V Ljubljani, dne 15. decembra 1935 Cena posamezni številki Din 3*— Leto XVII. -NAŠ GLAS" izide vsakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40'—, za pol leta Din 20’—, za četrt leta Din 10'—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. = Uredništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467. List za državne nameščence in upokojence Uradniški Zagrebški »Trgovački Vjesnik« je v svoji 45. številki objavil sledeči članek, katerega objavljamo v prevodu: »Ob izdanju uredbe o znižanju o-sebnih prejemkov državnih in samoupravnih uslužbencev, je bil naš list prvi in edini, ki je takoj zavzel stališče, da je sicer res v interesu državnega gospodarstva potrebno, da se izvede potrebno varčevanje, toda da se to varčevanje ne more in ne sme izvajati na račun itak slabo plačanih državnih uslužbencev. Mnogo prej, preden je bila izdana uredba, že v prvi polovici leta, smo poudarili, da je vprašanje korupcije uradniški problem, in da bo sama po sebi prestala, ko bo naš uradniški stalež na višini. Toda naša uprava ne bo postala prej zares dobra, dokler ne bodo državni uslužbenci dobro plačani, tako da jih gmotne skrbi ne bodo mogle zavajati v skušnjavo. Vprašanje odprave korupcije je v dobrih plačah državnih uradnikov, zlasti onih, ki imajo opravka s stvarmi, ki spadajo v in teresno sfero korupcije. Ob ti priliki smo navedli znano »našičko afero« in sarajevski agrarni proces, in odkrito rekli, da prenizka plača more, a končno tudi mora posamezne državne nameščence privesti do korupcije. Zmerom smo- stali na stališču, na katerem stojimo še danes, da prenizka plača uradnikov, zlasti tistih na odgovornih položajih, ni pametno varčevanje, temveč razsipanje, ker odpira vrata raznim zlorabam. Ce velja za gospodarsko življenje, da je uslužbence na odgovornih položajih treba dobro plačati, potem mora to pravilo veljati tudi za državo, ker se je doslej vselej pokazalo, da pravila gospodarskega življenja veljajo tudi za državno gospodarstvo. Napisali smo točno besedo za besedo to-le: »Na vsak način je jasno, da ne sme živeti v gospodarskih skrbeh noben državni uradnik, a majmanj sodnik, ki mora soditi recimo v pravdi, kjer gre za milijonske zneske. Tudi sodnik je Ob božičnem drevescu Srebrno siv je silil mrak v sobo, kjer so koti: že tonili v baršunasto temino. Naglo je žarek avtomobila, ki je drvel po cesti, ošinil stene, oplazil skromno vsebino omare za srebrnino in razsvetlil vse bleščeče nakitje, ki je krasilo božično drevo. Tako udobno teplo je bilo in tisti, že tako redki dih skladnosti in zadovoljstva je bil razlit po vsem prostoru, kakršnega ume dati'svoji okolici samo uravnovešeni duh ženske, čeprav predmeti naokoli niso bili vsi lepi, le malo je bilo med njimi dragocenih, nič pa modernih. V globokem naslanjaču je sedela in uživala tišino. Praznični hrup sinoči na božični večer, toliko teh ljudi, razgovori, ki so se vlekli dolge ure, vse to je utrudilo staro gospo, čutila je pač že leta. In tako so ji postavili radio na mizico in odšli v kino — sama je pa ostala s svojimi spomini in mislimi, kr so vse plule nazaj v daljno* preteklost. Bogato življenje žene, polno truda, skrbi, otroškega smeha in materinega joka, življenje žene, ki je utihnilo in se utrujeno na zadnjem končku pota oziralo po tem. kar je bilo nekoč. Koliko božičnih drevesc ji je neki že gorelo? Cel gozdič jelk! A že od nekdaj ji je ravno ta praznik bil ljubši od vseh drugih. In vsa v mislih je vstala, vzela vžigalice in tu in tam prižgala napol izgorelo svečico. Kako čudovito lepo in slavnostno je bilo to bleščeče, s srebrom pretkano drevesce, kakšna pesniška misel je nekoč vodila nepoznamca, ki ga je prvi prižgal. Da, res... in lepo je bilo tudi to, ko tako sama in čisto tiho, še enkrat v sponah sanj slavi božič. Kdo ve vendar, če ni za- problem samo človek in tudi on more pasti v izkušnjavo, zlasti če je preveč zapeljiva. Prav fako- se ni treba čuditi, da ostane država prikrajšana pri raznih nabavkah in licitacijah, o katerih odločajo slabo plačani uradniki. Nobene kazenske sankcije ne bodo nikdar imele tistega učinka, kakršnega bo imela dobra uradnikova plača. Že zaradi svoje službe in zaradi svoje družine in njene prihodnosti se ne bo hotel uradnik predati korupciji za nekoliko neznatnih tisočev ali deset tisočev dinarjev, ali za kakršnekoli zneske ter s tem sebi in svoji družini uničiti za vse življenje obstoj.« V interesu državne skupnosti je treba državnim uradnikom z dobrimi plačami zavarovati mirno, dostojno in neskrbno življenje, šele tedaj je pa od njih mogoče zahtevati vestno, marljivo in mnogo ekspeditivnejše delo, kot je v resnici bilo doslej spričo dosedanjih zanikernih plač, od katerih se jim pa še jemlje. Zdaj nam je nenavadno milo, da so tudi najpristojnejša državna oblast-va istega mišljenja z nami in da so nedavno izvedla neke spremembe v navedeni uredbi, v prvi vrsti v korist slabše plačanih nižjih državnih uradnikov. Upamo pa, da se ne more in ne sme ostati na pol pota, temveč da se bo začeto delo nadaljevalo. V zadnji številki lista smo iz uglednega beograjskega »Privrednega Pregleda« prenesli v celoti članek »Znižanje uradniških plač«, in oziraje se nanj, moramo dodati še nekaj ugotovitev: Cene ogromnega števila najvažnejših življenjskih potrebščin na naših trgih stalno rastejo in so se vse življenjske potrebščine v zadnjih šestih mesecih podražile za 30% in še več. Mnogo je raznih ustanov, uradov in sličnega, ki bi se mogli vsi ali popolnoma odpraviti, ali bi se moglo pa njihovo »delo« skrčiti na najskrom-nejši obseg, ne da bi od tega trpeli škodo ne državni ne splošni ljudski interesi. Vse to bi moglo in moralo privesti do tega, da se kar najprej dokončno v vseh pogledih reši in uredi uradniško vprašanje v tem smislu, da se kvalificirani državni uslužbenci dostojno plačujejo, da pa morajo hkrati tudi vestno, nepristransko in popolnoma izpolnjevati svoje dolžnosti nasproti ljudstvu in državi. Ta naš poziv pošiljamo tako na naslov kraljevske vlade, kakor še bolj na naslov narodne skupščine, da v novem zasedanju zahteva odpravo uredbe o znižanju uradniških prejemkov in da se uradnikom odvzeto vnovič vrne. S tem bodo gg. narodni poslanci najbolje izvršili svojo dolžnost nasproti narodu in državi, zlasti pa nasproti tistim, ki predstavljajo to državo, ki v njenem imenu delajo in nastopajo, to so pa naši uradniki.