Učiteljski list
(»LASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU".
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, lil. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. - Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24,— Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 7
V' Trstu, 1. aprila 1925.
Leto VI.
Samoizobrazba
Mnogo se je več o lom predmetu pisalo, a i govorilo. Naše glasilo nas pctiče, rekao bi, u svakom broju na tu veoma važnu i prepotrebna akciju. Mislim, da ne če bili odviše, ako sc još o torne poraz-govorimo. Samoizobrazba je danas za nas najak-tuelniji i najpotrebitiji posao u sada (njem životu.
Na hvalevrijednu inicijativu te na zamjenu ustraj-nost našeg vodstva, odrzvali su se zaista naši redovi, da započnu u o kružjima sa samoizobrazbenom za-dačom. Konstatira se, da se je stvar u nekojim ekružjima prilično razmahala, te postigla tu i tamo dosti uspjeha; drugdje je ta akcija još u povoju, a na nekojim mjestima još uopče spava.
Oni prvi, k o ji več od nekoga vremena teku strujam izobrazbe, pekazali su več • svoje uspjehe, što je njima u osobitu 'korist, a najoj organizaciji na čast i ugled. Te naše prve uzdanice i izvidnice pri-praviše nam teren, pokazaše nam široko polje rada, i osvjedočili nas, da jedino ustrajnim i marljivim, radom možemo da se uzdržimo na moralnoj višini, coja nam pripada -po našem /vanju i položaju. Ti prvi borci pokezaše nam svojim primjerom, kako moramo, da se zadržimo u tam mučnotn položaju i najtežoj kušnji. — I /bilja, iza tih prvih pionka digli se i drugi, koji su do sada bili nehajni za daljni rad. Tako su se dakle pomnožile vrste prvih naših borata i time učvrstili ideju za napretkom. Što je pa'k s onima, koji još spavaju san pravednika?
Potrebno je, da se kod ovili posljednjih malo više zabavimo. Ovi, kao da i ne haju za daljnom izo-brazbom. Oni vede, teko zvanu, puževlju politiku. Povukli se u svoje kučice i tu stoje u pozadini, tc vegetiraju iz mnogih i mnogih obzira. Potrebno je, da se ta rana tih duševnih nehajnika otkrije. Te duševne sirote ustvaraju si, da več znadu sve, što im u životu treba. S d:plomama što su ih dobili, misle da svršava sva <gnjavaža» oko daljnjeg učenja. Ovi se ne drže one naše pos'ovice: od ziplke pa sve do greba za nauk je zgodno doba Čim odbije peti sat dnevne školske obukc, svršava se sve. I time si veoma teško štogod poduzeti. Ne da im sc iz njihove komeditete. Ovi se nisu oživjeli u današnjoj družbi. Žive još uvijek u onoin sredovječnom uvjerenju i današnjem ropstvu, te su valjda i osvjedečeni, da je potrebno, da mora i današnji modemi učitelj da iz-radjuje i izvršuje samo metodične jcdinice u škol-skoj dobi.
Ne smatra se dosta jakim, sposobnim, a i pozvanim, da može i on ploviti današnjom strujom, tc joj dapače i uredjivati lok. Da on se ne smatra sposobnim za ti kovo duševno probudjenje, jer ne vidi svo-
jim očima i ne čuje svojim ušima što se okolo njega degad a. Strah pred silnicima mu zatvara svu dušu i sav mladenački polet, zarobljuje mu razum i srce, te se boji i u samom .crugu svoje obitelji da samo i čita, kako sc današnja družba bori i kako stvara nove smjcrnice za bolju budučnost čovječanstva. Novinu, koja ne kad: vladujučoj stranci, te pokazuje na opče nedostatke i korupciju, ne čita je, jer se boji da bi mu i ta j «corpus delicti» prouzrcčio neugodnosti. Izato u svojoj «duševnoj skromnosti® i duševnoi siromaštini zadovoljuje se samo čitanjem našeg glasila. A često puta i toga upotrijebi za du-čan prije nego li ga je uopče razrezao. Pa mu nije ni stalo, da li sve brojeve primi ili ne. I zato nije čudo, ako kod prilike sretne seljaka ili radnika, koji teže za nacbrazbom, i koji mu pripovijedaju onako po svoju, ali mudro o svjetskom položaju, o današnjoj družbi, o gospodarstvu i dr., ti mudraci željno očekuju nekakav odgovor ili kritiku od svoga na-rodnoga «uzgojitelja», — no, laj obično mudro šuti..........Loše ekonomsko stanje je prazan iz-
govor.
Kot takovih plitkih i skromnih duševnih sila, teška je doči do kakovog samoizobrazbenog tečaja. Oni se teško gane iz svoje puževljeve kučice, teško sc diskomodiraju,	te nadju	na stotine izgovora	i
argumenata®. Ovakovi ljudi žive samo za danas i za sutra. Nemaju pogleda u budučnost, nemaju ni-kakve nade u bolji život. Ne umiju da procijene moč kulture i uzajamnosti. Ne cijene ni sebe. Svog idealnog druga zavračaju frazama: «Ne fantaziraj, ne živi u iluzijama, pogledaj na realnost života®, te zaaljučuju: «Nama je nemogoče to izvršiti! Tko? Što? Kako? 1 sve tako se čuje dalje legenda . . .
I zato nam ne preostaje drugo, več da otkrijemo njihove duševne rane, da razgalimo njihovu golo-tinju, te da djelujemo riječju i primjerom, eda se ih izliječi i osvjedoči, da je krvava potreba, da se dignu iz te zadušljive duševne tmine.
Svaki od nas, pa i u najizabitnijem nrjestu, i ne dopuštale nem prilike da	se	sastaje	s drugovima	u
ekružjima, barem	bisrno	se	morali	sami brigati	i
težiti za širom izobrazbeni, da nam se tako duševni obzor raširi i da se moralno jačamo. Ta samoča stvara — veleume. Inače če nas vrijeme, koje dalje teče svojim tokom, zateči nepripravne. A živa je istina, da onaj koji se ne uči, ne samo, da se ništa nova ne nauči, več zaboravlja i ono što znade. Neka se ne zadovolji s mišlju, da je dasta da bude samo po broju pristaša onih prvih. To nije ništa.
Svaki od nas bi rnorao da bude zrco duševni individuum, koji če eventuelno i sam po'kretati i stvara ti ...	Kraskovič.
A naša budučnost ?
Glede naše sadašnjosti, znademo. Plače niške, od koje nam se oduzimlju visoke taese, dočim sku-poča raste i raste, i nema izgloda da če sustati na svome putu uvis. Život naš je postao težak. Izdaci
za životne namirnicc nadmašuju naš službeni do-hodak, pak zato učiteljstvo strada i se zadužuje, ako može gde nači kredita. Ali toga kredita, učitelj, pa bio odličan muž, teško če uživati danda-nas, u ovo doba ncstašice kapitala, u doba nepo-uzdanja i male vere. Jao učitelju, koga snašle ne-
včlje i bolesti u obitelji, tc ako je oženjen i obdaren s decom! Nema za nj milosrdja ni Samaritanaca. Nc može on reflektirati na izvanredne novčane potporc u slučajevima bolesti svoje i svojih ukučana. U bolnicu nc može, jer bolničke troškove mora sam snašati, a ovi nadmašuju njegova beriva. Nema mu drugo, nego stradati, oskudevati, bolovati bez lekara i lekarija, a onda... «Verlassen, verlassen bin ich, wie der Stein auf der Strasse...» Žalosna je naša sadašnjica; a naša budučnost? Pa lepa, naravno! Služio sam čitavom dušom u školi i za školu 30, 40 godina; živio sam jedino odgoji mladeži i naroda; promicao sam zvanično i privatno-ljudscu kulturu; na mojim ledjima osnovale sc, živele i revnovale razne prosvetne ustanove; širio sam pismenost, znanje, umeče; poučavao sam, pevao, svirao, vrt obradjivao, u poljodelstvu narod uzgajao; orguljao, bio u Čitaonici, u posudilnici i gospodar-skoj zadrugi duša i srce, pamet i ruka; narod me hvalio, školski nadzornik takodjer; plačao sam od svoje plače redovito mesečno dotični postotak — pak umoran, iznemogao poč ču u mirovinu, te u miru beskfbno provesti svoju inače prerano starost.
