dišča o pojmu Slovanov, Avarov, etnosa itd. Korektno pa avtorica opozori, da se ta oblika uhanov preneha pojavljati na področju Dnepra, potem ko Hazari tam na začetku 8. st. zavzamejo gradišče Pastirskoe in naselje Semenki, pač pa se istočasno pojavijo v Tiszafiiredu brez krajevnih predhodni- kov. V grobu 935 pa je bila polovica zaponke "tipa" Pastir- skoe, ki naj bi jo lastnica prinesla s seboj. Vsaj del imeno- vanih uhanov bi tako lahko pripisali tudi prihodu nove sku- pine ljudi. Vsekakor gre za zanimivo dodatno iztočnico ra- ziskavi o dotoku novega vala naseljencev v Panonijo iz Ukrajine okrog začetka 8. st. Misliti je pri tem še na nožičke z zavoj- koma (v gr. 369, 793, 880), lonce, ki imajo jamice v robu ustja (teh v Tiszafiiredu ni), in še na kaj. Kaj bi vse to pome- nilo za nekakšno slovanizacijo Avarov, je še dodatno vpra- šanje. - Zanimivo vprašanje postavljajo tudi uhani s stožča- sto zavitim koncem, pri katerih avtorica dopušča možnost slovanskega izvora, časovno pa jih postavlja v 9. st., češ, da jih ni spodnjeavstrijskih najdiščih, ki naj bi propadla v času Karlovih vojn. Taka historična datacija je seveda močno tvegana in ne bo trdna, dokler ne dobi nedvomne arheološke potr- ditve. Sledi zelo groba obdelava steklenih ogrlic, kjer klasifika- cija zajema samo ogrlice kot celoto. Železne in bronaste ovrat- nice so na najdišču tujek, ki naj bi prišel s področja Vzhod- nih Slovanov. Zanimivo je, da sta bili v grobovih le dve za- pestnici, preko sto pa je bilo raznih krožnih, predrtih ploš- čic. Bolj kratka je obravnava drugih drobnih predmetov, orodja, orožja, konjske opreme. Glinastega posodja v grobovih skorajda ni bilo, pač pa kar nekaj lesenih vedric. Posebej so obravna- vani predmeti germanskega, slovanskega in bizantinskega izvora. Pri vsaki skupini predmetov je najprej opravljena razvrsti- tev znotraj grobišča, nato pa umestitev v širše gradivo Pano- nije, ki naj bi dala tudi absolutno časovno opredelitev. Avtorica je videla v gradivu 6 časovnih stopenj. Prva pri- pada priseljencem, ki naj bi osnovali grobišče sredi 7. st. Fe- nomen, da se je to zgodilo šele po skoraj stoletni navzočno- sti Avarov v Panoniji, razlaga s tem, da je prej šlo za nomad- sko prebivalstvo, ki se je ustalilo šele v 7. st. Ob koncu 7. st. opaža prihod novega prebivalstva, kar je mogoče povezova- ti z nastankom drugega avarskega kaganata. V prvih deset- letjih sledi ponovni prihod novega prebivalstva, ki prinesejo s seboj tehniko vlivanja. Nekaj časa so tako v uporabi stari predmeti iz pločevino, skupaj z novimi vlitimi. To je v tretji in četrti stopnji grobišča. Peta pripada koncu 8. in začetku 9. st., zadnja pa naj bi bila iz 9. st., iz časa po propadu avar- ske države. Ti ljudje naj bi dočakali naselitev prvih Madža- rov in se z njimi zlili v novo ljudstvo. - Taka historična po- doba je zelo sprejemljiva z madžarskega stališča, problem pa je v tem, da vsi drugi raziskovalci postavljajo kronološke meje drugače kot Madžari. Na splošno bolj zgodaj. Dvom o pravilnosti določitve zadnjih dveh skupin povečuje prepro- sto dejstvo, da predzadnjo skupino sestavljajo večinoma moški grobovi, zadnjo pa predvsem ženski in gre prej za delitev po Spolu kot po času. Posebni moški in ženski deli pokopališča pa so obstajali tudi v starejših stopnjah, kronologija grobiš- ča je zgrajena predvsem na kombinacijski tabeli moškega pašnega okovja. Grobišče kaže nepretrgano rast v obliki ne- kakšnih polkrogov, kar pomeni, da nam kartiranje predme- tov vedno potrdi kakršnokoli delitev skupin, vsekakor pa lahko kaže, kaj je starejše in kaj mlajše. Za nadaljnje delo pa je tudi to dovolj. Če vzamemo, da izdelava ene same karte razprostranje- nosti pri tolikšnem grobišču vzame en dan časa, je avtori- ci samo kartiranje