V Ljubljani, v soboto, dne 2. novembra 1907 Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsako sredo in soboto. Naročnina za avslro-ogrske kraje za celo leto 10-40 K, za pol leta 5-20 K, za četrt leta 2-60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo začelo leto 12 K, za pol leta (J K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7JK. Posamezna itevllka 10 v> Reklamacije so poštnine proste-Nefrankirana pisma se ne spre. jemajo. Rokopisi se ne vračilo. Inserati. Enostopna potit-vrstica (širina 83 mm) za enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. Leto X. radi tega stopa na prvi plan kot voditelj strokovnjak nagodbenih pogajanj od ogrske strani žid Štern, — ali v lepi maržarščini 'Szterenyi Zozset. Drugi bankerot pa je čakal politično stranko rteodvisnjakov madžarskih na peptičnem polju. Oni dobro vedo, da ne morejo istočasno • voditi gospodarskega boja proti Avstriji,, boja proti narod-nostem, boja proti Hrvatski in .boja proti socija-lizmu za splošno volilno pravico! Židovsko-liberaina kapitalistična stranka mora biti za nagodbo, da reši v sedanjem času iz težke denarne krize svoj kapital. Politika madžarskih neodvisnjakov je morala skleniti nagodbo, ali pa likvidirati in prepustiti mesto novc-mu režimu, ki izvedo splošno volilno pravico in s tem položi* temelj normalnim političnim odnošajcm na Ogrsliem. No! Boj z Ogrsko bi bil utegnil strmoglaviti avstrijskega ministrskega predsednika — boj z Ogrsko je jako neprijeten kro.ii, kakor« vsak boj. Radi tega je tudi od avstrijsko strani treba na-godbe; saj račune iz te nagodbe plačajo avstrijski narodi po večini, tu in onkraj Litve, plačali jih bodo s težkimi konsumnimi |nvki delavci tu in onkraj Litve. Avstrijski državni zbor je?brez moči. O parlamentarnem stališču strank ni govora, še manj o jasnem zavedanju so državnega in političnega položaja. Najbolj v temi pa tavajo avstrijski Vseslo-vani in Jugoslovani. Iz strahu pred tcroriaacijo nasprotnih političnih strank spuščajo razmišljanje o slovanskem in jugoslovanskem vprašanju ter slede za predlogom vlade. Stojimo v zadnjem trenutku ! Ne končal bi gradiva, ako bi se hotel spuščati pred debato in pred sprejetjem vladne predloge podrobno v dejanske podatke nagodbe in nje posledice. Le da svoje principijelno stališče javno povdarjam, želim, da se zabeleži to-le: 1. Stranke v državnem zboru opuste s spre* jetjem avsfrijsko-ogrske nagodbe po vladni predlogi stališče skupne države ter ne le zncva sank* cijonirajo razcepljenost države v dva dela v smislu dualizma 1. 1867, ampak principijelno delitev na dve samostojni državi, od katerih ena stre mi kot sucoreni del velike vsenemške države preko Prage do Trsta, druga pasedviga kot samostojna suverena država, ki zasede pot do Balkana; 2. iste stranke omogočijo s sprejetjem nagodbe, da madžarski narodni šovinisti in madžarski židovski kapitalisti zabranijo sprejetje splošne volilne pravice na Ogrskem ter nacijonaino-ekono-mično in etično zatirajo translajtanske narodnosti, Hrvate, kmetsko in delavsko prebivavstvo; S. krona je odstopila s sankcijo ogrskih ustav nih garancij, ki so v neposredni zvezi z avstrijsko ogrsko nagodbo, po samostojnosti i odcepljenju od Avstrije stremeči Ognki eno prvih njenih prero gativ na eksekutivo ter odprla s tem prosti pot do neodvisnosti od krone same. Dr. Henrik Tuma. Pismo z juga« Cenjeni sodrugi