« — Prednji članek, ki smo* ga povzeli po odlično urejevanem zagrebškem glasilu Združenja železniških uradnikov, že večkrat omenjenem »Glasniku željezničkih činovnika«, priporočamo v resen premislek vsem našim odločujočim činiteljem in politikom. K pravilnemu stališču hrvatskih gospodarskih krogov, ki gledajo na naša uradniška vprašanja objektivno in brez predsodkov, nimamo kaj dodati. upokojitve, kot kazen, bi po našem mišljenju sploh ne smele obstojati; am|pak ako se že stoji na principu, da smejo obstojati tudi predčasne upokojitve kot sredstvo za kazen, — tedaj bi smelo biti to le v minimalnem številu. Upokojitve po diskrecionarnem pravu niso pravni dokaz, da je nekdo tudi kriv. Upokojitve so se vršile iz razlogov, ki se ne morejo opravičiti z državno potrebo. V večini primerov — na zahtevo nestrpnih narodnih poslancev. Se neka: dosedanja praksa, ki je s svojimi posledicami zelo pritiskala naše finance, so premeščanja po potrebi službe. V stvari so bila ta premeščanja izvršena brez vsake službene potrebe. Tisoče uradniških rodbin je trpelo brez razloga, a milijoni narodnega denarja so bili potrošeni za selitvene stroške, ki so bili povsem nepotrebni. Karakterizirajoč take pojave je gospod dr. Lujo Bakotič v časopisu »Javnost« od 12. t. m. rekel: »Poslanci so tu, da v imenu naroda branijo in ščitijo interese naroda v parlamentu, a ne da na razne načine dosegajo ono, kar po večini ne predstavlja splošnega interesa, ono, česar se nima poguma iznesti v javnosti in kar največkrat ni niti lepo niti dobro. Zdravo organiza- Beograjska »Narodna Prosveta« od 20. oktobra prinaša naslednji uvodnik, ki ga zaradi aktualnosti priobčujemo po »Učit. tovarišu« v celoti: Obstoja vprašanje, ki ga bo težko staviti z dnevnega reda. To tudi ne bi bilo v skladu z državnimi in nacionalnimi interesi. To je vprašanje uradniške stalnosti — specialno — 'učiteljske stalnosti. Čitali smo uredbo o znižanju uradniških prejemkov. V tem trenotku nas interesira njena motivacija. Iz nje je razvidno, da se je minister financ odločil do tega koraka, poleg ostalega, tudi zaradi tega, ker se po plačilnih seznamih vodi preveliko število uradnikov — aktivnih in upokojenih. Posebno pade v oči veliko število upokojencev in to takih, ki nimajo polnega števila službenih let. Upokojeni so bili oni, ki se jim je na ta način hotelo iti na roko, — to je pokojnina naj bi bila neka stalna sinekura, nek žep, — a istočasno bi upokojenec dobil kak lukrativni položaj na kaki privatni ali poldržavni ustanovi. Ampak večina teh začasnih upokojitev je bila izvršena kazenskim potom. Slučaj je resen, ter po izjavi ministra financ paralizira naše finance. Nastaja vprašanje: odkod toliko in takih upokojitev? Ali so bile potrebne, in ako so — komu so bile potrebne? — Predčasne O uradniški stalnosti njo zadnji? Odblesk luči je ožaril preproste bele lase in nežne roke, ki so vendar morale opraviti toliko, časih srcu tako težkega dela. Čisto tiho so prasketale lučke. Kdaj ji je prav za prav prvič zagorelo božično drevo, katerega še pomni? Bilo je to v njenem četrtem ali petem letu — a takrat je svet imel pač malce drugačno podobo kot danes. Čisto razločno je še videla lepo, sloko postavo dragega očeta, njegova veselo smejoča se usta, pa malce debelušno mater z otroško majhnimi, materinsko mehkimi rokami, brate in sestre, s katerimi je nepotrpežljivo čebljaje pričakovala Božička. In tedajci so se kar naenkrat, neslišno, kakor sama odprla vrata, da je zažarela svetloba z lučkami posejanega drevesa. »Mamica, mamica,« se je veselil otrok »videla sem belo Božičkovo* roko!« Kaj vera ne dela čudežev? Pa je bila le poštena kmečka pest vrlega sluge, oblečena v bele volnene rokavice, ki je pomagala materi, da se ji je posrečila prevara. Tisti večer, ko otrok v srcu ni več mogel verjeti v Božička, pa se je bal, da ne prejme darov, se je pokazalo. In mati je vendar to gotovo že davno opazila. Toliko bleska je kar naenkrat izginilo in stvari* so postale čisto vsakdanje. Mar kesneje v življenju ni bilo mnogokrat prav tako? In vselej je ostalo globoko hrepenenje po izgubljenem občutku sreče, dokler se ni človek postaral, da gleda kakor zviška na vse, in pozna obraz življenja v sreči in veselju, ljubezni: ta trpljenju, v upanju in strahu, — dokler ne pogleda v obraz silnemu, neizprosnemu veličanstvu, ki stoji na koncu vsake poti. To človeka stara, to seznanjanje s smrtjo, to počasno, stalno približavanje, te vsakdanje malenkosti, ki jih je treba plačevati kot odkupnino, ta bolečina tod, trganje tam, tesnoba v prsih, trudno srce. Kaj ni bila mladost prečudežna z vsem neutrudnim upanjem na srečo, ki je pa nikoli bilo ni? Glej — spet je ugasnila svečica! Toda zato se je zdelo, da druge gore tem svetleje, prav tako kot takrat, ko ji je na božični večer on nataknil okrogli, gladki, z dragim kamnom okrašeni prstan. Kako prisrčna je bila ta svečanost, ki je ni bilo moč pozabit:. Kaj se mar dandanes ljudje premnogokrat ne oropajo vrednot, ki so trajne? Vse gre tako naglo, po navadi tako nepremišljeno in pogostoma traja vse le tako kratek čas. Pa* potem prvi božični prazniki v lastnem domu, visoko v tretjem nadstropju stanovanjske hiše, ki so b;'H v znamenju novega zemljana, ki je bil že na poti. Tedaj je dobila ta naslanjač, v katerem sedi zdaj kot stara ženica, veselo pozdravljeno dopolnilo k skromni opravi mlade dvojice, ki je pogrešala še toliko udobnosti; Seveda ... takrat je pohištvo bilo delano na rodove, človek ga je vzljubil v vseh teh letih, saj je imelo svojo »dušo«. Prav pod božičnim drevesom se je tesno naslonila v njegove blazine, trudna od priprav za praznike, za katere je sama spekla potice po starih receptih, čeprav je imela kuharico. Tiho so ji polzele roke po ljubkih stvarcah, katere ji je podarila mati z vozičkom, in si natikala na roko z modrimi trakci okrašene čepice, ki jih bo v kratkem že nosil fantek. Saj biti mora fantek — to se razume. Res je prav kmalu prišel, še skoro malce prenagljeno*. In ta lastnost mu je ostala vse življenje. Kakšen sijajen dečko je bil, prepoln življenjske radosti in sile! Vojska ga je vzela. Odhitel je na bojišče in zdaj leži tam daleč v mrzli tuji zemlji, in kraja, kjer počiva ne krasi goreče božično drevesce in nobena ljubeča roka ne more skrbeti za njegov grob. Mar ni bil njen najljubši? Ali se ji morda to le zdi, ker je mrtev in zato z materinim srcem še ožje, še bolj neločljivo zvezan. Glej —* spet je ugasnila svečica! Skoro vsako leto je zrlo potem spet dvoje novih oči v lučke na božičnem drevesu. Ah, to je bilo veselja, smeha, vrišča! Kar pod drevo so legli fantiči in se zabavali s preprosto železnico, ki jo je bilo treba vselej pognati, da je stekla. Dekleta So neutrudno oblačile in slačile punčke, in vsakokrat je bila velika umetnost, da je spravila otroke od drevesa v postelje. Kako daleč so zdaj vsi stran od matere! Eden sinov je v službi onkraj morja, dekleta so odšla z možmi v tuje dežele, vsak je odnesel košček materinega srca in njene neutrudne skrbi za njihovo usodo. Ah, človek s tako težavo vzgaja otroke — za druge. Sam pa ostane zapuščen, kot ona tisti dan, ko je izgubila moža, tovariša na življenjski poti, zaupnika svojega srca, ki je živel z njo, ki je mislil z njenimi mislimi. In odtle je nj nihče več prav za prav povpraševal, kaj upa, česa se boji, kaj si želi — saj je bila odslej le samo še za druge. Svečica za svečico je ugasnila in temno se je razlil večer po sobi. Zamišljeno je stara ženica zrla predse. Tedaj je zaslišala lahne korake v veži in srečen smehljaj ji je ožaril obraz, zakaj vedela je, zdaj pride nekaj prekrasnega. Bila je Mimica; njen ljubček, njeno sončece! »Babica?