vzelo več mesecev časa. Delo, ki ga je opravila jc bilo ob tedanji opremljenosti resnično ogrom- no. Razveseljivo je njeno korektno povzemanje proble- matike, podkrepljene s številnimi novimi predlogi. Čeprav hi si želeli dober kataloški del, ki bi dal objavi trajno vrednost, se lahko veselimo, da jc gradivo tu, kakršnokoli pač že je in tudi interpretativni del še dolgo ne bo presežen. Zelo jasno pa se kaže tudi velika raznolikost izvora Avarov, kar zlago- ma ob vse številnejših objavah gradiva celo ustvarja vtis, da je vsako avarsko grobišče unikatno, da tipičnega sploh ni. Andrej PLETERSKI Franz Glaser: Fruhchrisdiche Denkmaler in Karnten. Uni- versitatsverlag Carinthia, Klagenfurt 1996. 111 str. 51 slik. Bogata poznoantična, zgodnjekrščanska zapuščina sosednje avstrijske Koroške, že dolgo priteguje številne obiskovalce. Glavna magneta sta seveda Teurnija in Sv. Hema. Obe že vrsto let vneto raziskuje Franz Glaser, ki je ob razstavi o zgodnjem krščanstvu na Koroškem, sedaj objavil še priku- pen vodnik po tamkajšnjih zgodnjekrščanskih najdiščih. V prvem delu prikaže zgodovino zgodnjega krščanstva v Vzhodnih Alpah, razvoj cerkvene organizacije, njeno dušno in posvetno dejavnost. Ne manjkajo slikoviti citati iz življ- njepisa Svetega Severina, zvemo o katolikih in arijancih, o sporu zaradi treh poglavij. Sledi prikaz cerkvenih gradenj kot odraz liturgije, kjer nas pouči o zgradbi cerkve in njenih sestavnih delih. Nazorno prikazuje obdobje vlade arijanskih Gotov, ki se kaže v istočasnem obstoju dveh cerkva v posa- meznih krajih. Po gotskem porazu, je bila arijanska cerkev opuščena, katoliška pa je trajala naprej. Sledi kratek prikaz zgodovine do prihoda Slovanov. Drugi del vodnika so opisi posameznih arheoloških najdb in najdišč, združeni po posameznih pokrajinah: Podjuna, Gos- posvetsko polje, okolica Vrbskega jezera, Feldkirchen, okolica Beljaka, Kanalska dolina, Zilja, Dravska dolina in Millstattsko jezero. Zajel je vse, kar govori o zgodnjem krščanstvu, od cerkva, do napisov in drobnih predmetov. Novost je Viru- numska cerkev, kot jo kaže zračni posnetek. Opis vsake po- krajine zaključuje navedba o tem, kje in kaj je od opisanega mogoče videti, pri zbirkah celo čas obiskov, cena vstopnic, naslov in telefonska številka. Knjižica je opremljena z načrti, rekonstrukcijami, teren- skimi fotografijami in slikami najlepših predmetov, vse sku- paj v žepni velikosti. Morda bo tudi ta knjižica nekoč izšla v slovenskem prevodu, kar bo priložnost zapisati slovenska imena krajev južne Koroške. Besedilo je pisano s pravo me- ro poljudnosti, ki pa jo je avtor dosegel v veliki meri z zelo tekočim pripovedovanjem, hkrati strokovno korektno, za- radi česar se bodo tudi tisti, ki se z obravnavano snovjo po- klicno ukvarjajo, lahko marsičesa naučili. Za hujše radovedneže knjižico zaključuje seznam literature ter slovar strokovnih izrazov in tolmač antičnih imen. Skratka videti je, da imamo pred seboj izdelek človeka, ki ve, kako širokemu občinstvu približali svojo snov Andrej PLETERSKI La siderurgie ancienne de I'Est de la France dans son contexte turopeen. Areheologie et archeometric. Actes du Colloque de Besan;on, 10-13 novembre 1993. Publies par Michel Mangin, Annales littraires de I'Universite dc Besan- Son 536, diffusion Les Belles Lettres, Paris, 1994. 