Zbornik za 
umetnostno 
zgodovino
Archives d’histoire de l’art
Art History Journal
Izhaja od / Publié depuis / Published Since 1921
Nova vrsta / Nouvelle série / New Series LV
Ljubljana 2019
ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO N.S. LV/2019
Izdalo in založilo / Published by
SLOVENSKO UMETNOSTNOZGODOVINSKO DRUŠTVO, LJUBLJANA
C/O FILOZOFSKA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI
ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO, AŠKERČEVA 2
SI – 1101 LJUBLJANA, SLOVENIJA
Uredniški odbor / Editorial Board
RENATA NOVAK KLEMENČIČ, glavna in odgovorna urednica / Editor in Chief
JANEZ BALAŽIC, MARJETA CIGLENEČKI, MATEJ KLEMENČIČ, MATEJA KOS,  
ANDREJ SMREKAR, KATARINA ŠMID, SAMO ŠTEFANAC
Mednarodni svetovalni odbor / International Advisory Board
LINDA BOREAN, FRANCESCO CAGLIOTI, NINA KUDIŠ, VLADIMIR MARKOVIĆ,  
INGEBORG SCHEMPER SPARHOLZ, CARL BRANDON STREHLKE
Tehnična urednica / Production Editor
KATRA MEKE
Lektoriranje / Language Editing
KATJA KRIŽNIK JERAJ (SLOVENŠČINA), JOSH ROCCHIO (ANGLEŠČINA),  
ANA VIDRIH GREGORIČ (ITALIJANŠČINA)
Prevajalci člankov, povzetkov in sinopsisov / Translators for Summaries and Abstracts
RICCARDO BERTONI (ITALIJANŠČINA), MATEJ KLEMENČIČ (ITALIJANŠČINA)
Oblikovanje in postavitev / Design and Typesetting
STUDIOBOTAS
Tisk / Printing
TISKARNA KNJIGOVEZNICA RADOVLJICA
Naklada / Number of Copies Printed
350 IZVODOV
IZŠLO 2023
Indeksirano v / Indexed by
BHA, FRANCIS, ERIH PLUS
ZA AVTORSKE PRAVICE REPRODUKCIJ ODGOVARJAJO AVTORJI OBJAVLJENIH  
PRISPEVKOV.
ISSN 0351-224X
ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO JE DEL PROGRAMA SLOVENSKEGA  
UMETNOSTNOZGODOVINSKEGA DRUŠTVA, KI GA SOFINANCIRA MINISTRSTVO  
ZA KULTURO REPUBLIKE SLOVENIJE. IZHAJA OB FINANČNI PODPORI JAVNE AGENCIJE  
ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST REPUBLIKE SLOVENIJE. TEMATSKA ŠTEVILKA JE  
NASTALA NA POBUDO RAZISKOVALNEGA PROJEKTA NACIONALNO SAMOZAVEDANJE 
IN NADNACIONALNA ZNANOST: VPLIV NACIONALNIH DISKURZOV NA RAZISKOVANJE 
SREDNJEVEŠKE IN ZGODNJENOVOVEŠKE UMETNOSTI V SLOVENIJI (J6-9387), KI GA  
IZ DRŽAVNEGA PRORAČUNA SOFINANCIRA JAVNA AGENCIJA ZA RAZISKOVALNO  
DEJAVNOST REPUBLIKE SLOVENIJE.
Kazalo / Contents
 
 
 
Umetnost istrskih obalnih mest: in memoriam Stane Bernik 
RAZPRAVE IN ČLANKI / ESSAYS AND ARTICLES 
 
ana jenko kovačič Škofovske in komunalne palače v luči institucionalnih sprememb  
v Istri v srednjem veku
Episcopal and Communal Palaces in Light of Institutional Changes  
in Istria in the Middle Ages
 
enrica cozzi La pittura gotica nell’Istria slovena e il polittico di Pirano  
di Paolo Veneziano
Gotsko slikarstvo v slovenski Istri in piranski poliptih Paola Veneziana 
 
samo štefanac Antonio Rossellino’s Madonnas and the Problem  
of Mass-produced Florentine Renaissance Sculpture  
and its Early Diffusion on the Eastern Adriatic Coast
Madone Antonia Rossellina in problem masovne produkcije 
florentinske zgodnjerenesančne plastike ter njenega zgodnjega  
širjenja na vzhodno jadransko obalo 
 
barbka gosar hirci Konservatorsko-restavratorski posegi na slikah Vittoreja  
in Benedetta Carpaccia iz koprske stolnice
The Conservation and Restoration Treatments of Paintings  
by Vittore and Benedetto Carpaccio from Koper/Capodistria Cathedral 
 
 
 
9
17
35
57
85
mojca marjana kovač Bonfante Torre. Il “taiapiera” veneziano e la sua bottega a Pirano
»Taiapiera Bonfante Torre«. Beneški kamnosek in delavnica v Piranu
 
andreja rakovec Štukature v palači Besenghi degli Ughi v Izoli
Stuccoworks at Besenghi degli Ughi Palace in Izola 
 
sara turk marolt Da Capodistria a San Pietro dell’Amata.  
Il destino degli altari dopo la soppressione napoleonica
Od Kopra do piranskega Sv. Petra. Usoda nekaterih  
koprskih oltarjev v obdobju francoske okupacije Istre 
 
rossella fabiani Pietro Nobile a Pirano. Progetti per la chiesa di San Pietro
Pietro Nobile v Piranu. Načrti za cerkev svetega Petra 
 
katja mahnič The Presentation of the Works of Art in the Former  
Austrian Littoral Region during World War I
Umetnostni spomeniki istrskih mest in njihova  
obravnava v času prve svetovne vojne 
 
claudia crosera L’attività di tutela della Soprintendenza nel primo dopoguerra.  
Restauri di opere d’arte in Istria e nella Venezia Giulia 
Dejavnost spomeniškega varstva med obema vojnama.  
Restavriranje umetnin v Istri in v Furlaniji - Julijski krajini 
 
neža čebron lipovec »Revolucija mesta«. Staro mestno jedro v povojnih  
urbanističnih načrtih za Koper
“La rivoluzione della città”. Il centro storico  
di Capodistria nei piani urbanistici del secondo dopoguerra
111
141
159
183
193
209
245
245
ZUZ – LV – 2019
Raziskovanje povojnega Kopra
»Še vedno se mi zdi, da je zavest o pomembnosti primorskih in historičnih spome-
nikov, predvsem pa visokih historično-urbanskih vrednot primorskih mest, zlasti 
Kopra, mnogo bolj prisotna zunaj tega področja kot pri ljudeh, ki tu bivajo. Vzrokov 
je prav gotovo več, med njimi lahko omenimo prekinitev naselbinske kontinuite-
te, prihajanje novih ljudi, množična investiranja vsepovsod, razen v kulturo […].«
1
 
Besede konservatorja Matije Murka segajo v leto 1966, ko je bila organizirana 
javna razprava o spornem asanacijskem načrtu za Koper iz leta 1964, narejenem v 
takrat edinem obalnem biroju Investbiro, pod strokovnim vodstvom Eda Mihevca. 
Navedeni citat priča o procesih, ki so v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni te-
meljno spremenili arhitekturno podobo in identiteto obmorskega dela Istre »med 
Lazaretom in Sečovljami«.
2
 
Javnosti je že dolgo znano, da je bila vodilna osebnost povojne prostorske »meta-
morfoze« treh obmorskih mest, predvsem Kopra, arhitekt Edo Mihevc. Kljub dalj-
nosežnosti in kontroverznosti njegovih načrtovalskih potez je bil njegov opus do 
poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja skorajda neraziskan: prvi je problematič-
ni značaj nove arhitekture sočasno obravnaval že Stane Bernik v svojem temeljnem 
in nepreseženem delu Organizem slovenskih obmorskih mest – Koper, Izola, Piran 
(1968); nato je izjemno sistematično kritiko, predvsem posegov v Kopru, podal Sal-
vator Žitko v članku Koprsko mestno jedro in varstvo kulturne dediščine leta 1983;
3
 