i Cankar Vam z Dunaja, s središča avstrijskega javnega in političnega življenja, naznanja veselo novico, da se mu dobro godi in da se zadovoljnost vlača v njegovo srce. Menda jo hotel svoje literarne in politično kritike d la Luka Jelenc ne koliko potegniti,, , S solčnega juga Vam moram jaz sporočati, da se meni tudi tako godi, da ne prebiram slovenskih' političnih listov nič več in da pri tem ne občutim nobene škode. Da, še celo mnogo bolj intenzivno uživam užitke južne jeseni, ki se mi nu dijo povsod, kamorkoli se sanem. Ako bi čital slovenske liste, bi mi gotovo pokvarili čisto moje uživanje. Nemarna prikazen so ti listi. Strupeni so, čeprav se ne navajajo med strupi niti v Cilenškovih škodljivih rastlinah. Strupena je na primer žalostna enoličnost »Slovenskega Naroda», strupena je per-tidnost in nevednost »Novd > Dobe*; strupena je posvečena hudobnost ^Slovenca* — in čez vse strupena je nedosežna neumnost »Edinosti*. Ce v bolezni čitaš te liste, ti ne pomore nobeno zdravilo več ria noge. In jaz sera bolan. In bi rad še hodil pokonci kakor ob času volilnih bojev letošnje spomladi. Čemu naj bi se uničeval še z listi, ki jih pišejo slovenski sklofutani žur-naiisti ?! Ampak pohajajoč tu po solnčnem jugu — — dragi sodrugi, koliko se Vas je že solnčilo tu po jugu, kadar ste bili bolni? Koliko Vas je že počivalo tu pod lavorjevo senco ob nebeškem adrijanskem morju —• pa če ste bili že zdravi ali bolni? Sodrug Tokan bi Vam vedel povedati, kako je tu lepo, če bi mu bila beseda dana tudi za lepe vtiske in dojmove in ne le za krvave in krvoločne .,, Sezona je minila. Kar je še ostalo, so dolgočasneži, Letoviščarjev ni več; vsi so sedaj le ubežniki, ki bi se radi skrili severni jeseni in zimi v tem toplem južnem količku. Zdravja iščejo, bolezni preganjajo . . . In povem Vam, da ni med njimi nobenega sodruga. Razven mene sevrda! In niti jaz nisem rad v tem krasnem kraju v tej situaciji. In bi ne bil rad niti na stroške »delavskih grošev in žuljev* . . , Pa če ni sodrugov tu, je vendar mnogo tvarine, ki močno diši po socializmu in socialni demokraciji. Tako diši, da manjka samo malo ognja, pa se vname rdeč požar na solnčnem jugu opatijskem ! Tla so pripravna in pripravljena. V Opatiji se razširja in ukoreninja nemški šovinizem najstrožje sorte. Od Voloskega dol mu nasprotuje hrvaški, ki ni nič manj strog, samo nekoliko nevednejši je in siromašnejši; nemški je skozinskoz kapitalističen. Ta dva tabora si stojita nasproti. Ker pa je vmes mnogo tiste mase, ki ne sodi ni v ta ni v oni tabor, je gotovo, da je to delo za socialiste. In kar je poglavitno — v Opatiji, Voloskem in Preluki imate čiste proletarce; nič ni več takih, ki bi jih kaj še vezalo na zemljo, na t. zv. rodno grudo. Kar jih tu drži, je mezda, katero si služijo; če bi te ne bilo, odidejo takoj s trebuhom za kruhom po svetu .. . Zato ta masa ne sodi v tabore šovinistov, ampak nujno potrebuje mezdne, strokovne in politične organizacije. Razredne organizacije! Tla so pripravna in pripravljena, ponavljam, Ali nimate nikogar, sodrugi, ki bi ga poslali sem dol pogledat? Saj bi tukajšnje proletarce razburil, če bi jim odprl oči, da bi videli, kako žive, kako se hranijo, kako spe, kako delajo, kako se lečijo v bolezni, kako se oblačijo, kakšne politične pravice imajo in kako se izvršujejo ... Ali nimate nikogar, ki bi prišel probudit ljudi zaradi gospodarstva