SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XVII, 2 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Februar 1970 h- Verjetno je tudi polovica stoletja za nekatera vrednotenja prekratka doba. Kdo vet, mogoče ne bo napak', če iz doline šentflorjanske vzdignemo oči k osrednjemu ozvezdju nad njo. Če se povznemo k začetku, kjer je vse že izmerjeno vnaprej. K Poezijam, k temu Anno ab urbe Slovenica condita prime. K Poezijam. K Sem dolgo upal in se bal. Prešeren. Moškost, zmožna ganotja ob vsem zemeljskem, od oči nezakonskega otroka do sijaja rodnih Alp, a nezmožna mitologijel, ki naj sprevrže vekovito formulo sveta. Kultura, ki brez vsakršne provincialne ihtavosti, z zasenčeno odmaknjenostjo sega Od grškega mita do Hegla, istočasno pa, brez čezmernega katastrofizma, od Akacijev do Krempeljnov. Umetnost, ki na vrhuncu svojih vizij, sredi ledenega piša nad Samovim grobom, operim lepo z osebkom, povedkom in predmetom, v funkciji, Jcf jim jo slovnica predpisuje. Slovenstvo, ki se do lucidnosti zaveda rodne beraščine, a ki ne izvaja iz tega kakšne solzne ontologije. Ideologija, ki sicer pije zdravice marčni revoluciji, a ostaja sicer slej ko' prej odčarano zazrta v ekstazo groba, Prešeren je bil to. Cankar to ni bil. Prešeren je> izobraženejši. Prešeren je virilnejši. Prešeren je realnejši. Prešeren je unmerzalnejši. Prešeren je intelektualnej-ši. Prešeren je Geneza. Alojz Itebula, iz Kar je za genezo, je Cankar SLOVENSKI KULTURNI DELAVCI PROTESTIRAJO Slovenski javni in kulturni predstavniki na Goriškem in Primorskem so ob vandalskem postopanju komunistične oblasti v Sloveniji z esejistično zbirko pisatelja Borisa Pahorja Odisej ob jamboru domovini in svetu objavili naslednji protest v hrambo slovenske kulturne ustvarjalnosti in pravic slovenskega kulturnega delavca. Pisatelj Boris Pahor je objavil pred nekaj meseci v Trstu knjigo ODISEJ OB JAMBORU, v kateri je v ponatisu zbral svoja razmišljanja o slovenski narodni problematiki, ki jih je zadnja leta objavljal v tržaški reviji Zaliv. Njegove misli so odjeknile v celokupnem slovenskem kulturnem prostoru, začenši s SR Slovenijo. To je prišlo do izraza ne samo v odzivu matičnega tiska, ampak tudi v več ali manj aluzivnih ideoloških nastopih oblastvenih predstavnikov,, s članom Sveta jugoslovanske federacije Edvardom Kardeljem na čelu. Na vsak način uradno nasprotovanje pisateljevim tezam ni prestopilo okvira, ki je lasten prosvetljeni skupnosti, v kateri se ideja izpodbija z idejo. Bilo je vsekakor nepredstavljivo, da bi se v času odprtih meja, čedalje širše demokratizacije in združujočega se slovenskega kulturnega prostora ideja začela izpodbijati z administrativno prisilo. To še najmanj v dneh, ko se tudi jugoslovanska kultura klanja junaškemu liku sovjetskega pisatelja Aleksandra Solženicina, njegovemu boju za svobodo duha. Nepredstavljivo se te dni dogaja. Iz neizpodbitnih virov izhaja, da se knjiga slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, člana Društva slovenskih književnikov in slovenskega Pen-Cluba, oblastveno zasega na območju SR Slovenije. Vrnjen je moral biti celo izvod, poslan knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Pahorjeva esejistična zbirka ni kakšna izzivalna agitka, ki bi neodgovorno naskakovala -sedanjo družbeno ureditev v matični Sloveniji. Nasprotno je prizadeto, dostojanstveno in kulturno napisana knjiga, v kateri slovenski pisatelj socialist,, privrženec medvojne Osvobodilne fronte in povratnik iz nacističnih uničevalnih taborišč, uporablja neodvzemljivo pravico lastne svobodne presoje, ko pretresa določen zgodovinski položaj. Zato podpisani javni in kulturni predstavniki izjavljajo, da se na