega festivala s študenti Akademije za glasbo v Krakovu. Nastopili so še v kapiteljski cerkvi v Novem mestu ter na gradovih Rajhenburg, Pišece in Sevnica. CELJE, 6. avgusta - V Galeriji sodobne umetnosti seje na prvi pregledni razstavi v rojstnem kraju predstavil novomeški diplomirani slikar Janko Orač. AVGUST Sopranistka Pija Brodnik in organistka Angela Tomanič na koncertu v cerkvi na Trški gori; loto: Lidija Murn KRONIKA Rast 5 / 2002 NOVO MESTO, 6. avgusta - Na Muzejskih vrtovih je nastopil bas-ki-tarist Bogdan Arsovski z. Ezgi Orchestra. NOVO MESTO, 6. do 10. avgusta Klub LokalPatriot je priredil drugo poletno fotografsko delavnico Fotopub, ki jo je vodil Borut Peterlin. Na njej je sodelovalo 50 udeležencev, ki so ob koncu razstavili izbrana dela v knjigarni Goga. NOVO MESTO, 7. avgusta - Na Muzejskih vrtovih je potekala literarna štafeta z Miho Mazzinijem, Katjo Plut in Magdo Lojk. Sledil je koncert skupine Caminoigra. NOVO MESTO, 8. avgusta Veliko poslušalcev je na Muzejske vrtove privabila Josipa l.isae s svojo skupino. METLIKA, 0. avgusta Na grajskem dvorišču so na večeru etno-folk glasbe nastopili Milan Kanik, Ansas Trim in Jan Tomšič. RIBNICA, 10. avgusta - V Miklovi hiši so opdrli razstavo Pogled na slikarstvo v času prehoda iz osemdesetih v devetdeseta leta - izbor iz ribniške likovne zbirke 2. TRSKA GORA, 10. avgusta - V okviru Novomeškega poletnega festivala se je v cerkvi na koncertu predstavila sopranistka Pija Brodnik ob orglarski spremljavi Angele Tomanič. NOVO MESTO, 11. do 1 7. avgusta Klub LokalPatriot in Glasbena šola Marjana Kozine sta pripravila tretjo poletno glasbeno delavnico Jazzinlv, ki jo je vodil njen pobudnik Marijan Dovie. Udeležilo se je je 90 udeležencev, tudi iz. tujine, učili pa so jih priznani tuji glasbeniki, kot sta newyorški basist Reggie Workmann, bobnar Damion Reid itd. Vsak večer so v klubu LokalPatriot potekali jam-sessioni, zaključni koncert udeležencev pa je bil na Muzejskih vrtovih. BOGENSPERK, 15. avgusta Na gradn je bil koncert Festivala Brežice z Accademio di Musiča Antiča Bolzano, ki so mu kasneje prisluhnili še na gradovih Rajhenburg, Sevnica in Pišeee ter v novomeški Kapiteljski cerkvi. TREBNJE. 13. avgusta - Pokopali so trebanjskega kulturnega delavca, pisatelja, pesnika, esejista, potopisca in knjižničarja Franceta Režuna. ČRNOMELJ, 14. avgusta - V grajskem atriju je bilo mogoče prisluhniti zanimivi skupini Sunart & The Deegees. GRABROVliC, 16. avgusta Pri cerkvici sv. Urbana je potekal prijeten večer z ljudskimi pevci in godci Posavja, Dolenjske in Bele krajine Tako se je pelo in igralo nekoč. BRESTANICA, I 7. avgusta Na državnem tekmovanju v igranju na diatonično harmoniko je postala prvakinja Urška Jerele. NOVO MESTO, 18. do 22. avgusta V dolenjski prestolnici je potekal I. mednarodni festival kratkega Ulma SniIT. Vodil gaje Simon Bizjak. METLIKA, 20. avgusta V cerkvici sv. Miklavža je bil koncert srednjeveške zborovske glasbe Gregorijanski koral. NOVO MESTO, 20. avgusta Založba Goga in LokalPatriot sla povabila na mednarodni pesniški večer v knjigarno Goga, kjer so se predstavili trije gostujoči pesniki mednarodnega pesniškega festivala Medana. ŠENTRUPERT, 21. avgusta V okviru Poletja v Šentrupertu je na trgu nastopil Zbor donskih kozakov, nekaj dni kasneje pa še v Novem mestu na grmskem gradu kot prireditev Novomeških poletnih večerov. TRI FARE, 2 I. avgusta — Metliške poletne prireditve so se nadaljevale s Pridigami Janeza Svetokriškega v izvedbi Borisa Ježa in zborom Gregorijanski koral pod vodstvom prof. Toneta Potočnika. ŠENTJERNEJ, 22. avgusta V župnijskem domu so na ogled postavili razstavo del udeležencev 3. slikarske kolonije Jernejevo 2002: Gregorja Nartnika iz Kranja, Jerce Šantej iz Sevnice, Urše Cigler iz. Kranja, Arjana Preglja