v bolniški blagajni? (Zaradi tega najbolj vre . . ..) Ali bi ne bilo dobro, če bi pri občin* NASLOVA; Za dopise in rokopise ?.a list: Uredništvo -Rdečega Prapora«, Ljubljana. — Zn denarne pošiljatv?, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravnlfitvo -Rdečega Prapora«, Ljubljana, Jurčičev trg štev. 3/1. Avstrijsko-ogrska nagodba. Nun gilt allein tlie Be* sinnting auf das, Was ist, die Berufung auf den Boden und das Volk, auf die Na-tionen uud Klasseu rus die Weishoit und Tatkraft des Staatsnmnnes. Dr. Karl Renner, državni poslanec. Nagodba je na dnevnem redu državnega zbora, ter se je pričelo prvo branje. In vendar ni precizirala do danes nobena narodnost, nobena stranka svojega stališča glede nagodbe v stvarnem smislu, stoječ na zgodovinskem , nacionalnem in ekonomičnem stališču. Vse avstrijske parlamentarne stranke se bavijo z osebnostmi, z domačimi malenkostmi, prava Kirchturmpolitik, ako se izvzame socijalno-demokratično stranko. Cehi bijejo boj za ministre jn nimajo časa se brigati za narodna, državna in socialna vprašanja. Glasovali bodo za njo, ako se ugodi njih željicam — bodo proti, ako ne. Poljska žiahta je dobila gotovo že davno obljube pod znanim načelom »nie honorovvo a zdorovvo*, da bode glasovala z zavezanimi očmi za vlado. Klerikalna in krščansko-socijalna stranka bi morali zavzeti stališče proti nagodbi, ker je bila vedno proti Ogrom. No! je pa prva opora avstrijski vladi in kot taka ne sme. Naši slovenski klerikalci pišejo v svojem glasilu »Slovenec* izborne članke Ignacija. Žitnika o vprašanju nagodbe, ki kažejo vso škodo, ki nastane iz sprejetja nagodbe avstrijskim narodom in strankam; po drugi strani pa se obeša na visoki zvon kot pridobitev drn. Šušteršiča belokranjsko železnico v zvezo z nagodbo. Zaradi baje velike pridobitve sc bode glasovalo za njo. Radi-kalno-narodni poslanci so bili v Budapešti in so lahko poučeni o celom položaju in iz stvarnega stališča so se morali že sedaj izraziti proti nagodbi in isto preprečiti, če treba, tudi z obstrukcijo. Značaj celega položaja pa je nejasnost pri VSfeh strankah izvzemši socijalno-demokratične in — nemške židovške liberalne stranke. Le edino ta zadnja ne more skrivati prekipevajočega veselja bad nagodbo: saj je pa tudi s tem rešena poloma marsikatera madžarsko-židovska kapitalistična eksistenca in tako tudi marsikatera taka v Cislajtaniji, Židovsko-liberalna stranka tuintam dobro ve, da jo čaka težka gospodarska kriza, ako se nagodba pravočasno ne sklene. Vsa gospodarska organizacij# Ogrske pa je v rokah edino le Zidov; za- Sodragi in somišljeniki! „Rdeči Prapor* je začel izhajati od 15. oktobra t. l. naprej dvakrat na teden. Izhaja redno vsako sredo in soboto in velja za avstro * ogrske kraje za celo leto 10 K 40 vin., za pol leta 5 K 20 vin., za četrt leta 2 K 60 vin., mesečno 90 vin. Za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K. Za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. Upravništvo »Rdečega Prapora1'. skih volitvah tukaj socialisti jeli odločevati med Nemci in Hrvati? Ce nimate nikogar, sodrugi, naj pride kdo iz Trsta, Pulja, Reke, Albo ne .... Organizacije so okoli in okoli, le v ta kot ni nikogar. Tla so pripravna in pripravljena! Opatija, 23. oktobra 1907. Dr. Ant. Dermota. Politični odsevi. Državni zbor je ta teden nadaljeval prvo či tanje nagodbe. Ne more se reči, da bi bila razprava