1
 Izjava Matije Murka je navedena znotraj poročila o javni razpravi, objavljeni v: Stane Bernik , 
Sintezin razgovor: Slovenska obala – njena mesta in dediščina, Sinteza, 5–6, 1967, p. 79.
2
 Janez Lajovic – Nace Šumi, Od Lazareta vse do Sečovelj eno samo turistično naselje, Naši raz-
gledi, IX/193, 1960, pp. 41–42.
3
 Salvator Žitko , Koprsko mestno jedro in varstvo kulturne dediščine, Primorska srečanja, 37, 
1983, pp. 23–34.
»Revolucija mesta«. Staro mestno jedro v povojnih 
urbanističnih načrtih za Koper  
neža čebron lipovec 
246
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
prve celovitejše analize Mihevčeve arhitekture so nastale kot interne raziskovalne 
oz. magistrske naloge na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, med temi je bilo naj-
bolj prodorno in plodovito delo arhitektke Jasne Kralj Pavlovec.
4
 Več pozornosti 
je Mihevčevo delo pritegnilo po letu 2000,
5
 raziskave pa so se pomnožile po arhi-
tektovi 100. obletnici rojstva leta 2011.
6
 Kljub razbohotenju raziskovalnega dela je 
bilo to primarno usmerjeno v kataloško in slogovno-formalno analizo njegovega 
4
 Kataloški pregled njegovega dela je leta 1993 sestavil Igor Kalčič kot interno publikacijo Fakultete 
za arhitekturo (Igor Kalčič , Edo Mihevc, arhitekt in učitelj ljubljanske Šole za arhitekturo, Ljublja-
na 1993). Prvi celostni pregled Mihevčevega opusa in pionirski poskus celovite interpretacije nje-
govega dela pa je pripravila Jasna Kralj Pavlovec s svojo magistrsko nalogo leta 1999 na Fakulteti za 
arhitekturo v Ljubljani (Jasna Kralj Pavlovec , Edo Mihevc, arhitekt in urbanist, Ljubljana 1999) 
ter številnimi kasnejšimi članki.
5
 Marko Korošic , Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca, Gorica 2002; Neža Čebron Lipovec , 
Modern architecture in historic city centres. Case-study on Edo Mihevc in Koper and valorisation 
for re-use, Leuven 2007 (magistrsko delo, Katholieke Universiteit Leuven, tipkopis).
6
 Vladimir Brezar et al., Edo Mihevc, Ljubljana 2011; Fedja Košir , Edo Mihevc 1911–1985, Lju-
bljana 2011; Tomaž Budkovič – Janez Koželj , Edo Mihevc – Vodnik po arhitekturi, Ljubljana 2011; 
Janez Kresal , Edo Mihevc – Izbrana dela, Ljubljana 2016. Pionirsko raziskavo o Mihevčevem pred-
vojnem opusu pa je prispeval Bogo Zupančič z deli: Bogo Zupančič , Študijska leta arhitekta Edvarda 
Mihevca, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XLVII, 2011, pp. 296–321; Bogo Zupančič , Opus 
arhitekta Eda Mihevca pred drugo svetovno vojno, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. L, 2014, 
pp. 189–219.
1. Panorama Kopra leta 1934 
247
ZUZ – LV – 2019
opusa, ne pa v njegov širši kontekst. Slednje je širši javnosti dostopno od leta 2020, 
ko je bila objavljena obsežna monografija Koper, Urbana geneza,
7
 v kateri posebno 
poglavje obravnava prostorski razvoj Kopra v 20. stoletju.
8
 V pričujočem prispev-
ku zato Mihevčeve rešitve postavljamo v širši okvir, ob bok doslej nepoznanim in 
šele pred kratkim predstavljenim
9
 načrtom Mihevčevih predhodnikov, predvsem 
delo Nika Bežka. Posebej se posvečamo vlogi stavbne dediščine oz. starega mestne-
ga jedra Kopra v urbanističnem načrtovanju v povojnem času. Analiza temelji na 
arhivski raziskavi v Pokrajinskem arhivu Koper, ki poleg Mihevčeve osebne zbirke 
hrani tudi bogato tehnično dokumentacijo, nastalo za takratne upravne organe, 
predvsem Okrajno ljudsko oblast Koper (OLO Koper) ter Občinsko ljudsko oblast 
Koper (ObLO Koper). 
Prvi povojni načrti za Koper 
V času, ko je bil Koper še del cone B STO (1947–1954) in sedež glavnih funkcij, je 
nastala prva vizija prostorskega razvoja treh obmorskih mest. Velikopotezni načrt 
z naslovom Idejni načrt razvoja jugoslovanske cone B STO je zasnoval Edvard Rav-
nikar s sodelavci in študenti, predstavljen je bil leta 1950 ob Gospodarski razstavi 
v Kopru.
10
 A v tem načrtu Koper ni zasedal vidnejšega mesta, saj so se avtorji bolj 
posvetili Izoli in pa Sečovljam. Kljub temu je v času cone B bilo izvedenih nekaj, 
tudi izrazito simbolnih prostorskih potez: leta 1948 je bila porušena nekdanja ka-
znilnica na vrhu Belvedera, na njenem mestu je bila zgrajena nova italijansko-slo-
7
 Neža Čebron Lipovec , Oris urbanega razvoja Kopra od Giacoma Fina do danes / Ritratto del-
lo sviluppo urbano di Capodistria da Giacomo Fino ad oggi, Koper, urbana geneza, ob 400-letnici / 
Capodistria, genesi urbana, a 400 anni dalla Pianta di Capod‘Istria (ed. Deborah Rogoznica), Ko-
per/Capodistria 2020, pp. 221–279.
8
 Novejšo raziskavo, ki zadeva tudi Koper, predvsem pa celotno "slovensko obalo", predstavlja 
magistrska naloga Sare Hajdinac o turistični arhitekturi Eda Mihevca. Sara Hajdinac , Turistična 
arhitektura Eda Mihevca v slovenski Istri, Maribor 2022 (magistrska naloga, Univerza v Mariboru, 
tipkopis).
9
 Neža Čebron Lipovec , Arhitekturni pomniki povojne izgradnje Kopra po drugi svetovni vojni, 
Annales, Series historia et sociologia, XX/1, 2012, pp. 211–232; Neža Čebron Lipovec , Izgradnja 
slovenskih obalnih mest v času po drugi svetovni vojni, Koper 2018 (doktorska disertacija, Fakul-
teta za humanistične študije, tipkopis); Neža Čebron Lipovec , Povojni urbanizem ob sporni meji: 
Nekaj opažanj o Kopru/Capodistria in Trstu/Trieste, Dve domovini / Two homelands, 49, 2019,  
pp. 199–220.
10
 Friedrich Achleitner , Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993, Ljubljana 1993, p. 65; Peter 
Krečič – Marko Mušič – Gojko Zupan , Edvard Ravnikar – arhitekt, urbanist, oblikovalec, teore-
tik, univerzitetni učitelj in publicist, Ljubljana 1996, p. 14.
248
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
venska osnovna šola.
11
 V neposredni bližini nove šole so začeli med letoma 1950 in 
1951 graditi novo delavsko stanovanjsko sosesko oz. case operaie, po načrtu arhi-
tekta Trombette.
12
 Novo mondeno žarišče mesta se je razvijalo ob jugozahodnem 
obrežju pri vpadnici iz Semedele: predvojna osnovna šola je bila med 1949 in 1951, 
po načrtih Eda Mihevca, adaptirana v hotel Triglav; na nepozidanem obrobju me-
sta sta 1949 zrasli nova tržnica in ribarnica, istočasno in v neposredni bližini pa 
avtobusna in ladijska čakalnica; leta 1953 je bil pripravljen načrt Franceta Toma-
žiča za moderno večstanovanjsko zgradbo tik ob novem hotelu in pred tržnico; ob 
historični mestni vpadnici iz Škocjana je bil 1950 z udarniškim delom zgrajen sta-
dion. Novogradnje so se podredile obstoječim višinskim gabaritom krajinske sli-
ke mesta. Istočasno so prve nove stanovanjske stavbe, po modelu »hitrogradnje« 
zrasle na jugozahodnem primestju – v Semedeli, s čimer je bila začrtana smer ur-
banizacije okolice Kopra.
Stihijska in pragmatično usmerjena gradnja se je vršila v času, ko je območje 
Istre sodilo v cono B začasne tamponske državice Svobodno tržaško ozemlje (1947–
1954). To je bil čas čakanja na razrešitev vprašanja meje, a hkrati čas že postopnega 
priključevanja območja cone B Jugoslaviji,
13
 bodisi preko ukinitve kolonata, posto-
pnega uvajanja planskega gospodarstva, podružabljenja podjetij, bodisi preko po-
stopnega prestrukturiranja prebivalstva. V tem času so se začeli namreč v Koprski 
okraj postopno priseljevati mnogi prebivalci iz ostalih slovenskih pokrajin in tudi 
tržaški Slovenci, predvsem razni strokovnjaki – zdravniki, učitelji, novinarji, gle-
dališčniki in tudi arhitekti.
14
 Sočasno z valovi priseljevanja je potekalo postopno 
odseljevanje, t. i. eksodus, pretežno italijansko govorečih domačinov, ki se z novo 
ureditvijo niso strinjali, so se bali svoje usode v novi državi oz. so bili posredno 
prisiljeni k odhodu.
15
 Našteti procesi – modernizacija, proletarizacija ter »sloveni-
11
 Rušitev in novogradnja imata simbolni pomen, prva kot zmaga nad nacifašističnim terorjem in 
represijo, druga kot novo življenje in povezovanje obeh narodov v Kopru. 
12
 Pokrajinski arhiv Koper (PAK), SI-PAK-KP/0024.2, 313, 1.
13
 Deborah Rogoznica , Iz kapitalizma v socializem – Gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega 
ozemlja. 1947–1954, Koper 2011, pp. 167–178.
14
 Jure Gombač , Oris reševanja nekaterih akutnih problemov pri obnovi gospodarstva v okraju 
Koper v desetletju po koncu druge svetovne vojne, Acta Histriae, XIV/2, 2006, pp. 281–298; Ale-
ksej Kalc , Druga plat »istrskega eksodusa«. Priseljevanje in družbena obnova v slovenskih obal-
nih mestih v petdesetih letih 20. stoletja, Dve domovini / Two homelands, 49, 2019, pp. 145–162; 
Katja Hrobat Virloget , »Istrski eksodus« in istrska družba po njem, Dve domovini / Two home-
lands, 49, 2019, pp. 163–180; Katja Hrobat Virloget , V tišini spomina. Istra in »eksodus«, Ko-
per – Trst 2021.
15
 Hrobat Virloget 2021, cit. n. 14.
249
ZUZ – LV – 2019
zacija« in kasneje »jugoslavizacija« – so dosegli vrhunec, ko je bila po Londonskem 
sporazumu leta 1954 cona B STO priključena Jugoslaviji.
Prvi načrt za razvoj Kopra, Načrt površin bodočega Kopra (sl. 1),
16
 je nastal ok-
tobra 1954, podpisal ga je arhitekt Niko Bežek,
17
 ki ga je nadgrajeval vse do leta 
16
 Fotokopijo (A3 format) tega načrta mi je posredoval pokojni koprski arhitekt g. Zdravko Vatovec – za 
kar se mu iskreno zahvaljujem. Po večkratnem iskanju, ob pomoči arhivistke, izvirnika (še) nisem našla.
17
 Nikolaj (Niko) Bežek (1912–1987) je diplomiral pri Plečniku leta 1938. Takoj po vojni (1945–1946) 
je bil v Istri prisoten kot načrtovalec novega dela požgane vasi Gabrovica pri Črnem Kalu, ki je velja-
la za vzorčno komunistično vas. Arhitekt iz Ravnikarjevega kroga je do leta 1957 delal na Uradu za 
regulacijo Ljubljane, poznane je predvsem po načrtu za Jesenice (z arh. Katarino Grasselli, leta 1951) 
ter ureditvi ljubljanskega središča (s sodelavci, 1952). V istem obdobju (med 1954 in 1958) je delal 
v Kopru kot »koprski urbanist« (večstanovanjska zgradba »deteljica« mestnem jedru Kopra (1955); 
idejni načrt za novo stanovanjsko naselje Semedela (1956), načrt za širši koprski gradbeni okoliš 
(1957–1958), niz stanovanjskih dvojčkov v Semedeli (1958)). V letih 1957–1965 je bival na Švedskem 
in delal v skupini arhitektov v zasebnem biroju. Po vrnitvi iz Skandinavije je med letoma 1967 in 
1970 delal v stanovanjskem podjetju Dom, med 1970 in 1977 pa v ljubljanskem urbanističnem zavo-
du. Glej: Stane Bernik , Slovenska arhitektura 20. stoletja, Ljubljana 2004; Marjan Mušič , Obnova 
slovenske vasi, Celje 1947; Marco Pozzetto , Plečnikova šola v Ljubljani, Ljubljana 1996, p. 57.
2. Niko Bežek, Načrt površin bodočega Kopra, 1954, kopija.  
250
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
1957. Skladno z že začrtano smerjo urbanizacije proti jugozahodu, ki je bila tudi 
najbolj uglašena z danimi in naravnimi pogoji, je arhitekt predlagal satelitsko she-
mo razvoja: novo mesto bi se razvijalo v polkrogu na kopnem med Semedelo in 
Bertoki, kjer bi posamezni zaselki postali nove mestne četrti (Semedela, Škocjan 
s Šalaro ter Bertoki). Novo mestno središče bi se razvilo ob historični vpadnici v 
Škocjanu, prva velika moderna stanovanjska soseska je bila načrtovana v Semede-
li. Staro mestno jedro bi bilo od novega ločeno z zelenim pasom na mestu nekda-
njih solin. Gradbena dejavnost je bila torej skoncentrirana v Semedeli, a odnos do 
historičnega mestnega tkiva je iz načrta jasno berljiv. Celotna vzhodna polovica 
zgodovinskega jedra je bila sprva namenjena stanovanjski zazidavi, potem ko bi 
bila izvršena »postopna asanacija nezdrave zazidave na otoku« in bi bilo območje 
na novo pozidano s prostostoječimi modernističnimi trinadstropnimi stolpiči. Na 
enak način je Bežek, v okviru Urada za regulacijo Ljubljane, načrtoval tudi uredi-
tev središča Ljubljane leta 1953.
18
 Bežkova »asanacija« Kopra ni bila uresničena, 
saj je bila od predvidenih stavb zgrajena le ena, imenovana »deteljica«, na Gram-
scijevem (danes Vojkovem) nabrežju, in sicer na prazni parceli. Bežkov idejni načrt 
vsebuje še en pomemben vidik: leta 1954 še ni bila definirana lokacija bodočega 
pristanišča in torej tudi še ne prekinjen stik starega mesta z morjem. Urbanist je 
na tem načrtu umestil pristanišče severneje, kot je bilo izvedeno kasneje, in sicer 
proti Serminu, s tem pa ohranil historični stik mesta z morjem tako, da je celotno 
vzhodno polovico objel s širokim kanalom. 
Leta 1957 je Bežek načrt nadgradil in preoblikoval do te mere, da je – vsaj krat-
koročno – opustil načrtovane rušitve v starem jedru. Nov pristop lahko pripiše-
mo sočasnim strokovnim usmeritvam, bodisi pod vplivom mednarodnih trendov 
znotraj CIAM-a in vse večjemu poudarku na vrednotenju historičnih ambientov, 
kot tudi novi oz. porajajoči se zakonodaji – tako urbanistični (novi zakon 1956) kot 
spomeniški (novi zakon 1961). Glede usode mesta Koper je dragocena zabeležka 
iz leta 1955, ki jo je napisal vodilni povojni arhitekturni teoretik Edvard Ravnikar, 
prav v času, ko je pripravljal načrt za piranski polotok:
19
Mesto Koper kot urbanistično-arhitekturna znamenitost v sklopu bo-
dočega, modernega Kopra. […] Stari mestni deli, posebno če so arhitek-
turno ali urbanistično zanimivi [sic] so za sodobni urbanistični koncept 
dobrodošla vrednota, zlasti ker moderna arhitektura celo v najboljših 
18
 Breda Mihelič , Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983, s. p., n. pri fig. 28.
19
 Edvard Ravnikar – Savin Sever , Regionalna zasnova piranskega polotoka, Arhitekt, 20, 1956, 
pp. 10–14. 
251
ZUZ – LV – 2019
primerih še ni sposobna, da bi ekvivalentno nadomestila vrednote, ki so 
jih dale minule dobe. Posebno v tem konkretnem primeru lahko trdimo, 
da so lete tem manjše, čim bližji je čas nastanka. […] Stare elemente (se-
veda očiščene in sanirane) bi bilo treba zavestno in organsko vključiti v 
nov koncept, tako kot to določajo načela naprednega spomeniškega var-
stva, ki se v tej točki popolnoma ujemajo z načeli modernega urbanizma. 
[…] Ugotoviti bi bilo treba, kaj še obstoji vrednega in je potrebno zaščite 
(silhuete, urbanistični sklopi, trgi, ulice, obrežja, posamezne zgradbe), v 
čem smo doslej že grešili in kaj naj kot značilno preide v sestav bodočega 
plana (staro mesto kot celota, ali samo njegovi deli ali celo objekti). […] 
Trdno postavljena načela bodo v vsestransko korist, ljubezni do starin 
in kulturi prav tako kot bodočim načrtovalcem.
20
 
