^JVAVfTIČ- PARIS' P. n. naročnikom! V novembrski, 11. številki »Ljublj. Zvona« so vsi spisi dokončani in ni v decembrski številki nikakršnega nadaljevanja. Zato veljata letos naslovni list »Ljubljanski Zvon« in pa splošno kazalo samo za teh 11 številk! Decembrski, 12. zvezek pa ima letos čisto svojo, izključno Prešernovega jubileja se tičočo vsebino, zato smo temu zvezku dali tudi poseben naslovni list — »Prešernov album« — in pa posebno kazalo! Najprimerneje bode torej, če si dado p. n. naročniki 11 številk »Ljublj. Zvona« vezati kot celotni XX. letnik, ,,Prešernov album" pa zopet posebej kot samostojno knjigo, za katero je knjigovezec, g. J. Bonač, napravil posebnih izvirnih krasnih platnic. Uredništvo. ▲ A PREŠERNOV ^ ^ dLBUn i STO LETINI DC I PESN1KOYEQJI ÜlOiS™ 'O u uo „UUPUdNSKI ZVON 44 'llJKy (ne: rii3BniHKy); na str. 816. mora stati v 6. strofe 3. verzu: H'|vn> (ne: ntrb). „PREŠERNOV dLPVm". Naš poziv, da bi naši cenjeni sotrudniki pa tudi drugi častitelji Prešernovi poslali za decembrsko — jubilejsko Prešernovo — Številko »Ljubljanskega Zvona« primernih spisov, ni bil brezuspešen. Gradiva se je bilo nabralo toliko, da tistih šest pol, ki smo jih predlagali »Narodni tiskarni« za decembrski zvezek našega mesečnika v jeseni, še predno smo imeli spisov za eno samo polo, ni več zadostovalo. Zlasti smo dobivali po 15. dnevu oktobra, ki je bil zadnji rok za odpoŠiljanje spisov, toliko in tako zanimivih prispevkov, da smo morali prve dni meseca novembra prositi še za štiri pole — ki nam jih je upravni odbor »Narodne tiskarne« tudi dovolil. Pa še tako smo, žal, morali par važnih spisov, ker zanje ni bilo več prostora, odkloniti, oziroma odložiti jih za prihodnji letnik »Lj. Zvona«. »Prešernova številka« našega lista je narasla tako na celih 10 pol. In ker obsega ta zvezek samo tako gradivo, ki se tiče Prešerna in njegovih poezij, smatrati ga je pravzaprav za samostalno izdanje; in zato smo mu v spomin stoletnice Prešernovega rojstva dali ime »Prešernov album«. Ker so sotrudniki tega »albuma« podpisani s polnimi imeni, izpregovoriti nam je par besed o ilustracijah, Priloženi portret Prešernov, ki ga je v heliograviri izvedla »Grafickä společnost Unie« v Pragi, je posnet po oljnati sliki Kurza pl. Goldensteina. Original te slike je last gospoda prof. Le v ca. Rastlinske vinjete, ki dičijo nekatere strani albuma kot zelen podtisk, je na našo prošnjo narisala naša slikarica, gospodična Ivana Kobilca. Vinjeti: »Lira« (»Strune milo se glasite«), in pa »Nezakonska mati« sta narejeni po razglednicah g. Ivana Vavpotiča, slikarja v Parizu. Rojstno hišo Prešernovo v Vrbi je fotografoval blejski fotograf g. Lergetporer; hišo v Kranju, kjer je Prešeren stanoval in umrl, ter spomenik na njegovem grobu pa g. Jagodic v Kranju. Fotografijo svoje matere Ane Jelovšekove nam je dala na razpolaganje Prešernova hči, gospodična Ernestina Jelov-Šekova. Portret Prešernov, ki ga je narisal pesnikov prijatelj Matevž Lan g us, nam je posodil gospod Karel vitez Strahl, deželnega nad sodišča svetnik v pokoju v Stari Loki. Gospod vitez Strahl hrani namreč v svojem privatnem muzeju tudi majhno, prst debelo risarsko knjižico znanega slikarja Matevža Langusa. V tej knjižici je vse polno risb, portretov in karikatur, ki jih je bil s svinčnikom narisal Langus. Med temi risbami se nahaja tudi original Prešernovega portreta v našem listu. Pod glavo Prešernovo sicer ni zapisano, da je to Prešeren, ali vsak, kdor vidi to sliko, poreče na prvi pogled, da to ne more biti nihče drug nego Prešeren, s katerim je bil, kakor vemo, Langus dober prijatelj. Prešernova hči, g. Lud. Ravnikar, upokojeni sodni svetnik, ki je s Prešernom kot dijak, občeval, potem 681etni g. Martin Jelovšek, brat Ane Jelovšekove, dalje nadzornik g. Leveč ter g. ravnatelj I. Subic so se izrekli, da je ta slika brez velikega dvoma Prešernov portret en profil. Kliščje nam je izvršila dunajska tvrdka Angerer & Güschl. Končno nam je prijetna dolžnost, da izrečemo vsem, ki so sodelovali pri > Prešernovem albumu«, t. j. gospodom pisateljem in umetnikom, ter drugim, ki so nam bili postregli s slikami in fotografijami, svojo srčno zahvalo 1 V Ljubljani, ob stoletnici Prešernovega rojstva. Uredništvo. PREŠERNU ©i ST© L ET M IK I NJ EQOVE44 ißo bližam se s kadilnicoj ti v roki in ne poklekam v prahu pred teboj; ne brenkam himne na srebrnih strunah, ni ditiramb, ne oda spev ta moj: Ne boj se! ... A glasneje ko navadno od ust do ust ime gre tvoje zdaj . . . Sto let je danes, kar si v Vrbi svoji 'zagledal prvič svoj pogorski raj . . . Stojim pri oknu . Zimski večer dremlje, sloneč ob horizontu pust, zaspan, ogrnjen v sivo meglo . . . Ni li nekdaj pritiskal tudi tebe takšen dan ? »Ljubljanski Zvon. 12. XX. 1900. 48 Ah, kamor si pogledal — sama megla . . . V življenje ni ti svetil nadej soj . . . Sijali nate niso sreče žarki, ne nate, ne na narod sužnji tvoj . . . In vprašali so tujci: »Kje, Slovenci, poet je vaš, navdihnjen od Boga?« — Tedaj dotaknil Bog se ust je tvojih pa rekel ti: »Zapoj iz dna srca! Poj, kakor Čutiš, kakor misliš, sanjaš, povzdigaj k vzorom narod svoj, poet! . . .« In ti si pesnil po navdihu višjem, in prvo tvoje čul ime je svet . . . Od ust do ust — »Prešeren« in »Prešeren« ime gre tvoje šc današnji dan . . . Ne manjši — večji zdiš se nam v daljavi . . . Na piedestalu rasteš — velikan. Od ust do ust . . . To praznik tvoj je častni . . . Čuj, pesem ori tam se glasna v noč . . . Ni to li zopet mehka pesem tvoja? Ni to čarobna verzov tvojih moč? Da, pesem tvoja, ta nam sega v srce . . . Saj v pesmi svoji sam nam govoriš. Ti ljubiš v pesmi, plačeš in toguješ in smejeŠ se in šališ, veseliš. In v pesmi nam modruješ o življenju, iz pesmi spletaš bič in kuješ meč; in z bičem mahaš po bedaka glavi, kot Črtomir greš z- mečem v boj besneč. In pevaš, pesniš, pevaš, ptič osamljen . . . In samo krog prijateljev izbran razume tebe in pa muzo tvojo — a množici si tuj in nepoznan. No mi poznamo te in pesem tvojo . . . Ta poezija tvoja — to si ti! Vso dušo svojo si prelil nam v pesmi — zdaj duša tvoja sama v njih živi . . . In mi potapljamo zdaj v to se dušo, in poezije nas ovija čar ... Tvoj genij, čutimo, nas vodi, dviga, navdušenja nam vžiga v prsih žar . . . Odkod ti verzi novi, blagozvočni ? Odkod bogastvo novih slik, idej ? Kako pričaral tč si nam zaklade? Kdo videl jih med nami je dotlej ? In gledamo, kako ustvarjaš, pišeš, kako ti raste čudo pod rokoj, kak iz glasov nespretnih in ubogih ustvarjaš umotvor nesmrtni svoj . . . Najgloblja čuvstva, zvoki tajni, nežni, strun srčnih komaj slišen, rahel dih — vse zna povedati beseda tvoja, in vse izraža tvoj umetni stih . . . In misli smele, vizije proroške, ki duh jih tvoj je sanjal, jih spočel — v slovenski pesmi prosti in naravni kdo lepše pač bi bil jih razodel? A nade tvoje, ideali tvoji in cilji tvoji — daleč tam ležč . . . Kje bratoljubja tvoji so oltarji ? Svobodi vezane so še rokč ^ . . Za cilji daljnjimi še spemo danes, stremimo, iščemo vprašaje: kod? In padamo in vstajamo na cesti . . . Do cilja vodi nedogledna pot . . . Kako so redki jasni solnčni dnevi! Kako nam često pot zastira mrak! Od vseh strani — od desne in od leve usoda zla ovira nam korak . . . Naprej za solncem, ki v zdravici zadnji napil navdušen si mu prvi ti! Naprej, naprej! ... To svoje svetlo solnce prižgemo si v bodočnosti sami! A tebi, ki ta čas si gledal v duhu, zdravicc naše zdaj zaöri spev! Vsa domovina trči z nami s čašoj, široko naj razlega se odmev: Proroku-pesniku izpod Triglava, Prešernu slava! A. Aškerc. @J FRANCE PREŠEREN. 1800- 1300. ✓ Spisal Rajko Nachtigall. •) Slavna gospoda! aše mnogobrojno število, reprezentujočc ogromno večino slovanskih rodov, dokazuje, da ni zastonj prešinil pred stoletjem nov tok žil slovanskega etnografskega organizma, preporodivŠi mu dele,vzbu-divši v celoti čut sorodstva in teženja po kulturni edinosti. Slovanska duhovna solidarnost je tedaj prvič nesvestno zago-spodovalal ' Ko so Rojenice položile venec najvišjega pesniškega gcnijstva okolo glave novorojenčkom: ruskemu Puškinu, poljskemu Mickievviczu, češkemu Čelakovskemu, jadrno so prispele na tožni jug in kumovale v rajskem kraju slovanskih Alp tudi slovenskemu Prešernu. ') Slavnostni govor pri dunajski slavnosti Prešernovega rojstva dne 7. marca 1900. . Da, Prešeren, prvak slovenskih pesnikov, pravi sin in ponos skromnega svojega selskega naroda, sličen mu v življenja nezapletenih, bednih zgodah ter v duha prebogatih vrlinah, dostojen in v mnogem soroden si drug svojim slavnim slovanskim bratrancem, in tudi tvoja slava je slava slovanska, slava občega kulturnega napredka! Luč tvoja se krije še svetu po krivdi razmer, dasi ti je slavo oznanjal že prijatelj Celakovsky. Tvojih del ni šteti — ostala jih je le drobna knjižica zlatih poezij. Tvoje bitje in bistvo nam ni še povsem jasno, in hvaležna te domišljija obkroža z opravičenim nimbom — čudesnim. Pegaz ti ječi skoro do smrti v nesamostojnem pravniškem jarmu; herostratični autodafč uniči prvence genialne tvoje Muze in nje zadnje, morda najzrelejše plodove, baje i tragedijo, ko si umiral; »liberaler Freigeist« si trn v peti stvorom absolutizma, bor-niranim obskurantom in janzenistom; z »Sauglockenlauten« blati mračna cenzura tvojo najidealnejšo poezijo, jo ovira in ji brani v javnost; narod slovenski se ne zaveda še svoje celine; še ne priznani autor v Kranjski gubi v dobi mrtvih gramatik in abecednih bojev iskre, ukresane po prvem prosvetitelju Vodniku; v nemških novinah se le goji slovenska lepa književnost — krase jih po sili tudi tvoji proizvodi s prevodi, dovršeno poješ njih »et gotico sermone« —; slovenski literarni jezik ni še izvožen in za višje potrebe se zdi skoro nesposoben — a ti, liki boginja, proizšedša popolna iz Dijeve glave, se pojaviš o početku tridesetih let velikan z zdravo žilo klasiškega pesništva, mojster poezije misli, čuvstev, oblike in jezika; pospešiš in odičiŠ rojitev Kranjske Čbelice, prvega slovenskega almanaha in mejnika stari in novi dobi slovenskega slovstva le radi tvojih neminljivih poezij; šibajoč v duhovitih satirah abderitstvo domačih književnih razmer in pozitivno delujoč, nedosežen, narodno-individualen lirik in epik — na mah dvigneš našo književnost iz nje utilitarne vsakdanjosti na nivo prave umetnosti, priborivši ji mesto v svetovnem slovstvu, ter osredotočiš okolo sebe vse mnogovrstno literarno gibanje, izobrazivŠi se v bodoče v jedro, okolo katerega se je skrista-lizovala slovenska literatura, da, slovenska narodnost! Ne čudimo se! Kakor in kolikor Puškin, Mickiewicz in drugi je tudi Prešeren sin svoje, takozvane romantiške dobe, ki je ne le z mladeniško ognjevitostjo razširila človeštva duševno obzorje, temveč ga i poglobila, posebno pestujoč v prošlosti in sedanjosti idejo narodnosti in s tem narodne svobode, napredka. Ni pa Ii romanticizem Byronov in nemški, iz katerih tudi prevaja, prevzel Prešernove duše — s svojim prijateljem Čopom, drugim Mezzofantijem in sestaviteljem prve slovenske slovstvene zgodovine, se zatopi zlasti v južnoromanske literature, s pregnanim Poljakom Korytkom proučuje poljsko slovstvo, česar plod je prevod soneta Mickiewicza; s Čelakovskim si prijateljski dopisuje in prejema Kol-larjeve spise — vse pa premozga njegovega genija krepka, na klasiških vzorih izobražena individualnost, ki je, potekša iz zdravega narodovega jedra, očvrščena po zbiranju najlepših narodnih pesmi, dala mu kras in silo jezika, dovedla ga analogno Puškinu k — realizmu. Zato ga Šele danes prav umemo, častimo' Pristnost globokih mu čuvstev, za njega dobe umljivo žalostečih in perečih, po čemer slovi kot pevec disharmonije med idealom in življenjem, ki ga do kraja i psihološki pozna, visoko ga odlikuje od nemških romantikov. Po njih je vzljubil skoro le mnogovrstnost pesniških oblik ne v pesniško igračo, temveč v najprikladnejŠi, ubran izraz svojih neumrlih čuvstev in misli. Cvet so mu Petrarkovi sonetje, med njimi sonetni venec, dokazujoč, da umetni obliki treba le pravega pevca. S soneti in drugimi romanskimi pesniškimi oblikami se družijo klasiške in germanske, da i orijentalske gazele, dospevŠe k Nemcem le deset let prej. Z njimi in Vodnikovimi idilami in odami v polunarodnem tonu je tedaj slovenska poetika vzorno nadkrilila vse svoje slovanske sestre. Da Prešernova slava v njega malem narodu vse raste, da je njega ljubljenec, je samo umljivo. Ali tudi sicer se vedno bolj razširja. Prevajali so ga na jugu Hrvatje in Srbi, pesniki Vraz, Prera-dovič, Trnski in drugi, Šenoa mu je posvetil: Karanfilj s pjesnikova groba; med Čehi je prvi nanj opozarjal ter ga prevajal Čelakovsky; med Rusi mu je navdušen častilec in prcvodijec profesor Korš; Anastasius Grün se mu je izkazal v odi na svojega učitelja hvaležnega učenca; italijanski prevodilec Canini ga smatra prvim jugoslovanskim pesnikom, in skoro ves preveden je pri Čehih, Rusih, Nemcih in Italijanih. Zalili so Prešerna s »kranjskim seperatizmom«, ker se ni oklenil ilirizma, ki se je pričel, ko je Ljubljana s svojim pesnikom — možem že daleč prekašala Zagreb. Kdor je ono trdil, ni Prešerna umel, da mu izvira to le iz njega treznega, realističnega čuta, ki ga tako mirno sam pojasnjuje. Bil je subjektivno prepričan o neizvrŠljivosti cele ideje, ni mu prijal »eklektiško-ilirski« jezik Daničarjev, ki je toliko zamoril pravi vzlet darovitemu Vrazu, in sklicuje se na Homerja, da je bolje biti svinjam pastir nego vladar vsem mrtvim. Da, Vraz sam priporoča Muršecu, dajati narodu knjige na domačem slovenskem narečju, dobro vedoč, kako treba najpreje le take zaslombe nasproti tisočletnemu, mogočnemu, mirnemu in sistematičnemu, naš narod čvrsto razjedajočemu vplivu germanizujočih sil. Izpričujejo nam to še dandanes naši obmejni listi! Kar je bilo tedaj skokoma storiti, nevarnost za narod, se sedaj korakoma uresničuje ter se uresniči, ko dozvolijo to tudi historično-politični in drugi činitelji — kajti pomnimo, da nam meja ni Sotla, ampak Litava. Kako navdušen Slovan pa je bil Prešeren, pričajo nam premnoga mesta v njega poezijah. Da, tudi ideal svoj slovanski nam je podal v svoji labodnici, kratko pred smrtjo v dobi 481etne svobode izeŠli »Zdravijci«, ko gromko napiva Slovanom, da Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo; Otrok kar ima Slava Vsi naj si v roke sežejo, Da oblast In ž njo čast Ko prej, spet naša bode last! Slovanski je karakter, slovanska je duša Prešernova, sorodna velikemu Puškinu, Mickiewiczu in Čelakovskcmu, naj se tudi ne razteza njegovo delo enako obširno na enako velik narod. Z njim se bavečim se nam silno vzbuja trdno uverjenje, da tvorijo Slovani po bistvu svojega značaja blizko si celino, in da slone tedaj medsebne njih simpatije na istiniti, realni podlagi. Te simpatije se javljajo zlasti dandanes v dobi skupnih jubilejev, stoletja prerojenja slovanskih rodov. Javljajo se povsem opravičeno tudi sedaj, ko se piibližuje naš praznik Prešernov. Naj tedaj kakor lani Puškinu navdušeno zaori tudi danes Prešernu: Slava! Slava! Slava! /YEČ PRE5ERNA! j Spisal Ivan Prijatelj. Wzdil&ni mysli bcz wzdtläni feči jest hol]? nesmysl, a uMcchtčni jazyka jest podminkau uMechtilejSiho iiwota duchowniho. I pone wadž powinnost byw/i spolu matkau prawa, tcdy my, majice powinnost, wzdcläwati jazyk swuj mämc i präwo činiti tak. l) Fr. Palacky, Radhost III. str. 172. ekaj visokega je v slovanski renesansi — lepega in tragičnega. Zavest bratstva v podobi Kollarjeve muze se je dvignila in napolnila mrtve slovanske zemlje s čudovito pesmijo o slavni, srečni proŠlosti in še lepši bodočnosti, ležeči v rokah zedinjenih Slovanov. In s to zavestjo v srcu so se ljudje za celo življenje zaprli v kabinete, se zakopali v stare oprašene spomenike, v dela davnih dob, so Šli v narod po njegove pesmi nastopali na podijih in shodih — samo da bi prej napočil »slovanski dan«. Svoje filologe, arheologe, filozofe, zgodovinarje, etnografe, politike in pesnike imamo od takrat — vse v eni osebi. Čas je storil ljudi velike. Dvignil jih je, napel njih sile preko največjih distanc duha. Slovanski probuditelji se mi zde podobni fanatičnim vernikom, zidajočim ogromen tempelj. Tak tempelj bi bilo imelo postati vseslovansko združenje, tempelj, v katerem bi bilo »za vse prostora«. To je bil ideal . . . Kako so si bili krasno naslikali ta ideal možje kakor: Kollar, Pogodin, Kostomarov, Kucharski, Maciejowski, Štur, Kuzmani, Gaj, Vraz, naš Majar itd. itd. Pa kakor hitro so pričeli za ideal natančneje opredeljevati, pokazala se je pri vsakem narodu lastna nacionalnost, in poetični panslavizem se je moral umakniti zopet v nebotično višavo; ostali pa so na mestu samo pereči interesi vsakega posameznega naroda. Tempelj je ležal v razvalinah. Prenaširoko so mu bili postavili temelje, in previsoko je bil umorjen. Zraven tega pa tudi delavcev ni bilo: masa slovanskih narodov še pojma ni imela o takem zidanju in ga v svojem nizkem kulturnem stanju tudi ni mogla imeti. A *) Izobraženje misli brez izobraženja jezika je gol nczmiscl, a popleme-niČenje jezika je prvi pogoj plemenitejšega duševnega življenja. In ker je dolžnost ob enem mati pravice, potem imamo mi, ki imamo dolžnost izobraževati svoj jezik, tudi pravico tako delati. idealnejše narave niso mogle gledati, da bi to delo tako žalostno končalo. Zato so začeli nekateri izmed njih delati na svojo roko in po svojem načrtu prejšnje poslopje: ruski »slavjanofili«: Kirjevskij, Homjakov, Aksäkov, Danilevskij, Leontjev i. dr. Njim je bila avtoriteta Rusija in vera Slovanstva — pravoslavje, češ, da pripada katolicizem in protestantstvo romano-germanskemu svetu, pravoslavje pa grško-slovanskemu, s pomočjo svoje »filozofije zgodovine« so bili postavili teorijo v diametralnem nasprotju, ki loči Evropo od Slovanstva. Drugi, zmernejši idealisti pa so hoteli združiti vsaj nekaj slovanskih rodov. Taki so bili Ilire i, želeč iz Srbov, Hrvatov in Slovencev napraviti en narod. Umrli so imenovani slavjanofili (ali boljše: rusofili), in umrlo je domalega rusko slavjanofilstvo. Leta 1851. je umrl Stanko Vraz, in leta 1851. — lahko rečemo — je umrl tudi ilirizem. Tako je stopila »slovanska ideja« v drugo fazo svojega razvitka: Kakor hitro so začeli abstraktno idejo primerjati k realnosti, pojavili so se pri vsakem narodu kot prvi in glavni realni cilji njegovi najbližji interesi. Stvar je vodila tja, odkoder se je bilo izšlo: k prejšnjemu razedinjenju. In ni se našla do današnjega dne formula, s katero bi se razvozlalo slovansko vprašanje. Nekaj visokega je v slovanski renesansi — lepega in tragičnega. A ne smemo misliti, da je bilo to delovanje in stremljenje naših idealno' mislečih probuditeljev brezuspešno in nično. Nasprotno. Pro-bujenje narodov more izvršiti uspešno samo entuziazem in mogočno čuvstvo, ki sta v takih stadijih edino sprejemljiva. S silo in ognjem svojega nastopa je vseslovanski pokret poklical, probudil in dvignil narode h kulturnemu delu. Slovanskemu prerojenju je dal perot, polet ter mu v jasni luči pokazal cilj. Ko pa se je hotel lotiti praktičnega dela, je omagal. Njegova naloga je bila izvršena. Tu je moral poseči vmes miren, hladen razum in vztrajna, delavna roka. * Zanimivo je, da so zavzemali skoro edino Cehi v slovanskem vprašanju, vedno Čisto svoje stališče (odsotnost Poljakov v vseslo-vanskem gibanju ima druge, lahko umevne vzroke). Res, da so v začetku stoletja tudi oni imeli može, ki se niso v svojih nazorih o Slovanstvu oddeljevali od drugih Vseslovanov (Jungmann, Hanka, Linda; vpliv Slovakov Kollarja in Šafarika, pišočih češki, je še bil splošen). A že Havliček se je trudil napolniti velikansko prazno posodo »slovanskega kozmopolitizma« z zavestnim in premišljenim češtvom. Palacky pa je s svojo zgodovino češkega naroda in umevanjem njenim nasproti slovanski meglenosti Kollarjeve dobe narodno idejo v pravem in globokem pomenu p o če šil, pokazavši, h kakšnim visokim ciljem je češki narod poleg drugih velikih in mnogoštevilnejših poklican.Sploh nahajamo pri Čehih že zdavnaj o slovanskem vprašanju ideje, ki nas presenečajo s svojo treznostjo, samozaupanjem in — modernostjo. Sklepi znamenitega praškega slovanskega shoda 1. 1848. so bili samo izraz teh specifično čeških idej: tu se je zahtevala ravnopravnost vseh narodov (nasproti rusko-slavjanofilski nivelujoči hegemoniji enega [ruskega] naroda), svoboda in religiozna strpnost (a slavjanofili so nejasno govorili o svobodi, živeč v takratni suženjski Rusiji, in navezovali celemu Slovanstvu pravoslavje). Uprav tako je poudaril dr. Rieger v svojem znamenitem drugem govoru na znani moskovski etnografski razstavi 1. 1867. samo staro točko iz kulturnega programa Čehov, ko je postavil Slovanom v zgled stare Grke, ki so se tudi ločili v štiri različne rodove, pa so stremili le k enemu cilju — ko je proglasil za ideal Slovanstva raznoterost v harmoniji . . . »Piramide in kolosi, egiptovske skulpture so tudi produkti umetnosti . . . Vendar so to pred vsem produkti sile, vzbujajoči občudovanje s svojo ogromnostjo; toda vprašam vas, kaj je lepše v vaših očeh — egiptovska piramida ali Apolon Belvederski ?« * Češki program ob nejasnosti slovanskega vprašanja je zanimiv in jasen: samodelavnost in samostojnost v stremljenju k onemu cilju. Seveda je ta program v češkem narodu nekaj čisto naravnega in umevnega. V češkem narodu živi zavest fizične in moralne samostojnosti bolj nego v kateremkoli slovanskem narodu. Čehi so imeli svoje, za slovanske razmere dovolj obširno kraljestvo. Njih zavest samostojnosti je črpala svoj sok že iz zavesti fizične celokupnosti. A kar je glavno: Čehi so nastopili v husitskih bojih samostojno in častno: tu Čeh — tam Nemec. Tu se je bilo treba zapašati samo na svojo pestv In odtod datira češka samodelavnost. Zgodovina češka nam torej najboljše tolmači, zakaj se niso vlekli Čehi v slovanskem vprašanju za mamečim idolom — slovanskim kraljestvom od Adrijatike do Kamčatke. In čisto umevno je tudi, da so se zlasti mali slovanski narodiči, čuteč svojo onemoglost, za- *) Primeri: Masaryk, Palack^, Idee d. böhm. Volkes, str. 58. tekli k sanjam o združeni Slaviji. Mali narod slovaški je dal vseslo-vanskemu gibanju najagilnejše može: Kollarja, Safari ka, Štura, Kuz-manija in dr. Tudi Slovencem je v tridesetih in štiridesetih letih vseslovanstvo razširilo prsi. Imenujem samo Majarja, Trstenjaka, Raiča. Še bolj nego poetično vseslovanstvo pa je prevzelo duhove »ilirstvo« kot zmernejša, bližja in realnejša forma združenja. Znano je, koliko Slovencev je pristalo k ilirizmu, in znano je tudi, da je bil najodličnejši mož, ki se mu je med Slovenci postavil po robu — Prešeren. Ni mi za to, da bi raziskaval motive, ki so narekovali Prešernu njegovo postopanje.1) Ali na en motiv bi rad opozoril, ker se mi vidi močno skladen s postopanjem Čehov v slovanskem vprašanju. NaŠ narod je hlapčeval izza nedoglednih časov. Razkosanost fevdalizma in valptovstvo je trgalo našemu človeku konsekventno iz prsi vsako iskrico samozavesti, zmisla za samostojnost in celokup-nost plemena. Servilizem je rodil malodušnost in nezaupanje v lastne moči.2) Prešeren je bil Gorenjec in brezdvomno je videl, kako se to primeroma najsamozavestnejše slovensko ljudstvo, ki je med seboj samozavestno do pobojev — klanja vsakemu tujcu do pasa, stiskajoč svoje pokrivalcc pod pazduho. In tudi sicer po Slovenskem je moral zapaziti ono čisto slovensko pasivnost, življenje brez samostojnega koraka; saj piše Čopu 1. 1832. iz Celovca: . . . »nur sind jene (Laibacher) in mancher Beziehung zu tollcrant. Sie lassen jeden hergelaufenen Schreyer schreien und den Ton angeben«. Zapaziti je moral Prešeren, kako malo podjetnosti in vere v lastno delo je ostalo v Slovencu. Slovenec je priden, delaven, vztrajen — dokler je hlapec. Voditi ga mora kdo, ker se je tega navadil. Ubogati zna, a zapovedovati ne, ker je skozi cele dolge vrste samo — ubogaval. Zato so samo hlapci Slovenci: »Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande Die Herrinnen und Herren, die befehlen, Slovenisch die, so von dem Dienerstande.« *) Rad pripoznam, da je bil na pr. eden glavnih motivov ta, da Prešeren ilirske hrvaščine ni imel dovolj v oblasti — vsaj toliko ne, da bi se bil mogel tenkočutni pesnik v njej prosto izražati in kfetati. »Vpregati Pegaza v galejo« pa ni bila njegova stvar. (»Deinen Wink, dieses Beispiel nachzuahmen würde ich befolgt haben, wenn ich croatisch verstehen würde etc.«, pravi v pismu na Vraza). A učiti se podrobneje jezika, da bi v njem pesnil, potem ko je že imel »dni svojih lepšo polovico« ter celo kopo slovenskih pesmi — in kakšnih pesmi! — za seboj — bilo bi v resnici nezmiselno. *) Beri: Apih, Slovqnci in 1848. leto. Str. 7. Celo možje, kakor Stanko Vraz, ki so tolikokrat zahajali v narod, so obupa vali, da bi se mogel vzdržati: »es fehlt die Basis der Möglichkeit eines Aufkommens des isolirten Slovenismus«, je pisal Vraz Prešernu 1. 1840. V istem pismu Vrazovem se nahaja pasus, ki je po mojem mnenju provzročil Prešernovo ostro zabavljico zoper Vraza in posebej še pikri stih: »Lakota slave, blaga vleče pisarja drugam«. »Sage mir«, piše Vraz, »wie viel gibt es unter der Million Slovenen Abnehmer für ein wissenschaftliches oder belletristisches Werk in dem Hausdialecte ? . . . Nie soviel, dass die Druckkosten bestritten werden könnten, um wie viel weniger soviel, dass ein slowenischer Schriftsteller von dem Ertrage seiner Werke honet leben könnte«. (Letopis M. Slov. 1875. str. 171.). Tu je mislil praktični Prešeren idealnejši od idealnega Vraza. Ali ta idealizem ga ni varal. Razmere se še do danes niso izpremenile, in vendar se je slovenska literatura tako čvrsto razvila. Morebiti vprav ta okolščina podaje naši literaturi neko krepkejšo umetniško črto ter jo varuje dobič-karsko-kramarskih potvar umetnosti. Ne more pa je seveda varovati diletantizma, katerega nasprotno celo pospešuje. Iz dobičkaželjnosti torej Prešeren ni postal slovenski pisatelj. On je poznal svoj narod, ne samo njegove pesmi, šege in navade, ampak njegov duh. >) In on je veroval v svoj narod. On je bil prepričan, da mu ni treba obupavati nad njim. Obenem pa gotovo ni prezrl največjega prepada, ki je pretil pogoltniti narod: nizke pasivnosti brez iniciative in samostojnega koraka. S tem mu je bil dan delokrog, določen in jasen, ki ga ni mogel zamenjati kak meglen ideal. Prešeren je spoznal, da je treba narod najprej moralno dvigniti, vliti mu v srce zaupanje v samega sebe. S tem, da se je Prešeren odločil za slovenski jezik ter ga v svojem umetniškem ustvarjanju nakrat povzdignil na tako nedoumno višino, s tem je enako visoko vzravnal zavest naroda. V lastnem jeziku se je odločil pisati. S tem je narodu rekel, naj pri sebi in v sebi išče svojo bodočnost. In Še nekaj: v Prešernovi dobi, ko so tako delali z jeziki kakor mačka z mladimi, ko so v kabinetih sestavljali jezike, kakor meša gospodinja v kašči zrnje za soržico, takrat se je pomen *) V Prešernovih pesmih slovenski narod diha in živi. Po pravici se čudiš, profesor moj, odkod je vzel Prešeren svoj jezik. To ni jezik vrlega Vodnika in tudi stilista Ravnikarja ne. In vendar nas uČe, da se morejo veliki pesniki v narodih pojaviti šele takrat, ko so vsi vnanji pripomočki umetnosti (jezik, prozodija, metrika . . .) pripravljeni. Mi pa takrat niti trdnega — ABC nismo imeli. Res: ta Prešernov jezik je večji čudež nego vsa njegova poezija! narodovega živega jezika podcenjeval. Mislilo se je, da se more narod jezikov slačiti in jih oblačiti kakor prazniško in delavniško obleko. A jezik ni slučajna odeja narodnosti, ni njena akcidencija, ampak jezik je njena substancija kot izraz narodne individualnosti. Energija vseh dolgih vekov obstanka in pogojev razvitka narodovega leži v jeziku. In zato leži v živem narodovem jeziku tudi njega ponos. — Ako bi se bil naš narod potisnil pod kalup tujega — četudi našemu sorodnega — jezika, bi bilo to samo nadaljevanje onega stoletnega poniževanja, katero je privedlo naš narod do prepada, moralnega in fizičnega. »Pomagaj si sam!« je zaklical Prešeren Slovencem liki Palacky Čehom z vsem svojim delovanjem. Mi, ki živimo sedaj v treznejši dobi, vemo, kaj pomeni ta klic ob času, ko so se izgubljale vse sile v sanjah o slavni slovanski bodočnosti. Kaka moč živi v tem klicu! In kako potreben je bil v dobi, ko so ljudje porabljali malone vse svoje moči, da bi sestavili vsem Slovanom en jezik (Majar i. dr.), doma pa še nismo bili prišli črez — ABC. Ni čuda; oni so lahko obupavali nad malim slovenskim narodom, ker so se lovili vedno v okviru vsega Slovanstva, ker so o Slovanstvu mislili v samih številkah. Njim je zadostoval slovanski jezik, ker so se pečali s samimi slovnicami, a Prešeren, ki si je vglabljal v duh naroda, on je delal na to, da bi slovenski jezik postal slovenski duh. — Prešeren je poklical Slovence z livad nejasne bodočnosti na trdna, kruta tla sedanjosti. Da na teh krutih tleh sedanjosti preti malemu, neukemu narodu poguba, je Prešeren vedel. In tu mu je krepko naČrtal pot. S tem, da je poskušal vzbuditi v narodu samozavest, vero v samo-delnost, mu je tudi pokazal cilj rešitve. Prešeren kakor da bi bil hotel reči: z lastnim delom nad samim seboj (z izobrazbo) se pripravljaš na najuspešnejše tekmovanje s tujcem. (Da je ta klic vse kaj drugega nego takratni vseslovanski: z združenimi masami — takrat Še neukimi! — naredimo jez nasprotniku! je danes jasno). Ker pa je Prešeren vedel, da se da narod samo v njegovem jeziku uspešno izobraževati, se je poprijel njegovega jezika. Ker je čutil, da je »izobraženje' misli brez izobraženja jezika nezmisel«, je deloval na to, da bi poplemenitil narodov jezik. Kako določno je izrekel to misel v pismu na Vraza dne 25. julija 1. 1837.: »Die Tendenz unserer Carmina und sonstigen literarischen Thätigkeit ist keine andere, als unsere Muttersprache zu kultivieren, habt Ihr ein anderes Ziel, so werdet Ihr es schwerlich erreichen. Die Vereinigung aller Slawen zu einer Schriftsprache wird wahrscheinlich ein frommer Wunsch bleiben . . .« S tem, da je Prešeren želel, naj se izobražuje naš narodič samostojno, ter mu pod tem pogojem obetal prihodnost (prim. »Vremena bodo Krajncam se zjasnila«), s tem se je postavil na stališče, povsem originalno in — moderno. Zgodovina nas uči, da je centralizacija družabna forma individualno nerazvitih mas. Minili so časi, ko se je operiralo z velikimi masami, ker posamezniki niso pomenili nič, ker so bili nerazviti, mrtvi udje, sposobni delovati samo v velikem kolosu kot nezavedni členi. Naš čas pa je vstopil za pravo posameznika v areno. Prosvetljeni svet se je pričel sramovati infe-riornega delovanja z masami, ker je brutalno (najsilnejša funkcija mas je vojna, zato vedno glasnejši klic zoper njo!). Prihodnost bo še bolj razvila individua, in boj (konkurenca) se bo prenesel na umstveno polje. Tako vidimo, da, kakor hitro se izrečemo za pravo in prosveto posameznika, zanikamo v principu centralizacijo (ki pomeni tudi kot izenačenje elementov, kot enoličnost — zastoj kulture). A motili bi se, ako bi mislili, da je Prešeren zametaval vsako obliko slovanske vzajemnosti. On se je v prvi vrsti branil »gospodovati nad mrtvimi.« V svojem originalnem pismu na Vraza z dne 26. oktobra 1840. 1. pravi s Homerjem: . . . »besser ein Schweinehirt sein, als über alle Todten gebieten«. Nad mrtvimi pa so gospodovali oni, ki so v mrtvem, umetno in eklektično sestavljenem jeziku hoteli govoriti slovanskim narodom, imajočim vsak svoj živ jezik. Sicer pa priznava Prešeren potrebo nekega skupnega cilja, nekega vzajemnega razumevanja v delovanju vseh kulturnih delavcev Slovanstva, od celote slovanske zahteva on neke moralne zaslombe. On sam se je učil slovanskih jezikov: prevajal je iz Mickiewicza in pisal Vrazu: »Wir erwarten von Dir, dass Du bessere Uebersetzung aus dem grossen polnischen Dichter und zwar ins Slovenische liefern wirst«. V tem njegovem moralnem sočutju s Slovanstvom ga veseli napredek posameznih slovanskih narodov, a pri tem je vsa njegova skrb na strani svojega naroda. Primeri, kako piše Ce-lakovskemu 22. avgusta 1836. 1.: »Der rege Eifer, der bei den Čechen . . . herrscht, erfüllt uns mit Freude und Hoffnung auf eine bessere Zukunft für die Slaven, wir fürchten nur, dass nicht eher unsere Nationalität zu Grunde geht«. Ta passus tudi kaže, da je Prešeren upal v lepšo slovansko bodočnost le na podlagi samostojnega kulturnega dela posameznih narodov. Da se je Prešeren zavedal Slovana, pričajo njegove pesmi. Kako samozavestno in ponosno se glasi v »Vvodu« h »Krstu« verz: »Nar več sveta otrokam sliši Släve.« Toda kot trezen človek je želel poprej, predno je govoril o združenju Slovanov, da bi vsaj potihnili medsebojni boji in razprtije, ki so prva ovira ne samo združenja, ampak tudi vsakega zbliževanja: »De bi nebesa milost nam skazale! Otajat' Kraj na našiga sinove, Njih in Slovencov (Slovanov) vsih okrog rodove, Z domačmi pesmam Orfeja poslale! De bi nam serca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razpertije, In spet zedinil rod Slovcns'ne cele!« A najjasnejše se mi zdi opredeljeno stališče Prešernovo glede slovanskega vprašanja v že navedenem poslednjem (objavljenem) pismu na Vraza (z dne 26. okt. 1840. 1.). Konec je velepomenljiv: »Ich wünsche übrigens nicht nur dem Panslavismus sondern auch dem Panillirismus das beste Gedeihen; glaube jedoch, dass man bis zum Erntetag alles Aufgesprossene stehen lassen soll, damit der Herr (to ttocv) am jüngsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden können. Dein und des Slaventhums In vino Veritas. aufrichtiger Freund. Dr. Franz X. Preshčrn.« Da razumemo vso globok ost in dalekovidnost tega Prešernovega stavka, je treba, da si predočimo razliko takratnega in današnjega pogleda na slovansko vprašanje. Takratni Vseslovani so si bili sestavili teorijo o nekem diametralnem nasprotju, ki obstoji med Slovanstvom in Evropo. Najodločneje so razvili to teorijo ruski slavjanofili. Splošno se je mislilo, da bo Germanstvo in Romanstvo vsak čas dogospodarilo ter se preživelo in izživelo, in da bo zavzelo zdravo in mlado Slo-vanstvo njuna mesta v kulturi. To da bo tisti »slovanski dan«, »slavna slovanska bodočnost«. Umevno je, da je taka teorija stavila zahtevo nastopa celotnega in združenega Slovanstva. Od takrat pa do sedaj se je ta vseslovanska teorija precej obletela. Zgodovina in etnografija sta dokazali, da je tisočletno življenje narodov v njih pogojih in zvezah, dotikah in komunikacijah vprašanje o prekem nasprotju narodov precej zamotalo. In ne gre več za to, da bi se Slovanstvo organiziralo proti Evropi, ampak z nj o, ne gre več za to, da bi se Slovanstvo postavilo germano-romanskim narodom nasproti, ampak dela se na to, da bi usposobil iti v kulturnem napredovanju ob strani drugih narodov. In kaj pravi Prešeren v omenjenem pismu na Vraza? ». . . alles Aufgesprossene stehen lassen . . .« Torej ne delovati s skromnimi človeškimi močmi zoper silo tisočletnega zgodovinskega in kulturnega razvitka. To bi bilo Sisifovo delo in utopija. ». . . damit der Herr (to -av) am jüngsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden können.« Tu imate oni sodnji dan, proti kateremu stremi ves kulturni razvoj polagoma, a neprestano. Sodnji dan bo to za vse narode, in gorje narodu, ki pride kulturno nepripravljen pred sodnji stol, na katerem ne bo sedel niti Romano-German niti Grko-Slovan, ampak — to rav. Torej pripravljajmo narod svoj na ta dan, da ne bo »als etwas Schlechtes ausgeschieden«. Treba je resnega dela v vsakem slovanskem narodu, a ne sanj o vseh slovanskih narodih. To je cel program! Nekaj pesniško-proroškega je v njem, in ne smemo iskati samo Prešernovega hudomušnega humorja v latinskem reku, s katerim je Prešeren zaključil svojo korespondenco z Vrazom, namreč v pripisu: In vino v er i t as . . . . PREŠERNU. ^.ot angel z mečem ognjenim In duše so dvigale jake se, pregnal si mrak, zbujene iz sanj . . . ki ležal je na naši zemlji A duh, ki jih budil je — niso tudi tako težak. streljali nanj ? i , In tvoje srce, globoki tvoj duh, A on je šel po nevesto si apostola dva — tja vrh neba . . . Šla preko meja sta naših Izšel je iz nje, dospel je do nje — v srce iz srca . . . njegova je večnost vsa! E. Gangl. NEZAKONSKA MATI. Črtica. Spisal dr. Fr. Zbašnik. edcl jc tam sam zase . . . Glava mu je bila sklonjena na prsi, in njegove misleče oči so zrle v napol prazen kozarec, katerega je zdajpazdaj zasukal med prsti . . . Pri mizah okrog njega je bilo polno pivcev, mladih in starih, a on se ni menil zanje. Pustil jih je na miru. — Ne tako oni njega! . . . Opazovali so ga, posmehovali se mu, šepetali si o njem . . . »Ali ga vidiš tistega pijanega, zamazanega doktorja ? . . . Kako se ga je nalezel spet nocoj! . . . Glava mu je zlezla že popolnoma navzdol . . .« Pritajen smeh . . On pa je slišal to. Za sodbo ljudi se nikdar ni brigal dosti, in vendar so ga dirnile neprijetno te besede . . . Dvigge se, vzame klobuk in paljco ter odide . . . Luna je sijala ter zagrinjala vse okrog v čaroben, srebrn svit . . . Skrivnostni čar noči mu je segal v dušo, opajal mu srce . . . Počasi, veličastno se je razlegal v stolpu ure udarec . . . »Ljubljanski Zvon« 12. XX. .1900. Luna sije, kladvo bije 49 Spomnil se je teh svojih vrst, spomnil tiste lepe noči, ko jih je bil napisal, in razkošno veselje mu je napolnilo prsi, sladka zavest mu je prešinila srce . . . »Pijani doktor — ha! . . . Kaj mi je za vašo sodbo, kaj mi je na tem, kako mislijo o meni omikani in neomikani nasprotniki moji! . . . One vrste se bodo prepevale, se bodo občudovale, ko ne bo ne njih ne mene, a pričale bodo, da moje življenje ni bilo zaman! . . . In šel je naprej in prišel do svojega stanovanja. Toda njegovega srca se je lotevalo nocoj prečudno hrepenenje, neko tajinstveno ko-prnenje . . . »Ne, domov Še ne . . .« In vrnil se je in šel je drugam-- »Še luč pri njej? — Tako pozno? . . .« Oglasil se je, in vrata so se odprla . . . »Ah, ti tukaj? . . .« In ti še bediš ob tej pozni uri ? . . .« »Čutila sem, da ne bi mogla spati . . .« »Pa tako vesela si . . .« Objela ga je goreče ter odgovorila: »Vesela sem, ker si ti tukaj! . . .« Njemu se stemni lice. Za trenotek ni vedel, kaj bi mislil . . . Je li poželjenje to? . . . Pogleda ji v oči. Ne, to ni poželjivost, kar ji odseva iz njih, to je sama gola čista ljubezen in pa — brezmejna vdanost! . . . Postalo mu je toplo okrog srca. ~ »Pa drugikrat me nisi bila tako vesela —« »Oh, vselej, vselej — o ka bi ti vedel! . . .« »Kaj naj bi vedel? . .< »Kako te ljubim! . . .« In skrila je obraz na njegove prsi . . . On pa je molčal. Nekaj težkega mu je leglo na srce! ... Iz njenih besed je odmevalo očitanje — zaslužno očitanje! . . . Da bi pretrgal neprijetni molk, reče: 1 »In vendar se mi zdi, kakor bi te ne bil videl še nikdar tako hrepeneče . . .« »Prav praviš! Nocoj sem si še posebno želela, da bi prišel . . .« »In zakaj . . .« »Povedati ti imam nekaj — —« »Povedati — meni . . . kaj? . . .« Oklenila se ga je iznova ter začela ihteti na vso moč . . . »Za Boga — govori, kaj ti je . . .« A ona se je razjokala le še bolj in pretresljivo je vzkliknila: »O, zakaj ne moreš biti moj, zakaj ne moreš biti moj!« Nepopisna bridkost je odmevala iz teh besed. — On jo je tešil, tolažil, a srce mu je krvavelo in se krčilo pri tem . . . Ko pa se je bila malce potolažila, mu je zašepetala nekaj na uho, potem pa skrila spet svoj obraz ob njegovih prsih . . . Rdečica sramu ji je zalivala lica in jokala je . . . jokala . . . On je ostrmel za nekaj časa. Na to pa jo je prijel z obema rokama za glavo, pritisnil jo nalahko nase, poljubil jo nežno na čelo, na lice, na ustnice in vstal . . . »Dobro spavaj — lahko noč! . . .« In šel je — s povešeno glavo . . . zamišljen. . . . Po ušesih, še bolj pa v srcu so mu odmevale one pretresljive besede: »Oh, zakaj ne moreš biti moj, zakaj ne moreš biti moj! . . .