Povest iz domačih hribov, I. Bil je lep, sončen majniški dan. Hribi so brsteli v mladem zelenju, rahel veter je vel z juga, zadaj pa so štrleli planinski vrhovi, pokriti še s snegom. Tam, kjer prileze pot iz gozda na položne bistriške travnike, je bila stara kapelica, ki so ji ljudje rekli: pri Mariji Pomočnici. Na oltarju je bila podoba Matere božje, ki je razprostirala plašč na obe strani, pod njim pa se je zgrinjala tropa siromakov: slepih, hromih, lačnih, nesrečnih — in je proseče in zaupno gledala v dobrotljivi obraz nebeške pomočnice. Pod oltarjem je čepela danes čudna ženska. Bila je še mlada, obleka ji je bila živo rdeča in nemarna, obraz zagorel, oči ko plaraeneče oglje, izpod zelene čepice pa so ji silili črni kuštravi kodri. Biti je morala ciganka. Nekoliko časa je strmela v Marijino podobo, nato si je z rokami pokrila obraz in se bridko razjokala, potem pa je zopet topo zaždela pred se. Gotovo desetkrat je to ponovila, dokler ni začula korake. Tedaj se je kakor kura potuhnila pod klop, da je skoro ni bilo videti. V kapelico je stopila velika, močna kraečka ženska, ki je nosila težek koš. Ko se je približala oltarju in je pod klopjo zagledala dekle, je od jeze zardela in zavpila: »Kaj delaš tu? Kradeš — kaj?« »Ne, počivam,« je ciganka v strahu zaječala, »trudna sem — trudna — trudna.« »Počivaš lahko zunaj tudi.« »Zunaj ni varno. Lovijo me.« »Potem si že kaj zagrešila.« »Ničesar nisem zagrešila ... Samo ušla sem, ker me hoče baša prodati. Jaz pa ne dam, da me proda kakor žival. Bežati hočem, daleč, daleč. Ali imaš kaj kruha? Lačna sem, že tri dni nisem ničesar jedla.« Hudi ženi s košem se je razjasnil obraz in milo se ji je storilo: »No, pojdi ven! Tu v kapelici se ne sme govoriti.« Ciganka je počasi vstala in s prstom pokazala na oltar: »Kdo pa je ta lepa, dobra gospa?« »Za božjo voljo, Marijo boš menda vendar poznala!« se je zdrznila žena s košem. Ciganka je odkimala in znova vprašala: »Marija? Ne vem. Ali še živi?« »Ali si taka poganka, da niti za Marijo ne veš? Seveda še živi in vsem žalostnim in preganjanim pomaga.« »Tedaj pojdem k njej. Kje je?« Ženi se je dekle v srce zasmililo in velela ji je: »Pojdi, pojdi ven! Zunaj se bova zmenili.« Pred kapelico je bila klop. Na to sta se usedli, ko je žena postavila svoj koš na tla in privlekla iz ajega kos povojenega mesa in velik krajec kruha. Z Dčmi je požirala ciganka te reči in ko jih je dobila, jih je tako urno pobrisala, da kmalu ni bilo niti drobtinice več. »Ali si sita?« jo je ona vprašala. »Ali bi še?« Na to ni dekle ničesar odgovorilo, le z očmi je še |>rosilo. Ona ji je odrezala še kruha in dodala dve iuhi klobasi, da bi se bila najedla dva dobra hlapca: »Na, le jej!« Ciganki je zaleglo in jedla je že bolj počasi, a nes pa se je plaho ozirala na svojo dobrotnico. Ta je bila velika in močna kakor kak moški, in čeprav ji je moralo iti že proti šestdesetim, se ji je Bvetlikal v očeh hudomušen mladosten ogenj. Že z bbraza ji je bilo spoznati, da je odločna in pogumna. Žaradi hrupnega nastopanja so ji vobče rekali »Hruplja«, prav ime pa ji je bilo Jerca. Kot stara Bamica je imela sobico pri nekem kmetu pri št. Ožboltu in je bila po poklicu potovka. Pri kmeticah je namreč zbirala jajca, maslo in druge take reči, ki jih je nosila dol v mestece na prodaj, od tam pa je prinašala kmeticam kavo, sladkor in kar je še takega. Čeprav so se je zaradi hudega jezika nekoliko bali, so jo vendar spoštovali zaradi njene poštenosti in uslužnosti in ji dali dosti zaslužiti. Danes je bila Jerca na potu na Bistrico, pa jo je to srečanje zadržalo. Ciganka je pravkar pojedla in je potovki poljubila roko, še preden jo je ta mogla umakniti. Čez nekoliko časa je poprosila: »Povej mi, kam moram, da najdem to lepo, dobro gospo!« »Ti revše ti,« je odvrnila Jerca in otožno pogledala dekle, »če Marije ne poznaš, boš težko našla k nji... Kako pa ti je ime?« »Vanda. — Kako pa tebi?« »Jerca sem. Toda povej, odkod prihajaš!« »Od tam. iz mesta. — Predvčerajšnjem, ne, predpredvčerajšnjem sem iz tabora zbežala, ker me je baša hotel prodati nekemu huderau starcu.« »Kdo pa je baša?« »Baša je baša ... poglavar naše družine. že prej nekoč me je hotel neki drugi družini prodati, tisti, kjer je Mikula baša. Naš baša je Mirko. Ker ne znam nič drugega kakor plesati in na citre igrati, me je Mikula zopet nagnal in zahteval denar nazaj.« »Kaj pa naj bi še drugega znala?« »Beračiti pa kaj najti.« »Kaj najti?« »Jajc, kur, gosi, piščancev, denarja, prstanov, ur in kar se še takole lahko zmakne.« »Tako, tako, temu se po vašem reče: najti! Najbrž si tudi ti že marsikaj našla!« Dalje sledi.