« je zaslišala od vrat kakor rahel dih. »Deklič, le prižgi luč!« Kakor droban fantek se je zdela deklica v smučarski obleki, ko je z bleščečimi sinjimi očmi vzkliknila: »Ah, babica, sonce na vrhovih in sence v zasneženem gorskem gozdu, tako neizrekljivo krasno je bilo.« Dvoje mladih rok je objelo staro ženico, sveže rdeče ustnice so poiskale vele, trudne. In kakor naenkrat so bile daleč stran vse malodušne misli, skrbi, smrt, zakaj krepka, življenja kipeča mladost je zmagovito pozdravila starost. F. P. cijo našega administrativnega aparata je treba torej čuvati in jo postaviti kot jez proti eventualnim samovoljnim ukrepom ministrov samih, kakor tudi v obrambo samih ministrov pred nadlegovanjem neskropuložnih in sebičnih narodnih poslancev.« Ne posegamo po teh pojavih globlje v moralne in socialne perseku-cije, pač ipa ugotavljamo, da je uradniška stalnost edino zdravilo proti takemu zlu. A ker imajo narodni uči- telji posebno dolžnost tudi kot vzgojitelji mladine in inštruktorji širših plasti našega naroda, ; je njim še potrebne j ša stalnost, nego komurkoli drugemu. Sarajevska skupščina je tudi sprejela izjavo glavnega odbora, ki je bila na njej prečitana in ki se glasi: >• Od bodoče demokracije pričakujemo zaščito in upoštevanje državljanskih pravic in svobode učiteljstva. VI. S.: Ob uredbi o znižanju prejemkov Od prijatelja našega lista smo prejeli sledeči dopis: »Kako gledajo na znižanje naših prejemkov člani nekaterih strokovnih organizacij oz. te organizacije same, nam more pokazati članek, ki je pod prednjim naslovom izšel v 10. številki »Računskega Glasnika« v Beogradu izhajajočega mesečnega organa Združenja drž. uradnikov računske stroke kraljevine Jugoslavije. Iz tega članka, ki ga je napisal M. Djokič, objavljamo samo nekaj odlomkov, ki pa že popolnoma osvetljujejo nenavadno piščevo stališče, katero mora biti vsekakor tudi stališče organizacije, ki list izdaja. V članku beremo med drugim: »Vsa tri linearna znižanja so narekovali fiskalni razlogi, a to delno znižanje (iz maja 1934) je bilo pojasnjeno s socialnimi motivi, t. j., da se s prihrankom od znižanja zaposli večje število oseb, ki so čakale na postavitev. Pri reševanju tega vprašanja ne moremoi obiti dejstva, da so v ti dobi cene produktov in stanovanj zaznamovale znaten padec. Izjemoma se zdaj opažajo skoki nekih poljedelskih proizvodov, toda to ni posledica kon-junkturnega oživljanja, temveč direktna posledica letošnje suše. — V gospodarski stiski dela veliko število pridobitnih podjetih vseh vrst po pokritju režijskih stroškov z nizkim zaslužkom in eksistira tako za silo, da bi povečanje fiskalnih davščin spravilo v nevarnost vprašanje njihove rentabilnosti in obstoja. Z znižanjem števila pridobitnih edinic se zmanjšuje tudi število virov drž. dohodkov. Ta sumarni pregled v najkrajših potezah smo navedli, da bi pokazali nujnost za znižanje osebnih proračunskih izdatkov, nujnost, katero je bilo treba izvesti na vsak način in ki je našla izraza v uredbi o znižanju od 17. septembra t. 1. — Ko so se pod silo takih okoliščin znašli pred alternativo: ali da se jim znižajo prejemki ali da jih neredno prejemajo z zamudami po več mesecev, in da morebiti prejmejo le neki del istih, pa da morajo čakati na boljše čase, ko bi jim država mogla izplačati dolg, kar vse predstavlja negotovost svoje vrste, verujemo, da bi drž. uslužbenci in upokojenci sprejeli prvo alternativo, tudi če bi se jim dalo, da izmed tega izbirajo. Izvedba tega znižanja pa predstavlja posebno vprašanje, v katerem se prav tako križajo fiskalni in socialni momenti. — Smatramo, da nam je dovoljeno o načinu znižanja povedati svoje mnenje. Ne da bi zanemarjali fiskalni moment smatramo, da bi se mogla najti možnost, da se da mesto tudi socialnemu momentu, tako da bi bil učinek skupnega znižanja pri poedincih sorazmeren. Družina naj ne bo posebno zavarovana, pa tudi ne posebno prizadeta. Ko se je že rodbinska doklada za ženo črtala ( s čemer se strinjamo tudi mi, toda ne iz razloga, ker je nepotrebna, temveč s stališča finančne administracije, o čemer bo spodaj govora), tedaj je neko nadomestilo bilo mogoče nuditi z manjšim znižanjem osebne doklade poročenih, a z večjim pri samcih. — Na koncu naj opozorimo na spremembo postranskega značaja, ki je pa vseeno značilna. Gre za označevanje osebne in rodbinske doklade, ki sta do teh naj novejših sprememb nosili naziv: osebna draginj ska doklada in rodbinska draginjska doklada. Zdaj je beseda »draginjska« izbrisana. Draginjska doklada je bila to, kar kaže ime, v povojnem inflacijskem času, ko so se izplačevale plače po predvojnih zakonih, ko pa denarna enota po svoji kupni moči niti od daleč ni značila tistega, kar je bila pred vojno. To ime je ostalo tudi, ko so bili novi prejemki urejeni z ozirom na tedaj obstoječe denarne in gospodarske razmere, toda stvarno je 'Osebna doklada postala le neka oblika rednih prejemkov s spremenjenim namenom. Po zakonski stabilizaciji dinarja, zlasti pa v dobi pridobitne depresije s padanjem cen, je ta karakteristika »draginjska« doklada postala odveč, ker je prenehala biti karakterna označba te oblike prejemkov.« O tem res precej čudnem stališču, katero zavzema prednji članek nam menda ni treba pristaviti nobenega komentarja.« Vabimo Vrs k nakupu v najcenejši oblačilnici PRESKER Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 14 „DOM gradbena zadrugi železniških uradnikov v Ljubljani Morebiti si je železniški uradnik lahko dovolil kdaj poprej nekaj dni prepotrebnega oddiha ob našem morju in v naših planinah, daleč proč od železniškega vrvenja, daleč proč od pisarniškega vzdušja. Danes mu kot poedincu to ni mogoče. Zaradi tega je bila ustanovljena zadruga z nalogo, da preskrbi članom in njih družinam stanovanje, zavetišče in oskrbo ter v to svrho v primernih krajih Jugoslavije — zlasti tudi ob morju in v planinah — nakupuje zemljišča, gradi, nakupuje ali jemlje v najem primerne prostore oz. zgradbe (Dem na Jadranu, Planinski dom, Uradniški dom. Zavetišče in dr.). Zadruga hoče omogočiti vsakemu članu vsako leto vsaj 14 dnevno, težkim gmotnim razmeram primerno ceneno letovanje. Zadruga sprejema tudi vloge po 500 Din oz. 1000 Din, ki se lahko plačajo v do- govorjenih obrokih. Ako se zadružno letovišče tekom 5 let zgradi, preide vloga v last zadruge, vlagatelj pa dobi pravico do stanovanja za eno osebo v sobi z dvema po-setljama vsako leto za 14 dni' skozi dobo zaporednih 10 let oz. do družinskega stanovanja soba z dvema posteljama in oto-mano — za enak čas. Ako bi se letovišče v tem času ne zgradilo, se vloga z obrestmi vred vrne vlagatelju. S temi vlogami pridobljene pravice se lahko odstopijo drugim začasno ali stalno in preidejo po umrlem vlagatelju na njegovega pravnega naslednika. Poslovalnica zadruge je v Ljubljani. Kolodvorska ulica 43, kjer more dobiti vsakdo — tudi neželezničar — ob torkih in petkih od 16. do 19. ure vse potrebne informacije. Načelstvo. Vozne ugodnosti upokojencev Z odlokom z dne 26. septembra 1935., št. M. s. 18.833, je minister za promet nekoliko izpremenil določila pravilnika o brezplačni in znižani vožnji glede državnih upokojencev in njih rodbinskih članov. Po novih določilih uživajo (kakor že doslej) upokojeni drž. uslužbenci in upokojeni duhovniki na železnicah in ladjah v državni eksploataciji popust 50% normalnih voznih cen trikrat na leto. Za drž. upokojence glede teh voznih ugodnosti se smatrajo osebe, ki so bile postavljene po uradn. zakonu ali po zakonu o ustroju vojske in mornarice. Za duhovnike se pa smatrajo osebe, ki so bile postavljene po odredbah dotičnega veroizpovedanja za opravljanje javnih duhovniških dolžnosti. Prav tako uživajo rodbinski člani zgoraj naštetih upokojencev enak popust trikrat .na leto. Za rodbinske člane veljajo: 1. Zakonita žena. 2. Zakonski otroci do dovršenega 18. leta starosti. 