Ovim čuvstvima prožeto je s v ako učiteljsko biče; očakove misli o svojoj penziji prate učitelja u sve dane njegova mukotrpnog života od prvog do zadnjeg dana njegove uzvišene službe. I on se muči, i on se trapi, on dragovoljno sve zlo, službeno i neslužbeno, zvanično, staleško, obitcljsko i javno, podnaša sve u misli: Proči če i to; doči če dani mira, pokoja i odmaranja — doči če penzionisanje,
Penzija i bezbrižan, obezbedjen «život» starca učitelja, to je njegov san mladenačke i muževne dobe. Doči če ono — dobro, bolje, lakše; doči če mirovina, a s njim mir u slobodi, i sloboda u miru.
Fata morgana.,. Da vidimo kako je s našim pen-zijama, onako na krupno.
Učitelji što bešc umirovljeni u Istri, nažalost nasilno, daklc prerano, odmerila im se penzija po zakonu od 5. junija 1908. br. 31. Temeljem toga dosti starog istarsko-austrijskog zakona bi našim «mladim» penzionircima nakazana u lirama ona penzija što bi im pripala u krunama da još živi po--tojna Austrija. — Taj pak zakon davao je učitelju najpre 50% njegove zadnje plače, a onda 2.4% više za svaku daljnju godinu službovanja preko desete. Učitelju naime sa 10 službenih godina od dana ispita usposobljenja pripadala je 50-postotna penzija; za daljnje godinc po 2.4% više do 35. godine službe. Dosadašnjim umirovljcnicima današnja vlada i oblast uračunala je za poputbinu u život večni i mučni njihovu pravu zadnju plaču (u lirama): kvin-kvenije, stanarinu, funkfcijsku dokladu, više skupa-rinski redoviti doplatak (576 lira), te izvanredni skup. doplatak (1200 L).
Po ovim kriterijem se do danas u Istri penzioni-salo osnovno učiteljstvo. A kako u Trstu i Goričko) — mje mi poznato.
Znamo pak po prilici kako se godi penzionircima stare Italije. Reč bi da je njima u tom pogledu gore, dočim mi držimo da su u torne na boljemu od nas.
Jedan umirovljeni učitelj stare pokrajine nazivljc svoju penziju «pensionc di famc».
Naredbom ministra Gentilc-ja od 12. 5. 1923. br. 1117 poboljšale se penzije tako «silno», da se iste kretalc od 2000 do 4000 lira godišnjc uz odbi-ta.< taksa i to iza 40 godina službovanja, prema višoj i nižoj dobi života umirovljenih učitelja. De-kretom-zakonom od 10. aprila 1924. br. 539 iznaša najniža penzija učitelja 2500 lira sa 40 službenih
godina te 58 godina života; najviša iznaša 6039 lira sa 55 godina službe te 70 god. života. Da može učitelj postiči 4087 lira mirovine (nečistih, odbivši dohodarinu), valja da mu je najmanje 67 godina.
Kada mi samo pročitamo ove visoke brojke starosti i službenih godina — ježi nam sc koža. Mi se pitamo: da li moderno doba može dozvoliti i naj-nemodernijoj državi da silipučkog učitelja da služi crni svoj kruh 40, 50 godina do 60., 70. godine života?! Je 1' to moguče u sadašnji modernoj Italiji?
Mi se pitamo: koji je tomu razlog, da se tako po-stupa sa narodnimi pionirima i kulturonoscima, i sa onim stališem koji stvara vredne gradjanc državi?
I mnogi, mnogi elementarni učitelj Italije gubi nadu u bolje i boljitak u pogledu svoje penzije. Imadu zato svoje razloge.
Vlada je mogla, ako hitela, več god. 1922. povoljno rešiti ovo velevažno pitanje penzija osnovnog učiteljstva, kada je bila u parlamentu predana osnova penzijskog fonda za osnovno učiteljstvo, koja je bila gotovo jednoglasno poprimljena od sabora, pa i od samog današnjeg predsednika Mussolinija i njegovih pristaša. To je uspelo bivšem ministru Anile u sednici od 24. 6. 1922. No ovaj penzijški projekat nasukao je u Senatu, a onda sprečen oktobarskim polit, dogodjajima iste godine. Učiteljstvo i naredne god:ne tražilo je uredjenje mirovina, ali mu izjavi min. financija De Stefani, da on doduše visoko ceni svoje stare učitelje, ali da mu ne može pomoči. A pomogao je — svim ostalim državnim činovnicima i službenicima; pomagao je čak i železničarima, ču-varima, pa i vratarima raznih ministarslva, a učitelji penzionirci još i danas p rima ju onu staru : gladnu» mirovinu.
Mi smo zadnji u državi, a mišljasmo da smo prvi pogledom na naše po državu znamenito zvanjc. Zadnji, zadnji.., kod stola!
Kad je plen deliti, vele: Ne poznamo le, neznana delijo (junače); a kod je vojsku vo je vati, onda viču: Gde si Kraljevič Marko?
Nas se ne vidi, nas se ne pozna. Ultimi fra gli ultimi!
Još i danas čeka na rešenje penzijskog načrta pre.io 80 hiljada elementarnog učiteljstva. Cckaju, nadaju se, a medjutim satrveni, zabrinuti, ozlovo-ljeni rade na polju narodne prosvete. Rade i rev-nuju, a medjutim iin se otkida od mizerne plače u ime «mirovine» 7% (usve oko 20%), koju možda nikada uživati ne če. Ta ko da postigne čitavu penziju, služeči do 60. ili 65. god. života! Ko je taj junak i kremen!? A jao učitelju, koji radi bolesti ili radi kojeg drugog razloga prerano mora da ide u mirovinu! Valja da pogine ili da prosjači. Ovo je silno poniženje našeg staleža...
Drastičan jedan primer: Učitelj i njegov podvor-ni < beše iste godine penzionisuni. Signor maestro, sa svojih četrdesetak službenih godina, živeti če odsad u «miru» sa svojih okolo 300 L, a njegov škol. sluga sa neko četiri stotine lira.
Ova razlika, ovo nepoštovanjc učiteljstva, a prema torne i osnovnog školstva, ponižuje ih i ogor-čuje do zdvojinosti.
Italija nema danas zadovoljnog svog učiteljstva. Ova žalosna činjenica ponižuje i sramoti državu doma i vam.
Učiteljstvo boluje, gladujc, ali bolujc i školstvo, a s njime kultura! Učitelji Italije još i danas sa zebnjom u srcu gledajo u taninu svoju bodočnost...