« Domov prišedši, ni Šel spat. Poglobil se je v svoje misli in misiil je dolgo, dolgo . . . Potem pa je začel pisati, pisati hitro, hlastno . . . Med pisanjem so se mu vsipale solze na papir, a od srca so mu kapale krvave kaplje . . . * »Te moje solze ti naj bodo tešilo!. .« je vzdihnil. »Iz teh vrst boš zajemala tolažbo ti in s tabo mnoga mnoga, dokler bode stal svet!..« Potem se je dvignil in se globoko oddahnil . . . Pred njim je ležala ena najnežnejših, najglobokočutnejših, naj-pretresljivejših pesmi-tragedij, kar jih pozna človeštvo — zložena je bila: „Nezakonska mati". „, PESEM HLflDINE 3. DECEMBRA 1900. JE« gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci. Na nebu je dan, nad gorami je dan, a zarjo zakriva nam jata vran; ona rada bi orle prevarila, za solnce jih osleparila — zaman: sokoli in orli vedo, da je dan! Če solnca ni, odkod to hrepenenje, ki v srcih vročih nam kipi in vre? Odkod v očeh mladini to žarenje, ki dvom in vse pomisleke zatre ? Kar neti nam in giblje vse življenje, to naj kot v jutru pust fantom zamre? O, solnce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo! Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci. Mi gremo, kakor gre vihar, na vrancu-oblaku jahaie, in kadar pade njegov udar, nebo se in zemlja zamaje. O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši: če se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši; če noče laži dvoriti lakaj, je kot drevo, bolehajoče v suši. Glej, smešna krinka, opičji obraz, to boginja svobode je pri nas. A mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci. Kaj? Malo nas je? Preštejte nas! Borilci stoletij minolih — vi klanjate se jim — a oni sede na vzvišenih svojih prestolih? Preštejte nas, preglejte nas: vsi veliki vaši svetniki, vsi naši so sobojevniki! Mogočen plamen iz davnine šviga — vekove preletel je koprne in plamen naš se druži ž njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, ker neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne . . . In v nove zarje ji hlepe oči — tako mladina pesnika slavi! Oton Zupančič. HREPENENJE. Nesmrtnim manom Prešernovim posvečuje Fr Ks. Mcško. tihim, bolestnim vzdihom je Karel Korenčič zaprl knjigo. Bila je to drobna, lično vezana knjižica — poezije Prešernove. »Da, da — dolgost življenja našega je kratka.« — Sepetaje je ponavljal verze, ki jih je ravnokar bral — bral v sladkih in bolnih spominih na nekdanje dni . . . Zagledal se je skozi okno — nekam tja daleč na sinji obzor. Iz pogleda njegovega je sevalo nekaj globokega, nekaj tajnega, neka velika bol in neko veliko hrepenenje . . . Crez nekaj trenotkov je vstal. Stopil je k oknu ter se naslonil na polico.] Pogled mu je spet vzplaval v daljavo, tja proti veliki, žareči solnčni obli, ki je visela nizko nad triglavskim pogorjem. Nad veliko lučjo so se zibali tanki oblaki, ožarjeni z rdečim, malone krvavim svitom. Isti svit je bil razlit po vsem gorovju, po vsem golem, razkosanem skalovju. Vrhovi lesov tam onkraj vaških travnikov gore, črez travnike same pa se je razprostrla že temna senca. Vaške koče se bele; od stekel okenskih pa se z blestečim sevom odbijajo snopi luči . . . Tam na hribu nad gozdovi pa zamišljeno sanjari stari grad Strmec . . . Zunaj je pomlad, prvi dnevi maja meseca. In vse živi, vse cvete. Malone vidno se v slednji travici pretaka in giblje bujno življenje, ono mogočno življenje, ki klije in kipi in puhti iz oživljene zemlje materinskega naročja. In vsak listič črešenj in jablan in češpelj pred hišo trepeče ves blažen v novem, zdravem življenju . . . »Ah — kako krasno — krasno!« Kakor otrok se je razveselil. A ker se je vznemiril, ga je posilil kašelj. In ta kašelj je bil otel, suh in globok. Nezdrava rdečica mu je pri tem zalila lice. ♦ Takoj se mu je zresnil- obraz. Z drobno, koščeno desnico si je pogladil dolge kodre, ki so se mu vsipali na čelo. In zamišljeno in otožno zroč tja venkaj v mlado prirodo božjo, je Šepetal: »In pomlad mine — in cvetje se ospe ... in listje odpade . . . In vse bode spet mrtvo! . . . Vse lepo in krasno mine in izgine tako hitro . ... in tudi življenje naše odbeži tako naglo . . .« Kakor utrujen je sedel na stol/A "pogled mu je Še vedno plul tja v sinjo daljavo in tja gori na grad. nad zavaŠkimi lesovi. In v tem pogledu je venomer sevalo ono veliko in globoko koprnenje. * Oče Karlov je bil organist. Bil je zelo mehka duša in dovzeten za poezijo prirode, za poezijo glasbe in vobče za lepo in krasno.1»j Ta svojstva so "prešla na sina in z večjo omiko so se v njem še bolj razvila. Karel je bil že od, mladosti rahel in nežen. Nrav njegova je bila mehka kakor soj lunin. Vsak vtisk se je globoko začrtal v njo, in različna čuvstva so drhtela v njej kakor v nežni struni — zdaj skladno, a često tudi v nesoglasju. Dostikrat pa je hipoma sklonil kodrasto glavico na prsi: — ni mogel več brati — srce mu je bilo prepolno, preveč vzneseno ali užaloščeno. In tedaj je prisluškaval le tihemu šepetu gozdnemu. In iz tega šuštenja so mu zvenele v dušo čudne pravljice in bajke. Bilo mu je, kakor bi božanstvene Poezije nevidna roka po vsem gozdu pletla svojih pravljic tajne koprene in kakor bi tudi srce in dušo njegovo vpletala v te čudovite nitke ... In dihanju vse prirode božje je prisluškaval — in tudi v tem " mirnem, vsevečnem dihanju je čutila duša njegova skrivnostne glasove . . . In srce mu je postalo otožno, in duša mu je vzplavala nekam v neznane daljave. In tam je nekaj iskala . . . iskala . Leta so hitela. Vesel je bil redkokdaj. Smejal se je malo in nikdar ne iz vsega srca in iz vse duše. Za smeh njegova duša ni bila ustvarjeva. To dušo namreč in srce Karlovo in vse njegovo bistvo je tekom let proniknila neka temna slutnja o nečem velikem, skrivnostnem, kar bi človeka osrečevalo in povzdigovalo, Če bi mogel najti to Čudo. A on ga še ni mogel najti, ni ga še popolnoma umeval in spoznaval. Le ona velika slutnja ga je prešinjala, in mogočno koprnenje pogrešitvi one skrivnosti. Res, tuintam mu je Šinilo v meglo, ki je zakrivala ono veliko skrivnost — liki blisk med temne oblake — neko jasnejše spoznanje — In tedaj je zahrepenel po nekem novem življenju, po neki novi sreči . . . A ni bilo prave iskre, ki bi mu razžarila tmino, ki je še ovijala njegovo dušo. In poti ni poznal k novi sreči, k novemu življenju. In kaj da je ta sreča, in kakšno da bi naj bilo to novo življenje — tudi tega ni vedel. Le hrepenel je po njih . . . hrepenel . . . % Nekoč pa se je ona megla dvignila, in Karel je spoznal cilj in smer svojega hrepenenja . . . Bilo je v lanskih počitnicah. Na grad, na Strmec, je kakor vsako leto tudi lani prišla gospoda iz Trsta. Z gospodo je lani prvokrat prišlo mlado, petnajstletno dekle, nečakinja grajščakova in hčerka pomorskega kapitana, Helena Potočnikova. Karel je tuintam z bistriško elito — z župnikom in učitelji — zahajal na grad. Večkrat se je z grajskimi sešel tudi kje v lesovih pod gradom. V gozdih je iskal zdravja. Že lansko leto je namreč bolehal na prsih. V lesovih pa, ki jih je ljubil že od mladosti, se je čutil jačjega in boljšega. In zato je vedno blodil pod njih temnimi vrhovi in vejami. In tamkaj se je često sešel posebno z grajsko mladino: — z dvajsetletno Emo, devetnajstletno Štefanijo, z bratom njunim Edu-ardom, in z malo Heleno. In spremljal jih je na izprehodih. Vsi so mu izzavoljo njegove malone ženske nežnosti in zaradi njegove mehke narave bili prijazni in naklonjeni. Posebno ljubeznjiva je bila z njim Helena. In duši Karlovi je bila njena prijaznost blagodejen lek. Kako rad je poslušal njeno mehko govorico, njen zvonki smeh! In njeni nedolžni, a vendar tako globoki in vdani pogledi kako globoko so prodirali v dušo njegovo! Ze ko je prvič stal pred njo — pred to devo, ki je bila še napol otrok — že tedaj je čutil pri pogledu v njen skladni, mehki obrazek, obrobljen z gloriolo svilenih zlatih lasec, neko čudno tesnobo v srcu. In ko je videl, kako se tudi njene velike in čudovito modre^ oči prijateljski in prijazno, a obenem nekako vprašujoče vpirajo vanj je zadrhtel, in lahna rdečica mu je šinila v bledo, belo lice . . . In od tedaj je tako rad gledal v te oči. — In pri teh pogledih mu je polagoma postajala jasna ona velika skrivnost, ki je do tedaj ni mogel razvozlati. Spoznaval je, po čem da je hrepenel ... ali ne po vdanem, ž njim čutečem srcu ? Ali ni bila skrivnost, ki je ležala zastrta z meglo v njegovi duši — a ni bila ta skrivnost velika skrivnost ljubezni? ... Ta skrivnost se mu je torej odgrnila. Karel je čutil pri tem spoznanju neko sladko, omamno srečo. In po cele dneve je spet posedal po gozdih ter sanjaril o Heleni in o sreči in ljubezni. A vse to mu Še vendar ni zadovoljilo in umirilo duše. Ta je Še hrepenela in koprnela in drhtela — a po čem še? Včasih je opazil v očeh Helenenih nekak čuden izraz. Bil je kakor izraz hipne otožnosti in kakor izraz bolnega sočutja. In to ga je žalostilo in vznemirjalo — ne sicer sočutje samo, a vzrok sočutja: njegova bolezen, njegovo počasno hiranje. Dozdevalo se mu je, da ga ta loči in oddaljuje od Helene. Nekega popoldne je ležal za grmičevjem v bližini gozdne poti. In tedaj sta prišli mimo Ema in Helena. Ne sluteč, da je kdo v bližini, sta govorili povsem glasno. In Karel je slišal, kako je Helena z nekim materinsko resnim glasom menila: »Leniča, ti pa si res vsa zaljubljena vanj!« »Da — prav rada ga imam ... a saj ga imamo vsi radi . . .« »Gotovo . . . a ti . . .« »Ne, ne — veš, meni se dozdeva, da to vendar ni prava ljubezen . . . Glej, Karel je bolan . . .« Helena je govorila te besede z nekim Čudnim, zamišljenim in bolnim naglasom, ki Karlu še sedaj zveni v duši. »Da, bolan! In ata pravi, da bo težko okreval.« »Ubogi Karel ... A glej, Emica — to je ravno . . .« Gospodični sta se oddaljevali. Karel ni več razločeval posameznih besed. A že tega, kar je bil slišal, je bilo dovolj. Vroče, od bolesti zardelo lice je pritisnil na prožni, hladni mah. In zaihtel je in zaplakal kakor malo dete. Vsa njegova duša je plakala — ihtela je v mogočnem, prekipevajočem hrepenenju po — zdravju, po življenju — po življenju in ljubezni sreči . . . Od tedaj se je Karel bolj ogibal grajskih. Posebno se je odtegoval Heleni. A navzlic temu ali nemara ravno zaradi tega je še bolj hrepenel po njej. Velik plamen se je razžaril v njegovi duši. In Karel ga ni mogel več udušiti. Ono hrepenenje, ki je bilo poprej mehko in nekako megleno in neizrazito, je postalo sedaj, ko je našlo določen cilj, gigantsko in vroče. Obenem pa je bilo za Karla grozno mučno, naravnost uničujoče, ker cilj tega hrepenenja je bil malone nedosegljiv. A dasi je hotel bežati pred Heleno, jo je vendar moral videti. In zato je brez miru in počitka blodil po gozdovih ter čakal, da jo kje vsaj od daleč zagleda. In ako je v daljavi med drevjem zazrl njeno vitko, drobno postavo, ali če je nemara nerazločno zaslišal njen zvonki smeh ali mehko zvenečo govorico — ah, kako mu je tedaj burno zatripalo srce, kakor bi mu kanilo razgnati prsi . . in kri mu je kakor vroča lava zaplala po žilah, in bledo, prozorno lice mu je zardelo, in oči so mu zablestele v neodoljivem hrepenenju ... In nepremično je zrl za vilinsko devo, dokler mu ni izginila iz vidika . . . Potem pa je legel na mah. In vročo glavo je pritiskal na mrzlo, brezčutno zemljo. In z rokami je grabil za bolne prsi, hoteč udušiti kašelj, ki ga je posiljeval, in hoteč umiriti drhteče srce in globoko in veliko koprnenje njegovo . . . * Grajski so se pripravljali na odhod. . . . Bilo je popoldne. Dopoldne je bil Karel še v gradu. Šel se je poslavljat. — Slovo s Heleno je bilo kratko. A v istem kratkem hipu, ko mu je deva podala prožno desnico, je zapazil Karel v njenih očeh nekaj kakor neko tiho prošnjo. A on je ni umeval. — Popoldne je šel v gozd. Precej ob kraju gozda je sedel na velik panj. Odprl je knjižico, ki jo je prinesel s seboj — bile so Prešernove pesmi. Hotel je brati, a ni mogel. Res, tuintam je prebral nekaj granesov. A ni jih prav umeval, ni se mogel zaglobiti v nje, dasi se je sicer vsa njegova duša potopila v te nesmrtne verze. »Ah, nemara jih nikdar več ne vidim!« — Te besede, ki sijih je izgovoril na tihem, ko je odhajal dopoldne iz gradu — te besede so mu neprenehoma zvenele v duši. In duša njegova je bila žalostna, da bi zaplakala, da bi umrla — ker ta duša je z gigantsko močjo hrepenela po njej — po Heleni . . . Hipoma zasliši za seboj lahen Šum. Okrene se — dva koraka strani od njega je stala — Helena. Njene modre oči so se nekako sramežljivo vpirale vanj . . . »Iskala te je!« — Kakor blisk je šinila ta misel Karlu v glavo. In zatrepetal je — od sreče, blaženstva in bolesti . . . »Ali Vas motim, gospod Karel?« »O, prosim — nikakor!« — Od velike razburjenosti je govoril z drhtečim in komaj slišnim glasom. Tudi Helena je bila vznemirjena in razburjena. Dozdevalo se je, kakor bi ne vedela prav, kaj naj govori. In zato je vprašala: »Kaj čitate!« »Prešerna.« »Prešerna? — Dovolite!« In njena drobna ročica je segla po knjigi. Odprla je knjigo. Slučajno je naletela na sonet »Memento mori«. In čitala ga je napol tiho, mehko in nežno izgovarjajoč posamezne besede. Karel pa jo je gledal in poslušal. In v njegovi duši se je vršil isti trenotek čudovit proces. »Dolgost življenja našega je kratka--« je čitala z nežnim glaskom, kakor bi zvenela jn pela kje v vrhovih skrivnostna srebrna struna. Kakor še nikdar je isti hip z neizrazljivo močjo pretresla Karla velika resnica teh besed. Nekaj novega, nekaj do sedaj ne popolnoma umevnega se je s popolno jasnostjo odgrinjalo pred njim. Z neodoljivo bolestjo je spoznal neovrgljivo in neoporečno usodo svojo, da je namreč tudi njemu začrtana kratka pot življenja. Čutil je, da je resno bolan, in da nikdar več ne ozdravi. In tukaj pred njim stoji bitje, kipeče bujnega življenja, poosebljena spomlad, kakor bajno dete nebeške Poezije, osvetljeno s čarom malone nadzemskim. In on ljubi to devo ... on hrepeni po njej . . ! Ah in on čuti, da zija med tem krasnim cvetom pomladnim in med njim velikanski prepad. In ta prepad je nepremostljiv, ker je nepremostljivo brezdno med živimi in — mrtvimi . . . A vendar je hrepenel z vso dušo, z vsem srcem, z vsemi mislimi, z vsemi močmi, z vsem svojim bitjem, da bi mogel premostiti ta prepad, da bi mogel izpolniti to brezdno, da bi mogel tja prek tja prek k pomladi, tja k življenju, tja v sveti, nebeški raj svojih misli in sanj svojih . . . Helena je zaprla knjigo. »Krasno, — a kako žalostno - kaj ne, gospod Karel?« Pogledala mu je v oči, vprte v njo z onim velikim koprnenjem. Prvi hip se je zavzela, malone prestrašila ob njegovem pogledu. A ta izraz je takoj zamrl v njenih očeh in na njenem licu. Molče so se pogreznili tudi njeni pogledi v njegove oči. Bilo je, kakor bi mu hotela ž njimi pronikniti v najtemnejšo globino duše, v najskrivnejši njen kotiček, da poišče tam skrite misli in želje njegove. In polagoma je tudi v njenih očeh zalesketalo nekaj nenavadnega, nekaj skrivnostnega. Ali ni tudi v tem krasnem odsvitu njene idealne duše zatrepetal neki ogenj, neko toplo koprnenje . . ? Hipoma se je ozrla nekako prestrašeno. »Moji me gotovo že pričakujejo.« — Govorila je tiho in nervozno . . . Stopila je bližje k njemu . . . »Gospod Karel, pazite nase, ne trudite se preveč, da do drugega leta ozdravite ... Za sedaj pa: Z Bogom . . .« ' Nagnila se je k njemu." In predno se je Karel prav zavedal, kaj se godi ž njim, je čutil na licu njen topli dih, mehki njeni lasci so ga nalahno pobožali ... in njene ustnice so se dotaknile njegovih ... Mehanično je dvignil roke. Objel jo je ob pasu ter jo z vso močjo privil .nase. Se enkrat so se strnile njune ustnice . . . »Dovolj!« — je šepetala deva nekako prestrašeno ... In izvila se mu je iz objema. »Z Bogom ... in na svidenje drugo leto — v zdravju.« Odhitela je . . . Tam ob robu gozda je Še za hip postala ter se ozrla. Z belo roko mu je zamahnila v zadnji pozdrav. Karel pa je nepremično — liki marmornat kip — stal na istem torišču. Zrl je za njo. Hotel je dvigniti roke, jih iztegniti za devo . . . hotel je zaklicati, jo poklicati nazaj — a ni mogel. Bil je okamenel, onemel . »Kaj je bilo to?« - je nekako težko in nejasno pomislil, ko mu je Helena že izginila. Z drhtečo roko se je prijel za čelo, orošeno s potnimi kapljicami . . . »Kaj je bilo to . . ?« In neki daljni glas je odgovarjal duši njegovi: »To je bilo življenje, ki je odhajalo od tebe. To je bil poljub življenja, zadnji poljub, poljub v slovo ... In zatem pride smrt. In njen poljub bo mrzel in leden — tudi poljub slovesa — slovesa od sveta in življenja . . * Drugo jutro so grajski odhajali. Karel je že čakal pri oknu ter zrl doli na cesto, oddaljeno par sto korakov. Ko so se pripeljali mimo, je videl, da se je Helena ozrla gori na njegov dom ... A kočija je bežala; kmalu je izginila za gričem pod vasjo . . . Karel je naslonil glavo ob steno. S suhimi, motnimi očmi je zrl tja v tiho jutro. V globini oči pa mu je nemirno vztrepetavalo in drhtelo ono veliko hrepenenje . . . Ah, čutil je, da je ne vidi nikdar, nikdar več! . . . * Črez dva dni je odšel tudi Karel. — V mestu je imel učenja dovolj. A tudi duševni napor ni mogel zamoriti velikega hrepenenja njegovega srca. Nasprotno — postajalo je vedno večje in močnejše. Ah, ti leni megleni jesenski in brezkončni zimski večeri — koliko je pretrpel za njih! — Večkrat se je spominjal ljubečih besed Heleninih,'naj se čuva, da ozdravi. In tedaj je nekoliko popustil pri učenju. Ako si duše ni utrudil z delom, se mu je s tem večjo močjo zbudilo v njej koprnenje. In tudi to ga je uničevalo in morilo. Da bi zadušil te mučeče ga glasove, je spet delal. In tako je šlo venomer: Delo in hrepenenje — hrepenenje in delo. In Karel je hiral in pešal. — Nekoč je v najhujšem obupu pisal v Trst Heleni. V vednem upu in strahu so mu od tedaj potekali dnevi. Hrepenel je po odgovoru, a drhtel je pred dnevom, ko nemara dobi kako pisemce. A ni ga bilo — golobčka z mladiko oljikino . . . In Karlova duša se je bolj in bolj potapljala v brezbrežnih ve- letokih svojega visoko naraslega hrepenenja . . . * In ko je prišla pomlad, so ga zdravniki poslali k materi na dom. Naj gre domov, da umre pri svojih, pri materi — so mislili na tihem . . . In tukaj ga sedaj živi krasota prirode božje in čitanje verzov in poezija spominov na prošle dni in njegovo veliko hrepenenje, ki mu še ne da leči v grob. A ta ogenj, ki ga še ogreva, ga obenem žge in uničuje. Karel čuti, da je že blizu njegov veliki dan. A on še hrepeni po življenju, po zdravju, po ljubezni, po sreči, po — Heleni . . . A vse zaman! Luč življenja pojema — olja ni več. In ona, ki bi mu ga [nemara mogla še malce priliti — Bog ve, kje je. In ali se pač še spominja njega, ali še misli kdaj nanj in ali misli nanj — z ljubeznijo . . In ako po leti pride na Strmec, najde spodaj ob cerkvi svež grob. In priprost napis na lesenem križu ji bo povedal, da tukaj počiva dijak Karel Korenčič, umrl v cvetu življenja — s sedemnajstimi leti . . . A kratki napis ji ne bo mogel povedati, da je oni, ki spi pod njim, legel v grob z nemirnim srcem, z mnogimi neizpolnjenimi željami — z ncuteŠenim koprnenjem po — življenju, po življenja sreči . . . z neutešenim hrepenenjem ravno po njej — po Heleni . . ! A nemara bo Helena tudi brez kakih besed čutila vse to. In tedaj mu nemara v spomin zasadi na grob belo lilijo ali plazeči zimzelen ali žalobni mak ali krasne modre potočnice, ki jih Karel tako ljubi, ker ga spominjajo njenega imena. Tedaj morda tudi njena duša prodre v veliko resnico besed pesnikovih, da je dolgost življenja našega le kratka... In tedaj nemara zaplaka tudi ona na grobu njegovem — zaihti po njem, po Karlu, zaihti za svojim lastnim življenjem, ki poteka tako naglo ... In tedaj nemara poklekne na nemi grob ter ga vpraša v bolnem sočutju v neutešenim hrepenenjem Karlovim: »Ali so pač upokojile to srce trpeče groba globine?« Ah, vprašanje brez odgovora in brez — pomena! . . . PREŠERNOVA ŠE NENATISNJENA FESEH IN DRUQO. Priobčil dvorni svetnik in vseučiliški profesor dr. Gregor Krek. red nekoliko leti sem imel med svojimi slušatelji jako nadarjenega in za slavistiko posebno vnetega Poljaka dr. Maksa Gumplöwicza, ki se je bil kmalu pridobil častno ime tudi po svojih bistroumnih in temeljitih znanstvenih razpravah, katerim predmet so bili zlasti problemi iz starejše poljske zgodovine. Po dovršenih študijah je bil hitro dosegel mesto lektorja poljskega jezika in slovstva na dunajskem vseučilišču, a jedva nastopivšemu to mesto, mu je življenje tako zamrzelo, da se je usmrtil. Med drugim se je jako zanimal za svojega rojaka Korytka, in posrečilo se mu je bilo dobiti v roke njegova mnogobrojna pisma do svoje rodbine v domovini. Bil je to precej obsežen, zvečine rokopisni zbornik, kateremu se je na prvi mah poznalo, da je bil desetletja shranjen v sila vlažnem prostoru, kajti bil je že skoro docela trhel, in miši so ga bile tako objedle, da je ob krajih bilo celo dosti pisanega odpadlo. Ta zbornik je pa imel poleg omenjenih pisem še marsikaj drugega za nas Slovence kolikor toliko zanimivega. Najbolje zanimiva pa utegne biti dozdaj Še nenatisnjena, a za natisk jedva namenjena pesem Prešernova, zapisana in podpisana po pesniku samem. Priobčujem jo do pičice prav tako, kakor jo je Prešeren zapisal sam brez naslova, samo da sem bohoričico zamenjal z današnjo pisavo. Ta pesem slove tako-le: /XJn dan si začela, Otrök pred, cvetčt', Že röz'ca si cela, Si hvala deklčt. Mladčnče že vnčmaš Z nevarnim' očmf, Jih R6z'ki prevzemaš, Ji delaš skerbf. — Des' vfnčik je kisel, Z vodico nalft, Zaljubljena misel Jih vodi ga pit. Krog Tebe slepäri Se škric iz štacun, In dohtar ta stari, Osküben kopun. Ofcfrčik se vstavi, Te praŠa od kod Skrivej Te pozdravi z kanclfje gospod. Klobuka ne vzdigne, Se mödro deržf, Z očmf le pomfgne, Sc ljüb'ce boji'. Ljubčzni se braniš, Je lepa b'la vččrej, — Al' danes več ni. Predolgo ne zbčrej: Čas, Pepca! hiti. — Nje moči si ktfs, Ti druge le raniš, Jih v6diŠ za nös. 23. dan Maliga Travna 1836. Dr. Prefhern s. r. Primerjati svojega prepisa z izvirnikom nisem več mogel, kajti ves ta rokopisni zbornik z vsemi rokopisnimi in tiskanimi prilogami je ob smrti ali morda že pred smrtjo omenjenega duhovitega mladega poljskega učenjaka izginil, da nihče ne ve kam, in je tudi do-gnano, da ga lastnikom rekše sorodnikom Korytkovim ni bil več vrnil. To dejstvo mi pa že samo ob sebi nalaga dolžnost, da obenem na tem mestu kratko poročam o vsebini drugih prilog, kolikor bi utegnile biti za nas vsaj nekoliko zanimive. S Prešernovo roko so napisani ti-le, nekaj že natisnjeni, nekaj pa še rokopisni njegovi proizvodi: vi. »Die Geliebte und ich«, iz 1834. leta. Wenn sie einstens meinen Namen in den deutschen Gauen nennen, Dich ein zierlich Ilcrrlein fragt: ob Fräulein auch den Dichter kennen? Sag ihm dann die stolzen Worte, sag sie ihm nur ohne Scheu, Dass ich alles, Held und Dichter, nur durch dich geworden sei. Sag ihm dann die schöne Mähre, wenn das Männlein sie versteht, Von dem Geist der ew'gen Liebe, der durch alle Welten weht. Der die Herzen rasch entzündet zu der schönen grossen That, In der Zeiten Furchen säet eines schönern Lebens Saat! Wenn sie dann um deinen Namen, Heissgeliebte mich befragen, Solches dem Pygmäenvolke will ich gleich zur Antwort sagen: Freiheit, meines Herzens Dame! — hui was senkt ihr eure Augen, Taugen sie nicht, aus der Sonne selbst den Strahlenquell zu saugen ! Freiheit, meines Herzens Dame! nimm mein Leben, all mein Gut, Hab'n sie dich mit Koth besudelt, rcin'ge dich in meinem Blut. Freiheit, meines Herzens Dame! fall ich, drück mein Auge zu, Send mir schöne lichte Träume, in des Grabes stille Ruh. ' J2. »In der Gesellschaft«, iz istega leta in z dostavkom: abgedruckt. Sass ich da im bunten Kreis Und träumte still und träumte lang Inmitt' von Lust und Scherzen, Von allem Hohen, Schönen, Da ward's mir oft so glühend heiss Von Heldenthat und Hochgcsatig Im Kopfe und im Herzen. Und süssen Liebestönen. V®m edlen Mann, der sich so gern Hinopfert für das Ganze, Und von des Hochvcrdienstes Stern, Der glüh't im ew'gen Glänze. Und wie der Menschheit Bild da stand So schön vor meinen Blicken, Da fasst' ich nach des Nachbars Hand, Sie an mein Herz zu drücken. Wie blickte der mich staunend an, Schrie: »Herr, sind Sie bei Tröste?« Was sucht' ich auch beim armen Mann, Was rüttelt' ich am Roste? ^3. Sonet brez naslova z dne 21. malega travna m. 1837. leta. Du spieltest, spielst noch; denn die Töne, die erklangen, In denen sich ergoss ein Meer von Melodien, Die hält die Seele fest, lässt keinen mehr entfliehen, Mich zwingen sie zur Huldigung, der ganz unbefangen. Dein Händchen flog dem Zephyr gleichend, der die Wangen Der Blumen küsst, weckt Blüten im Vorüberziehen. Du spieltest, jeder Kummer musstc von uns fliehen, Dem Herzen war ein neuer Frühling aufgegangen. Zum Herzen sprach dein Spiel, zu ihm die holden Mienen, Denn deine Anmuth wusstest du so zu entfalten, Dass die Gestalt den, wen das Spiel nicht, festgehalten. Ein hehres, himmlisch Wesen hast du mir geschienen Und immer fort glaub' ich dich noch vor mir zu sehen: Dein Spiel, das lehrte mich der Sphären Klang verstehen. 4. Že davno znani sonet »An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten«. V prepisu mu nisem odločil nobenega prostora. ^5. Tudi že znani sonet z akrostihido »An Pauschek und Stelzich (Prim. »Ljublj. Zvon« XVII. 123 in 377; XVIII. 188 in 255), za nas zdaj samo še v tem zanimiv, da raztolmači besedi »Chorwölfe« in »Christlich« kolikor moči naravno. Konec tega soneta (Gl. »Ljublj. Zvon« XVIII. 188) se namreč glasi: Beseda »Chorwölf« ni vsa podčrtana, ampak samo začetni so-glasnik, in prav tako je podčrtan ta soglasnik v besedi »Christlich«, zapisani pod sonetom z jako značilno Prešernovo opazko: Der letzte Nur in Tönen mag sie gern Alles, was sie will, verschönen. Tück. Zähmt euren Muth, auf dass .euch nicht ereile Ihr Wurf, ich warne euch in guten Stunden, Chorwölf! euch wird Lykambes Tod zu Theilc. ■Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. 50 Vers lautete in dem der Censur (podčrtal sem jaz) vorgelegten Exemplare: Christlich: euch wird Lykambes Tod zu Theile. Tudi pod tem sonetom je Prešernov lastnoročni podpis: Dr. Prefhčrn. v Poleg gori navedene Prešernove slovenske pesmi je zapisana še pesem, ki ima v njegovi zbirki iz leta 1847. naslov ^evcu«. Inačic tu nobenih ni, samo da je tu pesmi naslov ne »P6vcu«, ampak »Oserčenje«. Pač pa je »Napis na Čopovem grobu« precej različen in pesniški dosti manje dovršen od onega, ki ga poznamo iz Jurčič-Stritarjeve (str. 248) in Pintarjeve (str. 229) izdaje Prešernovih poezij. Doslovno se tu glasi: /ISlo-včncam« naslovljene, katero slove tako-le: Le ptujkam b'le so vdane Krajncov množ'ce, Cvetlice naše poezije stälc, Do zdaj so vfcrh snežnikov redke rož'ce, Obdajale so vtferjene jih skäle. Dr. Prešerin. Obsežna ta pesem se začenja tako: Nebd Slovšnstva krog in krog je jasno, Viharji jezni silni so vtihnüi, In kal poganja sčme čvfcrsto, krasno, Ki vnukam sprčdniki so ga sadili; Modrica vdbi s pčtjem h pStju gldsno Sinove Släve, de bi jo častili, Stebrfe Slovčnstva stäre de b' podpferli, Pod tčžo ptüjo de b' se ne podčrli. Zraven je doslovni prevod te pesmi z naslovom: »An die »Slowenen« z podpisom »Milko«. To pa ni, kakor bi se utegnilo ugibati, Emil Korytko, marveč psevdonim slovenskega pesnika, ki je znan tudi kot Pros t o si a v Milko n. pr. po pesmi »Sava in Slovenka« v »Illyr Blatt« 1840 št. 23. Tedaj je slovensko in nemško besedilo one pesmi njegovo. Ze pravopis kaže jasno, da je bila pesem natisnjena v nekem hrvaškem časopisu, najbrže v Gajevi »Danici ilirski«, kar se mi zdi še najbolje resnici podobno. Za to pesmijo je nameščena brez podpisa v metelčici pisana pesem »Poželenje«, napol narodna, napol umetna, kakor bi vsaj jaz sodil. Naj dobi tudi na tem mestu malo prostora. (Metelkovo žabico sem zamenjal tu z tam z e]tmy kakor je besedilo naneslo.) Zdej ti pismo bom pisava Zraven bom solze brisava, Kedcr se z željami k teb' podam, Vse veselje le per teb* imam. Kam se hočem oberniti, Ni veselja s'cer dobiti, Oh moj Loj za! Lojza! kaj storiš, V sredi moj'ga serca ko živiš! Kamer sama sem stopiva, S solzami stopinje sem obliva. Ko si ti slovo od mcnfc jemal, Meča dva si mi v serce djal. Al' se druga je ti vdava, N'kol' ne bom jez druj'ga zbrava; Ali ta nabrušen zbeljen mcČ Mora tud' skoz' tvoje serce teč'. V scrcc rožo sem vsadiva, Le s solzam' jo bom obliva, Ko b' bil ti v kraj sveta skrit, S samim sercam te dobit'. Kakor drugod tudi v tej pesmi v pisavi nisem ničesar izpre-menil; prepisal sem jo kakor vse druge diplomatično točno. Pisatelj torej piše »brisava«, »obliva«, a tudi »jemal«, »djal«, — je tedaj nedosleden v svojem pravopisu, kar se nekod v nas prav danes tudi dogaja. Za temi pesniškimi proizvodi sledi pismo iz Ljubljane z dne 27. suŠca mes. 1832. leta, v katerem nekdo obširno govori o Jarni-kovem delu »Versuch eines Etymologikons der slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich, Klagenfurt, 1832«. Menda se ne motim, ako proglašam za pisatelja tega pisma Čopa, kajti vsa vsebina te razpravice meri nanj. Zabeležil sem si samo, da pisatelj m. dr. popolnoma prepričevalno razlaga naš glagol »pečati se« iz italijanskega pacciare, impacciare, impacciarsi ter da je prav tako besedi »sitnež« zasledil pravi izvor. Vse to in temu podobno je jezikoslovno razglabljanje, kateremu kos je bil takrat v Slovencih poleg Kopitarja samo še Čop. V zborniku se nahajajo dalje še nekatere stvari dr. J. Zupana brez posebnega pomena in jedva srednje slovstvene vrednosti. Več tega drobiža je bil priobčil v časopisu »Illyrisches Blatt«, osobito kolikor je pesmi -prigodnic v njem. Potem sledi »500 slovenskih pregovorov« kot priloga časopisu »Illyrisches Blatt« iz leta 1832. Št. 11. z dne 17. sušca meseca in poseben list v 12°, na katerem je natisnjen sonet »Resignation« (Aus dem Pohlnischen [sic!] des Adam Mickiewicz) slTPreŠernovim podpisom. Vse kaže, da je ta sonet ponatisnjen iz kakega almanaha, katerih je takrat v našem cesarstvu vsako leto precejšnje število prihajalo na dan. — Za tem so uvrščene »Pesmi za brambovce« z letnico 1809 (vsega ena pola s predgovorom) in za njimi drobni hrvaški leposlovni proizvodi izza početka takozvane ilirske dobe. Tudi se nahaja v tem zborniku slovstvenikom obče znana imenitna presoja velikega Češkega pesnika Fr. Lad. Čelakov- J skega Kastelčeve Kranjske Cbelice in osobito Prešernovih pesmi v časopisu Musea Kralovstvi Českčho. Razen navedenih stvari je shranjen v zborniku Praški časopis »Ost und West« iz 1838. leta, štev. 58, 63, 89, 90 in 93 z vsebino iz Korytkovega peresa, potem »Illyrisches Blatt« iz istega leta Št. 25 in 30 in dva tiskana lista Korytkova z naslovom: 1. Den Freunden des Slawenthums in Krain; ein Slawe aus Norden. Laibach 10. Juni 1838. 2. Slowenische Volkslieder aus Krain (Slovenske pesmi kranj-skiga naroda). Laibach 26. Juli 1838. Oboje je ponatisk iz omenjenih nemških časopisov. L/Še na nekaj mi ni pozabiti, kar bi na prvi mah utegnilo dokazovati intimne razmere med Čopom in Korytkom. V zborniku so namreč dobili mesto tudi Čopovi izvirni dekreti (ne prepisi), s katerimi je bil imenovan za gimnazijskega profesorja v Dubrovniku, na Reki, v Lvovu in v Ljubljani med letom 1820. in 1827. Toda ona slutnja je le navidezna, kajti Čop je utonil v Savi dne 6. malega srpana mes. 1835. 1., a Korytka takrat, kar danes točno vemo, ni še bilo v Ljubljani. Pač pa je taka prijateljska vez vKorytka združevala s Prešernom, kar sklepam osobito po tem, da je v zborniku toliko lastnoročno pisanih pesmi Prešernovih in med njimi tudi ena, ki že s početka ni bila za širjo javnost namenjena. Ne dvojim tedaj, da je dobil Korytko one Čopove imcnovalne dekrete iz Prešernovih rok. Konči mi je omogočil ta zbornik dodobra določiti rojstno leto Korytkovo ter leto njegovega dohoda v Ljubljano. Zadnji čas je bil prav »Ljubljanski Zvon« vnovič sprožil to vprašanje (prim. XIX. 468—472) in je slednjič tudi srečno rešil, kakor bodo osve-dočile naslednje vrstice. V tem oziru je posebno važen in odločilen v tem zborniku pri Blazniku v nemščini dne 1. svečana mes. 1839. 1. natisnjen pogrebni list, v katerem javlja Bogustaw Korczek Horo-dynski v svojem in v imenu roditeljev preminolega žalostno vest, da je Emil Korytko, sin vlastelina Stanislawa Korytka iz Galicije, dne 31. prosinca mes., zvečer ob devetih, v 2 5. letu svojega življenja, za vročinsko boleznijo mirno v gospodu zaspal. Korytko se je tedaj porodil 1813., a ne 1810. leta ter je došel kot politični pro-gnanec početkom 1837., a ne 1834. ali 1835. leta v Ljubljano. NENATI5N JENI PREŠERNOVI STIHI IZ ELIZIJA. Svetu. Tebi sem posvetil dni življenja, srce svoje tebi daroval, ti za to pa kupo si trpljenja v roke vtrujene mi dal. Petrarki. Kdor iz dušne globočine v pesmi lije srčne glase, slave mu spomin ne mine večne čase. Usoda. Ko vživati začneš sadove truda, zagrne zemeljska te gruda. Težko življenje. Nerazumen sem preživel dni, ki na zemlji mi nebo jih dalo . . . Težko, težko se pri vas živi, oh, Smoletov, Čopov je premalo. Lavra Juliji. Spletla je usoda najini imeni v zvezi tesni tesni: jaz v Italcih, ti pa med Sloveni boš živela v pesni. Zataja. Sebe samega zataji, živel boš ko v rajil Dve čestitki. Prišel baš Levstik k meni je smejč, — podal v pozdrav mi krepko svojo roko — »Čeprav popravljal tvoje sem vrstč — ne Štej mi v zlo pregrehe te — . se klanjam danes ti globoko«. Prišel je za njim čestitat Kette, — družba naša mu ugaja — mojim slične zlaga mož sonete, v kras zamaknjen raja. Resignacija. Brani človek se ko spehana žival, dokler je mogoče, a otrpne, ko je muk dovolj prestal, naj godi krog njega se, kar hoče. Dagarinu. Reverendissime, le bliže k meni, kar bilo je, pozabljeno je zdaj! Obema odpustili so Sloveni, Zdaj mečji so, kot bili so nekdaj. Življenja noč. Strašna je življenja noč, če ni zvezde svetle na obzorje . . . Takovo življenje, ki živiš ga mroč, je od smrti same gorje. Jezičarjem. O tem, če prav je bralec ali bravec, pri vas se vojska vnela je srdita, in samovolja, smelost se očita, češ: kteri prav ima dokazovavec. V gramatiki je temu narod pravec, pravila ta naglaša spet pribita, ki jih vtrdila glava je slovita, ki ni določil jih kak praznoglavec. Slovenci ljubi! Kot za časov mojih se vedno za lupino še prepirate, na jedro le premalo se ozirate. A v črkarskih vam teh svetujem bojih, da bolj le duh mi upoštevajte, za črke mrtve nič se ne ogrevajte! Vinu. V tebi večkrat sem iskal utehe, da bi zemske zabil neuspehe . . . Ko pa je omame duh spuhtel, v boli sem in v strahu zadrhtel. Kastelcu. Kaj, Miha, gubančiš si čelo, ko v ljubljeno kranjsko deželo ti plavajo danes oči? Ob godu se mojega slavij a Ime tudi tvoje proslavlja, ki z mojim nezdružno živi. • Trojica. Kopitarja nič kaj lehko Še v raju Valentin ne gleda, a s Cojzom teče prav gorko odkritosrčna mu beseda. Slovanstvo. Neznaten moj je rod — a del mogočne on je očetnjave; zato navdušeno sem zagrmel:. »Največ sveta otrokom sliši Slave!