kulturni ravni more oceniti oblastveno zaseganje Pahorjeve knjige samo kot dejanje izvenkulturne samovolje, ki mu kakršnokoli sklicevanje na tiskovno zakonodajo ne more odvzeti njegovega mračnjaškega bistva; da se na politični ravni more isto dejanje oceniti samo- kot absurd, ki bije v obraz najboljšim evolutivnim težnjam v tem delu Evrope; da takšno dejanje neodgovorno ruši tisto enotnost slovenskega kulturnega prostora,, h kateremu je slovenska kultura zadnji čas težila; da takšno dejanje objektivno dokazuje, da njegovi pobudniki nimajo proti Pahorjevim težnjam drugega argumenta kakor administrativno prisilo. Zategadelj podpisani javni in kulturni predstavniki izražajo svojo ponosno solidarnost s slovenskim tržaškim pisateljem, s katerim se v tem trenutku, ne glede na nazorsko stališče posameznikov in tudi ne glede na konkretno vrednotenje avtorjevih idejnih izhodišč, identificira njihova lastna svobodna vest. Laura Abrami, ravnateljica liceja France Prešeren, Trst; Karel Bajc, profesor, Trst; Marijan Bajc, profesor, Trst; Andrej Bratuž, publicist, Gorica; Ninko Černič, profesor, Gorica; Avgust Černigoj, akademski slikar, Trst; Marija češčut, Slanica SKAD-a, Gorica; Rafko Dolhar, občinski svetovalec, Trst; Joško Gerdol, radijski usluž- (Na drugo stran!) podobe Novele in črtice Narteja Velikonje, knjižno še neobjavljene, ki jih zdaj kot nadaljevanje prve zbirke Ljudje v spomin 25-letnice pisateljeve nasilne smrti izdaja Slovenska kulturna akcija z naslovom ZANKE, imajo predvsem namen pokojnega književnika uveljaviti kot pisatelja, ki ga nekateri nočejo priznati, verjetno zato, ker ga ne poznajo v zadostni meri. Prav te novele in črtice, ki so večini slovenskega bralstva nepoznane, so poseben plod pisateljeve fantazije, psihološkega opazovanja, še bolj pa kombiniranja resničnega z neresničnim, prehod iz stvarne psihologije v svet sproščene fantastike in domišljije. A kljub vsemu temu Velikonja, kot se nam kaže v ZANKAH, ni nov; rajši je Velikonja iz svojih literarnih početkov. Spominjam se, da je med prvo vojno v Ilustriranem Glasniku izhajal podlistek „Lepa Blanka", ki ga je kot špi-jonsko povest pisal Davorin Ciuha; pozneje je povest izšla tudi v knjigi. Davorin Ciuha je psevdonim za pisatelja Izidorja Cankarja in Narteja Velikonjo, ki mi je sam pravil, kako sta s Cankarjem to povest skupno pisala, ko sta HTa oba prefekta v Marijanišču. Nekaj sta se dogovorila o načrtu že prej, a slednjič pisala, kakor je naneslo. Zgodilo se je, da si imel s kakim junakom lep načrt za bodočnost, pa ti ga je v prihodnjem podlistku sopisatelj prekrižal. Za nadomestek si moral ustvariti nov pripetljaj in novo dogodivščino, da je šel podlistek lahko naprej. Povest sta Cankar in Velikonja pisala, kot bi igrala šah: zdaj ti je vzel nasprotnik kraljico, pa ti postavil kmeta pred nos, da nisi vedel, kaj bi z njim; zdaj spet si ti njega spravil v nevarnost, da izgubi štreno... Tako sta se lovila, lepa Blanka pa je kot špijonka doživljala čudovite avanture, bolj in bolj neverjetne, pa sta jo vendarle pripeljala do konca in celo do knjižne izdaje. Pozneje v Nartejevem pisanju nisem zasledil takih fantastičnih novel, dasi je marsikatera črtica imela tako zamotano vsebino, da se ti je zdelo, kot da je omotana z zankami, ki jih pisatelj mojstrsko razvezuje. Prav te vrste po-vestnih analiz duševnosti, morda bolnih duševnosti, so mu najbolj uspele. To so njegove „aktivnosti“ v človeku, ki se razodenejo hipno kot preprostost, potem ko je zanka razvezana. To je ekspresionizem v Velikonjevem sicer realističnem gledanju. Zaradi teh duhovnih skrivnosti, ki jih je odkrival iz spletk intrig ali usod, smo ga mlajši imeli za predhodnika, za sopotnika ekspresionizma, dominsvetov-ca iz 1. 