posebno zanimiva. Večina govornikov stoji na malenkostnem lokalnem stališču, pa hoče z gledišča najbolj malenkostnih interesov presojati nagodbo; a vendar rabijo gospodje velike besede in razmetujejo državnopravne fraze na vse strani. Izvzemši socialno demokracijo, ki je brez ovinkov izjavila, da odkloni nagodbo, ne pride skoraj nobena stranka z barvo prav na dan. In vendar so v srcu skoraj vse pripravljene, glasovati za nagodbo. V tej igri s praznimi besedami se pa pokažejo včasi prav komični momenti. Pridejo n. pr. češki agrarci, pa pravijo: Kot agrarci ne moremo biti zadovoljni z nagodbo. Za njimi pa pride A b r a h a-mowicz, pa zadeklamira: Ker smo agrarci, nam je nagodba všeč. In agrarci vseh narodov in strank imajo vendar zvezo v parlamentu! Tudi ministrski predsednik Beck je posegel v debato, seveda da bi zagovarjal nagodbo. Kdo bi pričakoval kaj druzega od ministra, ki je naredil nagodbo? Njegovi argumenti so bili semtertje precej hromi; umetno zmašeno je bilo zlasti to, kar je govoril o državno-pravnem delu. Ampak njegov govor je imel poseben namen. Pripraviti krščanskim socialcem pot. Znano je, da so ravno krščanski gospodje leta in leta agitirali proti nagodbi. In sicer so agitirali zoper njo kar slepo. Sedaj pa potrebuje Beck njih glasove za nagodbo. Kršč. socialci so pripravljeni, da mu jih dajo. Ampak ne brez kravje kupčije. Baron Beck mora skrbeti za sankcioniranje nižje avstrijske volilne reforme, take kakor so jo sklenili krščanski socialci, oni pa glasujejo za nagodbo. Baron Beck je že plačal ceno; volilna reforma je sankcionirana. In sedaj je vrsta na krščanskih socialcih. Seveda ne morejo reči v parlamentu: Glasovali bomo za nagodbo, ker smo dobili reformo, kakršno smo hoteli. Svoj preobrat morajo vsaj za silo «utemeljiti». Zato je Lueger v svojem govoru filozofiral o armadi in o Bosni; v torek je pa vstal baron Beck in slovesno zatrdil, da ostane sedanja podlaga armade neizpremenjena in da se v Bosni nič ne zgodi brez volje obeh državnih polovic. Tako. Sedaj se Lue-gerjanci lahko delajo potolažene in lahko dajo baronu Becku svoje glasove »iz prepričanja*. Dr. Šušteršič je govoril v sredo o nagodbi. .Slovenec* si da brzovljati, da je govoril .odločno*. To se lahko telegrafira. Ampak če se čita Šušteršičev govor, tedaj ne napravi v stvari nobenega odločnega vtiska. Vidi se, da je hotel Šušteršič zopet nastopiti kot velik državnik. O stališču svojega kluba je dejal, da bo nagodbo stvarno presojal. Veliko bolj odločno bi bilo, če bi bil takoj povedal, kar je že davno sklenjeno: .Glasovali bomo za nagodbo*. Cernu hodi kakor mačka okoli vrele kaše, ko je vendar že vsakdo lahko bral v .Slovencu*, kaj bodo storili klerikalci. Zanimivo je vendarle in škoda bi bila, če bi se prehitro pozabilo, kako je pisal .Slovenec* o nagodbi pred sestankom parlamenta in kako piše sedaj: Takrat je naravnost podtikal socialnim demokratom, da so se dali podkupiti od Becka in da bodo glasovali za nagodbo. Torej: Glasovanje za nagodbo se mu je zdelo tako nezaslišano, tako pregrešno, da mora biti podkupljen Človek, ki to stori. Sedaj pa bodo klerikalci ne le glasovali za nagodbo, ampak celo za izdajalca razglašajo vsakogar, ki ne bi glasoval za njo. Po .Slovenčevi* logiki bi se moralo izvajati, da so sedaj —klerikalci podkupljeni. Klerikalno glasilo se ne sme izgovarjati, da je nagodba tako dobra, da se