« Smoletu. Vrli ti prijatelj moj, Andrej, doli v našo se ozri Slovenijo! Danes se drugače, le poglej, Pesmi moje cenijo. Revanche. Kranjic lepoto v pesmih sem slavil, raznesel hvalo njih po sveti, zato pa moj spomin ovil njih zbor s hvaležnosti je cveti. Priobčil T. Doksov. PREŠEREN V PI5MIH SODOBNIKOV. Sestavil L. Pintar. naslednjih vrsticah sem si namenil objaviti nekaj drobiža nabranega v Čopovi korespondenci, kolikor je je še neprebrskane (?) ležalo v nekem predalu licejske knjižnice. Boljšega gradiva (n. pr. Prešernovih pisem) v tej ostalini žalibog ni najti, — a nekaj drobtinic za Prešernov životopis in za doboslovno uvrstitev njegovih poezij utegne se nabrati tudi iz teh izpiskov. ^Tu imamo najprej pisma Matija Gollmayerja, Žirovničana, torej ožjega rojaka, morda celo sorodnika Prešernovega, kajti v nekem pismu pravi ta Čopov stričnik ali bratranec (?): > meine Grossmuttcr war eine geborne Prcschern, Ropert, von Velben«. — Da kot jurist na Dunaju v svojih dopisih Čopu v Lvov večinoma sklepno dostavlja pozdrave od Prešerna, ali da v svojih poznejših pismih iz Kočevja, s Krka in iz Sežane (1829—34) Čopu v Ljubljano pogo-stoma naroča pozdrave do Prešerna in do drugih tovarišev iz dunajskega sodijačevanja (n. pr. do Crobatha, Hladnika, Travna, Baumgartnerja i. t. d.), vse to seveda nima nobene posebne zanimivosti. Nekoliko zanimivejši bi utegnil biti popis Gollmayerjeve ločitve od Dunaja in njegovega pešpotovanja na Kranjsko: »am 23 IV (1825) trat ich zu Fuss die Reise von Wien an; die ganze Gesellschaft meiner Freunde begleitete mich als Chrovat, Preschem, Hladnig, Strohmeyr u. Pogatscher . . . kjer pripoveduje, kako so ga prijatelji spremili črez Schellenhof do Petersdorfa, kako so tam do dru-zega jutra Šentjanževčevali in se kordialno poslavljali in obhajali razhodnjo itd. — Spomina vredna je pa gotovo opomba v pismu z dne 23/XI 1824: »Preschern steht wieder gut, seine Lection en tragen ihm bey 50 fl. W.W. m ona th lic h ohne /Stipendium; mit mir wohnt wieder Traun« .... Drugi dopisnik Čopov je Celjan Friderik pl. Perko, v tistih letih jurist ha Dunaju, pozneje odgojitelj pri grofu Petru Goössu; tudi ta o priliki mimogrede omenja Prešerna n. pr. 10/X 1826: II Sig. Prefchern e partito quest' anno molto a buon ora per la fua patria. — 5/V 1827: Prefchern e arrivato per far il primo efame di rigore; cgli La faluta e dice di volerle ferivere. Kopitar fta benifsimo 30/111 1828: Oggi m' abbatto di mattina in iftrada nel Sigr. Prefhern che Ii 26 Maržo ebbe la fua difputazione per ottenere il grado dottorale: nel mefe di Luglio fa conto di andare a Lubiana. II pro-fefsore ed amico fuo Sig. Legat sta bene; peraltro fece gik molto tempo che Prefhern non lo vedefse, Edlauer anche defso sta bene; abitando perö tuttora in un lontano fobborgo incaricai Prefhern di dirgli cio che rifguarda fuo fratellino, e di pregarlo d'aver Ella per ✓ifcufato. L' adrizzo del Sig. Georges Legat non b noto a Prefhern. J Gospa Benedičič, pri kateri so bili na stanovanju Čopova sestra in bratje, ki so se šolali v Ljubljani večinoma na Matijeve stroške, je (naravno da) mnogo dopisovala s Čopom v Lvovu; med oskrbnimi zadevami najti je v njenih pismih tudi vsakovrst nih ljubljanskih novic, in med drugim omenja ta gospa enkrat tudi Prešerna 13/XI 1826: Der Franz Prescheren war zweymahl bey mir, er studirt für ^seine Rigorose in Jeseza ich glaube bey seinen Onkel. J Slomšek bodrilno vprašuje iz Celovca 5/1 1833: Kaj pa kaj Vi moshje Krajnfke modrize? Ich wünschte bald wieder ein Lied unseres genialen Prefhern zu hören! Profim ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze. — 11/VII 1833 je poslal Čopu 4 izvode Ahacljevih pesmi, dva zanj, a za Kastelca in Prešerna po enega s pozdravom in priporočilom do obeh. 23/11 1834: Smolnikar studiert u. läutert sine intermifsione seine theologischen Quellen gleich •'jenem wunderbaren Dr. Prefhern-Dihur. /Tudi Miha Terley, profesor v Przemyslu, (sicer gorenjee — na enem mestu podpisan »Miha s podgore«) je bil marljiv dopisovalec Čopov; tudi ta za časa naše abecedne vojske v nekem pismu ddo. 4 V 1834 poleg laskavega priznavanja do Čopa omenja tudi Prešerna: »Du hast dem krain. Schriftenthume einen wesentlichen Dienst geleistet, indem Du dieses vor den mißgestaltetsten Froschbuchstaben zu bewahren wußtest, womit geschmacklose, beschränkte u. dabei anmaßende Neuerer das liebe Krain beschenken wollten. Deine Ansichten sind so gehaltvoll, Deine Beweisführung so folgerecht, daß man der Kraft Deines überzeugenden Wortes nicht widerstehen kann. —--besonders scheinen sich die slav. Illustration na Dono vi & ♦'Dr. Ribzhov Frenze mit Koth beworfen zu haben. — 1 ✓ Največ pa se da načrpati iz pisem Čopovega mlajšega brata Janeza, ki jih je pisal svojemu starejšemu bratu in obenem podporniku Matiju, knjižničarju v Ljubljani, in sicer v letih 1831/32 in 1832/33 iz Milana, kjer je obenem informator v hiši apelacijskega svetnika Laurina študiral filozofijo, ter 1833/34 kot jurist z Dunaja. Iz teh pisem.se vidi veliko zanimanje za Kranjsko Čebelico in Pre- šerna in za slovenske literarne pojave sploh — pa ne samo zanimanje in navdušenje, ampak tudi trezno mišljenje in razbornost. — Dotični izpiski se glase: j 31/V 1832: Ho letto anehe i versi memoriali di Supan >0 prihodi Franza fvitliga Zefarja v' Iblani«. Io li poteva capire appena eolla traduzione tedesca e con molta attenzione leggendo e rileggen-doli eccettuato perö quello: »ginjen koj me branil Uk vindije mi Hiša v Kranju, v kateri je Prešeren stanoval in umrl. dodal« i primi verfi deli' ultima strofetta, dove non saprei come con-cordano [cohj quello: »gologlav bit volim« e poi »budi«. Se avefse gia detto »spim« allora si. E mi pare che sarebbe meglio fatto, che fare codesti versi, dove potea fare una bella poesia. Se io riceverö la Zhebeliza faro anche qualche traduzione di essa in lingua italiana per fare ammirare gli študenti le poesie della lingua slava, i quali non pofsono capire, come lo slavo potrebbe efsere diverso dal te- deseo. —V 15/VII 1832: Die Zhebeliza sammt dem Merkzeichen habe ich richtig erhalten, wofür ich Dir zuförderst danke, um so mehr danke, da sie mir wie gerufen gekommen sind. Unter den Volksliedern hat mir das von der bella Vida am besten gefallen. Der Preschern schlägt mit seinen Ser^heni fürchterlich drein. Sage mir gefälligst, wen soll denn das Epigram »V Ljubljani je dihur, ki nozh in dan etc. angehen, welches unserer Frau, die überhaupt eine große Liebhaberin von satyrischen, witzigen Sachen ist, am besten gefallen hat. Auch die übrigen Preshernischen Gedichte haben mir sehr gefallen, am wenigsten das Astrologam, bey welchem man ihm meiner Meinung nach sagen könnte: De pefim po Anakreontu nam fapeta Vezh nima zene kakor jed pogreta. Mir steht zwar kein Urtheil über diese Sachen zu, ma io dico soltanto il mio debole parere. Wäre es nicht zu wünschen, dass Preschern krainische Romane schriebe, zum Schauplatz Oberkrain und die W och ein machend, oder eine lyrische Beschreibung dieser Gegenden? Der Supan macht täglich ungesalzenere Gedichte, wovon das Futteral ohne Zweifel »Berlinski koplor« ist. — «42/IX 1832: Unsere Frau unterhält sich manchmal mit dem Lesen krainischer Bücher und wir haben den 2tcn und 3te" Theil der Zhebeliza, die wir besitzen, so ziemlich ausgeplündert. Du würdest mich also sehr verbinden, wenn Du mir den ltcn Theil der Zhebeliza oder die Pefmi sa pokufhino, oder wenn sonst was solides geistreiches im Krai-nischen erschienen ist, schicken würdest. —^ 3/XII 1832: Ich lese jetzt den Petrarca, aber er kommt mir langweilig vor, weil er immer dasselbe Stroh drischt. —>l 22/11 1833: Ich habe im Laibacher Illi-rischen Blatte mit vielem Interesse den Artikel des Zhelakowsky und die Hälfte Deiner Bemerkungen dazu gelesen, den Besc hluss nähmlich haben wir noch nicht erhalten. Es ist eine große Aufmunterung für den Prefhern. Wann wird er wieder was von sich hören lassen? Wird die Zhebeliza fortgesetzt ? Gut ist unter anderm der Hieb, den Du dem Zhelakowsky für die vernachlässigte Assonanz versetzest. — Ich bin dadurch noch mehr in meinem schon lange gefaßten Vorsatze bestärkt worden, mich ernstlich auf das Slawische zu verlegen, sobald sich eine Gelegenheit * dazu darbieten wird. — 21/III 1833: Die von Dir versprochene Antiantikritik habe ich im iiiirischen Blatte nicht gelesen. —420/1V 1833: Vielleicht wartest Du auf die Zhebeliza, die sehr zögert auszufliegen, obgleich es schon warm ist; aber ich ersuche Dich noch einmal mir die Bücher ja sogleich zu schicken, wenn Du mir auch die Zhebeliza nicht schicken kannst, denn mir fehlt es durchaus an Büchern, die Kleinen angemessen zu beschäftigen, und so sehr ich auch die Zhebeliza zu lesen wünsche, so leiste ich darauf gern Verzicht, wenn nur diesen beständigen Sekaturen abgeholfen w ird. — '30/VI 1833: Ich habe in der Laibacher Zeitung die Ankündigung Hugos Dichtungen gelesen. Sind sie wohl des Druckes werth gewesen ? Auch las ich die zwei Sonette des bekehrten Preschern. Indessen will ich hoffen, daß es ihm mit seiner Bekehrung nicht Ernst. Das Krainische klingt aus seinem Munde, nach meiner Meinung, viel angenehmer. Was macht die arme Zhebeliza ? Der ABC [Krieg] wird, glaube ich, doch hiermit nach Deiner letzten Erwiderung als beendet erklärt. Wer ist der Dr. C. A. U., der jetzt oft Aufsätze ins Illyrische Blatt einschiebet? ~/4/VIII 1833: Unlängst lachte ich zwei Tage hindurch über die Erwiederung und Art, wie sich der Laibacher »stercus« und bis nach den vornehm-thuenden grobherumhauenden Apologeten in seiner Macht u. Herrlichkeit so garstig bespritzt hat. Dieß alles, hoffe ich doch, wird nicht in eine persönliche Feindschaft ausarten, was mir sehr unlieb und nachtheilig wäre. — "31/VIII 1833: Der ABC-Krieg hat aus-getobet??? oder sammelt er nur neue Kräfte um dann desto heftiger auszubrechen. — To je iz Janezovih pisem iz Milana. V jeseni je prišel na Dunaj študirat pravoslovja ter dobil v hiši »svetvavca Kerhljarja« službo domačega učitelja. O vtisu, ki so ga napravila vseučiliška predavanja nanj, poroča bratu Matiju p/8/X 1833: »Nafh uzhcnik »Skakvaviz« je mersel, pozhafin, moder, kifil, tih, dogozhafin. Ta drugi »Branar« ftar, puft, otrofhki, govori koker bi gnoj vosil, de fe ena befeda posabi preden to drugo isgovori. Nimata nizh ve-felja ne ognja. Nar Ioshi fe fpi. Tedaj ne vem koko bomo vorali.« — Tista navada, ki je krstila Dunajsko Kostanjevico, je bila torej že v tistih časih med slovenskimi dijaki menda prišla do veljave, — tu imamo svetnika Schnitzerja in profesorja Springerja in Eggerja prekrščene. — J'O/XII 1833: Wir erwarten alle mit Sehnsucht den neuen Band der Zhebeliza oder sonstige Erscheinungen im Fache der krainischen Litteratur. — ,/27/1 1834: Tutti i buoni Cragnolini aspettono con impazienza la Zhebeliza cd altri prodotti delle patrie Muse maravigliandofi che tanto ritardano, e non potendofi spiegare la cagione del ft forte indugio. Nel cafo poi che vi maneäfsero dei materiali pel 5° volumetto, hanl Mashgon alcuni componimenti che bramerebbe inserirvi, come il primo suo faggio. — l/III 1834: Io conosco benifsimo i »fönetti a corona« dei quali il noftro ch. Poeta a darci un faggio nella noftra patria lingua ha intraprefso, nel quale fuori d'ogni dubbio farä riuscito perfettamente e fe la pubbli-cazione della Zhbeliza farä proibita, cio che Dio guardi, mi farebbe cofa gratifsima fe mi facefsi avere una coppia in iscritto, in ogni cafo Ti prego di serivermi almeno qual fia il loro argomento. Per altro io mi fono molte volte maravigliato, che i Tedeschi non fanno che cofa fia questo genere di Poefia, e che chiamano Sonettenkranz 4 o 5 fonetti mefsi qui alia bona, fenz' altre seccature. A me almeno non fe capitato in mano aneora un Sonettenkranz tedesco, fatto fecondo le regole che fu di cio dettano i poeti italiani. I fonetti in-oltre da te citati non ho potuto trovarc, siccome tu hai ben mefso nella citazione il libro e il numero del fonetto, ma 1' autore V hai dimenticato.1) — v/27/III 1834: Prima di tutto Ti ringrazio deli' improvisata ben aggradevole che mi hai fatto coll' avermi mandato i fonetti del Prc-fhern che anehe in Vicna eccitarono gran furore prefso tutti gli amanti della patria letteratura. Molto sorprendente fu anehe per tutti di conoscere da efsi la fua Fiamma che prima per un oggetto ima-ginario abbiamo tenuta. Anehe al S5molar ne feci avere una coppia, ora Ti dirö come Gariup avea una lettera di raccomandazi one a lui indirizzata. Efsendo egli andato alcune fettimane fa a fargli una vifita efso SJmolar gli chiese, s' egli non volefse venire da lui nella Biblioteca due ore al giorno per coppiare uno scritto italiano per 1' inviato dclla Sardcgna, molto ben pagato ciofe un fiorino V. V. per foglio, cofi che in tutto la cofa importerebbe 15—20 Ducati. Gariup non avendo tempo come Maeftro di cafa si feusö ma gli promifse di trovargli qualcheduno. Primieramente egli esibi questo a me, che come Tu ftefso agevolmente Ti puoi figurare, non accettai. Final-mente la cofa venne al Supanz, al quale io diedi i fonetti per con-segnarglieli. Supanz mi difse, ch'egli da principio era un po' confufo e che mife subito via la Poesia dicendo che la leggerä. Supanz fi raccomandö e fubito fene andö e guardando indietro nel ferrare la porta, vide come lo Zhevlarzhik e un altro buon vecchietto — il quale sembra curarsi molto della noftra nazione e che noi non co-nosciamo — mifero con grand' agitazione fubito le tefte infieme guardando nei lonetti. Supanz andö anchora varie volte da quel tempo in qua da lui ma egli non fece piü molto dei fonetti. Anch' io andai una volta nella Bibl. ove ebbi il piacere di vedere lo Kopitni-mosh faccia a faccia. *) Dodatno je pripisano z Matije Čopa roko: Schütze, Taschenb. d. Liebe u. Freundsch., 1834. Frkf. a/M. — Liebe, Sonettenkranz v. L. Bechstein. 2/V 1834: Io ti ringrazio pel Manzoni e pei sonetti tutti ec-cellenti, ma secondo quel che a me pare il piü bello il 3° §anjalo fe mi je etc. per la fua originalitä. Bello pure b anche il primo, bello anche il secondo — ed il quarto — infomma avendoli ancora una volta letti non fo al quale dare la preferenza. Evviva Prefhern! Voce unanime di tutti i compatrioti a Vienna che si curano della poefia patria. Se io sapefsi di grammatica vorrei pure provare un' po' la mia forza — ma per Dio non la fo, e della madre lingua!!! '18/V 1834: Bei Deiner Ankunft in Wien wirst Du mir einen großen Gefallen thun, wenn Du mir einige stldslavischen Grammatiken, als krainische (Kopitar aut Metelko), kroatische wenn welche existirt und eine serbische, sammt andern Büchern in diesen Sprachen mitbringst, denn wir hiesigen Slaven haben den Plan gefaßt, uns künftiges Jahr gegenseitig unsere Sprachen mitzutheilen. Dazu wollen wir nun uns bis dahin vorbereiten. Auch möchtest Du Prefherniana inimprimibilia et inedita mitbringen . . . %/31/V 1834: Ti prego di non dimenticare alcune poesie di Prefhern dellc quali perfone piü fincere mi hanno afsicurato l'efistenza. — P. S. Mi raccomando per la Zhebeliza. * 1/VI 1834: I Sonetti di Prefhern ci fembrano (ciofc a quei Cragnolini che Ii hanno letti e che fi cura della poesia patria) ancora piü gagliardi di quelli nei volumetti precedenti e fembra che egli invigorirä sempre piü in questa bclla forma nella quale egli & gia presentemente certamente infuperabile nel noftro idioma. Principal-mente poi ci piacque il secondo: Popotnik pride e poi il quinto: Shivlenje jezha. Belifsima anche 1' imagine della fvezha (Come face al mancar dell' alimento) (se non sbaglio) e la fine del primo, quel fvet Marka. Adattando alle »ftrune« una bell' arietta mestifsima, sarebbe certamente una delle piü belle e dolei canzoni che esiftono in qualunque siafi lingua. Le fue gasele saranno sempre un monu-mento eterno della noftra poesia e un dei fuoi capi d' opera. Bog ga shivi! che faccia ancora molti. — II »Kres« ci parve säpere un po' di Supan ciofc poca poesia e molte parole ignote per chi non ha fatto grandi ftudj in questa lingua. Rappresentare il nostro Sig-nore Domeneddio sotto imagine di lampedario mi parve figura troppo ardita. Nel »Hrepenenje« ci parve (almeno nelle prime due strofe) non riconoscere il genio di Schiller. Elenco di parole sconosciute che prego interpretarmi: jesčro nel 4° fonetto vuol dire m i lie non lago, ain'tu? Kres: tekara (ki tje in fim teka) die Geschäftige?? glad (Hungersnoth ?) Sdetna je k je bila v rivah (verso interamente mistico) mizhno?? (Shopnjaki no shelikshene ? ?) Prilika prav fletna (fläthig). Mi mandcrai 8 efemplari a mie spese oltre a quelli che mi vuoi e puoi mandare gratis con Poharjovim Josham o con altra occafione. Quando esciranno le Pefmi naroda Kranjskiga, dove si ftampano, quanti tomi comprenderanno ? Querto c tanto piü necefsario dacche gli altri Slavi si hanno formato cattiva idea delle noftre canzoni, come si scorge da una recenfione nel Zhafopis zh&fki, ove il Celakowsky o Shaffarik (non mi ricordo bene) morde e frusta meritamente 1' Ahazel colle fue »Korofhke« e col fuo Andreafh. Io vorrei sapčre, che cofa quel freddo matematico intende di poesia, e principal men te che cofa secondo la fua idea si dovrebbe chiamare canto popolare (Od Egiptovskiga Joshcfa!) Canzoni fatte da uomini, che tutti furono suoi Scolari!! Canti popolari! II Censore soggiunge in fine che tocca a noi di dargli una mcntita pubblicando dei migliori. — Dasiravno sem si namenil odbrati v prvi vrsti izpiske, ki se tičejo Prešerna, hočem vendar naslednje pismo objaviti v celoti, ker je med nemškimi in laškimi dopisi edino skoz in skoz slovensko, da se razvidi, kako je v tistih časih slovenščina delala težave celo odličnejšim, za njo navdušenim možem. — Dunej 17. Roshniga zveta 1834. J Dragi brate! ^ Zhbelizo — vfi Slovani fe zhudijo sakaj to befedo tako narödno pifhemo — zhbelizo tudčj she dolgo zhakam ino zhakam, pa nizh ne perzhakam. Te profim mi jo poflati koker hitro bo rojila, po pofhti de jo pred dobim — zhe prav sa möje dnarje, ekfemplarov kar naj vezh mörefh. Mr. Legat je grip dobil, ino s njo je tri tedne okoli lasil miflizh de jo bo premagal, pretezhen teden je bil she tako reven, de ni nikamer fe mogel vlčzhi kakor na Univerfiteto. V' Saboto fe je bil sa dobriga vlegel pa mu je tako hudo ratalo de dohtar ni sa njegovo shivlenje dobri ftati hötel — sdaj je is vfe ne-varnofti. Dohtar ga je sazhel pregledvati ino ni le grip per njemu dobil ampak tudi shovzino merselzo, en' oterdenje na defni (Irani, sabafan je pa she pred bil.. Proti vezheru je to tanko dobil ino potlej mu je koj bolji bilo. Vzherej fim jes per njemu bil. $lab je fhe pa vender she telk bolji de v' enimu dobrimu tednu mifli v'ftati. Franzofke fhole ta zhaf nimamo, ekfamcn (fkufhnjo) bodo pa en mal odloshili, kakor mu je derehtar obljubil. Graves iftae difsensiones inter eum Luccrcmquc (?) obortae adhuc perdurant. — Na Duneju fim fe s velikim §loveni - Polzi sesnanil, ki fo bli v' Lvovu tvoji fholarji ali pa fzer Te posnali koker: Turek, Ortynski, Studnecki etc. ino drugim Sloveni kateri fo ref tega imena vredni. Veliko jih tebe posna ino ufi taifti veliko upajo od tebe sa litteraturo §lavfhine. Nika tudčj porodnize telk milionov zhverftih korenjakov, ki s dolge letargie gori vftaja nesapufti, sdej ker vfi finovi njeni sa njeno zhaft gorč. En §lovan-Zh£h (nam sic) Plaček od Tebe naduhnjeno govorezh me je profil Tebi ga perporozhiti. Njegov ime mi je na en kofiz popirzhika sapifal, ki ti ga pofhljem, ker pifmo bo majhino podalo. En drugi §lovan - Horvat Gay je bil tudi pred enim tedni tukej. On bo perpufhenje dobil ene horvafhke novize pol politike, pol litterature na fvitlobo dajati, en mlad, prav uzhen ino otčfan mosh, okoli 26 let ftar, vezhi delo od fvojiga premoshenja shivi. On je Pravizo vun djal. Njegove novize bo s zhefko ortografio natifval, katero kakor on pravi bodo horvatje radi gori vseli. Kai rezhefh ali bi fe ne moglo to tudi per naf s zhafama narediti. Ali bi ne blo boljfhi de bi fe mi v' ortografii drugim Slovcnam blishali ? Neumann bo v' enih dneh s njegovim fholarzhikam ino s taifliga ftarfhi v Marienbad fhel. Od tod on mifJi tudi na dne dni v' Prag ftopiti de bi fposnal poglavarje ali vajvode, koko bi rekel, zhefke uzhenofti. On je she ta drugi rigoros naredil. Do 20. prih. mefza bo nasaj prifhel. On me je profil Tebe kakor njegoviga uzhe-nika in prijatla lepo posdraviti. Ino glej na konzu fim mojiga kranjfkiga pifma. Dober ali flab? Ut desint vires etc. Zhe je flab jes nifim na tem kriv. To vem, de bi bil ta zhaf lohka tri take v nemfhkim fpisal. §he nekaj fim po-sabil. Zhbeliza ufim Slovenam grosno dopade ino jest miflim de Kaftelizu ne bo vezh muhe loviti treba. Unde vox fhpogati?? unde gmajten (zufrieden) z. B. Jih je prav gmajten. Sdaj fmo fe she sa fkufhnjo uzhiti sazheli. Molite de bi dnovi trepčta podalfhani bli. §tarfhe ino feftre in brata §himna en druge shlahto et snanze prosdraviti puftim. Tebi fe lepo perporozhim ino oftanem * Tvoj hvaleshni brat Janes. Kdaj miflifh na Dunej priti. Kader pridefh, bodefh sasheljen prifhel. — »Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. ^ 13/X 1834: Es freut mich, daß man mit unseren Gedichten zufrieden war. Gelegenheitlich wird schon etwas anderes nachfolgen, si Deus in nobis et numina laeva i. e. Verdrießlichkeiten u. Geschäfte finent. Warum sollte die Prefhern i sc he Corona nicht erscheinen? Wann erscheint überhaupt die Zhbeliza ? Unter den Zukerlversen haben mir einige recht gut gefallen. Gott gäbe dß es die Laibacher Schönen verständen et schätzen lernten! — — V 20/XI 1834: Dieser Tage habe ich ein kroatisches Igr[ok]az (Schauspiel, bet. Golub, Ludw. Farkas Agram 1832) gelesen, pa miflim de ni veliko bolji koker tifti ko jih je Tespis v gnojnim kofhu okoli 6sel (1) Zhe mi nizh boljiga ne moremo vkup fpraviti, tak naj fhe le zhakamo; fakaj po moji mifli bi to pervu kaj pofebniga moglu biti de bi furore naredilo. Welchen Stoff (zu einer Tragödie) aus vaterländischer Geschichte würdest Du zu einer Tragödie vorschlagen? Vergiß nicht darauf zu antworten, aber es bleibe unter uns, per non efser coglionato. — — Naj dodam k tem izpiskom še nekatere opomnjc: ✓ Prešernove opombe k pesmi »Astrologom« (Čeb. III. 16) ni tako razumeti, kakor je videti, da jo je razumel Jan. Čop. — Prešeren se v tem oziru ne da primerjati s Čebeličinimi pravljičarji, oziroma z njihovimi po Ezopu ustihotvorjenimi pravljicami, njegova pesem ni posnetek po Anakreontu, le nje pesniška mera (metrum) je posneta po meri Anakreontovih pesmi t. j.: fu - v - u - u]. Pridenimo za vzgled prevod iz Anakreonta (Ai^ov^iv al Že pravijo mi ženske: Anakreon, oj star si, v zrcalu se ogledi; glej, vsaj že las več nimaš, vsaj plešasto ti teme. — — A jaz se pač ne menim, sem li lasat al plešast, le tega sem si v svesti, da starcu ravno treba tem bolj vživat' veselje, čim bolj se smrt mu bliža. — Sicer pa je dovolj vzgledov v Vodnikovih prevodih tega grškega pevca. — Če čitamo dalje željo, naj bi Prešeren pisal slovenske romane ter izbral za pozorišče svojih povesti Gorenjsko in Bohinj, naj bi poskusil liričen opis, čuvstvo-valno sliko teh krajev, ali se nam ne zazdi, kakor da bi bil prav mladi milanski učenec filozofije, Janez Čop, zbudil pri Prešernu osnovo »Krsta pri Savici«. Meni se tako sklepanje ne zdi nič bolj predrzno in nič manj verjetno od trditve tistih, ki v zvezi z nekim — epigramma inimprimibile — vedo povedati, da načrt »Krsta pri Savici« izvira od nekega izleta pesnikovega s prijatelji k slapu Savice, pri kateri priliki je baje Prešeren na prigovarjanje tovarišev, naj naredi eno pesem na Savico, najprej odgovoril z dotično dovtipnico, potem pa pristavil obljubo, da hoče že Še drugače Savico proslaviti in opesniti. Jak. Zupanova pesem »Berlinskiga koplorja ura« (Čeb. III. 41) je Čopu cvet neslanosti. Primeri dr. Česnikovo sodbo (Lj. Zv. XVII. 174). ^V pojasnilo izpiska iz lista ddo 30/V1 1833 je opomniti: Intelligenz Blatt zur Laibacher Zeitung Nr. 73 str. 314 je prinesel 18/VI 1833 knjigotržno oznanilo, da so v Klcinmayrovi knjigotržnici izšle »Lirische und romantische Dichtungen Hugos vom Schwarzthale«. Ta »Hugon Črnodolski« je psevdonim za pesnikovača A.J.Schlechterja, i/ ki je pod naslovoma »Magie der Geliebten« in »Die Sterne des Friedens« ponemčil tudi dva Prešernova soneta (2. Vrh solnca sije ... in 3. Tak kakor hrepeni...). — Dva soneta izpreobrnjcnca Prešerna sta izšla v 24. in 25. št. Ilirskega lista (15. in 22. junija 1833) pod naslovom »Sängers Klage«. — Dr. C. A. U. je po Jezičniku XVIII, 46 dr. Karel Ulepitsch pl. Krainfels; ta mož je bil pod psevdonimom Jean Laurent pozneje urednik ilirskega lista. — ^Nerazumljivi anakolut v izpisku 4/VIII 1833 ima v mislih Prešernove »Literarische Scherze in A. W. Schlegels Manier«, s katerimi se je bil dohtar-pesnik znosil nad gromovnikom Kopitarjem. — Mladi Čop se boji, če bi se iz literarnega nasprotstva v abecedni vojski izcimila osebna mržnja, — kar bi seveda utegnilo i njemu škodovati, ko pride črez par mesecev podpore in pobrige potreben na Dunaj. ^Iz izpiska 2/V 1834 razvidimo, da je sonet »Sanjalo se mi je ...« (natisnjen šele 1847 v »Poezijah«) nastal tudi že v plodo-vitih letih Čebeličinega rojenja, t. j. v početku tridesetih let. — Knaka je s »sonetnim vencem«. V Jezičniku (XVIII. 50) beremo: »Nahaja se* iz te dobe (t. j. pred 1839. letom) na bolj grobem papirju v obliki nekdanjih »Gazel«, toda brez nadpisa (Außerord. Beilage zum Illyr. BI.), na pristriženi polpoli, brez letnice, katere popra-ševaje tu in tam nisem mogel nikakor izvedeti, natisnjen slovenski dr. Prešernov »Sonetni venec«, v katerem je po črkah popevana Primicova Julja, ki ga pa Ilirskemu listu za priklado bržkone ni pripu- 51* stila tedanja državna slovenskih bukev cenijal Toliko vsaj je gotovo, da ta prekrasni venec, prvi v našem slovstvu, je spleten pred 1. 1839.« — Če je res cenzura delala kake ovire objavljenju sonetnega venca, tedaj je iskati menda povoda tej tesnosrčnosti kve-čemu v 7. in 9. sonetu, v želji, da bi prebudil in zedinilrod slovenšč'ne cele. — Dokazana seveda ta prepoved ni — in prav zanimalo bi nas izvedeti, kaj da je Čop odgovoril na bratovo vprašanje »Warum sollte die Prefhernische Corona nicht erscheinen?« — To pa lahko posnamemo iz pisem 1 /III in 27/111 1834, da nam je za sonetni venec Marnov »terminus ante quem« pomakniti za pet let nazaj, t. j. da je bil »sonetni venec« po zimi 18 34.1. že spleten. — Pismo 1/VI 1834 omenja razne pesmi iz 4. zvezka Čebelice (n. pr. Jarnikov »Kres« str. 25 in Levičnikov prevod Schillerjevega »Hrepenenja« str. 32). — »Zuckerlverse« so napisi, kakršne prilep-Ijajo medičarji na svoje izdelke, da jih potem mladi svet kupuje za odpustke o semnjih, žegnanjih in drugih praznikih. Zbirko takih sladkih napisov za medičarje je bil sestavil Miha Kastelic. — Sicer so pa ti Kastclčevi napisi za sladkarije pravo muholovstvo, in Čopova sodba o njih, kolikor se tiče ljubljanskih lepotic,- precej naivna. Iz zadnjega izpiska vidimo, da je tudi mladi Čop gojil tajne načrte o slovenski drami, podobno izjavi, ki jo je tri leta poprej napravil Prešeren v »Novi pisariji«, rekoč: "'»Tragedija se tudi nam obeta« — Škoda, da svojih osnov ni dovršil, če bi bil res kaj posebnega ustvaril. J Še en izpisek iz pisma Čelakovskega do Čopa, iz katerega se razvidi, kako so se Slovani veselili Prešernovih poezij in kako nc-strpljivo so pričakovali novih pojavov njegove Muze. — ^lO/III 1835. Was machen die Herren Prcfhern und Kafteliz?. Gern würde ich ihnen schreiben, allein für den Augenblick bin ich zu sehr mit Geschäften überhäuft, und wenn ich nicht irre, schulden sie mir beide eine Antwort. Grüßen Sie beide herzlich von mir. Dr. Prefhern soll dichten, dann dichten, und endlich abermals dichten — kraginsky, to se rozumjl © © o o o ©J d) nEHENTO nORI. Spisal Jos. Kostanjevec. stri sever je vel črez grobove. Zadnje jesenske cvetice so trepetale v tej sapi ter se pripogibale nizko doli na medlo brleče sveče, ki so ugasovale ena za drugo. Ljudje s črnimi klobuki in črnimi zavrat-nicami so se tesneje zavijali v svoje vrhnje suknje, in ustnice so jim vztrepetavale. Nekateri, posebno ženske, so imeli oči rdeče od joka in držali so se upognjeno, kakor bi jih nekaj tlačilo k tlom. Govorili so polglasno, nekateri celo šepetaje ter hodili drobnih korakov in komaj slišno po drobnem, Škrtajočem pesku. Bili so bolj podobni temnim, protivečernim sencam nego živim ljudem, po katerih udih še polje življenje, v katerih srcih še klijejo upi in nade. Bil je vseh vernih duš večer . . . Polagoma se je praznilo pokopališče. Visoki križ s pozlačenim Zvcličarjem se je v mraku še svetlikal črez nizko zidovje, a nekoliko cipres v ozadju je temnelo, da so bili posamezni grobovi pod njimi že zagrnjeni v polutemo. Množica pa se je vračala nizdoli proti mestu, katerega hiše so se svetlikale izmed golega drevja. In kolikor bolj so se oddaljevale posamezne vrste od pokopališča proti mestu, toliko živahnejše in šumnejše so postajale. Čutilo so je, kako se polagoma izgublja težki in mučni vtisk, ki ga je bil provzročil hladni dih smrti. Tako se izgublja dim nad strehami v čisti, sveži vzduhl Pri vhodu na pokopališče sta stala dva gospoda. Mlajši je bil visokega, vitkega stasa, oblečen v siv, eleganten svršnik. Njegov tovariš mu je bil pravo nasprotje. Srednjestasen, a Širokoprs in nekam neokreten je bil videti. Tudi njegov obraz je bil nekam preširok in preveč koščen. A to udurnost je ublaževal neki idealen znak na licih njegovih, in» popolnoma v ozadje jo je potisnilo njegovo živahno, svetlo oko. Pri vhodu sta stala ter opazovala še zadnje obiskovalce grobov, ki so stopali mimo njiju. V tem hipu se nagne mlajši gospod k starejšemu ter izpre-govori polglasno: »Ali si morete misliti, gospod doktor, da bode kdaj tako telo počivalo v grobu ?« Rekši pokaže skrivaj na mlado, elegantno damo, ki je stopala s svojim možem mimo njiju. Bila je prej velika nego majhna, a njen vitki stas je bil gibčen in prožen in njeni udje so bili polni in bujni. Na obrazu so ji cvetle sveže cvetice, in njena polt je bila mehka in žametasta. In to veliko, sanjavo, vlažno se svetlikajoče oko, ki je zrlo izpod dolgih, svilenih trepalnic! — In kako je stopala! Starejši gospod se ozre v damo. Nekoliko časa strmi vanjo in molči. Videti je bilo, da so ga besede prijateljeve presunile. A kmalu se obrne k prijatelju ter reče počasi in s trudnim glasom: »Pred smrtjo ne obvaruje koža gladka! . . Toda pojdivaU Vsak v svoje misli vtopljen sta stopala nizdoli za množico. Nobenemu se ni ljubilo govoriti. A oba sta morala nehote misliti na ono damo, ki jima je bila že izginila izpred oči. In tudi za to damo je hodila smrt, bleda in koščena, praznih oči, in tudi po njenem truplu, po tej svileni polti, po teh čudovito oblikovanih udih se bodo pasli — črvi! V mesto dospcvši, sta se razšla. * * * Drugi dan dobi mlajši gospod list, še ko je bil v postelji. Raz-gane ga ter čita: Dolgtfst življčnja ndšiga je k nitka. Kaj znancev je zasiila žč lopata! Odpfcrtc noč in dän so gröba vräta; Al dnčva ne povč nobena prdtka. Pred smčrtjo ne obvärje k<5ža gladka, Od njč nas ne odküp'jo küpi zläta, Ne odpodf od nas življčnja tata, Veselja hrup, ne pevcov pčsera slddka. Naj zmisli, kdör slcpöto ljübi svöta, In od vesčlja do ves&ja lčta, » De smfertna žčtev.vsak dan böljdozöri. Zna biti, de kdor zdčj vesčl prepčva, V mertvaŠkim pfcrti nam pred končam dnčva Molčč trobčntal bo: »memento mtfri!« ŠE NENflTI5fUEN EPIQRfltt FRE5ERNOY. Objavil Vladimir Francev, vseučiliški profesor v Varšavi. Čislani gospod urednik! ii našega znamenitega slavista Izmajla Ivanoviča Sreznjevskega mi je ljubeznivo izročil priloženih pet verzov Prešernovih, ki Vam jih pošiljam za jubi-lejsko številko »Ljubljanskega Zvona«. Kolikor je meni znano, ti verzi Še niso bili nikjer natisnjeni; ni jih niti v novem izdanju poezij Prešernovih. Vi jih gotovo radi objavite svojim čitateljem. Med papirji znamenitega ruskega slavista Izmajla I. Sreznjevskega torej, med nebrojem najzanimivejših avtografov ruskih in slav-janskih učenjakov in pisateljev hrani se tudi listek s priobčenim tukaj peterostiŠjcm Fr. Prešerna. Napisano je očividno v spomin našemu popotniku, ki se je bil seznanil z »najboljšim živečim poetom kranjskim« v Ljubljani. Kako se je bil seznanil s Prešernom, o tem poroča Sreznjevski svoji materi v pismu iz Ljubljane z dne 9. aprila 1841. leta. (Glej »Popotna pisma« I. I. Sreznjevskega iz slov. zemelj, str. 204.) Gospodu Vsevolodu Izmajloviču Sreznjevskemu pa se lepo zahvaljujem za dovoljenje, da smem uredništvu »Ljubljanskega Zvona« objaviti to peterostiŠje Prešernovo, ki se tako glasi: »Gospodu Ismajlu Sresnjevskimu v spomin velklga tčdna lčta 1841. ^Si slovčnskiga rodü, Te ne prasham kam, zhirnu, Kadar bosh prishel domü, Sfn neumrjozhe Slave, Spomni bratov se krog Save! Dr. Preshčrin.« jHflLfl ROKflYKflRICfl. Mozaika iz slovenske kulturne zgodovine. Spisal Fran Govčkar. I. omlad je plavala nad Ljubljano. Dotaknila se je s svojo čudotvorno paličico vrhov dreves, in zabrstele so veje kostanjev, in v belorožnato cvetje so se ogrnile črešnje. In dihnila je preko gričev, izpod ruše pa so mahoma pokukale glavice vijolic, zvončkov in jagolnic. Kamorkoli je stopila njena mehka, čarobna noga, povsod je vzniklo dehteče cvet-ličje, poganjalo drnje ter zelenela murva. Okoli stolpa ljubljanskega gradu je čvrčala jata izpreletajočih se lastavic, v vršičkih akacij v »Zvezdi« pa so se ženili objestni vrabci. V čistem, toplotnem zraku je blestelo solnce, in sipalo potratno cele snope žarkov preko mesta, da so se svetile strehe kakor steklo, ter da so lesketala okna kakor iz čistega zlata. Pomlad je plavala nad Ljubljano. Po ulicah je vrvelo veselih ljudi jasnih, srečnih obrazov, lahkih src in nad polnih duš . . . »Papa! Papa!« je klical na koncu »Zvezde« okoli Štiri leta star deček dolgih črnih kodrov in finega, bledega obrazka, velikih, ljubeznivih oči. In deček je tekel proti majhnemu, debelušastemu gospodu, ki je prihajal v družbi par let mlajšega, vitkega gospoda iz Gosposkih ulic. »Ah, ti si, Evgenček!« je vzkliknil oče ter hitel nekaj korakov dečku naproti. Dvignil ga je in poljubil. Tedaj pa je stala pred njim že tudi dečkova spremljevalka, bolj majhna, a krepkoudna deklica okroglega obraza, nežno nadah-njenih lic ter velikih, črnih, živih oči. »Slabo paziš na svojo Nctko!« je dejal gospod, smehljaje zroč na deklico, ki je gladila EvgenČku kodrce z obraza. »Kaj nista pri gospodu Langusu ?« »Pravkar prihajava od ondi, gospod doktor,« je odgovorila deklica. »Slika je gotova. Gospod Langus mi je naročil, da jo pridite pogledat Še danes.« »Kaj res!? — Ej, pa pojdiva, kolega, kar sedajle! Ali hočeš?« »Da, pojdivat — Servus, Evgenie!« — je dejal spremljevalec, pobožal dečka po ličkih ter prijazno pokimal deklici. »Le dobro pazi na Netko!« je zaklical oče svojemu dečku ter odšel s svojim urno stopajočim tovarišem. Bila sta odvetnik dr. Chrobat in njegov koncipijent, dr. Prešeren. »Radoveden sem, kako se mu je posrečil otrok . . . Njegov poslednji portret je bil v istini krasen.« Dr. Chrobat je mislil na portret gospice Julije Primčeve. Znano mu je bilo, da je prišel Prešeren večkrat k Langusu, ko je dovrševal Julijino sliko, ter napisal celo sonet o njej. Prešeren pa je stisnil molče obrvi ter, kakor bi ne bil razumel prijateljevega namigavanja, dejal naglo: »Lepo varuško imaš.« »Kaj ne? Vsakomur ugaja. Dobrosrčno in pošteno dekle je. In samo življenje! Komaj štirinajst let ima, a dorasla je že docela. Živa, vesela, zabavna, a vendar nedolžna kakor angel! Otroci jo imajo vsi prav radi.« »Odkod je?« »Iz Ljubljane. Oče Jelovšek je ubog, priden delavec s pctorico otrok. Rodom je Teharčan, a vzel je Posavko, dobro gospodinjo. Netka je bila, predno je prišla k nam, dve leti pri Primčevih.« »Kaj praviš! Služkinja gospice Julije?« »Da. No bila je ondi kakor kaka oddaljena sorodnica. Gospa Primčcva ji je bila namreč krstna botra . . . Vzlic temu pa dekletu ondi ni ugajalo. Njen živi, burni temperament se ni mogel sprijazniti z umerjenostjo, dolgočasno aristokratnostjo bogataške hiše ... pri nas, med otroci pa so čuti kakor doma.« »Da, da. Slovenska narava ne išči sreče med tujci in potuj-čenci!« je pripomnil Prešeren zamišljen. In bridko je dostavil: »Zal, da silimo vendarle mednje, da se opečemo in si obtolčemo srce!« Molče sta koračila dalje. Prešeren še ni docela prebolel vesti, da se je Julija zaročila s pl. Scheuchenstuelom, toda v njegovem srcu je že umirala sanjarska ljubezen do prevzetne krasotice, le praktično misleče bogatinke . . . In Chrobat se je tega veselil, upajoč, da bo njegov prijatelj poslej srečnejši, mirnejši, zadovoljnejši. Nadejal pa se je, da se zgodi to tem preje, ako najde Prešeren drug ženski vzor, dekle, ki ga bo ljubilo resnično. — Veselo je sprejel prijatelja slikar Matevž Langus. Takoj ju je peljal pred Evgenov portret. »Glej, doktor!« je dejal Prešernu, »ta obrazek je še lepši nego oni, ki ti je toli ugajal, in veruj mi, da sem ga delal laže in rajši! — A sedaj prideš na vrsto ti, kaj ne? In razstavim te, da bodo od togote zeleni naši PavŠki, ko bodo videli, koliko krasnih naših dam občuduje tvojo titovsko glavo!« »Dobro, Langus, dobro znaš dvoriti!« seje smejal Chrobat. »Poeta nam naslikaš z najboljšim oljem in z najdražjimi barvami! In sliko ti plačam jaz sam, če hočeš, s suhim zlatom!« »Čakajta! Kadar bom ženin, me boš slikal, prijatelj, prej ne!« je odvrnil Prešeren. »Ali išči si vendar nevesto! Čas je že — Šestintrideset jih imaš že na križu!« je dejal Langus. Prešeren pa je odgovoril nemški: »Ein Fräulein mag ich nicht: Die sind mir zu fad! — Ilm, ein fesches Stubenmädchen wäre mir am liebsten.« »Ha, ha! So nimm dir meine Kurzrockigc!« se je smejal Chrobat. »Katero?« je vprašal radovedno Langus. »Našo Netko! — Ah, to ste slikarji! Vsak dan je bila pri tebi z Evgenom, a zapazil nisi, kako krasno, kako zdravo je to dekle! — Ako pa bi bil jaz samec, to dekletce bi si hotel prihraniti.« Prešeren ni odgovoril ničesar, a preko smehljajočega obraza mu je švignila zamišljena senca. II. Pri dr. Chrobatu so imeli vsak večer veselo družbo. Gospa doktorica, velesimpatična, vitka, duhovita Poljakinja, je bila izvrstna pianistinja ter pevka. Preko dneva je bila večinoma osamela, ker je imel soprog na sodišču ali v pisarni vedno polno opravka, zvečer pa se ji je hotelo lepe zabave in pametne družbe. In zbrala je na svojih »čajevskih večerih« prve ljubljanske duhove: prihajali so Čop, S m o 1 &, Kastelic, Langus, poljska pregnanca Korytko in grof Horodinski in dr. Prešeren. Chrobatova hiša je bila torej nekako središče slovenske književnosti. Tu so se rodile najplodovitejše ideje, tu se je kritikovalo, politikovalo, zabavljalo cenzorju PavŠku in zelotskim janzenistom, prepevalo, igralo na klavir in kartalo. In včasi je prisedlo za mizo tik svojega učitelja Prešerna tudi kratkokrilo dekletce, Chrobatova hčerka Lujiza, bodoča pesnikinja Pcsjakova. V sobo pa je prihajala tudi Neti. Brhko, jedro, živahno dekle, fine polti in globokih, temnih oči je ugajalo vsej družbi, in gospodje so se — zlasti kadar ni bilo v sobi gospe — kaj radi pošalili z naivnim, gibčnim dekličem. Kastelic, melanholski, sentimentalni poet »Čebelice«, je bil v realnem življenju spreten, ognjevit don Juan. Njegove pustolovščine so bile znane vsej Ljubljani. In tudi Netke se je lotil. Nekega večera ni bilo pri Chrobatovih nikogar doma, ko je stopil v Netkino sobico sladek in prijaznega nasmehljaja. Netka je bila sama z dvema Chrobatovima otrokoma. In Kastelic je sentimentalno vzdihnil ter dejal: »Netka, kako lepe oči imate!« »Kaj? — samo oči!?« se je raztogotila Netka. »O, vsa si lepa, krasna, sladka, ti ljuba moja Netka!« je hitel Kastelic ter jo lovil za roke. »Isto mi je rekel že gospod grof Horodinski,« je dejala Netka ter se mu umikala, »a vendar ne vem, kaj hočeta.« »Kaj hočem, Netka, kaj hočem?« je jecljal razburjeni poet. »Tebe, tebe, Netka!« In stisnil jo je k sebi burno, strastno . . . toda takoj nato je odletel, da bi bil skoraj padel. Krepka pest Netkina ga je pahnila daleč proč. »Takle škric!« je zavpila, pobrala otroka ter zbežala iz sobe. Poet Kastelic pa je poslej nikdar več niti pogledal ni . . . Grof Horodinski je bil eleganten gospod najfinejših manir. Dolg in tenak je bil kakor jegulja. Vedno je hodil v dopetnem fraku in z visokim cilindrom. Perilo pa si je preoblekel po trikrat na dan in črnih svilenih kravat, katere je znal zavozlati nedosežno genialno, je imel celo skladišče. Tudi njemu je prirasla Netka k srcu. Toda brutalen kakor Kastelic ni bil nikdar ž njo. Previdno, prikrito se ji je laskal, ji prinašal šopkov in finega sladkorja ter jo kavalirsko ogovarjal »gospodična«. Netki je bil poljski grof simpatičen, in prijazno se mu je nasmihala, kadar ga je videla. Saj je bil docela drugačen nego nasilni Kastelic! Nekega večera, ko je bila pri Chrobatovih zopet družba, se je grof Horodinski poslovil prvi. Na stopnicah so bili luči že pogasnili, zato je naprosil Netkot naj mu gre svetit. Netka je vzela svečo ter mu svetila. Bila sta sama v veži. Plapolajoči plamenček sveče ju je le pičlo osvetljeval, a Netkin obrazek v vencu črnih, malo razkuštranih las je bil videti še pikantnejši, še finejŠi. In njene ljubeznivo-poredne oči so se ji smejale v polumraku še dvakrat vabljivejše nego sicer. In ko je odprla grofu vrata, ga je mahoma minila vsa aristokratska premišljenost: z obema rokama je prijel krasno Netkino glavo ter obsipal njen obrazek z neŠtevilnimi poljubi. Netka se ga ni branila. Grofova ljubeznivost in njegovo nežno, taktno dobrikanje sta omamili njeno mehko srce. Srečno se je čutila v objetju plemenitega, elegantnega moža in dala bi mu bila v tistem hipu svojo čisto dušo, ako bi jo bil zahteval. Prvi pa se je streznil Horodinski. In takoj mu je postalo jasno, da to priprosto, pošteno dekle noče biti le igrača, nego da zahteva za svojo ljubezen enako čuvstvo. Hipoma je spoznal veliko razdaljo med seboj in njo ... v veliki zadregi pa se ni znal izmotati iz mreže, ki si jo vrgel sam preko glave, drugače, kakor da ji je stisnil v roke--denar in naglo odšel. Netka pa je obstala, kakor bi bila okamenela. V silnem razočaranju se ji je stisnilo srce; kakor da'bi jo bil nenadoma kdo surovo udaril, je zaihtela, vrgla denar daleč stran in plakala, plakala dolgo v noč . . . Nedolgo potem je bila Netka na Chrobatovem vrtu. Tja je vodila Evgenčka, da je tekal in begal med gredicami ter se igral. Na vrtu je bila lopa. Tu je sedela navadno Netka ter pletla ali pa šivala. Navadno pa je tekala in begala za Evgenčkom ter se igrala ž njim kakor otrok z otrokom. Hej, to je bilo tam vedno vriŠča, smejanja in petja! Saj sta bila Evgenček in Neti navadno sama ter ju ni nadziral nihče. Le dr. Prešeren, ki je stanoval nedaleč od vrta, se je ustavil včasi pri ograji, dal Evgenčku sadja in sladkorja, se nedolžno pošalil z Netko ter odšel zamišljen domov. In zopet sta bila Evgenček in njegova varuška sama na vrtu. Neti se je že naveličala letanja in sedela je na svoji klopici. Mračiti se je začelo, in za gradom je polagoma ugasovala večerna zarja. Prav ko sta hotela oditi, pa je prišel na vrt nenadoma Emil Korytko. Bledi, črnolasi, nekoliko zanemarjeni Poljak je bil tisti večer Še bledejši in še nervoznejši nego navadno. Prisedel je k dekletu ter ji začel praviti o svoji lepi, toda nesrečni domovini. »A kmalu se vrnem zopet na Poljsko,« ji je dejal, »s seboj pa vzamem tebe, Netka, in tam mi boš žena, katero bom ljubil nad vse na svetu.« Začudena ga je poslušala Netka. V njegovih očeh pa je gorela strast, da se ga je začela bati. In nakrat se je oklenil njenega života, jo dvignil kakor dete ter nesel, šepetaje ji blazne prisege, v lopo... Tedaj pa je vzkriknila Neti na pomoč ... In nenadoma je planil v lopo dr. Prešeren, potegnil dekle na svoje prsi ter dejal prijatelju bled in s trepetajočim glasom: »Idil Idil Evgen joka!« In Korytko je bežal z vrta — Prešeren pa je miril in tolažil plakajoča otroka: Netko in Evgena . . . III. Gospa Chrobatova je bila bistrovidna ženska. Vedela in videla je, da je Neti nevarna njenim »čajevskim večerom«. Zato pa je konec maja 1. 1837. bogato obdarila simpatično deklico, ji dala s seboj najboljših naukov in opominov ter jo poslala — k staršem. In nikomur ni omenila o tem ničesar, dasi je videla, kako silno jo izprašujejo nemi pogledi vznemirjenega Prešerna. Gospa Chrobatova pa je storila še več. Naročila je Nctini materi, naj ne pušča hčerke nikdar in nikamor same na ulico, nego naj ji da s seboj vedno spremljevalko. In pametna Netina mati je poslušala nasvet pametne Chrobatove gospe. Poslej torej je bila Neti vedno doma, šivala rokavice, ali pa jo je spremljala njena starejša sestra, pobožna, mirna in tiha Alenka. In zgodilo se je, da sta šli neke nedelje popoldne Neti in Alenka po cesti sv. Petra k nauku. Zamišljena Alenka je Šla spredaj ter se je v duhu radovala prelepih besed, katere bo čula z leče v cerkvi sv. Petra ... za njo • pa je stopala vesela in poredna Neti, premišljajoč, kje je njen prijatelj Prešeren. Tako sta dospeli do gostilne »pri avstrijskem carju.