Edvard Ravnikar je začrtal izhodišča za posege v staro mestno jedro in poudaril 
vidike, ki jih je kasneje Edo Mihevc na svoj način vključil v svoj program: organ-
sko vključevanje starega v novo in potrebo po zaščiti vrednih elementov. Rav-
nikarjev pristop je znanstveno naravnan, saj opozarja na nujo po preliminarnih 
analizah obstoječega tkiva in celovitem vrednotenju, ki naj upošteva tudi mo-
rebitne že storjene napake sodobnega časa. A Ravnikar je tudi izrazil skepso do 
sposobnosti moderne arhitekture, ob kateri stari mestni predeli predstavljajo do-
brodošlo in težko nadomestljivo vrednoto. V teh načelnih navodilih prepoznamo 
izhodišča, ki so botrovala Bežkovi rezerviranosti do posegov v starem mestnem 
jedru; uradni okvir pa mu je dal novi Zakon o uporabi zemljišč za gradbene na-
mene iz leta 1956, ki je uvedel pojem »gradbenih okolišev«.
21
 Bežkov načrt je na-
stajal na osnovi takrat ravno oblikovanega Urbanističnega programa za Koper,
22
 
ki je bil pripravljen leta 1956 v Projektivnem ateljeju Ljubljana, kjer je bil aktiven 
tudi Bežek sam. Z dokumentarnega stališča nam Urbanistični program za Ko-
per pove, da je bilo historično tkivo starega Kopra v povojnem desetletju v sla-
bem stanju: stavbe so bile v veliki meri ocenjene kot slabo ohranjene in njiho-
va obnova kot ekonomsko vprašljiva ali neutemeljena. Z odhajanjem domačega 
prebivalstva iz obmorskih mest v petdesetih letih je odtekalo tudi tradicional-
no preneseno znanje o lokalni zgodovini in njenem prostoru, kar je posledično 
prizadelo tudi varovanje zgodovinske in kulturne dediščine. Pomembno vlogo v 
20
 Arhiv ZVKDS OE Piran / 1607 Smole, 3, Dopis ing. Ravnikar.
21
 Tim Mavrič , Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med 
letoma 1945 in 1990, Urbani izziv, 2017, 1, p. 135.
22
 Andrej Briški – Aleš Kersnik – Janez Šumi – Igor Vrišer , Koper, urbanistični program, Lju-
bljana 1956. 
252
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
zadrževanju tega procesa je odigral umetnostni zgodovinar Emil Smole, ki je bil 
od leta 1953 upravnik koprskega muzeja in referent za spomeniško varstvo na 
Okraju Koper. Popisal je kulturne spomenike in jih zbral v Zvezku III, ki zadeva 
Kulturne spomenike in naravne znamenitosti v Kopru,
23
 jedrnem delu Urbani-
stičnega programa za Koper.
24
 Smole je izhajal iz italijanskega popisa
25
 spome-
niško vrednih stavb (cerkva, samostanov in palač v mestnem jedru), a ga je raz-
širil z izčrpnimi historiati zgradb. 
Upoštevajoč te strokovne podlage, je Niko Bežek med 1957 in 1958 pripravil 
torej Načrt za gradbeni okoliš Koper, širše regionalno območje (sl. 2),
26
 v katerem 
je mestno jedro ohranil označeno kot celoto, ki mora biti obravnavano posebej. 
Skladno s prvim načrtom iz leta 1954 se je posvetil predvsem razvoju novih sate-
litskih sosesk, predvsem Semedele, za katero je že leta 1956 pripravil idejni zazi-
dalni načrt.
27
 V tehnični dokumentaciji etapno zastavljenega Načrta za gradbeni 
okoliš Koper je arhitekt jasno poudaril: 
Celoten otok Koper je vključen v gradbeni okoliš. Detajlno ga ne obrav-
navamo, ker pridejo v poštev le zemljišča za asanacijo kot sta kompleksa 
ob ulici A. Gramsci in Belveder in jih je izvajati po odobrenih zazidal-
nih načrtih v I. etapi. V II. etapi je asanirati kompleks ob Istrski obali 
in Bosadragi, zakar je izdelati predhodno zazidalne načrte. Mesto ima 
mnogo kulturno historijskih spomenikov, katere je upoštevati (po prilo-
gi I. Urbanistični program Kopra) pri vsakršnem posegu, ki bi spreme-
nil arhitektonsko slikovitost posameznih detajlov oziroma celote. Mesto 
zajema vse parcele pod rim VX k.o. Lazaret. Gradnja na teh parcelah je 
dovoljena pod posebnimi pogoji!
28
 
23
  Kronološko gledano gre za prvo obsežnejše, čeprav nepopolno besedilo o arhitekturni dediščini 
Kopra v slovenskem jeziku, ki je bila do takrat v literaturi dostopna skoraj izključno v italijanskem 
jeziku. Smoletov elaborat predstavlja temeljno ovrednotenje kvalitet historičnega stavbnega fonda 
in njihovih spomeniških vrednot – Sonja Hoyer , Stane Bernik, zaslužni konservator v Kopru, Izoli 
in Piranu, Zbornik za Staneta Bernika (ed. Gojko Zupan), Ljubljana 2009, p. 109.
24
 Salvator Žitko , Delovanje in razvoj muzejske ustanove po letu 1945, 90 let Pokrajinskega mu-
zeja Koper / 90 anni del Museo regionale di Capodistria: 1911–2001 (ed. Jože Hočevar), Koper 2002, 
pp. 77–103.
25
 Mojca Guček , Anonimna arhitektura v prenovi Kopra, Koper 2000, p. 15.
26
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 666, Načrt za gradbeni okoliš Koper, širše regionalno območje (1957–
1958).
27
 PAK, SI-PAK-KP/0712.29, 314, 10, Idejni zazidalni načrti za Semedelo (1956).
28
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 666, Načrt za gradbeni okoliš Koper, širše regionalno območje (1957–
1958), Niko Bežek, Tehnična obrazložitev – gradbenega okoliša za širše regulacijsko območje – Ko-
pra, 1958, p. 5.
253
ZUZ – LV – 2019
Zapis priča, da je bil del mestnega jedra vendarle že določen za »asanacijo«, torej 
rušitev in novo pozidavo, in sicer območje ulice Gramsci – za katerega je že ob-
stajal omenjeni parcialni zazidalni načrt – in pa Belveder na severnem robu me-
stnega jedra, za katerega je prav v tistem obdobju zazidalni načrt pripravljal že Edo 
Mihevc. Druga faza asanacije naj bi zadevala severovzhodni del mestnega jedra, in 
sicer ribiško četrt Bošadraga s pretežno anonimno arhitekturo, in pa t. i. Istrsko 
obalo, torej jugovzhodni obronek mestnega jedra. Glede teh posegov arhitekt po-
sebej opozori na kvalitete historičnega okolja, izpostavi pa estetski vidik. Ko je bil 
v Kopru njegov načrt zazidave ob Gramscijevem nabrežju ni bil uresničen (kasneje 
je delno asanacijo izvedel Mihevc), medtem ko je bil Mihevčev načrt za asanacijo 
Belvedera postopoma uresničen. V celotnem načrtu je Bežek vso pozornost usmeril 
v razvoj novih mestnih predelov, predvsem moderne Semedele. Bežek je v svojem 
načrtu tako poskusil udejanjiti načelo širitve mesta, ki ga je kasneje Stane Bernik 
označil kot najustreznejše: » Taka pot terja postavitev ‚novega‘ Kopra v neposredno 
bližino historičnega jedra, vendar tako, se v celoti ohranita celovitost otoške ur-
banske strukture in njen funkcionalni pomen mestnega središča.«
29
29
 Stane Bernik , Koper Izola Piran, Organizem slovenskih obmorskih mest, Ljubljana – Piran 1968, 
pp. 96–97.
3. Niko Bežek, Načrt za gradbeni okoliš Koper, širše regionalno območje, 1957–1958 (PAK, 
SI-PAK-KP/0024, 666) 
254
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
Načrti Eda Mihevca
Usoda starega mestnega jedra Kopra, kot celotnega koprskega okraja nekdanje cone 
B, se je torej zasukala v istem času, ko je Bežek še deloval v Kopru. Kratko obdobje 
med letoma 1954 in 1956 je bil trenutek vrhunca t. i. eksodusa: nosilci kolektiv-
nega spomina, povezanega s historičnimi jedri severnoistrskih mest, so odšli. V 
dveh letih je odstotek predvojnega, pretežno italijansko govorečega prebivalstva v 
treh mestih padel s povprečno 90 % (leta 1945) na 9 % (leta 1956), torej s približno 
30.000 na 2500 oseb; ob množičnih odhodih so se v izpraznjena mesta množično 
naseljevali novi prebivalci iz Istre in notranje Slovenije, vrhunec je bil leta 1956, 
ko se je v enem letu priselilo 12.500 oseb.
30
 V teh letih se je začel nagli industrijski 
razvoj: sprva zagon tovarne TOMOS, že leta 1954, nato postopna izgradnja pri-
stanišča, katerega prvi pomol je bil odprt decembra 1957. Predvsem pa se je zame-
njala politična elita, nastopila je »stroga linija« komunistov,
31
 z njo je v Istro prišel 
tudi Edo Mihevc kot vodilni urbanist. Poleti 1955 je namreč Edo Mihevc prevzel 
vlogo predsednika Okrajnega sveta za urbanizem in torej vodilno vlogo v urbani-
stičnem in prostorskem načrtovanju v severni Istri. Čeprav je bil Niko Bežek na 
lokalnem nivoju takrat dojet kot »koprski urbanist« – o čemer pričajo številni za-
pisniki sej okrožnega urbanističnega sveta – je Mihevc, kot hierarhično pomemb-
nejši in politično močnejši, kolega preglasil. Iz zapisnikov sej izvemo, da je v letu 
1957 med arhitektoma prišlo do nesoglasja glede arhitekturnih rešitev za Seme-
delo, nakar Nika Bežka od leta 1958 v Kopru ne srečamo več.
32
 Že leta 1956 je bil 
odslovljen tudi Emil Smole,
33
 mesto ravnatelja muzeja je zasedel politično ustre-
znejši Janez Kramar.
Edo Mihevc je bil v Kopru posredno prisoten že v času STO ob adaptaciji Ho-
tela Triglav. A prepoznavni znak njegovega prihoda v mesto kot vodilnega urbani-
sta predstavlja TOMOS-ov nebotičnik, nastal v sklopu Zazidalnega načrta soseske 
30
 Kalc 2019, cit. n. 14, pp. 149–154.
31
 STO-jevskega sekretarja Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Julija Beltrama leta 
1955 zamenja Albert Jakopič – Kajtimir; novi predsednik OLO Koper postane Albin Dujc. Kasnej-
ši župan, sicer dolgoletni novinar na Koprskem, Miro Kocjan je v intervjuju leta 2007 to zamenjavo 
označil kot nastop »stroge linije« komunistov – Čebron Lipovec 2018, cit. n. 9, p. 278.
32
 Čebron Lipovec 2018, cit. n. 9, p. 113.
33
 O prihodu novega direktorja in odhodu Emila Smoleta je njegova tedaj mlada sodelavka kasneje 
zapisala: »Iz Ljubljane je čez noč prišel novi direktor [Janez Kramar, op. a.]. Emil Smole je bil aprila 
leta 1956 suspendiran na način, za katerega, žal, ni opravičila« – Ljudmila Plesničar Gec , Spomini 
na moje delo v koprskem muzeju, 90 let Pokrajinskega muzeja Koper / 90 anni del Museo regionali 
di Capodistria: 1911–2001 (ed. Jože Hočevar), Koper 2002, p. 106.
255
ZUZ – LV – 2019
Belveder, med letoma 1956 in 1957. Slednji je terjal rušitev stavbe »glagoljaškega« 
samostana
34
 v četrti Zubenaga, ki mu je Emil Smole v svojem elaboratu posvetil 
dve strani s popisom historiata in ga označil kot »v zelo slabem stanju.«
35
 Mihev-
čev poseg je sicer terjal rušitev samostana, istočasno pa se je jasno navezal na dru-
go obstoječo stavbo na območju. Že leta 1951 je tu namreč prvo sosesko delavskih 
blokov projektiral neznani lokalni arhitekt Trombetta: predvidel je tri ločene pro-
stostoječe trinadstropne stavbe, razmeščene v obliki črke U, z vmesnim zelenim 
parterjem proti severu in morju, a izgrajena je bila le osrednja stavba. A leta 1955 
je – neupoštevajoč Trombettovo zasnovo – novo, modernistično večstanovanjsko 
34
 Gre za samostanski kompleks frančiškanov tretjerednikov, posvečenega sv. Gregorju, ki je na tej 
lokaciji deloval od leta 1530 do 1806, nakar je bila cerkev porušena, kompleks pa je bil uporabljen 
kot pomožno poslopje sosednje kaznilnice. Tretjeredniki so bili edini v Kopru, ki so izvajali liturgijo 
v slovanskem jeziku, zato je imel nekdanji samostan izjemen pomen za zgodovino Slovencev in Slo-
vanov sicer v Istri. Na ta vidik je posebej opozorilo Zgodovinsko društvo jugoslovanske cone B STO 
v zgodnjih 50. letih in se zavzemalo, da bi v takrat še stoječem kompleksu uredili muzej slovanske 
prisotnosti v Istri, kar pa ni bilo uresničeno, stavba pa v celoti porušena – Salvator Žitko , Glagolja-
ški samostan v Kopru, Annales, Series historia et sociologia, XXII/2, 2012, pp. 523–532.
35
 Emil Smole , Kulturni spomeniki Kopra, Zvezek III, Urbanistični program Koper (edd. Andrej 
Briški et al.), Ljubljana 1956, p. 111 (neobjavljeno gradivo, hrani Domoznanski oddelek, Osrednja 
knjižnica Srečka Vilharja Koper).
4. Edo Mihevc, Urbanistični načrt za Koper, 1961 (PAK, SI-PAK-KP/0865, Urbanizem, Obala, Koper) 
256
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
stavbo za politično elito postavil arhitekt Josip Didek.
36
 Četrt je nato predelal Edo 
Mihevc med letoma 1956 in 1957, ko je Trombettov blok vključil v mikrourbani-
stično zasnovo nove soseske in STO-jevskemu arhitektu sledil tudi v sami zasno-
vi. Novi predel je oblikoval kot dva povezana ambienta, oblikovana v obliki črke E, 
kot k morju odprta trga, akcent soseske je bil desetnadstropni nebotičnik samske-
ga doma tovarne TOMOS.
37
 