iz. Ljubljane, Mojce Vilar iz. Domžal in Jožice Medle iz Šentjerneja -odraslih ljubiteljev slikarjev in osnovnošolcev. Nastopili so šentjernejski rogisti, Vinogradniški oktet in violinistki Barbara Drev in Tea Potočnik. Pred občinsko stavbo je bil koncert domačega pihalnega orkestra pod vodstvom Sandija Franka. KOČEVJE, 23. avgusta- V Likovnem salonu so odprli razstavo Likovna kolonija 2002, in sicer so na ogled postavili dela udeležencev mladih izseljencev. Večerje popestril vokalni oktet Odmev. AVGUST Pisatelj Andrej Blatnik na okrogli mizi o kratki /godbi; foto: Lidija Murn KRONIKA Kast 5 / 2002 NOVO MESTO, 23. avgusta - Lidija Jež je v Kulturnem centru Janeza Trdine v pogovoru z. Vido Žabot predstavila Žabotin knjižni prvenec Križ na prsih. Večer je s petjem popestrila Aida Čorbadžič. BRUSNICE, 24. avgusta Na koncertu Novomeškega glasbenega festivala v župnijski cerkvi sta nastopili harfistki Jasna Požegar in Selma Sitar z. mentorico Pavlo Uršič. METLIKA, 24. avgusta Mednarodne poletne kulturne prireditve Pridi zvečer na grad so sc zaključile s koncertom Big band Grosuplje. SEVNICA, 24. avgusta - Ruska skupina Ira roma je popestrila otvoritev likovne razstave Arspekta 3, ki je na gradu potekala julija. STRMCA, 24. avgusta - Na tradicionalnem koncertu je nastopil Komorni zbor Stanislava Škrabca iz Ribnice. ŠENTJERNEJ, 24. avgusta - Na skupnem koncertu so nastopili pihalni orkestri iz Trebnjega, Kamnika, Kostanjevice in Šentjerneja. KOSTANJEVICA, 26. do 29. avgusta V organizaciji krške izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti so na samostanskem dvorišču potekali Dnevi sodobnega plesa, ki sojih poklonili mestu ob 750-letniei. Predstavili so se plesalci Plesne izbe Maribor s predstavo Ž, Slovenski plesni projekt s predstavo Picces for one and The Others ter kostanjeviška plesna skupina Harlekin s predstavo Kar je bilo, je in bo. V šoli je potekala plesna šola pod vodstvom Jasne Knez, Freda Lasscrrca in Mojce Usar. KOČEVJE, 29. avgusta - Z nastopom skupine KUD Dobreč iz. Bele krajine so se zaključile prireditve, ki so potekale v okviru letošnjih Poletnih večerov na mestni ploščadi. KOSTANJEVICA, 29. avgusta do I. septembra - Novomeška Založba Goga je v sodelovanju še z drugimi že drugič priredila Gogine poletne vrtove, katerih programski vodja je domačin Branko Jordan. Na petnajstih prireditvah se je predstavilo preko 40 kulturnih ustvarjalcev. Med drugim so v Galeriji Božidarja Jakca pripravili forum o povezovanju festivalskih pobud na področju Dolenjske, potekala je okrogla miza Kratka zgodba se predstavi s pisateljem Andrejem Blatnikom, ki je vodil tudi literarno delavnico na to temo, nastopila je skupina Lake Orehestra, z. diaprojekci jo Serija Bajke in povesti o Gorjancih se je predstavil novomeški fotograf Borut Peterlin, na literarni večernici pa so se predstavili Gogini avtorji Miha Manzzini, Milan Markelj in Samo Pregelj ter kvartet pozavn. NOVO MESTO, 29. avgusta V proštiji je bil v okviru Novomeških poletnih večerov večer srednjeveške glasbe Gregorijanski koral. BRESTANICA, 30. avgusta Na gradu Rajhenburg se je predstavila skupina String.si. GLOBODOL, 30. avgusta V Domu glasbene dediščine je na Koncertu ob svečah nastopil čembalist Luea Ferl ini. RIBNICA, 30. avgusta - VED I' Hrovača je na odru za obzidjem gradu uprizorilo gledališko predstavo Ribniški trojčki. KRŠKO, 31. 