1.01 – Izvirni znanstveni članek AnαliZA 03 2018 85 Neja Kaiser Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma V 19. stoletju je veljalo, da je glavna naloga vsakega kritika etično ovrednotenje danega umetniškega dela. V začetku 20. stoletja je prišlo do preobrata. Prevladalo je gledišče, da sta etika in estetika avtonomni področji s svojimi lastnimi vrednotami. Prizadevanje za avtonomijo umetnosti naj bi bilo mogoče podpreti z dejstvom, da se veliko umetniških del sploh ne loteva etike in njenih vsebin. Nekatere umetnine res nimajo nič skupnega z etiko in zato niso ustrezen predmet etične kritike, vendar pa to še ne pomeni, da etična kritika ni primerna za nobeno umetnino. Teza, da etična vrednost umetninam z etično dimenzijo ni tuja, je v prispevku podkrepljena s pomočjo miselnega eksperimenta »Tone Kralj v treh možnih svetovih«. Predstavljena so tri stališča: zmerni avtonomizem, eticizem in zmerni moralizem. Preizkus, ki vključuje umetniška dela Toneta Kralja iz prvega in tretjega možnega sveta, prestane zgolj eticizem. Ključne besede: Tone Kralj, etična vrednost umetnine, esteticizem, zmerni moralizem, eticizem I Uvod Platon je leta 360 pr. n. št. v svojem delu Država opozarjal na neustreznost prav- ljic, ki namigujejo na nepopolnost bogov, opisujejo stokanje junakov in sramotijo podzemlje. Po njegovem mnenju so namreč onemogočale dobro muzično vzgojo oziroma razvoj duše otrok.1 Čeprav se je estetika v zgodovini filozofije pojavila v okviru etično motivirane kritike umetnosti, sta etična vrednost umetnine in njeno ocenjevanje v začetku 20. stoletja padla v nemilost. Pod vplivom Kantove teorije estetike oziroma njene (dez)interpretacije je nastalo mnogo poznejših gibanj, npr. esteticizem in formali- zem, ki so povzročila, da je etična razprava o umetnosti začela veljati za nepo- membno in pojmovno nelegitimno zadevo.2 1 Plato, The Republic, (Cambridge: Cambridge University Press, 2000), 61–99. 2 Noël Carroll, “Art and Ethical Criticism: An Overview of Recent Directions of Research”, Ethics 110, št. 2 (2000), 350. Neja Kaiser 86 Kljub občutku, da se priljubljenost teze o samostojnosti in ločenosti estetskega in etičnega področja še vedno vztrajno viša, lahko rečemo, da v zadnjem času vse več humanističnih in družboslovnih kritikov priznava pomembnost etične vredno- sti umetnine pri kritiki, še posebej če govorimo o temah, kakršne so rasizem, sek- sizem, homofobija itd.3 Vseeno se zdi smiselno in koristno začeti s predstavitvijo avtonomizma, ki ga le- po ponazarja misel Oskarja Wilda: »Ni take stvari, kot je moralna ali nemoralna knjiga. Knjige so dobro ali slabo napisane. To je vse.«4 II Avtonomizem Avtonomizem je gledišče, ki pravi, da sta etika in estetika avtonomni področji s svojimi lastnimi vrednotami. Zagovorniki tega stališča zato menijo, da pri vredno- tenju estetskega področja ne bi smeli uporabljati meril, ki prihajajo z etičnega. Za njih umetnine niso vredne, ker so v službi kakega prekritega smotra, kot je moral- no razsvetljenje ali izboljšava, pač pa zaradi samih sebe.5 Ta način lahko imenujemo tudi esteticizem, vendar ta oznaka namesto avtonom- nosti področij, o katerih govorimo, poudarja estetskost kot poglavitno značilnost umetniških del. Ena od socioloških razlag priljubljenosti esteticizma zatrjuje, da je to dejansko spreten manever sveta umetnosti, ki si želi zaščititi umetniška dela pred cenzuriranjem. Njihov odgovor Platonu, ki je znan tudi po tem, da bi v svoji državi dal prepovedati vse takrat obstoječe otožne in mehke melodije, bi bil ta, da ni nobene potrebe po ocenjevanju umetnosti na podlagi vrednot, ki so ji vsiljene. Bolj historično specializirana hipoteza o esteticizmu esteticizem predstavi kot od- ziv na zmagoslavje buržoazne kulture 19. stoletja. Govorimo o uporu proti in- strumentalizaciji in komercializaciji vrednosti ter buržoaznem mišljenju, da je mogoče vrednote umetnosti predstaviti s tržno vrednostjo. Esteticizem zagovarja- jo tudi nasprotniki popularne umetnosti, ki se je pojavila z vzponom industrijske- ga oblikovanja. Lahko ga vidimo v službi visoke umetnosti in ga razumemo kot gesto kulturnega upora, saj išče vrednost umetnine, ki je ločena od vsakršne vrste instrumentalnih in praktičnih smotrov.6 (i) Argument »skupnega imenovalca« in njegova kritika Prizadevanje za avtonomijo umetnosti oziroma esteticizem je mogoče podpreti z argumentom »skupnega imenovalca«, tj. z dejstvom, da se veliko umetniških del 3 Prav tam. 4 Oscar Wilde, The Picture of Dorian Gray, (London: Simpkin, Marshall, Hamilton, Kent and Co. Ltd., 1913), 5. 5 Carroll, “Art and Ethical Criticism”, 351. 6 Prav tam, 351–352. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 87 etike in njenih vsebin sploh ne loteva. Pri štirih Vivaldijevih koncertih, posveče- nih letnim časom, Le Corbusierjevi Vili Savoye in mnogih Monetovih slikah rib- nika z lokvanji iz njegovega vrta v Givernyju je težko najti etično razsežnost. Vprašanje je, kako bi navedena umetniška dela potemtakem bilo mogoče podvre- či etičnemu ovrednotenju. Poleg tega se zastavlja še vprašanje enotnega moralne- ga merila. Ob določevanju vrednote umetnosti moramo biti pozorni na to, da lah- ko v skladu z vrednoto ocenimo vsakršno umetnino. Ker etičnih meril ni mogoče univerzalno uporabiti za vse umetnine, bi bilo potrebno ustrezno vrednoto iskati drugje.7 Kje? Na tej točki se pogosto v ospredje postavlja estetsko izkustvo. Merilo, ki ga iščemo za ovrednotenje umetnosti, je torej zmožnost vzbujanja estetskega izkus- tva. Estetsko izkustvo lahko dano vlogo prevzame predvsem zato, ker je oprede- ljeno v okvir nezainteresiranosti – nezainteresiranega ugajanja ali pozornosti, kar potrjuje neodvisnost od etike. Nekateri avtonomisti, ki bi jih lahko označili za formaliste, pravijo, da se estetsko izkustvo vrti samo okoli presoje formalnih vi- dikov umetnin, medtem ko drugi razumejo pojem estetskega izkustva nekoliko širše. O estetskem izkustvu govorijo kot o izkustvu, ki ga predpisuje umetniško delo in je pomembno zaradi sebe (in ne zaradi česarkoli drugega, npr. moralnega razsvetljenja ali izboljšave). Avtonomizem prav tako najde solidarno občinstvo v zagovornikih esencialističnega pogleda na vrednost umetnosti. Gre za pogled, ki trdi, da je vrednost umetnosti, karkoli že to je, vrednost, ki je lastna zgolj umetno- sti. Umetnost je edina človeška praksa, katere produkti primarno nudijo estetsko izkustvo. Pridige in etične razprave so lahko estetsko zadovoljive, vendar pa to ni njihov primarni smoter. Samo umetnine so tiste, ki so mišljene, da vzbujajo estet- sko izkustvo in zato je tudi zgolj estetsko izkustvo, ne pa etika, tisto, ki nudi pra- vo vrednostno mrežo, ki jo lahko uporabimo pri ocenjevanju umetnosti.8 Avtonomist nas opozarja na še eno možno povezavo med umetniškostjo in etič- nostjo. Spomni nas, da obstajajo etično dvomljive umetnine, ki so po umetniški plati sijajne in neprekosljive, npr. Triumph des Willens, film Leni Riefenstahl, in dela, ki jim moralno ne moremo oporekati, vendar pa jih samo zaradi tega ne mo- remo imeti za sijajne umetnine.9 Glede na povedano lahko rečemo, da se avtonomizem ne sprašuje, ali obstaja kaj takega, kot je etična vrednost umetnine, saj se jim odgovor »ne« zdi kdo ve kako samoumeven. Raje se zamoti s svojim argumentom skupnega imenovalca, ki predpostavlja možnost uporabe ustreznega merila za vrednotenje umetnosti v vseh umetninah. Ker veliko umetnin ni neposredno povezanih z moralnostjo, av- tonomizem poudarja, da etika ne more biti ustrezno merilo vrednotenja umetnosti. 7 Prav tam, 352. 8 Prav tam, 351–352. 9 Prav tam, 353. Neja Kaiser 88 Pa je res temu tako? Nekatere umetnine se ne lotevajo morale neposredno oziro- ma nimajo etične razsežnosti ali vsaj etičnih implikacij, kar res kaže na to, da ne- katere umetnine niso ustrezen predmet etične kritike, vendar pa povedano etične kritike ne naredi popolnoma neprimerne (obstaja mnogo del z etično vsebino).10 Z argumentom skupnega imenovalca prav tako iščemo eno samo merilo za vre- dnotenje vseh umetnin, pri čemer je poudarek na »eno samo« in »vseh«. Zago- vorniki etičnega vrednotenja umetnosti imajo možnost dveh odgovorov. Pri pr- vem se sprašujejo, ali bi obstoj enega samega globalnega merila vrednotenja umetnosti smel izključevati možnosti, da obstajajo lokalna merila za vrednotenje posameznih umetniških zvrsti, ki so združljiva s tistim, kar izberemo za globalno merilo, in odgovarjajo z ne. Drug odgovor pa predstavlja dvom o tezi, da obstaja eno samo merilo za vrednotenje vseh umetnin. Konec koncev, kaj je skupno Ma- levičevemu Črnemu kvadratu na belem polju, pariški operi Garnier in komadu pankskupine Sex Pistols.11 Avtonomist je šele ob tem izzivu pripravil danes zelo pogost in že obravnavan predlog, da je tisto eno samo globalno merilo vrednotenja umetnosti estetsko iz- kustvo. Ker pa je pojem estetskega izkustva nejasen, je videti sporen. V primeru, ko avtonomist pravi, da je estetsko izkustvo izkustvo značilne oblike, to ne more biti globalno merilo vrednotenja, saj obstajajo umetnine, ki so mišljene tako, da pridejo v navzkrižje s takim izkustvom. Ena izmed umetnin, ki jo lahko vidimo v luči spodkopavanja dojemanja tistega, kar običajno razumemo pod pojmom »zna- čilna oblika«, je razvpita skladba Johna Cagea z naslovom 4'33. Gre za časovno trajanje tišine. Tako je, tišine. Pianist odpre partituro, vendar nikoli ne začne