3. Vdove in otroci umrlih uslužbencev, dokler prejemajo pokojnino. Vs: ti upokojenci in njih rodbinski člani imajo pravico do voznih ugodnosti, če jim pripadajo osebne in rodbinske doklade ali pa ne, medtem ko so prej osebni upokojenci in njih zakonski otroci uživali vozne olajšave le, dokler so prejemali draginj-ske doklade. Draginja Znižanje najemnin v Ptuju. Upravni odsek ptujskega mestnega sveta je sklenil na seji dne 27. novembra, da bo občina z ozirom na težek gmotni položaj najemnikov, ki je nastal po znižanju plač in pokojnin javnih uslužbencev, znižala večini najemnikov najemnine. Znižanje bo znašalo od 10 do 20%. Prav bi bilo1 da bi to lepo gesto ptujskega mesta posnemale tudi druge naše občine. Cene se dvigajo. Že zadnjič smci poročali, da se indeks cen v trgovini na debelo stalno dviga od poletja sem. To dviganje se nadaljuje. Najbolj so zrasle cene rastlinskim in industrijskim proizvodom. Indeks cen rastlinskih proizvodov, ki je znašal letos julija 60.3 je v oktobru zrasel na 81.6 (lani le 58.8). Industrijski proizvodi so od julija, ko je znašal indeks na debelo 65.7, zrasli na 68.8. Skupni indeks je pa zrasel od julija do oktobra za 6.7 točk, to je za več kot 10%, in sicer od 63.3 na 70.0. Gibanje indeksa cen v trgovini na debelo ima seveda vpliv tudi na indeks cen v nadrobni trgovini. Tudi tam se zadnji čas opaža stalna tendenca naraščanja cen vseh predmetov. zlasti vseh življenjskih potrebščin Maribor v 1. draginjski razred Zbor JRZ v Mariboru. »Slovenec« od 30. novembra je poročal pod tem naslovom o sijajno uspelem prvem shodu JRZ v Mariboru. Drugi govornik, ravnatelj Franc Hrastelj se je podrobno bavil s krajevnimi vprašanji. Naravnost pozornost pa je vzbudil — kakor doslovno poroča »Slovenec« — del njegovega govora, »v katerem se je zavzemal za uvrstitev Maribora v I. draginjski razred. Ta predlog je bil sprejet tudi v resolucijo, ki se je poslala z zborovanja na pristojna mesta. Govornik je navajal za svojo zahtevo tehtne dokaze. Draginja je v Mariboru večja kakor v drugih mestih, ki so že v I. drag. razredu. Položaj Maribora kot obmejnega mesta je v mnogih ozirih kočljivejši, kakor mest v središču države. Že visoke plače, ki jih ima avstrijsko uradništvo onkraj bližnje meje, so izivalen moment. Tujski promet, ki se čim dalje bolj razvija, podražaje življenje. Predvsem pa so tukaj v ospredju narodni interesi. Narodna kultura more v Mariboru živeti in se razvijali le, če more uradništvo s svojimi prejemki podpirati vse kulturne ustanove in se udeleževati prireditev. — Narodni in socialni davek je v Mariboru neprimerno večji, kakor v drugih mestih in pade po večini na ramena uradništva, ker Maribor še nima FRED. BOUTET: Blagoslov civilizacije Zgodilo se je, da se je gospod profesor Pluvinage, slavni družboslovec, higi-jenik, statistik, član vseh akademij in velik govornik pred Gospodom, peljal z ladjo, ki se je potopila. To se je zgodilo na Južnem morju, med 12° južne širine in 147'’ zapadne dolžine. Pluvinagejeva zmožnost, s katero je dobrovoljne sodobnike hudo preizkušal z najdolgočasnejšimi predavanji vsega sveta, da bi »dvignil njihovo nravno višino«, je bila nedosežna. Nedosežen je bil njegov dar, s katerim je sestavljal statistike, ki so kolikor mogoče nasprotovale same sebi in bile popolnoma odveč, s katerimi se je pa dalo dokazati vse, kar je le človek hotel. To pojasnjuje tudi njegovo svetsko slavo. Profesor Pluvinage je bil mož pri štiridesetih, pokrit z odlikovanji sleherne vrste, ko ga je njegova odrešiteljska vnema gnala na potovanje okoli sveta, da bi učil in se učil. Govoril je v različnih jezikih, katere je obvladal spričo svoje skrbne vzgoje, in povsod gradil svoje teorije: v Aziji, Afriki in Ameriki. Vsi trije deli sveta so ga častili prav tako kot Evropa. Tedaj ga je. pa Avstralija pustila na cedilu. Ladjo, s katero se je peljal, je zajel strahovit vihar, jo vrgel daleč od določene smeri vstran in jo končno treščil ob zahrbtno koralno pečino. Tako se je zgodilo, da se je gospod Pluvinage — oblečen sa- mo v progast pvjama rožnate barve in s pletenimi copatami na nogah — nekega lepega dne krčevito oprijemal skrajnega konca odlomljenega jambora, katerega je vihar prav nemilo premetaval. Rešil si je samo fotografski aparat s ploščami in k sreči svoje statistike, ki so polnile tri debele zvezke, razen tega pa še škatlico zdravilnih bonbonov. Drugega konca jambora se je polastil neki Kitajec. Vsi drugi so utonili. Ko je mogel spregovoriti, je gospod Pluvinage vprašal Kitajca: »Ali veste morebiti, če je tod kje v bližini zemlja?« »O, kajpada, samo šestdeset metrov od tod,« je dejal Kitajec. »V kateri smeri?« je vprašal gospod Pluvinage neznansko vesel. »Pod nama!« je odgovoril Kitajec. »Malo prej sem to sam ugotovil z grezilom.« Gospod profesor Pluvinage za take vrste dovtipnosti ni imel pravega smisla. Dva neskončna dneva je prebil v tem položaju, ves v strahu zaradi morskih psov in orjaških hobotnic, skoro mrtev od žeje, za hrano so mu pa služili samo zoperni bonboni. Kitajec je končno izjavil, da ima že vsega dovolj in se je lepo spustil v globino. Zato se je pa profesor Pluvinage tem krepkeje držal jambora in življenja. * /" . .. V--: Že drugo jutro se je pokazalo, da Kitajec ni prav storil, zakaj plima je vrgla jambor in Pluvinagea rahlo na obalo, po- krito s črnim peskom. Kmalu so se pojavila nekakšna človeška bitja, usmiljeno vzela do smrti sestradanega in od mraza skoro otrplega brodolomca s seboj in ga pričela negovati. Polnih pet dni je bil Pluvinage zaposlen: spal je, jedel in spal. Končno pa je postal spet gospodar nad svojim duhom in močmi in je lahko pričel preučevati okolico. Opazovanje je ugotovilo: majhen, brezupen otok, popolnoma odrezan od vsega sveta. Prebivalci: pingvini, divje koze in od nekod pripeljani prešiči, zelje in krompir, mnogo čebule, malo drevja, nekaj rečici podobnega in zraven tega štirinajst ljudi: devet moških (med njimi trije temnopolti) in tri ženske z dvema otrokoma. Možje so bili po večini ubegli kaznjenci ali zagonetna bitja, za katera med drugimi ljudmi pač ni bilo več prostora. Niso hoteli niti vedeti več, kako jim je ime, od kod so prišli