48 član- kov, 424 strani, številne fotografije, risbe, table in tabele. Knijga z naslovom "Starodavno železarstvo na vzhodu Fran- cije znotraj evropskih povezav. Arheologija in arheometri- ja" je zbornik člankov predstavljenih na mednarodnem ko- lokviju O železarstvu v preteklosti, potekajočem v Besango- nu novembra 1993. V uvodu v zbornik kolokvija so predstavljeni štirje kratki članki francoskih avtorjev, npr. članek o stanju raziskav sta- rodavnega železarstva v vzhodni Franciji in še posebej zani- miv članek z naslovom Od kovine do predmeta avtorja C. Forrieresa. Delo kolokvija je bilo razdeljeno v 4 sekcije, in sicer Ar- heometrija, Taljenje in kov, Regionalni ansambli, Okolje, gos- podarstvo in družba ter še kot poseben dodatek peta sekcija s predstavitvenimi članki o ekskurziji. V sekciji za arheometrijo se avtorji posvečajo raziskova- nju tehnik taljenja železa v keltsko-rimskem obdobju v Franciji, pa tudi stranskim produktom, ki so nastajali pri železarskem procesu v "predrimski" Poljski. Za nas so vsekakor zanimivi članki 3. sekcije, v katerih je R. Pleiner iz Prage predstavil zgodnje talilne peči za železo v srednji Evropi. Članek zajema najdbe imenovanih peči od halštatskega obdobja do konca 1. tisočletja n. š. Z veseljem tudi opozarjam na zelo kratek članek H. Jonsove, v katerem avtorica predstavlja zanimivo zgodovino železarstva v severni Nemčiji od 5. stol. pr. n. š. do 15. st. n. š. z ugotovljeno sko- raj v celoti opuščeno železarsko proizvodnjo v obdobju po 5. in do 12. st. n. š. V 15. stoletju seje razvila v severni Nemčiji množična proizvodnja železa oz. nam bolj znano fužinars- tvo. Sledijo podobni članki o raziskavah latenskodobnih ku- polastih talilnih peči na Gradiščanskem, o železarstvu v Belgiji, na Nizozemskem, Norveškem in Danskem. Četrta sekcija se predstavi najprej z interdisciplinarnim člankom o povezavi med železarstvom in gozdovi v franco- skem departmaju Ariege, sledi članek o železarstvu v rim- skodobnem mestecu Bituriges v osrednji Franciji in članek o železno- in rimskodobnih železnih ingotih, najdenih v za- hodni Evropi, ter članek o prav takšnih predrimskih ingotih iz Velike Britanije. Avtor P. Crew ugotavlja, da je oblika in- gota kot trgovskega blaga oz. menjalnega sredstva (currency bur), označevala kvaliteto kovine in njen izvor (cfr. M. Le- nerz-de Wilde, Priimonetare Zahlungsmittel in der Kupfer- und Bronzezeit Mitteleuropas, Fundberichte aus Baden-Wurt- temberg 20, 1995, 229 ss). V zaključku resnično kratke predstavitve zbornika O že- lezarstvu poudarjam, da je to delo, ki ga slovenski preuče- valci metalurgije železa od njenih začetkov v železni dobi do sodobnosti ne bi smeli prezreti. Anion VELUŠČEK 1'he Archaeology of V. Gordon Childc. Contemporary Pers- pectives. Uredil in spremno besedilo napisal David R. Har- ris. UCL Press, London 1994. 139 strani besedila, 6 strani indeksa, 11 fotografij. ISBN 1- 85 728-220-5 HB. Knjiga Arheologija V. Gordona Childea - sodobni pogledi ni ne nova biografija in tudi ne kakšen nov prerez skozi nje- gov teoretski opus v celoti, kot nas že v uvodnih besedah opozori njen glavni urednik David K. Harris. Sad medna- rodne konference je, ki sta jo priredila Inštitut za arheolo- gijo in Prazgodovinsko društvo Childeovi stoti obletnici rojstva v spomin, potekala pa je 8. in 9. maja 1992. leta v Londonu. Obogati nas z nekaterimi novimi razmišljanji njegovih do- brih poznavalcev, hkrati pa doda še kakšen košček v kolažu pensee intime tega velikana arheološke vede. Majorie Maitland Howard in njeni skici, s katero nas urednik uvede v knjigo, gre zahvala, da zre v nas Childeova podoba, kakršna je os- tala iz njegovih zadnjih predavateljskih dni. Če/, belo srajco s skrbno zavezano kravato oblečena srednjeazijska oprava, v roki pa avstralsko kopje domorodcev izpodrivata vsem dobro znano "angleškost". Tej je tudi sicer strogo formalnost od- vzemal črn širokokrajen klobuk, konvencionalno togost pa prekratke hlače. Ekscentričnost, ki je prikrivala sramežlji- vost dobrodušnega moža, katerega miselni pečat občuti ar- heologija tudi osemintrideset let po njegovi smrti. Bruce G. Trigger (Kanada), Lev S. Klejn (Rusija), John Mulvaney (Av- stralija), David