igra- ti. Poslušalci spremljajo skladbo, ki sestoji iz škripanja stolov, odkašljevanja, še- petanja, tiktakanja ure ipd.12 Zagovorniki avtonomizma so se tej težavi izognili tako, da so poiskali drugačno opredelitev estetskega izkustva. Ko govorijo o estetskem izkustvu, imajo v mislih izkustvo, ki ima lastno vrednost, vrednost samo na sebi, in menijo, da bi lahko v okviru te mišljene zmožnosti umetnine, da omogoča estetsko izkustvo, ocenili vsako umetnino. Vendar moramo reči, da tudi ta predlog opredelitve estetskega izkustva nima univerzalne veljave. Obstajajo namreč umetnine, ki niso bile ustvarjene z intenco, da bi ponujale tako razumljeno estetsko izkustvo. Pomislimo na monokromatična platna z vrezi, dela Lucia Fontane, začetnika spacializma. Dela, ki danes ugajajo mnogim občudovalcem umetnosti, niso nastala, da bi vise- la po galerijah in dajala estetsko izkustvo. Nastala so kot rezultat posebnega pro- cesa, ki ga je s svojim fotografskim objektivom poskušalo zabeležili veliko zna- nih fotografov in fotografinj. Da bi se avtonomisti poskušali izogniti tudi tej teža- 10 Prav tam, 357. 11 Prav tam, 358. 12 Prav tam, 358. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 89 vi, lahko izpustijo zahtevo, da so umetnine mišljene, da ponudijo estetsko izkus- tvo in ohranijo zahtevo, da morajo zgolj ponuditi estetsko izkustvo. Tega seveda ne želijo storiti, saj bi morali potem s tem merilom vrednosti, ki je sicer edinstve- no za umetnost, ocenjevati tudi naravne stvari in pojave. Tudi mavrica ali slap namreč lahko nudita estetsko izkustvo.13 Ker nam avtonomist doslej ni mogel pripraviti in ponuditi še kakega predloga en- kratnega in edinstvenega globalnega merila za vrednotenje vse in zgolj umetnosti, o katerem precej rad govori, lahko sedaj navedemo tri dejstva, s katerimi želimo pregnati strah avtonomista, da bo etična kritika, če jo dopustijo, zamenjala estet- sko: i) zagovornik etične vrednosti umetnine in njenega ocenjevanja ni prisiljen domnevati, da so vse umetnine podvržene etičnim merilom; ii) v primeru umet- nin, ki imajo etično vsebino, dejstvo, da umetnino ocenjujemo v okviru tega, kako kvalitetno moralno zaznavanje ponuja, ne pomeni, da se sklicujemo na merila, ki so tuja njeni vrednosti kot vrsti umetnosti, kakršna je in iii) zagovorniku etične vrednosti umetnine ni treba trditi, da je etična vrednost edina obstajajoča vrednost glede umetnin; tudi umetnine, ki jim lahko upravičeno damo moralno oceno, utegnejo imeti druge razsežnosti, npr. formalne lastnosti, katere je mogoče ovre- dnotiti zgolj neodvisno.14 Slednje navedeno se etičnemu kritiku kot odgovor ponuja v primeru neetičnih umetnin. Druge odlike filma Leni Riefenstahl po mnenju mnogih v precejšnji me- ri odtehtajo njegove etične hibe. Prav tako enako dejstvo omogoča etičnemu kriti- ku, da umetnino, ki je po etični plati vredna hvale, a po oblikovni in izkustveni neuspešna, označi za nepomembno.15 III Etična (ne)vrednost umetnine Kot smo videli, avtonomizem nekaterim umetninam priznava etično razsežnost, vendar te nikakor ne povezuje z etično (ne)vrednostjo. Z naslednjim miselnim eksperimentom, ki smo ga poimenovali Tone Kralj v treh možnih svetovih, bomo povedali, kaj natančno imamo v mislih, ko govorimo o etični razsežnosti umetnin, in pokazali, da se etičnemu vrednotenju umetnin včasih ne moremo izogniti, kar pomeni, da etična (ne)vrednost umetninam z etično razsežnostjo ni tuja. 13 Prav tam 358–359. 14 Prav tam, 359. 15 Prav tam, 360. Neja Kaiser 90 Miselni eksperiment: Tone Kralj v treh možnih svetovih Možni svet št. 116 Tone Kralj, slovenski slikar, kipar, grafik, ilustrator in stavbenik, se je v Zagorici rodil 23. avgusta 1900. Med letoma 1906 in 1912 je na Vidmu obiskoval ljudsko šolo, potem pa se je vpisal na Škofijsko gimnazijo sv. Stanislava. Kot sedemnajst- letni fant je bil na fronti priča grozljivim dogodkom prve svetovne vojne. Po vojni je gimnazijo nadaljeval in leta 1920 maturiral. Že kot dijak se je ukvarjal z ilus- tracijami in svoj likovni talent razvijal ob starejšem bratu Francetu Kralju (1895 – 1960) in gimnazijskem profesorju Gašperju Porenti. Postal je član Kluba mladih, poznejšega Slovenskega umetniškega društva, ki ga je ustanovil in vodil brat France. V jeseni leta 1921 je kljub želji domačih, da bi šel za duhovnika, za dve leti odšel na akademijo v Prago, kjer je pri profesorju Janu Štursi študiral kipar- stvo. Ob vrnitvi si je v Ljubljani, v kateri je ostal do leta 1927, začel zidati atelje in ustvarjati. Potem se je v sodelovanju s tajno antifašistično organizacijo, ki so jo večinoma sestavljali primorski duhovniki, posvetil sistematičnemu poslikavanju cerkva na Krasu. Na Mengorah je v obdobju 