1914, ki se je najbolj približal rodu iz 1. 1920. Brali smo njegove novele v Mladiki, v Domu in svetu, vedno z velikim užitkom. „Višarska polena", ki jih naša emigracija dobro pozna po raznih ponatisih v časopisju, so ob izidu dala govoriti o Velikonji kot o našem Dostojev-skem, tako nekako je pisal o povesti prof. Pavel Mazovec, kar je vzbudilo reakcijo pri Jušu Kozaku, ki je pisanje sicer pohvalil, ne pa pretiravanj v oceni... Prav gotovo so „Višarska polena" ena najboljših večerniških povesti. Novela „Sirote“, ki je najprej izšla v Domu in svetu, potem pa še v hrvaškem prevodu, je bila že večkrat ponatisnjena. Čudim se, da zbirka črtic z naslovom „Naš pes", ki jo je izdala Mihorjeva tik pred vojno, ni doživela večjega sprejema in popularnosti, ko je vendar pristna umetnina, ki prav nič ne zaostaja za Finžgarjevim „Hudoumikom“ in njegovim psom. Včasih mislim, da bi ne bilo napak zbirko ponatisniti. Tudi v njegovi zbirki karakteristik ljudi, ki ji je dal naslov „Pod drobnogledom", je nekaj najboljših Nar- narte Velikonja pisatelj in njegove zanke tejevih uradniških portretov, pri katerih neprestano mislim na Gogoljev „Plašč“. Manj posrečene se mi zde njegove „Anekdote“ (dva zvezka), dasi je misel sama izvirna. Kot eno zadnjih njegovih knjižnih del pa je bila vaška kronika „Besede“, ki je nastala iz enodejanke „župan“; svoj čas se nam je zdela dolgovezna. Ko pa sem jo bral v knjižni obliki, se mi je odkrilo, da je kronika eden prvih slovenskih kolektivnih romanov, kot jih tedaj nismo bili vajeni; naš okus je bil individualna zgodba v realističnem okolju. Pri Nartejevi „Besede“ pa je junak vsa vas; dejanje se odi-g;rava samo v besedah, v besedah in besedovanju med ljudmi. Je pa ta povest ključ za najnovejšo knjigo ZANKE, za način, kako je pisatelj ustvarjal poslednja leta. ZANKE smo uredili v tri dele. V prvem so tri kratke „žen-ske črtice", da jih tako imenujem, kakor je Pregelj naslovil svoje črtice, kjer nastopajo ženske: dekleta, redovnice, matere. Tudi pri Narteju nastopajo tu tri dekleta. Zgodbe je napisal za list Klasje, ki ni bil primorski listič, kot sem menil v decembrski številki našega lista, ampak propagandni mesečnik neke izdelovalnice riža. Urednik lista je bil Narte Velikonja sam; svoje pisanje je objavljal pod različnimi pvsevdonimi, ne morda, ker bi se bal podpisati s pravim imenom, rajši verjetno zato, da je lahko pobral dvojen honorar, ki ga je bil tako potreben: i za urejanje, i za pisanje. Tako vsaj sodim iz lastne prakse v takšnih primerih. In Velikonja je denar krvavo rabil, saj je pri 13 otrokih živel vedno v pomanjkanju denarja. Drugi del je srčika naše zbirke. Uvaja ga novela „Pomlad“, ki ni le najboljša Velikonjeva stvaritev, ampak ena najboljših slovenskih sploh. To trdim z vsem, prepričanjem. To je slovenski Filemon in Baucis, kot mi je zatrdil prijatelj, ki je novelo v korekturah bral. Ne vem, ali je pisana pred ali po bolezni; prav gotovo pa je biser Velikonjevega pisanja; kdor dvomi v Velikonjev velik talent, naj si to novelo dobro prebere! Okolje, dialog in dinamika, plastičnost oseb in psihološka dognanost jo predstavljajo za mojstrovino. Noveli, ki sta gotovo iz časa pisateljeve bolezni, sta podobi iz zagrebške klinike, kjer se je Narte zdravil. To sta „Na kliniki" in „Na hodniku". Noveli brez opisovanja, brez impresij barvitosti in draperij; gol dialog, ki označuje nastopajoče in ustvarja dramo. Besede... besede..., a iz teh raste napeta in globoka tragika. Sledi črtica „Zanke“, ki je dala naslov naši zbirki. Napisal jo je Velikonja med vojno po atentatih po ljubljanskih ulicah. Za pisanje je vzel motiv atentata, brez