Giovanni Gentile in njegovo deio
Filozof Giovanni Gcntilc, čegar ime bo prešlo v zgodovino duševnega snovanja sodobne Italije posebno v zvezi s šolsiko reformo, ki je podala italijanskemu šolstvu novo, življenja in razvoja zmožno podlago,, je mislec, ki ga srečujemo v Italiji, njegovi domovini, že dobrih dvajset let, a je vkljub temu ostali Evropi bil do poslednjih let popolnoma neznan. V misleca in pedagoga je zrastel ob strani velikega esteta Benedetta Croceja, s katerim je skiupno urejeval znamenito revijo «La Criitica». Oba sta izšla iz istega filozofskega ideala povzetega iz nemških in italijanskih duhovnih tradicij, oba sta sc borila proti preperelemu pozitivizmu, akademiji in mrtvim okostenelostim zgodovinskega študija. Ob tem skupnem delu pa sta se polagoma, vsak pod vplivom lastne močne osebnosti, razvila v povsem različnih smereh. V prvih letih razrušenja in kritike dotedanje italijanske filozofske kulture je stal G. Gentile nekako bolj ob strani; kasneje se je pa polagoma osvobodil vplivov močne in samobitne osebnosti Croceja, našel je svojo osebno karakte-r:stično črto, se začel uveljavljati kot kritik Cro-ccjevega idealizma in je polagoma z utiranjem poti lastni filozofski misli dobil tudi sam vpliv na preo-saovanjc šole in njeno delo. Danes moremo reči, da sta nekdanja sobojevnika in skupna delavca dva različna moža, zastopnica dveh rzličnih filozofij, ker sta si pri skupnem kritičnem in polemičnem delu ustvarila različno podlago za svojo miselno stavbo. Dočim je izhodišče Crocejcvega sistema, ki ga je obrazložil v knjigi «Estetica», v zgodovinski in literarni vzgoji, je nastavil Gentile svojo miselno pot, obrazloženo v knjigi «Scuola e Filosofia» iz vzgoje v šoli. Središče Crocejevega sestava je ideja literature, Gentile pa mu postavil nasproti idejo vzgojnosti. Pri Croceju prevladuje vedno le estetski moment, dočim ostaja Gentile vedno le učitelj, pedagog. Kot genijalna misleca sta se cba dotaknila vseh problemov in polj filozofije: ekonomije, marksizma, politike, prava, zgodovine filozofije, umetnosti, etike, verstva i. t. d. A pri vsem njunem filozofskem delu je opaziti to prvobitno temeljno razliko.
Kot italijanski filozof je Gentile najbolji poznavalec italijanske filozofije; prav za prav je v neki meri ustvaritelj njene zgodovine. Pred njim poznamo posamezne italijanske mislece, 'ki pa niso bili dotlej ne dovolj upoštevani niti dovolj študirani. Gentile ni samo analiziral in obrazložil mišljenja posameznih važnejših in tudi najneznatnejših italijanskih filozofov, temveč je na osnovi, ki miu jo je dal Bertrando Spaventa, povdaril njihovo prvobitnost, originalnost in karakteristiko. Po njem je iskati začetkov italijanske moderne filozofije v Rioascimenlu (Tetesio, Čampa,nella, Bruno, Vico); ta filozofija je konkretna, zgodovinska, idealistična, ki pripravlja in tvori nekak uvod do Kanta in Hegla. V neki meri ju tudi izpolnjuje. Tako je Gentile ustvaril Italiji njeno duševno premoženje, vložil je filozofsko misel v njen zgodovinski razvoj in je poistovetil razvoj narodne zavesti z razmahom njenih narodnih pridobitev. S tem je poudaril pred tujim svetom obstoj in bistvo italijanske filozofije, ki nosi vse plemenske znake italijanskega naroda.
Na pedagoškem polju je pobil in izgnal herbati-zem, ki ga je vpeljal Credaro; uničil je nauk pedagogike kot posebne znanosti nad znanostmi, takozvani vsemožni ključ, ki ga je uporabljati pri vsakem študiju; izgnal je iz šole znanost, podano v suhih formulah in odpravil vsak mehanizem, ki niaj bi štel, sešteval in meril vsebino duha, V pedagogiko je
vpeljal neko višje pojmovanje, poistovetil jo je s filozofijo; dokazal je, da bo le tisti pouk učitelja uspešen, če res v njem živi; zato je po ,n|jem potrebno da učitelj svojo duševno last vedno obnavlja in širi. Zato ni Sicdvti učitelja več iiz pedagoških vidikov, ampak iz vidika njegove splošne izobrazbe; zakaj Gentileju je ves svet odprta knjiga, iz katere je črpati duševnih snovi za šolo in učenca. Obsodil je tedaj vse, kar je 'bilo v šoli doslej mehaničnega dela. Izgnal je iz nje vse programe, pomožne knjige, če naj jih ne oživlja živa učiteljeva beseda.
V verskem pogledu je Gentile kot njegov soborec Croce hegclijanec, ker zan|ji filozofija objema tudi verstvo, ki ga smatra kol nekak ljudski filozofski nauk. Za verski naulk se je zavzel bolj nego Croce. Odtod tudi njegov odpor in boj proti modernizmu in ni čuda, da je enciklika «Pascendi» v pobijanju stremljenja raznih modernistov vporabila njegove lastne argumentacije, Gentile se zaveda velike važnosti religijoznega čuvstva v človeškem življenju in ga skuša uprav zato utrditi v otroku že v ljudski šoli. Njegov sistem lahko imenujemo «mistični ate* izem». Zanikuje sicer trascendenlčnost Bega in ne-umrjočnost duše, toda zaveda se velike važnosti obeh idej, ki jim postavlja nasproti vsevečnost duha in njegovo neumrjočnost; staremu Bogu postavlja nasproti novega boga, bivajočega v zgodovini človeštva, neumrljivosti človeka pa neumrljivosti njegovega vscvečnega dela. Jezus mu je filozof, čegar resnice so v modernem idealizmu pridobile na vrednosti.
Ni filozofa, ki bi bil tako trdno uverjen o absolutni vrednosti človeške misli. Karakteristika njegovega aktualizma je povdarjanje enotnosti duha v nasprotju z Crocejem, ki rad povdarja duh v njegovi različnosti (umetnosti, logika, praksa, etika). Izsledki njegovih zaključkov vodijo vedno v poudarjanje enotnosti. Narava je duh, pedagogika je filozofija, zgodovina, umetnost, verstvo so tudi filozofija; 90 duh, oziroma razmišljujoča misel. Njih največji sovražnik je preteklost. Zato je aktualizem filozofija sedanjosti, neposrednega življenja, napor k nadalj-nemu razvoju, kot pekoči žarek, ki se ne bi smel prav nič ustavljati, razpršiti, ampak bi moral bežati naprej, naprej kot trenutek, tki se vtaplja (bliskoma v večnost. Mogli bi ga tudi imenovati sestav obnavljajoče se večnosti.
Je vložene v njem nekaj poezije, ki očara1, draži in daje novih sil in pomlajuje človeško misel. Zato je ustvaril Gentile preko Croceja svojo šolo. Ker se pa udejstvuje pri širjenju lastnih idej tudi kot govornik in predavatelj in je na sploh zelo bojevita osebnost, poraja njegovo delovanje gibanje in križanje misli ustvarja množino polemik. Največ polemik in največ bojev mora prestati njegova reforma srednjega šolstva. Zavzemlje se za popolno enakopravnost zasebnega šolstva z državnim, ker šolstvo v Italiji propada in ga država sama zaradi pomanjkanja sredstev ne more dvigniti. Država naj podeljuje edino le diplome in si s tem zagotovi kontrolo nad vsem šolskim snovanjem v deželi. Ti nameni Gen-tileja pa so našli posebno hud odpor vsled strahu, da bi pridobili z njegovo reformo edino le krščanski-sacijalci, ker le ti imajo dovoljnih sredstev za vzdrževanje lastnega zasebnega šolstva.