1929/1930 poslikal cerkev Marijine- ga imena. Njegovo delo je obsegalo tudi Križev pot. Medtem ko so negativci biblijski zgodb prikazani kot fašistični veljaki ali pristaši režima, obrazi trpečih kristjanov predstavljajo Slovence v Julijski krajini. Leta 1939 se je lotil poslikave cerkve v Mostu na Soči, kjer je vzbudil pozornost pri fašistični policiji, zaradi česar se je umaknil v Benetke, kjer se je bolj ali manj zaradi pretveze vpisal na študij arhitekture, ki ga je leta 1940 nadaljeval še v Rimu. Med leti okupacije slo- venskega ozemlja se je vrnil in slikal deloma na Primorskem, deloma pa je kiparil doma. Doživel je zaplembo premoženja, pri čemer so mu domobranci uničili in porazgubili mnogo slik in grafičnih matric. Svojo antifašistično držo je radikalizi- ral in se vključil v patriotski osvobodilni boj. V poslikave cerkva, npr. na Šentvi- ški Gori (1941) in Hrenovicah (1941/1942), je še naprej vključeval prikrite proti- fašistične aluzije in vtihotapljal ideološko markacijo prostora s slovenstvom. Leta 1942 je prejel naročilo za poslikavo župnijske cerkve sv. Mihaela v Lokvi na Kra- su. V prezbiteriju se je odločil upodobiti Zadnjo večerjo. Pripravil je naslednjo skico. 16 Večina podatkov, ki smo jih navedli ob prikazu možnega sveta št. 1, je resničnih. Uporabili smo raziskave in ugotovitve dr. Egona Pelikana. Leta 2016 jih je predstavil v monografiji Tone Kralj in prostor meje. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 91 17 Tone Kralj je Judi, znanemu biblijskemu negativcu, dal karikiran in spačen obraz ikone fašističnega režima. Če smo bolj natančni, gre za fašističnega politika in pesnika Gabrieleja D'Annunzia. Realizacija bi vključevala barvno kombinacijo njegovih oblačil, ki posnema tricolore – italijansko trobojnico. Možni svet št. 2 Tone Kralj, slovenski slikar, kipar, grafik, ilustrator in stavbenik, se je v Zagorici rodil 23. avgusta 1900. Med letoma 1906 in 1912 je na Vidmu obiskoval ljudsko šolo, potem pa se je vpisal na Škofijsko gimnazijo sv. Stanislava. Leta 1920 je maturiral. Že kot dijak se je ukvarjal z ilustracijami in svoj likovni talent razvijal ob starejšem bratu Francetu Kralju (1895 – 1960) in gimnazijskem profesorju Gašperju Porenti. Postal je član Kluba mladih, poznejšega Slovenskega umetni- škega društva, ki ga je ustanovil in vodil brat France. V jeseni leta 1921 je kljub želji domačih, da bi šel za duhovnika, za dve leti odšel na akademijo v Prago, kjer je pri profesorju Janu Štursi študiral kiparstvo. Ob vrnitvi si je v Ljubljani, v kate- ri je ostal do leta 1927, začel zidati atelje in ustvarjati. Potem se je na povabilo svojega kateheta, župnika v Strugah, preselil na Primorsko. Posvetil se je poslika- vam cerkva na Krasu. Na Mengorah je v obdobju 1929/1930 poslikal cerkev Ma- rijinega imena. Njegovo delo je obsegalo Križev pot ter načrte za poslikavo ladje in prezbiterija. Kot da bi sledil sicer precej uveljavljenemu načelu ključnega filo- zofa in ideologa političnega katolicizma dr. Aleša Ušeničnika, ki pravi: »Vredno- ta vere je nad narodnostjo – ne prevračaj reda vrednot.«, je svoje delo opravil brez kakršnih koli obravnav političnih stališč. Pravzaprav se sam nikoli ni prav posebej ukvarjal z njimi. Želel je ustvarjati umetnost. Da bi svojo znanje o umet- nosti razširil, se je leta 1939 v Benetkah vpisal na študij arhitekture, ki ga je leta 1940 nadaljeval še v Rimu. Ker z režimom, za razliko od nekaterih intelektualcev 17 Za skice se najlepše zahvaljujemo kolegici in prijateljici Barbari Lešnik. Neja Kaiser 92 in predstavnikov političnih manjšin, ni imel nobenih konfliktov, je po študiju arhitekture prišel nazaj na Primorsko, deloma pa je kiparil doma. Med drugim je prejel naročilo za poslikavo cerkev na Šentviški gori (1941) in Hrenovicah (1941/1942). Na Šentviški gori je prezbiterij polepšal s prizori, kot sta Rešitev sv. Petra iz ječe in Spreobrnjenje sv. Pavla, prezbiterij, ladjo in slavolok v Hrenovi- cah pa je poslikal s prizori Križevega pota in Vstajenja. Leta 1942 je prejel naro- čilo za poslikavo župnijske cerkve sv. Mihaela v Lokvi na Krasu. V prezbiteriju se je odločil upodobiti Zadnjo večerjo. Pripravil je naslednjo skico. Tone Kralj je za dolgo mizo, pokrito z belim prtom, v skladu s svetopisemsko pripovedjo na sredino postavil Jezusa in deset njegovih učencev. Ob robovih mize je izpostavil še enajstega in dvanajstega. Tistega na levem robu lahko zaradi moš- nje s tridesetimi srebrniki identificiramo kot Judo. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 93 Možni svet št. 3 Tone Kralj, slovenski slikar, kipar, grafik, ilustrator in stavbenik, se je v Zagorici rodil 23. avgusta 1900. Med letoma 1906 in 1912 je na Vidmu obiskoval ljudsko šolo, potem pa se je vpisal na Škofijsko gimnazijo sv. Stanislava. Leta 1920 je maturiral. Že kot dijak se je ukvarjal z ilustracijami in svoj likovni talent razvijal ob starejšem bratu Francetu Kralju (1895 – 1960) in gimnazijskem profesorju Gašperju Porenti. Postal je član Kluba mladih, poznejšega Slovenskega umetni- škega društva, ki ga je ustanovil in vodil brat France. V jeseni leta 1921 je kljub želji domačih, da bi šel za duhovnika, za dve leti odšel na akademijo v Prago, kjer je pri profesorju Janu Štursi študiral kiparstvo. Ob vrnitvi si je v Ljubljani začel zidati atelje in ustvarjati. Zanj so se začeli hudi časi. Naročil ni in ni bilo. Okoli- ščine so ga potisnile na družbeni rob in ga pripravile do reakcij, zaradi katerih je postal še bolj nezaželen. Že leta 1918 so italijanske oblasti v Julijski krajini začele slovenske duhovnike zamenjevati z italijanskimi klerofašisti. V skladu z označe- vanjem prostora drugih fašističnih organizacij, ki so se tega lotile predvsem z arhitekturo in urbanizmom, so se odločili tudi sami prostor ideološko markirati z »italijanstvom« (italianità). K sodelovanju so povabili Toneta Kralja, ki se je od nekdaj nekako spogledoval s fašističnimi idejami. Preselil se je na Primorsko in posvetil sistematičnemu poslikavanju cerkva. Na Mengorah je v obdobju 1929/1930 poslikal cerkev Marijinega imena. Njegovo delo je poleg Križevega pota obsegalo poslikavo z motivom Marijinega vnebov- zetja. Med pričami dogodka je veličastno upodobil tudi Mussolinija. Leta 1939 je odšel študirat v Benetke, kjer se je vpisal na študij arhitekture, ki ga je leta 1940 nadaljeval še v Rimu. Svojo fašistično držo je še bolj radikaliziral. Med leti oku- pacije slovenskega ozemlja se je vrnil in nadaljeval s poslikavami primorskih cer- kva, deloma pa je kiparil doma. Pri poslikavah cerkva, npr. na Šentviški Gori (1941) in Hrenovicah (1941/1942), je v smislu pozitivne konotacije vključeval fašistične simbole. Leta 1942 je prejel naročilo za poslikavo župnijske cerkve sv. Mihaela v Lokvi na Krasu. V prezbiteriju se je odločil upodobiti Zadnjo večerjo. Pripravil je naslednjo skico. Neja Kaiser 94 Tone Kralj je Janezu Evangelistu, ki sedi ob Jezusu desno, v roko dal fasces s se- kiro. Če pogledamo natančno, se zdi, kot da Jezus pogleduje proti enemu izmed najbolj znanih fašističnih simbolov ter ga poleg kruha in vina tudi blagoslavlja. Ali opazite razliko med skico št. 2 ter skicama št. 1 in št. 3? Medtem ko slednji obravnavata fašistično obarvane stvari, se skica št. 2 ne ukvarja z ničimer podob- nim. V smislu precej natančnega sledenja zapisu iz Matejevega evangelija gre namreč pri skici št. 2 za popolnoma običajno poslikavo Zadnje večerje. Povedano drugače: skica št. 2 nima dodatne etične razsežnosti, medtem ko jo skici št. 1 in št. 3 imata. Seveda je skica št. 2 deležna krščanske simbolike in moralnega nauka, vendar zagotovo nima nobene dodatne etične razsežnosti. Ta dodatna etična raz- sežnost, na katero smo se nanašali zgoraj, pa je zagotovo prisotna na skicah št. 1 in št. 3. Posvetimo se slednjima. Če bi morali izbrati, kateri skici bi dali prostor na steni cerkve, št. 1 ali št. 3? Skici, ki prikazuje fašistično ikono kot nekaj slabega, ali skici, ki poveličuje enega najbolj znanih fašističnih simbolov? Skici, ki fašizem kritizira, ali skici, ki ga slavi? Vaš odgovor pravzaprav ni pomemben, poglavitno pa je, da ste izbrali. S tem ko ste namreč izbrali, ste vrednotili, vrednotili (dodatno) etično razsežnost skic oz. umetnin. Če nas vprašate, zakaj ste vrednotili ravno (dodatno) etično razsežnost skic oz. umetnin, je naš odgovor naslednji: detajli, v katerih je prikazana, so edina razlika, ki obstaja med skicama št. 1 in št. 3. Vse preostale stvari, npr. umetnik in formalne lastnosti, so enake. Skici oz. umetnini, ki ste jo izbrali, ste torej zaradi njene (dodatne) etične razsež- nosti pripisali višjo etično vrednost kot tisti drugi skici. Pravzaprav bi lahko rekli, da ste zaradi (dodatne) etične razsežnosti izbrani skici pripisali etično vrednost, drugi, ki bo ostala nerealizirana, pa etično nevrednost. Če ste prostor na steni na- menili npr. skici št. 1, to mora pomeniti, da npr. podpirate kritiko fašističnih idej. S tem ko podpirate kritiko fašističnih idej, hkrati zavračate vsakršno poveličeva- nje teh idej, tudi to, ki se dogaja na skici št. 3. Če ste izbrali skico št. 1 in ji tako pripisali etično vrednost, se ni moglo zgoditi drugače, kot da ste skici št. 3 pripi- sali etično nevrednost. Seveda obstaja možnost, da ste za realizacijo izbrali skico št. 3 in tako njej pripi- sali etično vrednost, skico št. 1 pa opredelili kot etično nevredno. To je za naš tre- nutni cilj irelevantno. Na tej točki se zaenkrat ne bomo ukvarjali s tem, kako pra- vilno pridemo do pripisovanja oz. opredelitve etične (ne)vrednosti umetnine, o kateri govorimo. Za zdaj želimo zgolj pokazati to, da se včasih ne moremo izog- niti etičnemu vrednotenju umetniških del. To pomeni, da se avtonomisti motijo, kadar zanikajo kakršnokoli povezavo med etično razsežnostjo umetnine in etično (ne)vrednostjo umetnine. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 95 IV (Ne)pomembnost etične vrednosti umetnine pri umetniški kritiki Etična (ne)vrednost umetninam z etično razsežnostjo torej ni tuja. S tem bi se strinjali tri pogledi, zmerni avtonomizem, eticizem in zmerni moralizem, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju. Dajmo prednost zmernemu avtonomizmu, saj ta oporeka strožji avtonomistični drži, ki smo jo že spoznali, in edini od teh treh me- ni, da etična vrednost pri umetniški kritiki ni pomembna. (i) Zmerni avtonomizem Zmerni avtonomizem pravi, da obstajajo umetnine, ki jih je mogoče etično ovre- dnotiti, in hkrati opozarja, da etične kritike kljub temu ne bi smeli zamenjevati z estetsko. Zmerni avtonomisti zelo radi svoje gledišče ponazorijo s pomočjo več- krat omenjenega Triumph des Willens. Dokumentarni film Leni Riefenstahl pri- kazuje dogodke na nacističnem shodu v Nürnbergu leta 1934. Ker je avtorica za- vrnila statično obliko filmskih tednikov, je uporabila metodo gibljive fotografije in vizualno gradivo podprla z wagnerjansko glasbo, nemškimi ljudskimi pesmimi, vojaškimi koračnicami in pesmimi, ki slavijo nacistično stranko. Film velja za iz- delek z umetniško vrednostjo. Kljub temu zmerni avtonomisti trdijo, da si zasluži etično kritiko, vendar negativna etična ocena nima oziroma ne bi smela imeti no- benega vpliva na njegovo umetniško vrednotenje.18 Zmerni avtonomizem torej pravi, da umetnine sicer lahko imajo etične pomanj- kljivosti in jih je zaradi njih legitimno kritizirati, vendar pa moramo pri tem pazi- ti, da so etične pomanjkljivosti pojmovno drugačne od umetniških ali estetskih. Etična vrednost ali nevrednost umetnine nima oziroma ne bi smela imeti nikakr- šnega vpliva na svojo estetsko (ne)vrednost.19 Temu pojmovanju oporekata eticizem in zmerni moralizem, ki sta naslednja v vr- sti za obravnavo. Začnimo z eticizmom, ki pravi, da so etične napake v umetnini vselej estetske napake in jih je treba upoštevati pri celotni presoji umetniškega de- la. (ii) Eticizem Eticizem torej pravi, da je etična ocena drž, ki jih izkazujejo umetniška dela, legi- timen vidik estetskega vrednotenja del. Privrženec eticizma ne trdi, da so hvale- vredne etične lastnosti nujne za estetsko vrednost umetnine, niti ne misli, da to- vrstne lastnosti zadoščajo, da bi imelo delo, v celoti gledano, pozitivno estetsko vrednost. Eticist se lahko zahtevi po izpolnjevanju nujnih in zadostnih pogojev 18 Božidar Kante, Filozofija umetnosti, (Ljubljana: Jutro, 2001), 177. 19 Carroll, “Art and Ethical Criticism”, 374. Neja Kaiser 96 izogne, rekoč, da lahko umetnina uprimerja celo vrsto estetskih vrednot in da je etična zgolj ena od njih.20 Temeljna trditev eticizma je, da umetnine kažejo določeno vrsto etične drže. Umetnine poleg tega, da odrejajo oziroma predpisujejo zamišljanja določenih do- godkov, npr. roman Juliette Markiza de Sada zahteva, da si bralec oziroma bralka zamišlja dejanja spolnega mučenja, predpisujejo tudi določene odzive na te fikcij- ske dogodke, npr. Juliette bralke in bralce poziva k temu, da se mu/ji zdi spolno mučenje erotično in vzburljivo. De Sadov roman odobrava spolno mučenje in to se kaže v odzivih, ki naj bi jih bralke in bralci tega romana imeli do takega muče- nja. Pomembno je poudariti, da odzivi niso zgolj namišljeni. Juliette nas dejansko napeljuje k temu, da bi se nam fikcijski dogodki zdeli erotično privlačni. Roman tako ne predstavlja zgolj namišljenih dogodkov, pač pa tudi perspektivo, ki jo delno tvorijo dejanski občutki, čustva in želje, ki so za bralke in bralce predpisa- ne, da jih imajo do zgolj zamišljenih dogodkov.21 Čeprav umetnina lahko predpisuje odziv, pa iz tega ne sledi, da ji uspe narediti ta odziv upravičen. Obstajajo npr. grozljivke, ki niso grozljive. Vendar pa to ne po- meni le, da publike ni strah, saj se ljudje lahko odzovejo na način, ki ni pričako- van. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, ali je odziv zaslužen, ali je ustrezno ali neustrezno odzvati se na način, kot odreja delo. Če se posameznica boji žrtve ubijalca z usnjenim obrazom iz filma Teksaški pokol z motorko, ker je na las po- dobna njenemu posiljevalcu, njen strah ni primeren. Predpisani odzivi so tako podvrženi merilom vrednotenja.22 Nekatera od omenjenih meril so etična. Etičnemu vrednotenju niso povrženi zgolj odzivi, o katerih govorimo, pač pa tudi vsakodnevni odzivi ljudi. Po navadi npr. kritiziramo nekoga, ki se zabava ob bolečini drugega. Kritiziramo pa lahko tudi takrat, ko so odzivi usmerjeni na fikcijske dogodke, saj so tudi ti odzivi dejanski, ne le namišljeni. Če uživamo ob Jullietinem spolnem mučenju komaj desetletne Laurette, se to zrcali v našem etičnem značaju.23 20 Berys Gaut, “The Ethical Criticism of Art”, v Aesthetics and Ethics, ur. Jerrold Levinson (Cambridge: Cambridge University Press, 1998), 182–183. 21 Prav tam, 193–194. 22 Prav tam, 195. 23 Prav tam, 195. Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 97 Kot smo že rekli, to, da umetniško delo kaže kako držo, je stvar tega, da delo od- reja določen odziv na opisane dogodke. Če delo predpisuje odziv, ki ni zaslužen, ker je neetičen, imamo razlog, da se ne odzovemo, kot je predpisano. Če imamo tak razlog, to pomeni, da ima delo pomanjkljivost. Katere odzive predpisuje delo je namreč estetsko pomembna stvar. Dejstvo, da imamo razlog, da se ne odzove- mo na odrejen način, je estetska napaka dela. Opisani argument se imenuje argu- ment zasluženega odziva.24 V nadaljevanju si bomo ogledali manj strogo stališče, in sicer zmerni moralizem. (iii) Zmerni moralizem Zmerni moralizem ravno tako kot eticizem za izhodišče jemlje premislek o odzi- vih, ki jih predvideva umetnina. Ena izmed glavnih značilnosti umetniških del je zagotavljanje, da bo občinstvo dojelo, katere odzive predpisuje delo. Če delu to spodleti, se to razume kot estetska pomanjkljivost dela in jo je treba vzeti v zakup tako kot druge estetske vrednosti, ki so prisotne. Mnogo umetnin zahteva čustve- ne odzive, izmed katerih nekateri vsebujejo med drugim tudi moralne premisleke. Ob umetnini, pri kateri se občinstvo čustvenih odzivov, ki jih mora ta vzbuditi, da bi dosegla svoje namene, vzdrži ali pa jih po možnosti sploh nima, in to zaradi njene etične razsežnosti, je estetski neuspeh ali uspeh umetnine rezultat njenega etičnega značaja. Moralne lastnosti tako lahko neposredno prizadenejo njegovo 24 Carroll, “Art and Ethical Criticism”, 375. Znižanje estetske vrednosti umetnine Etična nevrednost umetnine Razlog, da se ne odzovemo, kot je predpisano. Ali je odziv zaslužen? Ne! Odrejen odziv Spolno mučenje male Laurette je spolno privlačno. Drža umetnine Spolno mučenje male Laurette je spolno privlačno. Umetnina Markiz de Sade: Juliette Neja Kaiser 98 umetniško vrednost.25 Izpostavimo zopet roman Markiza de Sada. Roman, kot smo povedali, od bralk in bralcev zahteva, da se jim zdi nemoralno početje glavne »junakinje« Juliette stimulativno, vzburljivo in zabavno. Nazornega spolnega na- silja, ki je v romanu zelo pogosto, ne moremo spregledati. Roman bomo zaradi njega kritizirali. Poleg tega ne bomo presenečeni, če bralke in bralci ne bodo zmožni stimuliranja. Na besede de Sada se ne bodo mogli čustveno odzvati na predpisan način, saj ne le, da ne izpolnjujejo moralno ustreznih meril za občudo- vanje, temveč jim izrecno oporekajo. To je po mnenju zmernih moralistov seveda umetniška oziroma estetska napaka.26 Domnevamo, da je razlika med eticizmom in zmernim moralizmom jasna že do te točke. Eticizem in zmerni moralizem bomo podrobneje spoznali še s pomočjo umetniških del Toneta Kralja iz prvega in tretjega možnega sveta. V Zmerni moralizem vs. eticizem Čustveni ali moralni odziv ljubitelja umetnosti je pri zmernem moralizmu očitno bistven za etično vrednotenje. Če ljubitelj umetnosti vidi etično razsežnost umet- nine in se nanjo odzove, kot mu umetnina predpisuje, lahko govorimo o etični vrednosti umetnine. Če ljubitelj umetnosti vidi etično razsežnost umetnine in se ne odzove, kot mu umetnina predpisuje, lahko govorimo o njeni etični nevredno- sti. 25 Prav tam, 377. 26 Prav tam, 377. Znižanje estetske vrednosti umetnine Etična nevrednost umetnine Ni ujemanja med odrejenim in dejanskim odzivom. Dejanski odziv Spolno mučenje male Laurette NI spolno privlačno. Odrejen odziv Spolno mučenje male Laurette je spolno privlačno. Umetnina Markiz de Sade: Juliette Tone Kralj v treh možnih svetovih: zagovor eticizma AnαliZA 03 2018 99 Večina gledalcev, predvsem slovenskih, bi ob pogledu na skico št. 1 imelo prav takšne odzive, kot jih skica št. 1 narekuje, saj ti ne le, da izpolnjujejo njihova mo- ralno ustrezna merila za občudovanje, pač pa jih tudi presegajo. Po zmernem mo- ralizmu bi lahko rekli, da etična vrednost, ki jo skica št. 1 na podlagi ustreznega čustvenega odziva ljudi ima, šteje za estetsko, kar se zdi sprejemljivo. Večina gledalcev, zlasti slovenskih, ob pogledu na skico št. 3 ne bi imelo niti pri- bližno takšnih