političnih primesi; zgolj kot dejstvo, da je nekdo nekoga ustrelil. Tu ne gre za obravnavo etične plati umora, ampak psihološke podzavesti, ki vodi do fantastičnih srečanj. Črtico je Velikonja posvetil svojemu prijatelju zdravniku dr. Antonu Breclju, ki je prav takrat umrl. Ko pa je pisatelj v partizanskih nekrologih bral, da je bil Brecelj član plenuma OF, je v zadnjem trenutku vrgel posvetilo iz tiskarskega stavka in delo posvetil dr. Marku Natlačenu, žrtvi OF. V obtožnici junija 1945 so Velikonju na procesu v Ljubljani še posebej očitali to črtico kot enega glavnih zločinov, zaradi katerih je bil obsojen na smrt... V tretjem delu naše zbirke smo priobčili pravo detektivsko povest „Rjava sled". Ni mi znano, kje je bila prvič objavljena, ali če je sploh bila kdaj; imam jo namreč iz benec, Trst; Anton Kacin, upokojeni ravnatelj in slovenist, Trst; Marija Kacin, profesorica, Trst; Metka Kacin, farmacevtka, Trst; Janko Jež, ravnatelj učiteljišča Anton Martin Slomšek in slovenist, Trst; Koren-Škerk Zora, slikarka, Trst; Milan Lipovec, književnik, Trst; Aleš Lokar, univerzitetni docent, Trst; Danilo Lovrečič, publicist, Trst; Mamolo Humbert, profesor in pevovodja, Trst; Marij Maver, publicist, Trst; Pavle Merku, skladatelj in slovenist, Trst; Danijela Nedoh, publicistka, Trst; Damjan Pavlin, agronom, predsednik SKAD-a, Gorica; Bruno Pertot, književnica, Trst; Alojz Rebula, književnik, Trst; Savina Remec, književnica, Trst; Mirko Rener, profesor in likovni kritik, Gorica; Saša Rudolf, časnikar, Trst; Lojze Spacal, akademski slikar, Trst; Milan Starc, zdravnik, Trst; Simoniti-Suhadolc Krasulja, profesorica, Trst; Zora Tavčar, književnica, Trst; Antek Terčon, predsednik prosvetnega društva Igo Gruden v Nabrežini; Glavko Turk, igralec, Trst; Slavko Tuta, publicist, Trst; Vera Vesel, profesor, Trst; Vladimir Vremec, publicist, Trst; Edmund Žetko ravnatelj srednje šole Sv. Ciril in Metod, Trst; Šesterica članov Študentskega predstavništva na liceju France Prešeren v Trstu; Raul Kodrič kot član Agitacijskega kolektiva na liceju France Prešeren v Trstu. ROJAKI! PRIDRUŽITE SE VRSTI PODPORNIH ČLANOV KULTURNE AKCIJE IN NAKLONITE NAM IN USTVARJALCEM NASE SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI SVOJE PRIZNANJE-DARUJTE ZA S K A I (S prve strani.) iz slovenske kulturne akcije podporno članstvo slovenske kulturne akcije V svetu kulture sta, kot na drugih poljih človekovega življenja in delovanja, dva pola: ustvarjalni in uživalni. A ne tako, da bi eni ustvarjali in dajali, drugi pa le sprejemali! Ustvarjalci so v svoji kulturni tvornosti sicer neodvisni od teh, ki njihove stvaritve uživajo; a žive in ustvarjajo samo s sodelovanjem odjemalcev svojih stvaritev; le-ti se tako sprevržejo ne le v uživalce, marveč tudi v sodelavce kulturnih ustvarjalcev. Kulturnemu ustvarjalcu omogoča zunanje življenjske in ustvarjalne pogoje družba v celoti (država), ali pa kaka posebna ustanova (recimo založba!); ali pa odjemalci, ki kupujejo sadove ustvarjalčeve ustvarjalnosti. Čim bolj je ustvarjalec brez skrbi za svoje zunanje življenjske in ustvarjalne pogoje, tem bolj se lahko svoji umetnosti, znastvenemu delu, razmišljanju in posredovanju duhovnih vrednot skupnosti posveti. Slovenski izseljenci smo tako velik odstotek slovenskega naroda in odstotek slovenskih kulturnih delavcev zunaj domovine je tako znaten, da ga je spričo majhnosti naSe narodne številčnosti treba slovenstvu ohraniti, dokler se da. * -K * Slovenski izseljenski in zamejski kulturni delavci so v veliki večini povsem svobodni v izpričevanju svojih idej in na-klonilu svoje ustvarjalnosti; zato so še toliko bolj dragoceni in pomembni kot protiutež