Stev. 4. V Ljubljani, 24. januarja 1919. Leto LIX. Glasilo jugoslovanskega učiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 12-— K pol leta .... 6*— » četrt leta .... 3-— „ posamezna številka po 30 vin. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 50 vin. , , . dvakrat. . 40 B . . . trikrat . . 30 . za nadaljnja uvrščenja od petit-vrste po 20 vin. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Mestni trg štev. 17/III. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine. Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 40 vin. za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 30 K. Telefon uredništva štev. 118. Članstvo Zaveze jugoslovanskega učiteljstva ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Od 1. januarja 1919 dalje veljajo Za-vezlni listi, in sicer: Učiteljski Tovariš za vse leto . . 12 K Popotnik » » » . . 8 » Zvonček » » » . . 10 » Vsak član Zaveze jugoslovanskega učiteljstva plača 24 K letne članarine blagajniku svojega učiteljskega društva. Za ta znesek dobi zastonj Popotnika in Učiteljskega Tovariša ter so poravnani vsi prispevki za upravo. Kjer službujejo na isti šoli člani ene rodovine, plača eden 24 K ter prejema lista, drugi pa po 8 K. Lahko pa plača vsak po 24 K. Društveni blagajnik pošlje od vsakega pravega člana po 20 K, od podpornega pa le po 4 K Zavezinemu blagajniku v Kranj. Enotnost našega šolstva. Dozdeva se mi, da še danes ni javnost popolnoma na jasnem, kako naj si uredimo svojo novo državo. Kakor si nekateri niso bili — in veliko jih je tudi še danes, pa so bolj prikriti — naf čistem ravno glede oblike — politiške namreč — Jugoslavije, ali naj bo republika ali monarhija, ravno tako tavajo nekateri še v precejšnji negotovosti, kako naj si uredimo vse svoje šolstvo v tej državi, pri-čenši pri ljudski šoli pa tja do najvišje šole. Povodom srečne rešitve težkega vprašanja o izboljšanju ljudskošolskega gmotnega položaja smo brali, da je dobil poverjenik za uk in bogočastje dr. Karel Verstovšek nalogo, da sestavi nov ljud-skošolski zakon. — V »Učit. Tov.«, št. 1 z dne 3. januarja t. 1., pa beremo to-le: »Nov ljudskošolski zakon. Poverjeniku za uk in bogočastje je Narodna vlada SHS v Ljubljani naročila, naj predloži nov ljudskošolski zakon. Kolikur smo informirani, se g. poverjenik predvsem ukvarja z načrtom o reformi učiteljske izobrazbe.« Prav v tisti številki »Učit. Tovariša« 3erem pa na strani 3., kjer je poročilo o občnem zboru Slov. Šol. Matice, v predavanju društvenega predsednika H. Schrei-nerja o preustroju našega vzgojstva v duhu demokraške Jugoslavije tudi ta-le pasus: »... dalje je pojasnjeval preuredbo naših šol in govoril zlasti o enotni šoli.« Iz ravnokar navedenega izvira, da si ravno zaradi našefga šolstva nismo popolnoma na čistem in jasnem. Vendar pa mislim, da je ravno to vprašanje tako važno in za vso našo mlado državo tolikega življenjskega pomena, da si vsak iskren domoljub želi, da bodi tu taka nedvoumna jasnost in preciznost, da ne bo nikakega dvoma več. V naši državi potrebujemo centralizacije vsega šolstva še s posebnim ozi-rom na našo rešiteljico, na našo pravo mater — nekdanjo Srbijo. Naša država potrebuje v prvi vrsti enotnih učiteljišč. Vsa ta učiteljišča morajo biti pač v svojih temeljnih zadačah tako osnovana, da bosta vsak učitelj in vsaka učiteljica zmožna in sposobna nastopiti vsak čas službo v vsakem kraju širne naše domovine, bodisi tedaj ali v Celovcu, na Jesenicah, v Beli Krajini, v Zagrebu, v Črni gori ali pa v najoddalje-nejšem kraju Macedonije ob Vardarju. Kakor je bila prej v stari pokojni Avstriji nemščina tista vez, ki nas je vezala v stoinstoletno nečastno hlapčevstvo, tako načelo mora veljati sedaj v iiaši Jugosla- viji, to je, v slovenskih učiteljiščih se naj uči srbohrvaščina in nekateri predmeti, ki so v neposredni zvezi s tema dvema pokrajinama, v oni izmeri, da jih bo obvladal vsak slovenski učitelj v onem obsegu, da bo lahko učil deco v vsaki srbo-hrvatski šoli. Ravnotako pa zahtevamo, da se naj uči na vseh srbohrvatskih učiteljiščih naš jezik in na nas se nanašajoče predmete tako, da bo vsak srbohrvatski učitelj, ki dovrši učiteljišče v svojem kraju, istotako sposoben poučevati kjerkoli v slovenskih krajih. Opustošena Srbija si bo s -tako ureditvijo učiteljišč najhitreje in najuspešneje opomogla, da nastopijo v njej zopet one razmere, ki morajo nastopiti, ako hoče, da se pospe na ono višino svoje omike, na kakršni je bila vsaj pred vojno. In kar je pa glavno, se bomo na ta način vsi narodi Jugoslavije najhitreje in najtesneje združili v nerazdružljivo celoto, ki nas napravi nepremagljive proti vsakemu sovragu. Z ozirom na ravnokar navedeno je umevno, da bodo morale biti tudi naše ljudske šole vseh pokrajin enotno organi-zovane, seveda snov, ki se bo podavala tu, bo morala biti kolikor toliko prikrojena krajevnim zahtevam. Te zahteve pa zopet hrepene po nadaljnjih brezpogojnih ukrepih, da naj bodo tudi berila, posebno ona, ki se bodo rabila na naših ljudskih šolah, v skladu, posebno kar se tiče zgodovinske in zemljepisne vsebine. — Ker nimamo Slovenci kot narod svoje posebne zgodovine — kar jo imamo, je tako tesno zvezana z nesrečno habsburško dinastijo, da je sploh ne moremo v celoti omenjati — bomo morali tu pač natančnejše obdelati srbsko in