S. Harris, Michael Rowlands in Colin Ren- frew (Velika Britanija) ter Kent V. Flannery (Združene dr- žave Amerike) so se lotili iskanja odgovora na vprašanje, kakšna je današnja vloga tega morda najbolj znanega, goto- vo pa največkrat prevajanega in še vedno branega arheolo- ga dvajsetega stoletja. John Mulvaney in Lev S. Klejn sta dopolnila Childeovo biografijo. Prvi (str. 55 - 73) se je posvetil avstralskemu ob- dobju njegovega življenja. Childeu je bilo trideset let, ko se je odločil za prostovoljno izgnanstvo, zato je že nosil v sebi "nevidno (intelektualno in psihološko) prtljago" (Harris). Zaradi svojega političnega prepričanja je bil takrat že zaz- namovan, izobčen iz pedagoškega dela v domovini in odtu- jen domačim. Naklonjenost socializmu, v tedanjem avstral- skem prostoru in času opazovana skozi strah pred boljševiz- mom, in srčno zavzemanje za miroljubno politiko, prav ta- ko nesprejemljivo v krvavečih letih prve svetovne vojne, sta ga vrgla v navzkrižje z obstoječo družbeno realnostjo. Nje- gova prva knjiga How labour governs (1923) je bila neke vr- ste slovo od aktivne revolucionarne politike, za katero je nekoč prijatelju rekel, da bi jo bil izbral, če cena zanjo ne bi bila tako visoka. Potem, ko se je iz Avstralije umaknil na Škot- sko, je politično gorečnost zamenjal s predanostjo arheolo- giji. Da je ostal svojemu političnemu prepričanju zvest, če- tudi razočaran, do smrti, spoznamo iz prispevka Leva S. Klejna (str. 75-99). Ta lucidni ruski arheolog teoretik je poskrbel za obelodanitev Childeovega pisma, v katerem je ta skritizi- ral sovjetsko arheološko prakso, in za izčrpno študijo o od- nosu sovjetske arheologije do Childea. Kljub temu da ga je s sovjetsko arheologijo družilo več stičnih točk kot ločnic, ga ta ni obdarila s svojo naklonjenostjo. Zaradi paranoične- ga pečata previdnosti, kakršnega je odtiskovala vsem levi- čarskim Zahodnjakom, je gojila do njegovega dela mešane, ambivalentne občutke. Rada ga je uporabljala v propagan- distične namene, sicer pa mu priznala "zapoznelo ljubezen", kot zapiše Klejn, pa še to le s poznimi prevodi njegovih di- fuzionističnih del, ne pa tudi ruskimi izdajami Man makes himself. What happened in history ali Piecing together the past, kjer domujejo njegove marksistične misli. Da je bil mark- sist, mu je priznala šele po smrti, pa še to v slogu "mrtev marksist je dober marksist". Zaradi svoje človeške občutlji- vosti, ki mu je, po mnenju biografov, velikokrat odtegovala arheološko kritičnost, je šele nekaj mesecev pred smrtjo na- pisal kritiko svojim sovjetskim kolegom. Pismo, naslovljeno na Arčihovskega, Artamonova, Efimenka in morda še koga, je kritično do sovjetske prakse, ne pa tudi teorije. Lev S. Klejn pa je v njem našel tudi oporo za oporekanje Danielo- vemu in Clarkovemu prepričanju, da se je Childe pred smrt- jo odrekel marksizmu. Intelektualno ozadje etičnih in moralnih imperativov Chil- deovega dela se je namenil raziskati Michael Rowlands (sir. 35-54). Childe je bil po njegovem mnenju globoko prežet s Heglovo in Marxovo historično interpretacijo in je verjel v arheologijo kot ključ do informacij tistega v preteklosti, kar bi pomagalo oblikovati etično izbiro prihodnosti. Prisegal je na "zmagoslavje razuma", na Zahodu ustoličenega kol te- meljne kulturne vrednote. Projiciral ga je v bronastodohno invencijo metalurgije. V njej je videl možnost drugačne družbene implikacije. Z osvoboditvijo produkcije izpod okrilja poli- tičnih sil ( orientalskega despotizma, vladajočih elit), naj hi bronastodobni livarji Evrope začrtali pol "veliki družbeni zgodovini svobode". Rowlands je pripisal prezrtje te Chil- deove ideje in vztrajno zatrjevanje mnogih, daje Childe sle- dil tej invcnciji le kot tehnološkemu aktu, "arheološkemu