pomanjkanju duhovne in kulturne svobode v domovini med glavnino slovenskih ustvarjalcev. Slovenski izseljenski in zamejski kulturni delavci imajo tudi to prednost v svojem stiku z drugimi deželami in drugimi kulturami, da se laže in hitreje razgledajo po preteklih in sodobnih kulturnih tokovih v velikem svetu kot pa oni v domovini. Slovenski kulturni ustvarjalci zunaj domovine zato lahko bistveno prinašajo svoj delež k rasti splošne slovenske kulture. A poleg krajevne oddaljenosti od korenin celine slovenskega naroda se jim na pot postavlja še druga velika ovira: slovensko izseljenstvo in marsikdaj tudi zamejstvo svojim kulturnim delavcem ne omogoča zadostnih pogojev za slovensko kulturno ustvarjanje; na uradni slovenski prostor v domovini, pa se svobodni slovenski ustvarjalec v svetu ne bo naslanjal, če hoče miselno in ustvarjalno ostati zvest — svobodi! Skoraj ni slovenskega ustvarjalca v izseljenstvu, ki bi se mogel posvetiti samo slovenskemu kulturnemu ustvarjanju. Ne poznamo v izseljenstvu ustanove, ki bi slovenskim kulturnim delavcem nudila potrebne zunanje pogoje za njih izključno slovensko kulturno delo. * * * Slovenska kulturna akcija ima sicer tudi to v svoji zamisli, a razen le simboličnih nagrad od časa do časa temu ali onemu avtorju, doslej še ni dosegla ideala: ost-variti gmotne življenjske pogoje vsaj najprizadevnejsim slovenskim kulturnim delavcem. V proračunu za izdajo svojih publikacij in za drugo svoje delo v tej sezoni nima Slovenska kulturna akcija, žalibog, niti enega vinarja za honorarje ali gmotno vzdrževanje slovenskih kulturnih delavcev v izseljenstvu! Ko smo delali načrt in proračun za leto 1970, smo morali biti veliki optimisti, da 'smo se odločili za izdajo XI. letnika naših publikacij; optimisti ne le, kaj naj objavimo in nudimo, marveč še bolj, kako bomo gmotno vzdržali! V domovini komunistična režimska oblast naklanja dokaj mačehovsko podporo na slovenskem kulturnem prostoru delujočim slovenskim kulturnikom in kulturnim ustanovam; le prevečkrat za krvavo ceno okrnjenja ali ponižanja njihove osebne idejne in ustvarjalne svobode. V izseljenstvu bi Slovenska kulturna akcija morala nuditi vso moralno in gmotno oporo slovenskemu izseljenskemu in zamejskemu kulturnemu delavcu ob popolnem spoštovanju njegove idejne in ustvarjalne svobodnosti! V domovini črpa oblast vire za podporo slovenskemu kulturnemu delu in delavcu iz naroda in njegovih dajatev, davkov! Kje pa naj slovenska izseljenska kulturna ustanova črpa potrebna gmotna sredstva za omogočanje slovenske kulturne dejavnosti zunaj domovine ? Slovenec v domovini že s plačevanjem davkov sodeluje pri kulturnem ustvarjanju naroda in njegovih ustvarjalcev. Slovenec v tujini in zamejstvu plačuje davke dežeji, kjer živi, za njeno vsestransko, tudi kulturno rast. A če hoče biti kljub življenju na tujih tleh še vedno Slovenec, mora v tujini sodelovati s slovensko kulturo, katere sadove uživa; mora plačevati še poseben, prostovoljen davek: podporo slovenskim izseljenskim in zamejskim kulturnim ustanovam! To je smisel, pomen in vloga tudi podpornega članstva Slovenske kulturne akcije. Ta kulturni davek je častna dolžnost vsakega zavednega Slovenca zunaj domovine! zakaj sem naročnik slovenske kulfurne akcije ker si tako zadobim zdravo slovensko duhovno hrano za svojo intelektualno poživitev v tujini — ker tako- sodelujem s Slovensko kulturno akcijo, da more knjige izdajati in postreči z njimi tudi drugim - ker s tem ustvarjam sebi in svojim slovensko družinsko knjižnico - ker s tem dajem moralno oporo in pogum vsem slovenskim kulturnim ustvarjalcem v svetu - ker tako soohranjujem hrbtenico slovenske izseljenske skupnosti - ker tako