* * »
Naj navedemo h koncu še nekatera glavinejša dela tega italijanskega filozofa in pedagoga:
Filosofia: Teoria generale dello spirito come atto puro». (pp. X—244, Bari, Laterza) — Religija; «11 modernismo e i rapporti tra religione e filosofia*, (pp. VIII—252, Bari, Laterza.) —■ «Discorsi di reli-
gicne» (Firenzc Vallccchi). Pedagogika: « Scuola c Fi!osofia» (Palermo, Sandron) — «Sommario di pedagegia come sclenza filosofica,» (vol. 2, Ban, Laterza) — Zgodovina filozofije:	Giordano Bruno
Nauk
Mladi tovariši se odtegujejo službenem kraju in ne morejo pričakati trenutka, da izginejo iz vasi, da jih nihče ne nadleguje in kaj prosi. Koliko je plašljivcev brez najmanjše samozavesti!
Krepki in v celoti zdravi narod, neizčrpni vir in zalega moči — trdni kmet — pa ča.ca delavcev, svetovalcev.
Tako mi med drugim piše starejši, izkušen tovariš, Resn čno in značilno. Dobra volja bi rada ta nedo-statek odpravila in išče vzroke. Različni so in v vsaki sodbi je delna resnica, a najprikladnejša označba bi bila nastopna: plašljivci-samoživci ali nimajo zadostne izobrazbe ali pa beže le za lastnimi interesi.
Prvim moramo kazati pot resnice, pot učitelja življenja, imamo dolžnost in sredstva za to; druge zasledovalce osebnih interesov, ki so zmožni pohoditi vsak in vse —, te pustimo, naj gredo svojo pet razočaranja. Tudi ta je naša dolžnost. Se več: preziranja so vredni kot je svoječasno predlagal hr-vatski tovariš. Pojdimo mirno teh, mimo zla! Mogoče jih vendar sreča razočaranje in spoznanje, da so mrtva bitja.
Tovariš, mnogo imaš pristašev, ki kličejo s tabo: Samoživci, pojdite po vijugasti poti, naša je ravna!
V znamenju dninarstva in nepojmovanja vedno bolj cenjenega poslanstva sc taki tovariši odtegujejo službenemu kraju, zadovoljni, da jih nihče ne nadleguje. Težka je ta obsodba, ki odpira vso našo revščino. Kaj bi se ne dolgočasili, ko ne pregledamo obširnega polja podeželskega učitelja! Prevelika je oddaljenost med nami in kmetskim življem in premalo poznamo njegove zahteve in potrebe. Preveč se držimo katederskega duha, ki je visoko nad realnim življem kmeta, trdno se oklepajočega trdnih tal — zemlje, iz katere črpa potrebne snovi. V ved-nem boju z naravo, živi sam naravno in preprosto življenje, na katerem temelji vse ostalo bogastvo.
V žuljavih kmetskih rokah, in robatosti in neotesanosti je več vrednot in dobrin kot v preziru njegovih utemeljenih zahtev. Svoječasno nisem razumel kmeta, ko mi je dejal, da manjka kmetu pravih učiteljev. Tudi v teh besedah je velika obtožba.
Povprečni kmet ni nasproten izobrazbi in vzgoji, nasprotno: ceni ju večkrat bolj kot izlikani 'zebra-ženec. Kjer pa nam n! tako naklonjen kot bi bilo želeti, je čestokrat več naše 'krivde kot njegove. Uvažujmo resnico, da naša pota niso vedno ravna in kmetov pogled vidi dlje kot se to marsikomu
Vzgoja k treznosti v šoli
(Konec.)
Mnogo prilike imamo vzgajati k treznosti in poučevati o alkoholu pri prirodoznanstvu, kmetijstvu in nauku o človeškem telesu. Pri prirodoznanstvu moramo vzbuditi v otrocih zanimanje do narave, da jo bodo vzljubili in ob prostem času iskali razvedrila v njeni lepoti namesto v zakajenih krčmah. V kmetskih otrocih je vzbuditi smisel in veselje do poljedelstva. Ako bodo dobili veselje na polju, v hlevu, v sadovnjaku in pri čebelnjaku, ne bodo iskali pivske družbe. Propagirati moramo na-
e il pensiero del Risorgimento«, (Firenzc, Vallccchi) O srednji šo'i:	11 problema seolastico del dopo-
guerra, (Napoli, Ricciardi) Giornale critico della iilcscfia italiana, Messlnu, Principato, dal 1920.
dozdeva. V obče pa ima preveliko skušenj, da ne bi bil skeptik nap ram vsemu, kar stoji nad njegovim razredom, prežalosfna je njegova zgodovina. Vse premalo ga poznamo, premalo nosimo njegovega in vse premalo mu nudimo. Zato so naše sodbe o njem prenagle in zgrešene. Hoteli bi, da bi nas razumel, ko nas ne more, nam slepo sledil, ko nas je preveč zajela kultura, v kateri vidi kmet posebno sedaj svojo pogubo.
Vendar pa moramo kljub vsemu priznati, da je prav nam še najbolj naklonjen. Ni pa to zgolj sebičnost, kot mnogi sedijo, marveč nagon in priznanje in spoznanje, da ima prav v nas največ zaslombe.
Kaj pa kmetu manjka?
Na to nam odgovori on sam, ko toži o zapostavljanju: medtem ko uživajo ostali stanovi strokovno izobrazbo, je on preziran. Celo v šoli za temeljno splošno izobrazbo se mu moderni« nauki na štedo prepotrebnih predmetov. Seveda zgrešimo mi tukaj v toliko, v kolikor smo premoderni in nepremišljeno hitimo za eksperimenti delavnosti, gnetemo šolo z raznim artističnim okraskom za najčešče brezvse-binske razstave in preziramo resnično življenje, ki mu manjka toliko spopclnjenja in lepote. Lc pre-radi prerano drvimo za potrebnim preko najpotrebnejšega.
Kmetov boj je vedno težji in vedno bolj se kmet sklepa spoznanja, da mu je treba strokovne izobrazbe.
Nedvcmno je tu na prvem mestu nauk o kmečkem gespodsirtvu vseh paneg« kar *i>i m.oraiio tvoriti bistveno snov v vseh višjih razredih eseovne šole co vključno int, teč. In biti obvezno v kmet. nad-tečajih. A tudi brez teh ;c to prva in hva^ržna snov za izvenšolsko delo, kjer se nam tudi nudi najlepša prilika vzgajara in blagodejnega udejstvovanja s plch.
Umevno, da more poučevati le poučeni in vzgajati le vzgojeni.
Ni popolna naša krivda, če nimamo potrebnega znanja v tem nauku; to je pripisati reformam, ki vidijo vse prej nego nižji sloj kmeta. Vendar pa jili je veliko, ki se ne morejo opravičevati s to pomanjkljivostjo.
Ker pa bi to stvarno usposobljeno učiteljstvo obogatelo narod, bilo bi želeti, da bi merodajni krogi skušali izposlovati otvoritev tečajev za to izobrazbo učiteljstva.
Cimveč sposobnosti v nas, tem več v narodu; čim sposobnejši nerod, tem večji vir spcpolnjenja, kar je smoter pravega učitelja.
pravo brezdimnih sušilnic za-sadje, ki naj povsod izpodrinejo žganjarske kotle. Načrt in opis take enostavne sušilnice je prinesel lanski Prerod«. Tudi konserviranje sadja in izdelovanje sadnih sokov ljudstvo vse premalo pozna. Mleko, sadje, sadni sokovi, med in razni domači čaji naj bodo protiutež alkoholnim pijačam.
V vinorodnih krajih je treba povedati, da delajo ponekod iz grozdja zdrave brezalkoholne pijače, da se lahko iz njega izdeluje sladkor in da je vživanje svežega in suhega grozdja zelo zdravo. Tudi se mora otrokom pojasniti, da bi se lahko popilo vse pristno iz grozdja narejeno vino, četudi bi se vži-
valo le zinemo, ako bi se ne pilo ponarejeno vino, pivo in žganje. V Ameriki ni padla cena grozdja, ampak narasla po prepovedi alkohola. Iz grozdja izdelujejo brezalkoholne pijače in mnogo ga vži-vajo svežega.