mora glasovati za njo. Začetkom meseca ni škofov list mogel vedeti, da bo .slaba*, pa je vendar pritiskal pečat izdajstva onim na čelo, ki bi glasovali za njo. Sedaj je stvar ta, da bodo socialisti glasovali proti nagodbi, klerikalci pa zanjo, Pa tudi baharijo z belokranjsko železnico osvetljuje .Slovenčeva* pisava prav čudno. Če bi človek verjel klerikalnemu glasilu zadnjih dveh tednov, bi moral biti prepričan, da se zgradi to železnico edino le po zaslugi Šušteršiča in Šu kij e ta. Onadva sta bila Becku neprenehoma za petami, onadva sta napravila vse glede železnice, Beck je pa podpisal. Toda stojmo! če je to vse tako resnično, kako pa da klerikalci še osem dni pred parlamentarnim zasedanjem niso imeli pojma o Beckovem železniškem načrtu? Da, da še na dan otvoritve niso vedeli ničesar, dokler ni zinil Beck v zbornici? Na predvečer otvoritve so imeli socialisti v Ljubljani shod. Drugi dan je .Slovenec* poročal o niom. Poročilo je bilo podlo; škofov list je podtikal socialistom, da so «ces. kr.*; sumil fi je, da bodo za nagodbo in to iim je očital, fp, ČP sn JdrHMfl M»tvj|rill Mokrttnjuka železnico, zaradi katere je baje sveta dolžnost, glasovati za nagodbo? — Vse to potrjuje, da belokranjska železnica ni klerikalen, ne liberalen uspeh, ampak vlada je zanjo iz av-trijskih, pred vsem vojaških razlogov. Glavno besedo ima vojni minister. Slepec bi lahko opazil, kako utrjuje vojna uprava ves jug in vsak rekrut lahko razume, da je z militarističnega stališča železniška zveza Dalmacije z Dunajem potrebna. To je glavni vzrok, da se jo bo zidalo. Drugi je pa ta, da opaža vlada že preveč nezadovoljnosti v Dalmaciji in ko-likorkoli napak je imela znana reška resolucija, je vendar gotovo, da se je prav od tistega časa začela avstrijska vlada zanimati za dalmatinsko industrijo, za dalmatinski promet i. t. d., hoteča s tem Dalmacijo bolje navezati na Avstrijo. Naravno je, da Beck tega ne povč naravnost. Zakaj ne bi Hrvatom in Slovencem natvezel, da ima posebno toplo sreč za nje? Ampak — zakaj naj bi mu Slovenci in Hrvatje verjeli vsako besedo? Če vlada varuje svoje interese, vendar še ni zapisati v katekizem, da so to naši interesi in da moramo znoreti veselja, ker skrbi g. Beck — zašel V imenu soc. demokratov je govoril še češki sodrug Modračekv nagodbeni razpravi. Povedal je tudi on, da socialni demokratje niso načelni nasprotniki nagodbe sploh, ampak da morajo glasovati proti tej nagodbi z gospodarskih in političnih razlogov. Denarna in gospodarska korist te nagodbe ne bo taka, da bi se moglo glasovati za njo. Beck bi bil za avstrijsko polovico lahko več storil, nego Korber ob času, ko je bila vsa država v razpadu in je bil celo dvor zoper Korberja. Govornik je kritiziral kvotno vprašanje v onem smislu, kakor smo je že pisali, in je dokazal, da profitira Ogrska mjiogo več, nego Avstrija. Ča bi se porabilo tiste milione na korist ondotnega ljudstva, bi se vsaj lahko govorilo o kulturnem delu. Toda denar, ki ga Ogrska prihrani na račun Avstrije, se porabi največ za madjariziranje. Govornik se ne čudi, da je ogrsko delavstvo začelo akcijo proti nagodbi in da tudi nemadjarske narodnosti niso zadovoljne ž njo. Glavni pogoj za pametno nagodbo je, ta, da se odstrani sedanje posredovalce, to se pravi ogrsko vlado. Avstrijska vlada bi morala dobiti jasnost glede splošne volilne pravice na Ogrskem. Govornik je ostro