pričam novemu slovenskemu rodu v tujini svojo ljubezen do resničnega slovenstva - ker sem tako slovenski mladini v svetu živo vabilo in klicar k isti ljubezni do slovenskega naroda in njegove kulture. rokopisa, kot ga je Velikonja sam pripravil za drugi del zbirke Ljudje. Ne vem, ali je psihološka črtica, ali pa morda tako pisana detektivska povest, kot svoj čas „Lepa Blanka". Morda je celo živa satira na detektivske povesti. Nagibam se k tej zadnji misli. Je pa posebna vrednost te povesti fantastičnost, ko pisatelj prikazuje in opisuje nenehno spreminjanje detektiva in zločinca, katerega prvi išče, in se z njim srečuje v različnih naravnost nemogočih absurdnih priložnostih... Lahko bi jo označili kot zavestno komedijo zmešnjav, sama sebi v namen. Ali ni ta umetnost tista in taka, kot ju predlaga Tarzia za rešitev sovjetske „socialistične stvarnosti v novo sproščenost duševnosti...“? Ali ni Velikonja tako predhodnik premnogih današnjih pisateljskih teženj? Za sklep zbirke dodajamo pisateljev „Moj nekrolog", kateremu je v na stroj napisani rokopis pisatelj lastnoročno napisal z levico: t Narte Velikonja. V nekrologu podaja svojo življenjsko pot in neomajno vero v Boga. To je knjiga Velikonjevih črtic, ki jih dajemo slovenskemu bralcu za 25-letnico pisateljeve smrti. Predstavnik književnikov, član PEN Kluba, ki je moral pred puške zato, ker je pisal po vesti! Da rešimo njegovo pisateljsko ime, je posebno poslanstvo slovenskega književnika v svobodnem svetu, ne na področju politične pristranosti, marevč v svetu umetniške vrednosti Velikonjeve ustvarjalnosti same. Tine Debeljak razgledi Zdravljica (Ob obletnici Prešernove smrti, 8. februarja 1849) Če bi mi bilo dano ali če bi moral iti na konec sveta in če bi mogel vzeti s sabo samo najpotrebnejše, da tako rečem, eksistenčno nujno, potem bi poleg svojega križa in poleg zaklada jezika (do zdaj še vedno Slovenski pravopis 1962) vzel tudi drobno knjigo z naslovom Poezije doktorja Franceta Prešerna. Druge stvari in druge knjige bi prišle za temi. V resnici se je tako zgodilo — šel sem na konec sveta, v sanjah ali v trdi resničnosti, ne vem — in zdaj premišljam ob poezijah Franceta Prešerna: most s preteklostjo so in pot v zdanjost, pot v srce... Februar je, vrh poletja v tem daljnem svetu — v Atlantidi. Mesec pesnikove smrti. Sonce se upira s tako silo v (potopljeno) kamenje, da so zidovi kot uročeni; na cesti v opoldanskem žaru padam v omotičen sen. Grem v tukajšnjo krčmo, sedem v najtemnejši kot; po mizi prestavljam vino in knjigo, nazdravljam... prav za prav poslušam Zdravljico. Pesnik: „Poezija za temne ure! - poezija, ki s svojimi večnimi oblikami človeškosti odkriva svet v svetu, prijaznejši svet v temnem in žalostnem svetu. Iz domovinske ljubezni zraste..." Za trenutek zdrsnem kot v brezčasnost. Nato se v mislih približam Sloveniji in Ljubljani, grem v Kranj — ne v Kranj naših viharnih dni, ampak v mestece iz leta 1849, kjer je bil kljub pravkar izvršeni marčni revoluciji zrak še dušljiv; v tisti Kranj, kjer je pesnik v zadnjih mesecih svojega življenja prizadeto iskal pravice najmanjšim zatiranim. Osmrtnica, ki jo je izdalo Slovensko društvo v Ljubljani, pravi, „... da je naš slavni pesnik gospod France Prešerin, dohtar pravice in c.k. pravdosrednik v Krajnji, 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smrtnimi zakramenti umrl". Predaldč sem, da bi mogel videti, kaj se je zgodilo s pesnikom in kaj je pretrpel v tistih dneh v mestu, kjer ni bilo družbe zanj, ne ljubezni; kjer ni bilo ne knjižnic, ne gledališča, in kjer je geniju že tudi usahnil vir velike ustvarjalnosti. Mrak se je začel spuščati na moje (potopljeno) mesto; ogromni kameniti