sploh balkansko zgodovino, in tu je tako pestro polje, da si lepšega ne moremo misliti. Iv. Šega. Opomba uredništva: Ako hočemo v Jugoslaviji priti do enotnega šolstva, ni drugega sredstva, nego da delujemo z vsemi silami na centralizacijo vsega, torej tudi osnovnega (narodnega, ljudskega) šolstva. Namen vsega šolstva mora biti zakonito enotno določen, ravnotako je treba uzakoniti enotno izobrazbo učiteljstva ter gmotne in pravne razmere (službeno pragmatiko) našega stanu. Organizacija šol, šolski obisk, nadaljnja izobrazba učiteljstva, ustanavljanje in vzdrževanje šol, šolski uradi, zasebna uči-lišča — vse to so poleg že omenjenih poglavij tako važna vprašanja našega narodnega šolstva, da morajo potom zakonodaje dobiti enotno rešitev in obliko, ker nam sicer preti nevarnost, da bi naše šolstvo v bodočnosti samo životarilo ob beraški palici. Naša dolžnost je, da to preprečimo. Z enotnim šolstvom moramo dati svoji državi najtrdnejšo notranjo vez, da se ojačimo in zlijemo v celoto znotraj mejd in da se izven mej dvignemo v kulturni sili. — Naš zakonski načrt za prehodno dobo, ki določa temeljna načela za osnovno (ljudsko in meščansko) šolo ter za izobrazbo In pravno stališče učiteljstva na teh šolah, je gotovo. Učitelj-stvu bomo dali priliko, da se o njem izjavi. Kulturni socializem. n. Danes, dne 18. januarja 1919, ko pišem te vrstice, zboruje v Parizu prvič zmagovita demokracija, prvič so se zbrali strogi In pravični sodniki, da obsodijo naj-odurnejšega despota človeške zgodovine, da izreko obsodbo nad kulturnim sistemom militarizma, da razglase oprostilni rek malim narodom in jih izpuste iz stoletnih ječ na svobodo. Počasi koraka usoda, stoletja rabi za en korak. A gorje njim, ki čakaje trpe in ginejo, ki umiraje gledajo, kako kasno in zamudno se bliža pomoč! Sodniki sede, bleda, stroga resnost jim dela obraze nekam tuje, skrivnostne; roke se gibljejo kakor tuje orodje, nekako trdo odpirajo zapisnike, kakor bi se hotele tresti. -Znamenit trenutek, znamenit prizor! Veselja in strahu se širi in krči gledalcu srce: načrt krasne palače je predložila povestnica tem možem, ali pa dobi načrt dobrovoljnih in sposobnih zidarjev? Ali ne sezidajo morda namesto solnčne palače ljubezni in miru le nove, nevarnejše ječe? Ali resnično vzide nad zeleno mizo mirovnih sodnikov solnce svobode in razlije toliko toplote po zemlji, da požene iz posušene in premrle ledine pomlad ljubezni? Ali se je socialni nagon ljubezni in simpatije tako okrepil v teh možeh ob gledanju gorja in trpljenja svetovne vojne, da pridere kakor zmagovit, pomladanski hudournik iz svobodnih gord in poruši vse ovire in jezove strasti in sebičnosti? Ali se ne bo marveč godilo socialnemu nagonu kakor vsaki veliki ideji, velikemu čuvstvu? Ali ni vsaka velika ideja, veliko čuvstvo samo ustvarna intencija, samo tipajoč, poizkušajoč načrt, po katerem se delo šele začne in bogve kdaj izvrši? Da je velika razlika in razdalja med izrazom ideje in nje izvršitvijo? Seveda se resnica najprej spozna in izgovori, potem šele sledi pravo in glavno delo uresničenja. Vsaka ideja mora prehoditi tr-njevo pot diskusije in organizacije, prebiti izkušnjo v ognju truda in boja. Družba idealnih mož se zveže, osnuje načrt in organizacijo, položi temelj organizacije v najožjem krogu prijateljev in somišljenikov, zasuče kolo, da se začne vrteti, a desetletja, morda celo stoletja poteko, preden pride na cilj. In baš to je neizbežna tragika vsake velike ideje, kakor pravi Hipokrat v prvem aforizmu: vita brevis, ars longa! Misel prijaha na blisku, uspeh prileze na polžu. Potrebno je spoznanje tega tragičnega razmerja, da pomiri nestrpno dušo in jo napolni s slastjo plemenite resignacije. Socialni nagon ljubezni in simpatije je samo špecialen slučaj splošnega psihološkega fenomena, psihološke indukcije. Duhovi ne vplivajo med seboj po kontaktu, ampak po indukciji, kakršna deluje tudi v fiziki kot električna in akustična indukcija: v istem prostoru zabrne vse enakomerno uglašene strune, če zazveni v bližini zvok z istim razmerjem tresajev. Indukcija je dano dejstvo, čeprav še ni dana razlaga. Tudi bistvo elektrike še ni razloženo, in vendar jo z izvrstnim uspehom vpregamo v najrazličnejše stroje, ravnamo se po principih objektivnega faktizma, in niti na um nam ne pride, da bi prej počakali rezultat interpretizma. Narobe: interpretacija pride sama ob sebi kot zadnji rezultat praktičnega, izsledo-valnega dela. Indukcija socialnega nagona deluje samo ob navzočnosti induktorja. Veliki socialni induktor je človeško trpljenje, človeška bolečina. Vsako trpljenje je izraz neke diference, socialno trpljenje izvira iz socialnih diferenc. Trpljenje preneha, če se izenači, izravna diferenca. V združitvi, v izravnavi nastopi namesto bolečine slast. V socialnem nagonu se razodeva samo tista splošna sila, ki jo ljudstvo že davno pozna po imenu »ljubezni do bližnjega«, tista sila socialne ljubezni, ki nam izenači vse socialne diference trpljenja; isti dušni predmet se izraža v soznačni-cah »socialni nagon« in »socialna ljubezen«. Ali pa ima socialni nagon kak splošen, stalen smoter, ali pa se izčrpa njegova moč in veljava že v konkretnem slučaju? Zasledujmo analitično, intuitivno način, kako se udejstvuje socialni nagon! Kjer to v celoti ni mogoč^ napravimo