Edo Mihevc se je historičnemu jedru Kopra izrazito posvetil, kar je jasno razvi-
dno tako v njegovem Urbanističnem načrtu za Koper iz leta 1961 (v merilu 1:1000; 
sl. 3), dodelanem v Generalnem načrtu mesta Koper 1963 (v merilu 1:5000), kot v 
dveh verzijah Regionalnega načrta za slovensko obalo (1959/1960 ter 1963). Že v 
prvi skici regionalnega načrta je mestno jedro obravnaval kot družbeno središče 
v moderni preobleki. V urbanističnem načrtu za Koper iz leta 1961 sta Mihevčev 
program in oblikovalski pristop že jasno razvidna.
38
 Nebotičnik na Belvederu je 
postal nova dominanta in vodilni motiv vizualne identitete novega-starega mesta, 
hkrati kot del »sodobnega obzidja«. V Mihevčevem načrtovanju Kopra se moder-
nost, v funkcionalističnem duhu, kaže na dva načina: v popolni »asanaciji« anoni-
mnega tkiva in v načrtovanju novih vertikal. O gradnji stolpnic, v mestnem jedru 
in v predmestju, so potekale ostre razprave vse od pozidave Belvedera. Tudi člani 
okrajnega Sveta za urbanizem niso imeli enotnega mnenja: eni so se zavzemali za 
nižje bloke, drugi za stolpnico. Tip stolpnice je bil na tem mestu izbran zaradi »iz-
redno ugodnih tal in ekonomskega stališča«.
39
 Za območje Belvedera je bilo že v 
Urbanističnem programu iz leta 1956 zapisano, da gre za geo-tehnološko najpri-
mernejšo točko v mestu, kjer je možna novogradnja večjih dimenzij in obtežitve. V 
tej debati so politični predstavniki okraja podprli visokogradnjo, češ da je ta svoje-
vrsten poklon zgodovini mesta. Politično vodstvo je podpiralo visokogradnjo tudi 
36
 Cf. Čebron Lipovec 2012, cit. n. 9, p. 220. Opozarjam, da sem v članku leta 2012 zaradi slabe 
berljivosti kopij tehnične dokumentacije napačno pripisala avtorstvo Niku Bežku. Od dopolnitve 
fonda 24.2 OLO Koper Projekti, ko je leta 2015 Upravna enota Koper predala gradivo Pokrajinske-
mu arhivu Koper, je dostopna popolnejša in čitljiva dokumentacija – PAK, SI-PAK-KP/0024.2, 252, 
1, Stanovanjska hiša Belveder v Kopru, Ljudski odbor mestne občine Koper (1955).
37
 Natančnejša predstavitev soseske je v Čebron Lipovec 2012, cit. n. 9, pp. 215–216.
38
 Urbanistični načrt za Koper je bil sicer tudi tema različnih diplomskih nalog, ki so v teh letih 
nastajale pod mentorstvom prof. Eda Mihevca, danes te hrani Pokrajinski arhiv Koper. Profesor Mi-
hevc pa je izdelavo t. i. »Perspektivne analize za urbanizacijo Kopra, v zvezi z bodočimi kompleksi 
trgovske in industrijske luke«, v merilu 1:5000, poveril takratnemu študentu arhitekture Janezu Kre-
salu ter absolventu arhitekture Petru Kerševanu, s katerima je Okrajna ljudska oblast podpisala po-
godbo 2. 2. 1961, dokument naj bi predložila do 15.6.1961 – PAK, SI-PAK-KP/0024, 1676.2, 39-51/2, 
Občinski ljudski odbor, v nadaljevanju »naročnik« (1961).
39
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 685, 15. Seja sveta za urbanizem OLO Koper 24.1.1957, pp. 2–3.
257
ZUZ – LV – 2019
za druge predele mesta, v čemer pa so prepoznavali vez z zgodovino: »Tov. Pelc 
Zvonomir [direktor Geodetskega zavoda, op. a.] naglaša, da je nujno, da se Kopru 
da poudarek z višjo zgradbo in v mešanem stolpnem sistemu. Kajti tako obliko iz-
kazuje Koper že v srednjem veku. Če hočemo to ohraniti, je začeti sistem gradnje 
na Belvederu pravilen.«
40
 
Ta »interpretativni nivo« je Mihevc povzel na Širši urbanistični konferenci v 
Koprščini, 13.3.1957,
41
 na kateri so bili, poleg vodilnih lokalnih osebnosti (Albert 
Jakopič - Kajtimir in Albin Dujc), tudi vodilni politični predstavniki povojne Slo-
venije: Franc Leskošek, Boris Kraigher, Marjan Tepina. Poudaril je, »da bo Koper 
dobil silhueto starega srednjeveškega Kopra« ter v nadaljevanju, da »imamo pravi-
co dati Kopru žig današnjega časa. Silhueta starega Kopra je imela 25 stolpov«.
42
 V 
arhitekturni srenji je bil zato Koper ironično označen kot città turrita oz. obzida-
no mesto.
43
 Na spornost nove vizije je opozarjal tudi Emil Smole,
44
 a ti komentarji 
niso bili upoštevani. Mihevčev načrt je tako predvidel izgradnjo niza stolpnic, ki 
bi kot novo obzidje obkrožile staro jedro, vzporedno bi bili nanizani nižji stolpi-
či – kot je bilo delno uresničeno na Gramscijevem (Vojkovem) nabrežju. Mihev-
čev pristop uteleša maksimo, ki jo je zapovedalo takratno politično vodstvo, pred-
sednik OLO Koper, da »pokažimo, da spoštujemo staro, a da vendar ustvarjamo 
novo zgodovino.«
45
 V na videz postmodernistični rešitvi reinterpretacije historič-
nih form lahko prepoznavamo morebitni odmev debat v strokovni mednarodni 
strokovni srenji sredi petdesetih let. V okviru povojnih debat znotraj mednarodnih 
kongresov CIAM je namreč v ospredje stopilo vprašanje mestnega jedra, »srca me-
sta«, posebej od srečanja leta 1951. Odprle so se tudi debate o posegih in novogra-
dnjah v mestnih jedrih, v teh pa je Ernesto Nathan Rogers, eden izmed vodilnih 
italijanskih povojnih arhitektov in članov CIAM-a, promoviral »sublimno ravno-
vesje preko kontrapunkta« (sublime equilibrio per contrappunto), katerega simbol 
je bila njegova stolpnica Torre Velasca (1950–1958) v Milanu, oblikovana kot rein-
40
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 685, 15. Seja sveta za urbanizem OLO Koper 24.1.1957, p. 4.
41
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 976, Širša urbanistična konferenca, 13.3.1957.
42
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 976, Širša urbanistična konferenca, 13.3.1957, p. 2.
43
 Braco Mušič , Po anketi naših razgledov, Arhitekt, 3, 1961, pp. 17–18.
44
  Emil Smole , Novi Belveder in simbolična ohranitev kulturnega spomenika, Slovenski Jadran, 
VI/10, p. 3.
45
 PAK, SI-PAK-KP/0024, 685, 15. Seja sveta za urbanizem 24.1.1957, p. 3.
258
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
terpretacija srednjeveškega stolpa.
46
 A kot je opozoril Stane Bernik že leta 1968,
47
 