in kaj so prej počeli. Ženske so bile najbrž s Tahitskih otrokov. Z ostalim svetom ni bilo prav nobenih zvez in jih tudi nihče ni hotel sklepati. Vsaki dve, tri leta je pač kaka ribiška ladja v njihovi bližini spustila sidra. Potem so izvedeli o novih vojnah, revolucijah, ali drugih velikih prevratih. To jih sicer vse skupaj ni dosti zanimalo, toda ob teh priložnostih so si svoje tjulenje kože in ribje olje zamenjali za najpotrebnejše predmete, zlasti pa za nekaj sodčkov ruma, s katerim so si vsako nedeljo prirejali malo družinsko šlavlje. Sicer so pa sadili krompir in čebulo, redili prešiče in lovili ribe. Ženske so iz kož šivale obleko. Že dolgo so živeli tako, srečni, zdravi in zadovojni, krepostni in nedolžni, zakaj že davno so bili pozabili na vse pojme, kakor so morala, zločini ali denar. Tedajci je padel mednje Pluvinage! Do temena nabasan z najbolj čudovitimi modernimi teorijami, mož, ki zna vse in ki ima za vse prilike primerne statistike ali pa poučno predavanje na razpolago. Našim vrlim ljudem je od srca hvaležen, da so mu rešili življenje in ga tako ljubeznivo negovali. Njegova najbolj vroča želja je, da bi jim izkazal kaj dobrega. Njegovo prvo dejanje (edino, ki ni povzročilo škode) je bilo, da je malo kolonijo fotografiral. V ta namen so si vsi nadeli najlepše kožuhovinaste obleke in se postavili na obali v slikovito skupino. Kakšna sijajna podoba: teh dvanajstero vrlih ljudi z obema otrokoma, vsi prekipevajoči zdravja, moči in življenjske radosti! Z otroškim navdušenjem so se dali fotografirati, čeprav je bil to samo platonski užitek, zakaj profesor Pluvinage je ohranil vse zase v svojem aparatu in na svojih ploščah. Zato jim je pa zatrdil, da smatra za svoj ) dolžnost, da jih osreči. In že se je z ognjevito vnemo lotil dela. Predvsem s je izvlekel svoj koledar in jim dokazal, da njihovo štetje čas a ni pravilno'. Tako je na primer dan, ki ga s popivanjem in spanjem praznujejo kot nedeljo, v resnici sreda. Kdo bi morda mislih da je to postranskega pomena? No, ti vrb ljudje so to strahovito občutili in so takoj spremenili vse svoje življenje. Za vse na toliko narodno zavednega ostalega meščanstva. Že iz tega razloga je brezpogojno potrebno, da se izboljšajo prejemki državnih in samoupravnih uslužbencev z uvrstitvijo Maribora v I. dra-ginjski razred.« »Jutro« od 12. decembra pa poroča: »Za uvrstitev Maribora v prvi dra-ginjski razred je zbran material s podrobnimi navedbami draginje življenjskih potrebščin. To gradivo je mestno poglavarstvo poslalo banski upravi v Ljubljani. Kakor znano je že 1. 1932 meseca maja vložil v mariborskem mestnem svetu občinski svetnik dr. Pavel Strmšek o priliki takrat znižanih I S to številko sklepamo sedemnajsti let-n:k našega lista. Težko je bilo minilo leto za vse državne uslužbence in upokojence. Naš gmotni položaj se je tako hudo' poslabšal, da je obstoj mnogih naših družin ogrožen. Treba bo omejiti izdatke na vseh koncih. Za vse kar je nepotrebno', je škoda vsakega dinarja. Državni uslužbenci in upokojenci so se moralii prilagoditi svojim tako močno znižanim dohodkom. Posledice redukcij se že kažejo. V tem trenotku si je treba staviti vprašanje: kaj pa s prispevki za strokovne organizacije in z naročnino za uradniška glasila? Mislimo, da narri ni treba iskati odgovora: vsak drž. uslužbenec in upokojenec, ki razume važnost in potrebnost organizacije, in ki ve ceniti pomen samostojnega, neodvisnega stanovskega glasila, bo storil, kar mu veleva dolžnost. Prepričani smo, da jih izmed naših naročnikov ne bo-mnogo, ki bi zaradi zadnjih redukcij odpovedali list. Kader naših naročnikov je že tako prečiščen, da obsega res samo vse tiste'zavedne in zveste'stanovske tovariše, ki so iz globokega notranjega prepričanja in iz dejanske potrebe postali in ostali naročniki lista. Ti bodo tudi v teh težkih ča- voščita vsem sotrudnikom, naročnikom, bralcem in prijateljem lista uredništvo in uprava. Božične počitnice. Po odločbi prosvetnega ministrstva trajajo letos šolske božične počitnice od vštetega 23. decembra do vštetega 10. januarja. Nov grob. Dne 10. decembra je v Ljubljani nenadoma izdihnil žandarmerijski podporočnik Martin Žmavc, Blagi pokojnik, ki je dosegel starost 66 let, je bil po rodu iz Spod. Štajerske, rodil se je pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Služil je 30 let tudi v Bosni, kjer je med vojno kot zaveden Slovan rešil mnogo Srbov pred avstrijskimi krvniki. Zato je prejel pokojnik posebne pismene zahvale od več občinskih odborov. Po vojni je služi v Ptuju in nazadnje v Ljubljani. Dosegel je čin žandarmerijskega podporočnika - vodnika. Pred nekaj leti je vstop'! v zasluženi pokoj. Pokojnik, ki je bil vzor plemenitega značaja, izredno dober in pravičen, je bil brat gimnazijskega profesorja v pok., drja Jakoba Žmavca iz Maribora, agilnega odbornika ondotnega Društva jugosl. drž. upokojencev. Blagopokojnemu našemu uradniških prejemkov predlog, da se Maribor uvrsti v prvi draginjski razred. Svoj predlog je utemeljeval predlagatelj s takratnim znižanjem uradniških prejemkov in s točnimi navedbami glede draginjskih prilik v Mariboru, ki postavlja Maribor pred marsikatero mesto v naši državi, ki je uvrščeno v prvi draginjski razred.« Upamo in želimo, da bi se napori za čimprejšnjo pomaknitev Maribora v L drag. razred posrečili. Isto smatramo za potrebno tudi glede Celja, Ptuja, Kranja, Novega mesta, Jesenic, Ble-d in še cele vrste drugih krajev, kjer draginja ni nič manjša. sih našli sredstva, da svojo zvestobo listu ohranijo. Naročnina je itak skrajno nizka, komaj 3.33 Din na mesec. Prepričani smo, da nikomur, ki bo dobro premislil, malenkostna naročnina ne bo ovira, da ostane naročn.k. V nevarnosti se izkaže, kdo je veren tovariš, v stiski se preizkusi svestoba. »Naš Glas« ne prejema ne subvencij, ne podpor od nikogar. Ali nam pa mar v teh časih lista ni treba več? Ravno narobe! Prav zdaj, ko je stiska največja, je še posebno nujno, da se vsi oklenemo’ svojega glasila s podvojeno silo, da ga moralno im gmotno podpiramo in širimo. »Naš Glas« že dolgih sedemnajst let odločno in nekompromisno zastopa interese višjega in nižjega, aktivnega in upokojenega drž. uslužbenstva. To svoje delo bo list v prihodnjem letu z nezmanjšano silo nadaljeval. Upravičeno pričakuje »Naš Glas«, da bo v vseh dobro mišlečih tovariših našel razumevanje ‘in dejavno podporo, ker se dobro zaveda, da je doslej svojo težko nalogo kot skupno, neodvisno, osrednje glasilo slovenskih drž. uslužbencev in upokojencev vselej pošteno, neomahlji-vo in dosledno vršil v veliko korist vsega našega stanu. dolgoletnemu zvestemu naročniku ohranimo časten spomin! Zastopniki učiteljstva pri kraljevskem namestniku. Jugoslovansko učiteljsko združenje je zadnjič predložilo kraljevskemu namestništvu predstavko o prosvetnih o-sebnih in stanovskih vprašanjih. V zvezi s to vlogo je kraljevski namestnik g. dr. Ivo Perovič dne 26. novembra sprejel zastopstvo Jugoslov. učit. združenja. Organizacijo so zastopali predsednik g. Ivan