« Tedaj je začula Neti nad seboj prisiljen kašelj. Ko se je ozrla, je videla sloneti na oknu Prešerna, ki ji je pomignil z roko, naj ga počaka. In počakala ga je, česar Alenka niti zapazila ni, nego ko-račila mirno dalje k nauku . . . V trenotku je bil Prešeren na ulici. Šel je z Neti po Nabrežnih ulicah k Ljubljanici ter jo poln skrbi izpraševal, kje živi in kako se ji godi. Pripovedoval ji je, kako se je bal, da je zapustila mesto, in kako je hrepenel, da jo vidi zopet. Dobro ji je delo ljubeznivo govorjenje prijaznega gospoda doktorja. Neprestano bi ga bila poslušala ter mu gledala v lepe plave oči. Ah, tako rada ga je videla, in zdel se ji je najlepši mož na svetul Gosti, temni, volni lasje, ki so se močno svetili, so bili dolgi, a obrvi svetle, nos je bil dolg in nekoliko upognjen, brada okrogla, usta majhna, obraz pa obrit, ogorel in zdravo - rožnat . . . Da, bila ga je sama lepota, ljubeznivost in prijaznost! — — In poslej sta se sešla — vzlic materi in Alenki — še večkrat zvečer ter se dolgo izprehajala po levem bregu Ljubljanice po Poljanskem nasipu ... In šaleč se, ji je tedaj pravil Prešeren — tikajoč jo — vedno in vedno iznova, kako jo ljubi, in da bo kmalu — da le postane samostojen odvetnik — njegova draga ženka . . . Neti ga je vedno vikala. Ljubila ga je nedolžno in čisto ter ga spoštovala nad vse, dasi ni niti slutila, kdo je mož, ki mu sloni na prsih ... Nekdaj sta se domenila, da napravita izlet na Skaručino, na proŠčenje k sv. Luciji. Prešeren je imel ondi svojega strica, župnika Jožefa Prešerna. Neti je Šla v cerkev, Prešeren pa k župniku. Po cerkvenem opravilu sta se sešla zopet na bregu Save, da se z brodom prepeljeta na ono stran. Prvi je prišel Prešeren. Ob bregu hodeč, je čakal Neti. Ko pa je prišla, mu je povedala, da ji je neka ženska, katero je srečala, rekla, da jo »gospod že čaka.« Prešeren se je glasno smejal in se čudil, kako je mogla tista ženska vedeti, da čaka prav njo. Med tem je prišel k bregu brod. Nanj je zapeljal voznik že svoj voz s konjema, a Neti se je bala, da bi se brod potopil in bi utonila. »Pojdi, pa umrjeva skupaj!« jo je dražil Prešeren. Neti pa je ugovarjala, dokler je ni Prešeren z rahlo silo potegnil na brod, si jo posadil na kolena ter ji s suknjo pokril obraz. In ko so bili sredi Save, je dvignil suknjo, se sklonil k njenemu obrazku in ga vroče poljubil šepetaj e: »Moja Neti, umreti še ne smeva — saj še niti živeti nisva začela!« IV. Nekega večera je vprašala Neti Prešerna, ko sta se izprehajala po Poljanskem nasipu: »Moja prijateljica je čitala »Čebelico«. Tam je tudi Kastelčeva pesem, ki se začenja tako-le: Temna je svetloba lune, oblaki mi jo zakrivajo; žalostno na citrah strune v mojem srcu glas pojö. Ali mi morete dobiti vso to pesem?« Prešeren se je smejal naivnosti svojega dekleta ter ji prinesel »Čebelico«. In tu Šele je videla Neti, da je Prešeren pesnik! Dotlej pa ni vedela ničesar. Odtlej pa ji je Prešeren prinašal Vodnikove, Slomšekove, Metelkove, Ravnikarjeve, Staničeve in še druge, tudi nemške pesmi. In Neti je rada prebirala vse, zvečer pa kramljala s svojim ljubimcem. Prešeren je bil srečen, kadar je občeval s svojo Nctko, in leta, ki so mu minila ob strani tega zdravega, a srčno dobrega dekleta so bila zanj najlepša v vsem življenju . . . Po zimi 1. 1838. — okoli novega leta — sta se sešla Neti in Prešeren zopet po svoji navadi. Mrzel sever je bril sem doli s Kamniških planin ter rezal do kosti. Prešeren je privil Neti k sebi ter, pokrivŠi jo s svojim širokim plaščem, hodil ž njo počasi semtertja. In tedaj je čutila Neti, kako se stresa ljubimčevo telo . . . Takrat se je bil Prešeren res močno prehladil ter dobil pljučnici slično bolezen, ki ga je privezala za par tednov na postelj. In ves čas se nista videla z Netko! Ko pa sta se sešla zopet, ji je Prešeren bridko očital, zakaj ga ni nikdar posetila ter ga pustila osamelega tujcem! In Netka je plakala od kesanja in pa od veselja, da je njen prijatelj in ljubimec zopet zdrav . . . Dne 15. oktobra 1. 1839. pa se jima je rodila prva hčerka. In tri'leta pozneje sta dobila drugo hčerko ... in zopet črez tri leta — sina Frana. Neti pa je ostala neizpremenjena: plemenita, vesela, vdana ženska — edina sreča Prešernova . . . Pomlad je plavala nad Ljubljano, ko je Prešeren prvič srečal bodočo mater svojih otrok. Pomla'd je vzplavala takrat tudi nad njim ... Da pa se je morala ta pomlad končno umakniti kruti, neizprosni zimi, tega ni zakrivil niti Prešeren, niti ženska, ki mu je bila v življenju najboljša prijateljica in največja dobrotnica — mala rokavičarica Neti . . . V. Bilo je v Kranju 10. februarja I. 1849. Na trgu in po glavni ulici se je vse trlo ljudi. Glava pri glavi, moški, ženske in otroci, kmetje in gospoda. »Naš doktor je umrl! Sedaj ga pokopljejo!« »Kako ga je Škoda! Sama pravičnost ga je bila.« »Nobene pravde ni sprejel, ki ni bila poštena — nobene tožbe ni hotel napraviti, ako ni bila pravična.« »Zato pa je umrl — revež!« »Čast njegovemu spominu!« Tedaj pa je stopila iz hiše, kjer je ležal Prešeren na mrtvaškem odru, skromno oblečena ženska. Za roko je vodila majhno deklico in Še manjšega dečka ter plakala tiho, tiho . . . Deček se je radovedno oziral po množici, dekletce pa se je žalostno in plaho stiskalo k materi. In ko je videlo, da mati joka, je zaihtelo še samo ter plakalo. Bila je Ana — Netka — Jclovšckova s svojima otrokoma. Prva hčerka ji je umrla malo mesecev po rojstvu. Stisnila se je k zidu in jokala. Nihče je ni poznal, nihče ni vedel, kdo je in kaj je bila onemu možu, ki ga poneso sedajle k večnemu počitku. Ana pa je plakala nad svojo izgubljeno srečo. Vse nade, ki sta jih gojila s Prešernom dolgo vrsto let, pokopljejo danes z njegovim zlatim srcem vred v črni grob. Ah, kako je bila krasna bodočnost, katero sta si slikala! Njegova lepa, ponosna, od vseh spoštovana soproga bo, in otroci njeni bodo pred vsem svetom njegovi. In živeli bodo skupaj v nekaljeni sreči in v nekaljeni ljubezni. Oprta nanj bo stopala po življenja težkih potih, otroka pa jima bodeta solnce, ki bo ozarjalo njuno starost. Da, da, krasno, v blaginji, časti in slavi jima bodo potekali in1 potekli dnevi, dokler ne položita skupaj glave k počitku pod črno rušo. Vseh teh nadej je danes konec. Gradove sta zidala si v oblake, usoda in sovražnost sveta pa jih je porušila vse, vse . . . In skozi odprto okno so zadoneli hrupni udarci. Zabijali so krsto . . . In množico na trgu je objel čut, da zabijajo tam zgoraj moža, kakršnega ne pošlje nebo Slovencem morda nikoli več. In oči so Spomenik na Prešernovem grobu v Kranju. sc porosile, krčevito ihtenje jc trgalo prsi, in plakali, plakali so Prešernovi rojaki zdušno, kakor bi plakal en sam človek . . . »Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. 52 Tam tikoma zidu pa je drhtela na tleh Ana, objemala svoja otročiča, stiskala ju na svoje srce in jokala s krvavimi očmi nevzdržno . . . nevzdržno . . . Septembra meseca je bilo, ko je prišel v Ljubljano zadnjikrat. Že takrat je vedela, da je zapisan smrti. Strašna bolezen ga je razjedala in uničila njegovo krepko, lepo telo tako, da ga je komaj poznala. A upala je še vedno! Molila je, molila, da ji nebesa vendarle ohranijo očeta otrok, in upala — upala . . . »Kako sem nesrečna, France!« je ihtela, objemaje ga poslednjič. »Tiho bodi,« ji je dejal trepetajočih ustnic, »ti si srečnejša nego jaz. Dva ljuba otroka imaš — jaz ničesar!« In poljubil je zaporedoma vse, dvignil sinka, zakopal svoj bledi obraz v zlate njegove kodre in zjokal se . . . In Še enkrat je objel svojo Ano, ji poljubil oči in čelo, Šepetaje: »Moja ženka bo smrt grenka!« Omahujoč se je opotekal iz sobe ... čul za seboj obupni plač — — in vrnil se ni nikdar več . . . V župni cerkvi kranjski so zapeli mrtvaški zvonovi, iz hiše pa so prinesli kranjski narodni stražniki črno krsto, na kateri je vihral pesnika-gardista »sturmhut«. Krsti na desni in levi so stopali akademiki ljubljanske akademiške legije v uniformi ... In zaigrala je godba žalobno koračnico, narodna straža je krenila proti trgu, za njo pa gospoda in narod v dolgi, dolgi vrsti . . . Odšli so vsi . . . le Ana s svojima otročičema je ostala sama in plakajc poljubljala prag tiste hiše, iz katere so odnesli pravkar njeno vse . . . vse . . . VI. In usoda ji je ostala neizprosno kruta, neusmiljena, surova tudi poslej. L. 1855. ji je umrl sinek — lep, nadarjen, živ in marljiv deček — njen ponos, njen up. Umrl je za kolero! • L. 1856. pa je morala • ostaviti Ljubljano ter iti za kruhom v Trst. In tam je občutila vso grenkobo zle usode iznova ter izpila kupo trpljenja, poniževanja in bede do dna. Energije in ponosa pa ji ni mogla zatreti niti največja siro-maščina. Bila je vedno ista blaga, poštena, vztrajna žena, kakor jo je spoznal in ljubil Prešeren. L. 1866. je ostavila Trst ter se odpeljala s hčerko Ernestino na Dunaj. In ondi je živela, šivaje rokavice ter iščoč in nahajajoč tolažbe in moči le v spominih na dneve mladosti. Vzgajala je svojo hčerko ter jo vestno učila dela in poštenja. L. 1875. pa je zatisnila tudi sama svoje trudne oči, in njeno truplo spi še danes pri Sv. Marksu, daleč, daleč od trupla moža, svoje edine, neumrljive ljubezni — Franceta Prešerna. _<§) j---o o o T T T —3 PREŠEREN HED SLOVANI. Sestavil J. Šlcbingcr. ✓oni mračni dobi, ko je stroga cenzura skušala zatreti vsak svobodnejši književni pojav, je našlo naše po »Kranjski Cbelici« prerojeno slovstvo vrlega zagovornika v češkem pesniku Franu Ladislavu Čclakovskem. 'V tem oziru prezanimivo poročilo o prvih treh snopičih Čbe-licel) nam kaže, kako jasno sodbo jc imel navdušeni romantik o naših tedanjih književnikih, v prvi vrsti o Prešernu. Že to smatra za dobro znamenje Prešernovega okusa, da se je docela varoval metra nemških poskočnic, katerega je posebno rad uporabljal Zupan in že pred njim Vodnik. ' »Njegovi izborni umotvori dajejo Kranjski Čbelici izredno ceno in krasoto. Zaradi tega zasluži v resnici častno mesto v vrsti slovanskih pesnikov ta tako bujno od prirode obdarjeni mladi pesnik . . Skusil je svojo moč v različnih pesniških vrstah: v lirskih, elegijskih, satiričnih, v romancah, epigramih in sonetih, in v vseh kaže enako gibčnost, enako živahnost in zrelost mišljenja. — Vrhutega — ko-lik.or nam je mogoče o tem soditi — je njegova beseda čista, jedro-vita in prava slovenska, verz gladek in- polnozvok.« 'Po tej občni karakteristiki sledijo v dovršenem češkem prevodu: Slovo od mladosti, Hčere svet (Rada dcerina), Vojaška (Vo-jenska) in sonet: Tak kakor hrepeni oko čolnarja ... V originalu *) Časopis českčho Museum VI., 4. zvezek. V Pragi 1832.; Sebranč Spisy Fr. Lad. Čelakovskeho . . . V Prazc, I. L. Kober, 1871. IV. knj. str. 428 si. 52* priobčuje sonet: Al prav se piše ka'fla ali kafha . . kateremu sledi razpravica o naši abecedni vojski z navdušenim začetkom: »Vybornö, mily Prešeren! jsme jednoho s Vami mnčni!« ter končuje: »Ne bi pa svetoval, da se take preosnove (da popravijo Slovenci svoj pravopis po načinu Čehov in Poljakov) poprime kak suhoparen slovničar; ako se že kdo, naj se loti kak bistroumen in priljubljen pisatelj — kak Prešeren!« In res, črez osem let zagleda beli dan troje slovenskih knjig prvič s češkim pravopisom ne brez vpliva in sodelovanja Prešernovega! t/Da je ta pohvala priznanega pisatelja našla v številu Prešernovih prijateljev glasen odmev — je razumno. Naslednjega leta je izdal M. Čop ves ta sestavek pomnožen in popravljen v nemškem jeziku v ilirskem listu #(štev. 6—8.), ki je znovič vzbudil znano jako živahno abcccdno vojsko. Razen teh pesmi je prevedel Čclakovsky Še dva epigrama: »jŽbelice puŠčičarjcm« in »Pesniku — homeopatu«.1) ✓Druga znamenita oseba, ki je seznanila Čehe s Prešernom natančneje, je Jos. Pcmžck.2) Predgovor, obsegajoč življenjepis in delovanje Prešernovo, je sestavljen vcčjidcl po znanem Levčevem spisu, vendar se nahaja tudi marsikatera izvirna misel, n. pr. verjetna podmena, da Prešeren s Čelakovskim ni bil osebno znan (str. XII.—XVI.) ✓Zbirka nam ponuja nekoliko več nego kaka antologija, saj je izmed pesmi prevedel vse razen »V spomin V. Vodnika« in »Od železne ceste«. Nekatere so se mu v resnici prav dobro posrečile, n. pr. Moto, Dekletam (Divkam str. 3), Kam ?, Ukazi (Rozkazy str. 10), Vojaška (Vojenska str. 20), Nezakonska mati (Nemanželska mati, str. 27.), katere začetek slove: Nač jen tu tebe tfeba bylo, ditč lepo, ditč milo, dfvce mladč bez včnee, neoddanč mamčnee . . . 'Za izvirnikom zaostajejo: Strunam, Zapuščena (OpuštčnA str. 25.), Sila spomina (Sila pomätky), kjer je porabil češkemu jeziku bolj primerne jambe mesto daktilov, ki se nekako okorno glase v prevodu: »'V upominku Andreaši Smoletovi« (str. 22.). »V zgubljeni veri« je *) Fr. Lad. Čelakosk^, Spisü bäsnick^ch knihy šcstcry. V Praze 1847. str. 314. (Novočeskd bibliothčka IX. č.) ») Bdsnč Františka Preširna. Pfeložil a životopisem bäsnikov^m opatfil Josef Penfžek. 1882. Nakladatcl Lad. Sehnal v Jičinč. Mala 8°. str. XXXVÜ+74. Glej v tem listu Iv. Hribarja poročilo: IL 1. str. 377.-379. Op. />. zlil izvirne dvovrstice v šestvrstne, oziroma v štirivrstno kitico, prevodu na škodo. »Mi drug te je prevzel« "(v Mornarju) pač ni: »Müj druh mi tebe vzal«. — ^ Manj smo zadovoljni s prevodi iz balad in romanc, katerih je pet. V prvih treh ni znal pasnemati asonanc; jezični dohtar ni — »doktore hovorivy«. Ponesrečil se mu je prevod »Zdravilo ljubezni« (Läsky lčk str. 39.). N. pr. »Bogate je videl, umne, lepe; pozabil ni vendar ljub'ce blede . ..« slove: »Než žddnd z nich jcho neji'mä vic; jen na mysli tane mu milenky He .. .« 41. ali: »Časti ni, mir je tamkaj iskal. . .« »eti nedobyl ale stišil svüj žal . . .« 42. ^ Nekoliko bolje se mu je posrečil Orglar (Hudec — 43.). Iz različnih poezij je prevedel »Zvezdoglcdom« precej dobro. Enako povoljno je pogodil: »V spomin Mat. Čopa«, »Prva ljubezen« (Prvnf hiška — 51) in »Slovo od mladosti« (Loučeni se s mladim — 53.), ki presega prevod Čelakovskcga. „Iz gazel je prevedel drugo in sedmo, pa ne posebno dovršeno. ✓Najbolj so se posrečili Penfžku soneti, in teh je prevedel štirinajst (Ze znelek): Očetov naših imenitna dela . . Vrh sonca . . ., Tak, kakor hrepeni . . .; Kupido! ti in tvoja lepa starka . . . (Ty, Milku lstivy, ni tvä lepa mati . . .), kjer je nekoliko preveč prosto povedal: Mne zraky divek nikdy nehledaly . . . (Nobena me Še ni deklet ljubila . . .). Enako prosto v naslednjem sonetu »Je od veselga časa . . . uro deseto« je prevedel s: »plny jasu! . . .« 'Iz sonetnega venca je prav dobro pogodil prve tri; le škoda» da ni prevedel vsega. Zmisel kvari v prvem sonetu besedica »opčt«: »Pčvec tvüj 'novy venec opčt vije . . .«* str. 66. — ^Razen Prešerna imajo Čehi v posebni izdaji prevode iz Gregorčiča ter so bili vedno v živahni književni zvezi z nami in so gojili na tak način dejanski slovansko vzajemnost, za katero smo storili mi dozdaj še mnogo premalo . . . Skoraj popolnoma neznan je Prešeren Slovakom, Poljakom, Malorusom in Bolgarom. Toda v novejšem času se je začelo živo zanimanje za Prešernove umotvore pri narodu, od katerega bi po njegovem značaju najmanj pričakovali — pri Rusih. i/Leta 1871. je N. V. Gerbelj v svoji v Peterburgu izdani slovanski hrestomatiji priobčil v prevodu M. Petrovskega »Turjaško Rozamundo« in »Slovo od mladosti« v ne posebno dovršeni obliki.') Turjaška Rozamunda je bila prevedena že 1. 1862. v »SlovuŠki« (C.iOBywKa), toda jako prosto, bolj po vsebini nego doslovno. Ponatisk in boljši prevod te romance je priobčil Leskovec v »Slovanskem Svetu« (VI. 1., 2., 3). Razen te pesmi je prevedel L. M. Leskovec za imenovani časopis še sledeče pesmi: Kupido! ti in tvoja lepa starka (S. S. V. str. 34.), Tak', kakor hrepeni okö čolnarja (tam, VII., str. 206.), Strunam (IV. 318.), Mornar (Mophkt, — V. 319.), Pevcu (VII. 167.), Pod oknom (IV. str. 207.) in Slovo od mladosti (IV. 255.). Tem prevodom srednje vrste je dodajal redno Lamurskij (Trnovec) slovenski original s svojo čudno cirilsko transskripcijo. Da taki poskusi niso mogli pokazati Rusom velikega našega Prešerna — je umevno. Toda našel se je mož, ki je po svoji temeljiti izobrazbi v svetovni književnosti in po svojem finem čutu za umetnost popolnoma zmožen, presaditi ga na ruska tla — to je Fcodor Jevgenijevič Korš, profesor klasične filologije na moskovskem vseučilišču. Njegovi prevodi so nam deloma že znani, namreč veličastni sonet: Kaifb BaUlUX'I» 3BÜ3A1» Ha TCMHCM'b KP>T030Pt 0 JJiocKvpbi, Hcaafterb MOPPXOAT» . . .2) ^in pa Sončtnyj včnok v sedmi knjigi (1890) moskovskega mesečnika V»Ruskaja Mysl*>«.8) Glavno delo pa izide v kratkem času, namreč ves Prešeren v prevodu z življenjepisom in opazkami k posameznim pesmim. — /Milo je slišati, kako se je odzval ta učenjak v slovenskem jeziku povabilu na Prešernovo slavnost, ki so jo letošnjo pomlad priredili slovanski vseučiliščniki na Dunaju: ». . . . Prijetno mi je bilo zvedeti, da se bo na čast tega pesnika, ki ga zlasti ljubim, in s katerim se more ponašati vse Slovanstvo, priredila na Dunaju vse- ') »AHTo.ioria ii3T» c.iaBjmcKnxi» iioctobt»«. Glej poročilo Iv. Hribarja o tej knjigi v Ljub. Zv. I. 740—742. ») Vatr. Jagič v Ljublj. Zvonu V. str. 574. 3) Zanimivo poročilo dr. M. Murka v Ljub. Zvonu X. 47.-49. Op. p. slovanska slavnost. Zakaj ne morem biti priča vsega, kar se bo tam godilo! Ali, ako meni ni mogoče biti v številu mož, ki bodo obhajali to slavnost, prosim Vas vsaj, da omenite moje ime kakor enega izmed največjih spoštovateljev neumrjočega slovenskega pesnika. Jaz pa bom storil za njegovo slavo med Rusi vse, kar bo v moji moči..« ter končuje z besedami pesnikovimi: »Bog živi ves slovenski svet, Brate vse, Kar nas je , Sinov sloveče matere!« »Kako bi vsi Slovani ne častili tega pesnika, ki je to rekel?«1) Tako govori o Prešernu mož, ki ve ceniti pravo poezijo! * V dobi ilirizma je prevedel iz Prešernovih poezij Stanko Vraz »Hčere svet« (Savčt)2), da bi pokazal Hrvatom njegove asonance, katere omenja jako pohvalno, češ, da »dosada se jošter izvan krajn-skoga pesnika dr. Prešerna nitko nije prihvatio toga načina« (namreč asonance). Prevod je v resnici jako dovršen. Vrhutega je prevedel še dva soneta3): *£)četov naših imenitna dela« in »Vrh sonca sije soneov cela čeda« . . izpremenivŠi jambe po načinu Jana Kollarja v troheje. Milutin (Horvat Stjepan) je skušal prevesti na hrvaški jezik ^Krst pri Savici«4), pa se mu ni posrečilo. Prevod je slabo rimana proza v precej okorni obliki. Le nekaj primerov! »Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. . .« se glasi: »Zatvorcnikom počinuta neda . . .« Kako čudno se glasi verz: »Kroz šest mjeseci lieva krv se lie pa . .., ali »Oružje zahman lama se i svija, Ono ne može otvoriti grada Ali glad može — neman najsilnija . . . Črtomir dalje nesakriva glada .. . Svaki vas dosta, dosta se nastrada . . . Strašivca nema ni za želju milu.« itd. V »Krstu« je jambe zamenjal s troheji. - *) Pismo g. I. Prijatelju iz Petcrburga z dne 19. februarja (2. marca) 1900. Op. p. *) Dčla Stanka Vraza, II., str. 71. in 123. s) Dčla Stanka Vraza, III., str. 9. in 29., kjer je urednik uvrstil ta dva soneta med »Izvorne pjesme«. 4) Dragoljub. Zabavan i poučan tjednik. Urednik i nakladnik Gjuraj St. Deželic, II. tečaj. U Zagrebu 1808. Str. 565.-566., 582.-584., 595.-598. — Kdo bi v verzih: »Tä u Kranj skoj sreča samo mari za tudjincc — nos jim diže pače . . .« našel prekrasni Prešernovi vrsti: »Le ptujccm sreče svit se v Kräjni žari, ošabno ntfs'jo ti po konci glave . . ? Življenjepis o našem pesniku je prinesel »Vienac« III. (1. 1871. str. 30.—31.) izpod peresa I.^Zaharja večjidel po Stritarju. Precej popolna je biografija Prešernova Fr. £elestina v istem časopisu XIII. 1. (1881. str. 658. itd.). Izvirnih misli nam podaje ta spis, ki je izšel tudi v posebni brošuri — bore malo, ampak je skoraj doslovna prestava Levčevega in Marnovega sestavka. V »Srpski Zori« (na Dunaju 1878) je priobčil majhno skico o Prešernu A. Trstenjak, katero je ponatisnil leposlovni list »Slovinac« (u Dubrovniku III. 1880. str. 417.—418.) s sliko Prešernovo na str. 411. o o_ _o o (© 1 /SOCIALNI PROBLEMI Y PREŠERNU. Spisal dr. Ivan Žmavc. lovenci smo še dandanes večinoma kmetje; v začetku dotekajočega stoletja se pa o slovenskem meščanu sploh niti govoriti ne more. Kmečki sin je bil tudi Prešeren. Tista leta, ko je prišel Prešeren na vseučilišče, ko je začel opažati v središču našega cesarstva svetovno gibanje, je bil gospodarski liberalizem tudi v osrednji Evropi že v razcvetu. Gmotni blagostan, v katerem je proti koncu srednjega veka prvačila Italija, se je bil razlil po odkritju Amerike na Špansko in Portugalsko, v 17. stoletju na Francijo in Nizozemsko in skoro obenem na Anglijo; Angleži so čimdalje bolj napredovali, in okolo 1800. 1. je mogel »Albijonec« ponosno reči: pol sveta je mojega! In kaj je dalo Angležem, primeroma ne ravno velikemu narodu, tako silo? Njih zdrava načela o delu in treznem življenju, njih podjetnost in agilnost, seveda pa tudi njih brezobzirnost v gospodarskem boju, osobito proti tujcem, kakor je to bilo v duhu svobodnega sistema konkurence. Takih Angležev marljivi učenci pa so postali Nemci. Ti, razcepljeni na mnogo držav in državic, so bili tedaj osobito v praktičnih socialnih bojih precej slabi in nerodni, v posmeh imenovanim naprednejšim narodom; toda tudi oni so spoznali, za kaj gre v svetovnosti; sam Goethe je opozarjal svoje rojake, da preveč teoretično špmtizirajo, dočim jim Angleži, muzajoč se — pobirajo vse izpred nosa. Niso bili brez uspeha takovi in podobni opomini: Nemci so se v teku XIX. stoletja gospodarsko in politično, in sicer brez večjih notranjih prevratov, naravno ter polagoma tako visoko razvili, da se sedaj, ob začetku novega stoletja, Angleži resno boje svojega nevarnega tekmeca tostran kanala. Pred vsem so se Nemci dvignili v gospodarskem oziru; gospodarski boj se je bil razvnel z vso silo pri njih in v osrednji Evropi vobče, kjer je Dunaj v prvi polovici XIX. stoletja igral zelo važno ulogo in nasproti Berlinu več pomenjal nego dandanes. V sredo takovih ekonomskih bojev, take gospodarske revolucije in industrialne evolucije je prišel mladi vseučiliščnik iz Vrbe. Kake vtiske je široki svet neposredno delal na Prešernovo osebo, bi se moglo dognati iz natančnih životopisnih podatkov, iz pisem i. t. d. Toda pisatelj teh vrst se omeja zgolj na Prešernove poezije, raziskujoč, kake sledove v duši zrelega moža, našega pesnika, so puščala opazovanja svetovnega socialnega gibanja. Prešeren je bil vseskozi socialno, altruistično navdahnjen. Po-znajoč v slovenski domovini priproste pogoje naturalnega gospodarstva z njegovimi priprostimi, pa tudi nedolžnimi šegami, je bil presenečen in osupel, ko je videl kruto premoč denarja in bogastva v življenju narodov, proti kateri vsa čednost, poštenost in učenost niso nič: »Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača; Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača; Da le petica dä ime sloveče; Da čldvek toliko veljä, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, Kar um slepi, z' golj'fijami, ležami!« Prešeren strašno obsoja tako strastno beganje po zlatu in bogastvu, obsoja') to denarno gospodarstvo, ki pri pogledu »rume- !) Spominjamo sc tu pretresujoče obsodbe denarja v Shakespearju (Timon IV. 3, nemški prevod): njakov« bližnjika čisto pozablja. Onih idealov, ki si jih je bil napravil humanistično izobraženi mladenič, ni našel v svetu nikjer, v tem svetu, kjer določujejo usodo poedincev in narodov barantajoči Zidje, denarni bankirji in borzianci, in kjer je idealno in duševno bogastvo bogastvo drugega in tretjega reda: »Sem zvedel, da vest čisto, döbro d'janje Svet zanie'vati se je zagovoril . . . Modrost, pravičnost, učenost device Brez dot žal'vati videl sem samice.« In genija umrlega, po duhu sorodnega mu prijatelja apostrofira: »Videl povsöd si, kak iščejo d'narje, Käk se le vklanjajo zlat'mu bogu; Kjč bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domü.« Ako hoče poredni »Andrejček« svojo »Barbko« najbolj razjeziti, zagrozi ji z nečim sicer v banavskem svetu čisto navadnim: . . . »Bom priženil z ž£no črno Penezov na mernike . . . Nje obresti bom pobiral, Živel brez skrbi ko ptič.« Da so »ljubezen zvesto najti, kratke sanje,« tudi to zakrivlja često mamon: dočim idealni umetnik svoji ljubici pod oknom gode pesmi, jo poljublja gori v sobi petičen mladenič, ki je Gold? Kostbar, flimmernd, rothes Gold? Soviel hievon macht schwarz weiß, hässlich schön, Schlecht gut, alt jung, feig tapfer, niedrig edel . . . . . . IIa! Dies lockt Euch den Priester vom Altar, Reißt Halbgenes'nen weg das Schlummerkissen, Ja, dieser rothe Sclave löst und bindet Geweihte Bande; segnet den Verfluchten. Es macht den Aussatz lieblich, ehrt den Dieb Und gibt ihm Rang, gebeugtes Knie und Einfluss Im Rath der Senatoren . . . * . Goldenem Dummkopf Duckt der gelehrte Schädel. In Timon misli na čase, ko je Še sam bil bogat: Der ich als Lustgelag die Welt besaß; Mund, Zungen, Augen, Herzen aller Menschen im Dienst, mehr als ich Arbeit für sie wusstc. . . . *mlad, lep kancelfr, Sto zlatih je služil dvakrat štir'.« Lohkä bi s temi in kar bo dobil Še zraven, ženico, otröke redil.« — Kaj šele, če pride baroni Ko je Prešeren izpregledal bistvo faktične družbe človeške, ko je videl nizkoto njenih teženj, prignusila se mu je takšna kultura, in obžaloval je, da je moral »skusiti sad spoznanja«; o da bi bil rajši srečen v nevedni prostoti kmečki, o da bi ne bil opustil svojega rodnega kraja: »O Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša möjega stoji očeta; Da b' uka žeja me iz tvöj'ga svčta Speljala ne bilä, golj'fiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača Vse, kar sreč si sladkega obeta . . . . . . Zvesttf srce in dčlavno ročico Za doto, ki je nima miljonarka, Dobil z izvoljeno bi bil devico.« Toda vkljub tem bridkim skušnjam v očigled egoističnih socialnih bojev socialno čuteči pesnik ni obupal; vsaj s trpko ironijo si je umel preganjati obup, ki ga je pa zasledoval bolj vsled »viharjev notranjih«: »Cel dan iz pravd koval bom rumenjake.« Ta odlok se nam zdi kakor ona obljuba, storjena pisarju: . . . »po tvöji volji Bom pel: gosence käj na repo var'je, Kak' prideluje se krompir najbolji . . .« Ne: Prešeren se ne more ponižati, kakor v umetnosti ne na nivo modrega pisarja, tako v dejanju ne na nivo sleparja, ki je »Lani .... starino Še prodajal, nösil škatle, Meril platno, trak na vatle, t Letos kupi si grajščino,« akoravno je pesniku družbeni poklic mogel dovolj skušnjav ponujati. Res je, »Pevcu vedno sreča laže. Vender peti on ne jenja. Grab'te d'narje vküp gotove, .K upu vaj te si gradove, V njih živite brez trpljenja. Koder se nebo razpenja, Grad je pevca brez vratarja, V njem zlatnina čista zarja, Srebrnina rdsa trave, S tčm posestvom brez težave On živi, vmrjč brez d'narja.« Tako čutiti je moglo le plemenito srce, tako misliti mogel le duh, ki je bil naziranj — imenujemo lehko ta naziranja filozofska, religiozna, etična, estetična, kulturna sploh — kakor jih spodaj še razpredemo. Motili pa bi se, če bi dejali, da Prešeren ni imel zmisla za realne pogoje socialnega življenja; za svojo osebo je bil pač — duševni aristokrat — prefinega okusa, nego da bi se bil spustil v prozo dej-stvenega življenja, v kateri je trpel »služnost«, »kakor trpe med Turki jo kristjani«; živeč sam za neki višji svet idealov, je dobro vedel, da se ljudje, kakršni so v večini, bistveno ne dado prenarediti, oni, kateri najbolj o tem razmišljujejo, . . . »kaj posodila Nesd, kaj hiše, polje, kaj kupčija.« Za realno življenje so pač potrebni »dari Pluta«; to mu je gotovo bil razodel tudi prijatelj, ki je bil kakor on vnet le za bogastvo notranje sreče ter duševnih harmonij, on, ki je prepotoval in proučeval bil celo Evropo ter videl »Nemško, Francosko, Britansko«. Omenili smo že gori, kako je med Nemci celo Goethe moral opozarjati svoje rojake na prozo življenja. »Dočim se Nemci mučijo z rešitvijo filozofskih problemov, zasmehujejo nas Angleži s svojim velikim praktičnim razumom in preobladujejo svet«, dejal je nekoč.') No, Prešeren je bil kakor Goethe doctor iuris, in pravniki2) prej niso bili slepi za bistvo življenja, kakor so dandanes žalibog često, kar jim očita veliki pravnik sam, Lorenz v. Stein. Prešeren je umel ceniti pozitivno delo za »čast in prid in blagorstvo« človeštva, umel spoštovati produktivne stanove, katerih »roke pridne« skrbč, ... da se razprösti Med vsakf stan obilnost . . ') Eckermann (pogovori ž njim) 1830. *) Pravniki bi mogli ponosni biti na svoje tovariše, kakor so Goethe, Bismarck in naš Prešeren; vendar ne bi jaz Prešerna kot pesnika nikoli na-zival doktorja. Ne spominjam se, da bi se kje pisalo Dr. (!) Joh. W. v. Goethe, ako se govori o pesniku. umel čislati one, kateri, ne da bi zlorabljali neumnost mase za svoje sebične namene, z energičnim delom ter ekonomičnim mišljenjem odvračajo »rčvščino in nje nastope«. Saj Neumnost in ubožnost sta sestrč. Podjetnost, marljivost, agilnost, umnost, treznost, poštenost, to dandanes čini, da narodu »zlat čas nastane«. »Rokč zdaj pridne, umni zdaj možgani« kaj veljajo. Domovina je le tedaj srečna, če se more pokazati na njo: »Poglej nje čvrste, bistrih glav sinove, ki vnema v srcih se jim žčlja sveta, Obrnit' v doma čast vseh zgod osnove . . . . . . Kak ljubijo poštenost in pravico: Veselje v prsih Ti sreč pretresa.« Največja pohvala je, ako moremo komu reči: »Up najpredrzniši si spolnil z deli.« Ne samo duševno delo, delo uČenjaŠko in umetniško, je častno, katero seveda naš pesnik najbolj ceni, ker so mu »zakladi duha« dražji nego Krezovi, ampak častno in slavno je tudi ono praktično dobro delo, ki narod rešuje iz gmotne bede, ono delo za domovino, ki »bogastva vire nove ji« odpira. Saj more narod le tedaj biti močen in srečen, ako mu »obilnost« in gmotni blagostan zagotavljata lepši kulturni razvoj in veljavno stališče med tekmujočimi sosedi. »Slovencev dom« bo šele tedaj svoboden, zdrobi šele tedaj »si spone, kjer jim še težč«, ako ». . . oblast In z njo čast, Obilnost bodo naša last! Slovenci ne smejo malomarno in mlačno gledati na socialni napredek sosednjih kulturnih narodov, oni se morajo sami, ako nočejo poginiti, udeleževati duševnega in ekonomskega boja, ki ga bijejo ne samo evropski in amerikanski, ampak malone že vsi narodi cele zemeljske oble. Gorje jim, ako bi tega ne izprevideli; gorjč jim, ako bi jih kaka hinavska moč odvrnila od pogumnega bojevanja in pregovorila za babjaško strahopetno življenje moledovanja in beračenja, jadikovanja in stokanja; gorje jim, ako bi »brez truda« čakali boljše bodočnosti od kakega čudesnega bitja, ki naj jim pošlje »pečena piščeta« »v grlo«. Gorje jim tedaj! A »junaka vabi boj«! Slovenec, četudi socialno in gospodarsko šibek, se ne ustraši boja; »vsi naj si v roke sežejo« in zedinijo skromne gospodarske moči, Da tem, ki jim ne zliva v plöhi gosti Bogastva sreča, kapljice bolj skope Do jözera zbero se visokosti. Večji kapitalisti ne smejo v modernem kreditnem gospodarstvu sedeti na denarju; naopak, denar mora krožiti, ustvarjati- nova dobra, prevajajoč se po kreditnih operacijah; denar mora biti skratka ploden kapital, v prid upniku in dolžniku, delavcu in podjetniku. Ti si prijatelj ljudstva in napredka, ki Pregnal 'z zastavnih bukev si temnöto, Pod težkim ključem bogatin ne hrani Zakladov z nezaupljivo strahöto. Moderna tehnika, ki premaguje naturo in nevarne storočne obre uničuje v prirodi,*) izpopolnjuje občila2) po stanju najnovejše praktične znanosti, dalje, stanovsko združevanje, žurna-listikas), finančna politika4) . . . vse to se mora obrniti v blagor naroda, da se brž povzpne iz svojega ponižujočega nas ter celo od »bratov« zasmehovanega suženjstva. Samopomoč, ekonomski selfgovernement, asociacija, zadružništvo, pomoč onemoglim starcem 5) in ubogim c), evo lepi — sit venia verbo — gospodarski program, ki ga nas je učil posebno v onem Hradeckemu posvečenem, za naša razmotrivanja tako važnem slavo-spevu naš pesnik - prvak, ki smo ga pa mi prozaiki doslej rtako slabo razumevali, tako strašno medlo izvajali . . . * * * *) Brijäreja storočnega si vkrotil, Močirjc vekoletno je pregnano, Meglö slovtf si vzčt' od nds zarotil. 2) Z mostovi zaljšaš novimi Ljubljano. 5) Kmetijske družbe ud nje zbor podpiraš, Podpiraš z njim domače Ti »Novice« . . . *) Pred mnogo si hranilnico Evrope Jo nam oskrbel . . . *) »Njim, ki grem' potreba let večera, Al' pr£d je treščila v njih barko strela, Jim z jadri svojim' plavati zavera.« 8) »Da bi v samoti revež ne poginil.« Prešeren je čuvstvoval socialno, altruistično, on je poznal ono od dandanes merodajnega, individualističnega, jasneje rečeno, ego-ističnega sveta pozabljeno ljubezen do bližnjega; pa čeravno je čutil socialno, je bila v dobrem zmislu besede silna individualnost, ki si ne dä nikoli od nikogar jemati zlate notranje in zunanje svobode; mnogo je sicer trpel; a trpimo, da težave in ovire odstranjamo; v trpljenju medleti, bi bila slabost; Prešeren je preklinjal »spone« in verige, preklinjal vsako sužnjost, ki ovira človeka v razvoju: Manj sträsna noč je v črne zömlje krili, Ko so pod svetlim solncem sužni dnovi! Svoboda mišljenja je pogoj vsakega napredovanja. »Nepröste dni živet'«, te »tčmne zöre« si Prešeren ne želi. Res je, večkrat se zdi, da krepka individualnost in lastno nagnjenje zapeljuje Človeka, tudi zrelejšega in umetnika, in da je torej treba Argovih oči moralistov. Kaj meni o tem Prešeren? Nahajam tu pri njem sorodnost z Goethejem. Ta je dejal: »Die Menschen bcmoralisieren einander viel zu viel. Pfaffen und Schulleute quälen unendlich. Die Weisen dagegen sagen: Beurtheile niemand, bis du an seiner Stelle gestanden hast! . . . Ich kann nur empfehlen, dass man jede Individualität gewähren lasse, zumal sie die Strafe ihrer Fehler von selbst bekommt.« — Kdor vedno moralizuje, rad tam molči, kjer bi bila krepka beseda na mestu. Goethe misli, da ne sme človek niti proti sebi samemu biti prestrog; preobčutljiva vest dokazuje, da Človek samega sebe tako visoko ceni, da si ne more odpustiti. »Ein solches Gewissen macht hypohondrische Menschen, wenn es nicht durch eine grosse Thätigkeit balanciert wird. Nichts taugt Ungeduld, Noch weniger Reue: Jene vermehrt die Schuld, Diese schafft neue.«1) Prešeren se kot umetnik ravno tako odločno po robu postavlja proti moralizujočim in nadležnim »orglarjem«. Debeloglavi kalin, omejenec naj gre takim sitnežem v Šolo, ta se čemu priuči; umetnik pa poje, kakor mu srce veleva, kakor mu Bog na njegovo srce govori. Bog brani do sebe vsiljivemu moralistu: *) Sprüche. — Te citate iz Goetheja sem posnel po dveh razpravah, kateri je objavil dr. W. Bode ob priliki 150letnicc Goethcjevega rojstva v uglednem časopisu »Preußische Jahrbücher« Berlin 1. 1899. str. 384 i. dr. (o religiji in politični veri Goethejcvi); tam mesta natančneje citovana. »Pusti peti möj'ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvaril . . . . . . Komur pevski duh sem vdihnil, Z njim sem dal mu pesmi svöje; Drugih ne, le tč naj poje, Dökler da bo v grobu vtihnil.« Prirode nihče ne popravi proti njenemu notranjemu bistvu, kvečjemu jo skazi. In tako je rekel tudi Goethe: »Hinter jedem Wesen steckt die höhere Idee. Das ist mein Gott . . . Alle Geschöpfe sind davon durchdrungen, und der Mensch hat davon soviel, dass er Theile des Höchsten erkennen mag ... Ich erwarte nicht, dass er Wunder tliut, dass er seine eigenen Gesetze aufhebt. Gott selbst kann keinen Löwen mit Hörnern schaffen, weil er die von ihm selbst für nothwendig erkannten Naturgesetze nicht umstossen kann. Dagegen ist alles Grosse, Edle, Schaffende ein Ausdruck des Göttlichen, und Gott anerkennen, wo und wie er sich offenbart, das ist die eigentliche Seligkeit auf Erden.« l) Umetnik živi v Iiogu, umetnost mu daje nesmrtnost. Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet', Ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj Ičt. Priroda je božja, in k prirodi se povrniti, ni nič strašnega. Težka človeku ni zčmlje odeja. Vzamejo v sebe ga njene moči, in kakor prirode moči snujejo vedno dalje in dalje, do večnosti, tako je tudi človeški duh večen, in kdor mnogo trpi na tej zemlji, mora naposled reči, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče onstran groba v prsih hrani, in se tolažiti, da Sreč veselo in bolnö, trpeče Vpokoj'le bodo groba bolečine. Umetnikov genij se povrne zopet v vesoljstvo, in njegovo »neiztrohnelo srce« sprejmejo vesoljstva božje sile v sebe tako, da nič minljivega, zemeljskega ne ostane po njem. « Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj, Naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Pred vdihnile v življenji, prejmejo spet z' njegä . . . ... ... srce taktf skopni, Ko beli sneg spomladi, da kaj zagrčbsti ni. *) Preuß. Jahrbücher, nav. str. 371. čedno ulogo sitnega »orglarja«. O tem sicer važnem činitelju socialnih problemov, o ženstvu pri Prešernu, ne govorim; »naj pisec drug vse to vam popisuje«. * * * Sinu majhnega, tlačenega narodiča je usoda, sreča tega naroda bila na srcu. Skoro se je bilo zgodilo, Da smo zares mi Kranjci pozabili Že Slave matere, nje govorice . . . Nesrečna je bila minolost očetov; in kako bi mogel narod kulturno napredovati, če je pod jarmom tujih sil in v večnem boju ? Obložile očetov razprtije S Pipinovim so jarmom sužno ramo; Od tod samö krvavi pünt poznamo, Boj Vltovca in ropanje Turčije. Minuli sreče so in slave Časi . . . Svoboda je prvo poroštvo srečne bodočnosti: V sovražnike 'z oblakov Rodu naj nas'ga trešči grdm! Prost ko je bil očakov Naprej naj bo Slovencev dtfm! Znanost in umetnost pokažeta domovini zopet »pot pravo v deželo duhov« in svobode. Da bi nebesa milost nam skazalc! Otajat' Kranja našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domač'mi pesmam' Orfeja poslale! Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije, In spet zedinil rod slovenšč'nc cele . . . Narod, ki hoče imeti jasne cilje v konstelaciji svetovni, mora se dobro zavedati svojega bistva, svoje preteklosti in sedanjosti, da ume stremiti po odmerjeni mu zadači življenski. Prešeren pričakuje, da se brž porodijo Homeri, ki nam bodo opevali našo zgodovino, ter Orfeji, ki nam bodo kazali pote v bodočnost. Očetov naših imenitna dčla, Kar njih nekdanjih časov zgodba hrani . . . . . . Vam bo Homdrov naših pesem pela. Kje so naši Homeri ? kje le naši Herodoti . . .! Samo po gorečem, navdušenem delovanju Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdäj sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile. Seveda, mali narodič ima mnogo težav premagati; v svetu velja sila in moč; moč je pravo — in tako se je zgodilo, da zemlja slovenska, V kteri očetje so naši sloveli, vsled tujega nasilstva ter jarma . . . zdaj ima grob komaj za nas. Celö »množnejši« krvni bratje, bratje po jeziku, branijo malim plemenom izobražati si svoj jezik; po naziranju onih mogočnih »bahačev« Tem gre, Sldve pcstfm, lajati, tace lizdt'. Marsikdo bi utegnil pri tej točki Prešernu oponašati tesnosrčnost, posebno v zadevi Vrazovi. Prepuščajoč ta zanimivi in važni problem našim zgodovinarjem, menim, ozirajoč se edino le na poezije, samo toliko: Politične in narodnopravne razmere so bile in so še dandanes za male narode v osrednji in južnoizhodni Evropi tako zamotane, da Prešeren ni mogel prezreti, da bi nas kaki eksperimenti z jezikovnim združenjem mogli speljati z dežja pod kap. Mali narod slovanske familijc se itak bliža tej veliki familiji tem bolj, čim bolj izpopolnjuje svojo individualnost, v smeri seveda velikih, dandanes vprav obrovskih kulturnih zadač. Prešeren tudi tega višjega vidika ni opustil. Otrok kar ima Slava, Vsi naj si v roke sežejo. Kakor sovraži Prešeren vse n^silstvo in zatiranje, tako je in ostane, njegov ideal obče pobratimstvo vseh kulturnih narodov. Zivč naj vsi narodi, Ki hrepenč dočakat' dan, Da, koder solnce hodi, i ' . Prepir iz svčta bo pregnan; Da rojak Prost bo vsak, Ne vrag, le sosed bo mejäk! PaČ dobro se je pesnik zavedal, kako smo še oddaljeni od takšnega ideala; saj .v sredi med nami Arijci raztreseno živi pri- 53* meroma majhno pleme »Juda«, ki ima v svoji »skop or i ti« samo-goltnosti »penezov na mernike«, ki se stoletja in stpletja trdovratno brani spojenja z »inferiornimi« mu narodi, strogo ločujoč od sebe kakor samosvesten, izvoljen, nadvreden kolonist vse one, ki niso njega »vere«, njega »rodü«. Pevec-mislec nam je razsvetil bolj, nego si mi sami običajno domnevamo, z jasno lučjo v svojih poezijah one težavne probleme, ki jim dandanes dajemo ime »socialno vprašanje«; globoko je čutil kakor svojo bridko usodo, tako tudi usodo bližnjih, usodo družbe človeške — mislil in čutil je socialno. Saj pa je bil vrl učenec staro-klasične kulturel) — vsaka stran poezij je temu priča — in ta kultura je še vedno izborna šola za socialno mišljenje. PREŠEREN U 5KBA. Spisal Andra Gavrilovič, prof. drž. gimnazije Vuka Stef. Karadžiča v Belem gradu. ražite, poštovani gospodine uredniče, da Vam za če-stiti »Ljubljanski Zvon« napišem članak o prepevima, u kojima je veliki Vaš, zemljak, a zajednički naš ponos, Franja Prešeren, prikazivan do sada srpskoj čitalačkoj publici. Time ste me doveli u — priličnu nepreliku. Jer dok mi ni malo ne zadaje truda sabrati srpske prepeve Prešerna, dotle mi je teŠko iziči pred Vas s priznanjem: da je malo, vrlo malo cveča iz poetskoga vrta njegova nabrano za srpski narod. Toga je manje, no Što bismo i sami želeli, manje no Što bi trebalo za duhovnu zajednicu Slovens*koga Juga, a najmanje, kad se ima na umu veličina poezije Prešernove. Našoj je čitalačkoj publici Prešeren bolje poznat po odzivima novinarskim, po beleškama, u kojima se registruje, kad je i kako je narod njegov pomenuo ime njegovo. J) »Staroklasicizcm in Prešeren« bi bila zanimiva snov za literarnega historika. Takih glasova i beležaka može čitalac nači naročito u n*ekadašnjoj novosadskoj »Danici«, književnom nedeljnom listu iz Šesetih godina ovoga veka. Tek god. 1879. bečka »Srpska Zora«, ilustrovani književni list, donese lik Prešernov, onakav kakav je uopšte poznat u njegovih zemljaka, s kračom biografijom, koju je napisao opet sunarodnik Prešernov, Anton Jrstenjak. Prošlo je punih deset godina — pa ^»Kolo«, književni list, koji je 1889 počeo u Beogradu veoma okretno uredjivati Danilo A. Zivaljevic, opet iznese Prešerna srpskim čitao-cima. To je učinjeno podužim člankom, koji je napisao pisac ovih redova i o kome je tada »Ljub. Zvon« simpatično progovorio. Kad je pak isti pisac 1895 Štampao knjigu »Pisma o književnosti u Slo-venaca« — o kojoj je, pored ostalih, pohvalno pisao prof. R. Perušek u »Ljub. Zvonu« — onda je pregled života i rada Prešernova ispunio sadržinu trečega pisma. Najzad je iz istogu pera pomen Prešernov upravo od ovih dana: to je učinjeno u predgovoru ka jednom pre-pevu, o kome če malo dalje biti reči. —^Godine 1885. pomenut je Prešeren i u književnom listu »Srpski Zabavnik«, koji je kratko vreme izlazio u Zagrebu. Tu je iz pera Nikolc Sumonje, docnijega kratkovremenoga urednika »Bosanske Vile« u Sarajevu, kratak pregled novije poezije slovenačke. U svima navedenim slučajevima Prešernovo je ime samo s hvalom pominjano. Pored tumačenja prilika, koje su u životu njegovu nastupalc, i pored iznošenja slike njegova rada i pevanja kušalo se, da se čitalac srpski uvede i u bližu ocenu poezije njegove. Razli-čita tumačenja i objašnjenja uvek su dovodili do resultata: Prešeren je, što reče Šcr za Grilparcera, pesnik u svakom dramu; on je pesnik po osečanju, pesnik po izrazu. Srpskim piscima ne bejaše nikada teško izvojevati za Prešerna simpatije svojih čitalaca: slobodo-umlje srpskoga naroda i savršeni nedostatak licemernoga klerika-lizma, dve lepe osobine našega roda, uvek su bile na strani Pre-šernovoj a protiv onih, koji ga za života nisu razumeli pa koji ga ni po smrti nisu štedeli. Kad navedenim podacima dodamo i sve, duže ili krače, pomene, koje4 če, van sumnje, srpska štampa učiniti sada u Čast sto-godišnjice Prešernove, onda je ovde izneseno u glavnom sve, što je o Prešernu u Srba pisano. Nije' mnogo, ali — nije ni bez ičega . . . Tolik*o pominjanje imena Prešernova trebalo je da izazove i obilatije prevodjenje pesama njegovih. Ali toga — nije bilo. Rekli bismo, da Prešerna — jezgro poezije njegove — nije lako prevoditi nikom pa ni Srbinu. Soneti i Sonetni Venac — zato što je Prešeren tu »kralj poezije«, kao što odavno reče prof. Iv. Macun — dostigli su vrhunac poetske umetnosti na Slovenskom Jugu. Treba mnogo pažnje i truda, da se teoriski udje u duh toga pevanja Prešernova; tek posle toga dolazi pitanje o sreči pevačevoj. A sve bi to mogao razumeti tek najuži krug onih, čije literarno obrazovanje traži tu raskoš umetničke poezije . . . Pa ipak ključ Prešernove poezije uzeo je, da dešifruje naš veliki pesnik Zmaj Jovan Jovanovič. Moto Prešernovih »Poezija«: »Sim dolgo upal . . .« prepevao je Jovanovič ovako: J Dugo sam se nad'o, I strahov'o mlad — Ostavi me strava, Ostavi me nad. Srce j' mirno, ali Nije srečno sad — Nazad želi stravu, Nazad želi nad. Tih se nekoliko vrsta mogu nači i u vclikoj »Pevanji« Zmajevoj. j Prešernova pesma »Strunam» prevedena je 1879. u »Srpskoj Zori«: Zabrujite strune lake, Zabrujite tužan poj; Odnesite tamo bole Nevidljive moje njoj . . . Prevodilac nije poznat, a pesma se veoma često, i uvek s uspehom peva na različitim selima i koncertima srpskih pevačkih družina. ranije pomenutom članku o Prešernu — beogradsko »Kolo« 1889 — prepevani su odlomci odrazličitih pesama Prešernovih: pojedine strofe ili naročiti poetski izrazi, koji ostaju kao lepe gnome. Tu je u celini i: i x J Izgubljena vera. Isti sjäj je iz očiju tvojih, K'o što bese srečnih dana mojih. Po licu ti ista rumen stala, Ista ruža, što je predje cvala. Usne rujne milosno se smeše, Reč je slatka, k'o što nekad beše. Vreme nije učinilo svoje — Još k'o sneg su bele prsi tvoje. Život takav, tvoje vito telo, K'o i negda hitro i veselo. Umiljata kao zora rana, K'o što beše negda srednih dana . . . Ali vera? gde je vera ona, Kojom krepih čase žica bdna ? Uzvišena ona vera čista Zasjala je ... da više ne blista. Trenut jegan otrg'o je veče, Nikad, nikad vratiti se neče. Večni život kad bi provodila, Nečeš biti što si negda bila: Srce oltar, ti sveta devojka, Bog si bila ... a sad tek — lepojka! ✓Prikazujuči sadržinu epa »Krst na Savici«, pisac je članka po-više strofa i drugih odlomaka takodje izneo u srpskom pre-pevu dvanaestosložnoga stiha. U navedenoj knjiži »Pisma o književnosti u Slovenaca« nalazi se na str. 155. —180. dodatak, u kome su ogledi prepeva slovenačkih pesnika. Tu je na prvom mestu zastupljen Prešeren prepevom »Turjaške Rozamundec, »Nezakonske majke« i sonetom, čiji početak u srpskom prepevu glasi: ^a ne čekam više, i ne tražim srede, Ne žalim se više ni zbog ljudskih zala, Navikoh se na to, milom Bogu hvala, Na životnom putu da ne sredem cvece . . . * Nezakonska majka«, klasična pesma Prešernova, prepevana je nešto drukčijim stihom, ali ne bih rekao, da je udaljena od originala toliko, koliko mi o njoj napomenu u pismu pok. V. Oblak, po čijem je referatu pomenuta knjiga i Štampana. v »Turjaška Rozamunda«, u srpskom prepevii, deklamovana je na jednom umetničkom večeru za uži krug odabranih gostiju. Uspeh je bio potpun. U srpskom je prepevu: Rozamunda ruža ljupka, Čast i ponos svega kraja, Poglediraa baca strele, Munju s neba, dah iz raja, Junacima oklop skida, A bolnima rane vida. Njoj na suprot: — — — ima cura jcdna, Što u Bosni zemlji niče, Po svem svetu razglašena — I, ako su verne priče, Ta je sestra Bašct-paše Od neveste lepša vaše . . . /Najposle beležimo, da je u »Gradini«, valjanom književno m listu, koji u Nišu uredjuju tamoŠnji gimnazijski nastavnici, upravo ovih dana izišao prepev Prešernovoga »Mornara«: Oj, nevero! zdrava budi! Čunič moru para grudi, Prilazeči meni, hoj! Po zemlji mi srečna hodi, Moja j' nada več na vodi, Drugi nosi ures moj! . . . Pesmi je dodana beleščica, u kojoj se tumači njena sadržina, pa se pominje, da je to odziv uredništva u čast stogodišnjice Prešernove. Potpis je * * /Još jedan je odziv spremljen za svetle dane Prešernove stogodišnjice. Jedan od najmladjih pesnika, Nikola Marjanovič, koji je u »Iskri«, bcogradskom književnom listu, 1898 s uspehom prevodio A. Aškerca, prepevao je »Krst pri Savici«. Prepev izlazi za samu svetkovinu stogodišnjice u zasebnoj knjižici s predgovorom pisca ovih redova. O svemu tome neka sude zemljaci Prešernovi, a mi se nadamo, da če se i taj skromni priložak moči videti u beloj Ljubljani do dana same stogodišnjice. * To je sva žetva . . . Nije uradjeno mnogo; nije uradjeno ni dovoljno; ali se nadamo, da se na putu duhovne zajednice neče zastati. Zato i mi na dogledu bliske stogodišnjice besmrtnoga Prešerna, a s toplom nadom u duši, završujemo ovo nekoliko rediča lepim stihom srpske narodne pesme: »Bog če dati te če dobro biti!« . . . JiEKdJ O TEKSTU PREŠERNOVIH PESNI.') Spisal Fedor E. Korš, vseuč. profesor v Moskvi in član akad. znanosti v Petrogradu. ozdaj imamo, kakor je znano, tri izdaje Prešernovih pesmi: prvo — pesnikovo (1847), drugo —Jurčičevo, ali boljše rečeno, Levstikovo (1866), tretjo — Pin-tarjevo (1900). V občasju 53 let bi mogel človek pričakovati večjega števila izdaj slovečega pesnika, ki se ž njim po pravici ponaša slovenski svet. Ali prava napaka ne obstoji toliko v njih malem številu, kolikor v njih kakovosti, ki ne zadostuje deloma ne literarnim, deloma ne znanstvenim zahtevam. Prva izdaja, urejena po samem pesniku, je sicer najzanesljivejša v tem, kar obsega, ali žalibog ne obsega cele Prešernove zapuščine, in vrhutega, naj se še tako približuje k prvopisu, vendar, kakor to vidi vsakdo, nima take veljavnosti, da bi bilo mogoče brezpogojno verjeti njeni sve-dočbi v vseh negotovih rečeh. Jurčičeva je polna svojevoljnih izpre-memb, in to ne samo v pravopisu, nego celo v jeziku in v razvrstitvi besed, s katero je urednik Levstik ravnal po svoji pameti zaradi breznaglasnih zaimkov in zavoljo odstranjenja nekaterih akcentov. Pintarjeva izdaja je sicer najpopolnejša, za kar mu mora vsak spoŠtovatelj Prešernove poezije biti hvaležen, ali poslednja teh dveh nalog je izpolnjena tako neravnomerno, da bralec skoraj nikjer ne more biti gotov, ali izvira dotična posameznost od pesnika ali od urednika. Vzrok take nedoslednosti je bil ta, ker je hotel Pintar narediti ne učene, ampak prav literarno izdajo, ki bi imela v sebi, kolikor je mogoče, malo nenavadnega in okornega, to je nasprotnega pravilom sedanjega literarnega jezika. Težko je tujcu, kakršen je pisec teh vrst, gotovo razločiti, ali je g. Pintar izbral pravo pot, da bi dosegel svoj namen, vendar ne more biti dvoma, da njegova izdaja ni takšna, da bi zadovoljila človeka, ki želi poznati Prešerna natanko. Sicer lahko celo tujec razsodi, da izpremeniti prostaško *) Ta članek je napisal ruski učenjak in poliglot, g. profesor Korš, v slovenskem jeziku. V privatnem pismu na urednika poudarja g. K., da se je našega narečja naučil samo iz naših knjig, osobito iz Prešerna, ki ga zna skoro vsega na pamet. Gosp. K. tudi dostavlja, da je ta članek, ki ga je spisal nalašč za našo jubilejsko štev. »Ljubljanskega Zvona«, njegov prvi slovenski pisan članek ... . Urednik. žnablo (tako v pesnikovi izdaji) ali žnabljo (tako piše g. Pintar v svojem uvodu) v književno us to (v »Novi pisariji«) ne pomenja samo, ne povečati literarne cene svojega dela, ampak pogrešiti proti svojemu namenu, ker mnogovrstnost tonov je ena iz najbolj zna-čajnih lastnosti Prešernovega talenta. Vrhutega je bila ta izprememba brez vsake koristi zato, ker je ostal v isti pesmi deležnik »zasrane«, kateri, akoravno ima menda še manjšo pravico, kazati se v literarnem tekstu, si je našel trdno oporo v rimi, nego zap era m in zmeram v pesmi »Od železne ceste«, ki sta se ubranila vsakih napadov urednikove kritike. Ali ena najvažnejših napak obeh izdaj, ki sta se objavili po pesnikovi smrti, zdi se mi ta, da se ga oba urednika, dasi sta dobro poznala takoimenovani »cenzurni rokopis«, nista poslu-žila enakomerno zaradi cele Prešernove zapuščine, ampak, kakor je to navada, izpisala sta iz njega (ako ne iz prineskov gg. Levca, Wiesthalerja in drugih) bolj ali manj zvesto to, kar ni bilo izdano od samega pesnika. Za to pa, kar se nahaja v njegovi izdaji, sta se zadovoljila vsaj na nekaterih mestih le tako, da sta približala svoj tekst k tekstu prve izdaje. Ta pa, kakor je že omenjeno, morda zato, ker se je natiskovala v Ljubljani, med tem ko je pesnik živel v Kranju, ni prosta takih verzij, ki jih je pesnik komaj mogel odobriti. Ali je res gotovo, da je on sam napisal n. pr. v pesmi »Od železne ceste« (str. 30.): Vč si pa želtč možičke in v sonetu »Velika, Togenburg! bilh je mčra« (str. 150.): Dva jčzna Keruba z mečam ognjenim, ne pa »zel'tfe« in »z mečkm« ali »z mečfcm«, ki jih zahteva metrum ? Proti temu ni mogoče se pozivati na verz istega soneta: Če bi ne ždlil je v včdnim trepčti, na verz soneta »Sanjdlo se mi je, da v svčtim raji« (str. 149.): In t<\m na tehtnico svöt'ga Mihčla, na verza v >K6rstu per Savici« (str. 184.): Popiše näma strah stfdniga dnčva in (str. 191.): V imčni kfcrsti ga svete Trojice, ker je 1.) vsaj na dveh mestih pesnik mogel naglasiti »svet'gä« (kakor pri Levstiku) in »svete« (kakor je treba, se zdi, brati verz v Valjav-čevi pesmi »Od nebeške glorije« str. 65. Levčeve izdaje: Sveti Trojici strčžcjo), 2.) nepravilnost se tiče pridevka, ki, kadarkoli stoji pred svojim samostavnikom, po navadi nekaj poslabša svoj poudarek, posebno v stereotipnih sestavah, kakršne so »sodni dan« in »sveta Trojica« (pri Prešernu pridevek brez naglasnega znamenja, kar more sicer biti tiskarski pogrešek). Znamenito je, da stavi Prešeren v besedah, daljših od dveh zlogov, včasi po dve naglasni znamenji, n. pr. »Zvčzdoglčdam«. To je komaj tako razumeti, da je zares izgovarjal dva naglaska, namreč »zvezdo -glčdam«, ampak gotovo takšne besede so se glasile v njegovih ustih tako, da je tisti zlog, ki ni imel pravega naglasa, ohranil vsaj svojo izvirno dolžino, to je, da se je ona beseda glasila pri Prešernu kakor »zvezdoglčdam«. Res je, da pada tukaj ritemski poudarek prav na ta zlog, ki ga smatramo za skoraj breznaglasno dolžino, ali tudi razen tega je Prešeren, morebiti, izgovarjal v verzu: »sv^t'ga Mih/la«, »södmga dn/va«, kjer z nagnjenimi črkami izražujeino ritemske naglase.1) Oba prva zloga v teh besedah *) Dr. Fr. Cclestin navaja v svoji knjigi »France Prešircn« na str. 64. še nekoliko primerov, kjer je pesnik odstopil od mere po vzgledu narodnih pesmi. Ali bojim se, da Celestin preveč verjame izdaji 1847. 1. V baladi »Jü-dovsko dekle« je sicer natisnjeno: »Ker tempelj njih dčleč stoji«; ali zakaj bi bil Prešeren napisal tako, če je mogel ali naglasiti »delfcč« ali postaviti »njih« po tej besedi (kakor je to pri Levstiku)? »Judövska lčpa deklica« in »Al ljubiš me, Judövska hči«, kakor naglaša Levstik tukaj ta pridevek, je komaj čudnejše nego »Rodü Abrahamöv'ga hči«. Primeri rusko HUUOBCKifi OEb ifin.vi» gen. HtHAO (dasi v slovenskem j üd gen. jüda. Naglas je sicer zatcgel, ali ne prenesen s konca). Toda tukaj se more vzeti v račun tudi tisto, kar je gori rečeno o naglasu pridevkov, »Abrahamöv'ga« pa ni bolj gotovo od »Orfejövih« (str. 139), ker izvirni naglas Prešernov je mogel biti »Orfejövih« in »Abrähamöv'ga«, kjer pravi, to je slovnični poudarek je le prvi, ki je lasten tudi samostavniku, kakor v »Römejovo« (str. 118.) in »Petrdrkovo« (str. 105.). Res je, da naglas »Abraham« se zdi nenavaden, vendar, ako se sliši kje skrajšano »Abräm«, mogla bi se odtod dobiti pri razloženju dolžine oblika »Abräham«. Kar se tiče zadnjega verza v razgovoru Dobrovskega in Kopitarja, ta petomer ni narejen po naglasih, ampak po dolžinah in kratkočah, in mora se brati tako (z i v prvi besedi, ki je izpuščen menda slučajno): — u v I — — I — || — u u I—u v — Slavšine ti jiižnih so janičarji dežčl. Tukaj naglas »južnih«, ki se nahaja v.JurČiČevi izdaji, ni potreben zato, ker je zlog -nih dolg že po takoimenovani poziciji. Ostaje tedaj verz »Al tj&, kjer svčt Antön Jözusa varje« v sonetu »Marsktčri römar«. Vendar bi ne bilo preveč čudno, ako bi se kje našel naglas »Jözus« (to je po Valjavčevem zname-novanju »Jözus«) — »Jezüsa«, kakor »jčlen ( = jölen)« — »jelčna«, »prörok (— prörok)« — »proröka«, medvöd (= mčdved)« — »medveda«. Vsaj »Jez0š« je najti v pesmi 462. Štrekljevc zbirke dvakrat in »Jezoša« v 473. sedemkrat. nimata večje peze, nego drugi o v verzu: Mokrocvetdče r6ž'ce poezije. Še dvomljivejše je v »Turjaški Rozamundi«: Z njimi Bäsetovo lčpo Sčstro vitez säbo vzäme, Rdsti in podtfbe rdjske; Vsih lepöt bilä je sölnee, Ki so tisti čks sijäle . . . Tukaj manjka pred tretjim verzom, ki ima na koncu stik samoglasnikov (a—e\ enega verza brez tega soglasja. Vpraša se tudi, ali se mora istemu vzroku pripisati trojna rima v pesmi »Od zidanja cerkve na Šmarni gori« III.: Krivic mašč'v^lec, večni Bog, Posläl ti dosti je nadlog: Zaprto ženi je telo . . .! Konec tretjega verza se lahko ujema pri Prešernu s koncema dveh predhodnih, to se vidi iz njegovega napisa »Bog«. Čeprav je ta »Bog« v obeh poznejših izdajah razdeljen na Štiri verze, obsega jih pravzaprav samo tri: Kar je, beži; al' bčg nf Bog, Ki vodi vekomdj v nebö, Kar je, kar bilo in kar b6. Takega odstopa od oblike, osnovane sicer za celo pesem, ki smo ga našli v tistih treh verzih, ni težko izgovarjati ali potrjati s primerom iz narodnih pesmi kakor v Štreklj evi zbirki 13. in 61. = 62. ali tudi iz Goetheja, ki ima v svoji pesmi »Erklärung eines alten Holzschnittes, vorstellend Hans Sachsens poetische Sendung« take tri verze: Deß thäten die Musen sich erfreun, Wollten ihn zum Meistersänger weihn. Da tritt ein junges Weib herein. Akoravno pa je rima »ög—ö«, kakor smo videli, pri Prešernu mogoča, pa rime »ög—6k« (n. pr. pri Vodniku »okrtfg—otrök«) ni najti v njegovih pesmih. Z druge strani pä, ker končnega g Prešeren navadno ni zanemarjal (pazi v »Parizini«, str. 243. Jurčič: »krog— nog«, 245.: »mnog—vbog« in »mnog—nog«, 248.: »okrog—nog— ostrog«, 249.: »blag—srag«, nikjer spored z golim samoglasnikom), se ne more zdeti samo od sebe gotovo, da ni izgubljen eden verz na öi kakor n. pr. »Bolezen tlači te hudö«. Vendar to še ni dognana stvar. Ne more pa biti nikake dvojbe o tem, da manjka v tretjem verzu gazele 6. (str. 122.): Se pod ströpam nčba trudi lčt' in ddn nomad (v prvi izdaji pomotno »nömad«) in v predposlednjem sonetu »Sa-njälo se mi je« (str. 149.): Vsak svöjim pesmam, in skudčla dveh zlogov, n. pr. »mil'ga« pred »nčba« in »tak<5« pred »skudčla«. Težko da je prav natisnjen v prvi izdaji (in iz nje v dveh drugih) prvi verz zabavljice »Bahači čvetčro bölj množnih Sldve rodov (str. 113.), ker zdi se mi, da je pesnik pozabil svojo lastno zasramovanje tistega, kdor .... v'hcksämetru namest spondčja Al daktila posliiži se trohčja. Mera se popravi le tako: — u o 1 — o v| — II — I — — 11 —Vil I — u Ččh in Poljak in Ilir, Rüs svtfj 'zobraziti jezik z veznikom i n med prvima dvema besedama. Da bi bil Prešeren pri tem verzu mogel zanemariti pozicijo, vidi se iz zabavljice »Nekim pevcam duhovnih pesmi«: — u u I — v o | — II— I — | — I — vol— v Rčs je duhövna in rčs pčscm ni vaša duhövna. Takisto ravna tudi s predlogi, toda pod ritemskim poudarkom: --I- - I -II - I - - I - O «| -Od drtigih manjši in čast&n menj röd je slovčnski. Kar se tiče pesnikovega pravopisa, ima urednik nedvomno pravico, izpreminjati ga po šegi svojega časa povsod, kjer vsled take izpremembe ne trpita Škode mera in rima. Ta zadnja bije tako močno na uho, da se niti Levstik niti g. Pintar nista odločila, prikrivati jo z novim pravopisom. Ali prva je bila vsaj na enem mestu žrtva temu maliku. Pr.vi verz zabavljice »DaničArjem« po pesnikovi izdaji (str. 113.) se bere dosti dobro — skoro tako dobro, kakor se sploh morejo brati slovenski heksametri »grške mere«: --1 — II u' |—In-*-!.— u u I — o o I— U Perjatel! ki 'z sveta prideš, mi povčj po pravici. Znano je, da je Prešeren kakor vsi njegovi vrstniki namesto /W-pisal per-, kar je. izgovarjal per- ali, po sedanjem pravopisu, pr-, in tako je tukaj v besedi »prijatelj« tisti zlog del korenine. Res je, da takoimenovani samoglasni r skupaj z nasledujočim soglasnikom ne zadostuje za podaljšanje zloga, ako nima na sebi naglasa, ki mu prideva nekaj dolgosti, kakor v tretjem verzu iste zabavljice: — — I- u vi — II — u v I— — I — v v I — u Al Dobrtfvničanov1) sčrbski al mar vfcrli hrovdški. Ali v prvem verzu na zlog per-pada vsaj ritemski naglas, ki ga tudi more nekaj podaljšati, posebno pri takem izgovoru, kjer se ne sliši toliko samoglasni r, kolikor neki prav samoglasen zvok in soglasni r. Tako je pri starem pravopisu, ki dosti zvesto izraža resnični izgovor. Kako pa se more ohraniti mera pri novem pravopisu, ki vnaša kratkočo tjakaj, kjer mora biti dolžina? Postavimo, da se vsi ti nedostatki in pregreŠki nahajajo v rokopisu (akoravno je to komaj verjetno za vse); če pa je tako, čudno se mi zdi, da nobeden urednik ni povedal o tem nobene besede. Naposled nastane občno vprašanje, ki ima tudi občno veljavnost, brez razlike pisateljev in narodov: Kako se morajo izdajati tisti pisatelji, katerih jezik se ne strinja popolnoma s sedanjim, vsebina pa je tako zanimiva, da neprenehoma vleče k njim bralce še danes? Po pameti je taka sodba naša: Takšne pisatelje, posebno tiste, ki so vredni, da se imenujejo klasiki, treba je izdajati vzpored po dvojnem načinu. Zaradi večine bralcev, — z vnanjimi izpremembami, ki se delajo samo zalo, da bi oblika, kolikor je mogoče, ne motila veselja, ki ga provzročajo prednosti vsebine, ali te izpremembe ne gredö tako daleč, da bi škodile estetičnemu vtisku, razdevaje pravilnost in lepoto oblike. Zaradi učenjakov pa se izdajajo taki klasiki brez vsakih odstopov od originala, ker je težko služiti dvema gospodoma . . . Po vsem tem zasluži g. Pintar veliko zahvalo že zato, ker je uredil najpopolnejšo in vsaj dosti zanesljivo izdajo Prešernovih pesmi. Vsi spoštovatelji pesnikovi pa so mu hvaležni, ker je povrnil izvirne naglase, pokazal pravilnost marsikaterih izvirnih rim, ki se zde s smatrališča sedanjega literarnega izgovora slabe . . . *) Tako naglašuje to besedo g. Pintar — brez dvombe prav. V prvi izdaji je njen naglas pokvaril črkostavec, v drugi urednik. y SflnOTNl URI. Spisala Ernestina Jelovšek.1) Ihr naht euch wieder, schwankende Gestalten ? Goethe. a osamelem bregu raste med čermi skrit grmič; kadar vstaja zlato jutranje solnce, mu pošilja svoje tople pozdrave, kadar pa se od njega poslavlja, pozdravlja ga sočutno zadnjikrat. — Viharji so ob njem besneli; vetrovi in nevihte so ga vznemirjali; celo mračno nebo mu je pretilo grozeče. Toda grmič kljubuje vsem nezgodam, četudi je vihar upognil že mogočno deblo in ga stri ko nežno cvetko. Grmič raste naprej in sanja . . . Raste in sanja o svetlem solnčnem žarku, ki ga je zarana obsenčil v vsej svoji krasoti 1 Osamljena, zapuščena, reči ne morem, pozabljena, — kajti kdo me pozna? — sedim v svoji skriti sobici in sanjam o svojem zlatem življenskem jutru, ko me je še obseval žar očetovske ljubezni . . . Dasi nimam veliko spominov, vendar, kar jih je, so mi neizrekljive vrednosti! Svetle luči so, ki mi ozarjajo mojega življenja večer. Poznam sicer življenje, ali dosti se ne brigam zanje. Vendar vedno glasneje mi zveni na uho vest, da hočejo Prešernovi epigoni praznovati stoletnico njegovega rojstva. Vedno glasneje slišim: rojstno stoletnico našega ljubljenca, našega največjega pesnika praznujmo dostojno! Saj celo tujci govorč, da je on največji jugoslovanski pesnik! In sto let je baŠ poteklo, kar se nam je porodil Prešeren! Proslavljali ga bodo, povzdigovali ga v nebesa; ob penečem Šampanjcu se bodo govorili vzneseni govori, in ponosno se bo poudarjalo: Bil je naše gore list, bil je veren sin svoje domovine, bil je Slovenec! Da, bil je vaš pesnik; on je vaš ponos in vaša dika; slavite ga, a ljubite ga tudi! Jaz pa samevam in mislim in sanjam . . . Mož, kateremu velja to slavje, je bil moj — oče! In sanjam in zatapljam se v žalost ... O, kako iz duše dna me je ljubil! Moj Bog, zakaj sem ga tako kmalu izgubila! Oče je otroku na svetu pač vse! ') Prešernova hči, živeča v Ljubljani. Ured. Ginjen me je položil v naročje moji materi, rekoč: »No, bo pa moja draga kuharičica! Sedaj imam vendar bitje, ki je moje in bo jokalo za menoj!« — »Pa se vendar ne veseliš, da bi kdaj sirota jokala po tebi?« — ga je vprašala moja mati. Oče moj je pa odgovoril: »Čudno, da je v vsakem človeku toliko egoista, da se veseli, če ve, da kdo izključno njega ljubi.« Ana Jelovšek. Seveda se ne spominjam sama teh besed; pripovedovala mi je to moja mati. In ko me je moja mati dala v rejo na kmete, dasi on v to ni privolil, je večkrat bridko vzkliknil: »Ko bi bil vsaj najrevnejši črevljar! Zadoščala bi mi mala delavnica in stol, in moj otrok bi bil lahko pri meni.« Ko sem bila spet pri materi, je prišel večkrat k nama. »Deset let prepozno!« Deset let je prišla prepozno, je rekel moj oče, ko me je z vso ljubeznijo pritisnil k sebi, dasi sem komaj zagledala življenja luč . . . Nekega večera je prišel že po osmi uri. Opravičeval se je, da prihaja tako pozno, češ, »oče sme priti k svojemu detetu tudi ob polnoči«. Ob slovesu je rekel moji materi: »Ne smel bi k vama tako pohajati, ker se vaju drugače preveč navadim; vendar včasi se me polasti tako vroče hrepenenje, da vaju vidim, da se mu ne morem ustavljati«. Večkrat me je prinašala moja mati k njemu. Tačas je imel vedno kaj dobrega zame. Čudeč se, da tako malo jem, je vzkliknil: »Moj Bog, ta otrok pa res nič ne je!« Tako sem kot dete začela ljubiti moža, ki me je gorko ljubil. Saj se tudi roža nagiblje k solnčnim žarkom! In čemu nc bi otroškega srca ogrevalo žarko solnce očetovske ljubezni ? In takega ga gledam pred seboj: z žareČim očesom, z ljubeznivim nasmehljajem, vzkipevajočimi besedami me nagovarjajočega in k sebi me pritiskajo-čega. In kako vesel je bil ob takih trenotkih, videč, da se zavedam, da je on moj oče. Bilo je 15. avgusta 1846. 1. Prišel je k nama. Povedal je babici, da je dobil advokatsko mesto v Kranju. Zagotavljal je, da postane v najkrajšem času mož-beseda! Obetal je, da kmalu pride pome iz Kranja in me popelje tjakaj s seboj, kjer mu bodetn kuharica. Kadar je govoril z materjo o moji prihodnjosti, je vedno poudarjal, da me da izučiti za pevko ali za igralko, češ, to sta najlepši ženski karijeri. In videla sem ga poslednjikrat... Bil je že bolan. Stala sem ob njegovi postelji, ki mu je kmalu bila smrtna postelja. In od tistega dneva nisem bila več ono srečno, brezskrbno dete; gledala sem dosti bridkega zla. Bilo je nekaj tednov pozneje. Sel iz Kranja je stopil v najino stanovanje; obenem pa so zvonovi v vseh farah naznanjali, da je nekdo preminil . . . Kranjski sel je prinesel moji materi od dekana Dagarina pismo, glaseče se: ' »Prešeren je pripoznal svoje otroke in je mirno umrl«. In on, »ki ptice pod nebom živi«, mi je odmeril pičlo število srečnih, veselih dni. Vzel je v svojo očetovsko roko mojo usodo in me vodil po trnjevih potih. Hči Prešernova — nezakonska . . . Življenje — trpljenje . . . »Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. 54 ŠTIRI PREŠERNOVE PESMI Y RU5KEM JEZIKU. Za Prešernovo številko »Ljubljanskega Zvona« prevedel Vjačcslav Nikolajevič Ščepkin v Moskvi. Kam? Koraa bi» oesiioKoiiCTBl; cnnratocH a, »ky^a tm?« — Mena Boiipauiuuaiorb ,u>y3bfl. »Ciipocdtc BM ryiity Heöecb rojiyöbixi, CDPOCDT6 BO.IH)' Hfl liyiUHaXI» M0PCKDX7», Korja nxTi Momifi iiceerb luacrejiuin», HCDCTOBMtt b'llTCPb 6e:JUl'eSKHIJXI» PaBHHHl». kyja out» iixi* rohutb — hcbiuomo iimf>. He 3Haio n n, b-y*a rope.\n> roHU.vn». Oaho .inuib ;iano Midi HaB'IiPHoe 3hhti», MTO ÖO.lbHIC Mllt» MIIAMVb O'ICH He BlUATb, u «no Ha 30MTb yro.iita ne nainu, rub moffien» 'ročna bi» Moe.\n> cep^ut iipoötu!« Učenec. IIpohMUHa.Tb cyAbßy noBtca yTPOM'b, B'b MHCTblH IIOHefl,tjbHHKT>. Bon», kanin bcjit» oht> pk'iu u3.inBa.rb CBOH) jtoca^y: ßl'CMH MaC.lhhofl iipobmfltoh! XoTb Ohl Tbl hc bopo'iaJIOCb! Bim» 'iy>iy -Hac.ia.io 3.iyio Tbl na Beli moii jvyKaTbi u jo itna oiiycTOuiu.io Kome-ieio» Tbl xiofi napflAHbiii. Bon. kor,;a mchh HaBt.pho paciic'icn» na CJiaBy nana, a raa3a orb yjBBJieHba iiinpoKo pacKPoerb mömöI II BiiepeAi» nPBUiJiioTb m hI; fio.ihuic hactaiuchih, «rlivn» axkatobi» . . . Biipomcmt», dto chcerb Mory a, 9to \y\0 HOBeilUKO. Bpcmh MaC.lHHOH IIPOKJIHTOff! XOTb Ohl TM He BOPOHaiOCb! Bli.u» coBCliMb u3-3a reöfl a KHIlfflh'n IHKO.IbliMfl 3aÖP0CnJTb! II TcnePb iipüUctca homh) MH'Ii CBA'liTb BPH CBtrb .laMIIM n 3yöpdtb ha bponaayfo, •ITOOT» 3ari8AUTb BC'li BP061>JIM. BlIPOMCMT» — MO'ifiHO CHCCTü II »TO, ;)TO X>'AO — HCBCJIUKO. BpeMH siacjiaHOfi iipok.ihtoh! II aa'it.Mb TM iipnxoÄyüo! Mnoruxb bm^ajio tm 3a>injhi», U MCiKb HD Mil - AOPOITK), B-IiPOJIOMHyiO P'lttBIIBIKy u KOKCTuy 3anncH>K>, 3a KOTOpy») OXOTHO n 6m oTAa.Tb npoBb u ,T,yiiiy. Mro ce tm oöB'liü'iaJio — Bon» y«KT» xy.io, rain» yarb xy,to!« Nei^trohnelo srce. — HcraliHiioc cepine. ÖAHasKAM Ha ujia^Ouint» siorojiy aacryni» pmjh» h loiiouiy bo rpoot» Jiemaiiiaro otkpmjit»; MonuihiHUKaMi» AMxam.e xojtoahmh y-rKaci» cnepi», ho rl», mto iiocm l».rl;c, in» Hero* BiiepjiKvn» B30Pi». IIa3Bajll» UM BCflKl» IIPCKPaCHMM'b "MCOKOC «10.10, Kor.ia-ob fn»uoc rope na homi» hc saaenio; u 6iii n n um' npekpachh ycra u 6iI»jihi>ih jiairb, norita - fvi» öM.iaro rirlißa in» iinx r» O MPain» ne nponnnb. Ho irbKorAA äbbhtch — pacnajiocb Ttao bt» npaxb, jicjknn» y u3>'.m.ichhi»ixt> jiuujb ccpauc ha nasaxi»; Bee OhercH n Tpeiieuten», bcc qynCTBa iiojhotoh, Hain» upeaue TpeiicTajio oho bi rpyfto jkubom. IIocjiwiua.iucb boiipocn: »Kto bi» rpoöb tomt» iiohhjit»? »Oht» 6m.ii cbhtoh: oht. ccpahc HCT.itHHbiMi» coxpamun»! II bott» Ha KflMCBb MUlBCTbltt BCt ogpaihakvit» B3r.l8at», ra'b H1UHBCB CTAPBHBOft UMI» CTPOKH tobopfltb »%o 3,\t»cb nt.nein» noA& kbmbbmt» BKyuiacn» Btuihitt cohi», HTO IliijlT» bb C03ByibflXT» MHJIMXT» .IIOOBB CTPflA«Hbfl oht»; irbjii» bt» ntchhxb bctmb b3ßtcthbirb ohb of>Pfl:vb Aoporoff KpacaBuithi naAMCHHOH, Kb ero M0.ii»na\rb lit.MOH. »Ho .lunib ona ßpyroMy na b1>kb orAa.iaci» — U03TH rovu» 3aMKiiyjiacb h irhcHb hc nojiuiiacb. yrbxH oht» y Born n sntfhexi ho hckhjit», B30PT» C.IC3M HC MPa'IU.lU, U CM'liXT» He BPOHCHH.lb. »II -iKd.it» oht» bt» 3a6iy, ro iioaTa cePAue«« — CKa3ajn> bmt» mvhh» cIuoh, — »»omia-öm iuotl Ce3crpacTHa, KorAa - 6t» ro 6i»ut> cbhtom. Ewy-htb HO ott» CBflTMHB, ott» IlbCCHT» TitHbfl Htrb, HTO bt» CCPAH'b 3aKIK>4aJIOCb BPH JKD3HU MHOrO .lt'IT». PacKPoeMT» sto cePAUe, iioat» hcöomt» nyerb .icjkhtt», ii)'CT!» 3TOTb AC HI» IlOrACHCTb, nyCTb komb TtHb cbbikoh» ! JJpyroe BcraHcri» coxnue, achb 6I».ii»ih npuBCAcn», a 3aivrpa b31'.i>uicmt» chobh, .loiub paiiHhiü x.mat» iipohactt»! IlaAen» poca Ha ccpauc, noB'bcTi» b1»tpt» bcchm, a c0.1hhc, mlicaut», SB'bCAM — BC'I» TBOPIOCRie c ii Iii, BHyillCHHhlC IIPH SKH3HB BOCIIPIIMiTT» I13T» HtM'O u cePABe craHerb upaxo.MT», mm-jkt» iioitgöcmt» cro!. ..«« II botb PaCKPblTMMT» C0PAH6 JieHUUO AOHb u ho'Ib. KorAa-jm> jpyroe co.ihuc uponiaio cyjipairb upon», Ta mb ne öbi.io u cjiluy orb cepAUa hašacho — Kaifb Ctauii CHbrb bochok), pacTaa.io oho . . . Izgubljena, vera. NeöecHhiMT» CBtro>n> iiPOKHnxb ahcm ciaerb b3opt> tbohxt> o'ieÄ. BCCCHHCH CB'liTllTCH 3APCÜ, KAKb 11 pew, .111Iff> TBOfi M0.10A0Ü. CmIüotch rb-JKe Mut ycra, Bb Hiixb cJiaAOcrb Ta - we pa3jut». II ne Kocnyjiocb iicpcgh chI;;khmx7> «laCOBb CTPCMJICHie MHTeJRHblXT». Tairb o6pa3T> Bccb 0CT8ICH tboä, Kani» iipc;h,\c 6i>i.ib ohb npeao mhoö. II npeatHbiMb Mapa.MT> KPacoTbi MOD nOKOPCTByiOTb MO'ITbl. Ho co.ibi H'krb Bb xvuit moch aüh CBtrJIOÄ BtPM IIPC'/KHnXb AHeÜ. JInuib Btpbi 'locroe ciflHbo M Oil IlOMHHyJO MCHTaHbC. Ilsrua.ib ee cauhmä b3rj!«ai* — ho /kad, ho »ah eo na3aat>! II eCJIH-6l» BtHHO Tbl JKHJia, mh'k bhobb ho CTaHOUIb, 'llimb uwjfl. Ajibrapi) cePAe'iHbiii ne octhjtb, ho 6ora — MPaMOPb 3aMtHHJib. J PREŠERNOV UTJECAJ NA STANKA YRAZA.') Spisal dr. Milivoj Šrepel, vseuč. prof. v Zagrebu. ^alo imade knjiga, koje bi mi bile tako drage kao »Pesmi Franceta Prešerna« v Jurčičevu izdanju. Zlatna ova knjižica podala mi je nebrojeno puta toliko užitka, da sam vazda boraveči na praznike na bledskom jezeru upravo s čuvstvom zahval-nosti polazio rodnu kuču Prešernovu u Vrbi. Bilo je to u polovici 80. godina, kad sam prvi put došao u ubavo selo, komu je Prešeren spjevao besmrtni sonet: »O Vrba! srečna draga vas domača . . .« Još je onda živjela Prešernova sestra, te i sada jasno vidim pognuto staricu, gdje sjedi na stolcu. Kazivala mi je, da joj je brat umio »sedem šprah«, pa i hrvaški«. I doista u ovoj je bezazlenoj riječi njegove sestre istaknuta znatna osobina njegove pojezijc. Prešeren je u istinu obrazovan pjesnik, pun krcat tudjih motiva. Slovenski su kritici s ljuba vi ju proučavali Prešernovo pojeziju, te našli svu silu veza s književnošču zapadnih naroda. S vremenom če se pokazati i nove sveže, tako je do sada premalu istaknuta sveža s Heineom (n. p. »Zdravilo ljubezni« i »Die Wallfahrt nach Kcvlaar«, »Ribič« i »Lorelei«). Ali nije snaga Prešernove pojezije u toj sveži sa svjetskim pjc-snicima, nego u dubokom lirskom čuvstvu, kojim odišu njegove pjesme, poimence popijevke i soneti. Njegova je slava, što je u svojim pjesmama divnije, nego itko drugi, izrazio duboku liriku slovenske duše, najznatniju crtu slovenskoga narodnoga značaja. S du-bokim čuvstvom grli se vedra šala, koja se tek u doba resignacije u Prešerna prometnula u oštru satiru. U ostalom je poznato, da su ') Ta lepi spis nam je dal g. avtor na razpolaganje za »Prešernovo številko« na posredovanje gospoda Ivana Kostrenčiča. Essay je vzet iz knjige, ki jo poda »Matica Hrvatska« svojim članom za 1. 1900. Knjiga bo imela naslov: »Spomen-cvieče iz hrvatskih in slovenskih dubrava. U vienac savila »M. //«. Zagreb 1900. 8°. — Knjigo to so napisali hrvaški in slovenski pisatelji in okrasili jo hrvaški in slovenski umetniki; posvečena pa je petdesetletnici biskupovanja Josipa Jurja Strossmaycrja. Ima prispevkov preko 70 hrv. in slov. pisateljev ter kakih 30 hrv. in slov. umetnikov. Uredništvo. mnogi veliki lirici u isti mah bili satirici, evo u nas Vraza i Zmaja, u Nijemaca Heinea, u Rusa Puškina . . . Prešeren se od prvoga pomola u književnosti javlja kao iskren pjesnik; nema u njega ni šupljih fra/A ni prazna patosa, več prve pjesme odaju lava. Žive slike, jaki Kolorit, zgodna forma pokazuju snažan talenat. Koliko Prešeren cijeni zapadnu umjetničku romantiku, toliko ljubi i narodnu pojeziju slovensku, te mu sočni epiteti i žive porfdbe svjedoče, da je iz romantičke Škole umio uhvatiti ono, što je bilo u njoj najbolje. Prešeren nije pjcvao pod neposrednim svježim dojmom, zato je mogao sačuvati mirnoču; dapače i onda, kad ga je presvojila disharmonija života, pjesma mu čuva sklad izmedju sa-držine i forme. I kad se več podao piču, pjesma mu nije delirična; najjači mu je izraz iz vremena, kad mu je nestalo »straha i ufanja«: Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblake. Prešeren nije banalan, u njega ne nahodimo nezrelih prvenaca, niti mu je došlo doba, da bi se moglo reči, da se »ispjevao«. Več je kritika istakla, da je Prešeren u svojim pjesmama podao narodu potpunu pojetiku; učinio je to po uzoru tadašnjc romantike. Na taj se način uklonio jednoličnosti, a dokazuje veliku njegovu pjesničku snagu, Što je uza sve to u svim raznim oblicima umio ostati pjesnik. Jamačno je htio pokazati i dokazati, da se i »Zwerg-litcratura« (kako sam zove slovensko književnost u pismu Vrazu 26. listopada 1840., »Letopis Matice Slovenske« 1877., 163) može u tom obilju pjesničkih forama takmiti i s največim književnostima. Kako je Palada Atena iz Zeusove glave skočila naoružana u naponu snage, tako Prešernova pojezija izlazi pred nas odmah gotova. Bez nadrigenijalnosti in bez mladenačke govorljivosti Prešeren odmah u početku pokazuje svu dozrelost; dapače u baladama i romancama, u kojima je najmanje samostalan, umio je tudje motive tako vješto obraditi, da je mogao začarati čitatclje. A medju ovim čitateljima jedan je jamačno s velikom požudom srkao med njegove pojezije, bio je to -Vraz, deset godina mladji od Prešerna. Godine 1833. došao je Vraz u Gradac, gdje je s mladim Miklošičem i ostalim Slovencima maštao o Slavi. »Krajnska Čbelica« poče izlaziti g. 1830., te je redom svake godine izišla po jedna knjiga pjesama, god. 1833. izadje 4 knjiga, a ove godine i prestade poradi prestroge cenzure. Istom g. 1848. izadje na vidjclo poslednja, 5. knjiga. Biserje »Krajnske Čbelice« bile su Prešernove pjesme, pa je lako zamisliti, kako su ugodile tankočutnomu Vrazu. Več g. 1835. šalje uredniku »Čbelice« Kastelcu nekoliko svojih prvenaca, a god. 1837. piše Prešernu i Muršecu, da namjerava s Miklošičem i Trstenjakom izdavati u štajerskom narečju »Metulja«, buduči da je »Čbelica« prestala izlaziti. Muršecu piše ovako: ». . . Včera smo se nas je trojica Slovencov po šetališi sprehajalo; mi smo si nekaj govorili od Sla-venov, si nekaj spominjalo od veselega knižnoga staliŠa Rusov'ino Poljakov, ino si v duhi na marlivost Čehov ino Horvatov, kateri zdaj polje narodnega znanja tak nevtrudno obdelavaju, ter naši oči obernolo na nas Slovence — o kakšna žalost nas je obiŠla! eden si sdehne: Kde si Ti nam zaostala jedina kči našega vročega zavu-panja ? — Po tem vse vtihne kak v cirkvi kder ga ljudi ni — samo naši stopaji so po tlah hrumili kak Šterkanje turne vure po tihi noči. — Ter si Miklošič zgolči kak pa mi ne bi mogli, da nam Čbelica zaostaje, v naše zrake kaj drugega poslati, kaj bi želeče oči naših Slovencov za sobo vodil. Ino vsi skriknemo: Metuljčika! zlato-pcrnatega ljubčeka r6ž! — Dobro! Metulja! Stvorili še ga bi. Ti mu daš, mi Miklošič reče, gobec; g. Terstenjak noge; jaz drugo truplo; dr. Prešeren nam more peroti poslati . . .