v duhu eksperiment in opazujmo ga do zadnje praktične konsekvence po metodi pragmatizma. __________ _____ Kdaj in zakaj trpi sočlovek? Če se ne more svobodno udejstviti njegova misel, čuvstvo, nagon ali potreba, če mu socialna diferenca predpisuje gotovo smer ali pa ga celo omejuje. Omejitev svobode rodi trpljenje. Hrepenenje po rešitvi trpljenja je hrepenenje po svobodi, je nagon svobode. Ob socialni diferenci delujeta istočasno v sočutnem človeku socialni nagon ljubezni in v trpečem človeku nagon svobode: dva nagona stremita istočasno proti skupnemu smotru svobode. Drevo človeške svobode raste iz dveh najjačjih korenin: iz socialnega nagona in iz nagona osebne svobode. Poglejmo sedaj v zgodovino in zasledujmo večtisočletni razvoj človeške kulture ! Ali ne vidimo, da prevladuje vse socialne energije elementarna energija svobode? V imenu svobode je zmagoval vsak napredek, v imenu svobode so izvršili historični heroji najplemenitejše čine. Svoboda je glavna gonilna socialna sila, razvoj zgodovine se giblje proti smotru svobode. Kulturna zgodovina nam torej dokazuje, da se socialni nagon ljubezni in simpatije ne izčrpa v konkretnem, posameznem slučaju, ampak da je samo valček, samo kapljica v splošnem toku svobode. Splošni smoter socialnega nagona se kaže — v svobodi! Razlikovati pa imamo prirodno in kulturno, osebno (individualno) in skupno (socialno) svobodo, n. pr.: narod kot skupina doseže popolno državno svobodo; če pa v okviru tega naroda izvršuje socialno oblast le ena oseba (despot), ali ena skupina (kapitalizem, militarizem) v svojo lastno korist, potem večina državljanov nima svobode, nastala je prostaška con-tradictio in adjecto svobodne države z nesvobodnimi državljani, torej pravi lucus a non lucendo.Ne smemo namreč prezreti, kar se je doslej premišljeno in z dialektično lokavostjo preziralo, da pomeni svoboda predvsem osebno (individualno) svobodo. Dopolniti moramo torej prejšnjo definicijo in reči: splošni smoter socialnega nagona se kaže — v osebni svobodi. Kadar zaslišimo besedo svoboda, nam vstane v duši svetli ideal lastne, osebne svobode. Ker hočemo ostati trezni in objektivni, ugotavljamo, da znači osebna svoboda le zadnjo fazo razvoja, da vodi pot k zadnjemu smotru skozi fazo skupinske (narodne, državne) svobode. Ker je prinesla zmaga svetovne demokracije vsem narodom skupinsko svobodo, se pričenja n o v.a in zadnja faza boja za svobodo — pričenja se boj za osebno svobodo. Dalje razlikujemo prirodno in kulturno svobodo. Ostro se kaže razlika,- če opazujemo, kako udejstvuje svobodo nezrel otrok, neizobražen prirodnjak ali psihopat. Svoboda otroka in prirodnjaka deluje slepo, ne po svojem pravem bistvu« Kulturna svoboda je namreč izvežbana sposobnost, voliti izmed več danih možnosti z ozirom na zadnjo, trajno posledico. Človeška svoboda ni absolutna, človek v realnem obližju življenja in prirode je navezan le na gotovo, omejeno število možnosti, njegova volilna sposobnost (svoboda) je omejena. Kemična in fizika-lična telesa nimajo navadno nobene svobode, nobene misleče volitve, njih delovanje se vrši po strogih, zanje neizpremen-ljivih prirodnih zakonih, odpira se jim navadno samo en, strogo začrtan in določen tir. Tudi žival ni svobodna, vodi jo ukaz slepega instinkta. Človek živi svobodno, človek voli in izbira svojo reakcijo napram obližju, izvoli jo po konkretnem slučaju in vedno z ozirom na trajni uspeh. Samo od materije neodvisni duh ima absolutno svobodo, število njegovega izbora je neomejeno. Človek stoji nekako v sredi med determinizmom mrtve prirode in indeter-minizmom duha. Svoboda ni apriorna, prirojena sposobnost, ki jo prinese človek gotovo na svet. Človek se rodi le z dispozicijo svobode, ki jo razvije, izvežba in utrdi šele racionalna vzgoja. Dispozicija svobode ni pri vseh enako močna, dalje pa zaradi delitve dela ni mogoče, da bi se pri vseh neposredno in enakomerno izvežbala. Vsi ljudje se ne morejo do 35., do 40. leta posvetiti izključno vzgoji in samovzgoji, vežbanju kulturne svobode do najvišje popolnosti. Kdo bi potem: 1. opravljal druee za obstoj države potrebne posle; 2. kdo bi pridobival ogromna vzgojevalna sredstva? Dane, le polagoma izpremen-ljive razmere bodo še dolgo časa omogo-čevale vzgojo v kulturni svobodi le malemu izboru posebno nadarjenih; večina drugih je postane deležna samo po vodstvu, posredovanju tega izbora. Ljudstvo samo izbere najboljše iz svoje srede in jim ustvari vse poboje dolgotrajne vzgoje in izobrazbe. Taka strokovna vzgoj^, ljudskega nveta je potrebna pri vseh javnih in državnih poslih, zlasti pri sklepanju zakonov, zakaj le strokovno izvežbana predvidnost prepreči zakone, ki bi s svorln i posledicami vedno ogrožali državljanski mir. D. Jugoslovanski tabor „Svete vojske". se je vršil preteklo nedeljo ves dan v hotelu Union v Ljubljani ob ogromni udeležbi poslušalstva vseh starosti, vseh stanov in slojev. Bili so -navzoči Slovenci, Hrvati in Srbi: vsa naša mlada država se je po svojem zastopstvu zarotila proti nemorali, ki se v tako strašnih oblikah in posledicah pojavlja v našem narodu v glavnem po krivdi alkohola. Bog blagoslovi to ofenzivno in v resnici domoljubno delo! Slovensko učiteljstvo je imelo na tem znamenitem taboru odlično besedo. Tovariš E. G a n g 1. je pozdravil tabor v imenu