Dimnik in oba podpredsednika gg. T. Dimitrijevič in Dj. Mirkov. Kraljevski namestnik g. dr. Perovič je izvajanja učiteljskih zastopnikov pazljivo in z zanimanjem poslušal in jih pridržali pel ure v avdijenci. Iz novega finančnega zakona. V osnutku novega finančnega zakona, ki je bil predložen narodni skupščini v razpravo, je tudi določba, da bo ministrski svet izvrševal pregled osebnih izdatkov, nagrad in drugih postranskih prejemkov, katere uživajo državni uslužbenci po dosedanjih predpisih mimo svojih rednih zakonskih prejemkov. Ti postranski prejemki se bodo znižali na največ 50% rednih prejemkov. Tudi bo ministrski svet zaradi izdelave sistemizacije službenih mest proučil število državnega uslužbenstva, in to celokupnega in pri posameznih uradih. Tudi bo ministrski svet pooblaščen, da po potrebi odpravlja ali združuje urade, ki bi se pokazali, da so odveč. Politično uradništvo in stranke. S posebnim razpisom bana dravske banovine, ki je bil nedavno izdan, je ugotovljeno, da smejo tudi uslužbenci notranjega ministrstva, to so politično-upravni uslužbenci, b-jti člani zakonito priznanih strank, prav tako . kakor uradniki kateregakoli drugega resor-ta. Pač pa je politično-upravnim uslužbencem še nadalje prepovedano strankarsko delovanje in uveljavljenje v političnih strankah, kjer ne morejo biti torej strankarski funkcij onarji, govorniki na shodih itd. Uslužbencem drugih ministrstev je pa dovoljeno, da se tudi v okviru zakonito priznanih strank udejstvujejo, kakor sicer vsak polnopraven državljan. Seveda je prepovedano sleherno strankarsko delovanje v službi, kakor morajo biti sploh vsi drž. uslužbenci po predpisih uradniškega zakona popolnoma nepristranski im v službi najstrože objektivni. Celje hoče v I. drag. razred. Na seji celjskega mestnega sveta, ki se je vršila dne 29. novembra, je bil sprejet sklep, naj se občina zavzame, da bo mesto Celje uvrščeno v prvi draginjski razred doklad državnih uslužbencev, ker je v Celju draginja vsaj tolikšna, če ne večja kot v krajih, ki so v I. draginjskem raz-redu. Maribor proti znižanju plač. V mariborskem mestnem svetu so se občinski odborniki živahno zavzeli, da naj ostanejo prejemki mestnih uslužbencev neokrnjeni. Tudi zagrebška občina je enako kakor mariborska, nastopila proti znižanju plač občinskim nameščencem in poudarjala, da je to vprašanje njene, z zakonom zavarovane avtonomije. V javnosti sta nastopa mariborskega in zagrebškega občinskega sveta zbudila splošno odobravanje. Socialno delovanje železničarjev. Letos poleti se je vršil v Ljubljani sestanek zastopnikov vseh organizacij železniških us-, lužbencev, na katerem so razpravljali o uporabi denarja, katerega so zbrali železničarji za spomenik pokojnemu kralju Aleksandru I. Sestanku je predsedoval železniški direktor sam. Stavljeni so bili trije predlogi. Železničarska nabavljalna zadruga je predlagala, naj bi se v Gozdu-Martulj-ku postavil »Mladinski dom«. Zadruga da na razpolago stavbišče, podprla bi pa akcijo tudi z denarjem. Jadranska straža je za »Mladinski dom« ob morju. Zastopnik Združenji železniških uradnikov je pa Staroupokojenci, javite se! Mariborska mestna uprava »Udruženja penz. oficira i voj. činovnika kraljevine Jugoslavije« namerava podvzeti energično akcijo v svrho zvišanja pokojnin staroupokojencev. — V to svrho so mestni upravi v Mariboru potrebni sledeči podatki: koliko takih gg. častnikov in voj. uradnikov živi še v naši državi, kje isti bivajo, koliko prejemajo mesečne pokojnine z doklado vred, koliko so stari, koliko rodbinskih članov vzdržujejo in ali imajo razen pokojnine še druge dohodke in koliko na mesec. — Zato prosimo vse staroupokojene gg. častnike in voj. uradnike, naj se nemudoma in neposredno javijo: »Mestni upravi Udruženja penz. oficira i voj. činovnika v Mariboru.« Odtegljaji za uradn. pokojn. sklad. K našemu članku v zadnji številki o naknadnih prspevkih za uradn. pokojninski sklad predlagal, naj se sezida y Ljubljani konvikt za otroke železniških uslužbencev s proge, ki se šolajo v Ljubljani. Na sestanku do končnega sklepa ni prišlo. Nabavne in prevzemne komisije. Vse p. n. naročnike opozarjamo, da se bo zbirka člankov pod tem naslovom nadaljevala v prjhodnjem letniku. Hkrati si dovolimo že zdaj naznaniti, da nam je g. pisec teh člankov obljubil, tudi več prispevkov s področja uredbe o potnih in selitvenih stroških, nakar že vnaprej opozarjamo vse, ki se za te tehtne strokovne članke zanimajo'. Izpiti preglednikov finančne kontrole. Finančno ministrstvo je odločilo, da se bodo odslej vršili izpiti preglednikov finančne kontrole pri posameznih finančnih direkcijah. Izpitom bo od časa do časa prisostvoval poseben odposlanec finančnega ministrstva kot predsednik, sicer bo pa pri izpitih predsedoval finančni direktor oz. njegov pomočnik. Preizkušanje sposobnosti za poklic. V Zagrebu deluje poseben zavod za znanstveno preizkuševanje telesnih in duševnih sposobnosti za razne poklice. Ta ustanova je bila spočetka zasebna iin je bila pridružena obrtni šoli, nato jo je pa prevzela zagrebška trgovsko-industrijska zbornica. Število obiskovalcev se je zadnja leta močno pomnožilo. Zavod ima najmodernejše priprave za preizkušanje najrazličnejših telesnih in duševnih sposobnosti. Na zavod pošiljajo v preiskavo kandidate za namestitev razna velika industrijska in trgovska podjetja, daje pa nasvete :n navodila tudi obrtniškim in drugim interesentom. Slična ustanova bi bila koristna tudi v Ljubljani. Listnica uredništva. G. Iv. N. Vašega zanimivega in aktualnega članka žal ne moremo objaviti, dasi bi ga radi. Morebiti kdaj pozneje. — G. L. S. v C. Skušali bomo Vaš prispevek, če že ne v celoti, pa vsaj deloma objaviti v prihodnji številki. Oprostite, če bomo morali posameznosti spremeniti oz. črtati. Upamo, da nas razumete. Več naročnikom in dopisnikom! Prosimo, uvažujte razmere, ki nam ne dopuščajo, da b: mogli ugoditi vsem Vašim željam glede izbire gradiva za list. Kolikor nam je mogoče, itak skušamo ustreči, so pa zapreke, ki so močnejše od nas.1— Vsem sotrudnikom: vesele božične praznike! TVRDKA A. & E. SKABERNE nam javlja, da hoče z ozirom na znb I žanje plač, omogočiti uradništvu nas bavo visokokvalitetnoga blaga na pri* i merne plačilne obroke. — Uprava. dodajamo še, da ne bo nesporazumljenj, da je fin. ministrstvo odredilo ustanovitev odtegovanja in vrnitev že izvršenih nezakonitih odtegljajev samo za dotični primer, o katerem je državni svet izdal v članku navedeno razsodb«'. V splošnem pa to ne velja in mora vsak upokojenec sam vložiti v ti stvari tožbo na državni: svet, in šele na to izda fin. ministrstvo tako odločbo o ustavitvi odtegljajev, kakor v opisanem primeru. Sicer je pa znano, da tudi razsodbe drž. sveta ne veljajo na splošno, temveč sam« za dotični konkretni primer. Važno za trafikante. Državnim upokojencem oz. invalidom, ki imajo trafike, v katerih v popolno skromnem obsegu prodajajo pisarniške potrebščine, bo naslednja razsodba mogla koristiti v potrebi. Ljubljansko mestno predsedništvo