1. septembra Društvo likovnikov Krško Oko je v sodelovanju z DUO Impoljca organiziralo likovno kolonijo Združimo barve slikajmo skupaj! Udeležencem so pri ustvarjanju pomagale mentorice Cvetka Miloš, Vladka Štoviček in Jožica Medle, pridružil pa se jim je tudi likovni pedagog Marjan Podlogar. TREBNJE, 31. avgusta Pred CIK-onn je potekal etno glasbeni večer Diega Barriosa Rossa z. glasbeniki. BREŽICE, avgusta Mladinski center in društvo študentov sta bila organizatorja projekta The art of tolerance z 81 mladimi ustvarjalci iz. enajstih evropskih držav. ČRNOMELJ, avgusta - Tukajšnja območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je izdala pesniško zbirko Cite Matkovič. DOLENJA VAS PRI RIBNICI, avgusta - V domači dvorani je moški pevski zbor Lončar ob 50-letnici priredil koncert. SEVNICA, avgusta V Lekosovi galeriji Ana so na ogled postavili dela, nastala na 2. in 3. Kreartu. VRANOVIČ1, avgusta V gasilskem domu so odprli razstavo del, ki so nastala ob letošnjem 4. ekološkem spustu po Lahinji. RAST RAST RAST IZDAJATELJICA: SOIZDAJATELJ 1CE: SVET REVIJli: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: TISK: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Letnik XIII., leto 2002, št. 5 (83) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Anton Starc, dr. med. Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in Žužemberk Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf' Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Milan Rman (Trebnje), Ida Zagorc (Šentjernej), Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi), Lucijan Reščič (likovni urednik) Mestna občina Novo mesto. Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-105 in (07)39-39-270, faks: (07) 39-39-272, elektronska pošta: rast@inlbtehna.si Franc Zaman Peter Štefančič Mestna občina Novo mesto, št. ŽR: 52100—630-4011 5, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SIT, za pravne osebe 7.500 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. 500 izvodov Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, Infotchna in občine soizdajateljice 82 RAST 2002 SODELAVCI TE ST 200701948,5 COBISS o David BEDRAČ, študent na Pedagoški Mitja BERCE, samostojni akademski slikar, Slepšek pri Mokronogu Katja CEGLAR, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka in univ. dipl. sociologinja kulture, kustosinja v Galeriji Božidarja Jakca, Kostanjevica Ivan CIMERMAN, slavist, urednik. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Boris GOLEČ, doc., dr., znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu M. Kosa Z.RC SAZIJ Ljubljana, Ljubljana Cveto GRADIŠAR, specialist psihiater. Zdravstveni dom Novo mesto. Novo mesto Stane GRANDA, dr. zgodovinskih znanosti, zgodovinar, ZRC' SAZU, Ljubljana Ivan GREGORČIČ, prof. slovenskega jezika in književnosti. Osnovna šola Mirna na Dolenjskem, Rakovnik pri Šentrupertu Tomaž HROVAT, sodelavec revije Rast Jelka HUDOKLIN, mag. krajinske arhitekture, Acer, Novo mesto. Dolenjske Toplice Branko JORDAN, absolvent dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani, Kostanjevica Marko KAPUS, samostojni podjetnik, Studio5, Mirna Janez KOLENC, prof. slovenskega jezika in književnosti, Novo mesto Tomaž. KONCILIJA , prof. slovenskega jezika in književnosti, OŠ Grm Novo mesto. Novo mesto Judita Ll!X, absolventka arheologije, lloterdršica Marko MARIN, dr. umetnostne zgodovine in dipl. režiser, Mirna, Ljubljana Milan MARKELJ, novinar, urednik. Novo mesto Jure MIKUŽ, dr. umetnostne zgodovine, Ljubljana Rozalija MOHAR, prof. pedagogike in zgodovine, svetovalka, Šolski center Novo mesto, Semič Lidija MURN, univ. dipl. novinarka. Dolenjski list. Novo mesto Robert PESKAR, mag. umetnostne zgodovine, Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto, Ljubljana France RF.ŽUN, predm. učitelj zgodovine in zemljepisa, pokojni, Trebnje Bariča SMOLE, predm. učiteljica slovenskega in ruskega jezika, Trebnje Franci ŠALI, prof. sociologije, urednik, Vavta vas Smiljan TROBIŠ, svobodni ustvarjalec na področju kulture - pesnik. Novo mesto Saša UC'MAN, univ. dipl. psihologinja, Stopiče Jožef VRŠČAJ, akademski kipar, svobodni umetnik. Črnomelj RAST - OKTOBER 2002 MESTNA OBČINA NOVO MESTO