Velik vtis naredi na otroke, ko jim povemo, da se dela iz krompirja', rži in ječmena alkohol, mnogo ljudi pa strada kruha in celo umira za lakoto. Pri tej priliki je natančno pojesniti, koliko je redilnih snovi v posameznih živilih in koliko v alkoholnih pijačah, da preženemo krivo vero, da te pijače krepčajo in rede.
Pri nauku c človeškem telesu povemo in nazorno pokažemo z risbo na tabli, kako vpliva alkohol na stanico, ki je osnova vsega živega, in potem na posamezne organe. O tem je prinesel članke lanski «Uč. List» v 9., 10. in 11. štev. Snov teh člankov se lahko porabi v šoli in za predavanja v društvih in na obiteljskih sestankih. Tudi «Novi Rod« prinaša tozadevna «zrnca«.
Tudi pri petju in telovadbi ne smemo pozabiti na vzgojo k treznosti. Učimo otroke peti pesmi protialkoholne vsebine, n pr. «Najbolje vince za otroke , «Smo junaški abstinenti *, «Hvala vodi»
i.	dr. Pri telovadbi pa povejmo, da dobri telovadci, boritelji. in hribolazci ne vživajo alkoholnih pijač.
Šolski izleti se morajo vršiti brez alkohola. Umevno je, da mora biti vse učiteljstvo tudi v tem vsaj na izletu vzgled otrokom.
Dobro uplivajo na abstinente skupni sestanki vseh abstinentov na šoli ali taki sestanki več bližnjih šol. Ko vidijo abstinenti, da je njihovo število veliko, dobe več veselja in navdušenja za dobro stvar. Na takih sestankih naj najprej kratko govori o alkoholizmu učitelj ali učiteljica, potem pa naj učenci in učenke govore, deklamujejo in pojejo abstinenčne in druge pesmi. Tudi kak dvogovor ali primerna igra naj poživi in priljubi take protialkoholne « shode«.
- pri nas na Kranjskem je zapravljivost istovetna s pijanstvom, Kranjec - bolje Slovenec ne zna drugače zapravljati nego za pijačo in v pijači«. Tako piše Fr. Milčinski na podlagi osebnih izkušenj, ki si jih je pridobil kol sodnik. Iz navedene trditve in tudi iz naših tozadevnih izkušenj sledi, da storimo mnogo proti alkoholizmu, če navajamo otroke k varčnosti. Na vsaki šoli naj se torej ustanovi šolska hranilnica.
O vzgoji k treznosti naj bi se učiteljstvo pogosto razgovarjalo na svojih sestankih in pri mesečnih sejah, da bi se čimprej vsi oprijeli tega prevažnega dela in bi enotno postopali. Naša < Zveza« pa naj bi sprejela v svojo statistično razpredelnico o šolstvu vsako leto tudi rubriko za šolarje abstinente. Pa tudi za take učitelje in učiteljice bi radi izvedeli.
Delajmo pa tudi izven šole za treznost! Predavajmo o alkoholizmu na obiteljskih prilikah, povsod pa dajajmo vzgled treznosti ali relativne abstinence, od te ali one pijače, če že ni mogoče popolne! Zavedajmo se, da se otrok, delavec, kmet in drugi ne bodo vzdržali opojnih pijač, dokler bodo videli učitelja in druge takoimenovane boljše stanove pri steklenici!
« Di *
V šoli in izven nje, pri vseh predmetih in pri vsaki priliki moramo poučevati o alkoholizmu in delovati
«Ncvi rod« 1922. Razposlale so sc pcedine številke, <i naj se oddajo po 20 st. (dvojne po 40 st.).
Sedma letošn a številka (velikonočna) je zakasnile v tiskarni. Izide v nekaj dneh. Uprava.
Zvtzin pevski zbor. Krožki sc opozarjajo, da sc
proti tej ljudski epidemiji ter vzgajati k treznosti. Že v 1. š. letu začnimo s sistematičnim protialkoholnim poukom in z vzgojo k treznosti! V tem š. letu so otroci še najbolj ubogljivi in sprejemljivi ter najmanj navajeni na opojnine, zato jih moramo že tu pridobiti, da bodo abstinenti vso šolsko dobo.
Protialkoholno delo v šoli naj se ve.(lno vrši brez siljenja, brez pritiska, da ne vzgojimo hinavcev! Izkušnje kažejo, da se da vse doseči zlepa. Otroci sami razvijajo živahno agitacijo za zdržnost in sc tudi strogo kontrolirajo.
Abstinente in abstinentke naj ima vsak razrednik vpisane v posebni beležnici in vsak pondcljck oz., če ta odpade, naslednji dan naj poizve, če je kateri prelomil v preteklem tednu abstinenco. V višjih šolskih letih si lahko izvolijo abstinenti svojega načelnika ali načelnico, ki naj vodi pod razrednikovim nadzorstvom zapisnik abstinentov.
Če kateri prelomi abstinenco, se ne sme takoj izključiti iz organizacije, temveč šele, če je nepoboljšljiv in to naredi ponovno. Računati moramo, da imamo opravilo z otroci in z zapeljivci. Pri izključitvi naj vedno sodelujejo tudi učenci, ki so v organizaciji.
Abstinenti, ki so se vse šolsko leto vzdržali vseh opojnih pijač se na koncu leta vpišejo v «Zlato knjigo in se, če je le mogoče, tudi drugače nagradijo. Tudi tu naj sodelujejo organizirani abstinenti in abstinentke.
Kaj pa naj naredimo z neabstinenti? Tudi te imejmo zapisane in vsak pondeljek jih vprašajmo: kaj, koliko in pri kateri priliki so pili v preteklem tednu ter si to zabeležimo. Paziti moramo tudi na te, da ne bodo delali, kar bi se jim poljubilo. Pridobiti pa jih moramo vsaj za abstinenco od žganja. Pripomniti bi še bilo, da abstinenti-šolarji tudi ne smejo kaditi in se morajo varovati vsake sirovosti.
Vztrajnega dela, velike požrtvovalnosti, ljubezni in pazljivosti je trebe, da pridemo pri otrocih do popolne abstinence, s katero hočemo doseči, da bodo trezni, ko bodo odrasli. Pri tem človekoljubnem delu naj nas podpira trdno prepričanje, da bo čez dvajset ali trideset let, ko bodo naši abstinenti in abstinentke dorasli v može in žene, naše ljudstvo treznejše. Kdor ima skrb za otroke, kdor živi za mladino, kdsr je resnični prijatelj ljudstva in mu je mar njegova bodočnost, temu veleva razum in srce, da posveti vse svoje moči vzgoji k treznosti ter s tem poskuša zmanjšati gorje, ki ga provzroča alkoholizem tudi in še posebno našemu ljudstvu.
* * *
Literatura:
1. A. Štupca: Učna snov za pouk o alkoholu v ljudski šoli.
2. F. Mikič: Naše alkoholno gospodarstvo.
3.	Dr. Novotny: Alkoholizem.
4. Učitelj v boju proti alkoholizmu. 2 zv.
5. Die Alkoholfrage. Berlin.
6. Prerod 1922., 1923., 1924.
7. Dr. I. Robida: Boj alkoholu.
8. Poročilo o II. protialk. kongresu v Ljubljani 1919.
9. M. V.: Kaj je torej z alkoholom?
vrše vaje okrožij v nedeljo 26 apiila in 17. maja. Vodje krožkov dobe pismena navodila.
Imenike č'anrtva naj pošljejo društ.va Zvezinemu tajniku. Predsedniku Gern.ku ni do nadaljnega obvestila radi spremembe naslova ničesar sporočati!