odzivov, kot jih skica št. 3 zahteva, saj ti ne izpolnjujejo njihovih moralno ustreznih meril za občudovanje oziroma tem merilom izrecno oporekajo. Po zmernem moralizmu bi lahko rekli, da etična nevrednost, ki jo skica št. 3 na podlagi neustreznega čustvenega odziva ljudi ima, šteje za estetsko, kar se zdi sprejemljivo. Kaj pa bi se zgodilo, če bi si skico št. 3 ogledala skupina fašistov? Verjetno bi se odzvali prav tako, kot skica št. 3 predpisuje, saj bi ti izpolnjevali njihova moralno ustrezna merila za občudovanje. Na podlagi ujemanja predvidenega in dejanskega odziva bi moral zmerni moralist umetnini pripisati etično in ravno tako tudi estet- sko vrednost, tega pa nikakor ne moremo sprejeti. Kaj pa eticizem? Eticist bi rekel, da ima skica št. 1 določeno držo in tako odreja kak odziv, npr. fašisti so (res) negativci. Ker je ta odrejeni odziv skice št. 1 ute- meljen, ker je v skladu s splošnimi etičnimi načeli, imamo razlog, da se odzove- mo, kot je predpisano. Če je prisoten tak razlog, ima delo etično vrednost, kar je estetsko pomembna stvar. Tudi za skico št. 3 bo eticist rekel, da ima določeno držo in tako odreja kak odziv, npr. vrednote fašizma so tiste prave. Ker je ta odrejeni odziv nezaslužen oziroma neutemeljen, ker ni v skladu s splošnimi moralnimi vrednotami, to predstavlja razlog, da se ne odzovemo, kot bi se naj. Če imamo tak razlog, to pomeni, da je v delu prisotna etična pomanjkljivost. Etična pomanjkljivost pa v skladu z etici- zmom vpliva na estetsko vrednost umetnine. Sedaj so na vrsti še fašistični gledalci. Pri eticizmu ni pomembno, kako se ti odzi- vajo na skico št. 3, saj je namesto njihovih odzivov pomembna (ne)zaslužnost od- rejenega odziva skice št. 3. Odrejeni odziv skice št. 3 je v vsakem primeru neza- služen, ker ni kompatibilen s splošnimi etičnimi načeli. To pomeni, da imamo razlog, da se ne odzovemo, kot je predpisano. Če je prisoten tak razlog, pa to, kot smo že povedali, pomeni, da ima delo etično pomanjkljivost, ki seveda vpliva na estetsko vrednotenje umetnine. Eticizem bi lahko postavili še pred mnoge druge preizkuse, vendar moramo pri- znati, da je tega prestal. Eticizem se tako za razliko od zmernega moralizma še vedno zdi smiseln in pravilen. Neja Kaiser 100 VI Zaključek V prispevku smo si prizadevali i) pokazati, da čeprav nekatere umetnine nimajo nič skupnega z etiko in zato niso ustrezen predmet etične kritike, to še ne pomeni, da etična kritika ni primerna za nobeno umetnino; ii) s pomočjo miselnega ekspe- rimenta Tone Kralj v treh možnih svetovih podkrepiti tezo, da etična vrednost umetnin obstaja; iii) predstaviti tri različna stališča, in sicer zmerni avtonomizem, eticizem in zmerni moralizem ter iv) s pomočjo umetniških del Toneta Kralja iz prvega in tretjega možnega sveta podrobneje spoznati eticizem in zmerni morali- zem. Ugotovili smo, da je eticizem, ki pravi, da so etične napake v umetnini vse- lej estetske napake in jih je kot take treba upoštevati pri celotni presoji umetni- škega dela, smiseln in pravilen. Tone Kralj in Three Possible Worlds: Defence of the Ethical Value of Art and its Importance in Criticism At the end of the 19th century, the main task of any critic was to ethically evaluate a given work of art, while in the early 20th century prevailed a viewpoint that ethics and aesthetics are autonomous areas with their own value. The quest for the autonomy of art finds support in the fact that many works of art have nothing to do with ethics. Even if some works of art have nothing to do with ethics and are therefore not the appropriate subject for ethical criticism, it does not mean that ethical criticism is unsuitable for all artworks. An existing ethical value of art is corroborated through a thought experiment “Tone Kralj in Three Possible Worlds”. Three different approaches, moderate autonomism, ethicism, and moderate moralism, are represented. Trial, which consists Kralj’s artworks from the first and third possible world, shows that ethicism is better than moderate moralism. Key words: Tone Kralj, ethical value of art, aestheticism, moderate moralism, ethicism Literatura Carroll, N. (2000). “Art and Ethical Criticism: An Overview of Recent Directions of Research”. Ethics, 110, št. 2: 350–387. Gaut, B. (1998). “The Ethical Criticism of Art”. V Levinson, J. (ur.), Aesthetics and Ethics, Cambridge: Cambridge University Press, str. 182–203. Kante, B. (2001). Filozofija umetnosti. Ljubljana: Jutro. Pelikan, E. (2016).Tone Kralj in prostor meje. Ljubljana: Cankarjeva založba. Plato (2000). The Republic. Cambridge: Cambridge University Press. Wilde, O. (1913). The Picture of Dorian Gray. London: Simpkin, Marshall, Hamilton, Kent and Co. Ltd.