v rešitvi za Koper lahko vidimo obenem tudi preseženo romantično, historistično 
matrico iz 19. stoletja: mesto obkroža »ring« avenije oz. »ogrlice«, iz njega pa se 
radialno odpirajo avenije vpadnice. 
V širši Generalni načrt mesta Koper 1963 je Mihevc integriral predhodne študije 
in predstavil vizijo mesta, po kateri bi bilo historično jedro temeljito »asanirano«, 
torej prenovljeno z nadomestno zazidavo. Kot že Bežek v prvem načrtu leta 1954, 
je tudi Mihevc v svojih načrtih predvidel popolno asanacijo vzhodnega dela mesta. 
Ohranil je skoraj vse stavbe, ki jih je v Urbanističnem programu 1956 Emil Smo-
le evidentiral kot spomenike, torej ob glavnih ulicah oz. t. i. koordinatnem križu, 
ter nekatere samostane. Staro jedro bi tako postalo »srce mesta«, novo gospodar-
sko, upravno in kulturno središče z vsemi potrebnimi javnimi objekti in ustano-
vami. Modernizacija ni bila mišljena le programsko, temveč tudi estetsko, Mihevc 
je staremu jedru namreč namenil povsem novo podobo: moderno, a navezano na 
»tradicionalno« sredozemsko arhitekturo. Svoj pristop do starega jedra pa je str-
njeno pojasnil v članku v reviji Arhitektura Urbanizam, ko je izbrani pristop ra-
46
 Valeria Lattante , Ernesto Nathan Rogers e le preesistenze ambientali. Itinerario teorico, 1948–
1964, Bologna 2013 (doktorska disertacija, Università di Bologna, tipkopis); Leonardo Zuccaro 
Marchi , The Heart of the City. Continuity and Complexity of an Urban Design Concept, Delft 2017 
(doktorska disertacija, Technische Universiteit Delft, tipkopis).
47
 Bernik 1968, cit. n. 29, p. 95.
5. Asanacijski načrt Koper, Inventarizacija arhitektonske vrednosti stavb, 1964 
259
ZUZ – LV – 2019
zložil kot vmesno, kompromisno rešitev med zamrznitvijo obstoječega stanja ter 
popolno prezidavo: 
Stari Koper – Z urbanističnega vidika imamo na razpolago tri rešitve: a) 
Mesto ostane v celoti nespremenjeno, v celoti se sanira, novo mesto pa 
mora biti odmaknjeno do starega jedra. b) Zdrav (nosilni) teren na oto-
ku je dragocen. Ta del bi lahko bil bolj racionalno izkoriščen, če bi staro 
mesto porušili in ponovno pozidali. c) Vse urbanistične in arhitekturne 
vrednosti je potrebno ohraniti, nove površine pa organsko oblikovati in 
povezati s starim jedrom. Izbrana je tretja rešitev, iz sledečih razlogov. 
V novih ekonomskih razmerah je mesto dobilo novo funkcijo, zato ne bi 
mogli v celoti ohraniti starega jedra. V današnjem stanju staro jedro na-
mreč ne more prevzeti te nove funkcije. Če bi želeli staro mesto ohraniti 
v stari obliki, bi ga morali organizirati kot mrtvi muzej. Toda zgradbe 
so v večini dotrajane in brez osnovne komunalne ureditve, ki je nujna za 
zdravo življenje. Ohraniti mesto kot mrtvi muzej bi bilo neekonomično, 
saj ga ne bi bilo mogoče vzdrževati. Takšno mesto bi bilo obsojeno na 
propad. Ohranjeni bodo vsi arhitekturni in urbanistični spomeniki, trgi, 
ulice in vsi vredni ambienti in struktura mesta. Ostali deli, ki zdaj pro-
padajo, bodo priključeni novim delom. Staro jedro bo tako živelo dalje, 
saj bo povezano z novim mestom in ga dopolnjevalo. V novem Kopru ima 
staro jedro vlogo mestnega središča, z vsemi funkcijami, ki niso poveza-
ne s hitrim prometom. Stari Koper je središče, ki je namenjeno pešcem. 
6. Asanacijski načrt Koper, Inventarizacija ohranjenosti stavb, 1964 
260
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
Podoba starega Kopra se je skozi stoletja spreminjala, hkrati z njegovim 
ekonomskim razvojem in spreminjala se bo še naprej.
48
 
Mihevčev odnos do historičnega fonda je torej selektiven, osnovan na vizualni per-
cepciji predvsem likovnih elementov in prostorskih učinkov, ne pa zgodovinske 
pričevalnosti. Ponuja se misel, da je Mihevc neposredno črpal iz prej omenjenih 
Ravnikarjevih napotkov iz leta 1955: v svoj program je vključil vidike, ki jih je Rav-
nikar poudaril osem let prej, to sta organsko vključevanje starega v novo in potrebo 
po zaščiti vrednih elementov. V tem pa sta očitni dve temeljni razliki. Ravnikarjev 
pristop je analitično naravnan, v Mihevčevem pristopu raziskovalne (samo)kritične 
odprtosti ni. Ravnikar je izrazil izhodiščno občudovanje in spoštovanje celotnega 
zgodovinskega fonda, Mihevc je, obratno, na staro jedro gledal predvsem selek-
tivno, pragmatično, higienicistično. Njegov pristop jasno ilustrira naslednji zapis:
 
Življenje starega Koper se izteka proti naši cesti [Pristaniška ulica, »ogrli-
ca«, op. a.] s številnimi starimi ozkimi ulicami, od katerih sta Čevljarska 
in Karlijeva [danes Župančičeva ulica, nekoč via Carli, op. a.] zaščiteni. 
Te ujamemo z majhnimi trgi in jih skozi grla, podvoze in prehode pove-
zujemo s starim Koprom. Tako je življenje starega Kopra s temi žilami 
organsko povezano z novim Koprom. Pri urbanistični asanaciji starega 
Kopra za našo vrsto projektiranih stanovanjskih hiš, je bilo treba paziti 
na sledeče: ohraniti na vsak način ambijent starega Kopra, doseči nepri-
siljeno skladnost in povezavo z novim delom, dati staremu delu, vkljub 
zajezitvi dovolj zraka, prostora in življenje, rušiti le najpotrebnejše, kar 
so v našem primeru v glavnem dotrajane mediteranske hiše, nehigijen-
ske, večji del brez sanitarij in bi bile za kakršnokoli adaptacijo neprimer-
ne. Vse to smo v naši urbanistični rešitvi tudi dosegli. Kot roka z roko 
se sklenejo na tem delu prsti starega in novega Kopra. Nastali trgi pa iz-
redno mehko sinhronizirajo doseženo povezavo. Prehodi in podvozi so 
nameščeni tako, da vedutno in prometno najbolje zadostijo. […] Vrsta 
stanovanjskih hiš je rešena v stolpih, ki so v pritličju povezani s trgovin-
skimi lokali. Tako se gabaritna masa prijetno razdrobi in razgiba, da je 
zrak in življenje vsemu okolju in z vseh vedut in je dosežena velika iz-
redna plastika. Razgibanost mas v celoti se v vsakem elementu posebej 
še enkrat ponovi in se nadaljuje v razgibanosti plastike fasade. Steklene 
stene trgovinskih lokalov so za štiri metre umaknjene s fasade, tako na-
stane pokrite senčnat hodnik – kolonada za pešce, ki je vzdolž cele dol-
žine od Triglava do vstopa na Dapontijev (Prešernov, op. a.) trg. Ustvarja 
posebno prostorsko razgibanost mas, nudi pešcem in trgovinskim loka-
48
 Edo Mihevc , Regionalni plan slovenačke obale, Arhitektura Urbanizam, 29, 1964, p. 7. Navede-
no besedilo je avtoričin prevod srbohrvaškega izvirnika.
261
ZUZ – LV – 2019
lom zaščito pred vremenskimi neprilikami, posebej zaščito pred južnim 
soncem, ustvarja senčnat hodnik, ki daje vsemu ambijentu prijeten ob-
čutek intimnosti. […]
49
 
Dragoceni, nepoznani opis prikazuje Mihevca kot vestnega sledilca funkcionali-
stične »šole«, kjer je prva skrb posvečena higieni, osončenosti, prezračevanosti, 
odprtim pogledom, prometni dostopnosti.
Mihevčevemu progresističnemu odnosu gre pripisati tudi dejstvo, da je bil šele 
leta 1964 narejen elaborat, ki je vseboval predlog asanacije historičnega jedra,
50
 to-
rej kot post festum prirejena podlaga za že obstoječi načrt. Odnos Mihevca in so-
delavcev do historičnega tkiva je v tem načrtu arbitraren. Stavbe so ovrednotene 
same zase, ne primerjalno, še posebej pa ne v kontekstu, ki je neovrednoten ozi-
roma razvrednoten. Argumente za posege ter kriterije vrednotenja spoznamo šele 
skozi poročilo po javnem razgovoru Slovenska obala – njena mesta in dediščina, ki 
ga je uredništvo revije Sinteza organiziralo v Kopru julija 1966, ter objavilo v Sin-
tezi leta 1967.
51
 Na njem Mihevc ni sodeloval, načrt so zagovarjali njegovi mladi 
sodelavci. Poročilo pojasni precejšen del konteksta nastanka »asanacijskega načr-
ta«, spremljajoči članek konservatorjev Murka in Rotarja
52
 pa natančno povzema 
strukturo in vsebino načrta. V poglavju »Rast mesta do l. 1950« so bile sintetično 
in nepoglobljeno začrtane glavne linije razvoja mesta. V poglavju Arhitektonska 
vrednost stavb so bile predstavljene štiri kategorije stavb: A in B kot kulturni spo-
meniki, C arhitektonsko pomembne stavbe, D arhitektonsko nepomembne stav-
be. Ker naj bi bila klasifikacija nezadostna, so bile uvedene vmesne klasifikacije 
(A-B, B-C, C-D), mestoma še razdeljene tako, da so črke v dvojicah bile postavlje-
ne v oklepaj (npr. B-(C)). Kategorizacija je bila nato preoblikovana v tabelo, ki je na 
49
 PAK, SI-PAK-KP/0024.2, 158, 2, Gradnja bloka ONZ Koper na Nabrežju JLA v Kopru, Tehnično 
poročilo, Urbanizem
50
 Asanacijski načrt je bil narejen pod okriljem Investbiroja, podpisali so ga Marjan Petkovšek, ing. 
arh. Kot odgovorni projektant, Marko Šenk, ing. arh., in Breda Drofenik, ing. arh., Edo Mihevc je 
skozi ves čas nastajanja načrtov za Koper do leta 1966 bil stalni strokovni svetovalec.
51
 Na razgovoru so sodelovali Drago Alič in Marjan Petkovšek (sodelavca Investbiroja), dr. Ivan 
Komelj (Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana), Matija Murko in Braco Rotar (Medobčinski 
zavod za spomeniško varstvo, Piran), docent dr. Nace Šumi (Umetnostnozgodovinsko društvo Slo-
venije), Marjan Debelak, Mitja Jernejc in Vladimir Mušič-Braco (Urbanistični inštitut SRS, Ljublja-
na), Savin Sever (Slovenijaprojekt, Ljubljana), Miro Kocjan in Stane Pavlič (predstavnika SO Koper 
in Piran), predstavnik republiškega sekretariata za prosveto in kulturo ter urednika Sinteze Janez 
Lajovic in Stane Bernik. Vabljeni so bili tudi številni drugi akterji obalnega urbanizma, tudi Edo Mi-
hevc, ki pa se razgovora niso udeležili – Bernik 1967, cit. n. 1, p. 79.
52
 Matija Murko – Drago Rotar , Nekaj pripomb k predlogu asanacije mestnega jedra Koper, Sin-
teza, 5–6, 1967, pp. 73–78.
262
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
nato preoblikovana v tabelo, ki je na koncu ponudila 226 kulturnih spomenikov 
in arhitektonsko pomembnih stavb ter 870 arhitektonsko nepomembnih stavb, 
ki bi posledično lahko bile porušene. Inventarizacijo, ki je bila najverjetneje na-
rejena na osnovi predhodnega in nepopolnega Smoletovega popisa iz leta 1956, 
so izvedli arhitekti Investbiroja sami, brez obveznega sodelovanja z Zavodom za 
spomeniško varstvo.
53
 Rezultat je tako podal številne nekoherentne rezultate, 
do te mere, da so določene vogalne stavbe z ene strani bile kategorizirane v eno 
skupino, z drugega pročelja pa v drugo.
54
 Vrednotenje je temeljilo na zastarelem 
principu varovanja posamičnih stavb zaradi njihove estetske vrednosti, ne pa 
na celovitem vrednotenju ambientov – čeprav je v razlagah »varovanje ambien-
tov« pogosto izpostavljeno. Končni rezultat arbitrarne inventarizacije je bil na-
črt asanacije po principu coninga, območje varovanja je obsegalo osrednjo ulič-
53
 Glej tudi Hoyer 2009, cit. n. 23, p. 109.
54
 Kot opozorita Matija Murko in Drago (Braco) Rotar, pristop privede do določitve za rušenje tudi 
stavbe, kot je baročna luška kapitanija in pa tudi novogradnja prve stavbe Intereurope arhitekta Emi-
la Medveščka (Murko – Rotar 1967, cit. n. 52, p. 74).
7. Razglednica s podobo Kopra, 1964 
263
ZUZ – LV – 2019
no strukturo križa štirih glavnih ulic (Verdijeva in Župančičeva ter Kidričeva in 
polovica Cankarjeve). 
Kot je opozoril že Bernik, koprski asanacijski načrt odseva pomanjkanje po-
znavanja in razumevanja prostora tako s spomeniškovarstvenega kot tudi z zgodo-
vinskega vidika, predvsem v odnosu do spremembe prebivalstva. Ta problematič-
ni kontekst radikalnih posegov je nazorno ubesedil Savin Sever na Sintezini javni 
tribuni: »Po mojem tu ne gre za asanacijo mesta, temveč za revolucijo mesta. Mi 
smo faktično tukaj nasledili fizikum mesta, spremenili smo prebivalstvo, pomen 
in program tega mesta.«
 55
 Zdi se, kot da je Edo Mihevc uresničil navodilo, ki ga je 
že leta 1954 takratni slovenski voditelj Boris Kraigher zabičal lokalnim predstavni-
kom partije: »Še vedno nismo napravili revolucije, ki bi jo morali leta 1945, da je to 
slovensko področje. Imam še vedno vtis, da je to področje, ki živi pod okupacijo.«
56
 