Čitanje u osnovnoj školi
Nije moja naoljena, da iznesem tu podrobnu metodik u o čitanju u našo; školi. Tako je več svakom« pozna to. Hpčtu da navedem samo neko je veoma važne momente kod čitanja, o kojim momentima ovisi i cilj, što ga želimo postiči kod tog važnog predmeta.
Kako treba uzgojiti .čitaoca, 'to je opširno razlo-ž'o i «U. 1.» u svoje vrijeme. Stoga ču se ograničiti samo na nekoje dodatke k tom predmetu1.
Gore j* sponnenuto, da je taj predmet veoma vaian. Pa i jest! No, nekoji rekao bi, ne smalraju ga važnim. Ima slučajeva, gdje nije učitelj u satnicu niti unesao čitanje za 4. i 5. god,, a nekoji su unesli samo p6 sata na tjedan. I sve je to potvrdio didaktični ravnatelj. Ako se pak zaista ti ljudi drže ta-kovc satnice, onda je čudo božje, ako djeca još umiju štogod da pročitaju. Nckojima je opet čitanje — odmor. Drugi prk puste, da sc mehanički čita i čita stranicu za sdranicom bez obzira da se usmeno ili pismeno saopčuje sadržaj. Takov postupak kod čitanja ima bolnih posljedica.
Dijete iz svršetka škole slabo ili nika.ro čita. A, što je pri torne veliki giibitak, da taj dečko, a kasniji mladič i muž ne če nikako da prione uz nikakvo čitanje, jer mu u školi nije usadjen u srce užitak
O sestavljenih besedah
(Nadaljevanje).
III. Zaimek in števnik tvorita spojenke le z neločljivimi samostalniki:
1. a. s samostalniškimi debli. Te spojenke so prvotni pridevniki, ki so debili samostalni pomen in imenujejo kakovost predmeta po številu karih njegovih delov: Triglav, trizob, trinog trinožnik), Šamcnog, samook, samorog, enorog, stonog, stonoga, samouk, samokol, devete,rogub (dcvetogub), samostrun, — Dalje nam imenujejo pojme: samo-prid, maloprid, maloprida.
b. s samostalniškimi debli na — ec in ka in imenujejo predmet po svojstvu, oz. po številu kakega njegovega dela in so nastale iz pridevniških spojenk: (svojeglav) svojeglavec, svojeglavka; (samoglav) samoglavec, samoglavka; (samonog) samo-nožec; (samouh) samouška; (samovrat) samovratec; (samozrn) samozrncc; (četveronog) četveronožec; (mnogonsg) mnogonožec; (mnogožen) mnogoženec; (innogočlen) mnogcčlenec; (maloust) maloustec; (eno-cev) enocevka. — Obrazilo — ski odpade: (enode-janski) enodejanka, dvedejankaj (malošolski, peto-šolsri) malošolec, petošolec, petošolka. - Iz pridevniških sestavljenk:	(prvo rojeni) prvorojenec, prvorojenka (prim. novo rojeni: novorojenec, novo-rojenka),
c. s samostathiškimii debli na   je: petletje, stoletje, tisočletje, polletje, dvomesečje, trimesečje, samočutje, samooblastjc, samopomočjo, samepo-sestje, samozakonje, malodušje, maloumje, mnogobe-sedje, mnogokotje, mnogopestičje, enakomočje,
č. s samostalniškimi debli na — stvo: samouštvo, samovoljistvo, mnogoboštvo, mnogodetstvo, mnogo-moštvo, mnogoženstvo, mnogoprašništvo.
2. Spojenke z glagolskimi debli:
A.	a. iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel: samojed, samojeja (je sam, sama), samokov (kuje sam), samostrel, samostrela (strelja sam, sama), samovar (vari sam), samohot (hoče sam), samovoz (vozi sam).
b.	iz povratnih nedovršnih glagolskih debel: s^tnogib (giblje sc srm), šamoglas (glasi se sam),
'kod čitanja. Ne poznaje koristi, što se mogu nači u knjiži. Knjiga i uopče štivo mu je mrtva tvar i gflja-važa, kdja ga samo sječa na onu tcšltu «muil<'U», što ju je rnorao pregarati kod učenja u školi. — Vrijeme teče, nosi breme, a cd tabova čovjeka družba nema koristi.
Da se tom zlu stane na put treba mnogo gojiti lijepo,tačao i razumno čitanje. Daj djetetu na v olju, da si doma odabere kojeged štivo ili pjesmicu, pa da to pred svima uz največi muk i uzorno pročita, a onda da kaže sadržaj. Uzmi ko ju zgodnu knjigu, te pozovi, da jedan čita koje kratko štivo. Ispitaj sadržaj. Drugi put -neka sam «niladi učitelj* ispita djccu. Uzmi koje Iijepe, lahke i zanimljivc pjesme, te im čitaj i vidjeti češ, kako ne če nitko ni kašljati. Neka ti slcoro ne predje dan, a da ne cbavite 'štp.r god o tem predmetu. Uzmi korisne knjige, koledarc i. t. d. pa im pokaži, što se sve nalazi unutra. Oh, kako je sve to lik p o i korisno! Uzljubi im knjigu i štivo. Ako nisi uveo iknjižnicu, uvedi je, jer škol-ske su im več dcsadne, a niti ih imaju. Neka uzljube najprije dječji list, koji im je shvatljiv, a onda pro-širu, knjižnicu s kojom večom knjigom, ako je nemaš, obrati sc desno i lijevo, pa češ ju dobiti. A tko da ne bi pomagao te naše mališe uoči njihove duševne smrti?! Na posao daklc!
Kraskovič.
samokres (kreše se sam), samoljub (ljubi se sam), samonet (neti sc sam), samopah (paha se sam), sametvor (tvori se sam), samouk (uči se sam), samo-užig (užiga se sam).
c.	iz neprehodnih nedovršnih glagolskih debel: samotok (teče sam).
B.	Spojen t c z glagolskimi debli na — ec ali ka:
a. iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel: sa-moslrelec (strelja sam), samoprcljka (prede sama), samodržec (drži sam).
b. iz povratnih nedovršnih glagolskih debel: samohvalcc (hvali se sam), samoljubec (ljubi se sam), samomorec, samomorka (mori se sama), samo-sevec, samosevka, samosejec (seje se sam), samo-skruneč (skruni se sam), samozvanec (zovc se sam).
c. iz neprehodnih nedovršnih glagolskih debel: samorastka (raste sama), samotržcc (trži sam), sa-moviadec, samovladka (vlada sama), samovclevec (veleva sam).
Vse te spojenke z glagolskimi debli pomenijo delujoče predmete. Če spojenka ne imenuje delujočega predmeta, ni pravilna. Samopcv ne poje sam, pa se tudi ne poje sam. Ta pojem moramo imenovati enoglasni spev (glej zgoraj). Samopis ne piše sam, ker pomeni monografijo. Samopis bi se smel imenovati kak stroj, ki bi sam pisal.	•
Samobran, samolov, sainomam, samomor, samožig se ne brani, lovi, mami, mori, žge sam. Če bi imenovale te spojenke delujoče predmete, bi bile pravilne. Namesto samobran bi smeli imenovati ta pojem sa-mobranstvo, kot je domobranstvo, ki brani dom in samobranstvo je tudi tak pojmovni samostalnik; sa-mobranstvo je delovanje človeka, da se sam brani. Prav takšni so samolov, samomarn, samomor, prav samolovstvo, samomamstvo, samomorstvo, ki značijo delovanje človeka, da se sam lovi, sam mami, sam mori.
Samosij in samorast sta nepravilni, sij in rast ne smeta tvoriti spojenke. Pravilno pa je samosij (sije sam), samoraslost, dejanje, ki se samo izvršuje in se nanaša na kak predmet.