skladi' se spreminjajo v sive prikazni in telo prastarega morja valuje skrivnostno med temi bregovi in onim obzorjem. Ura je negotova, ne more nazaj, ne upa si naprej. Pijem na zdravje (živemu) mojstru. Prešerna si skušam predstaviti kot pesnika in kot dohtarja pravice: emocija je pri njem močno oprta na idejo in predvsem na idejo pravičnosti. Pijem in glasno trdim -v kotu tukajšnje krčme — da je pri večini njegovih pesmi pravica vodilna, najgloblje ležeča ideja. Kako preprosto in resnobno blesti ta klasična idejnost, iz katere plamti silna čustvenost in vroča ljubezen, iz verzov tiste prelepe ža-lostinke — morda ene najmočnejših pesmi v Poezijah — ki jo je Prešeren zložil v spomin Andreja Smoleta. A ne le iz te — grem h gazelam, k sonetom... Ampak ideja pravičnosti vodi k drugemu najsvetejšemu -k svobodi. Zakaj mi je Prešeren tako nujen in aktualen? Zvijam se v ritmu (potopljenega) življenja; hodim okoli velikih kamenitih obzidij, srečujem ljudi, favne in živali, dotikam se vročih in mrzlih strojev ter govorim nerazumljiv jezik - modernizem s svojo najnovejšo koncepcijo vere, svobode in umetnosti me zaliva do vratu. Zdrvim po široki aveniji in v temi dotipljem napol strgano knjižico Poezij doktorja Franceta Prešerna. Večno romantični krik po človeškem vrednostnem in svobodnem, krik po ljubezni in miru — Zdravljica - zadrhti iz klasično izdelanih verzov. Iskren, pomirjujoč žarek svobodnega duha, pristnega freigeista.. . V naglici izgovarjam nepovezane besede, za-rotujem in obenem poslušam: „Odpovem se vsemu, kar veže in utesnjuje duha — vsem abstraktnim proklamacijam o svobodi ali antisvobodi, vsem tiranijam ali demokracijam, ki preganjajo človeka, favna in žival; vsemu naučenemu, nepristnemu, karnevalskemu..." Kako sem doživljal Prešerna v teh letih...! Cesta pod oknom pleše in kriči — vendar je zame in za prijatelje februar obletnica pesnikove smrti. (Vince zlato se v kozarcih nam smeja, / v tvojo opombo pijemo ga zdej!) Prešerna sem spoznal kot pesnika borca in kritika — v njem so druge prvine, kot npr. v Petrarki, s katerim so ga hoteli včasih meriti. Prešeren je pesnik herojskega osnovnega razpoloženja. Bolj ga razumem v drnužbi s Florentincem, ki je hodil po peklu, in bolj ob zvokih heroja iz Bonna (ob zvokih, ki jih tudi nosim s seboj in var’jem kot eno prvih reči). Vizija bratstva, svobode in miru se mi razodeva kot skrivnosten napev, blišči se kot sonce na velikih vzbočenih steklih mestnih vozil; nemima je kot morje, ki se peni in v kolobarjih udarja v belo nabrežno kamenje. Zavijem po stranski cesti in se ustavim na robu gozda visokih evkaliptov. Zrak je čist, na nebu so ozvezdja, Tei sem jih že tolikokrat opazoval, in vendar se mi kažejo vedno v novih oblikah. Sedem na tla, berem in si skušam zapisovati. Stavki so nerazumljivi; svoboda - neprestana, revolucionarnost duha... ljudstvo, kronano z gorečo krono... lagodna pot novega, težki stari glasi... poezija, ogenj in kamen... otroci in jablane v pomladnem cvetu... ogenj in kamen... Potem se umirim in začnem urejeno premišljati s pesnikom o večjih stvareh — o neodvzemljivem domovinskem, stoletnem slovenskem, skrivnostno lepem... Ne vem, ali sem se napotil nazaj v mesto, ali sem odšel naprej v staro, brezmejno krajino, od sonca in neviht bičano. Sem drugje. Božajoče občutje me zagrne za trenutek, ko odkrijem na neki pol raztrgani strani Poezij tisto romantično pesem o Turjaški Rozamundi - pravi slovenski roman, poln poetičnega občutja in bogastva jezika. Vendar sem spet pri starem, pri napivanju svobodnemu ustvarjalnemu, pristno človeškemu duhu. Tehtam besede, ki jih slišim pri sebi in v dalji — mojster se približa v podobi duha, ki ga