Pod Mihevčevim vodstvom je nova geografska enota »slovenska obala« dobila novo 
podobo, medtem ko je z množičnim priseljevanjem dobila tudi novo identiteto.
Sočasna umetnostnozgodovinska in humanistična kritika, ki je delovala v Lju-
bljani, je torej brez demagogije nazorno povzela problematični družbeno-politič-
no-zgodovinski kontekst, ki je oblikoval povojni urbanizem na severnoistrski oba-
li. Sintezin razgovor je bil vrhunec potez, ki so pot kritiki utirali že prej, in sicer s 
simpozijem, ki je bil 1965 organiziran v Piranu, ter z Bernikovo raziskavo, ki je na-
stala kot diploma leta 1964, a je v knjižni obliki izšla šele 1968.
57
 Mihevčev načrt za 
stari Koper je bil torej izveden le parcialno, in sicer pred samim nastankom konč-
nega dokumenta Urbanističnega programa za celotno obalo. Načrt je naknadno, 
leta 1967, dobil dopolnitev v obliki strokovnega elaborata o varovanju mestnega 
jedra.
58
 Leta 1971 pa je pod Bernikovim vodstvom nastal celoviti načrt valorizaci-
je starega Kopra. Na osnovi tega je nato leta 1973 nastal nov urbanistični program 
za Koper,
59
 ki je dediščino postavil v ospredje. 
55
 Bernik 1967, cit. n. 1, p. 82.
56
 PAK, SI-PAK-KP/0450, 28, 129, Zapisnik seje Okrajnega komiteja ZK v Kopru, 27. 7. 1954.
57
 Več o tem Hoyer 2009, cit. n. 23, pp. 114–115.
58
 Pripravili so ga Iva Curk, Ivan Komelj, Ivan Sedej, Nataša Štupar Šumi in Marijan Zadnikar  
v imenu Zavoda za spomeniško varstvo SRS – Guček 2000, cit. n. 25, pp. 13–18; Hoyer 2009, 
cit. n. 23, p. 115).
59
 Rudolf Kolenc et al., Urbanistični program Koper 1973, Koper 1973.
264
NEŽA ČEBRON LIPOVEC
Razdvojeni pomen koprske povojne arhitekture
Pregled razvoja povojnega načrtovanja Kopra razkriva samosvojo kronologijo, 
predvsem zaradi obdobja interregnuma cone B STO. Nejasna povojna usoda regi-
je je botrovala sprva »zamudi« v razvoju, nato pa različnim pristopom v načrtova-
nju. Doslej neznana vloga arhitekta Nika Bežka se izkaže kot zelo pomenljiva, saj 
je arhitekt med letoma 1954 in 1957 imel vlogo »koprskega urbanista«, ki je sno-
val moderni Koper po takrat sodobnih modernističnih načelih, a s prepoznavno 
naklonjenostjo do kvalitete zgodovinskega ambienta ali vsaj z berljivo rezervira-
nostjo do rušilnih posegov vanj. V času, ko je regija doživljala vrhunec »etnične 
metamorfoze«,
60
 je Bežek snoval razvoj Kopra, kjer je staro tkivo ostalo večinoma 
nedotaknjeno, »Novi Koper« pa je bil v berljivo moderni preobleki umaknjen od 
starega jedra in tako jasno kazal na novo dobo v zgodovini regije. A Bežkova mo-
dernost vidno ni ustrezala takratnim političnim oblastem, tako ga je kmalu nado-
mestil Edo Mihevc, ki je medtem, leta 1955, postal urbanist celotnega okraja. Sle-
dnji je pristop temeljno spremenil. Kot je zapisal Grgo Gamulin, »zgradil je novi 
Koper na starem Kopru, namesto ob njem«.
61
 Uresničil je želje političnih oblasti 
in ustvaril povsem novo identiteto mesta, tako da je staro mesto rušil ali ga nove-
mu podrejal, čeprav je celoto oblekel v na videz skladno, vernakularistično podobo. 
Na ravni stavb in sosesk je zasnoval zanimive zaključene enote, na nivoju mesta 
pa ustvaril nove, tuje poudarke. A z dediščinskega vidika nosi tako Mihevčeva ar-
hitektura kot celotna povojna gradnja poseben zgodovinski pomen: dala je fizični 
okvir identiteti novega, povojnega prebivalstva treh obmorskih mest. Kljub števil-
nim negativnim vidikom zato lahko Mihevčevo arhitekturo prepoznamo kot po-
tencialno povezovalen pomnik, posamično morda kar spomenik, saj »novodobni 
obalni meščani imajo zgodovine le za slabega pol stoletja«.
62
 
 
Viri ilustracij: Mario Fonda, zasebni arhiv (1); (c) Pokrajinski arhiv Koper (2, 3, 4);  
Mario Fonda, zasebni arhiv (1); Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije - INDOK center (5, 6); 
Tone Mikeln, zasebni arhiv (7)
60
 Piero Purini , Metamorfosi etniche. I cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in 
Istria 1914–1975, Udine 2010.
61
 Grgo Gamulin , Arhitektura u regiji, Zagreb 1967, p. 62.
62
 Vlado Šav , Avtentičnost istrske kulture, Primorska srečanja, 180, 1996, p. 288.
265
ZUZ – LV – 2019
“La rivoluzione della città”. Il centro storico di Capodistria 
nei piani urbanistici del secondo dopoguerra 
 
 
RIASSUNTO
 
La pianificazione urbana della costa slovena nel secondo dopoguerra ha suscitato sin 
dall’inizio forti polemiche, sia a livello nazionale che federale. Il motivo risiede prin-
cipalmente nei progetti urbanistici delle singole città costiere, nonché nel Piano re-
golatore della costa slovena (1959–1963), preparati dall’architetto Edo Mihevc e dai 
suoi colleghi dello studio Investbiro. Il più conosciuto e anche il più criticato era il 
piano per Capodistria, insieme ad alcune sue implementazioni, il simbolo delle qua-
li è il grattacielo per i lavoratori della fabbrica TOMOS, costruito nel centro storico. 
Nel presente contributo si è voluto esporre, in contesto comparato, i risultati di una 
recente ricerca d’archivio che ha portato alla luce vari documenti riguardo ai piani 
antecedenti a quelli di Mihevc, principalmente dell’architetto lubianese Niko Bežek, 
allargando così il contesto di interpretazione anche dell’opera di Mihevc. Risulta quin-
di che nel primo decennio del dopoguerra, ovvero dopo la creazione del Territorio Li-
bero di Trieste, Capodistria non aveva un ruolo di spicco. La situazione però cambiò 
dopo il 1954, quando la città diventò il centro dello sviluppo urbano. Tra il 1954 e il 
1957, nell’apice della “metamorfosi etnica” (Purini 2010) della regione, “il pianificatore 
di Capodistria” era Niko Bežek, che previde uno sviluppo sul modello di città-satel-
lite, in cui il centro storico sarebbe rimasto prevalentemente intatto, mentre la “nuo-
va Capodistria” sarebbe dovuta sorgere sull’ex-terraferma tra Semedella e Bertocchi, 
seguendo le tendenze attualissime e adottando un’immagine nettamente modernista. 
Tuttavia, negli anni 1957–1958 il ruolo principale passò a Mihevc, che nel frattempo 
era diventato presidente del Consiglio distrettuale per l’urbanismo, e che riorientò il 
corso dello sviluppo urbano. Tra il 1959 e il 1963 Mihevc preparò il nuovo piano ge-
nerale per Capodistria, legato al nuovissimo Piano regolatore della costa slovena, che 
favorì numerose demolizioni, similmente ai numerosi piani dell’epoca in Europa, e 
di conseguenza nuove costruzioni che cambiarono l’immagine e l’identità della città.
 
[Čebron Lipovec 3] Niko Bežek, Načrt za gradbeni okoliš Koper, širše regionalno območje, 1957–1958 
(PAK, SI-PAK-KP/0024, 666) 
268
 
PROF. ENRICA COZZI
Dipartimento di Studi Umanistici, Università degli Studi di Trieste
Androna Campo Marzio, 10
I-34123 Trieste
cozzi@units.it
DR. CLAUDIA CROSERA
Soprintendenza archeologia, belle arti e paesaggio del Friuli Venezia Giulia
Ufficio di Trieste
Piazza Libertà, 7
I-34132 Trieste
claudia.crosera@beniculturali.it
DOC. DR. NEŽA ČEBRON LIPOVEC
Oddelek za arheologijo in dediščino 
Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem
Titov trg 5
SI-6000 Koper
neza.cl@fhs.upr.si
DR. ROSSELLA FABIANI
Promozione e attività culturali, Polo museale del Friuli Venezia Giulia
Palazzo Economo, Piazza Libertà, 7
I-34135 Trieste
rossella.fabiani@beniculturali.it
MAG. BARBKA GOSAR HIRCI
Restavratorski center ZVKDS
Poljanska cesta 40
SI-1000 Ljubljana
barbka.hirci@rescen.si
DR. ANA JENKO KOVAČIČ
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana
ana.jenko@ff.uni-lj.si
DR. MOJCA MARJANA KOVAČ
Obzidna ulica 9
SI-6000 Koper
mojca.kovac@zvkds.si
DOC. DR. KATJA MAHNIČ
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana
katja.mahnic@ff.uni-lj.si
SI-1000 Ljubljana
mojca_jenko@ng-slo.si
Avtorji / Authors
 