Slovenske Sokolske Zveze ter govoril potem o vzgoji naroda; tovarišica • Marica K o ž e 1 j e v a pa je razpravljala o vzgoji mladine k treznosti. Obema so poslušalci izrekli glasno pohvalo. Ker izidejo vsi referati v tisku, nam ni treba o njih dalje razpravljati. Predsednik naše Zaveze, tovariš L. Jelene, je pozdravil tabor s tem nagovorom: Zaveza jugoslovanskega učiteijstva radostno pozdravlja in odobruje veliko in važno delo »Svete vojske« za treznost naroda. Zato bo naša Zaveza ob vsaki priliki z besedo in pismom vplivala na vse v njej včlanjeno učiteljstvo, da deluje med narodom z vsemi silami za pobijanje brezmejnega uživanja alkohola, ki je glavni vir sirovosti, podivjanosti in moralnega propadanja našega naroda. Prosili in rotili bomo učiteljstvo, da svari mladino pred uživanjem strupa, jo čuva pred strašnimi vplivi razbrzda-nosti in gnusobe pijanstva. Vsi bomo učili in vnemali mladino z besedo, še bolj s svojim živim vzgledom k treznosti in kazali na strašne posledice nezmernega uživanja alkoholnih pijač. Na delo vsi, da nas ne zamori kuga blaznega razmetanja narodnega imetja! — »Sveta vojska« pa neumorno naprej za svojim smotrom! Blagoslovljeno bodi Tvoje delo! (Odobravanje.) V enakem smislu je pozdravil zborovanje tudi tovariš Ivan Štrukelj kot predsednik Slomškove Zveze. Neumorno delavni predsednik »Svete vojske«, g. konzistorialni svetnik Janez K a 1 a n, je imel pač lep dan. Z njim vred smo trdno prepričani, da prinese naši domovini mnogo lepih sadov. Zanimivo je pismo, ki ga je tikoma pred taborom pisal tov. Ganglu naš vrli Janko 2 i r o v n i k , nadučitelj v Borovnici. Pismo se glasi: »Sveta vojska« se bo zbrala v nedeljo v »Unionu«. Med generali berem tudi tvoje ime. Prav vesel sem tega pokreta. Saj se že petdeset let vojskujem: pojem, deklamujem, predavam, učim, pa je vsak dan hujše, vsak dan številnejše čete treba zavračati. Katoliška cerkev se že tisoč let vojskuje, pa ima premalo Qregorčičev: Odločno' odpovej se svoji sreči... Zato pa tako majhen uspeh, kakor se je pokazalo ob koncu vojne! — Tisk je svet zmajal, da kar poka. Strasti so razpaljene, in treba bo olja na te valove. Pa naj se spoke zamažejo in valovi pomire tudi s tiskom, a z enotnim — in principiis — smotrenim, modrim, domoljubnim, ki ima samo blagor naroda pred očmi. Saj vendar vsi vemo, da je največja dobrota in lepota na svetu zdravo telo in da je najlepša zabava razumno delo, ki ustvarja toliko vrednot, da jih pameten človek ne more porabiti zase, ampak še lahko podpira z njimi siromaka, ki je preneumen ali pa nezmožen ustvarjati jih v zadostni meri. Zato pa le na podvojeno delo! Učiteljstvo lahko veliko pripomore. Zberite dobre referate in ponatisnite jih, da ceno pridejo med ljudi. To izda več nego časniki. Zase naročam 30 takih knjižic, da jih razpečam med ljudi ter s tem razširim dobre misli »Svete vojske«. Tako govori v boju za narodovo srečo izkušen in osivel mož — resnično narodni pedagog! Našemu stanu je v čast in naši domovini k sreči, da nimamo samo enega Žirovnika! Vsi na delo — kazalci se pomikajo na dvanajsto uro! Delo našega učiteijstva za Jugosiovanstvo. Radoslav Knaflič. Nemščina kot učni predmet na narodnih šolah. — Državno ujedinjenje StlS. — Nadaljnja izobrazba učiteijstva. — Učne knjige. — Petje. — Zunanja in notranja opremajnarodnih šol. — Sodelovanje učiteijstva pri šolski Ciril-Metodovi družbi. Na vprašanje poverjeništva Narodne vlade SHS z dne 20. novembra 1918, broj 8606, sta odgovorila učiteljski zbor in krajni šolski svet na Dobju okrajnemu šolskemu svetu kozjanskemu na podlagi tozadevnih soglasnih sejnih sklepov sledeče: Učenje nemškega jezika kot učnega predmeta se naj na narodni šoli na Dobju za stalno odpravi. (Začasno ga je odpravilo šolsko vodstvo). Ta predlog se utemeljuje s sledečimi razlogi: a) Ze pod avstrijsko vlado bi se v smislu določb člena XIX. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1. 1867, državnega zakonika broj 142, ne .smel nihče siliti k učenju nemškega jezika. Vendar se je to godilo skoro po vseh narodnih šolah, ker se narod v velikem pomanjkanju narodne zavednosti temu ni protivil in ker je nemški birokratizem učiteljstvo v to silil. b) Z ustanovitvijo Jugoslavije je ta pritisk nehal, zbujena narodna zavednost pa se je tekom zadnjega leta povzdignila na toli visoko stopnjo, da narod ob novih razmerah z veseljem odklanja učenje nemškega jezika; odpadla sta torej oba vzroka »za« ter se je pojavilo mnogo tehtnih vzrokov »proti«. I c) N; naloga slovenske narodne šole, učiti nemški jezik, temveč njena naloga je temeljna izobrazba mladine potom narodnega jezika, torej samostalno na lastnih nogah brez »bergelj«. d) Slovenska narodna šola se mora tesno ujemati z narodnostjo in z narodno državo, zato se naj vanjo ne uvaja ničesar, oziroma naj se iz nje izloči vse, kar bi kvarilo njen čisti narodni značaj ter bi dajalo njej in državi Janusov pečat dvo-jezičnosti. - e) Z uvedbo jugoslovanskega državnega jezika v vse panoge državnega ustroja ni več povoda »praktičnosti«, mučiti slovenske otroke v šoli z učenjem nemškega jezika. f) Učenje nemškega jezika škoduje učenju jugoslovanskega jezika, ker mu jemlje učne ure, škoduje pa tudi narodu nravno; zakaj zbuja v mladini, zlasti v dozorevajočih letih, željo po nečem tujem ter