Groga.
Slika u. vasi.   Spisal  Bojko. 
|roga je stal na mostu. Majhno premico je držal pri ojesu. Na nji so bile stare, že raztrupane neske. Le Grogovi skrbnosti so se imele zahvaliti, da niso že davno zgorele, ko je pozimi snežilo okrog voglov, Groga jih je dobro zvezal na krajih z žico, da so držale tudi kamenje, čc bi ga bil naložil vanje. Ali tega Groga ni storil. Na-lagal je pa v neške živinske odpadke. Po celo popoldne jih je pobiral po vasi. Ropotal je voziček in neške na njem. Groga je vozil počasi s sklonjenim hrbtom in upognjeno glavo. Žclezno lopato je vrgcl čez ramo in počasi vlekcl dalje.
Nabralo se je okoli njega otročadi, ki je vpila in se mu smejala na v&e grlo,   In pristopila je prav tik njega in mu zavpila na polgluha ušesa:
»Groga, ali vas je kaj strah?   Ali vas ne bo snedla lisica?«
Ta in oni ga je pocukal za suknjo, mu zavlekel premico na stran in mu zvrnil neške, Drugi so sc smejali, da so matere zvedavo pogledavale izza voglov,
»Groga, ali vas ni sram? Doraa vam v skrinji gnij6 bankovci, vi pa pobirate živinske odpadke!«
Groga se je okrenil proti oni straoi, odkoder je prihajal ta glas, postavil je lopato z železnim koncem navzdcl, se krepko naslonil na toporišče, da sc je otrocad strahoma oddaljila, pa je začel odpirati usta naširoko:
»Pečena kavka, jaz delam, kar se mi potjubi. Svoje otroke uči, kako naj spoštujejo stare ljudi! Če imam kak vinar, sem si ga prislužil. — Fej te bodi, pečena kavka!«
»Šc kiobuka si niste sami kupili. Ukradli ste ga slamnaterau možu, ki straši v žitu.   Seveda traka ni imel in luknjo je kazal na vrhu.   Vi ste
155
ga obrobili, mu prisili trak in luknjo zadelati. In čevlje ste tudi pobrali. Berač jih je pustil, še njemu niso bili pogodu; vi ste jih pa pobrali in s starim suknom zakrpali, pa so bili dobri za pol Icta, AH vas ni sram, da ste tako lakomni, Groga?«
Jenjala je regljati in se globoko oddehnila. Groga je Še parkrat zamigal s koščeno, dolgo brado, na kateri so rastle redkc kocine, po tri in tri skupaj v velikih presledkih, udaril je z lopato po kamenju in zaklel nad otro-ki, ki so mu prevrgli neske. Pobral je svojo robo in vlckcl dalje. Gledal je v tla, da mu ne uide kaj »dobrega« izprcd oci. Zibala se je premica na kolovozu zdaj sem, zdaj tja. Zibal se je tudi Groga in se gugal počasi.
Ustavil se je sredi vasi pod orehom in je zopet pobiral po tleh. Strgal in nalaga! je včasih s čevjjem, včasih z roko. Prevcč fin ni bil v tem oziru. Prijel ti je z roko tudi žabo, kačo, polže. Polže in žabe je odiral in cvrl,
»Da bi vi vedeli, kako je dobrof Kako to poživi Človekaf Boljšc je kot žganci, a ne stane nič,« je pripovedoval ljudem, ki so zijali vanj.
KaČjo mast je pa rabil za mazanje, Noge so ga veČkrat bolele in to mu je neki koristilo.
Ljudfe so se ga večinoma ogibali, Že radi žab in kač je bil na slabem glasu. Rekali so mu mazač, žabar, polžar, blatar in kaj vem šc. Na njegovo preveliko skopost tudi niso mogli misliti z lepimi mislimi. Lakomnik je sploh med Jjudstvom na najslabšem glasu; še bolj ga črtijo kot pijanca ali prctepača. Nekatere ženice sc celo mislile, da ima Groga znanje s čarovnicami in samim peklenskim vragom. No, tega ni nihčc verjel, ker so vedeli, kako se Groga feoji vraga, čeravno včasih zakolne kot Čič-----------                                 ,1»
Kmet je prišel mirao Groge.   Postrani se mu je smejal.
»Groga, kasno pridete domovf   Ali se ne bcjitc Iisice ali pa risa?«
Obstal jc kmet, da čuje, kaj mu bo Groga odgovoril. Le-ta je pre-nchal z dclom, vrgel še cno lopato v neške, uprl desno roko na toporišče, z levicc pa privzdignil zmečkani klobuk z modrim trakom, pogledal svitlo izpod sivih, kosatih obrvi in počasi, umerjeno govoril;
»E, nič se ne bojim. Kaj misliš, da sem tako neumen kot takrat, ko sem pasel krave? Takrat sem se bal lisice, ker sem mentl, da je volk, tako živo me je gledala. Kar lasje so mi vstajali pokonci, popusti! scm živino in zbcžal naravnost k stari materi, ki so me tolažili: »Groga, nič se ne boj! Lisica je bila, le nazaj pojdi!« — No, nerad sem Šel, — E, risa se pa danes nič več ne bojim, Zakaj bi se ga bal? Saj ga ni vcc. Takrat scm pa bil v stiski. Tam v gozdu sem bil s starim Kinsačem, Ravno večerjala sva, ko zaslišiva javskanje.
»Ris je,« pravi Kinsač. Jaz popustim žlico in skledo pa se skrijem v kot. No, res je res! Tudi jokal sem, to morara reči. Cel krvavi del rožnega venca sem zmolil.  Tcdaj se pa pošast bliža najini koči.