269
ZUZ – LV – 2019
MAG. ANDREJA RAKOVEC
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU
Novi trg 2
SI-1001 Ljubljana
andreja.rakovec@zrc-sazu.si
RED. PROF. DR. SAMO ŠTEFANAC
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana
samo.stefanac@ff.uni-lj.si
SARA TURK MAROLT
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana
sara.turk@ff.uni-lj.si
272
 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 
Ana JENKO KOVAČIČ, Škofovske in komunalne palače  
v luči institucionalnih sprememb v Istri v srednjem veku
Ključne besede: Istra, srednj vek, škofje, komuna, škofovska palača, komunalna palača
Članek obravnava omembe škofovskih in komunalnih palač v Istri, natančneje v Trstu, 
Kopru, Poreču in Pulju v 12. in 13. stoletju. Zaradi različnih specifik posameznih mest 
glede na institucionalne spremembe in razvoj škofovskih sedežev, predstavljajo ti primeri 
plodno podlago za vzpostavitev primerjalnega okvira. Medtem ko pri škofovskih palačah 
ni mogoče v celoti zajeti vseh vidikov rabe palače v mestu, kjer poleg cerkvenega upra-
vljanja prevladujejo primeri uporabe za urejanje fevdalnih zadev škofovskega zemljišča, 
omembe komunalnih palač v grobem odražajo pomembne politične spremembe v mestih.
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Ana JENKO KOVAČIČ, Episcopal and Communal Palaces  
in Light of Institutional Changes in Istria in the Middle Ages
Keywords: Istria, Middle Ages, bishops, commune, diocesan palace, communal palace
The article deals with mentions of diocesan and communal palaces in Istria, more pre-
cisely in Trieste, Koper, Poreč, and Pula in the 12th and 13th centuries. Due to each town’s 
diverse starting points in regard to institutional changes and the development of diocesan 
seats, these examples in Istria present fertile ground for the establishment of a compara-
tive framework. While in the case of diocesan palaces it is not possible to fully cover all 
aspects of the usage of the palace in the town – in addition to the church administrations, 
cases of use for the regulation of feudal affairs of bishopric lands predominate – mentions 
of communal palaces are approximately in line with important political changes in towns. 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Enrica COZZI, Gotsko slikarstvo v slovenski Istri  
in piranski poliptih Paola Veneziana
Ključne besede: gotsko slikarstvo, Istra, Koper, Piran, Paolo Veneziano, poliptih, zaščita, 
konserviranje
V mestih ob istrski obali (Koper, Piran) je ohranjena vrsta pomembnih del slikarstva iz 
časa gotike. V članku so analizirane nekatere freske iz 14. stoletja in poliptih, ki ga je za 
Piran izdelal Paolo Veneziano. Pozornost je usmerjena na nekatere nenavadne in manj 
znane vidike: prve objave iz zgodnjega dvajsetega stoletja, fotografska dokumentacija, 
shranjena v tržaških arhivih (Civici Musei di Storia e Arte; Soprintendenza), in tudi no-
vosti, ki so jih prinesli nedavni restavratorski posegi na poliptihu. 
 
 
Sinopsisi / Abstracts
 
 
273
ZUZ – LV – 2019
 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Enrica COZZI, Gothic Painting in Slovenian Istria  
and the Polyptych from Piran by Paolo Veneziano
Keywords; gothic painting, Istria, Koper, Piran, Paolo Veneziano, polyptych, protection, 
conservation
Painting from the Gothic period preserves significant evidence in the towns along the 
Istrian coast (Koper, Piran). Some frescoes datable to the 14th century are analyzed, as 
well as the polyptych painted for Piran by Paolo Veneziano. Attention is focused on some 
peculiar and lesser-known aspects: the first critical fortune, in the writings of the early 
20th century; the photographic documentation preserved in the Historical Archives of 
Trieste (Civici Musei di Storia e Arte; Soprintendenza); as well as the new features high-
lighted by recent restorations.  
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Samo ŠTEFANAC, Madone Antonia Rossellina in problem masovne 
produkcije florentinske zgodnjerenesančne plastike ter njenega zgodnjega 
širjenja na vzhodno jadransko obalo
Ključne besede: Antonio Rossellino, Madona s kandelabri, Koper, Ljubljana, Rijeka, Rab, 
Šibenik, Hvar, Dubrovnik, Kotor, florentinsko kiparstvo 15. stoletja
Članek obravnava vrsto reliefov t. i. “Madone s kandelabri” po Antoniu Rossellinu na 
vzhodni jadranski obali in v zaledju (Koper, Ljubljana, Rijeka, Rab, Šibenik, Hvar, Du-
brovnik). Določeni indici namigujejo na to, da nekateri izmed obravnavanih reliefov na 
današnje lokacije niso prišli šele kot zbirateljski kosi, marveč že kmalu po nastanku (Ko-
per, Rijeka, Šibenik, Dubrovnik). Na podlagi tega lahko sklepamo, da je masovna pro-
dukcija zgodnjerenesančne florentinske plastike dosegla vzhodno jadransko obalo že v 
poznem 15. stoletju. 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Samo ŠTEFANAC, Antonio Rossellino’s Madonnas and the Problem  
of Mass-produced Florentine Renaissance Sculpture and its Early 
Diffusion on the Eastern Shore of Adriatic
Keywords: Antonio Rossellino, Madonna of the Candelabra, Koper, Ljubljana, Rijeka, 
Rab, Šibenik, Hvar, Dubrovnik, Kotor, 15th century Florentine sculpture
This paper discusses a series of the reliefs depicting the “Madonna of the Candelabra” after 
Antonio Rossellino spread along the eastern coast of Adriatic and its hinterland (Koper, 
Ljubljana, Rijeka, Rab, Šibenik, Hvar, Dubrovnik). Certain indications suggest that some 
of the reliefs in question did not come to their present-day locations only as collector’s 
items, but rather shortly after being produced (Koper, Rijeka, Šibenik, Dubrovnik). Based 
on this, is can be assumed that the mass production of early Renaissance Florentine sculp-
ture reached the eastern Adriatic coast already by the late 15th century. 
 
274
 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Barbka GOSAR HIRCI, Konservatorsko-restavratorski posegi na slikah 
Vittoreja in Benedetta Carpaccia iz koprske stolnice 
Ključne besede: Koper, cerkev Marijinega vnebovzetja, konserviranje in restavriranje, 
Vittore Carpaccio, Benedetto Carpaccio, slike na platnu
Konservatorsko-restavratorski projekt Carpaccio se je začel leta 2010. Vanj so bile vklju-
čene slike Vittoreja Carpaccia Pokol nedolžnih otrok in Predstavitev v templju ter Marija 
s svetnikoma njegovega sina Benedetta Carpaccia. Natančen popis stanja umetnin, ra-
zumevanje avtorjeve tehnologije in prepoznavanje starih restavratorskih posegov so bile 
začetna stopnja kompleksnega projekta. Leta 2015 so se začeli konservatorsko-restavra-
torski posegi z odstranjevanjem potemnelih lakov, kar je z vidika etike, estetike in tehno-
logije eden izmed najzahtevnejših posegov. Sledili so postopki, ki so zaustavili propada-
nje nosilcev in estetsko dogradili manjkajoče dele naslikanih motivov. Decembra 2018 so 
bila dela na vseh treh slikah končana. Projekt Carpaccio je združeval znanje domačih in 
tujih strokovnjakov, ki delujejo na različnih področjih varovanja kulturne dediščine, ter 
se nadaljuje s konservatorsko-restavratorskimi posegi na najmogočnejši sliki iz koprske 
stolnice, Vittorejevi veliki oltarni sliki Marija na prestolu z detetom in šestimi svetniki. 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Barbka GOSAR HIRCI, The Conservation and Restoration Treatments  
of Paintings by Vittore and Benedetto Carpaccio from Koper/Capodistria 
Cathedral
Keywords: Cathedral of Mary’s Assumption in Koper, conservation and restoration, 
Vittore Carpaccio, Benedetto Carpaccio, paintings on canvas
The Carpaccio conservation and restoration project began in 2010. The paintings in -
cluded in this project were Vittore Carpaccio’s The Slaughter of the Innocents and The 
Presentation in the Temple, as well as the Madonna with Two Saints by his son, Bened-
etto Carpaccio. This complex project commenced with a detailed description of the art -
works’ condition, gaining an understanding of the technologies used by the artists, and 
recognising the old restoration treatments. In 2015, conservation and restoration began 
by removing darkened varnishes, which is one of the most complex procedures from the 
perspective of ethics, aesthetics, and technology. This was followed by procedures to stop 
the canvas from deteriorating and to aesthetically add the missing parts of the painted 
motifs. In December 2018, work on all three paintings was completed. Project Carpaccio 
brought together the expertise of Slovenian and foreign experts from a variety of fields in 
protecting cultural heritage, and continues with the conservation and restoration of the 
most impressive painting from the Cathedral of Mary’s Assumption in Koper, Vittore’s 
large altar paintings of the Madonna with Child on the Throne and Six Saints.  
 
 
 
 
 
 
 
275
ZUZ – LV – 2019
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Mojca Marjana KOVAČ, »Taiapiera Bonfante Torre.«  
Beneški kamnosek in delavnica v Piranu
Ključne besede: Bonfante Torre, kamnosek, Benetke, delavnica, Piran, cerkev sv. Jurija, 
pročelje, oltarji, arhivski viri
Članek je v prvem delu rezultat poglobljenega pregleda arhivskih virov, hranjenih v Po-
krajinskem arhivu Koper, Enoti Piran, in sicer v fondu Varia Piranensia in v župnijskem 
arhivu sv. Jurija v Piranu, Libro di Fabbrica di S. Giorgio 1608–1689 in bratovščinska knji-
ga Libro dela scola di Sancto Giorgio de Pirano – MDCXIII. Zato je lahko sistematično 
predstavljen podrobnejši seznam del mojstra Bonfanta in njegovih dveh sinov Stefana 
in Girolama, ki so bila izvedena v času obnove piranske cerkve v prvi polovici 17. stole-
tja. Večinoma so to dokumenti v knjigah izdatkov in prihodkov v času gradnje piranske 
cerkve, med temi dokumenti pa najdemo tudi pogodbe za posamezna naročena dela. V 
drugem delu je strokovno opredeljen opus izvedenih del v Benetkah izučenega mojstra 
Bonfanta, ki je v svoji piranski delavnici zagotovo izdelal cerkveno opremo v obnovljeni 
cerkvi. Pomen njegovega opusa nedvomno temelji na ugotovitvah, da je mojster poznal za 
tedanji čas sodobne sakralne arhitekturne interierne rešitve, poleg tega pa kaže poznava-
nje oltarnih rešitev, zato se njegova dela primerjajo z možnimi vzori iz beneških cerkva.   
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Mojca Marjana KOVAČ, “Taiapiera Bonfante Torre”.  
The Venetian Stonemason and his Workshop in Piran
Keywords: Bonfante Torre, stonemason, Venice, workshop, Piran, church of St George, 
facade, altars, archival sources
In the first part, the article is the result of a deepened review of archival sources kept in 
the Koper Provincial Archives, Piran Unit, namely in the Varia Piranensia fund and in 
the parish archive of St. George in Piran, Libro di Fabbrica di S. Giorgio 1608–1689, and 
the brotherhood book Libro dela scola di Sancto Giorgio de Pirano – MDCXIII. There -
fore, a more detailed list of the works by master Bonfante and his two sons Stefano and 
Girolamo, which were carried out during the renovation of the Piran church in the first 
half of the 17th century, can be systematically presented. These are mostly documents in 
the expenditure and income books during the renovation of the Piran church, and among 
these documents, we also find contracts for individual ordered works. In the second part, 
there is a professionally defined opus of the works completed by the Venice-educated 
master Bonfante, who certainly produced the church equipment in the restored church 
in his workshop in Piran. The importance of his work is undoubtedly based on the find -
ings that the master was familiar with contemporary sacral architectural interior solu-
tions, as well with altar solutions, which is why his works are compared with possible 
models from Venetian churches. 
 