je 'Obsodilo po § 398/1 obrt. zakona neko trafikantinjo Ob koncu leta Vestnik VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE Upokojenec svetu so hoteli tako nedopustno napako kar najprej popraviti. To je opogumilo gospoda Pluvinagea. Odločno jih je potegnil za sabo, »navzgor k luči«, in je pričel s predavanji. V nekaj dneh je dosegel ogromen vpliv nanje: naučil jih je mnogih modrosti in jih pripravil do tega, da so ga megli — ne da bi pcispali — poslušati. Govoril je o higijeni (higijeni obleke in higijeni stanovanja), o smoterni prehrani. Na široko jim je razlagal nauk o kalorijah, ritmično- gimnastiko in vzgojo otrok, jim pojasnjeval razliko med intenzivnim in ekstenzivnim gospodarjenjem in jim predaval o umetnih gnojilih, gozdarskih vedah, o umetni reji rib, o živinoreji in epLdemskih boleznih, kakor so trihinoza in abdominalna flogoza. Udarno jim je dokazal, da tako ne gre več naprej, da žive zoper načela sleherne moderne civilizacije in jim tako neprestano predoče-val vse, kar pogrešajo, da se jim je nazadnje začela gabiti vsa okolica in še celo sami sebi. Zazdeli so se čisto majceni, kadar jih je primerjal. z evropskimi narodi, kadar jim je njihove sijajne ustanove stavljal kot svetle vzglede in jih je zmerom iznova bodril k posnemanju. Vsako predavanje je bilo natlačeno s citati, zgodovinskimi pri-, meri, pomembnimi številkami in okrutnimi statistikami. Nesrečneže je obsedlo prepričanje, da je on daleč pred njimi in da ve vse (kar je bilo na žalost res). Poslušali so ga z velikim spoštovanjem in se na vso moč trudili, da bi razumeli njegove teorije in jih tudi praktično uporabili. Niso se upali upreti se civilizaciji, ki naj bi jim prinesla vse koristi, ki si jih je le mogoje zamisliti. Pluvinage je postal njihov dobrotnik in vodnik. * Pluvinage ni vedel, ne kod ne kam. Dal je podreti vse stare koče in sezidati nove, ki so popolnoma ustrezale njegovim strašnim higijenskim načelom, prav tako tudi bolnišnico za nalezljive bolezni (čeprav nobenih bilo ni). Dal je zgraditi nasip, cesto in svetilnik, vse popolnoma nepotrebne stvari. Vsako jutro je zbiral svoje žrtve na obali in jih silil, da so morali dobro uro gojiti švedsko gimnastiko po vseh pravilih umetelnosti, pri čemer so se zvirali na najsmešnejše načine. Ukazal jim je, da morajo vodo, preden jo popijejo, prekuhati, zakaj v potoku je bil našel bakterije. Prepovedal jim je skoro sleherno mesno hrano, ker je bil vegetarijanec, zato jdh je pa pol-nil z močnatimi jedmi, ki so bile sicer omledne, zato pa jih je bilo zelo težko pripravljati. Določil-je točne ure za vstajanje in leganje spat, uvedel delitev dela, ki je njihove moč: močno prekašalo, skratka, prisilil jih je, da su opustili vse, na kar so se bili prej navadili, in da so zdaj delali samo to, kar je on, proesor Pluvinage, smatral za pravo. Teorija ga je popolnoma podpirala — na žalost praksa ne. Zaradi! znanstvene umne reje so poginile skoro vsi svinje, gradnja nasipa je prepodila ribe, ki so pobegnile in tudi tjulni so izostali. Vseh štirinajst otočanov je tako rekoč naglo propadalo. Namesto nekdanjih veselih hcrkulskih postav je bilo videti samo še štirinajst nevrasteničnih, izžetih in sestradanih okostij, ki so trepetala cd bolezni in strahu pred smrtjo, ki jih je grizlo častihlepje, ljubosumnost in medsebojno nezaupanje. Gospodu Pluvinageu je namreč raz-ven vsega ostalega uspelo, da jih je prepričal) o važnosti politične organizacije. Šele ta jih bo v očeh drugih narodov storila ljudi. Preden je minilo leto, je profesor Pluvinage na ta način opravil z naselbinico. Ni videl, kaj je bil storil, bil je sam s seboj in z učenci prav zadovoljen. Na obletnico svojega prihoda je priredi javno slavnost z vešelico, ki jo je nazval »slavje zmernosti«. To ime si je bil naš človekoljub namenoma izbral, zakaj odločil se je bil, da bo ta dan okronal svoje delo. Na vse zgodaj jih je sklical in j!h fotografiral, kakor pred letc-m. Nato jih je nagovoril s krepko pridigo o alkoholizmu in njegovih zlih posledicah. Na koncu jim je naznani, da je v proslavo tega prepomembnega dne ugonobil poslednjega njihovega sovražnika: izbil je dno zadnjemu sodčku ruma, ki so ga še imeli v zalogi in izlil vsebino v morje. To je bilo pa preveč! Vrlii ljudje, ki so vse potrpežljivo prenašali — tega pa vendar niso prenesli. Kakor na znamenje so skočili na Pluvinagea, ga podrli na tla in ga zvezali1. Odnesli so 4ja v svoj čoln in naglo odveslali na majhen, čisto zapuščen otoeič, oddaljen kakih 800 metrov. Tam so mu sezidali kočico in ga obskrbeli z' živili. Nato so ga razvezali in ga pustili samega. »V nekaj mesecih pride najbrž tod kaka ladja s k-itolovci mimo«, mu je nekdo ob odhodu dejal. »Sem pa tja ti bomo še kaj prinesli za jest'-, toda med nami te nočemo več gledati. L«hko bi se sicer kdo še spozabil nad teboj. Osamljenost je pa sicer tudi nek način zdravljenja!« je hudobno režaje se dodal. * * * Profesor Pluvinage ni nikdar razumel, kaj se je bilo prav za prav zgodilo. Štiri mesece kesneje se je pripeljala mimo ladja s kitolovci, katerim se je pridružil, pri tem pa se je še z zadnjim pogledom poslovil od svojih žrtev. Ti so prav kmalu po osvoboditvi pozabili na svoje trpljenje in so se polagoma vrnili, spet k prejšnjemu j življenju. Vrnitev profesorja Pluvinagea v Evropo je postala nezaslišana senzacija. Kar trgali so se za junaka, in njegova predavanja so povzročila čudeže. Opisoval je svojo čudovito prigodo. Čudno — teda gotovo v dobrem namenu in pošteni zanesenosti — je izpustil vselej neprijetni konec in je govoril samo o plemenitem in koristnem delu, katero je dvanajst mesecev tako modro vodik Sliki dveh. skupinskih posnetkov sta pojasnjevali predavanja. Na prvi je bilo videti štirinajst veselih orjakov, kipečih od zdravja in moči, na drugi pa nekaj izsušenih, betežnih okostnjakov, . »Ob mojem prihodu«, je; dejal profesor Pluvinage — in pokazal okostnjake. »Ob mojem odhodu«, je dejal — in pokazal Herkule. Odobravanja ni bilo konca ne kraja. iz Ljubljane na globo zaradi' prekrška § 4 obrtnega zakona, storjenega s tem, da je neopravičeno izvrševala v trafiki tudi trgovino s pis. potrebščinami. Na prftdžb'Oi kaznovane trafikantih j e je banska uprava razsodbo razveljavila, češ da je mala prodaja monopoliziranih predmetov izvzeta iz obrt. zakona (Služb, list št. 347/34 ex 1932). Za samostalne male prodajalnice se pa po »iz-premembi uredbe o odpiranju in zapiranju obatovalnic itd.