poznam iz krčme, iz ceste, iz knjige, iz ljubezni... Prosojna luč preplavlja prazno krajino; zdi se, da se je čas ustavil, da je kot gora v temi. Pesnik: „Spoznati in čutiti nemir temnih ur in nemir, ki se je rodil v viharnih dneh... Sprejeti in zavrniti norosti časa in človeško majhnost... Poezija se rodi vedno proti zmoti — tam, kjer je odsev miru...” Zavem se — spoznal sem ga kot resničnega pacifista. (Prepir iz sveta bo pregnan). Vzpostavljam komunikacijo besede in misli s kraji na drugem obrežju, kjer je zbranih toliko ljudi in toliko teh duhov. Mojster je dvignil kozarec, zdaj napisa: „... da rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak." V srčni prizadetosti se obrnem in skoraj zakričim: „Kako se bo to zgodilo!" Desetletja že hodim ob teh kamnih, čakam sredi morja, a čas hiti in vihar ga prehaja. Nisem mogel ujeti pesnikovega glasu, kajti vihar, ki se je zbral na nevidni, peti strani neba, me je vrgel v vrtince vod kot prazno škatlico. Tudi mesto s svojimi gigantskimi zidovi in tisočerimi stvarmi se je potopilo, ne vem kam -v noč ali v ogenj. V trenutku sem padel v preteklost, ranjen in krvav; drobno knjižico z naslovom Poezije doktorja Franceta Perešerna sem izgubil v tem viharju zgornjih in spodnjih sil. Ne vem dosti, kaj je bilo povedanega (s krvjo napisanega) v njej — v spominu so mi ostali samo drobci nekaterih pesmi, ki sem jih spoznal že v zgodnji mladosti. Med šumenjem voda slišim v sebi: Strune, milo se glasite ... al pa, ko je čas najbolj podoben noči, tisto večno svetlo pesem o luni in ljubezni. Kljub padanju in drvenju po vodah mislim na ljubezen, ki je osnovni ton Prešernove poezije. Morda bi jo lahko imenoval hrepenenje, upanje ali tudi vera. Vem, da sem dokončno izgubljen v silnicah teh snovi, v moči teh skal, v bučanju voda. A podoba starega mojstra se v zdanjem času — mesec pesnikove smrti je — še pojavlja pred menoj. Stoji in napi ja. Nato poje, a ne morem razločiti glasu, vendar je njegova pesem prav gotovo bolj vesela kot žalostna. Ujamem samo njegove besede, zapisane v pismu prijatelju Gospodu Frencetu Ladislavu čelakovske-mu: „Zdravi bodite in perporočite me per.. . perjatlih Slovenski ga jezika. ..“ Skušam odgovarjati, pa ne pride glas iz mojih ust. Pesnik jih polni bolj in bolj. Trpko razočaranje lega v moje misli. Pesnik se dviga v temi — še enkrat ga vidim kot kritika in esteta, kot strastnega rodobljuba in poeta ljubezni in pravice. Nato padem, France Papež narte Velikonja pozabljeni listi kras (1941) Zemlja? Če bi bilo toliko Kraševcev kot zemlje na Krasu, bi Kraševcev ne bilo. Če bi bilo toliko zemlje kot Kraševcev, bi Kras raztegnili do Benetk. Ni pesniška prispodoba, da rodi kamen, ker sem videl kraškega otroka, ki je na groblji sadil krompir. Kraške jame in ograde! Oh, kako in koliko smo se plazili po njih! Zmerom si imel orožje pri sebi. In sredi groblje, ob ogradi je rastla češnja. Češnja črnica z onim mastnim bleskom. V ogradi ni bilo prostora zanjo. Tam je moral biti krompir, je moralo biti zelje, je morala rasti repa. Ne vem, kje bi prav za prav začel o Krasu. Pri kraškem pršutu! Pravijo, da ga je Kraševec ukradel sv. Petru. No, ne bi ostali pošteni, da imate priliko! Jaz sem se vlovil v sgopec, nastavljen lisici, ki je hodila nad našo slanino. Tudi vem, kako se je vse to s Petrovim pršutom zgodilo: Kraševec se je čudil, da tak svetnik nosi s seboj gosli. Navajen je bil, da jih je nosil samo kakšen v to kamenje izgubljen cigan. In jih je najprej potežkal. Na Krasu se vsaka stvar potežka, ker moraš breme nositi čez kamenje in moraš vedeti, ali boš lahko ohranil ravnotežje. Potežkal je; ko je videl, da ni lahko kot gosli, je poduhal. No, mislim,