« Ako i nije »Metulj« izišao, Prešeren je ipak Vrazu dao krila. Vidi se, da su i gradački Slovenci Prešerna držali prvakom slovenske pojezije. Vraz je vidio, kako Prešeren uvodi u slovensku književnost mnoge nove pjesničke forme, pa ga je to poticalo, da ih i on uvede u ilirsku pojeziju. Mogao je Vraz pobudu nači i u suvremenoj ro-mantici, ali mi se čini, da ga je upravo Prešernov primjer potakao, da ilirskoj pojeziji pribavi nove tekovine. On to sam donekle po-tvrdjuje u »Glasima iz dubrave žeravinske«. Poput Uhlanda i drugih njemačkih romantika nastojali su i Prešeren i Vraz oko toga, da svojim baladama i romancama nadju gradivo u narodnoj slovenskoj pojeziji ili prošlosti. Zato obojica kupe narodne pjesme slovenske; u Vrazovim »Narodnim pčsnima ilirskim« (Zgb. 1839.) imade 5 pjesama, koje je skupio Prešeren. Osim toga znamo iz korespondencije, da je Prešeren sakupljao narodne pjesme. I u onim listovima, koje je Prešeren pisao Vrazu, često je pomena o torn. U ostavini Vrazovoj našlo se u svemu 7 Prešernovih pisarna, od kojih je 5 najstarejših iziŠlo u »Letopisu Matice Slovenske« 1877. Štogod je narodno, zanimalo je i Vraza i Prešerna, kako pokazuje i šesti, do sada neobjelodanjeni Prešernov list Vrazu iz godine 1843.: Lieber Freund! Der Herr Dr. Crobath überschikt Dir die Abbildung der Siljanka in Na-zionaltracht. Er hat unsere vaterländischen Mahler Ströj und Langus ersucht, dieselbe abzubilden; allein er ist mit ihren Versprechungen bis nun dahin gehalten worden und hat die Zuflucht zu dem deutschen Mahler Kurz von Goldenstein genommen. Die Deutschen sind uns Slaven durchaus nicht hold; daher dürftest Du finden, dass die Abbildung etwas plump ausgefallen ist. Ich hoffe, dass Eure Agramer Mahler gegen die schönen Gailthalerinnen galanter sein werden. Von Krain aus kann ich Dir durchaus nichts neues berichten. Unsere Kmetijske und Rokodelske novfze wirst wahrscheinlich kennen. Sie finden hier wenig Anklang. Vielen ist der Inhalt zu mager, vielen auch die Sprache nicht elegant genug. Ich bin zwar kein Mitarbeiter, wünsche jedoch diesem einzigen in unserer Muttersprache bestehenden Journal ein Fortbestehen. Wenn Du Dich bei Gelegenheit über dasselbe aussprechen solltest, so ersuche ich Dich dies in einer schonenden Art zu thun. Vielleicht kommt was besseres nach. — Ich arbeite gegenwärtig an krainischen Liedern, die den Bauernburschen gefallen sollen; wenn ich einige komponirt haben werde, so werde ich meine Carmina herausgeben. Kasteliz lasst Dich herzlich grüssen. Herr Zaf hat ihm geschrieben, dass Du ihm schreiben wirst. Er wird seine Zwecke fördern, so weit als er kann. Bei Gelegenheit wenn Du den Herrn Babukizh sehen wirst, bitte ich ihn von mir aus herzlich zu grüssen, wie auch mich Eurem, Dominus altissimus, Herrn Gaj zu empfehlen. Von Dr. Crobath habe ich Dir einen herzlichen Gruss auszurichten. Lebe wohl und erinnere Dich unser, wenn Du eingehst in Deine Herrlichkeit. Laibach am 12. Dezember 1843. Dein aufrichtiger Freund Dr. Franz X. P res her in m. p. Dok su se evo obojica jednako trudila, da prikupe narodno blago, za prošlost im je bio glavnim izvorom — »dobrodušni starac« Valvasor, kako ga zove Vraz u »Glasima« (1841., 124). Tako je po Valvasoru n. p. u Prešerna balada »Povodnji mož« (1830) i »Krst pri Savici« (1836), a u Vraza balada »Fredrik i Verunika« (Glasi 67). Pored toga je i sam Prešeren na tom području utjecao na Vraza.. Vidimo ponajprije, da Vraz prevodi Prešernovu romancu »Savjet«, koja je u izvorniku izišla 1831 u »Čbelici«; pa prema ovomu »Savjetu« spjeva onda Vraz g. 1840. svoju baladu »Svakdan«. U »Danici« 1841. br. 20. priopči Vraz baladu »Včrnost tja do groba«, koja je u »Glasima« izišla kao »Včra i nevČra«. I ova je pjesma, kako mi se čini, u sveži s Prešernovim »Prekopom« (1836). Prešernova »Romanca od Turjaške Rosamunde« izišla je prvi put u »Čbelici« 1832. Vraz pak u »Glasima« (1841. p. 94—110) objelodani veliku romancu u 6 odjela »Zora i Bogdan«. Dok jc Vraz svoju ljuba v prema Ljubici (g. 1835.) opjevao i proslavi o u mjerilu narodnoga poljskoga krakowiaka, sad se poslužio sonetom, koji nahodimo u Kollarovoj »Slavinoj kčeri«, u Petrarkc i u njegova učenika Prešerna za opis ljubavnih slasti i boli. Oba su pjesnika u ljuba vi bila nesretna; no dok Prešeren u sonetu »Čez tebe več ne bo, sovražna sreča« (u »Čbclici« 1833) pjeva, da se privikao več svakoj nevolji, te da mu je nestalo straha i ufanja, Vraz je mnogo mirniji u svojoj boli, jer nije izgubio ide-jalne nade, da če preko groba steči vijenac ljubavi (»Konac«). Primivši Prešernov »Krst pri Savici«, koji je pjesnik napisao, da umiri svečenike, a objelodanio god. 1836. u posebnoj knjižici, Vraz je zamislio napisati oveču epsku pjesan, od prilike kolik je Prešernov »Krst«. O tom piše Prešernu (iz Graca 2. aprila 1837, v. Dčla 5, 157), samo još nije odlučio, koji bi metar upotrebio. Najkrasniji su plod Vrazove vile »Djulabije«, kojc je Vraz tako nazvao s nježnom aluzijom na svoju Juliju (Giulia). U njima se nalazi vcoma malo utjccaja Prešernove pojezije A tomu se ne čudi, tko poznaje vedri optimizam Vrazovih »Djulabijä«. U »Krstu« čitamo: Na tleh leže slovenstva stebri stari. U III. odjelu »Djulabijä« (u 107. dvokitici) spominje Vraz Bled, pa ga nazivlje rajem, kako je več rekao Prešeren u »Krstu«, da je to — podoba raja. Vrijcdno je iztaknuti, da Vraz u IV. odjelu »Djulabijä« upotrebljava riječ Slovcnac za Slovena u opče, kako to čini više puta i Prešeren. Premda se Vrazu činilo, da je Prešernov »Krst« teško razumljiv (Let. M. SI. 1877., 159), ipak je vjerojatno, da mu je veoma godio idejalizam ovc Prešernove pjesme. Nesumnjivo je, da je Vraz cijenio pjesnički talenat Prešernov i poštovao njegovo prijateljstvo. Poziv-ljuči Vraz na pretplatu slovenskih narodnih pjesama veli u »Danici« 1839. br. 16, da su mu za Kranjsku povjerenici Prešeren i Kastelic. Došavši g. 1841. u Ljubljanu, druguje s Prešernom te piše o tom Dragojili (Dela 5, 224): »O pet satih dolazi moj drug dr. Prešeren, s 'kojim dolazimo Šetnje. On- čita Ilirski. Ja njemu tumačim, što ne-razumi ... Na večer dolazimo krčmu, gdč se ponajviše kranjski govori.« Prešeren u početku nije bio protivnik ilirskoga imena i ideje a to se vidi odatle, što je Šaljuči god. 1836. Babukiču »Kcrst per Savici« pripisao na primjerku ove riječi: »Gospodu Babukizhu, Iliru, s Slavon'je, dr. Presheren, Ilir is Kranjske« (v. »Vienac« 1890., 224). Tako se živo u ono doba osječala potreba sloge. No kad je Prešeren opazio, da Ilirci žele ne samo slogu nego i književno jedinstvo, tad se ne htjcde odreči materinskoga govora, te stade žestoko pobijati nastojanje Ilira cä. U torn se složi sa svojim protivnikom Ko-pitarom. Prešerna boli izraz i prijekor Gajev, da je »kranjski separatist« (Let. Mat. SI. 1877., 162). I doista ne može reči, da je tudj bio slavenskoj misli pjesnik, koji je napisao onaj ponosni stih o Sla-venstvu u »Krstu«: Največ sveta otrokom sliši Slave! U ostalom danes je več svakomu poznato, koji su idejali vodili Vraza u ilirsko kolo; poznato je, kako je on dokazivao potrebu, da i Slovenci prihvate štokavsko narječje kao i Kajkavci. I Slovenac Fekonja i Hrvat Markovič jasno su dokazali, da je Prešeren bio ne-pravedan, kad je napisao poznati svoj epigram »Narobe Katon«: Je li Prešeren pišuči onaj epigram protiv Vraza držao, da ga gadja u samo poštenje? Iii mu je to bila samo oštrija Šala? Nama je drugima bjelodano, da je Prešeren prevršio. Pita se tek, kako je mislio i osječao Prešeren. Ovo se pitanje nameče, kad se pročita pismo, koje je Prešeren pisao Vrazu Šaljuči mu svoje istom izišle »Poezije« god. 1847.: Lieber Freund! Iiiemit erhältst Du 2 Exemplare meiner Gedichte, 1 für Dich, 1 für Euren lob. Leseverein. Sic unterscheiden sich von den sonstigen dadurch, dass das Magistrale pagina 147 ein Akrostichon ist. Fehler in der Accentuazion kommen häufig vor. In dem Epigramme Daničarjem sind nicht weniger als 2 aufzufinden, als Dubrtfvničdnov statt Dubrtfvničanftv, jäntöärji statt janičarji. Selbst Dein Name ist pagina eädem unrichtig gedruckt worden. Ich war am Druckorte nicht anwesend, nachdem ich post tot discrimina rerum zum Landadvokaten in Krainburg ernannt worden bin, und mich z trebüham za krüham dahin verfügen musste. Die günstigen Leser dürften über meine Carmina das Urtheil fällen: »Ach "wie wenig hat es sich entfaltet, und das Wenige wie karg!« die ungünstigen ein weit schlimmeres; mir aber wird kein sonstiger Ausweg bleiben, als die mir in den Schlussvcrsen des Sonettes pag. 131 ') vorgezeichnetc Lebensbahn zu verfolgen. Vale et fave. Krainburg am 5. Feb. 1847. Dein aufrichtiger Freund Dr. Franz X. P res h črn m. p. ') Tu su več napomcnuti stihovi: Cel dan iz pravd koval bom rumenjake . . . P. S. Ein hiesiger Handelsmann hat mich ersucht, mich wegen Einbringung einer Forderung in Sissek an einen dortigen Advokaten oder Fiskal zu verwenden. Da ich keinen derselben kenne, so ersuche ich Dich, welchen, der im guten Rufe steht, mir bekannt zu geben. Spolja Idem m. p. Sr. Wohlgcborcn Herrn Herrn Stanko Vraz Literaten zu Agram. Piše Ii tko tako prijatelju, koga drži — izdajicom? OČito je sama priroda satire zavodila Prešerna na prevršivanje s tim lakše, što je Prešerna u ovo doba nedača života bila več sasvim slomila. Vraz primivši knjigu Prešernovih pjesama oglasi je ovako u svojemu »Kolu« (1847.. VI, 86): »Poezije döhtorja Franceta PreŠčrna. V Ljubljani 1847. Natisnil Jtfžef Blaznik M. 8. str. 191. — Cčna 1 fr. — U knjiži ovoj ima prekrasnih umčtnih pčsamah na narččju go-rensko-slovenskom s naznačenjem udarenja glasa iste rčči. Drugi put više o njoj.« VII. knjiga »Kola« izišla je istom 1851., te Vraz nije više pisao o Prešernu. Ali i iz one kratke obznane vidi se, da je Vraz pošteno priznavao veliku ljepotu Prešernovih pjesama, i ako ga je Prešeren ošinuo. Vraz je predobro znao, da je onaj prijekor neopravdan. Po-znato je, s kolikom je ljubavlju obilazio Vraz slovenske krajeve i kupio narodno blago, pa zato več g. 1842. piše u »Kolu« I. 41: »Tko je sačuvao velik dio narodnih dragocenostih Slovcnacah (Winden), nego li privarženici Ilirstva? To je baš njihovo značajno svojstvo, da čim se s jedne strane därze svi jednoga narččja kao narččja književnoga, opet s druge strane nedopuštaju, da gine blago domače, več sabiraju kod kuče svaki svoje, metjuč ga u obču bla-gajnicu, u kojoj se neče samo sačuvat korist raznih domovah i za-viČajah, več če se time dobro čitave obširne domovine uzhranit, jedno drugim obogatit, jedno drugo podkrčpit, jednim se korist i slava sviuh granah utemeljiti.« Pa i u svojim »Djulabijama« Vraz osobito slavi slovenske zemlje. Na jugu zablista nova zora (u Hrvatskoj), te pjesnik veli, da če'ustati Marko i Matjaš i povesti rod k slobodi. Gledajuči, kako se Prešeren, Kopitar i drugi prvaci kranjski protive ilirskomu jedinstvu, Vraz to žali, ali tješi i sebe i druge mišlju, da prije vesne imade — bure! Putujuči godine 1841. sa Srez-njevskim po slovenskim stranama mogao je vidjeti, kako je glavna misao ilirska slabo prodrla u slovenski narod. Na koncu III. dijela »Djulabijä« Vraz je na jasan i pjesnički način opjevao ilirizam, a na koncu IV. dijela uzdiže ga mašta do pomirbe sviju narodo. Svi narodi bratja, svi su božja čeda, Na njih jedno nebo i jedan Bog gleda . . . Pjesnik slavenske uzajamnosti postaje glasnikom opče ljudske sloge. Postanje je ove misli u Vraza razumljivo, ona je odjek slav-janofilske nauke o bodučnosti Europe. Zanimljivo je, da je i Prešeren u labudjoj svojoj pjesmi »Zdravici« (spjevanoj 1844., obje-lodanjenoj u »Čbelici« 1848. god.) nazdravio prijateljima, Slovencima, Slavenima i svima narodima: Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo; Otrok kar ima Slava, Vsi naj si v roke sežejo, Da oblast In z njo čast, Obilnost bode naša last! . . . Živč naj vsi narodi, Ki hrepene dočakat' dan, Da, koder solnce hodi, Prepir iz sveta bo pregnan; Da rojak Prost bo vsak, Ne vrag, le sosed bo mejak! Tako se u najvišoj ideji opče ljudske sloge slažu Vraz i Prešeren. Ako i nijesu iŠli istim putem, ipak ih je pjesničko srce dovelo do istoga cilja, do pobratimstva sviju naroda! Ako su oni sanjali o bratstvu sviju ma koliko raznih i protivnih narodä, koliko je bliža misao o pobratimstvu slovenskoga i hrvat-skoga naroda! Ilirska misao bila je misao sloge medju južnim Slavenima, pa ako u prvi mah nije mogla prodrijeti, tko če se tomu čuditi? Poslije ilirizma doŠla su nova vremena, izmijenile se razne promjene, ili misao bliže zajednice izmedju Slovenaca i Hrvatä hvata sve dublji korijen. Ove če se godine (3. prosinca) navršiti upravo sto godina, Što se u Vrbi rodio slavni Prešeren, suvremenik Puškinov i Mickiewiczew. Slovenci se spremaju, da stogodišnjicu Prešernova rodjenja proslave spomenikom i spomenicom; a nema sumnje, da če se toj slavi pri- Prvi pa, ki je skrbel za nemške prevode svojih pesmi, je bil Prešeren sam. Ker ni bilo slovenskega lista, je objavil v listu »Illyrisches Blatt« z dne 12. januarja 1827. 1. svojo pesem »Dekletam«, tedanjim razmeram primerno: v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu »An die Mädchen« s podpisom »P.« Znano je, kako se je pesnikovo delovanje razvilo šele potem, ko so 1. 1830. Čop, Kastelec in dr. Zupan ustanovili »Kranjsko Čebelico«, v kateri se je pridno oglašal Prešeren. A dočim seje doma moral Prešeren boriti z borniranimi »janzenisti«, kakor jih je imenoval, je našel drugod zasluženo priznanje. Čelakovsky je napisal lep članek v »Časopisu češkega muzeja« iz 1. 1832., str. 443.—454., katerega je prinesel v nemškem prevodu »Illyrisches Blatt« v 6. št. z dne 9. februarja 1833. 1. v članku: »Krains Vorzeit und Gegenwart. Krainische Literatur«. Med drugim piše: »Unter die fruchtbarsten Mitarbeiter an der Krainischen Biene gehört Dr. Presheren. Dieser mit reichlichen Gaben von der Natur ausgestattete junge Dichter (er zählt nun ungefähr dreissig Jahre) ist wahrlich einer ehrenvollen Bewilkommung in den Reihen der slawischen Sänger würdig. Und er weckt desto schönere Hoffnungen für die Zukunft, da aus allem zu ersehen ist, dass es ihm Ernst ist um die Vermehrung literarischer Schätze und um die Ausbildung seines Geistes. Er versuchte seine Kraft in Gedichten verschiedener Gattung, in lyrischen, elegischen, satyrischen, in Romanzen, Epigrammen und Sonetten; in jeder Gattung legt er gleiche Gewandtheit, gleiche Lebhaftigkeit und gleiche Harmonie der Gedanken an den Tag. Übrigens ist — insoweit uns darüber die Beurtheilung zusteht — seine Diction rein, kernig und echt slovenisch, der Vers fließend und vollständig.« Prešeren se je za ta članek zahvalil Čelakovskemu v pismu z dne 14. marca 1833. 1. (nat. v »Lj. Zv.« 1898, str. 380.). V istem letniku »Illyr. Bl.« je priobčil Prešeren Še dva nemška soneta z naslovom »Sängers Klage«; prvi je natisnjen v Št. 24. z dne 15; junija, drugi pa v št. 25. z dne 22. junija 1833. 1. Ta dva soneta in še enega, ki se je ohranil v rokopisni ostalini ter je natisnjen v »Letopisu« Matice Slovenske iz leta 1875., str. 155., je poslovenil h. Pintar (»Lj. Zv.« 1895, str. 516.—17.). ./Takoj v prihodnjem letniku »Illyr. Bl.« (1834) je natisnjen v št. 19. z dne 10. maja zopet nemški sonet in v Št. 21. z dne 24. maja kar trije nemški soneti z naslovom »Licbesgleichnisse«. Prvi sonet je poslovenil L. P. v »Lj. Zv.« 1896. 1. na str. 518., zadnje tri pa na str. 120.—121 V tem letniku »Illyr. Bl.« je tudi Prešernova nemška elegija, posvečena Čopu z naslovom »Dem Andenken des k. k. Lyceal-Bibliothekars in Laibach, Mathias Zhop«. L. 1836. je objavil Prešeren v »Illyr. Bl.« v št. 4. z dne 23. januarja v slov. izvirniku in v nemškem prevodu »Prekop« (Balada) »Die Widerbeerdigung«; v št. 13. z dne 26. marca prav tako sonet »Ni mdjhina bla, Togenburgar, mera . . .«. Podpisa ni, v oklepaju pa je opomba (»Aus dem ungedruckten 5tcn Heft der Krai-nisehen Biene«). V št. 18. z dne 30. aprila je »Kam?« »Wohin?«, zopet brez podpisa z isto opombo v oklepaju. Letnik 1837. »Illyr. Bl.« je priobčil v št. 9. z dne 4. marca ^»Resignation« (Aus dem Polnischen des Adam Mickiewicz); na koncu je opomba: »Das Versmaß der Sonette des Mickiewicz (Miz-kiewitsch) ist dreizehnsylbig«. Ta prevod je ponatisnjen v »Triglavu«y v št. 92. z dne 17. novembra 1865. 1. V št. 38. »Illyr. Bl.« z dne 23. septembra 1837. 1. je Prešernov sonet: »Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi.« Letnik 1838. je prinesel v št. 14. z dne 7. aprila Prešernov nemški sonet »An die Slovenen, die in deutscher Sprache dichten«. Na ta sonet mu je odgovoril neki »Milko« v št. 17. z dne 28. aprila »An Dr. Prcshern. Veranlaßt durch sein Sonett im Illyr. Blatt Nr. 14«. Isti letnik je še prinesel v št. 21. z dne 26. maja Prešernovo geslo z naslovom »Prosto sreč«, ki pa je različno od gesla, kakor je natisnjeno v njegovi izdaji iz 1. 1847., in se glasi: »Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht »Sim dolgo upal, se dolgo bal; genagt; Slovo sim upu, sim strahu dal. Nun hab' ich beiden Lebwohl gesagt. Srce je prosto; — mirno, srečno ni; Das Herz ist frei, auch ruhig, glücklich? Nazaj si up, nazaj si strah želi!« Nein. Ach, zögen doch Hoffnung und Furcht wieder ein!« \/Triglav« je priobčil po pesnikovi smrti v 1. 1865. v št. 9. z dne 31. januarja »Den Schönen Laibachs. (Aus dem Polnischen des E. Korytko von F. Prešern)«. Kako je Prešeren sodil o svojih nemških in ponemčenih pesmih, kaze jasno to, da jih je sprejel tudi v svoj rokopis ter jih hotel izdati v svoji zbirki 1. 1847.; opustil je to le na prigovarjanje Blei-weisovo. V njegovem rokopisu iz 1. 1846., katerega sem imel na pogled v dunajski vseučiliški knjižnici, se začenja na 174. strani VI. del z naslovom »Namečik nemških in ponemčenih poezij«. Rodoljub, kakršen je bil Prešeren, je morda smatral za greh, da je pel nemški, zato je napisal za geslo nemškemu delu na str. 175.: »Getico seripsi sermone libellum. Ovidius«. On torej opozarja na Ovida, ki je v svojem prognanstvu ob Pontu tudi zapel v tujem, getskem jeziku, in to naj ga opraviči; in celi prvi sonet naj bi ga opravičil po vzgledu Ovidovem. Dasi je sam zlagal nemške pesmi, vendar ni odobraval, da bi Slovenci pesnili v nemškem jeziku, in to je izrazil v drugem sonetu, ki je v III. Blatt (1837, Št. 14.) natisnjen z naslovom »An die Slo-venen, die in deutscher Sprache dichten«. V rokopisu sledi na to: 3.) »Der Seeman«, 4.) »Die Macht der Erinnerung«, 5J »Der verlorene fjlaube«, Die Wiederbestattung«, IX »Dem Andenken des Mathias Čop« z motom »Öv oi d-soi 'ptXouciv aro-vWt.t/.siv vsov.« »Brunk, poetae Gnomici.« Na 8. mestu je sonet (111. BI. 1834, Št. 19), v katerem Nemcem s sarkazmom razlaga, zakaj jc slovenski pesnik, češ: »Deutsch sprechen in der Regel hier zu lande Die Herrinnen und Herren, die befehlen, Slovenisch die, so von dem Dienerstande; Den strengsten Dienst dien ich, den freie Seelen Gedient, die Liebe schlug in ihre Bande, Nicht darf ich gegen diese Sitte fehlen«. 9.), 10.) in 11.) so nemški soneti, natisnjeni v >111. Bl.« (1834, št. 21.) z naslovom »Liebesgleichnissc«, 12^) je prevod soneta o Togcnburgu, 12^ prevod soneta »Odprlo bo nebo . . .«, 14.) in 15.) sta izvirna nemška soneta, 16J/Mickiewiczev sonet »Wer ohn' Erwiderung seufzt, groß ist das Unglück dessen . . .«, 17.) sonet nat. v 111. BI. (1833, št. 25.). v/Razen omenjenih nemških in ponemčenih poezij je napisal Prešeren nekaj nemških prigodnih pesmic (Gelegenheitsgedichte), ki so se našle na raznih krajih. V ljubljanski licealni knjižnici (Sig. 20843 II. C. b. 2) je natisnjena napitnica ^Wohl ist ein schönes, sel'ges Loos gefallen Euch zweien . . .«, nazdravljena dr. Tomanu in njegovi ženi 11. dne aprila 1836. 1. na dan njiju poroke. Na drugi strani tiskanega izvoda je napisal uradnik licealne knjižnice, Juri Kosmač, opombo: »Gedichtet von Dr. Franz PreŠerin«. Poslovenil je pesemeo L'. Pintar (gl. »Lj. Zv.« 1896; str. 583.—84.)^ vV Levstikovem gradivu za Prešernovo izdajo je našel L. Pintar prepis 5 nemških Prešernovih spominskih listov z naslovom »Stammbuch-Blätter« — poslovenil jih je L. P. (gl. »Lj. Zv.« 1897, str. 56.); nadalje sonet »Chorwölfe« z akrostihom »An Pauschek und Stclzich« — prevedel ga je L. P. (»Lj. Zv.« 1897, str. 123.), obširneje razpravlja o »Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. 55 njem »Lj. Zv.« 1897, str. 377.—380. in 1898, str. 188., 255.); dva nemška nagrobna napisa, prvi na grobu Emila Korytk^ drugi na grobu Marije Simonettiy(poslov. L. P. v »Lj. Zv.« 1897, str. 447.). — Z naslovom »Literarische Scherze in August Wilhelm von Schlägels Manier« je v abecedni vojski napisal Prešeren več zabavljic; tretja zabavljica »Relata refero« je nemški sonet (poslov. L. P. v »Lj. Zv«. 1898, str. 185.), četrta je tudi nemški sonet z naslovom y»Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo« (poslov. L. P. v »Lj. Zv.« 1898, str. 187.). C. kr. apelacijskemu svetniku Antonu Čopu je zapel v slovo nemški sonet o priliki njegove premestitve v Celovec (Carniolia V., št. 74, 13. januarja 1843; posl. L. P. v »Lj. Zv.« 1896, str. 191.), hčerki svojega Šefa, Lujizi Pesjakovi, pa za god pesemco, natisnjeno v »Lj. Zv.« 1881. 1., str. 377. Prešeren je torej dokaj pesmi sam zložil v neinŠkcm jeziku, nekaj pa jih ponemčil; vzroka za to nam je po mojem mnenju iskati v tem, da je skušal priznanje, ki so mu ga Slovenci odrekali, ker ga niso razumeli, doseči vsaj pri Nemcih, katerim je hotel pokazati, da ga ni šteti v enako vrsto z drugimi poetastri po receptu njego-vega »pisarja«. Razen pesnika samega pa so že omenjeni njegovi častilci seznanjali Nemce z njegovimi nesmrtnimi poezijami in njegovim življenjem. j A v gust Dimitz, znani kranjski zgodovinar in bivši finančni ravnatelj v Ljubljani, je priobčil v »Blätter aus Krain«, ki so izhajali kakor priloga k »Laibachcr Zeitung«, 1. 1861. v Št. 22. z dne 1. junija N^Das unverweste Herz« (Neiztrohnjeno srce) (aus dem Slovenischen des Dr. Fr. Prešeren von A. D.); v štev. 26. z dne 28. junija >>Wohin«? (Kam?) in »£um Abschied« (K slovesu); v št. 31. z dne ^3. avgusta »Verlorner Glaube« (Zgubljena vera) in v št. 46. z dne 16. novembra ^»Zum Andenken Andreas Smole's« (V spomin Andreja Smoleta). JJ Vodnikovem spomeniku pa je objavil na str. 90.—91.: »Zu Valentin Vodniks Gedächtniss« in »Der Sänger« (Orglar). V opombi za tema prevodoma se izreka želja, da bi tisto slavljeno pero, ki je oskrbelo »Volkslieder aus Krain« (Anast. Grün), podalo v'nemškem prevodu tudi Prešernove bisere »V slavo slovenskega imena in v veselje vseh za lepo dovzetnih src.« ^azen prevodov je A. Dimitz napisal v »glätter aus Krain« 1. 1865. v št. 5 z dne 4. februarja članek »^odnik und Prešeren, ein Gedenkblatt zum 3. und 8. Februar 1865«, v katerem opisuje na kratko življenje obeh pesnikov. V Njegov brat Ludvik Dimitz, sedaj dvorni svetnik v poljedelskem ministrstvu, je prevedel več Prešernovih pesmi. V časopisu »Triglav« je izšel v št. 13. z dne 14. februarja 1865. 1. njegov prevod: »Ghasele von Prešeren« j^Zalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim.). Frei übersetzt von Ludwig Dimitz — in v št. 27. z dne 4. aprila 1865. 1. zopet »Ghasele«: »Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve« . . . Nadalje je v »Laibacher Zeitung« iz leta ^4866. v št. 18. z dne 23. januarja priobčil sonet: »Oči pri nji v deklet so bile sredi« ... in v št. 20. istega letnika z dne 26. januarja gazelo: ^esem moja je posoda tvojega imena« . . . V zborniku »Oesterr. Ungar. Revue«, v knjigi XIV., 2. zvezku je priobčil osem sonetov z naslovom »Sonette von Franz Prešeren. Aus dem Slovenischen übersetzt von Ludwig Waldeck (= Dimitz)«, in to: jO Vrba . . .«, »jtfi znal molitve . . .«, »ßilo je, Mojzes . . .«, yZgodi se včasih . . .«, »pči pri nji v deklet so bile sredi . . .«, j Kadar previdi učenost zdravnika . . .«, t/Odprlo bo nebo . . .« in ^agistrale sonetnega vcnca. Vse te sonete je ponatisnil »Lj. Zvon«, prof. G. Krek pa je sprejel v svojo »Slavische Anthologie« prva dva prevoda. — /V knjigi 14., zvezku 6. istega zbornika pa je objavil L. Dimitz jako simpatično in toplo pisan članek »Franz Prešeren, der Dichterfürst der Slovenen«, v katerem poveličuje v lepem jeziku našega pesnika. t/Prof. A. Fun tek, znani mojster v prevodih, je prevedel za dunajski konccrt »GlasbeneMatice« Prešernovo »Pod oknom« — »Ständchen«. To je brezdvomno najlepši in najboljši prevod znane Prešernove pesmi. Ali je Funtek prevedel še kaj več pesmi našega pesnika, mi ni znano. Ludvik Germ on ik, Korošec, Levstikov in Radičev prijatelj, nemški literat, živeč na Dunaju, je ponemčil Prešernovi baladi »Turjaška Rozamunda« in »Povodnji mož«. Prva je izšla z naslovom ^.osamunda von Auersperg«. Ballade nach dem Slovenischen Prešeren's im Nibelungenversmaß, wiedergegeben von Ludwig Ger-monik v »Triglavu« 1. 1865., v št. 24. z dne 24. marca. V opombi piše: »Um für den Ausdruck mehr Spielraum zu gewinnen, habe ich statt der Assonanzen (Wiederkehr des gleichen Vokals) im Originale den Nibelungenvers gewählt. Drugi prevod je izšel z naslovom ^Der Wassermann« v »Blätter aus* Krai n« 1. 1865., v št. 48. z dne 2. decembra. Koj za prevodom sledi prozaični spis »Zur Sage vom Wassermann«. V njem opozarja Germonik na Valvasorjev vir, primerja Prešernovo balado s slično snovjo A. Grüna »Die Stromm- braut. Eine krainische Sage« in omenja isto snov pri drugih pesnikih. Končno ocenjuje Prešernovo balado ter piše med drugim: »Prešeren nannte das anmuthige Opfer des Wassermannes zuerst Salika und die Beibehaltung dieses Namens schien mir für den deutschen Leser entsprechender. Auch knüpft sich daran ein anekdotischer Bezug, wie dies häufig bei unserm Dichter vorkommt. Rosalia hieß ein liebliches Wirthstöchterlein des vulgo Dolenz (Nr. 20) in der Karl-städter-Vorstadt von Laibach, welches des Dichters Aufmerksamkeit erregt hatte. Halb zürnend, halb scherzend übte er poetische Rache, weil ihm nicht die gleiche Aufmerksamkeit ward. Mehr absichtlich als zufällig mag auch in der zweiten Zeile der fünften Strophe das Wortspiel (Prešerna se brani) sein, mit welchem der Dichter seinen Namen dem Gedichte einflicht. Die so gefeierte Rosalia lebt noch in Untcrkrain als stattliche Matrone. Ein Bild von ihr hatte Langus gemalt.« i/ ^O tej stvari razpravija tudi L. Pintar v svojem članku »Prešernova pesem o povodnem možu« (»Lj. Zvon. 1897., str. 170.) ter oporeka Levstikovemu domnevanju, ki izraža isto misel kakor Gcr-monik v navedenih vrsticah. Levstik govori splošno, da se je res kdaj branila kaka Zalika Prešerna; ker pa Germonik navaja določeno deklico, ki je še živela, ko je pisal svoj članek, mu bode vendar prisoditi več verjetnosti, nego misli L. Pintar o Levstikovem poročilu. t£>bc baladi in Prešernov uvodni sonet je sprejel Germonik v zbirko svojih pesmi »Alpenglühen«, ki je 1. 1897. izšla v drugi izdaji. ^K. Melzer je prevedel »Abschied von der Jugend« (Slovo od mladosti) v listu »Carinthia« 1849. I., v št. 79. To sem posnel iz omenjenega članka A. Dimitza v »Blätter aus Krain«. Drugega ne vem o njem. 1 Največ Prešernovih pesmi je prevedel Anton grofPace, sedaj sekcijski načelnik v ministrstvu za notranje stvari. Na gimnaziji mu je bil sedanji profesor Leveč domači učitelj, in ž njim je prebiral Prešernove in Jenkove poezije. Pacetu, ki pozna slovensko literaturo — izvzemši novejšo — bolje nego kak maturant, ker mu je znana tudi po vsebini, se je omilil Prešeren tako, da ga je še dijak začel prelagati v nemščino in da je že leta 18^9. izdal zbirko »Lieder des Franz Prešeren. Deutsch von A. Pace.« V tej zbirki so vse pesmi, ki so v Prešernovi izdaji v prvem oddelku z naslovom »Pesmi«. Iz nje je vzel prof. G. Krek za svojo antologijo: »JUnter dem Fenster«, »Andenken«, unverehelichte Mutter«, »JSeim Abschied«. V letniku »Triglava« 1868. 1., v št. 30. z dne 11. julija je natisnjen Pacctov prevod s&n die Saiten« (Strunam). — Grof Pace ima v rokopisu prevedenega celega Prešerna, izvzemši ^Xrst pri Savici «sonetni venec in tiste pesmi, ki jih imajo razne izdaje v dostavku. Skoda da nam ni oskrbel celotne izdaje Prešerna v nemškem prevodu! — Posebno veliko je storil v proslavo Prešerna Heinrich Penn, rodom Ljubljančan, nemški pisatelj in pesnik, sedaj bivajoč na Dunaju. Spomladi 1. 1866. je izšel njegov popolni prevod »Krsta pri Savici«, natančno v metru izvirnika, z naslovom »Zum 8. Februar, dem Todestage France Prešeren's.« Die Taufe an der Savica. Epos aus dem Slov. des France Prešeren,« najprej v podlistku »Triglava«✓ (št. 12, 29, 32, 33, 36 in 37), čigar uredništvo je po odstopu Petra, Radiča prevzel Pour, potem pa v samostojni knjižici v zalogi Otona.' Wagnerja. Prevod je dober in natančen. Na pomoč je bil Pennu^ Levstik, ki je ž njim pregledoval besedilo prevoda. Kari pl. Thaler ✓ je obširno govoril o eposu in prevodu v »Neue Freie Presse «/V istem letu je objavil Penn v »Oesterreichische Gartenlaube«, katero sta urejevala in izdajala on in Sacher-Masoch v Gradcu, životopis Prešernov, kateremu so bili pridejani prevodi: »Mottp.«, «Kam«, »Nezakonska mati«, jJPevcu« in sonet »£ilo je, Mojzesi . . .« Životopis z istimi prevodi je izšel potem 1. 1867. tudi v zalogi Otona Wagnerja v Ljubljani. — JV »Hausfreundu«, katerega je v Lipskem urejeval Wachenhusen, je priobčil Penn 1. 1868. zopet biografsko črtico o pesniku z njegovo sliko po oljnati sliki, ki jo je imel Bleiweig/ L. 1875. se je obrnil dvorni svetnik baron Falke, ki je izdajal nekak letopis ^Die Dioscuren«, do Penna, da mu napiše članek o Prešernu, ki je 1. 1876. res tudi izšel. — £) priliki smrti Anastazija Grüna 1. 1876.^ Je pisal Penn v podlistku »Wiener illustriertes Extrablatt« tudi o, jijegovem genialnem rojaku in učitelju v Klinkowströmovem zavodu^ L. 1877. je objavil Penn prevod pesmi ^Neiztrohnjeno srce« v svoji zbirki »Charakterköpfe«; ta prevod je poprej v graškem društvu »Tafelrunde« javno deklamiral. Istega leta je čital o Prešernu v dunajskem društvu »Verein der Literaturfreunde« ter je ob tej priliki deklamiral vse doslej imenovane prevode, izvzemši »Krst pri Savici«, in zraven še ^zgubljena vera« in pa sonete »Očetov naših . . .«, »Sanjalo se 'mi je . . .« in »Memento mori«. »Slovenski Narod« je • o tem predavanju obširno poročal. Potem je ustanovil na Dunaju list »Dichterstimmen aus Oesterreich-Ungarn«, v katerem je poleg drugih poročil o slovenski literaturi objavil tudi prevod pesmi »Hčerin svet« in soneta »Življenje ječa . . .«. Odlični list »Heimat« je prinesel soneta ^.Ni znal molitve . . .« in »p Vrba! . . .«. Razen tega je izšel prevod soneta »JCi znal molitve . . .« v prvem zvezku »nove lirike«, katerega je izdal Max Bern pri Filipu Reclamu v Lipskem. L. 1888. je objavil v »Magazin für die Literatur des In- und Auslandes« v Draždanah, ki sta ga tedaj urejevala Bleibtreu in Kirch-bach, obsežen essay »Franz Prešeren und Anastasius Grüny L. 1889^ je izšlo v »Oesterreichisch-Ungarische Revue«, katero je urejeval B. Meyer, slično delo »Zwei österreichische Dichter« (Franz Prešeren^ und Anton Graf Auersperg^/ »Oesterreichisches Dichterbuch«, ki ga je letos izdal Cl. Kosel, pa ima prevod Prešernovih pesmi »Hčerin svet« »per Tochter Rath« in sonet ».Zeit ist der Henker in dem Kerker: Leben . . .« (»£ivljenje ječa . . .«). Zanimiva je tudi prva javna Prešernova slavnost v ljubljanskem deželnem gledališču, za katero si je pridobil Penn obilo zaslug. V družbi s Tomanom, Bleiweisom, Costo, Levstikom, Malavašičem, Ra-dičem in drugimi se je sprožila ideja, prirediti Prešernovo slavnost. Ideja se je izvršila in uspela nad vse pričakovanje. Tedanji gledališki ravnatelj Calliano je radovoljno ugodil, in tako se je ta spominska predstava na čast Prešernu sijajno uprizorila 2. dne decembra 1865. 1. v deželnem gledališču. »Laibacher Zeitung« z dne 2. dec. 1865. 1. je prinesla naslednje naznanilo: »Samstag den 2. December 1865. Festvorstellung zur Geburtstags-Feier des vaterländischen Dich-k ters France Prešeren. »Krst pri Savici« (Die Taufe an der Savica), Epos von Prešeren, in Scene gesetzt von Heinrich Penn, mit lebenden Bildern (Tableaux), arangiert von K. von Goldenstein.« Najprvo je bil Levstikov prolog, katerega je govoril Penn; temu je sledila apo-teoza Prešerna, pri kateri se je ovenčal pesnikov kip, ki ga je iz mavca izdelal domači kipar tSaiz po Bleivveisovi sliki. To je bil prvi pesnikov kip. Nato se je igrala Tittlova ouvertura iz slovanskih motivov, potem je zapel slovenski kvartet Prešernovega »Mornarja«, katerega je uglasbil Ledenik, in še nekaj pesmi, in končno se je uprizoril »Krst pri Savici«, katerega je Penn uredil za melodramo z živimi podobami. Penn je igral »Črtomira«, Nolli, sedanji režiser slovenske opere, »pevca«, gdč. Fröhlich »Bogomilo«. Slikar Kurz pl. Goldenstein je uprizoril štiri žive podobe: I. »Boj poganskih Slovencev«, II. »Črtomir vidi prvič Bogomilo«, III. »Črtomirjevo slovo od Bogomile« in IV. »Črtomir oznanja poganskim Slovencem krščansko vero«. Uspeh je bil sijajen, gledališče natlačeno polno; z dežele je prišlo mnogo občinstva, in gledališka vrata so morala ostati odprta, ker so ljudje na cesti stopali na klopi in stole, da bi kaj videli in čuli. Vsi dostojanstveniki so bili navzočni, in ploskanja ni bilo konca. Dne 9. decembra se je morala predstava ponoviti. Od 1. 1848. so bili ob tej priliki gledališki listi prvikrat slovenski. — Tudi Prešernova učenka, hči njegovega Šefa, Lujiza Pesjakov a, se je izkazala svojemu nepozabnemu učitelju hvaležno ter je prevajala njegove pesmi v nemščino. Izmed prevajalcev je ona največ občevala s Prešernom. Svoje spomine nanj je prelepo popisala v članku »Iz mojega detinstva« (Lj. Zv. 1886, str. 673). Cimperman pripoveduje v »Ljub. Zvonu« (1881. 1., str. 376.), da je Prešeren iz Kranja po slu poslal svoje »Poezije« nekdanji učenki. Ko je bila mlada gospica Lujiza nekoč, že po prejemu Prešernovih poezij, prevedla na nemški jezik pesem »Izgubljena vera«, pokaže svoj prevod Mihi Kastelcu, ki ga »ves razvnet« pošlje Prešernu v Kranj. Pesnik je naročil, srčno razveseljen, mlado prelagateljico pohvaliti z opominom, »naj le pridno napreduje v poeziji.« Pozneje jc objavljala Lujiza Pcsjakova prevode Prešernovih pesmi v feljtonu »Triglava«. V 1. št. z dne 3. januarja 1865. 1. je natisnjeno najprej njeno posvetilo »An Dr. Franz Prešeren«. »/»Du hehrer Geist, du, dessen Größe Ich staunend schon als Kind- verehrt, Du Strahlenlicht so früh erloschen, So tief betrauert, schwer entbehrt — O zürne nicht dem eitlen, kühnen Wagen Dein Lied in fremden Laut zu übertragen. Und wie du einst voll Huld und Güte Zur Schülerin mich hast erkor'n, Und wie du lehrend mir gewiesen Des Wissens reichen, goldnen Born — So hör' auch jetzt das Echo deiner Lieder Und blicke mild und segnend zu mir nieder!« Potem slede z naslovom »Poesien von Dr. Franz Prešeren frei übersetzt von L . . —«: »Motto« in ^»Bitte« (Prošnja), v št. 3. z dne 10. januarja »Unterm Fenster« (Pod oknom), v št. 5. z dne 17. januarja »JDen Mädchen« (Dekletam), v št. z dne 20. jan. »yerlorner Glaube« (Zgubljena vera), v št. 7. z dne 24. januarja »Beim Abschied« (K slovesu), v št. 10. z dne 3. februarja »Dem Andenken Valentin Vodniks« (y spomin Valentina Vodnika), v št. 16. z dne 24. februarja »Grabesänderung« ^Prekop), v št. 37. z dne 9. maja »Der Leiermann« (£)rglar), v št. 73. z dne 12. septembra »Jfrinklied« (Napitnica) in »Zur Erinnerung an Prešerns Geburtstag« (3. dec. 1800) »Dem Dichter« (Pevcu), v št. 20. z dne 9. marca 1866. 1. »Befehle« (Ukazi). JFeliks baron Pino je priobčil v listku »Lj. Zvona« 1896.1., str. 516. lep prevod Prešernovega soneta »Memento mori«. Ali je baron Pino prevedel še kaj več Prešernovih pesmi, mi ni znano. Vinzenz Rizzi, nemški pesnik, je poznal Prešerna osebno. Sprijateljil se je ž njim še mladenič in potem ponemčil nekaj njegovih pesmi, tako: »Die Macht der Erinnerug« £Sila spomina) in »Der Seemann« (Mornar), ki sta natisnjeni v »Illyr. B1.« Št. 9. in 20. leta 1844., ter »Leiermann« (Orglar) v »Monatsschrift für Kärnten« 1849, katero je sam izdajal v Beljaku. Rizzi je spisal tudi dobro kritiko o Prešernovih poezijah, ki je bila priobčena v istem listu. Umrl je 1. 1856. kot urednik »Klagenfurtcr Zeitung« (Lj. Zv. 1881. 1., str. 579.). A. Dimitz je pisal o njem v »Blätter aus Krain«, št. 5. z dne 4. febr. 1865.1.: »V. Rizzi, unser zu früh geschiedener talentvoller Landsmann, hat bisher die gelungensten Übertragungen einzelner Gedichte (sc. Pr.) geliefert.« Alojz Rudolf, korektor v c. kr. dvorni in državni tiskarni na Dunaju, je prevedel v zbirki »Gedichte von Franz Prešeren« naslednje pesmi: »JRosamunda von Auersperg«, »Die VViederbestattung« in »Die Arznei der Liebe«; ponatisnjene so iz letnika »Herbstblüten«, ki ga izdaje penzijsko podporno društvo c. kr. dvorne in državne tiskarne (Lj. Zv. 1897. 1., str. 580.). V letniku 1894. 1. je prevedel: »Geslo«, »Strunam«, »Prošnja«, »Ukazi«, »Za slovo«, »Sila spomina«, »Mornar« in »Soldaška«. /Prof. Eduard Sam h aber, rodom Nemec, je izdal o Prešernu lično knjižico »PreSirenklängc« 1880. To je edina samostojna večja nemška knjiga o Prešernu. Ko je bil Samhaber 1. 1878. premeščen v Ljubljano, mu je bil Prešeren neznano ime. Njegovi prijatelji Lazar, Leveč in Levstik so ga nanj opozorili; čital je Prešernove nemške pesmi, in pesnik se mu je omilil. Končno je poskusil eno pesem, katero mu je prevedel v prozi prof. Lazar, zložiti nemški (nachdichten). Lazar je imel veliko veselje ž njo in ga je izpodbujal na nadaljnje delo. Tako je prišla Samhaberju misel napisati svoje »Preširenkkinge«. Leveč mu je podal životopisne podatke, tri kandidatmje: gdč. Bohinec, Sušteršič in Kobilca pa so mu dajale dobesedne prevode v prozi. Seveda taki dobesedni prevodi niso bili vedno vzorni, in včasi je bilo celo težko iz njih posneti vsebino. Samhaber mi je sporočil vsebino enega soneta, ki je res težko um-ljiva, in dostavlja: »Armer Prešeren! Ich glaube, ich habe mich in dich hineingefühlt und deinen Gedanken im fraglichen Sonett die Form verliehen, die Deiner würdig war«. Ko je imel Samhaber nekaj Prešernovih pesmi ponemčenih, jih je vpletel v njegov životopis, in tako so izšli njegovi »Preširenklange« 1880. 1. Slovenci so knjigo z veseljem pozdravili; očitalo se je sicer Samhaberju, da se ni dovolj naslanjal na izvirnik, a temu očitanju je sam izpodbil tla, pišoč na strani 86.: »So geben sich meine Preširenklange durchaus nicht als Preširentibersetzungen, und es wäre weit gefehlt, mit schulmeisterlicher Ängstlichkeit Originaltext und Klänge gegenüberzustellen . . .« Vendar se mora priznati, da se mu je marsikateri prepev lepo posrečil. Na podlagi Samhaderjeve knjige je postal Prešeren znan tudi v Nemčiji. Prof. Leveč je poročal v »Lj. Zvonu« 1881. 1., str. 55., kateri listi so ocenili Samhaberjevo knjigo in pisali o Prešernu. Temu poročilu naj dodam, da je Joh.^cherr vzel iz »Preširenklange« pesem »pie verlassene Mutter« v »Bildersaal«, da je JNformann napisal na podlagi knjige razpravo o Prešernu v »Jcrlen der Weltliteratur«, in da je Otto J^eixner pisal o njem v svoji knjigi »pcschichte der Weltliteratur«. Samhaber mi piše: »So war das Büchlein nicht umsonst geschrieben; es streute Samen aus, die aufgegangen sind.« V kratkem izidejo Samhaberjevi »Preširenklange« na novo v izdaji njegovih zbranih poezij. Samhaber mi piše, da izidejo prepevi v novi obleki, ker jih hoče predrugačiti, njegova »total misslungcne Umgestaltung der Taufe an der Savica« pa izostane. * jy podlistku »Laibacher Zeitung« št. 5. z dne 8. januarja 1866. 1. je izšel prevod }Die Nonne und der Kanarienvogel«, ki pa je brez podpisa, samo v oklepaju je vir (Čbclica Band V., Seite 13). (Prim, k tej pesmi »Lj. Zv.« 1881. 1., str. 256.) Pregled prevodov nam podaje zanimivo statistiko. Prevedli so: Prešeren 9 pesmi, A. Dimitz 7, L. Dimitz 11, Funtek 1, Germonik 3, Pace 17 (natisnjenih, druge v rokopisu), Mclzer 1, Penn 15, Pesja-kova 12, Pinno 1, Rizzi 3, Rudolf 11, Samhaber 24. Po številu so pesmi prevedene (Pacetove štejem samo natisnjene): »Strunam« 2krat (Pace, Rudolf); »Dekletom« 4krat (Preš., Pace, Pesj., Samh.); »Pod oknom« 4krat (Funtek, Pace, Pesj., Samh.); »Prošnja« 3krat (Pace, Pesj., Rudolf); »Kam?« 5krat (Preš., A. Dim., Pace, Penn, Samh.); »Ukazi« 3krat (Pace, Pesj., Rudolf); »Za slovo« 4krat (Pace, A. Dim., Pesj., Rudolf); »Sila spomina« 4krat (Pres., Pace, Rizzi, Rudolf); »Izgubljena vera« 6krat (Preš., A. Dim., Pace, Penn, Pesj., Samh.); »Mornar« 4krat (Preš., Pace, Rizzi, Rudolf); »SoldaŠka« 2krat (Pace, Rudolf); »V spomin Valentina Vodnika« 3krat (A. Dim., Pace, Pesj.); »V spomin Andreja Smoleta« 3krat (A. Dim., Pace, Samh.); »Od železne ceste« lkrat (Pace); »Zapuščena« 2krat (Pres., Pace); »Nezakonska mati« 3krat (Pace, Penn, Samh.); »Pevcu« 4krat (Pace, Penn, Pesj., Samh.); »Hčerin svet« lkrat (Penn); »Turjaška Rozamunda« 2krat (Germonik, Rudolf); »Zdravilo ljubezni« lkrat (Rudolf); »Povodnji mož« lkrat (Germ.); »Prekop« 3krat (Preš., Pesj., Rudolf); »Neiztrohnjeno srce« 3krat (A. Dim., Penn, Samh.); »Orglar« 4krat (A. Dim., Pesj., Rizzi, Samh.); »V spomin Matija Čopa« lkrat (Samh.); »Slovo od mladosti« 2krat (Melzer, Samh.); »Glossa« lkrat (Samh.); »Gazele« 1., 3., 6. in 7. po enkrat. Od sonetov: »Očetov naših . . . .« 3krat (Germ., Penn., Samh.); »Kupido, ti in tvoja starka . . .« lkrat (Samh.); »Je od veselga časa . . .« lkrat (Samh.); »Mokrocvetoče rožce . . .« lkrat (Samh.); »Obdajale so . . .« (lkrat (Samh.); »Magistrale« lkrat (L. Dimitz); »Ni znal molitve . . .