ustvarja podlago za protinarodno, torej narodu in državi jako škodljivo izseljevanje v nemško državo na delo, kjer se navzamejo izseljenci tujega duha in nemškega napuha ter se svoji narodnosti odtujujejo, v premnogih slučajih žalibog potujčijo. g) Nemci so se v zvito provzročeni svetovni vojni izkazali z vsemi svojstvi divjih Hunov in Vandalov. Provzročali so namreč ter razširjali med človeštvo neizmerno mnogo gorja, trpljenja, uničevanja in smrti, zaslužijo torej zaničevanje vsega civiliziranega sveta, zaradi česar zaslužijo tudi naše zaničevanje. V oči- gled temu bi se moralo smatrati za sramoto Slovanstva, segati še nadalje po učenju jezika novodobnih politiških Vandalov in Hunov. Iztrebljenje nemškega jezika v obliki napisov v javnem življenju ter v obliki učenja v narodnih šolah Jugoslavije, je postalo prava potreba našega narodnega čiščenja. Beseda k reformi ljudskošolskih beril. Iz podrtije starega šlendrijana se poraja novi svet, ki hoče imeti novih ljudi, ki bi naj dali svetu one nove vsebine, katere dosedanje pogrešanje je povzročilo vse gorje sedanjih in preteklih dni. Koliko se je svet bahal s svojo kulturo, kako so se posebno Nemci radi bahali kot narod kulture; svetovna vojna pa je na bridko-žalosten način dokazala, da je bila vsa ta »velika« kultura velika le po svoji vnanjosti, zatorej pa je bila polna gnusobe. Ako bi namreč bila vnanjemu blesku te lažikulture odgovarjala vsaj v približno isti veličini notranja lepota, ne bi bilo nikdar mogoče, da bi se bila pošast barbarizma po vsej solzni dolini tako razpasla, kakor se je. Tako pa nam je zgodba preteklih dni oni moderni Mene-Tekel-Eares, ki nam glasno govori, kakšna ne sme biti v bodoče kultura. Kulturi je manjkalo etike, in kakor se v življenju češče dogaja, da se kdo polasti pravic, ki mu ne pristojajo, tako si je znala tudi ta lažikultura pridobiti v javnosti mesto absolutista, tako da se je njeno vnanjost smatralo kot smoter in višek kulture ter je ta tako ostala posoda brez vsebine, telo brez duše. Stavba, zgrajena na njej, je bila sezidana na pesek, in ni čuda, da je nastal tolik polom. Ce hočemo, da bo svet resnično v pravem duhu prenovljen, tedaj si vzgo-jevalci napišimo na prapor z žarečimi črkami: Etika! Dogodki sa nas jako prehiteli in presenetili, in tako ni diugače mogoče, kakor je stvar v istini, da namreč stojimo danes /. našo šolo in z našo mladino pred svojo n.lado Jugoslavijo še v popolnoma stari c pravi, kar pa ne bi smelo biti že iz ozi-r "?v na načela etike, kakor tudi iz ozirov na voljo, dati svetu nove vsebine. Poverjenih vo za uk in bogočastje je tedaj v uvidevanju tega imenovalo enketo, ki naj bi za naše šole sestavila novih učnih knjig m je povabila tudi naši dve organizaciji k sodelovanju.* Gotovo gre tukaj v prvi vrsti za sestavo ljudskošolskih čitank kot najvažnejših učnih knjig. Čitanka je takorekoč ono brusilo, kjer se brusijo dragoceni kamenji v bisere, je tedaj najvažnejša knjiga za učenca in torej tudi najvažnejša knjiga — v idealnem oziru seveda — za vso in prav posebno še za učiteljsko javnost. Mnenja sem tedaj, da je potrebno in prav, da se v javnosti izpregovori beseda o tem važnem učnem sredstvu, in tako podajam v sledečem nekaj načel, ki jim naj bi z ozirom na potrebe novega časa odgovarjale nove čitanke. 1.) Ze od nekdaj občeveljavna načela (od znanega k neznanemu, od lažjega k težjemu, od bližnjega k daljnjemu, vsak naš bližnji človek sam sebi najbližnji, otroškemu obzorju odgovarjajoče itd.) ostanejo seveda v veljavi tudi še za naprej. 2.) Zgodovina, ta najboljša učiteljica narodov, nam z vso resnobo kliče: »Več etike in več estetike!« Zato naj šolska čitanka kot ogledalo vsega pouka odgovarja v polni meri temu klicu. V to svrho je treba: a) Sestava čitank naj se poveri onim učiteljem, ki so že večkrat v javnosti zastavili pero in besedo za uveljavljenje etike! b) Med vsebino beril naj zavzamejo važno mesto biografije naših slavnih in zaslužnih mož (žena), osobito onih, ki se po svoji kremenitosti in čistosti značaja posebno svetijo in ki naj bi bili šolski mla-deži oni goreči steber, ki bi ji kazal pot skozi življenja zmote v obljubljeno deželo. c) Realistična berila naj imajo v čitankah samo toliko prostora, kolikor ga morejo in smejo po načelih etike in estetike zasesti; tozadevni berilni sestavki bi naj bili le kot nekaka moralna prevleka predpisane realistične tvarine. Za realije kot take naj se sestavijo posebne knjige. 3. Vsi proizvodi v berilih morajo biti v vsakem oziru umetniško dovršeni, zaradi česar naj v čitankah najdejo prostora produkti le najboljših naših mladinskih in drugih pesnikov in pisateljev (Gangl, Mil-činski, Zupančič, Cankar, Meško, Lah i. dr); tudi vezava knjig in slike v njih * Najprimernejše bi pač bilo, da bi enketa z£ sestavo ljudsko-šolskih knjig cela obstojala izključno le iz ljudskošolskega učiteijstva. — Op. pis. naj odgovarjajo pravi umetnosti. (Maksim Gaspari, Dragotin Humek.) 4. V čitanki za višjo stopnjo naj bodo tudi za to sposobna dela srbskih pisateljev v cirilici. 