kritiziral preganjanje nemadjarske narodnosti na Ogrskem in je prišel do sklepa, da se zboljšajo razmere le pod pritiskom Avstrije, ali pa z notranjo revolucijo. Nadalje je govornik zahteval skrajšanje vojaške službe. V ministrovih besedah tudi ni bilo omenjeno znižanje indirektnih davkov. Za vsako stranko so v nagodbi koncesije, samo za delavstvo ni ničesar. Govornik upa, da se napravi prihodnjo pogodbo že na podlagi splošne volilne pravice v obeh državnih polovicah. Prihodnja seja državnega zbora bo v torek. Pričakuje se, da predloži vlada na tej seji državni proračun. Prvo čitanje nagodbe je bilo v sredo končano. Od socijalnih demokratov je govoril še poljski poslanec dr. Liebermann. Izvoljen je za prouča-vanje nagodbe poseben odsek 52 članov. Od socialnih demokratov so bili izvoljeni vanj sodrugi dr. Adler, dr. Ellenbogen, Hanuš, Modra-ček, NSmec, Pittoni, dr. Renner, Seitz in Wityk. Jugoslovani v odseku so Ploj, Šuklje, Grafenauer in Laginja, Dopisi. Polj. (Čegav je bil fiasko?) Puljski delavci so se pretečeni teden smejali, kakor že dolgo ne in dobre volje so bili. Zaslugo za to ima pa slovensko meščansko časopisje, ki je priobčilo o nedeljskem shodu taka poročila, da res ni ostalo nič druzega, kakor smejati se. Ne vemo, ali so bile redakcije »Slov. Naroda*, »Slovenca*, »Edinosti* nafarbane od kakšnega razburjenega puljskega narodnjaka, ali pa so hotele same nafarbati svoje čitatelje. Toliko pa je gotovo, da so omenjena poročila prav temeljito odprla delavcem oči o kakovosti meščanskega časopisja. V prvi vrsti seveda tistim, ki so sami bili na shodu. Naša buržoazna trobila se napenjajo na vso moč, da bi pripisala socialistom fiasko na tem shodu. Ce pojasnimo Javnosti povsem objektivno, kaj se je zgodilo, se >o videlo, na kateri strani je bil pravi fiasko. Najprej bodi povedano, da se je shoda udeležilo nad 600 oseb, med katerimi jo bilo približno 160 narodnjakov, večinoma iz okolice. Shod je otvoril sodrug Petejan in je predlagal sodruga Pirca za predsednika. Ta je bil tudi izvoljen, ne da bi bil kdo glasoval proti njemu. Sele, ko je sklicatelj konštatiral izvolitev, se je zaslišalo nekoliko glasov, da je treba tudi nasprotno glasovali. Sodr. Petejan se ni nič obotavljal, temveč je takoj pozval, naj glasujejo oni, ki niso zadovoljni, da predseduje sodrug Pirc. Dvignilo je približno 30 oseb roke. Izvolitev sodruga Pirca je bila torej nad vse jasna in tudi vladin zastopnik je konštatiral to. A sedaj se je pokazalo, da so prišli nasprotniki le s tem namenom, da bi razbili shod. Začeli so razgrajati in zahtevati svojega predsednika. Sodrug Petejan pravi: »Zahtevate svojega predsednika, pa še imenovali niste nikogar. Predlagajte koga, pa glasujemo takoj, Nam je končno deveta briga, alt predseduje Peter ali Pavel, da imamo le besedo.* Po dolgem obotavljanju so vendar imenovali gospoda Križa. Seveda je pri glasovanju slavno propadel. Sedaj so pa začeli tuliti in razgrajati kakor divji in nedvomno je bilo, da so hoteli preprečiti zborovanje. Da ne bi bil shod razpuščen, je sodrug Pirc sporazumno s sklicateljem, sam izjavil, da odstopa predsedništvo gospodu Križu. Sklicatelj je dal torej še enkrat glasovati o Križevi kandidaturi; naši sodrugi, ki so videli, da imajo ogromno večino, so ugovarjali, ali člani političnega odbora so jim pojasnili, zakaj se gre. Tako je bil torej izvoljen gospod Križ in nič drugače