« (Služb, list št. 198/35 ex 1931) smatrajo tiste obratovalnice, ki prodajajo v čl. 1 te uredbe navedeno' blago, torej tudi pisalno blage, v popolnoma majhnem obsegu. — Jz 'Utemeljitve te razsodbe sledi, da torej v takih primerih prodaje pis. potrebščin v~ malem ni mogoče smatrati za samostojno obrtno delovanje. Iz organizacij Zborovanje meščanskošolskih nastavnikov. V nedeljo-, dne 8. decembra se je v presterih dekliške meščanske šole v Celju vršil cbčni zbor ljubljanske sekcije Združenja učiteljstva meščanskih šol. Na zborovanju je bil izvoljen za predsednika ravnatelj g. Anton Fakin, znani organizacijski delavec. Zborovalci so sprejeli daljšo resolucijo, iz katere objavljamo poglavitne točke: Kvalifikacija nastavnikov naj se vrši javno in naj se jim prizna pravica do pritožbe. Brez disciplinske preiskave se nihče ne sme premestiti, zlasti ne proti svoji volji. Vse namestitve naj se vrše v glavnih počitnicah in sarpo po natečajih. Šolska uprava naj se poenostavi. Vzpostavi naj se spet zvanje upraviteljev meščanskih, 'šol. Stalno nastavljeni katehetje naj se prevedejo in napredujejo kakor vsi ostali nastav-niki. Čimprej naj se izda nov zakon o meščanskih šolah. Čudne razmere med učiteljstvom. O zborovanju zagrebškega učiteljskega društva »Edinstvo«, ki se je vršilo dne 9. novembra, poročamo po »Učiteljskem tovarišu«, da je med drugim predsednik društva »predlagal, da se g. Dimniku, predsedniku JUU izglasuje nezaupnica in to zaradi tega, ker je v preiskavi, ker se je boril za učiteljske pravice«. Navzlic ugovorom g. Gligorija Či-kare, da se o stvari ne sme glasovati, ker je pred sodiščem, in njegovi izjavi: »Dimnik ni obtožen za nečastna dejanja, temveč se je boril za vse vas tu ...«, je bila sprejeta nezaupnica z večino glasov. Poročilo se končuje z naslednjim odstavkom: »Konstatiramo torej, da je predlagal pred- sednik Milojevič, da je izglasuje Dimniku nezaupnica, ker je v preiskavi, ker se je ob znižanju uradniških prejemkov boril za u-radniške pravice. Ko bi imel priti predlog na glasovanje je vstal policijski agent in vprašal: »AH je g. Dimnik obsojen, ali je stvar pred sodiščem?« Ko je prejel odgovor, da Dimnik še ni obsojen, tedaj je zastopnik policije izjavil, da se o tej stvari ne more glasovati, ker bi mogel g. Dimnik za to tožiti vas in mene. Torej policija mora braniti predsednika učiteljskega udruženja pred njihovimi kolegi in to v primeru, ko brani njihove principe. Kam ste prišli!« Za železničarski dom. V »Glasniku že-lezničara i brodara« se zavzema neki pisec za čimprejšnje zidanje lastnega železničarskega doma v Ljubljani. Člankar predlaga, naj bi pri oživotvoritvi tega načrta sodelovalo članstvo vseh strok. Zlasti naj bi članstvo pomagalo pri izdelavi načrtov za stavbo, za notranjo opremo in posamezne dele. Stroški gradnje bi se gotovo precej znižali, če bi se dela, katera lahko izvrše železničarji - profesijonisti, oddala tudi* le -tem, da v prostem času žrtvujejo nekaj ur za svoj dom. Nadalje predlaga člankar u-vedbo neobveznega kuluka, zlasti' pri izkopu temeljev. Zunanji člani UJNŽB bi gotovo pozdravili načrt, da: se v domu ustanovi tudi' internat, v katerem bi staroovali dijaki — otroci članov s proge. Zadružne vesti Iz ljubljanske nabavljalne zadruge. Naša zadruga v Ljubljani, Vodnikov trg 5, nudi svojim članom za božične praznike: Obeske za božično drevo, čokoladne izdelke vseh vrst, bonbone, svečke in dr. — Za potice: orehova jedrca, lešnike, med ajdov in cvetlični, mandeljne, rozine, po konkurenčnih cenah. — Purane in drugo perutnino preskrbi zadruga svojim članom pri Kmetijski družbi v Ljubljani, Igriška ul. št. 3. — Vino, novo in staro iz ljutomerskih goric, priznana kapljica po 10 Din novo in po 12 Din staro, jeruzalemca po 14 Din, viški dpolo po 10 Din, prošek po 20 Din liter nudi zadružna krčma (na dvorišču), kjer so sedečim gostom na razpolago razna j. hladna jedila. — Porcelan novo do-šel, velika izbira po znižanih cenah. Priporočamo vsem članom, da krijejo vse svoje potrebščine v svoji zadrugi, in nečlanom državnim uslužbencem, naj se čimprej prijavijo kot člani. V slogi je moč! Zadružna restavracija v Beogradu. Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev vzdržuje v svojem modernem poslopju v Dečanski ulici št. 12, telefon štev. 29-876, zadružno restavracijo’, kjer nudi gostom odlično higiensko in obilno hrano. Kosilo stane 9 Din, večerja pa 7 Din. Za zajtrk je na razpolago kava, čaj ali mleko. Bela kava stane 2.50, črna 1 Din, čaj s citrono 2 Din, mleko s kruhom pa 1.50 Din. V abonmaju se plača za; kosilo in večerjo po 380 Din na mesec. Abonirati se more vsakdo tudi že za 10 dni. Hraniti se morejo v tem zadružnem restavrantu vsi državni in samoupravni uslužbenci in upokojenci, ki so člani naših zadrug, kjerkoli v državi. Priporočamo vsem zadrugarjem, ki se mude po poslih v Beogradu, da se poslužujejo naše zadružne restavracije. Izplačevanje tekoče štednje vnaprej. Železničarska nabavljalna zadruga v Ljubljani je sklenila, da bo članom na njihovo željo na račun zneskov, ki naj bi se jim iEplačali' iz naslova tekoče štednje (blagajniškega skonta) prihodnjo pomlad, izdajala manufakturo, katero si spričo zadnjega znižanja prejemkov brez kreditiranja ne morejo nabaviti. Kdor pri zadrugi ni prezadolžen in nima zaostankov na obrokih in ki bi torej v marcu 1936 prejel določeni znesek tekoče štednje izplačan, si more že kdaj nabaviti blago ali čevlje kot gotovinski nakup do približne višine zbrane štednje. ‘S tem je omogočeno tem članom, da se ob nastopu zime preskrbe s toplim blagom. Zapiski V zagrebškem »Glasniku željezničkih činovnika«, glasilu organizacije železniških uradnikov, je objavil Observator naslednje prav zanimive zapiske. * * * Zedinjene države severnoameriške so uvidele, da redukcije uradniških plač niso' nikomur koristne. Prezident Roosevelt je odločil, da se odpravijo vse dosedanje redukcije prejemkov. Prejemki drž. uslužbencev so bili spočetka znižani za 15%. Kes-neje so jih dvakrat zvišali za 5%. Od 1. aprila t. 1. ima pa uradništvo spet prejšnje plače. Naj bi si tudi drugi vzeli za vzgled g. Roosevelta! * * * Obleke kemično čisti, barva, plislra In lika tovarna J O S. REICH. Angleška noče v tem pogledu zaostati za U. S. A. Po poročilu lista »The Post« od 27. aprila t. 1. je dejal g. Chamberlain: »Treba nam je obrniiti pozornost še na tisti del znižanja prejemkov drž. uslužbencev, katerega nisem mogel odpraviti minilo leto. Po razmišljanju sem prišel do prepričanja, da ne bi bilo priporočljivo, da se postopoma povračujejo prejšnji prejemki. Zato oredlagam, naj se s 1. julijem 1935 izbriše z gobo vse skupaj s table.« — Jaz pa predlagam: izposodimo si to gobo od g. Chamberlaina. Nas to brisanje ne bi veljalo 13 milijard kot Angleže. * * * Litva je razpisala notranje posojilo 18 milijonov. Državni uslužbenci so vplačali 11 milijonov. Ko so se pa stiki z Nemčijo zaostrili in se je zaradi tega izvoz gosi znižal, je bil izdan ukaz, koliko gosi mora posamezni uradnik v določenem času in sorazmerno z višino svojih prejemkov pojesti. Predsednik države prejema kot dnevno dotacijo po dvoje gosi! Samo, da se ne bi spomnili in jim dali trinajsto plačo — izplačano z gosmi... Zelo primerna BOŽIČNA DARILA! * Največja izbiral * A. & E. SKABERNĆ LJUBLJANA Reklamne cene Zfl BOŽIČNE PRAZNIKE IN NOVO LETO TELEFON 24.21 To va riši Vam nudi pristna štajerska vina, viški opolo, prošek priznane kvalitete po Zadruga drž, konkurenčnih cenah: uslužbencev za nabavo potrebščin Ljubljana, Vodnikov trg št. 5 Kupujte pri tvrdkah, ki oglašujejo v „NAŠEM GLASU(