5. Na vsako šolo se pošlje po en izvod knjig, da jih lahko prouči vse učiteljstvo, na kar jih uradne okrajne učiteljske konference aprobirajo, s čemer se knjigam odpre pot v šolo. Čitanke, ki bi njih sestavitev odgovarjala tem načelom, bi vsekako pomenile pozitiven korak navzgor, in ker je naša trdna in odločna volja, iti s i g u r -n i h korakov navzgor, je upoštevanje teh načel naša zahteva. Končno še tudi sledeče: Da mladino že zgodaj opozorimo na naše pisatelje in njihove proizvode ter jo obvarujemo pred nevarnostmi umazane literature, se naj za učence višje stopnje izdaja posebna pisateljska knjižnica, ki naj bi jo prirejal književni odbor in ki naj bi bila poleg čitanke skupno berivo učencev.** Da bi odgovarjala svoji nalogi, bi vsaka posamezna taka knjižica morala vsebovati najboljše proizvode le enega pisatelja. Na čelu knjige bi naj-bila pisateljeva biografija, ki naj bi učence opozarjala še na druga lepa njegova dela. Književni odbor bi izdajal to knjižnico od časa do časa ter izbiral od dobrega najboljše. Tako čtivo bi povzdignilo v učencih šolsko zavest, pomnožilo veselje do šole, veselje in smisel do poštene domače literature ter bi v moralnem oziru imelo velik vpliv ne le na šolsko mladino, ampak tudi na narod sploh. In to je, česar je treba. Ljudevit Potočnik. Slovensko šolstvo v Gorici — zatrto. Komaj so se Italijani le malo udomačili v naših krajih in že pričenjajo s sebi lastno metodo zatirati vsak pojas-Slovenstva. Avstrijsk: oblasti goriškim Slovencem že od nekdaj niso bile naklonjene. Velike politiške boje so morali izvojevaii goriški Slovenci, da so dosegli lastne šole. Mestni magistrat goriški jim ni hotel pri-poznati niti ene slovenske šole, šele po trdem boju se je slednjič vdal in otvoril — ne v sredini mesta — pač pa na periferiji Podturnom v stari vojaščnici, ki ni v nobenem oziru odgovarjala šolskim namenom, ljudsko šolo. Naši otroci so se zaradi tega branili pohajati to š»'1m Ker država ni hotela, so si iz lastnih sredstev zgradili v Gorici lastna šolska pcslopja, kakor Šolski Dom, Gregorčiče1, Dom, Mali Dom, Novi Dom in Ciril-Meto-dovo šolo. Otvorili so v teh moderno zgrajenih prostorih svoje zasebne učne ¿x\ ode, ki jim je šele po hudih bojih av^ strijska vlada pripoznala pravico javnosti. V zadnjih letih je vlada premestila tudi moško učiteljišče iz Kopra v Gorico in i>ivorua humanistično gimnazijo. V kom-penzaejo pa je Italijanom otvorila realno gimnazijo. V vse te šole, t. j. v ljudske šole v Šolskem in Gregorčičevem Domu, v Ciril-Metodovo šolo na Blančah, na učiteljišče moško in žensko, na gimnazijo in realko ter obrtne šole je pohajalo na tiseče slovenskih učencev in učenk. Ko so Italijani zasedli Gorico, so takoj nastanili po vseh slovenskih šolah vojaštvo. Iz šol so odnesli vso opremo, celo klopi, ki so jih v zadnjem času šole dobile s Kranjskega in iz Kromeriža na Češkem. Ker so slovenski otroci v Gorici sedaj brez pouka, se je dne 7. januarja podala aeputacija šolskih ravnateljev k pre-fekru Gottardiju. Le-ta je obljubil ljudske šole, ko bodo barake za vojaščino pripravljene. Glede slovenske gimnazije v Gorici ni hotel ničesar čuti, pač pa je de-putaciji obljubil, daseboSlovencem na Goriškem godilo v tem pogledu tako, kakor se godi beneškim Slovencem. Tako tedaj — Slovencem na Goriškem se bode godilo tako kot beneškim Slovencem — to se pravi: 40.000 beneških Slovencev je pustila laška vlada brez slovenskega pouka, in razume se, da bo ravno tako 170.000 goriških Slovencev pustila brez slovenskega pouka. Gorje nam, če bi ostali pod vlado laškega imperializma! To se ne sme zgoditi in se tudi ne bo zgodilo!_ Iz naše organizacije. Skupne zadeve. Društvu »Jubilejna samopomoč« je treba takoj poslati letnino za leto 1919. Kdor ne prejme tekom enega tedna po- ** Kot skupno berivo naj bi naročili in rabi tudi mladinske liste. — Op. pis. ložnice, naj pošlje po nakaznici 2 K let-nine in 5 h dostavnine ter event. zaostanke. Društvene vesti. + Učiteljsko društvo za radovljiški okraj je imelo svoj sestanek dne 16. prosinca t. 1. v šolskem poslopju v Lescah vkljub slabemu vremenu ob dobri udeležbi. Društveni predsednik je v svojem nagovoru slavil Jugoslavijo, ki je izšla iz stoletja tlačenih narodov, ter poudarjal» da zborujemo prvič v svobodni Jugoslaviji pod kraljem Petrom in reg. Aleksandrom. Na njegov poziv so zborovalci zaklicali trikratni »Živijo« na Jugoslavijo, kralja Petra in regenta Aleksandra. Društveni tajnik je poročal, da ima društvo do danes brez vsake agitacije 46 članov, ter upa, da se še priglasijo, posebno učitelji vojaki, ki se še niso vrnili iz ujetništva, oz. od vojaštva. Uvedejo naj se sestanki, in sicer v zimskem času vsak drugi mesec, v poletnem pa vsak mesec. Pri sestankih naj prevzame eden od uči-teljstva kako predavanje. Tema predavanja naj naznani posameznik društvenemu tajniku. Na predlog tov. Goriška se je odposlala regentu Aleksandru pozdravna brzojavka nastopne vsebine: »Učiteljstvo, zbrano na sestanku Radovljiškega okrajnega učiteljskega društva, pošilja najis-krenejše pozdrave z izjavo, da je na razpolago kraljevi vladi v Belgradu, če ga ona rabi na jugu kraljevine. Uverjeni smo, da bo kraljeva vlada delovala na podr-žavljenje ljudskega šolstva, ki je podlaga blaginji jugoslovanskega -naroda.« Tov. Gorišek je . utemeljeval brzojavko z daljšim govorom, kjer je posebno kazal na nujnost centralizacije vsega šolstva v državi SHS. — Isti tovariš je nadalje govoril o sestavi novih ljudskošol-skih čitank ter o temi »Neprilike učiteljskega stanu«. Referate tov. Goriška so vzeli zborovalci brez debate na znanje.