ne. Mož je bil pa sam v največji zadregi in ni vedel, kaj bi počel. Naši sodrugi so ga morali prisiliti, da je stopil na oder — zelen kakor mrzlica. A ko je bil gori, je izjecljal komaj te besede: »Ker ne moremo zborovati, razpuščam shod,* in na to se je izgubiL Razume se, da je tak jezuitizem močno razburil naše delavce; ali kdor misli, da so bili zato poparjeni, jih prav slabo pozna. Gospodje narodnjaki govorč o našem fiasku, ali to ni nič druzega, kakor želja, da bi se potolažili nad našim napredkom. Kadar se mački stopi na rep, pa zacvili. Kar smo dosegli v Pulju tekom dveh mesecev, odkar deluje tukaj jugoslovanska socialna demokracija, se lahko imenuje prav velik uspeh. Ustanovili smo politično organizacijo, ki se krasno razvija. Priredila je že štiri javne shode, dva pod milim nebom sredi mesta, česar niso storili narodnjaki sto let. In predmeti teh shodov so vitalnega pomena za Slovane v Istri. Ustanovili smo izobraževalno društvo, ki tudi lepo napreduje. Otvorili smo svojo čitalnico, kakršno nima vsa Istra enake; v njej najdejo sodrugi vse potrebne slovenske in hrvatske časopise. V kratkem se otvori javno knjižnico in poskrbljeno je že za poljudna predavanja. Pa saj ni treba, da bi pripovedovali o svojih uspehih. Samo »Omnibus* je treba vzeti v roko. Saj ne izide številka, da ne bi v njej mrgolelo strastnih napadov na stranko in na osebe, ki delujejo v njej. To pač dokazuje, da smo jim zelo na poti in da smo pravo zadeli. Prav po nedeljskem shodu pa lahko pravimo: »Mi vstajamo, a vas je strahl* Pulj. (I mpozanten shod jugoslovanske socialno-demokratične stranke. — Blamaža narodnjakov.) Takega shoda še ni videl Pulj, kakor je bil oni v nedeljo, nad katerim se narodnjaki tako jeze, da hočejo kar popokati. V zadnji številki smo naznanili, kako nelojalno — da se blago izrazimo — so se vedli narodnjaki na shodu predzadnje nedelje. Politični odbor jugoslovanske socialno-demokratične stranke je tedaj takoj sklenil, sklicati nov shod in sicer zopet pod milim nebom. Narodnjake, ki so že po vseh dostopnih listih razglašali, kako so »zmagali*, je to hudo speklo. Kajti če se upajo socialisti kar čez osem dni sklicati nov shod sredi mesta, naj vrag še verjame, da so bili pomandrani. Kaj naj torej store narodnjaki? Razmišljali so nekaj časa, končno so sklenili, napeti vse moči, da bi preprečili shod. Začeli so s strastno agitacijo zlasti po okolici, tara kjer so mislili, da so najbolj nezavedni ljudje, ki se jim najlažje kaj natveze. Toda imeli so slabo srečo. Ljudstva se je res nabralo na shodu za puljske razmere velikansko število. Shod se je začel ob treh popoldne, a že pol ure poprej ja bilo nad 4000 ljudi na Verdijevem trgu. Narodnjakom se danes lahko povč, da niso poznali svojih ljudi in da sploh ne poznajo hrvat-sko-slovenskega ljudstva v Istri. Zbrani množici se je pač na prvi pogled poznalo, da je po ogromni večini slovanska. To je že v narodnjakih obudilo mnenje, da so samo njih pristaši na shodu. Na tihem si danes menda že priznavajo, da nimajo ljudstva Več na vajetih. Kako so se pripravljali na vojsko, ilustrira med drugim sledeči slučaj: V Pulju je nekaj črnogorskih in dalmatinskih delavcev, revežev, ki nimajo sploh nobenega socialnega in političnega zavedanja. Te so »organizirali* za shod. V »Narodnem Domu* so jim dali vina, ki so ga reveži popili; potem je dobil vsak kos suhega kruha, postavili so jih v vrste po štiri in štiri in tako so jih kar gnali na trg. Človeku, ki ima kaj smisla za siroraaščino in ki vidi tudi v revežu človeka, so se morali smiliti ti reveži, ki se jih je očitno izrabljalo kakor čredo. Imeli so nalog, na shodu neprenehoma kričati |» Živio, Laginja!