« 3krat (L. Dim., Penn, Samh.); »Sanjalo se mi je . . lkrat (Penn); »Togcnburg« lkrat (Preš.); »Bilo je Mojzes . . .« 3krat (L. Dim., Penn, Samh.); »Zgodi se včasih . . .« 2krat (L. Dim., Samh.); »Oči pri nji . . .« lkrat (L. Dim.); »Kadar previdi . . .« lkrat (L. Dim.); »Odprlo bo nebo . . .« 2krat (Preš., L. Dim.); »O Vrba . . .« 3krat (L. Dim., Penn, Samh.); »Popotnik pride . . .« lkrat (Samh.); »Življenje ječa . . .« 2krat (Penn, Samh.); »Memento mori« 3krat (Pino, Penn, Samh.); »Krst pri Savici« lkrat (Penn); »Nuna in kanarček« lkrat; »Zdravica« lkrat (Pesj.). Prešernovo geslo je prevedeno 4krat (Preš., Penn, Pesj., Rudolf). Ker ga je Prešeren prevedel po stari obliki, je Pennov prevod najboljši in se glasi: »Ich fürchtete und hoffte lang, Bis Furcht und Hoffnung ich bezwang, Leer ist das Herz, ist ohne Glück, Wünscht Furcht und Hoffnung sich zurück«. Moja naloga ne more biti, da bi presojal in ocenjal razne prevode, samo toliko bi omenil, da se mi zdita za prevod najtežji pesmi »Pod oknom« in »Nezakonska mati«; prvo je po moji sodbi najbolje prevedel Funtek, drugo pa Pace. Toliko o prevodih! Mnogo se je tudi pisalo o Prešernu po nemških listih. Razen že omenjenih razprav, ki so jih priobčili razni prevajalci, omenjam še naslednje: >)V ruskem časopisu »Moskauer deutsche Zeitung« 1881. leta 71.—73. je objavil Ivan Naglič o Prešernu in njega poezijah raz- pravo z naslovom »Poetische Klänge vom Fusse des Triglav« (»Lj. Zv.« 1881., str. 643.)./ l/P. pl. Radič je v 2. št. lista »Auf der Höhe«, ki ga je izdajal nemški pisatelj Sacher Masoch, priobčil članek »Der slovenische Dichter Prcširen« (»Lj. Zv.« 1881, str. 710.), iß v dunajski »Heimat« 1. 1882., št. 8., razpravico »Anastasius Grüns Lehrer, France PreŠiren, als deutscher Dichter«, V Lipskem pa je izdal 1882. 1. v posebni broŠurici Prešernove nemške poezije z naslovom »Anastasius Grün s Lehre rund Freund, der slovenische Dichter Preširen als deutscher Poe(£. — y knjigi »Neues illustriertes Ehrenbuch, herausgegeben von Teuflenbach« je simpatiški pisan životopis Prešernov iz peresa nekega Gröberja (»Lj. Zv.« 1894^str. 320.). — Dunajski list »An der schönen blauen Donau« pa je v svoji 22. Št. z dne 15. novembra 1892. 1. na posebni glasbeni prilogi priobčil »Unter dem Fenster« v Samhaberjevem prevodu; pesem je uglasbil za samospev s spremlje-vanjem klavirja Gustav Adolf pchmidt. Prepričan sem, da moj spis ni popoln, in da sem marsikaj prezrl; toda vedoma nisem izpustil ničesar. Zato naj zadošča to delo v proslavo našega velikega genija. _o o o i _| d) PREŠERNOVA Y RTNICfl. Spisal Rado Murnik. h, Anka!« je vzdihnila Nina nejevoljna. »Torej pojdem iz Kranja, ne da bi bila videla Prešerna. In mama se ne da preprositi, da bi še ostali.« »Saj se vrneš drugo leto.« »O — izvrstna tolažba!« je porogljivo odvrnila Nina in se globoko poklonila sestrični. »Hvala lepa, ti usmiljena sestrica!« Anka se ji je smejala in jo rahlo* udarila po rami. Gospodični sta sedeli za vrtno mizico kraj stare hiše v Kranju. Na prvi pogled je prevladala bujno razvita Nina, Italijanka z žarnimi črnimi očmi; vitkejša Anka pa je zanimala s skrivnim mirom v modrih očeh in tihih potezah, ki notranjim Čuvstvom niso dovolile tako lahko zunanjega izraza. »Ali naj se skrijem, kadar pride voz, kaj praviš?« je preudar-jala Italijanka in lokavo zamižala. »Ali kaj naj storim ? No ?« »Morda greš pa z mano malo na Gaštej, še enkrat pogledat naš Kranj ?« »Dobro, preljubo moje dete!« jo je pohvalila nagajivka. In da bi bolje oponašala dolgočasni glas ene izmed nekdanjih učiteljic v ljubljanskem samostanu, si je stisnila s kazalcema nos: »Ostani vedno tako brihtna ino modra, moja draga deklica!« Potem pa je skočila po solnčnik in slamnik, potegnila Anko za sabo in zaropotala ž njo po lesenih stopnicah. Šalila se je vso pot. Ko sta pa postali na Gašteju nasproti starodavnega mesta, jo je prevzela zopet otožnost. V jarki svetlobi so se med živim zelenjem blestele zale hišice onkraj hitre Save na pečini in se skrivale v koketni sramežljivosti druga za drugo. Čudovito so zaigravali popoldanski žarki na strehah, grajskih stolpih in zvonikih cerkva. Nad razpokanimi zidovi sivega gradu se je izpreletavalo dvoje belih golobov in odplulo preko sinje reke na polje. V zaklonu pa so se svetile predstraže Triglava: Storžič, Grintavec in tovariši, vsi posuti z zlatim prahom. Zamaknjena je občudovala Nina to krasoto. Tu jo je zdramila Anka. »Nina! Prešeren!« Mladenka se je zgenila od veselega presenečenja in se hitro okrenila. Po poti od Stražišča je prihajal precej velik in krepak gospod v dolgem zelenem »kvekarju«. Levica mu je tičala v žepu, desnico je pa držal na hrbtu. Glavo je nosil ponosno pokoncu, na njej cilinder, potisnjen nekoliko v stran in nazaj. Dolgi temni lasje, na sencih že osiveli, so mu padali v lahnih kodrih na rame. Obriti, zdravozagoreli obraz je kazal izredno srčno dobroto. Pod čisto-bclim, nenavadno lepim čelom pa je v modrosivih očeh gorela mehkočutna sanjavost in so se obenem vžigali bliski zmagovalne genialnosti. »Dober dan, gospod doktor!« ga je pozdravila Anka. »To je lepo, da sva vas srečali! Moja sestrična Nina tukaj vas je hotela videti na vsak način.« Prešeren je vljudno odzdravil. V mali, elegantni roki je vrtel napol vzcvelo rdečo vrtnico, svojo ljubljenko med cvetlicami. »Iskali sva vas že na domu in vam prinesli planinskih rož,« je pripovedovala Anka. »Če bi bil to vedel, bi bil pa gotovo počakal doma,« se je nasmehnil pesnik. »Prav žal mi je, da se vama morem zahvaliti šele tu.« »Gospod doktor,« je nadaljevala Anka, »o da bi vedeli, kakšna navdušena častilka vaših pesmi je ta Italijanka!« Mlada tujka je nehote povesila oči in zardela do las. »Italijanka! Pa še kakšna! No, pa vendar razume prav dobro slovensko. Hodili sva skupaj v šolo k uršulinkam v Ljubljani, in jaz Nine nisem hotela slišati, če je govorila v drugem jeziku. Sicer je pa le mama z Laškega, papa je Slovenec.« Vtem pa je pricapljal razoglav, bos deček in se ustavil za doktorjem. Nezaupljivo je opazoval nekaj časa lepi gospodični, mencal nogo ob nogo in namigaval sestrici, ki je bila obstala plašna, s prstom v ustih, više gori na cesti. Ko je pa fant videl, da se gospod le nič ne zmeni zanj, je pristopil bliže, korajžno pocukal Prešerna za škric in se oglasil: »Dohtar, fig!« »Ne vem, očka, če jih imam danes še kaj,« ga je postrašil Prešeren in segnil v žep. »Kdo si pa ti ?« je vprašala Nina dečka. »Tonček. Tam je pa Marička. Bova oba jedla.« Ko je Tonček zagledal zavitek v doktorjevi roki, je proseče plosknil parkrat z dlanmi, pokimal in se obliznil. Naglo je vzel svoje smokve in odhitel ž njimi skokoma k dekletcu. »Bog povrnil« je kričal oddaleč, za njim pa sestrica. »Gospod doktor!« se je ohrabrila Nina. »Zdaj pa podarite še nam kaj! Ali mi daste svojo rožico v spomin, če vas prav lepo prosim ?« »Zakaj ne?« je odgovoril in ji podal vrtnico. »Meni pa nič?« se je pritožila Anka v šali. »Drugikrat!« je obljubil Prešeren in se prijazno poslovil. »No, kako ti je povšeČ naš doktor?« je vprašala Anka črez nekaj časa. »Ne morem povedati — tako čudno mi je bilo, ko sem stala pred njim! Kar nič nisem mogla izpregovoriti. Preveč sem se bala, da ne bi zinila kaj neumnega.« »Kaj ne, kako je domač!« »In vendar je v njem nekaj nevsakdanjega, visokega!« je pristavila urno Nina in poljubila vrtnico. »Čutila sem se tako majhno in slabo proti njemu. In nikoli ne pozabim tega plemenitega obraza, teh oči, ki nekaj govori iz njih, da več vidijo nego naše navadne.« »In kaj boš pa z rožo ?« »O, to svetinjo že dobro shranim. Saj mi jo je podarila roka, ki je napisala že toliko lepega. Veš ... pri nas na Laškem pravijo, da preti darovalca velika nesreča, če izgubiš njegov dar. Kadar ga pa najdeš, se izpremeni nesreča spet v srečo.« »In ti verjameš takim vražam? Beži, beži!« Počasi sta se vrnili domov ... V mraku je šla Anka v sobo po svetilnico. Kar je prihitela Nina vsa razburjena za njo, omahnila na posteljo in se začela jokati. »Kaj pa ti je vendar? — Nina! Nina!« »Ah . . . Izgubila sem — vrtnico!« In iskali sta je obedve povsod zastonj. * Mrka senca je bila legla na Kranj. Jezen jutranji veter se je vojskoval z lenimi oblaki in pretrgal sivo vojsko na več krajih. Toda navzlic vsem naporom ni mogel razgnati sovražnikov solnca. V vrtičku nad Savo sta stali Anka in Nina, ki je bila ravnokar zopet doŠla s starši na gorenjsko letovišče. »Kaj dela naš doktor?« je vprašala precej, ko sta bili sami. In ne da bi počakala odgovora, je hitela: »Ves čas sem sanjarila o njem. Ah, čisto sem zaljubljena vanj in v njegove »Poezije«. Mama pravi, da sem prismojena. Pa to me nič ne ženira. In veš kaj ? Kmalu po Svcčnici sem iskala v mapi risbo Kranja, da bi kaj izdelala papanu za god. In kaj misliš, da sem našla? — Prešernovo vrtnico!« »Čuden slučaj,« je vzdihnila Anka. Pripognila je cvet solnčnice k sebi in ga ogledovala zamišljena. »Vidiš,« je naglo dostavila Nina, »odtedaj pa imam Prešernovo rožico zmerom v njegovih bukvah. Poglej, tukaj je. Anka . . . zakaj se obračaš v stran? Kako si vendar čudna danes! — Jaz sem pa tako dobre volje, kakor že dolgo ne. Briga me kislo vreme! Veš, najrajša bi se šla k najinemu doktorju malo pohvalit, kako pridno sem prebirala njegove »Poezije« in prepevala pesmi »Slovenske Grlice«. 4 »Pa pojdiva!« »Ali, Anka — kam pa hočeš ?« je začudeno vprašala Nina na ulici. »Ali Prešeren ne stanuje več tam na trgu?« »Ne. Pisala sem ti . . .« »Pa jaz nisem dobila nič pisma. Zato sem ustavila dopisovanje. Ne bodi huda I« »Moje pismo te ni našlo in se je vrnilo. Tu ga imaš...« Radovedno je odprla Nina zavitek. Toda že po prvih besedah je obledela. Brala je: ». . . in ker vem, da te bo to zanimalo, ti prepišem tukaj svoj dnevnik zadnjega časa. 7. februar. Prešeren leži na smrtni postelji. Trinajst tednov je, kar ni več vstal. Zlasti danes, v sredo, trpi strašno. Doslej ga ni slišal tožiti še nihče. Zdaj pa prosi bolnik Boga naglas, naj ga reši. Vsem se smili. Nehote mislim na izgubljeno vrtnico. Četrtek. Zjutraj ob osmih prileti brat v mojo Prešeren. (Narisal Matevž Lang us.) sobico: »Prešeren je ravnokar umrl!« Malo pred smrtjo je dejal sestri Katri: »Kmalu bo treba pred sodbo!« Njegove poslednje besede so bjle: »Zadušiti me hoče ... Vzdignite me!« Takoj potem je izdihnil dušo. Na glavni straži so sneli belomodrordeči prapor. Črna zastava se vije s stolpa. Petek. Pesnik leži na visokem odru, na belem prtu v prvi sobi. Razen par cvetlic ni videti nikakršnega okrasa. Obraz mu ni izpre-menjen skoro nič. Kakor srebrn venec se mu svetijo v medlorumcnem svitu šestih sveč fini dolgi lasje ob čelu, ki se je za njim rodila taka obilica večnoživih misli. Na vzglavju je poleg glave okrogla črna čepica, ki jo je nosil navadno tukaj. Dva študenta ljubljanske aka-demične legije stojita kot častna straža na desni in levi pesnika, avditorja kranjske narodne garde. Sobota. Iz Ljubljane, Loke, iz Tržiča, Radovljice, Kamnika in sploh z vsega Gorenjskega je prišlo mnogo rodoljubov k pogrebu. Na trgu je vse polno ljudi. S težavo se prerijeva z bratom do pokopališča. Tudi tukaj se zbira množica. In zdaj zazvone vsi zvonovi. Tako milo, tako trudno se niso glasili dozdaj še nikdar. Godba zaigra. Že vidimo temnomodre uniforme kranjskih stražnikov. Za križem stopa osem duhovnikov. Krsto, ovito s črnim suknom, nosi šest visokovzraslih podčastnikov. Na njej vihra častniški klobuk s črnim petelinjim perjem. Ob straneh korakajo dijaki ljubljanske akademične legije. Zdi se mi, da so vsi obrazi okoli mene otemneli. Nemo gledajo gorenjske gore poslednjo pot svojega največjega, svojega najzvestejšega sina. In od ponosnih višav slovenskih snežnikov zašije v praznični krasoti čudovita svetloba kakor od tisoč in tisoč kristalnih solza. Zdramijo me polglasna povelja. Garda prezentira. Mladi slovenski zastavi se klanjata pokojniku, in visoko zavihra belo-modrordeče praporje v zadnji pozdrav. Razburjeno dušo trga neusmiljeno, meni tako strašno bobnenje kamenja in prsti ob mrtvaško rakev — in domača zemlja je shranila najsvetlejši zaklad slovenskega naroda . . .« Tiho sta zavili na pokopališče in pokleknili ob grobu, ki počiva v njem kralj južnoslovanskih pesnikov. Veter je s poslednjim divjim naskokom raztrgal umazani zastor neba. Izza premaganih oblakov je privrelo zlato in sipalo iskre na kamene in križe. Nini je izpolznila knjižica iz rok na tla. Prijazna sapica se je igrala z listi in jih preobračala, dokler ni našla vrtnice. Tedaj pa je takoj dvignila usušeni cvet in ga zanesla na pesnikov grob. »Nina, poglej Prešernovo rožico!« je zašepetala Anka in gladila sestrični lase. »Zakaj se jokaš? Saj je srečen!« FREIEREN HED 5YEDI. Spisal Alfred Jensen, član akademije znanosti in umetnosti v Stockholmu. Časopisu »Nordisk Tidskrift« sem napisal 1. 1895. studijo o Prešernu pod zaglavjem: »Prešeren, Slovenarnas nationalskald« >) (»Prešeren, narodni pesnik Slovencev«), ki obsega 16 strani. Ta moja študija je izšla tudi v posebnem odtisku. V tej študiji sem podal švedskim čitateljem najprej kratek pregled o slovenski literaturi, počenši s Primožem Trubarjem; potem sem govoril o Dalmatinu, Bohoriču, Vodniku in Bleiweisu. Biografijo Prešernovo sem sestavil po Stritarju, Levcu in Zupanu, nekoliko tudi po A. Grünu. O Samhaberjevem prevodu Prešernovih poezij pa sem rekel, da je napihnjen panegirik brez literarnoznanske vrednosti. V tem svojem essayu sem prevedel naslednje Prešernove pesmi v metru izvirnika: »Dekletom«, »Kam?«, »Izgubljena vera«, »Pevcu«. Izmed sonetov sem prevedel tc-le: »Kupidol Ti in tvoja lepa starka 1«, »Je od vcselga časa teklo leto...«, »Bilo je, Mojzes, tebi naročeno...«, »O Vrba, srečna draga vas domača...«. »Krsta pri Savici« sem pošvcdil prvih 6 strof... V spomin jubileju Prešernovemu naj dostavim tukaj prevod njegove pesmi »Pevcu«. "Till skalden. Gif akt! Hvem skingrar den natt, som pä anden sig lagt? Hvem är, som jagar bort gamen, som hackar och tär beständigt värt bröst med osläckligt begar? Hvem skall upprätta värt folk ifrän vanärans fall, med tändande ord sätta sinnen i svall och resa mot klenmod en hämmande vali? Poet! om namnet du värdigt vill bära,. sä vet att dela bäd' glädje och osalighet! Ty minns, att aldrig ditt mäl utan lidande vinns! *) To studijo je podaril g. Jensen tudi uredniku »Ljublj. Zvona«. »Ljubljanski Zvon« 12. XX. 1900. 56 ,PREŠEREN IN KRITIKA. Spisal Fr. Ilešič. otovo izvira mnogo Prešernovih zabavljic iz zmagovitega humorja, ki se veseli zanimivih spletk misli in reže dovtipe; mnogo pa jih ne prenaša dobro-voljnega tolmačenja; med te zadnje spada zlasti vseskozi krivični »Narobe Katon«. Prešeren je bil oster sodnik, kritičen mož. Ne vem, če se je kdaj o čem izrekel ugodno; bil je mogočen duh, ki ni imel sebi para, pa bi ga tudi ne trpel. O kritični izdaji narodnih pesmi je imel prave nazore; da Korytkova izdaja ni vzorna, tega ni bil kriv on; prim, pismo Vrazu z dne 19./7. 1838. Pa Vraz je tudi znal zbirati in izdajati narodno blago in je 1. 1839. izdal slovenske narodne pesmi, ki so do najnovejše izdaje Štrekljeve bile naj boljša zbirka Edini Prešeren je Vrazu oporekal to zaslugo ter njemu samemu pisal: »Čclakovsky pravi v enem svojem pismu na me, da je tvoja zbirka slovenskih pesmi »dragocena«. Ti in jaz mu nočeva ugovarjati, ali midva sva osvedočena, da dobra zbirka slovenskih narodnih pesmi v tej, od vas tako zvani »Gornji Iliriji« ne nastane prej, dokler se ne loti dela nekdo, ki mu je kos...« (Markovič, Stanko Vraz, Izabranc pjesme, C.). Vendar z resno javno kritiko ni maral škoditi dobri stvari. Ko je Murko izdal svojo slovnico in slovar, je pisal Prešeren Čopu iz Celovca: »Reccnsiere den Murko im wohlwollenden Tone, mul ta fecit — pucr (er soll noch nicht absolviert haben) sudavit . . . (Sollte bis dahin auch Jarnikii opus erscheinen (Etymologicon), so lobe, was nur gelobt werden kann. Du weisst, in slovenicis calcare non frenis opus esse.« (Zvon 1888, 569.). In pet let pozneje je pisal Vrazu: »Ich könnte den Mitarbeitern an der »Danica« nur ein oberflächliches Lob spenden, was ihnen wahrscheinlich eher weh — als wohl thuen würde« ; zato je opustil kritiko, sicer pa imenoval slepe one patriote» ki iz domoljubja prikrivajo resnico. Lastna dopadljivost pa mu je navzlic temu vzela čut za nepri-stranost kritike, za nje neodvisnost od osebnih momentov. Murko je med branja v svoji slovnici uvrstil Prešernovo »Slovo od mladosti« in »Povodnega moža« ter Prešerna pohvalil; sam Goethe bi se lahko čutil polaskanega, je dejal Prešeren ter naročil Čopu, naj Murka oceni dobrohotno, ker je v tako mladih letih že toliko storil »und was für mich die Hauptsache ist, me laudavit i. e. citiert und gelobt«. Narobe si lahko mislimo, kako je postal neizprosen zoper one, ki so ga začeli imeti za — separatista. Sam o sebi je ostro sodil. Svoje poetične prvence iz vseuči-liških let primerja 1. 1832. kantilenam Levičnikovim; večino jih je 1. 1831. sežgal, ker so se mu zdele nepoboljšljive, dasi »limae non impatiens fuisset«. In pesmi, natisnjene v 3. zvezku »Čebelice«, mu kar nič niso ugajale. »Soldaška, Astrologam, Že miru, et Strah müssten aus der Feder eines philosophiae stud. geflossen seyn, um entschuldigt werden zn können« (Zvon 1888, 691.). O pesmih sonetnega venca pa se je nadejal, da ohranijo stalno vrednost, saj >iz srca svoje so kali pognale«. 1-D"0 °ll@-1 'PREŠEREN M ED ITALIJANI. Spisal S. Rutar. e malo Slovencem utegne biti znano, da je izšla tudi v italijanskem jeziku že mala zgodovina slovenske književnosti. L. 1889. je izdal milanski založnik U. Hoepli med svojimi priročnimi knjižicami tudi prvi zvezčič slovanskih književnosti: »Lettarature slave«. Spisal ga je D. Ciämpoli, bivši profesor na vseučilišču v Kataniji. Za precej obširnim uvodom opisuje književnost Bolgarov, Srbo-Hrvatov, Korotancev (str. 106.—112.) in južnih Rusov (t. j. Malorusov). Knjiga govori sicer z velikim navdušenjem o Slovanih, ali pisana je zelo nekritično in ima zlasti vse polno pravopisnih napak, n. pr. Daniko (Danjko), Rastelič (Kastelic), Jurgič, (Jurčič), Bradavška (Bradaška) itd. Na str. 109. omenja Prešerna tako-le: »Francesco Prešern, che studiö a Lubiana e a Vienna e fu turpemente perseguitato del clero: emulo di Stanko Vraz, scrisse in Sloveno (poesie) epiche, liriche e satire, ma lontano da' moti del suo tempo«; (F. P., ki se je učil v Ljubljani in na Dunaju ter bil grdo preganjan od duhovščine: tck- 56* movalec Stanka Vraza, je pisal v slovenskem jeziku epske, lirske (pesmi) in satire, ali oddaljen od gibanja (nagibov) svojega časa). Ta kratka, hladna kritika Prešernovih poezij nam priča, da g. Ciämpoli ni poznal našega pesnika niti v prevodu ne! ►'Kako vse drugače ceni našega Prešerna italijanski lirik Marco Antonio Canini! On piše v privatnem pismu nadzorniku Levcu (prevedeno): »Prešeren je zares velik pesnik, in jaz se veselim, da sem prvi, ki ga dam spoznati Italiji.1) Ne glede na popolno spoštovanje, ki ga imam do srbskih pesnikov2) menim, da je Prešeren največji pesnik med Jugoslovani.« O tej trditvi veščaka se je morda vsaj nekoliko prepričalo poetično občinstvo italijansko iz naslednjih kronologično urejenih prevodov. (/»Prešeren v furlanščini«. H. Pennove »Dichterstimmen aus Österreich-Ungarn« priobčujejo v svoji 8. št. 1. 1877. str. 94. »Življenje jčča« v nemškem Pennovem in v furlanskem prevodu »Una presön la vita«. Poslednjega je preskrbel Fr. ZakrajŠek, bivši suplent goriške realke, pozneje ljudski učitelj na Krasu. (S. Rutar, »Lj. Zv.« II. 769.) i^Dr. Jakob Chiudina, dalmatinski Hrvat, bivši izdajatelj uradnega zadrskega lista »Osservatore Dalmata« in beležnik v Spletu, ki je šele letos umrl, je preložil na italijanski jezik nad dvesto narodnih slovanskih pesmi ter jih skupno izdal v Florenci 1. 1878. v dveh zvezkih. V drugem zvezku ima tudi mali oddelek »Canti slo-veni« in tu prinaša v prvi vrsti Prešernovo »Hčerin svet« (II consi-glio), a ne imenuje vira, iz katerega je zajel to pesem. fL. 1885. je izdal v Benetkah Marco Antonio Canini obširno zbirko ljubavnih pesmi pod naslovom »II libro deli' amore«. V tej zbirki so natisnjene od str. 528. do 530. naslednje Prešernove pesmi, katere je nadzornik Fr. Leveč poslal pisatelju: »La luna« (Luna sije), »Io non posso proibir« (Prošnja), »Dolci versi« (Strunam) in »M' avolge il nembo senza posa mai« (Kam ?). \/ Mnogo zaslug za razširjenje Prešernovih poezij si je pridobil list, »II Diritto Croato« v Pulju, katerega še sedaj tako spretno ureja g. A. Jakič pod naslovom »La Pensče Slave« v Trstu. V tu omenjenem listu je priobčil Martin Sabič, sedaj c. kr. beležnik v Budvi v Dalmaciji, naslednje prevode: L. 1890., št. 18. dne 8. janu- *) Zgodovinsko ta trditev ni popolnoma točna. Pis. 2) Glede Bolgarov, njihovi pesniki ne morejo zanikati prvenstva. Pis. arjai^Il cuore del poeta« (Neiztrohnjeno srce) in št. 16., 22. januarja „»La fede perduta« (Nebeško sijejo oči). V istem listu je bila natisnjena 28. septembra 1892, št. 50. pesem ^.»Sotto il verone« (Luna sije), katero je prevedel Ivan Kušar.1) V GabrŠčekovem »Rinno-vamentu«, ki je izhajal v Gorici od 1. 1891. naprej, se nahajajo sledeče Kušarjeve prestave: Že omenjeno ^»Sotto il verone« (št. 25., 8. novembra 1892), ^»La fede perduta« (Izgubljena vera, št. 27., 23. novembra 1892), />11 cuore del poeta« (Grob kopljejo, Št. 54.» 1. januarja 1893), ^Ordini« (Da ne smem, si ukazala, št. 76., 4. novembra 1893), »Al Poeta« (Pevcu, št. 78., 18. novembra 1893)» »Dove« (Kam, št. 78., 18. novembra 1893) in »La forza della rimem-branza« (Sila spomina, v isti številki). ✓ L. 1894. je izdal Fran P i r m a n2) v Dolenčevi tiskarni v Trstu knjižico »Riflessi di pocsia e prosa slovcna« (Odsevi slovenske poezije in proze) ter jo posvetil slovenskemu rodoljubu Franu Kalistru. V tej knjižici so prevedene od str. 7.—16. naslednje Prešernove pesmi: »Ordini« (Ukazi), »La forza della rimembranza« (Sila spomina), »In addio« (Za slovo), »Alla lira« (Strunam) in »La Jede perduta« (Izgubljena vera). Pirmanovi prevodi so zares krasni in kolikor mogoče točni. Pisatelj je zares dosegel svoj namen, »da je Dantejevemu in Petrarkovemu narodu ponudil kot užitek resne in vzvišene melanholije slovenske muze« (Uvod, str. II.). O teh prevodih je pisala uradna »Adria« (13. septembra 1894), da ta poskus je dokaz, »da bi italijanski razumniki radostno sprejeli Še obširnejše delo, ki bi jih seznanilo bolj natanko z onimi resnimi melanholijami, o katerih govori g. Pirman v svojem prevodu. In za tako delo bi bil ravno prelagatelj najsposobnejši«. ') Rojen na Rabu, dovršil učiteljišče v Arbanasih pri Zadru, prestopil potem k trgovini na Reki, od koder je šel v Italijo. Tam je pisal o Slovanih zlasti v »Cronachc Bizantinc«, povrnil se v Gorico, kjer je urejeval list »II Rin-novamento«, zaradi katerega je moral politično kazen pretrpeti. Sedaj je časnikar v Trstu. a) Rojen 1. 1871. v Rojanu, sodeloval je pri »Rinnovamcntu« in »Pcnsicro slavo«; potem pri raznih italijanskih listih v kraljevini. Slovenske pesmi je začel prevajati sredi 1. 1893. in se strogo držal izvirnikovega merila. Kakih pet let že ima v dolu prevod Prešernovega »Krsta«. DEYET PREŠERNOVIM PESril V ITdLUdNSKEn JEZIKU, Za Prešernovo številko »Ljubljanskega Zvona« prevedel Ivan Trinko (Zamejski), profesor v Vidmu (Udine). ySerenata (Pod oknom). .Splende la luna, per 1'aura bruna, gi& tarde aseolto Tore suonar. Gli occhi non ponno chiudersi al sonno, Vieni al verone! C' e testimone solo il notturno stellato ciel. Ai miei richiami rispondi: mi ami, il cor piü requie non sa trovar. o non mi curi, bella erudel ? Sei tu, mia bella, erudel donzella, tu la cagione del mio martir; tu m' angi il core, tu pel dolore Ma se a' miei prieghi risponder nieghi, un cenno almeno fammi di man! Ribatton 1' ore e non vien fuore; non mi conccdi piü di dormir. che far degg' io ? chiamarla invan II tuo bel viso da paradiso sempre mi ride dinanzi i rai; il cor delira, A te sospira, Voi, astri d' oro, del mio tesoro entro alia stanza spiate almen, se la ritrosa ode, o riposa, Ognor ti chiama con dolci lai. oppure in altri trova il suo ben. Se dorme e tace, riposi in pacel Se finge e scherza, non c' e che dir. Ma se non ama chi ognor la chiama, di duolo, oh Dio! dovro morir. Dove? (Kam?) Quando alia pazza vo tutto il giorno senza speranza correndo attorno, chieggon gli amici: Fratello, che hai ? Dove ten' corri, dove ten' vai? — Interrogate la nube errante, interrogate 1' onda spumante, quando le spinge 1' ira del vento. Non sa la nube del firmamento, non lo sconvolto fiotto del mar dove travolti deggiono andar. Al paro d' essi 1' ignoro anch' io dove mi spinge il destino rio. Ciö sol capisco, che i suoi be' rai piü rivcdere non potrd mail Nö c'b piü loco di sotto al sol, dove obliar possa 1' immenso duol. La madre illegittima (Nezakonska mati). Ghe fu di te, che fu bisogno, Perchk, perchc venire al mondo, cara e gentil creaturina, tcsoro amato, gioia mia! a me, tua povera mammina La benvenuta, o no, che sia, non disposata al sacro altar! pur tutta struggomi per te. II babbo mi picchiö imprecando, la mamma pianse di dolore, ebbero i miei di me rossore, a dito gli altri mi segnar! Fuggi, scomparve il mio diletto, colui che a te fu genitore; dove s' ando — lo sa il Signore; di te vergognasi e di me. Quando ti guardo i begli occhietti, mirar mi sembra il paradiso; allor che veggo il tuo sorriso, oblio tutti i miei dolor. Qüegli, che nutre gli augelletti, giorni felici ognor ti dia; la benvenuta, o no, che sia, tu sarai sempre il mio tesor. ✓Al poeta (Pevcu). Ghi mai 1' orrore squarcia dell' ombra, che avvolge il core ? O chi b capace snidar dal seno 1* augello edace, che giorno e notte non ci da pace? E chi ci apprende scordar per sempre 1' ore tremende ? Chi ci nasconde il cupo avvenir, chi insegna i vacui giorni fuggir? Ma come mai poeta esser vuoi, e provar non sai dolcezze eterne od eterni guai ? Pensa a tua sorte e senza speme soffri da forte! ✓ Sonetti (Soneti). Omeri nostri vi daranno il canto che Palte gesta dali' oblio difende: come Metullo cade e non s' arrende, come Lubiana sorse a nuovo vanto; come lottammo per la fede, e quanto; come, travolto lä fra l'onde orrende del Kolpa, il Turco 1* alma atroce rende, come trionfano i Carniolii intanto. La lira mia non narra si alte istorie, ma canta le carnioliche donzelle; canta, o crudel fanciulla, le tue glorie. Canta de' miei amori il fato rio, come b tapin colui, che stral di belle celesti luci dritto al cor ferio. j C donna, le tue lodi e del mio core la ferita erudel vivranno aneora, avvenga pur che la memoria mora del loco u' assopirassi il mio dolore. Le altere al par di te fanciulle in fiore, quando i miei canti leggeranno, allora pietose udranno i lai di chi le adora e con amor ricambieran T amore. II ciel sorriderh ai fratelli miei, lor piü benigne brilleran le stelle, piü chiari canti lor daran gli dei. Eppur le mic canzoni, il cor mel dice, fra tante voci non parran men belle, perchfe dal cor traggon la lor radice. / JXuesto suonö il mio canto fra le alpestri immote rupi, qual d' Orfeo la lira, quando molcea de' feri petti Y ira lä, fra le rodopee gole silvestri. Oh, ci sorridi, o Dio, dalle eilestri serene altezze e un nuovo Orfeo c' inspira, perchfc col canto, che commuove e attira, la slava prole ammansi ed ammačstri! Tutti ci accenda per la patria amata, accheti gli odii e le fraterne liti e ci raduni in un concordi e uniti. i * la sua canzon soäve ed ispirata spegna le lotte e tornin liete e belle queste contrade, campo di procelle. Ha patria nostra lotte si ebbe e stento fino da quando, o invitto prence Samo, migrö da noi il tuo gran spirto, e gramo sulla tua obliata tomba fischiö il vento. Gravö Pipino di peggior tormento gli avi diseordi. Poi non rammentiamo che rare glorie e i di, che il fiero Islamo piombö su noi le cento volte e cento. Si dileguaro come sogni alati i brevi giorni di grandezza e gloria, tacquero presto i canti di vittoria. I poehi fior, che i geli han risparmiati, quei che spuntarci sul Parnaso or miri, vivono ahjmö! di lagrime e sospiri. rv ivono, ahjmö! di pianto e di dolore, come il precoce fior alia foresta, che alza al primo tepor 1' incauta testa, pronto a gioir del sole ingannatore. Ma si reclina troppo presto e muore, quando*riede la bruma e si ridesta dal brieve sonno T invernal tempesta, coprendo il monte, il pian di gel, d' orrore. Tal parve a me brillare un sol vitale, quando gli sguardi tuoi mirai felice, mentre 1' amor metteva in sen radice. Ma a quei germogli teneri fatale fu il ritorno del gel; soletti e nudi morirono al rigor de' giorni erudi. PREŠEREN DOLOČEN Zfl UREDNIKA 5LOY5TYENEnU LISTU. Spisal dr. K. Štrekelj, vseučiliški profesor. o so pred sto leti zaspale Vodnikove »Lublanske Novice«, so morali biti Slovenci zavoljo svoje malomarnosti do njih dolgo časa brez najmanjšega domačega lističa kakršnekoli vsebine. Mnogotero se je sicer občutila njega potrebnost, toda storjena zamuda se je bridko maščevala: vlada ni več hotela dovoliti slovenskih novin. Izjalovila se je tako namera Ciglerjeva in Holzapflova s poučno »Slavinjo« 1. 1825., kakor tudi pozneje Kordcscheva s političnim listom »Kranjske Novice« in s slovstveno prilogo »Zora«, o katerih pripoveduje Prešeren 19. julija 1839. 1. v pismu Stanku Vrazu in katera bi bil tudi sam rad podpiral, »če bi bilo le količkaj upanja, da se ž njima pospeši slovensko slovstvo«.1) Slovstvene zgodovine nam pripovedujejo potem o poskusu Jožefa Blaznika v 1. 1841.; toda ob času, »ko je slovensk časnik v Ljubljani bil strašansk hudournik«, ni mogla tudi njegova prošnja, od nikogar ne podpirana, zadobiti povoljnega uspeha. Zato se je on obrnil potem do obrtnijskega društva in, »ko tudi to še ni bilo zadostna podpora«, 1. 1842. tudi do kranjske kmetijske družbe, ki mu je prošnjo priporočila tako, da je črez leto dni dobil dovolilo za izdajanje »Novic«. Tako piše Blaznik sam v svojem listu 1. 1867. na strani 376. Iz teh njegovih besed bi se dalo sklepati, da pred letom 1841. Blaznik ni mislil na izdajanje slovenskega Časnika; toda stvar ni taka. Iz verodostojnega poročila moremo namreč dokazati, da je imel Blaznik idejo o izdajanju lista že v prvi polovici leta 1839., dalje bi bil njegov list imel biti literaren ali slovstven, pač približno v tisti meri kakor »Illyrisches Blatt« ali »Carniolia«, in da je že našel urednika terfiu listu v prvem našem pesniku — Prešernu! *) »Metuljček«, ki so ga nameravali izdajati 1. 1837. mladi štajerski rodoljubi Miklošič, Vraz in Trstenjak, bi imel po osnovi, kakor nam jo je narisal Vraz (Dčla V. 156), biti bolj nekak almanah nego pravi list; saj pravi Vraz, da z Miklošičevo pomočjo znaša gradivo »für einen Rivalen der Čbclica, der mit ihr um die Gunst der Blüthen buhlt.« Med listi v Cafovi ostalini, ki sem jih dobil v roke letos ter jih objavim v 2. zvezku »Zbornika Slovenske Matice«, nahajamo namreč list Davorina Trstenjaka Oroslavu Cafu z dne 9. marca 1839-leta. V njem poroča Trstenjak najprej o graškem slovanskem društvu ali čitalnici, v kateri so se učili slovanskih jezikov, in katera se je seveda policiji zdela nevarna, ter piše potem med drugim v ilirskem jeziku: »Sada joštere nešto o inostranih stvarih; za rčvnog Slavjana sve jest važno i ugodno znati. Ovdč ču Vam nekoje biležke od mojih korešpondenciah priobčiti. Zadnja knjiga iz Ljublane piše sledeča: »Da je Vaš prijan Emil Koritko umrio vam jurve znato. Imao je legar (nervenfieber) i zrok njegove bolčsti bčše večidčl jad i jedno bezrčdno žitje. Nesreča domovine i njegova osobita mu dju-boko (I) u sarce pritisnula su se. Njegove sakupljene narodne krajinske pčsme kupio jest sada naš tiskar Blaznik, koji je skoro natisnut dat če. S mčscom svibnjem (May) nakani isti tiskar izdavat jedan slovstveni slovenski časopis» ko j eg určdničtvo g. Dr. Prešerinu izruči, al u kakvom pravopisu, starim il ilirskim, joštere mi neznato. Vcrlo drago bi nam bilo ako bi novog ilirskog poprimio.« Na svarh knjige joštere mi piše, da bi ja il koji drugi štajerski domorodac g. Blazniku pisao, i njemu potrčbnost i važnost ilirskog pravopisa izložio. Nebi li Vi, dragi brate, njemu hoteli pisati od ove stvari, morabiti bi se nagnuo na bolju stran? Kušajte vidčt čemo, sta odgovori. Moja osoba je joštere brez vse vrčdnosti u slovstvu slavjanskim, pak i ja mu ču pisati i uzmolit ga da prime ilirski pravopis, jerbo mnogo leži u uvedenju pravopisa u Krajnskoj, i ako ovu slavu zadobili smo, ter sve i u Ilirii izvit če se Širnii i krasnii žitak.« Trstenjak žalibog ni pristavil imena svojega poročevalca, o katerem moremo le ugibati, pa nič ugcniti, ker je bilo takrat v Ljubljani že precej Ilircev, ki so se poganjali za gajico, v kateri je leto pozneje celo neilirec, Prešernov prijatelj Smole, dal natisniti dvoje knjižic. Vrazu je 1. 1839. iz Ljubljane dopisoval Malavašič, ali v ilir-ščini kakor znanec Trstenjakov, ne vem povedati. Krepko pa se je ilirščina gojila v ljubljanski bo go slovnic i 1. 1841. Dopisa Jakoba Krašne iz Vipave, pisana Vjekoslavu Babukiču in objavljena v programu zagrebške gimnazije za 1. 1875/6. na str. 66.—72., nam nekoliko kažeta to gibanje, katerega voditelji so bili: Lovro Pintar, Jaromir Dolžan, Jakob Krašna, bogoslovci četrtega leta in pa rodoljub ledinski Anton Žakelj, bogoslovec III. leta, »koi višom stranom sve slavjanske jezike, osobito pak ilirski, ruski i staroslavjanski posve dobro umč«. Slutnja, da bi bil eden izmed teh poročevalec Trste-njakov, ni nemogoča, in to tembolj, ker so bili Trstenjaku vrstniki. Toda bodisi ta poročevalec kdorkoli, o resničnosti njegove vesti ne moremo dvojiti. Namera se ni uresničila pač zategadelj ne, ker je Blaznik najbrž že iz prvih korakov, ki jih je storil v tej stvari, spoznal za trdno, da je ves trud zastonj. o o o o PREŠERNOVA PODOP/1. ^Priobčil Fr. Leveč. akor je znano, nimamo nobene podobe Prešernove, ki bi bila narejena ob času, ko je pesnik še živel. Prvo njegovo sliko je napravil po spominu 1. 1850. tedanji ljubljanski slikar Fr. Kurz pl. Goldenstein. Slikana je z oljnatimi barvami na usnje in je zdaj moja lastnina. Po njej je posneta tudi podoba v Bambergovi krasotni izdaji Prešernovih poezij in v današnji Številki »Ljubljanskega Zvona«. Ker pa je, kakor poroča »Slovenski Narod« z dne 8. februarja 1900, v zborovanju »Slovenskega umetniškega društva« z dne 7. istega meseca g. cesarski svetnik prof. Ivan Franke izrekel pomisleke in dvome, da bi bila moja slika res Goldensteinov original Prešernovega portreta, mislim, da najbolje pojasnim to preporno stvar, ako povem, kako je slika prišla v moje roke. To sliko mi je nenadoma poslal v dar dne 31. decembra 1883 takrat v Ljubljani živeči znani domoljub Fr. Potočnik, c. kr. stavbni svetnik v pokoju, ki je pozneje, izpolnivši svoje 82. leto, umrl v Gorici dne 2. junija 1892. Sliki je bilo priloženo nastopno pismo: Laibach, am 27. März 1883. J Euer Wohlgeboren! Hochverehrtester Herr Professor! Vielleicht erfülle ich eine nationale Pflicht, jene Pietät, welche wir alle dem gewaltigen Talente Dr. Fr. Prešeren schuldig sind, wenn ich noch rechtzeitig hiefür sorge, dass das seit 1850 in meinen Händen befindliche Original-Porträt unseres grossen Todten in Ihre Hände gerathe. Indem ich Ihnen diesen, wie ich glaube, für die Slovenen kostbaren Schatz hiemit übersende und denselben für künftighin als Ihr Eigenthum erkläre, erlaube ich mir bezüglich dieses Bildes Folgendes zu bemerken: Im Jahre 1849 war ich als Straßen-Assistent zu Assling in Oberkrain sta-tionirt. Am 8. Februar jenes Jahres fuhr ich früh in meinem Geschäfte nach Kronau, woher ich erst gegen 9 Uhr Abends rückkchrte. Als ich ankam, fand ich zwei Briefe von Krainburg, den einen vom verstorbenen k. k. Straßen-Commissär Karl Ritter von Andriolli, den anderen vom noch lebenden damaligen k. k. Bezirksgerichts-Actuar Florian Konschcgg, welche mir Beide den 8 Uhr früh jenes Tages erfolgten Tod Dr. Prešerens meldeten. Ich fühlte ganz den unersetzlichen Verlust, und mit Rücksicht dessen, dass ich wusste, dass ein Porträt des Verstorbenen nicht existirte, schrieb ich noch jene Nacht an den bekannten, mir persönlich befreundeten Maler Matthaeus Langus in Laibach, und beschwor ihn auf das nachdrücklichste, sogleich nach Krainburg zu reisen und den armen Petrarca in der letzten Stunde von der Bahre weg zu porträtiren. Ich musste um so mehr meinen, dass Langus dies thun werde, als ich wusste, dass er in inniger Verbindung mit dem Zirkel damals hervorragender Talente: Čop, Schulz von Straznicki, Smole, Terpinz u. A. und auch zu Dr. Prešeren selbst stand. Leider hat Langus meiner Bitte nicht entsprochen und entschuldigte sich später mit dem — wie ich glaube — Vor-wande, dass er damals selbst kränklich gewesen sein soll. Das Bedauern, dass die Slovenen ein Bildnis ihres vielleicht für Jahrhunderte ersten Dichters nicht besassen, war so ziemlich ein allgemeines, und dies mag die Veranlassung gewesen sein, dass ein zu jener Zeit nicht weniger als Langus bekannter Maler — Kurz von Goldenstein — im Jahre 1850 ein Porträt Prešerens nach dem Gedächtnisse malte. Kaum, dass ich dies erfuhr, begab ich mich von Assling sogleich nach Laibach und kaufte das einzige Bild, welches bestand, vom Verfertiger um den Betrag von 12 fl. C. M. Dies ist beurkunden durch die von Goldenstein auf der Reversseite eigenhändig geschriebenen Worte: »Dr. Franz Prešern, gemalt von Goldenstein anno 1850 und dem Herrn Fr. Potočnik käuflich überlassen unter dem Bedinge, eine Copie davon nur durch den Verfertiger zu gestatten.« Als ich 1851 Krain für längere Zeit verliess,') ersuchte mich Dr. Bleiweis, ihm das Porträt zu dem Behufe zu überlassen, dass er dasselbe lithographieren lassen wolle. Es blieb mehrere Jahre bei Bleiweis, und so entstand die ziemlich primitive Lithographie, welche einem Jahrgange des von Blei weis hcrausgege- ') Potočnik je bil prestavljen za državnega inžcnčrja v Galicijo, kjer je služil do svojega upokojenja. benen »Koledarček« beigeheftet war.') Es kara 1858 mein Eigenthum wieder in meine Hände. Nach der Rückkehr in mein Vaterland ersuchte mich Herr Dr. Papež — welcher damals Malerei-Diletantismus betrieb — und derselbe malte — ohne Prešeren jemals gesehen zu haben — eine Copie meines Bildes, welche aber nach meinem Dafürhalten schon aus dem Grunde vollständig misslang, weil Herr Dr. Papež den Prešerenschen Gesichtsausdruck nach mündlichen Bemerkungen des hiefür gänzlich unbefähigten und unberufenen seligen Jos. De-bcvec sehr unglücklich änderte, infolge dessen jene Copie auch nicht entfernt eine Aenlichkeit mit Dr. Prešeren hat. Was aber nun die Porträtähnlichkeit meines Bildes betrifft, so ist es unzweifelhaft, dass Goldenstein, welcher die Malerei nicht als Diletant betrieb, sondern ein anerkannt sehr befähigter akademischer Kunstmaler war und der mit Dr. Prešeren mehrere Jahre auch gar oft persönlich verkehrte, im Großen und Ganzen die stark markirten Züge des Dichters ganz wahrheitsgetreu und prächtig wiedergegeben. In Preserens Gesicht war — wie bei fast allen bedeutenden Männern — nichts Rundes zu finden, sondern Alles war kräftig, knochig und stark ausgeprägt, und gerade in den runden Formen und verschwommenen Linien des Papezischen Bildes liegt der grösste Fehler desselben. Wenn nun in meinem Bilde der — ich möchte sagen — materielle Kopf Preserens zweifellos richtig gemalt ist, so ist anderenteils der geistige Ausdruck desselben das Product jenes Gefühls, welches uns übermannt, wenn wir nicht den Mann, wie er leibte und lebte, vor uns haben, sondern uns in seine Poesien vertiefen. Goldenstein hat das Gesicht des von ihm so sehr verehrten Freundes nach dem Gedächtnis gemalt, und psychologisch dürfte es richtig sein, dass der Künstler, bevor er an sein Werk ging, nochmals und vielleicht zum oft wiederholtenmale die unsterblichen Lieder las, um sich für die Schöpfung seines Bildes in die rechte Stimmung zu versetzen, und so kam es, dass in diesem Bilde wohl der Ausdruck der Prešerenschen Poesien — nicht aber die Wahrheit des Lebens liegt. Ueber dem Gesichte dieses Bildes ist ein Schleier tiefen Wehes gebreitet; es ist in demselben eine gewisse Melancholie — ja fast möchte ich sagen, eine Art entsagenden Weltschmerzes gelegen; die Lippen zittern und um den ganzen Mund ist etwas Weinerliches gelegen; die im Leben doch meistens fast immer ausdrucksvoll blickenden Augen sind im Bilde verschleiert, und man fürchtet, dass denselben jeden Augenblick eine nicht poetische, sodern wirklich nasse Thräne cntquillen werde. 