 
 
 
 
 
276
 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Andreja RAKOVEC, Štukature v palači Besegnhi degli Ughi v Izoli
Ključne besede: palača Besenghi degli Ughi, štukature, Izola, ikonografija, personifikacije, 
18. stoletje, Cesare Ripa, Iconologia, Schiavi
Palača Besenghi degli Ughi v Izoli, zgrajena med letoma 1775 in 1781 za Pasqualeja (II) 
Besenghi degli Ughija, je ena najrazkošnejših mestnih palač v slovenskem Primorju. Okra-
šena je z bogatimi rokokojskimi štukaturami. Kljub skromni kakovosti so ikonografsko 
najbolj zanimive štukature v stranskem salonu, ki predstavljajo personifikacije po Iconolo-
gii Cesareja Ripe. Motivi bi lahko opozarjali na ideale, h katerim je stremel humanistično 
izobražen naročnik. Istemu mojstru ali delavnici lahko pripišemo štukature v cerkvi sv. 
Marije Alietske v Izoli in cerkvi sv. Mihaela v Lokvi. V štukaturah odmeva slog štukatur 
v koprski stolnici, ki so delo delavnice Schiavi s sredine 18. stoletja. 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Andreja RAKOVEC, Stuccoworks at Besenghi degli Ughi Palace in Izola
Keywords: Besenghi degli Ughi Palace, stuccoworks, Izola, iconography, 
personifications, 18th century, Cesare Ripa, Iconologia, Schiavi
The Besenghi degli Ughi Palace in Izola, built between 1775 and 1781 for Pasquale (II) 
Besenghi degli Ughi, is the most sumptuous city palace along the Slovenian Coastline. It 
is decorated with rich rococo stuccoworks. Despite their poor quality in general, icono-
graphically the most outstanding are the stuccoworks in the side salon, which present 
personifications based on Cesare Ripa’s Iconologia. The depicted motifs may refer to the 
ideals to which the humanistically educated commissioner aspired. The stuccoworks in 
the church of St. Mary of Alieto in Izola and the other in the parish church of St. Michael 
in Lokev can be attributed to the same master(s). There are stylistic links with the stuc-
coworks in the Koper Cathedral, made by the Schiavi workshop in the mid-18th century.
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Sara TURK MAROLT, Od Kopra do piranskega Sv. Petra.  
Usoda nekaterih koprskih oltarjev v obdobju francoske okupacije Istre
Ključne besede: Koper, koprska stolnica, oltarna arhitektura, kamniti baročni oltarji,  
17. stoletje, sv. Peter, Piran
V času francoske okupacije Istre je na tem območju prišlo do razpustitve velikega števila 
cerkvenih ustanov in posledično do premikov cerkvene opreme. Konec leta 1806 je kopr-
ska stolnica dobila pet novih marmornih oltarjev iz ukinjenih cerkva, s katerimi je zame-
njala pet že obstoječih cerkvenih oltarjev. Prav tako pa naj bi bila po pričevanjih ustnega 
vira tudi v cerkev sv. Petra v istoimenskem kraju občine Piran prenesena dva oltarja iz 
Kopra, posvečena Mariji in Valentinu (kasneje razstavljena in odstranjena iz cerkve). Na 
podlagi nekdaj videnega napisa na Marijinem oltarju in drugih v oltar vzidanih elementov, 
je bilo mogoče ta oltar identificirati z nekdanjim oltarjem sv. Barbare iz koprske stolnice, 
ki ga je dala postaviti bratovščina Bombardierov leta 1670 v času škofa Francesca Zena.  
 
 
277
ZUZ – LV – 2019
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Sara TURK MAROLT, From Koper to Sv. Peter in Piran. The Fate  
of Two Giustinopolitan Altars during the French Occupation of Istria
Keywords: Koper, Koper Cathedral, altar architecture, 17th century, marble baroque 
Altars, Church of St. Peter, Piran
The French occupation of Istria took place at the beginning of 19th century and resulted 
in the suppression of a large number of ecclesiastical institutions and the relocation of 
their furnishings to other, still active churches. At the end of 1806, the Koper Cathedral 
received five new marble altars from such suppressed churches and replaced its five exist-
ing altars with them. According to oral sources, the church of St. Peter in its eponymous 
village in the municipality of Piran bought two altars from Koper (later dismantled and 
removed from the church). Based mostly on the inscription once seen on the altar dedi-
cated to the Coronation of Mary, it was possible to identify this altar with the former altar 
of St. Barbara from the Koper Cathedral, commissioned by the Bombardieri fraternity in 
1670 during the reign of Bishop Francesco Zeno. 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Rosella FABIANI, Pietro Nobile v Piranu. Načrti za cerkev svetega Petra
Ključne besede: Piran, Pietro Nobile, cerkev sv. Petra
V zbirki risb Pietra Nobila, ki jih hrani tržaški urad za spomeniško varstvo (Soprinten-
denza Archeologia, belle arti e paesaggio del Friuli Venezia Giulia), je serija desetih arhi-
tektovih lastnih akvareliranih risb, variant projekta za fasado cerkve sv. Petra v Piranu. 
Pri tej cerkvi je imel Pietro Nobile vlogo konservatorja-restavratorja in tudi projektanta. 
Nova fasada, ki jo določa majhnost srednjeveške cerkve in zamejenost lokacije, se je odlič-
no vklopila v obod piranskega mandrača in ustvarila njegov mogočen, neoklasičen zaklju-
ček.  Pri njenem oblikovanju se je Nobile skliceval na svoje študije v Rimu, izbiral je tudi 
med bližnjimi vzori, kot je na primer Avgustov tempelj v Pulju, pozna pa se tudi vpliv so-
časne arhitekture, kot je na primer Valadierjeva cerkev San Pantaleo v Rimu iz leta 1806.  
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Rosella FABIANI, Pietro Nobile in Piran. Projects for the Church of Saint 
Peter
Keywords: Piran, Pietro Nobile, church of San Pietro. 
The Pietro Nobile collection of drawings (Trieste, Soprintendenza Archeologia, belle arti 
e paesaggio del Friuli Venezia Giulia) includes a series of watercolored drawings by Pietro 
Nobile himself, all of the same size and showing ten versions of the façade of the church 
of St. Peter in Piran. For this project, Nobile was working in the dual role of conservator/
restorer and designer. The building only had a small interior and space was restricted. 
Accordingly, he saved all his creative energy for the façade, where he was able to work 
freely in an urban setting, creating a monumental front for Piran’s mandracchio, or small 
inner harbor. In his proposals, Nobile recalls the classical architecture he admired dur-
ing his studies in Rome, as well as architectural works in the region, like the Temple of 
Augustus in Pula, as well as some contemporary works, for example, the church of San 
Pantaleo, built by Valadier in Rome in 1806.  
278
 
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Katja MAHNIČ, Umetnostni spomeniki istrskih mest in njihova obravnava 
v času prve svetovne vojne
Ključne besede: umetnostni spomeniki, Primorska, prva svetovna vojna,  
umetnostna zgodovina, propaganda
V času prve svetovne vojne so pri ozaveščanju o pomenu umetnostnih spomenikov in njiho-
vega varovanja igrale pomembno vlogo tudi t. i. vojne publikacije, namenjene najširši javno-
sti. Istrska mesta in njihove spomenike je v posebnem poglavju obravnaval Leo Planiscig v 
publikaciji o spomenikih na južnih vojnih področjih iz leta 1915. V njej je podal kratek oris 
kulturnozgodovinskega razvoja Istre in predstavil njene najpomembnejše spomenike, na-
stale od obdobja antike dalje. Dve leti kasneje je izšla še ena publikacija, ki je bralcem pred-
stavljala umetnostne spomenike področja od »Posočja do Balkana«. Njen izid je bil vezan na 
dejavnost vojaškega arhiva oz. njene posebne literarne skupine, katere naloga je bila popu-
larizacija vojnih dogodkov. Ima obliko dnevnika vojaškega oddelka, bogato opremljenega s 
slikami. Na podlagi obeh besedil ter ob primerjavi z leta 1916 izdano Planiscig Fonesicsevo 
monografijo o arhitekturnih in umetnostnih spomenikih Primorske prispevek osvetljuje 
pomen in vlogo umetnostnih spomenikov istrskih mest v kontekstu prve svetovne vojne. 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Katja MAHNIČ, The Presentation of the Works of Art in the Former 
Austrian Littoral region during World War I
Keywords: works of art, Austrian Littoral Region, first world war, art history, propaganda
During World War I, so-called war publications played an important role in raising aware-
ness about the importance of works of art and their protection. Istrian towns and their 
artworks were discussed by Leo Planiscig in a special chapter of his publication on art 
in the southern war zones from 1915 onward. In it, he gave a brief outline of Istria’s cul-
tural and historical development, and presented its most important works of art, creat-
ed from antiquity onwards. Two years later, another publication was issued, which pre-
sented to its readers works of art from the region of “Posočje (the Soča River Valley) to 
the Balkans”. Its publication was a product of the military archive or its special literary 
group, whose task was to popularise war events. The publication was written in the form 
of a richly illustrated military journal. Based on both texts and in comparison with the 
1916 “Folnesics” and Planiscig’s monograph on the works of architecture and art of the 
Primorska region, the article sheds light on the importance and role of the works of art 
in Istrian towns in the context of World War I.
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Claudia CROSERA, Dejavnost spomeniškega varstva med obema 
vojnama. Restavriranje umetnin v Istri in v Furlaniji - Julijski krajini
Ključne besede: Trst, Regia Soprintendenza, Achille Bertini Calosso, Antonio Morassi, 
Antonio Leiss, restavratorstvo, Giuseppe Cherubini, Sergio Sergi, Lorenzo Cecconi 
Principi, Augusto Vermeheren, Istra, Oglej, Gradišče ob Soči, Koper, Izola, Poreč, Piran
Prispevek prinaša pregled delovanja spomeniško varstvene službe – uradov Kraljevega nad-
zorništva antičnih in umetnostnih del v Trstu (Regia Soprintendenza alle opere d’antichità 
e d’arte di Trieste) – v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja s pomočjo študija posa-
meznih restavratorskih posegov v Furlaniji - Julijski krajini, v Istri in na kvarnerskih otokih.
279
ZUZ – LV – 2019
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Claudia CROSERA, Monument Protection Activity Between the Two Wars. 
Restoration of Works of Art in Istria and the Friuli-Venezia Giulia Region
Keywords: Trieste, Regia Soprintendenza, Achille Bertini Calosso, Antonio Morassi, 
Antonio Leiss, painters-restorers, Giuseppe Cherubini, Sergio Sergi, Lorenzo Cecconi 
Principi, Augusto Vermeheren, Istra, Aquileia, Gradisca, Koper, Izola, Poreč, Piran
This paper examines some crucial events in the history of cultural heritage protection 
between the 1920s and 1930s through the study of certain art restorations carried out 
by the offices of the Regia Soprintendenza of Trieste in Venezia Giulia, Istria, and the 
Quarnaro Islands.
1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Neža ČEBRON LIPOVEC, »Revolucija mesta«.  
Staro mestno jedro v povojnih urbanističnih načrtih za Koper 
Ključne besede: povojna arhitektura, staro mestno jedro, Niko Bežek, Edo Mihevc, 
Koper/Capodistria
Članek predstavlja odnos do starega mestnega jedra Kopra v urbanističnih načrtih v 
dveh desetletjih po 2. svetovni vojni. Na osnovi arhivskega gradiva predstavljamo tri faze 
urbanega razvoja mesta, predvsem dve po letu 1954. Koprski urbanist je sprva bil arhi-
tekt Niko Bežek, ki je predvidel sodobno modernistično mesto, odmaknjeno od prete-
žno ohranjenega starega jedra na nekdanjem otoku. Z letom 1957 ga je zamenjal arhitekt 
Edo Mihevc, ki je postal vodilni urbanist v obalni regiji ter za Koper predvidel radikalne 
posege z rušenji in visokimi gradnjami. V teh prepoznavamo tako funkcionalistične kot 
še historistične vzorce. 
1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER
Neža ČEBRON LIPOVEC, “Revolution of the City”. The Historic Urban 
Center in the Post-war Urban Plans for Koper/Capodistria
Keywords: post-war architecture, historic center, Niko Bežek, Edo Mihevc, Koper/
Capodistria
The article presents attitudes towards the historic center of Koper/Capodistria within 
the urban plans, designed in the two decades after WWII. Based on archival documents, 
three phases of the city’s urban development are outlined, particularly those starting af-
ter 1954. The first city planner was the architect Niko Bežek, who designed a contempo-
rary modernist neighbourhood, away from the mainly preserved historic center on the 
former island. By 1957, his role was taken over by the architect Edo Mihevc, who had 
become the coastal region’s principle urban planner and who foresaw for Koper radical 
transformations through demolition and high-rise construction. His approach shows 
both functionalist as well as historicist patterns.