Samovid je nemogoč, ker je vid iz dovršnega glagola. Imenovati bi ga smeli samozor. Prav tako stu nemogoča samovidcc in samoslišec, ker sta vid in
-sliš iz dovršenega glagola. Prav bi bilo samogledcc. (Prav tako je napačno očividec, prav bi bilo oči-'gledec. Namesto očigledec je lepše: priča, ali: prisotni.)
C.	Spojenke z glagolskimi debli na-stvo:
a. iz prehodnih nedovršnih1 glagolskih debel: samo-skrbstvo, samoprodajstvo, samosilstvo, samouprav-stvo, maloverstvo.
b. iz povratnih nedovršnih glagolskih debel: samo-hvalstvo, samokvarstvo, samomorstvo, samodrštvo.
c. iz neprehodnih nedovršnih glagolsdh debel: sa-motrštvo, samovladstvo, samodovoljstvo, samoveli-teljstvo.
d. Spojenke z glagolskimi debli na-jc:
a. iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel: samo-silje, samopisjc, mnogovezje.
e. iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel: sa-mosilje, samopisje, mnogovezje.
3. a. Spojenke s pridevnikom, ki značijo način kakovosti in ki so nekdanji pridevniki: Samoživ.
b. Spojenke s pridevnikom na-ec in-ka: dvoživka.
4. Spojenke z neločljivimi samostalniki, ki so preobrazbe iz pridevniških tvorb na-ež, -ik, -ica in te:
a.	iz samostalniških debel: (samokolen) samokolnica; (samosrajčen) samosrajčnik; (samopriden) sa-mopridnež, samopridnik, samopridnica; (poldneven)
Iz organizacije
Samoizobraževalni sestanki.
Idrija. 2. februarja: Pogodbeno in državno pravo; 18 udeležencev.
Sežana. 5. februarja: Pravičnost in pravo; 14 udeležencev.
J e 1 š a n e. 5. februarja: Bistvo družnosti; 5 udeležencev.
Dobravlje. 5. februarja: Pomen izobraževalnih krožkov; 14 udeležencev.
Vreme. 8. februarja: Krekovo življenje; 8 udeležencev.
Črni Vrh. 15. februarja Uvod v sociologijo; 3 udeleženci.
P r v a č i n a. 15. februarja: Družba in posameznik; b udeležencev.
Razno
Naše šolsko vprašanje. Z našim šolskim vprašanjem se ukvarja v številki 1. marca revija «L'ordine nuovo». Posnemamo nekaj značilnejših mest, kako se presojajo naše šolske razmere:
Šolski samoupravi, ki je prinesla vsem avstrijskim narodom velikih koristi, se je zahvaliti, da so Slovenci Jul. Krajine prej skoro analfabetsko ljudstvo, dosegli v dobi 50 let tretje mesto (za Nemci in Čehi) v splošni izobrazbi. Pri njih je analfabetstvo izginilo. To kulturno dejstvo, ki sem ga nalašč hotel poudariti, je velike važnosti in se mora resno upoštevati. To dejstvo je in bo ovira, ki bo onemogočila vse napore reakcionarne in smešne politike, da bi se ruznarodili Slovenci in sploh vsi Slovani Julijske Krajine, one raznarodovalne politike, ki se ne sme mešati z objektivnimi činitelji, radi katerih se vrši narodna asimilacija brez in tudi proti človeški volji.
Politično so Slovenci Jul, Krajine kot ubožno ljudstvo v enakem položaju kakor ves italijanski proletarijat. Le da so na slabšem; jezikovno nimajo več nikake pravice; ne morejo rabiti svojega jezika v javnih uradih; število slovenskih šol se stalno manjša; slovenski učitelji se odpuščajo in njih mesta
poldnevnik, poldnevnica; (enodneven) enodnevnica; (dvorazreden) dvorazrednica; (trobarven) trobarvni-ca; (enoleten) enoletnica, dvoletnica (rastlina); (dvoličen) dvoličnež; (malodušen) malodušnik, malo-dušnica; (malosrčen) malosrčnik; (maloleten) malo-letnik, maloletnica; (malomesten) malomestnež; (ma-loumen) maloumnež, maloumnik; (ničvreden) ničvrednež, ničvrednica; (mnogobožen) mnogobožnik; (mnogojezičen) mnogojezičnik; (mnogokraten) mnogokratnik; (mnogozložen) mnogozložnica; (trikoten) trikotnik.
b.	iz povratnih nedovršnih glagolskih debel: sa-moglasen) samoglasnik, samoglasnica; (samohvalen) samohvalnik; (samokresen) samokresnica; (samo-pašen) samopašnež, samopašnik, samopašnica; (sa-moslepen) samoslepnik.
c iz neprehodnih nedovršnih glagolskih debel: (sa-moraseln) samoraselnik; (samostojen) samostojnik; (samogolten) samogoltncž, samogoltnik, samogolt-nik, samogoltnica; (samovladen) samovladnik, samo-vladnica.
d.	iz pridevniških oblik: (samostalnik; (samora-ščen) samoraščnica; (ničvreden) ničvrednež, ničvrednica.
(Dalje.)
Podgrad. 15. februarja: Družba in posameznik; 12 udeležencev.
Št, Peter na Krasu. 26. februarja: Zavest in etična vzgoja; 23 udeležencev.
Seja upravnega odbora se bo vršila o Vel. noči.
Učiteljsko društvo za goriški okraj zboruje v Gorici 2. aprila t. 1. ob 10. uri s sledečim dnevnim redom: 1;. Predsednikovo poročilo. 2 Literarno predavanje prof. Lcrenzonija. 3. Delo v stanovs.-cih krožkih. 4. Razni nasveti in predlogi. K polnoštevilni udeležbi kliče — odbor.
«Novi rod». Šesta številka se je razposlala v 2800 izvodih in sedma še nekoliko preseže to število-Obrnili smo sc ponovno v nekatere kraje, kjer lista ni, posebno na Tolminskem, a ni niti odgovora. Nekdo je bil vendar vsaj toliko prijazen, da je pri šesti številki sporočil, kako gre že letnik h kraju in se ne izplača več naročanje za letos....
zasedajo italijanski. Danes je v Julijski Krajini da ali ne 700 slovenskih učiteljev, med tem ko jih je bilo še 1. 1920. okrog 850. Pruski raznarodovalni sistemi so se vpeljali v Jul, Krajini, da bi se raz-narodili Slovenci. V vseh I. in II. razredih slovenskih in hrvatskih osnovnih šol se je uvedla italijanščina kot učni jezik. To se bo nadaljevalo, dokler ne bodo popolnoma poitalijančene slovenske šole. To nastopanje proti slovenščini občuti slovensko ljudstvo kot barbarsko žalitev. Ne le to: videč, da so bili v teh pokrajinah stari izkoriščevalci in tlačitelji italijanske narodnosti, videč, da so bili tisti, ki so vedno branili Slovencem in Hrvatom posluževati se lastnega jezika v javnih uradih in celo na sodiščih, italijanske narodnosti in da so ital. narodnosti tisti, ki danes zanikujejo Slovencem in Hrvatom pravico do pouka v edinem jeziku, ki ga poznajo, se ni čuditi, če zaostali del ljudstva vidi v vseh Italijanih izkoriščevalce in tlačilee. Prav nič se ne bi bilo čuditi, če bi Slovenci žalovali za staro Avstrijo.