9 Tu se Potočnik očitno moti, zakaj kolikor je znano, ta litografija nikoli ni zagledala belega dne. V »Novicah« (1851, str. 23.) se pač bere: »Z veseljem naznanimo, da je naš iskreni domorodec g. Potočnik, c. kr. vradnik cest-ništva in Litijski župan, od g. Goldcnstcina malani obraz rajnciga dr. Prešerna kupil, kateriga bo na Dunaj imenitnimu Kriehuberju poslal, de bo po tem več kamnotisov napravil, ki bojo Slovencam drag spominek na rajniga slav-niga pevca. Pri ti priliki razodenerao očitno željo, de naj bi se prihodnji »koledar slovenski«, ki ga je naš Miroslav Vilhar izdajati pričel, z obrazi pesniških perväkov po kronologij skem redu, namreč rzVodnikam, Prešernam in Koseskigam ovenčal«. A ta želja Bleiwcisova se ni izpolnila, ker niti Vil-harjev, niti Bleiweisov »Koledarček« ni prinesel Prešernove podobe. So war nun Prešeren im allgemeinen nicht; allerdings war er weichen Gefühlen nicht verschlossen, und aus einer kleinen Abschrift meiner Memoiren, die ich hier beischliesse, werden Sie ersehen, dass ich ihn thatsächlich weinen sah, ein Factum, welches Alle, welche ihn näher kannten, für fast unmöglich gehalten hätten; allein Prešeren war eben nicht eine Individualität, welche sich nach einer gewöhnlichen Chablonc flacher Menschen beurtheilcn lässt. Prešerens Gesicht war, wenn auch kräftig, knochig und markirt, doch geistreich, jovial angehaucht, voller Ironie und doch gutmüthig. Wenn er Jemanden seinen kaustischen Witz fühlen Hess, so lachte er hiebei mit einer so eigenthümlich gutmüthigen Bosheit, dass der Betroffene über die Bemerkungen des geistreichen Schalkes selbst lachte und ihm unmöglich gram sein konnte. Derjenige Maler nun, dem es einst gelingen wird, mit Festhaltung der Grundlinien meines Bildes aus demselben den weinerlichen Ausdruck zu entfernen, dagegen in dasselbe den Ausdruck des Genies und doch selbstlos gutmüthigen Schalkes zu legen, wird den Slovenen einen grossen Dienst erweisen, denn er wird das wahre Bild des unsterblichen Dr. Fr. Prešeren geschaffen haben. Mit dem Ausdrucke meiner vorzüglichen Hochachtung Euer Wohlgcboren Mislim, da se mi je s tem pismom posrečilo dokazati, da je Prešernova slika, ki jo zdaj hranim jaz, original, a ne kopija. Mislim pa tudi, da ne trdim preveč, ako rečem, da je ta slika najboljši Prešernov portret, kolikor jih je razširjenih med Slovenci doslej. Najbolj znana je pač tista filistrska slika, ki jo je pridejal 1. 1866. ljubljanski knjigar Wagner I. zvezku »Klasja z domačega polja«, v katerem sta Jurčič in Stritar objavila »Pesmi Franceta Preširna«. Ta pesnikova slika, ki jo je 1. 1879. ponatisnil tudi »Zvon« in ki se je pozneje zelo razširila tudi z mnogimi Ničmanovimi ponatiski Wagnerjevc izdave, z narodnimi vizitnicami in naposled celo z razglednicami, pa nima nobene resnične podstave. Wagner je dal namreč pesnikovo sestro Katarino fotografirati in po tej fotografiji in po ustnih opisih, ki jih je prejel od takrat še živečih pesnikovih znancev, zlasti od ljubljanskega trgovca Jožefa Debevca, pesnikovo podobo —ponarediti. ergebenster Baurath Potočnik m. p. mE „prešeren" y naši literarni ZQODOYINI. Sestavil P. pl. Radics. a Kranjskem se kaj rado dogaja, da se umetniška nadarjenost tekom časa pri sorodnih rodbinah in pri enakih imenih ponavlja in javlja v trajnih delih upodabljajočih umetnosti ali v literaturi. Spominjamo se tukaj le imen Šega, Šubic, Zajec izmed umetnikov in izmed pesnikov in pisateljev: Kastelic, Dolničar, Flo-riančič, Gerbec, Jenko, Tavčar, Verbec itd. Pozabiti pa nam tudi ni plemenitnikov: Auerspcrg, Barbo, Erberg, Hohenwart, Hoffern, Tauf fr er, Zois itd., ki so tudi iz svojih vrstä poklonili deželi lepo število »duševnih vitezov«. Ker se ta intercsantni pojav v posebni meri pojavlja tudi pri imenu Prešeren, namenil sem se, ker se me je v to naprosilo, o tej stvari na tem mestu nekoliko obširneje izpregovoriti. Pri vrstniku Dolničarju1) (Thalnitscher pl. Thalberg), slovcčem ljubljanskem dekanu in prvem predsedniku leta 1693. ustanovljene kranjske akademije znanosti: Academia Operosorum, se imenuje Janez Krstni k Prešeren, doktor bogoslovja in prava, »vir insignis ac immortali virtutc praeditus, literarum ac lite-ratorum fautor, urbi nostrae et obi notissimus«. Ko je umrl Janez Krst. Prešeren, je zapisal isti sočasni pisatelj o nositelju imena Prešeren v svojo kroniko2): »1704 moritur 4 Cal. Octobris Io. Bapt. Preschernius . . ., cujus sapientiam externae na-tiones admiratae sunt, indigenae suspexcrunt et sera postcritas recen-sebit.« Neki Prešeren, o katerem bomo pozneje govorili, je izdal curriculum vitae dr. Janeza Krst. Prešerna, kjer ga imenuje »Poeta laureatus.« Dr. Janeza Prešerna, ki je opravljal poleg svojega duhovskega dostojanstva' službo odposlanca (deželnega odbornika) in poslanskega l) Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis auctore Joanne Grcgorio Thalnitschero I. U. D. Labaci Anno MDCCI. — Labaci 1882. Typis »Narodna tiskarna«. Sumptibus Episcopalis Ordinatus p. 29. *) Joh. Gregor von Thalberg Epitome Chronologica urbis Labacensis Labaci 1714 pag. 94. »Ljubljanski Zvone 12. XX. 1900. 57 uradnega predsednika, so visoko čislali zaradi njegovih odličnih duševnih zmožnosti na dunajskem dvoru in pri rimski kuriji, in solno-grajski nadškof ga je večkrat uporabljal za poslanika, saj mu je pa tudi težavne in zamotane zadeve opravljal najhitreje in najpovoljnejc. Posebnega pomena za ožjo domovino kranjsko je pa poleg njegovega že gori omenjenega delovanja v kranjskem deželnem uradu njegov odločujoči vpliv na kulturni razvoj, ki je provzročil mogočnejše duševno gibanje v glavnem mestu in na kmetih zaradi tega, ker je namerjal koncem 17. stoletja v zvezi z lepim številom enako-mislečih, odličnih mož ustanoviti »Academia Operosorum«, kateri je bil pozneje kot »Resolutus« nje prvi predsednik in do smrti izmed naj dela vnejŠih članov. Ni se bal neprilik, katerim tudi ta zveza po vzvišenem hrepenečih duhov ni utekla, in njegov rek kot akademika se je glasil: »Nec spinae tenent«.1) Ker se je o tej domači akademiji znanosti, ki je bila ustanovljena po vzgledu laških akademij, že večkrat govorilo in je baš v poslednjem času pisalo o njej kaj spretno pero, ne maram se spuščati v podrobnosti glede organizacije in vodstva tega društva. Le nekaj značilnih besed mi bodi dovoljenih! Akademija je vsestranski vplivala. Ko je najlepše cvetla, se je pojavil Čut za umetnost in znanstvo v toliki meri kakor pri nas nikdar poprej. Posamezna znanstvena dela akademikov svedočijo o temeljitem, globokem znanju. Rimski spomeniki iz stare Emone, katere nam je tedanja doba ohranila, pričajo o visokem spoštovanju, katero so imeli akademiki do ostankov starega veka. Kar zanima še dandanes v Ljubljani poznavatelja v arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu, nas vse spominja onih dni; okusu in vplivu akademije se je zahvaliti, da imamo stavbe, kakršne so: stolna cerkev, uršulinska cerkev, mestna hiša, semenišče itd. Tudi godba, ki v isti meri napreduje s kulturo vsakega naroda, je tačas uspevala v Ljubljani, in iz »akademije operosorum« je nastala po Bertholdu pl. Höffernu leta 1700. ustanovljena in leta 1702. otvorjena »Academia Philhar-monicorum«2) — današnja filharmonska družba. ' Še za poznejše čase velevažen kulturni čin dr. Janeza Krst. Prešerna je bila njegova odlična soudeležba pri ustanavljanju današnje *) Apes Academiae Operosorum Labaci 1701. Annales urbis Labacensis (Thalnitscher pl. Thalberg) pišejo, da so imeli shod in koncert že 1. marca 1. 1700. v Hofterjevi hiši Na bregu. Za vodjo so Hofferja izvolili 8. jan. 1. 1702. — Viktor Steska, Academia Operosorum. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Leto X. Scšitek 3. p. 81. knezoškof. semeniške knjižnice, prve javne knjižnice v Ljubljani, oziroma na Kranjskem — bibliotheca publica Nicolajena. Naj se mi dovoli, da o njej nekoliko pobliže izpregovorim. Sam pisatelj — stolni prošt dr. Janez Krst. Prešeren je izdal visokopisan traktat »De Jure Pontificio et Romano« — je imel izbrano večjo knjižno zbirko, katero je takoj ob ustanovitvi javne knjižnice tej poklonil. Stolni dekan dr. Janez Krst. Dolničar (pl. Thalnitscher) je sprožil misel, da se ustanovi ta knjižnica; c. kr. vicedomski urad in deželski kranjski stanovi pa so že nekaj časa imeli svojo knjižnico.1) Za vse vzvišeno, dobro in koristno vneti knezoškof ljubljanski Žiga Krištof grof Herberstein, ki je posebno čislal in gojil znanosti in imel prekrasno knjižno zbirko, se je tej misli navdušeno pridružil, in 30. maja 1701. 1. so podpisali škof grof Herberstein, stolni prošt dr. Prešeren in stolni dekan dr. Janez Krst. Dolničar ustanovno pismo za to knjižnico, kateri so imenovali posebnega knjižničarja, ki je imel dolžnost paziti na to, da so bile knjige v zapovedanem redu, in da je imel knjižnico »bonarum artium studiis et doetorum ho-minum usui destinatam« odprto ob vseh delavnikih, izvzemši petek, dopoldne po letu od 6. do 8. ure, po zimi od 9. do 11. ure, popoldne po letu in po zimi enako od 2. do 3. ure. Kot profesor lepih umetnosti in modroslovja se imenuje tudi še neki drugi Janez Krst. Prešeren. Bil je doktor lepih umetnosti in modroslovja in ud Jezusove družbe.2) Govori se, da je izdal dvoje knjig: Exercitationes Poeticae Graecae 1714 in Exercitationes Rhetoricac Graecae 1715, toda niti ljubljanska licealna knjižnica, niti graška in dunajska vseučiliščna knjižnica nimajo teh dveh del ki spadata v vrsto šolskih knjig in kateri je najbrže uporabljal le pri predavanju. Pozabiti pa se ne sme, da so se takozvane šolske knjige starih licejev in modroslovnih fakultet visoko odlikovale pred drugimi šolskimi knjigami, čemur bi hvaležno lahko pritrdili še zdaj živeči predmarčni učenci v Avstriji glede »rimskih starožitnosti«. Ohranjeno nam je neko v več ozirih interesantno in obsežno delo, katero je spisal tudi neki član rodbine Prešernove kot diserta-cijsko razpravo, namreč Jožef Matija Prešeren iz Radovljice, l) Leta 1639. se imenuje kot Bibliotbecarius Vicedominatus neki Rötther, leta 1643. pa kot Ducatus Carnioliae (deželni) Bibliothccarius Karel Portner. — Krst. matrik, ljubljanske stolne cerkve. *) Pater Marcus Pohlin: Bibliotheca Carnioliae. ki je dne 26. junija leta 1728. na ljubljanskem nadvojvodskem in akademiškem gimnaziju »Societatis Jesu« javno branil svoja modroslovna načela. To delo je dal natisniti v obsežni, z mnogimi lepimi bakrorezi (simboli) okrašeni knjigi (4°. 332 str.)') na Dunaju. Knjiga je naslovljena: Idea Sapientis (Theo-Politici) Seu Tripartita Morum Philosophia Ethica Politica Oeconomica (Sum-maria methodo comprehensa) . . ter je posvečena pisateljevemu sorodniku, Janezu Krstniku dr. Preschernu pl. Heldenfeldu, ki je bil »Iuris Utriusque Doctor« in »Archi- grammateus« (deželnega sodišča pisar2). Na drugi strani naslovnega lista ima v bakro rezani grb3) tega v plemstvo povzdignjenega člana rodbine Prešernove z nastopnimi verzi: Quam merito Duplici Lauru Stirps ista virescit: Vna, puto, Phoebi est; altera Martis opus, Florescitque Rosa triplici; notat illa saeratam Obsequiis Patriae, Caesaris atque DEI Floreat & Vivat! sibi Marte ac Arte favorcs Multiplied Patriae, Caesaris atque DEI. Iz »posvetila«, pisanega »gospodu sorodniku svojemu patronu«, razvidimo cesarske pohvalne besede dr. Janezu Krstniku Prešernu pl Heldenfeldu, kateremu je cesar podelil plemstvo. V tem posvetilu se seznanimo z nadaljnima dvema rodbinskima članoma in sicer z Jakobom Prešernom, ki je bil v vojni obleki in v dostojanstvu stotnika eden prvih, ki so v naskoku vzeli Budo (1686), kjer je umrl junaške smrti, in z Benediktom Prešernom, ki se je odlikoval kot civilni uradnik in, svoje delovanje občni blaginji žrtvujoč, postal dika svoje domovine. Ime Prešeren se odlikuje povsod tam, kjer je zažarcla luč znanosti, pa bodisi v bogoslovju, bodisi v pravoznanstvu. »Zvezde na pesniškem nebu«, ki je vzšla iz rodbine Prešernove v našem Francetu Prešernu, filozof Jožef Matija Prešeren pač ni slutil, drugače bi bil svoj ditirambski slavospev v duhu završil njemu na časti ' *) C. kr. licealna biblioteka v Ljubljani. 2) Najvišji juridiški uradnik deželnega sodišča, tedanje deželne sodne oblasti. *) V dvodelnem grbu roka v oklepu, ki drži lovorjev venec in tri rože; v čeladi ista roka v oklepu. PREŠERNOVE PE5HI IN NAŠI SKLADATELJI. Spisal Fr. Gerbič. orebiti utegne zanimati častite čitatelje, kako so vplivale Prešernove poezije na naše skladatelje, in zato jim podajem naslednji kratki statistični pregled vseh onih njegovih poezij, katere so do sedaj uglasbili naši domači skladatelji. Ker pri izdajah poedinih skladb ni povsod naznanjen čas, kdaj so se tiskale, je težavno določiti, kdaj so nastale. Naslednja kronologična razredba poedinih skladb je torej le v toliko zanesljiva, v kolikor mi je služilo gradivo, ki mi je bilo pristopno, in moj spomin. Če se ne motim, je prva Prešernova pesem, ki se je uglasbila, »Pod oknom« (Luna sije). Nahaja se v »Grlici«. Založil in natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Za moški zbor uglasbil Juri Fleišman. Ta pesem je natisnjena kot moški čveterospev tudi v IV. zvezku zborov in čveterospevov, katere je izdala »Glasbena Matica« 1. 1877., potem v X. zvezku iz leta 1882^ kot mešan zbor in v IIJ< zvezku »Lavorike« kot moški zbor v Ant. Foersterjevi priredbi; nadalje v izdaji »Glasbene Matice« pod naslovom »Slovenske narodne pesmi, harmonizoval in za koncert priredil Mat. Hubad 1894«, kot mešan zbor in pa v harmonizaciji Josipa Čerina za moški čveterospev v Pesmarici, katero je izdala »Gl. Matica« leta 1897. V II. zvezku »Grlice«, katero je založil in tiskal tudi J. Blaznik, se nahaja »Mornar« (Nezvesta, bodi zdrava) za en glas in klavir, zložil Juri Fleišman. V III. zvezku »Grlice« sta tiskani pesmi: »y spomin Valentina Vodnika« (V Arab'je puščavi), za mešan zbor zložil Juri Fleišman, in pa »Strunam« (Strune, milo se glasite). Ta moški čveterospev je po pomoti tiskan kot Gr. Riharjev, zložil pa ga je Kamilo Mašek; glej spodaj V. zvezek »Grlice«. V V. zvezku »Grlice«, katerega je izdalo »Slovensko društvo v Ljubljani* in tiskal Jožef Blaznik 'leta 1859., so naslednje Prešernove pesmi uglasbene: Ravno gori omenjena »Strunam«, sestavno za štiri glase ali pa za en glas s spremljevanjem klavirja uglasbil Kamilo Mašek. Ta čveterospev se nahaja tudi v izdaji zborov in čveterospevov v VIII. zvezku leta 1880., potem v I. delu »Lavorike« in v »Pesmarici«, katero je izdala »Gl. Matica«. Nadalje so natisnjene v tem zvezku pesmi: /»Dekletom« (Padala nebeška mana), za mešan zbor, »Pod oknom« a) in b) ([.una sije), »/Prošnja« (Po drugih se oziraj), »Kam ?« (Ko brez miru okrog divjam), »Ukazi« (Da ne smem, si ukazala), »K slovesu« (Kaj od mene proč oko), »Sila spomina« (Drug ti je v skrbno nastavljene mreže). Vse te pesmi je zložil Kamilo Maše k, poslednjih sedem za en glas s spremljcvanjem klavirja. V VI. zvezku »Grlice« (Venec slovenskih pesmi dr. Fr. Prešerna), ki ga je izdalo tudi Slovensko društvo v Ljubljani in se je tiskal pri Jožefu Blazniku tudi leta 1859., nahajamo sledeče K. Maškove napeve: »Izgubljena vera« (Nebeško sijejo oči) za en glas s klavirjem, »Mornar« (Nezvesta, bodi zdrava) tudi za en glas s klavirjem, »Sol-daŠka« a) (Pet čevljev merim, palcev pet) za tri moške glasove in b) za štiri moške glasove. Ta zbor je natisnjen tudi v I. delu »Lavo-rikc«, ki jo je izdala »Glasb. Matica«. Nadalje se nahajajo v tem zvezku »Grlice« skladbe: »V spomin Valentina Vodnika« (V Arab'je puščavi) za en glas s klavirjem, »V spomin Andreja Smoleta« (Črne te zemlje pokriva odeja) za solo in zbor, »Od železne ceste« (Bliža se železna cesta), kjer se vrstita v petju fant z dekletom in na koncu pojeta v dvospevu s spremljevanjem klavirja. Glej tudi I. del »Lavorike«. Omeniti je še tudi iz VI. zvezka »Grlice« napevov k pesmi »Zapuščena« (Je za druzega dekleta) in pa »Nezakonska mati« (Kaj pa je tčbe treba bilö?). Oba je zložil K. Maše k za en glas s spremljevanjem klavirja. V zbirki »Mične slovenske zdravice« (I. zvez.), založil J. Giontini, tiskala kamenotiskarna Jožef Blaznik, nahajamo napev k pesmi »Od železne ceste« za en glas s klavirjem, ki ga je zložil Juri F1 e i š m a n. Samospevi Davorin Jenka z glasovirom, ki jih je založila ljubljanska čitalnica (kamenotisk Jožefa Blaznika), obsegajo napeve naslednjim pesmim Prešernovim: »Kam?«, »Zdravica«, »K slovesu«, »Strunam« in »Mornar«. Napev »Strunam« se nahaja kot samospev že tudi v Dav. Jenkovem op. I., ki ga je izdal leta 1861. na Dunaju pod naslovom »Slovenske pesmi za čveterospev, dvospev, samospev in glasovir«. Kot moški čveterospev najdemo ta napev tudi v Pesmarici, katero je izdala leta 1897. »Glasb. Matica«. 4 V Slovenskih pesmih, J. -zvezek, založil knjigar Juri Tarman v Celju, je dr. Ben. Ipavčev čveterospev »Zapuščena« (Je za drugega dekleta), kateri se nahaja tudi v yil. zvezku zborov in čveterospevov »Glasb. Matice« iz leta 1880. V II. zvezku istega založnika je tiskana dr. Ben. IpavČeva skladba »Zdravica« (Prijatli, obrodile) za basov samospev z moškim zborom in spremljevanjem klavirja. V izdaji »Slovenske pesm« za en glas in glasovir, zložil dr. Ben. Ipavec« je tiskan samospev ,/Kam ?« (Ko brez miru). Ravno to pesem je zložil, seveda z drugim napevom, tudi za moški zbor in bariton-solo in pa »fSoldaško« (Pet čevljev merim) za moški zbor. Pred kakimi petimi leti pa je izdal dr. Ben. Ipavec tudi jako krasen samospev s spremljevanjem klavirja »Nezakonska mati«. V I. zvezku »Narodnih pesmi«, priredil Jos. Kocijančič (izdal menda 1. 1876.) nahajamo napev k pesmi »JCam?« za moški zbor. Antona Ha j dr i ha »Jadranski glasovi«, zbirka moških zborov in četverospevov I. del, 1876 v Ljubljani, imajo njegov čveterospev »Pod oknom« (Luna sije), kateri se nahaja tudi v II. delu »Lavorike« in pa v »Pesmarici«, ki jo je izdala »Glasbena Matica«. »Glasi iz Primorja«, uglasbil Avgust Leb an (umrl leta 1879.), imajo njegovo skladbo »Mornar« za bariton-solo in moški zbor. V »Glasbene Matice« zborih in čveterospevih, IX. zvezku 1. 1881. je tiskan čveterospev »Ukazi« (Da ne smem, si ukazala) Fr. Hlavke; glej tudi II. zvezek »Lavorike«. V XII. zvezku gori omenjene izdaje zborov in četverospevov iz leta 1882. se nahaja Ant. Nčdveda skladba »J>od oknom« (Luna sije) za tenor-solo in moški zbor. Ta skladba je tiskana tudi v III. delu »Lavorike« in pa v »Pesmarici« »Glasbene Matice«. »Slovanska jeka« (Moški in ženski čveterospevi in zbori, zložil Fr. Gerbič, op. 15.) ima med drugo vsebino tudi moški čveterospev »ykazi« in pa moški zbor »Zdravica«. Skladbe Fr. S. Vilharja, I. zvezek, tiskan leta 1883., imajo med drugim naslednje kompozicije Prešernovih pesmi: ^Mornar« (Nezvesta i. t. d.) za nižji glas s spremljevanjem klavirja (to skladbo je izdala v posebni izdaji tudi »Glasb. Matica«), potem »KamJ« (Ko brez miru i. t. d.) za bariton s spremljevanjem klavirja, »Ukazi« (Da ne smem i. t. d.) za tenor in »Nezakonska mati« (Kaj pa je tebe i. t. d.) za sopran s spremljevanjem klavirja. Ta zvezek je prinesel tudi pesem »Pod oknom« (Luna sije) za mešan zbor. v Leta 1874. je zložil Gašpar Mašek (oče Kamilov) Prešernove sonete za moški zbor s spremljevanjem klavirja. Toda on ni bil vešd slovenskega jezika, in zato nimajo te skladbe tudi nikakršne glasbene vrednosti. Nadalje je Vojteha Valente polubrat Edvard Val en ta zložil napev k pesmi »Prošnja« (Po drugih se oziraj) za en glas in klavir, kateri pa, kolikor je meni znano, ni bil tiskan. Anton Hajdrih je zložil enemu oddelku »Krsta pri Savici« (»O, sem na srce moje, Bogomila!«) glasbo, katero je orkestriral kapelnik Šantel. Izvajala se je v ljubljanski čitalnici. Pel jo je naš vrli junaški tenorist g. Iv. Meden.1) V arhivu »Glasbene Matice« sem našel skladbo »^lornar« (Der Seeman) za bariton-solo in moški zbor s spremljevanjem klavirja; podložen ji je tudi nemški prevod besedila. Skladba ima podpis »Avgust Armin«. Da li je to pravo ime avtorjevo ali le prepi-sovalčevo, in je li morebiti ta skladatelj uglasbil Še več Prešernovih pesmi, tega nisem mogel do zdaj dognati. V časopisu »Slovenija« v štev. 2. z dne 5. januarja 1849. 1. se čita, da se je pela pri »besedi«, katero je priredilo Slovensko društvo v Virantovih prostorih na novega leta dan, pesem »Mornar« (Nezvesta, bodi zdrava), ki jo je na novo zložil Rechfeld in jo je pela gospodična Rechfeldova. Rechfeld je bil, če se ne motim, gimnazijski profesor. Ali je zložil še kako drugo Prešernovo pesem, mi ni znano. Izmed vseh napevov Prešernovih pesmi je najpopularnejši Fleiš-manov »Lunaxsije«, kateri je popolnoma ponarodnel in je menda tudi sploh prvi, ki se je zložil na Prešernove pesmi, ker se nahaja v I. zvezku »Grlice«, ki se je izdala leta 1848., tedaj še takrat, ko je pesnik živel. Iz tega sledi, da je nedvomno tudi še Prešeren slišal ta napev. Jako lepi in priljubljeni sta tudi kompoziciji »Strunam« Kam. Maška in Dav. Jenka, kateri so naši pevski zbori pogostoma izvajali z največjim uspehom. Posebno glasbeno vrednost pa imajo zavoljo svoje oblike in prave dramatične karakteristike glasbeno slikane vsebine Prešernovih pesmi samospevi Fr. S. Vilharjevi in dr. Ben. Ipavčeva »Nezakonska mati«. Nikakor ne trdim, da je tu podani pregled popoln. Mogoče, da imajo nekateri naši skladatelji še kake take skladbe Prešernovih pesmi netiskane v rokopisih, o katerih mi ni znano. Tudi je mogoče, da se je še kje tiskala kaka skladba njegovih pesmi, o kateri ne vem. Zato bi želel, da se ta pregled popolni. * Dostavek uredništva. Najnovejša skladba na tekst Pre-šecnove pesmi izide te dni. Dr. Gojmir Krek, c. kr. sodni pristav v Ljubljani, je uglasbil pesem »Pod oknom« za pesnikov jubilej. Skladba izide pri Schwentnerju v Ljubljani. *) Kdo ima rokopis te skladbe, mi ni znano. 'PREŠEREN Y ŠOLI. Spisal dr. Jos. Tominšek. unajska vlada je izdala dne 28. avgusta 1848. 1. za gimnazije zapoved, da se sprejme med učne predmete tudi slovnica in slovstvo materinščine1) in »drugega deželnega jezika, ako je to potrebno«, na kar se imajo ozirati vse srednje Šole (Apih, Slov. in 1848. leto, str. 225.). Slovenci so hitro razumeli, kaj leži v tej določbi, in hiteli so nekateri možje, zlasti Bleiweis, zbirati gradivo za — slovenske čitanke. — Že 17. aprila 1850. leta je uredništvo »Novic« (str. 67., b) prineslo nastopno: »Na znanje gosp. pisavcam slovenskiga berila za spodnji gimnazij: Gosp. minister üka, grof Thun je poslal te dni vodju gimnazijalnih šol, gosp. Dr. Klcemanu pohvalno pismo zastran sostavljanja slovenskiga berila za spodnji gimnazij, kteriga smo se v Ljubljani podstopili . . .« Še istega leta (1850.) je zagledala beli dan prva slovenska čitanka za srednje šole: »Slovensko berilo za pervi gimnazi-jalni razred«. (Brez avtorja, pri Blazniku.) Razne misli pa vzbuja v nas, da je leto prej prvi slovenski pesnik svoje mukepolno življenje že — končal . . . Iste »Novice« so prinesle »v sredo 14. svečana 1849« v 7. listu (str. 29., b) »žalostno oznanilo . . .«, da je »slavni slovenski pesnik, Dr. France Prešerin, 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne v Krajnji . . . umeri . . .« Usoda je tako uničila onega, ki je gojil »želje, da zbudil bi slovenšč'no celo« in storil toliko v to svrho. Ali se je cenil njegov trud in uspeh pozneje, ko je slovenščina prodirala bolj in bolj v vse strani našega življa? — Ne moremo se tu ozirati na vse pojave; omejimo se na šolo in tudi njo preteh-tujemo le v toliko, kolikor se kaže v. njej neovrgljiv, naravnosten odsev Prešernovega vpliva, obenem pa seveda tudi odsev mišljenja onih, ki jim je bilo dano odločevati o meri, v kateri se naj prepusti šola pesnikovemu vplivu. — Značilen za oboje bi bil način, kako se je »obdeloval« Prešeren v šolskem ustnem pouku . . . Nemalo 1) Mislilo se je s tem zlasti na nemščino. zanimivega bi se izvedelo, ko bi bilo mogoče zbrati vse spomine na šolske ure, v katerih se je govorilo o Prešernu, posebno iz polpretekle dobe — mnogo navdušenosti, ali nekaj — bojim se — tudi borniranosti . . . Ker so viri za tako raziskavanje skoraj nepristopni in nemara le preveč subjektivni, preostajejo nam le Še tiskani šolski učeniki o slovstvenikih, torej tudi Prešernu: naše čitanke. — Le srednješolske pridejo v poštev. Za omenjeno prvo (1850.) so sledile druge, sprva še razmeroma hitro. Ko so bile polnoštevilne, so jih drugi izdajatelji izpopolnjevali in popravljali. Kako mesto je prisojeno v njih Prešernu? Ali z drugimi besedami: koliko njegovih poezij in katere so sprejete v naše čitanke? Navajal jih bom v kronologičnem redu z onim naslovom, ki se jim ga dal pri prvokratni uporabi. V prvi čitanki 1. 1850. Še Prešeren ni zastopan. Slov. berilo za 2. gimn. razr., 1. 1852., prinaša pod Št. 1. tudi prvo Prešernovo pesem, sonet >>ß mer t« (»Dolgost življenja«). Ta sonet se nahaja v slovenskih čitankah izmed vseh Prešernovih poezij največkrat: štirikrat; namreč še 1. 1865. v^Miklošičevem berilu VIII. pod pristnim naslovom »^Memento mori«; 1. 1867. v Janežičevem Cvetniku II. št. 124 (>^VIem. mori«)1) in 1. 1893. v Sketovi čitanki IV., št. 87. Leto 1853. je prineslo že štiri pesmi, vse v Mikloš. berilu V.: 1) »Slovo od mladosti.« Najdemo jo v Mikloš. V. št. 15., potem v Janež. Cvetniku si. slovesn. 211. in vSket. slovstv. čit. št. 61. 1. 2) »Zabavljica« (»Apel podobo . . .«) stoji v Mikloš. ber. V. št. 45., potem v Janež. Cvetniku I. št. 133 (»Podobar in razsojevavec«) in v Sketovi slovstv. čit. št. 61, 6, 5. (»Apčl in čevljar«). 3) »Nuna in kanarček« v Mikloš. ber. V. št. 49., v Janež. Cvetniku slovesn. 213 in Sketovi čit. V.—VI. št. 103. 4.) »Matiju Čopu« (sonet) le v Mikloš. ber. V. št. 52 in Sketovi slovstv. čit. št. 61, 6. j Leta 1 8 54. se je sprejela v novo izšli čitanki ena »pesem« in sedem »zabavljivih napisov«: 1.) »V spomin Valentina Vodnika«, prvikrat v Bleiweis. ber. III. Št. 17.; zopet v Janež. Cvetn. sloves, in Sket. slovstv. čit. št. 61, 3. l) V I. delu Cvetnika št. 69 je spis v prozi »>Iem. mori«, na katerega koncu se navajata dva verza iz soneta. 2.) Sedem »Seršenov« prinaša Mikloš. ber. VI. pod št. 17. — to so prvi »zab. napisi«: »Puščičarjem« (tudi Janež. Cvetn. slovesn. 2117, in Sket čit. V.—VI. št. 144, 3), »Pravljičarjem« (Sket, slovstv. čit. št. 61, 7, 2), »Zakaj ni naši pisariji prišel zlati čas« (Janež. Cv. slovesn. 2119, Sket V.—VI. št. 144, 2), »Pevcu brez c in brez s« (Sket, slovstv. čit. št. 61, 7, 3), »Prej pevcu, zdaj homeopatu« (Janež. Cv. slovesn. 2120, Sket, slovstv. čit. št. 61, 7, 4), »Pevcu letnih časov« (Sket V.-VI. št. 144, 5), »Postscriptum« (= »Naj misli«; Janež. Cv. slovesn. 2118, Sket V.—VI. št. 144, 1). Četrti sonet se je uvedel v šolo 1. 1855.: »Nesrečni« (»Hrast, ki vihar«) v Bleiweis, berilu IV. št. 18. Sprejela sta ga potem še Janežič v Cvetn. slovesn. 291. in Sket v čit. V.—VI. št. 119. 3. Prihodnje berilo (Miklošičevo za VII. razred, 1858) nima nič Prešernovega. — Šele 1. 1865. moremo zopet kaj zabeležiti iz Miklošičevega berila za VIII. razr.: 1.) Sonet »Verba«, vzet tudi v Janež. Cv. slovesn. 289 in Sket. čit. V.—VI. št. 119, 1; zlasti pa 2.) »Nova pisarija«, ponatisnjena Še dvakrat: v Janež. Cv. slovesn. 2121. in Sket. čit. V.—VI. št. 128. Razmerno mnogo prostora je posvetil Prešernu Janežič v »Cvct-niku slov. slovesnosti« 1868. Poleg devetih že prej natisnjenih številk čitamo pri njem na novo naslednje: I. Izmed »pesmi«: »V spomin j Andreja Smoleta« 212. (Sket, čit. V.—VI. št. 116); »Pevcu« št. 278. (Sket, slovstv. čit. št. 61, 2); »V spomin Matiju Čopu« (»Tajati led . . .«) št. 279. II. Izmed sonetov štiri: »Popotnik pride v Afrike . . .« št. 292. (Sket. čit. V.—VI. št. 119, 2), »Komur je sreče dar . . .« št. 293. (Sket, n. m. 119, 4), »Življenje ječa . . .«, 293. (Sket, n. m, 119, 5), »Čez tebe več ne bo . . .« 294, (Sket, n. m. 119, 6). III. »Uganjka« (»Šestero črk«), 2122. (Sket, n. m. 151, 1), »Kaj se sme in mora peti« (sc. »Orglar«), tudi v Sket, čit. IV. Št. 85. in naposled »Krst pri Savici« (št. 2202. in Sket, čit. V.-VI. št. 73.). Zadnji sestavljalec srednješolskih čitank, Sket, je ponovil vse, ki so bile že prej sprejete, izvzemši slavospev »V spomin Matiju Čopu« (v distihih), ki si ga je izvolil le Janežič. Sket ni svojim prvim trem čitankam (1889, 1891, 1892) odmeril nič Prešernovega, četrta ima izmed prejšnjega inventarja »Orglarja« in »Mem. mori«, čitanka za V.—VI. razred pa poleg 15 že prej natisnjenih na novo zab. napis »Šestomercem« (št 144, 4) in uganko (št. 151, 2) »Kraj je beseda . . .« Zbirko Prešernovih poezij završuje Sketova slovstvena čitanka (1893), v kateri se je določil prostor (poleg 8 starih) še sledečim na novo odbranim proizvodom: »Glösa«, 3 gazele (»Pesem moja«, »Al bo kal pognalo seme«, »Kdor jih bere«), štirje soneti (»Viharjov jeznih«, »Izdihljeji, solze«, »Kadar previdi učenost«, »Čerkarska pravda«) in sedem zabavlj. napisov (»Növi Pegasus«, »Cebelärju«, »Ravnikarju«, »Krčmpeljnu«, »Daničarjem«, »Naröbe Katon«, »Pričujoče poezije«). Vsega skupaj se je doslej vzelo iz Prešernovih poezij 43 Številk, če štejemo »zab. napise« posamezno; sicer 28. Po vrstah, v katere je Prešeren sam razpredelil svoje »Poezije«, so najbolje zastopane »Različne pesmi«: pet izmed sedmerih (»zab. napisi« niso vsi); primeroma mnogo je tudi sonetov, namreč 13; »pesmi« so samo tri, izmed »balad in romanc« pa celo samo e n a I Ako se torej sicer sme pripoznati, da zavzema zlasti izza JancžiČa Prešeren odlično mesto med pesniki, katerih dela se stavijo mladini in mladeničem v zgled, vendar težko pogrešamo Še eno ali drugo izmed najlepših, kar jih je Prešeren zapel. — Res je, da si mladina kupuje sama izdaje Prešerna, ali mnogi si jih le ne kupijo iz raznih vzrokov. In nadalje ostane vse, kar se sliši v šoli, drugače v spominu nego pri samouku in zadobi poseben pečat . . . Da bi se čital Prešeren v najnižjih razredih, za to tudi mi nismo; mladi dečki ga ne razumejo.1) Ali na srednji, zlasti višji stopinji bi bilo domala vse, kar stoji v oni zlati knjižici, zdrava duševna hrana skoraj ali že doraslim mladeničem. Ne bojmo se pohujšanja, če nam doni na ušesa tuintam beseda »ljubezen«. Sami si nakopavamo očitanje, da smo otročji, če ravnamo le po otročje z mladeniči, ki niso več otroci in imajo tudi oči in ušesa . . . Mirna, resna, taktna beseda brez načelnega prikrivanja tudi in humanis najde pot do mladih src in koristi več nego zagrnjena slika . . . Zakaj ne najdemo n. pr. klasičnega »Učenca«, »Dohtarja« v naših kazalih? — Ne moremo si misliti lepšega gradiva mimo te »balade«, polne joka in smeha, tragike in komike, pred vsem pa nedolžne domače Šegavosti. Slično velja o drugih.2) ') Napačno je bilo, da sta se soneta »Mem. mori« in »Apčl« postavila v drugi, ozir. prvi (!) razred. 8) Zakaj naši čislani šolniki niso sprejeli v srednješolske čitanke Prešernove »Zdravice«, nam ne gre v glavo. To najkrasnejšo himno Prešernovo bi moral vsak abiturient znati na pamet! — Urednik. Dr. Sket je ravnal prav razumno. Upal si je »Orglarja« natisniti brez raznih figovih peres, in to v čitanki za četrti razred. Najbrž se mu je zdelo smešno, da je Janežič to alegorijo sprejel v »Cvetn. slovesn.« le, ko jo je »popravil«: »Liščeka ino kalina« je napravil iz »vel'koglavega kalina«, menda boječ se, da ne bi kdo razlagal »kalina« kot apozicijo k »preljubga Avguština«! — Namesto »zmerom od ljubezni bije« pa čitamo v »Cvetniku«: »Vedno je po starem bije« — kako pa se strinja popravljeni stih z nastopnim »srcu sladke »harmonije4«? — — Sket je postavil »Orglarja« pošteno-nepokvarje-nega pred nas. Uvedel nam je precej Stritarjevih, zlasti pa Gregorčičevih in Aškerčevih pesmi, za kar mu vedo hvalo učenci in učitelji, ali ne malo je Še tudi slabega blaga v čitankah. Vse to se naj odstrani, zadobljeni prostor pa se daj Prešernu in onim, ki so njega vredni nasledniki! o o o /PREŠEREN Y NAJNOVEJŠI ČEŠKI IZDAJI.) Poroča Jaromir Borecky. ripravljam češki prevod vseh poezij Prešernovih po prvi izdaji iz 1. 1846. z dopolnitvami Pintarjevc izdaje. Mislil sem izdati prevod do jubileja, ali razni drugi posli so me zadržali. Kje izide, se še nisem odločil. V Ottovi »Svetovni knjižnici« bi utegnil Prešeren doseči večje razširjenje nego v »Slovniku svetovne poezije«, ki ga izdaje akademija. Želim samo, da bi se Prešeren med nami tako popularizoval, kakor zasluži . . . ') Gosp. dr. Žmavc mi je bil pisal, da prevaja priljubljeni češki pesnik, gospod Jaromir Boreck^ v Pragi, na novo našega Prešerna in da ga izda v celoti. Obrnil sem se torej na prevoditelja s prošnjo in raznimi vprašanji, naj mi kaj sporoči o svojem prevodu. Gosp. B. mi je nato prijazno odgovoril, in njegovo poročilo sem prevedel tukaj našim čitateljem. — Urednik. Kako mi je prevod šel izpod rok, me vprašate. Moram reči, da sem tiste pesmi, ki so po obliki umetnejše in po izrazu bogatejše, lože in boljše prevajal, nego pa pesmi preproste. To je individualna stvar, pri kateri ima seveda tudi jezik svoj vpliv. Čim preprostejša je pesem, tem odvisnejša je beseda od besede, tem bolj se kaže različnost v jeziku, iz katerega in v katerega prevajaš, in včasi kake posebnosti naravnost ne moreš prevesti. Čestokrat se razlikuje beseda od besede glede pomena, čeprav ne popolnoma, često tudi v enem samem vokalu, v kakem naglasu — in to ovira točni in verni prevod verza. Včasi je tudi ritem, ki dela težave, zlasti onod, koder ima slovenščina vsled svojega akcentovanja več gibčnosti in pa več svobode v razvrstitvi stopov nego čcŠčina. Taka je v pesmih: »V spomin Val. Vodnika«, »V spomin Andreja Smoleta«, »Pevcu«, »Ribič« . . . torej v pesmih z daktilskimi ali anapestovskimi verzi. Kar se tiče rime (stika), so težkoče samo tam, kjer zahteva češčina polnejše rime, medtem ko sme slovenski pesnik iz poprej navedenih razlogov rimati samo na sklepnem samoglasniku (moška rima) . . . Toliko, kar se tiče tehniške strani prevoda. Snovno mi Prešernove poezije niso delale nikakih težav. Katera Prešernovih pesmi mi je ugajala najbolj? Moral bi jih imenovati cclo vrsto. Najbolj so mi všeč vse tiste pesmi, v katerih govori Prešernovo globoko čuvstvo, nesreča njegove ljubezni in pa ostro izraženi nazor o življenju. V idejnem ozrru najtehtovitejša se mi zdi njegova pesem: »Slovo od mladosti«. Katero pesem sem prevajal najteže, ne morem lahko reči, ker do-sedaj še nisem prevedel vseh; mislim pa, sodeč po dosedanji izkušnji, da ostane za naprej, kakor je bilo to dosedaj. Primere svojega prevoda sem bil objavil v drugem letniku »Slovanskega Prelilčda«. V decembrskem zvezku tega lista, ki bode posvečen jubileju Prešernovemu, objavim nadaljno vrsto prevodov . . . DROBNI ZAPISKI. JMoje znanstvo s Prešernom. S pesnikom Prešernom sem bil v tistem času, ko je bil koncipient pri dru. Crobathu in obenem tudi izgojitelj njegovih otrok, prav dobro znan. Bil sem leta 1845. in 1846. dijak 7. in 8. gimnazijskega razreda. Takrat je več dijakov zahajalo v gostilno pri »malem cesarju« na Šentpeterskem predmestju. Tudi jaz sem vsak večer prišel tja. Bili smo skupaj v veseli družbi ter smo domače slovenske pesmi, kolikor smo jih znali, popevali. Ko je Prešeren to zvedel, je tudi redno prihajal k nam. Ker je preteklo že več ko pol stoletja, se na marsikatero stvar več spomniti ne morem, in sploh kaj posebno važnega, kar bi životopisca zanimalo, ne morem povedati. To pa vem, da se je Prešeren naše družbe prav veselil in posebno rad poslušal naše petje. Zgodilo se je pa tudi, da nam je večkrat kako novejšo, nam še neznano pesem, kakor n. pr. tisto »Od železne ceste«, >Od nebeške procesije« in druge poetične izdelke prečital, kar smo z velikim veseljem poslušali. Med mojimi tovariši je posebno mene prav obrajtal, in ko so že drugi odšli, sem jaz še vselej sam pri njem ostal in k njemu prisedcl. Dolgo sva se razgovarjala; on je poznal mojega očeta. Vpraševal me je o naših družbinskih razmerah, in ker sem jaz poprej večkrat zahajal v hišo drja. Chrobatha, menila sva se tudi o Chrobathovi rodbini. Pravil mi je o svojih študijah na Dunaju in o marsikaterih bridkostih in težavah, ki jih je moral tam prestati. Zgodilo se je tudi, da sva šla še včasi v kako predmestno gostilno na glažek bržanke, katero je zelo čislal. Potem sem ga jaz vselej spremil v mesto nazaj. Ko je postal Prešeren advokat v Kranju, sem jaz prišel na univerzo, in nisva se več videla. Prešeren je na vsakogar, kdor je ž njim občeval, napravil prijeten vtisk. Bil je bolj skromnega, tihega značaja, rad pa je bil tudi vesel in se je večkrat kaj pošalil. Njegovo obličje in vsa vnanjost je naredila vtisk pravega Gorenjca; kakega nemškega gizdalinstva ni bilo na njem nobenega sledu. Kar sem videl njegovih podob, je najboljše zadeta tista v njegovih poezijah, ki sta jih izdala Jurčič in Stritar. Ludovik Ravnikar, dež. sodišča svetnik v. p. ^Potočnikov dnevnik o Prešernovi smrti. Iz spominov, ki mi jih je svoj čas izročil rajni c. kr. stavbni svetnik Fr. Potočnik o Prešernu, priobčujem tukaj nastopno črtico o pesnikovi smrti: »Assling, 23. Februar 1849. Am 8. d. M. früh fuhr ich in meinem Dienste nach Kronau, woher ich erst Abends gegen 9 Uhr rückkehrte. Als ich ankam, fand ich den Brief Andriolli's, der mir den Tod Prešerens meldete ... Ich eilte am 9tcn nach Krainburg. Herr Ruard hatte im eigenen Namen seinen Rechnungsrevidcntcn Herrn Pesjak abgeordnet. Ich kam Abends um 9 Uhr an und besuchte sogleich den Sänger der unsterblichen Poesien. Sein Gesicht war ruhig — fast gar nicht geändert; die Lippen waren fest geschlossen, nur der rechtsseitige Mundwinkel schien mir ein bischen verzogen zu sein. Tags darauf, 10. Februar 1849 vormitags 10 Uhr, wurde er zu Grabe bestattet. Fremde Gäste, welche bei dem Begräbniss gegenwärtig waren, sind folgende: Laibach: Dr. J. Bleiweis, Dr. Struppi (je pozneje umrl kot profesor v Pragi), Dr. H. Hahn (takrat uradnik finančne komore), Dr. Lehmann (umrl kot sodni nadsvetnik v Gradcu), Dr. Ahačič, Redactcur Cigale u. der feurige Bučar (umrl kot odvetnik v Postojni); — Radmannsdorf: Guseli, Negro (pozneje predsednik okrožnega sodišča v Ljubnem), Šurga, Wagner, Homann; — Neumarktl: Dr. Schrey (takrat okrajni predstojnik) und Albert Jabornegg (živi zdaj kot c. kr. vladni tajnik v Ljubljani); — Veldes: Prešeren (ki je pozneje sezidal »Louisenbad«); — A s sling : Pesjak und ich. — Denselben Tag mittags speisten die mehresten Gäste im Gasthause auf der alten Post, Bučar las das Sonet: »O Vrba, srečna, draga vas domača« und weinte. Tief bewegt schlugen wir unsere Gläser an einander und leerten sie bis auf den letzten Tropfen zur Erinnerung dessen, der nun dahin ging, »von dess Gefielden kein Wanderer wiederkehrt«. — »Fare well!« — Wir beschlossen, dass wir den nächsten Samstag, den 17. d. M., in Krainburg die Octave feiern wollen. Ich blieb also in Krainburg; wohl fuhr ich am 15. d. M. nach Assling, kam jedoch schon Tags darauf nach Krainburg zurück. — Samstag kamen die Gäste; von Laibach Niemand als Dr. Bleiweis . . .« Fr. Lcvec. /Prešeren v ruski izdaji. Gospod profesor Fedor Evg. Korš nam je naznanil, ko nam je poslal svoj članek, da se tiska njegov ruski prevod Prešernovih poezij v Moskvi. Sedaj utegne biti torej knjiga morebiti že dotiskana. Kadar jo prejmemo, izpregovorimo seveda kaj več o ruskem Prešernu. Aškerc. ;v.V v.. . ; - ' v • ,.- .v-^'f.-.f* /. • i».- fe Opomnja J Prešernovemu albumu je priložen Prešernov portret v heliograviri!