* Sklenilo se je, da morajo vsi društveni člani poravnati članarino za leto 1919 do 15. svečna t. 1. Kdor tega ne stori, se ga izbriše iz imenika članov, oz. se mu ustavijo Zavezini listi. Končno se je razpravljalo o aprovi-zaciji z željo, da bi aprov. predsednik prosil okrajno glavarstvo, da da nalog županstvom, oz. apr. odborom, naj veljajo ista določila v državi SHS, kakor so veljala pod avstrijskim režimom. Aprovizacijski predsednik obljubi, da bo storil primerne korake na merodainem mestu ter preskrbel tudi z zabelo učiteljstvo, kolikor bo v njegovi moči. Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi društveni predsednik zborovanje z željo, da bi se učiteljstvo udeleževalo v polnem številu društvenih sestankov in zborovanj. Tajnik. + Učiteljstvu radovljiškega okraja! Vsak član Učit. društva za radovljiški okraj naj plača svojo članarino za leto 1919 (24 K) po poštni nakaznici na naslov: ga. Erna Omancva, učiteljica v Begunjah pri Lescah. Kdor ne plača de 15. februarja t. 1., se ga ne smatra za člana. — Lanska članarina naj se tudi poravna. Tajnik. + Učiteljsko društvo za celjski okraj je sprejelo na vdanostno brzojavko, ki jo je povodom svojega občnega zbora poslalo našemu regentu, nastopni odziv: Beograd: Izvolite primiti mojo najiskrenejšo zahvalo za izraze vdanosti. Dober učitelj, ki razume nežna srca mladine, je najboljša garancija za veliko bodočnost države Slovencev, Hrvatov i Srbov. Storili bomo vse, da rešimo najlepše dele Jugoslavije italijanskega in nemškega jarma. — Aleksander. -I- Učiteljsko društvo za laški okraj. Ob prav povoljni udeležbi je imelo Učiteljsko društvo za laški okraj dne 5. t. m. svoj redni občni zbor za 1. 1919. V otvoritvenem govoru pozdravlja tov. predsednik vstajenje in osloboditev SHS ter čestita tovarišem vojakom, da so se po toliko letih zopet lahko povrnili med svoje cirage. Za tekoče leto je bil vnovič izvoljen za predsednika tov. Anton Gnus, za podpredsednika tov. Franc Zupančič, za odbornike pa tov. M, Čander, A. Ger-setičeva, A. Hofbauer, V. Jurko, Fr. Le-bar, J. Pintarjeva in J. Velkavrh. Z zadovoljstvom se mora poudariti dejstvo, da se je tudi pri nas glede rednega vplačevanja društvenine in naročnine stanovskih listov veliko na boljše obrnilo in da zna vsak posameznik ceniti moč trdne organizacije, kateri edini se imamo zahva- * Peierat o sestavi novih učnih knjig smo izročili enketi, ki se bavi s tem poslom; referat o nepnlikali učit. stanu priobčimo prihodnjič. — IJ r e d n. i liti za uspehe izboljšanja naših gmotnih razmer. Prihodnje zborovanje bo 19. mar-I ca. K iaj in ura se bode ta pravočasno na-'. znanila v »Tovarišu«. Na snidenje tedaj! + Novo učiteljsko društvo na Štajerskem. Dne 9. t. m. se je ustanovilo na naši jezikovni meji v lepi Dravski dolini učiteljsko društvo za marbeški okraj. Na povabilo tovariša Robiča se je zbralo na ta dan slovensko učiteljstvo v prijazni Vuzenici in položilo temelj novemu društvu. Sicer je obstojalo v temu okraju že prej učiteljsko društvo, a pravzaprav le po itnenu. Zaradi znanih avstrijskih razmer je bilo v našem okraju poleg nekaterih nemških šol največ utrakvističnih nestvorov, kjer je bilo nastavljeno učiteljstvo večinoma nemškega mišljenja. V bivšem okrajnem učiteljskem društvu marbeškega okraja so bili vsaj na videz tudi nekateri Slovenci. Gospodovali pa so Nemci, ki so se sicer ponašali z narodno slogo, kjer pa Slovenci niso prišli ne do besede, še manj pa do veljave. Sploh se pa tudi Nemci niso brigali dosti za društvo, ki je bolehalo zaradi narodnostnih razmer in pa menda — na starosti. Zadnji predsednik društva ni sklical namenoma več let občnega zbora, in tako je društvo razpadlo. Malokje bo imelo učiteljstvo tako težko nalogo nekaj let, kakor ravno na dosedanjih jezikovnih mejah. Treba bo enotnega, trdega dela v šoli in zunaj nje, da se polagoma dvigne ljudstvo iz odrevenelosti, v katero ga je pahnil naš narodni ^nasprotnik tekom desetletij, da je lažje nemoteno delal, kar je hotel. Zato bo imelo novo društvo polne roke dela, posebno prva leta. Do sedaj so redki posamezniki tavali vsak zase. Komaj poznali so se. Vsak je nosil sam svoje obilne križe in težave. Naše delo se je izgubilo, ker se ni moglo organizirati v skupno smer za skupni smoter. Odslej pa bomo delali skupno po začrtani poti šoli in ljudstvu v prid. — Skupno bomo trpeli, a tudi skupno se tolažili, bodrili in veselili. Naj bi vladal v novem društvu vedno tisti duh tovarištva in domačnosti, kakor je vladal ob ustanovitvi, ko so nam tako hitro minevale ure v živahnem razgovoru. V . odbor so bili voljeni: predsednik Joško Golob. Vuze-nica, tajnica Ivka Vidmarjeva, Vuzenica. blagajnik Roškar, Trbonje, in odbornika Janko Robič in Simon Viher. Zborovanje je posetil tudi inženir Pahernik, znan kot prijatelj učiteljstva in šole ter zagotavljal učiteljstvo simpatij in naklonjenosti mero-dajnih činiteljev. Kot gost je prisostvoval tovariš Drago Mravljak iz Zreč, tukajšnji ožji rojak. Darujte za koroške slovenske šole slovenskih knjig! Na Koroškem začenjajo z delovanjem slovenske ljudske šole. A to delovanje je moeoče, ker nimajo na razpolago nobenih slovenskih učnih knjig. Nujno poživljamo vsa šolska vodstva in vse privatne osebe, naj pregledajo