Preganjanje učiteljstva. V rimski zbornici se je obravnaval proračun učnega ministerstva za finančno leto 1925'6. Ob tej priliki se nihče, ni spomnil preganjanj slovenskega učiteljstva, kakor sc ga ni
spomnil v jeseni lanskega leta. Pogosto čujemo zatrdila, kako da je šolsko vprašanje pri nas eno najvažnejših vprašanj, če ne glavno, a za šolo in učiteljstvo in časa. Kvečjemu če je čas, da se po časnikih razglaša, koliko se je za šolstvo storilo, koliko neven-Ijivih zaslug si jc ta ali on; pridobil. Ljudje itak ne vidijo, da je to pesek v oči, Slovensko učiteljstvo pa bo ' počasi izginilo s šol vzlic zagotovilom, da je šolsko vprašanje naše najvažnejše vprašanje in vzlic vsem zaslugam po časnikih.......
Strahovi. 21. marca se je zbrala desetorica tovarišev v Šempasu na krožkov sestanek. Pred čebelnjakom je hotel imeti tov, Berce predavanje o čebelarstvu. Ali si morete misliti nevarnejši zločin? Prišel je orožnik in povabil t. Bašo na orožniško postajo. Tu je kr. brigadir zahteval, naj pokažejo dovoljenje, grozil je s pcdprefektom in prcvedJorjem ter je naposled ukazal, naj se vsi razidejo.
Kakor je videti, hodijo pri nas o belem dnevu strahovi okoli. Ali pa so stvari postale tako kruto resne, da se kujejo zarote kar javno na šolskih vrtih pred čebelnjaki! Da po pravici povemo, postopanje proti zarotnikom na šolskem vrtu nam prav nič ne imponira. In tudi nič ne bo doseglo, ker smo na tak veter preveč navajeni. Bilo bi vendar manj neresno in modrejše, če bi se slične zarote raje kar v miru pustile!'Sicer ne škoduje, če se učiteljstvo temeljito priuči takim šikanam, ker mu bodo naposled prav toliko mari kot lanski sneg. Vendar bi se lahko upoštevalo vsaj to kar zakon pravi o zasebnih sestankih, ki jih nihče ne more legalno zabranjevati.
Višji organi bi take stvari lahko sodili s pametnejšimi kriteriji, tudi če ne delajo razlike med čebelarstvom in na pr. iredentizmom, ali celo med socijo-logijo in, recimo, socijalistično propagando. Da bi jo delali nižji, ne pričakujemo, zato pa plašijo strahovi pri belem dnevu in se kujejo zarote že kar okrog čebelnjakov. 0 strahovi, strahovi!
Sedanji učni minister ekscelenca Fedele je, kakor pišejo liste, prišel na svoje visoko mesto kot nasprotnik Gentileja in vseh njegovih reform Nedavno sta se tudi javno sprla in morda se bosta še. Ni pa strahu, da bi se sprla radi učnega jezika v takozvanih drugorcdnih šolah. Tudi ekscelenca Feuele natančno ve, kaj je edino pravo, pedagoško in kulturno na «drugorodnih> šolah. Zato bo ščitil nesmrtna Gentilejeva načela vsaj do konca svojega ministrovanja vzlic vsej jezi, Upajmo, da bo njegovo ministcrsko življenje daljše kot Casatijcvo.
Prosveta in podtika. Jugoslovenska učiteljstvo je preživelo v letu 1924. burne čase. Z nastopom Davidovič-Koroščeve vlade je zapihal drug političen veter, katerega je občutilo posebno slovensko učiteljstvo. Odstavljeni so bili prejšni višji šolski funkcijonarji. Pri nameščanju novih je gledala vlada v prvi vrsti na politično prepričanje. Spričo hitrega menjavanja oseb posebno na vodilnih mestih, je zavladal v prosveti nered. Po padcu demokratične vlade pa so sledila zopet odstavljanja. Tako počenjanje pa je za prosveto vse prej kr;t zdravo
Organizacija U.1U se bori ves čas po vojni sem za neodvisnost prosvete. Vendar je šla vlada preko njene volje s tem, da je ukinila okrajne in deželne šolske svete ter je podredih krajevne prosvetne zadeve velikim županom, to je političnim organom. Posledice te odredbe občuti pač najbolj učiteljstvo in posredna-tudi šola.
Za primer, ki posebno osvetljuje razmere, navedemo s'učaj tov. Mrcine. — Pred nastavitvijo toY-Mrcine je Oriuna priobčila- o njem nekatere neresnične vesti, katere pa je pozneje preklicala.
Medtem pa so se izvršila imenovanja in tev Mrcina ni dobil zaprošenega mesta. <■ Uči t. Tov.» pravi na koncu notice po kateri posnemamo; — Sumničenje v Orjuni je vseeno imelo nekaj vpliva na imenovanje in bi skero rekli, da je kljub popravku doseg o svoj namen.	D.
Novi naučni ministar, g. Pribičevič, penzionisao je u Sloveniji cve škol. nadzornike: Franca Škulja, Josipa Novaka, Fr. Lužira, Janka Grada i Ivana Štckaza.	Po	predjašnjoj	vladi umirovljeni
Engelbert Gangl odredbam novog naučnog mini-stastva opet bi upostavljen u svome položaju i radu.
Urednik beogradske «Narodne prosvete«, g.
Milan Stankovič, bio je dosad ministarskim rešenjem oslebedjen ed podučavanic, da može vršiti uredni-čke dužnosti.
Prosvetno edeljenje u Ljubljani predalo je Ministarstvu načrt programa za predavanje srpsko hrvat. jezika u Slovenskim školama. — Srednješkol-ski hrvatski maturanti cdsele če biti ispitani iz slovenske književnosti.
t Dr. Pavel Turner. V Krčevini pri Mariboru je umrl 25. septembra m. 1. vzoren slovenski rodoljub dr. P. Turner. Rojen je bd leta 1842 v Framu. Vseučilišče je študiral po raznih središčih drugih držav, kjer je bil tudi vzgojitelj mladji aristokratov. Prepotoval je večkrat vso Evropo, neumorno se zanimal za družabno življenje velikih narodov ter o tem pridno poročal v slovenske liste, začenši že 1. 1865. v Bleivveisovih «Novicah», V »Ljubljanskem zvonu» je priobčeval lepe potopise pod imenom «Ahasver», sicer pa je bil s svojo svetovno izobrazbo v vednem stiku s slovenskimi pisatelji in rodoljubi Mnogo je podpiral dijake, umetnike in pisatelje ter živel v idealih za domačo kulturo. Tudi svoje veliko premoženje je podaril visokošolski mladini. Slava Turnerjevemu spominu!	F.	F. L.
Književnost in umetnost
«Hlapec Jernej in njegova pravica«. Veliko Cankarjevo delo je izšlo v italijanskem prevodu; «11 servo Bortolo e il suo diritto». Prevedel ga je Cankarjev prijatelj Ivan Regent, v družbi z učiteljem J. Sussekom, izdala ga je tržaška založba «Parnaso» v navadni in luksuzni izdaji, kakršne Cankarjeva dela med nami niso doživela doslej. V razkošni izdaji je pet risb Milka Bambiča, ki ilustrira letošnji «Novi rod«.
V kratkem predgovoru pravi med drugim prevajalec I. Regent sledeče:
Ivan Cankar, čegar spominu posvečamo ta prvi prevod njegove bogate in lepe proizvodnje, zasluži, da se čita in študira. Premoženje, ki ga je zapustil-slovenskemu slovstvu, ne sme ostati skrito Italijanom: in ne smejo ostati skrite bednim in nesrečnim dela njih velikega pesnika, njih, velikega pisatelja.
Kdor bi želel italijanski prevod Cakarjevega dela (cena 6 L..), se lahko obrne na uredništvo našega lista.
17. UPRAVE «NOVEGA RODA«.
Prosimo poverjenike, ki so v zastanku s plačflom prejetih šestih številk tekočega letnika, da poravnajo zastalo.
Dolžniki za prejšnje letnike se zadnjič opominjajo, da poravnajo svoj dolg.