* V kakšen namen, se lahko ugane. Ali tudi v njih so se narodnjaški gospodje ukanili. Reveži so na shodu parkrat zaklicali, kar jim je bilo ukazano, a ko so pojedli suhi kruh, so večinoma odšli s prostora, ker jih to, kar se je godilo, ni moglo zanimati. Shod je začel, kakor smo že rekli, ob treh popoldne. Otvoril ga je sodrug Potejan, kije predlagal sodruga H ar amin o za predsednika. Glasovalo se je. Slepec je moral videti, da je glasovala zanj ogromna večina. Za podpredsednika je bil izvoljen sodrug Petejan, za zapisnikarja Pirc. Na čelu narodnjakom je bil dr. Mandič iz Trsta, ki so si ga bili posebej naročili za to »vojsko*, kajti doma nimajo sposobnih govornikov; drugi komandant je bil gospod Križ, njegov adjutant pa urednik »Omnibusa*. Ko je bilo predsedništvo izvoljeno, so začeli narodnjaai, ki so stali precej daleč od balkona, tuliti in razgrajati. Ker pri volitvi niso mogli razbiti shoda, so hoteli na ta način izzvati kakšno rabuko. Toda kaj so dosegli? Mnogo Slovencev in Hrvatov, ki so jih bil) Sodrngi, somlSljeniKi! HaVarnc in brivnice, Kier ie na razpolago Vale fe,=^ JUtfl Prapor"! tisti, ki plačujejo svojim urad-one plače, ki so bile v navadi prod leti, katere plače po današnjim razmeram nikakor več ne zadostujejo. Listnica uredništva. sami spravili na shod, je ozlovoljila njih surovost; pristopili so bližje do govorniškega odra in so mirno in zelo pazno poslušali. Prvi je dobil besedo sodrug Petejan, da poroča o delovanju istrskega deželnega zbora in o načrtu volilne reforme za občino Pulj. Govornik oriše najprej krizo, ki je vladala štiri leta v istrskem deželnem zboru. Potem razloži načrt volilne reforme za deželo, govori o kompromisnih pogajanjih med Slovani in Italijani ter ostro kritizira šovinistično ravnanje obeh strank, ki sta obe imeli samo strankarske koristi pred očmi, nobena pa ne ljudskih interesov. Potem je razložil La-ginjev načrt za občino Pulj. Glavne točke so te: Občinski svet naj šteje 42 zastopnikov, ki se naj razdele v štiri kurije. Od teh naj se prepusti ces. in kr. marini 12 zastopnikov in 6 namestnikov. (Začetkoma je Laginja celo zahteval, naj mornarica te zastopnike imenuje brez volitve, pozneje šele je izpremenil predlog tako, da naj jih voli.) V drugo kurijo naj bi okoličanske (ka-tastralne) občine volile 6 zastopnikov. V občino Pu(j spadajo vasi po 2 uri daleč. Splošni kuriji je kot »demokrat* privoščil 6 zastopnikov. Primerjajmo nekoliko, da bo stvar jasna: Okolica je oddala pri zadnjih volitvah ob Btrastni agitaciji 2479 glasov. Mornarica ima 500 volilcev, v splošni kuriji jib je pa dvanajst tisoči Torej Laginja hoče za 2479 okoličanov toliko zastopnikov, kakor za dvanajst tisoč ljudskih volilcev; in še hujše: Za 500 ValilCSV germanizatorične marine dvakrat tnliim zastopnikov, kakor za 1200 vo-liloev ljudske kurije! Tako bi prišel en zastopnik na 500 okoličanov, eden na 35 ces. kr. Nemcev, eden na 2000 delavcev! Če to ni izdajstvo Slovanstva in delavstva v Pulju, tedaj res ne vemo, kaj pomeni še narodnost in demokratizem 1 Seveda v teh razmerah m čudo, če so si patentirani