svoje zaloge in knjižnice ter naj odberejo za koroške slovenske šole, karkoli dobe pripravnih in porabnih knjig. Vsaka slovenska učna knjiga se sprejme s hvaležnostjo. Dobre so tudi stare knjige, Abecedniki, Berila, Čitanke. Pomagajmo koroškim bratom in sestram! Knjige pošljite takoj na naslov: Pavel Košir, okr. šolski nadzornik in komisar, Velikovec ; oziroma: Rudolf M e n c i n , okr. šolski nadzornik in komisar, B o r o v 1 j e —• Hitite s pošiljanjem. da omogočite vsaj deloma reden pouk v slovenskih šolah na Koroškem! Kronika. = Uravnava učiteljskih plač. Vsem mestnim in okrajnim šolskim svetom v območju Narodne vlade SHS v Ljubljani je bil razposlan ta - le odlok: Narodna vlada SHS je na svoji seji dne 30. decembra 1918 sklenila, da ugodi prošnjam ljudskošolskega in meščanskega učiteljstva in uredi njegove službene prejemke, s 1. januarjem 1919 pričenši, tako da bodo ljudskošolski učitelji (učiteljice) dobivali plače XI.—VIII., meščanskošolski pa X.— VII. plačilnega razreda državnih uradnikov. Narodna vlada SHS je uvaževala sedanje težke čase in slabe gmotne razmere učUeljstva in upa, da jim je s tem korakom temeljito odpomogla in odstranila materialne zapreke, ki so doslej lahko ovirale učiteljstvo v izvrševanju njegovega poklica. Zato pa Narodna vlada — poimenoma poverjeništvo za nauk in bo-gočastje — z gotovostjo pričakuje, da bo učiteljstvo odslej, rešeno materialnih skrbi, posvetilo kar najintenzivnejše vse svoje moči visokemu in neizrečno važnemu zvanju. Predvsem naj učiteljstvo skrbi zato, da bo svojo lastno splošno in strokovno izobrazbo neprestano izpopol- njevalo. Nulla dies sine linea: kdor ne napreduje, ta — nazaduje. Le globoko na-obraženo učiteljstvo bo resnično kos tudi naobražanju in vzgoji mladine in tako umski in srčni izomiki naroda. Za pouk vsekdar skrbno in podrobno pripravljeno, naj vrši učiteljstvo kar najtočneje svojo dolžnost med mladino v šoli. Zunaj šole pa naj izpopolnjuje ljudsko naobrazbo s tem, da sodeluje, kjerkoli se nudi prilika, pri narodnih, kulturnih stremljenjih in naj nadaljuje vzgojo naroda zlasti s svojim lepim zgledom. Vse, kar učitelj (učiteljica) zunaj šole podvzame, naj bo tako, da bo dvignilo čast in ugled učiteljskega stanu. Pridobiva naj si zaupanje in ljubezen ljudstva, mu po možnosti pomaga tudi na gospodarskem in socialnem polju. Šolska oblast bo varno pazila na to, da se bo učiteljstvo — kakor je po svoji službeni prisegi dolžno — strogo ravnalo po zakonih in ukazih šolskih oblasti, da bo svoje službene naloge po svoji najboljši vesti in zavesti izpolnjevalo ter se skrbno ogibalo vsega, kar bi kršilo njegove dolžnosti ali bilo na kvar ugledu učiteljskega stanu in bi metalo kakršnokoli senco nanje, ki so poklicani, da poučujejo in v verskonravnem duhu odga-jajo mladino in narod. Narodna vlada je z ureditvijo učiteljskih plač rada položila velik kapital na žrtvenik domovine, pričakuje pa, da ta kapital donese bogatih obresti za vsestransko kulturno povzdigo narodovo. — Ta odlok se pošilja po naročilu poverjeništva za uk in bogočastje z dne 8. prosinca 1919, št. 220, vsem oprajnim (mestnim) šolskim oblastvom v območju Narodne vlade SHS v Ljubljani z ukazom, naj nemudoma obveste o njem vsa šolska vodstva, ki naj zopet poskrbe za to, da vsak učitelj (učiteljica) ta odlok točno na znanje vzame, si ga za svojo uporabo prepiše in se natančno po njem ravna. — Predsednik V. Š. S.: Sušnik 1. r. = Nova ustava Jugoslavije. Ministrski svet je sprejel predlog komisije, da se srbska ustava rizširi na ves teritorij kraljevine SHS. Izvoljena je bila komisija 3 oseb (dr. Kramer, Trifkovič in Korač), ki je sestavila gori omenjeni predlog, katerega je ministrski svet odobril. V kratkem bo proglašena temeljna ustava za vse jugoslovanske kraje. Obsegala bo med drugim ne le politiških in državljanskih pravic, marveč tudi nekaj načelnih odredb za začasno organizacijo države, ljudsko zastopstvo, samoupravo ter neodvisnost sodnikov. Pridržana je inštitucija državnega sveta kot vrhovnega upravnega sodišča. = Slovenske kulturne zahteve. Znanstveni odsek kulturnega sveta je sklenil: Ustanovi naj se slovensko vseučilišče, in sicer, če je mogoče, popolno. Znanstveni odsek je tudi že imenoval kandidate za slovensko vseučilišče; med njimi so taki, ki so se že habilitirali, dalje taki, ki so sposobni po svoji znanstveni delavnosti, da takoj postanejo docenti,, in slednjič taki, ki jim je še treba dati priliko, da se primerno izobrazijo. — Organizuje naj se v Ljubljani osrednja znanstvena knjižnica. Združijo naj se vse bivše državne knjižnice (tako ljubljanska, goriška, tržaška, celovška licejska knjižnica ter graški Johanneum), potem muzejske knjižnice in po možnosti tudi zasebne (n. pr. ljubljanska bogoslovna in frančiškanska knjižnica). Kot najprimernejši prostor za osrednjo knjižnico se je imenoval Narodni dom v Ljubljani. — Iz raznih državnih, deželnih, dvornih in zasebnih arhivov (n. pr. iz samostanskih arhivov, iz arhivov grofov Turjaških) naj bi se napravil skupen osrednji arhiv, ki naj bi bil na razpolago znanstvenim delavcem. — Vseuči-liška komisija na Narodni vladi v Ljubljani je sklenila z ozirom na vlogo zbora ljubljanskih bogoslovnih profesorjev, podano v soglasju z ljubljanskim knezo-škofom predlagati Narodni vladi, da naj