»Nc bodi baba!«   zavpije Kinsač.   »Pojdi s sekiro,   da ga ubijeva.«
156
»Ne, ne grem, kri mi spije,«
»Naj ti jo, noter ga zapodim,«  Ni ga k sreči noter zapodil.  S sekiro se mu je postavil v bran in ga odgnal. —   Javskal je še po dolini.   Jaz sem pa zmolil ves veseli del rožnega vcnca, da sem bil rešen. i      »Baba« mi je rekel KinsaČ.
»Ti si pa zverina,« sem rau odvrnil.   »In oba sva imela svoj prav.«
»Dobro stc naredili, Groga!«
Kmet se je smejal in odšel----------
Solnce se je nagibalo k zatonu, Drevje je metalo velike sence po rumeni pšenici, ki se je zibala v vetru.
Grogo je utrudila hoja celega dne. Sedel je na klop pod košati oreh, naslonil lopato poleg sebe in gledal po poti, ki se je strmo spenjala visoko proti njegovi koči,
Po vasi so se pridrevili trije paglavci, Med njimi je bil tudi Oblakov Tine, ki je posebno rad nagajal Grogi. Ko je ugledal njegove neške, ni pomišljal dolgo. Premico je izpodnesel v naglici, da se je prekucnila in zvrnila na neške, ki so bile v tem trenutku zlomljene. Tudi oje se jc zlo-milo.   »Roba« je pa plavala po vodi, ki je stala v jarku.
Groga je jeze ozelenel, planil pokoncu in skočil med paglavce. Zamahnil je z lopaio in udaril Tineta, da je padel v travo.
»Sram te bodi!   Tako so te učili doma?«
Vpil jc s hripavim glasom in z nogami je ceptal.
»Oh neške, neške so razbili!« je vzdihnil.
Oblakova je na Tinetovo in Grogovo vpitje prihitela iz hiše in videla fanta ležati v travi. Stopila je k njemu in ga strcsla za ramo. Tine je samc stokal.
»Moj Bog!« je tarnala in vila roke.
Groga jc prebledel in od strahu mu je padla lopata iz rok,
»Ti skopuh stari,« je vpila nad njim in jokala.   »Ubil si mi ga, lej!«
Sosedinje so prihitele z vodo in močile Tinetu čelo io vrat, Kmalu se je zavedel.   Spravili so ga v hišo.   Rana na glavi je bila čisto majhna.
Groga je medtera izginil.  Pobral je razbite neške, jih naložil na voz in ga vlekel po klancu, držcč za polomljeno oje.  Navadno je krevsal pol ure po strmini, a danes je bil pol prej na vrhu, •      *      •
Večeriti se je jelo in mrak je legal na gore in v doline.   Mir vse-
__ikoli, niti najmanjše sapice ni bilo, da bi zavela čez žitno klasje in čez
gozd in da bi mogočni hrasti zašumeli slovesno pescm o nočnem pokoju . . .
Groga je stal pri ognjišču. Razkopal je pepel, opral krompir in ga pristavil v majhnem piskru. Suhih smrekovih drv je naložil na žerjavico, da je kmalu prasketal ogenj in razsvetljeval majhen, začrnel prostor.
Pa si je skrbno omil roke in odšel v hlev. Vrgel je nckaj sena kravi, vzel golido, ki je bila shranjena v temnem kotu, in jel mlesti.
157
Nikoli ni bil tako neroden pri tem poslu kot danes, Vedno je bil bclj gibcen in Čvrst. Roke so se mu tresle, v nogah je Čutil utrujenost in v prsih mu je bilo težko.
Dvignil se je z nizkega stola in je postavil golido v kot. Ni se mu Ijubilo precejati. Kašljal je ves čas in fežko je sopel. Šel fc na gnojišče, kjcr je stal voziček z razbitimi neškami.
Zakrvavelo mu je srce ob tem pogledu, Kako je vedno pazil na te neške, zvezaval jih z žico, da se niso zrušile. A zdaj mu jih ti paglavci zlomijo ... V duhu je trikrat preštel vse groše, ki jih bo moral dati za popravo. A je bilo trcba tega? Pest je stisnil krčevito, ko je videl, da se ne dajo vcč popraviti.
»To bi jih!« ... je sikal, stopal okoli vozička in tipal neške. »Vratove bi jim povil, tem nagajivcem, za samo škodo so!« — In sladka zavest ga je navdajala, da se je masčeval. Srce se mu je smejalo, češ, sedaj bom imel vsaj mir. A priplaval mu je pred oči Tinetov pogled. In Grogi je bilo težko,   Pcvzdignjcno pest je povesil in se zamislil.
»Morda sem ga pa preveč. V travo se je zvalil, in nisem ga videl, da bi bil vstaL«
Zaskrbelo ga je in z desnico je potegnil po ostri bradi. Sedel je na kJop pred hišo . . .      '
Doli v vasi je zazvonilo Zdravo Marijo. Tanki glasovi so brneli pc večernem zraku nad dolino in odmevali od gora. Tako vabljivi in koprneči so bili ti glasovi kot pcsem mlade, na smrl bolne deklice, ki se težko loči od sveta,.. Gozdna drevesa so šuraljala večerno pesem. List se je Sotaknil  lista  in ga  poljubiJ.    Vitke smreke  so  staJe  veličastno,  sanjale           :
večerni sen, in vecernica je trepetala na obzorju.
Groga je poslušal te glasove. Bog ve, kclikokrat jih je že slisal, a ni mu bilo mar zanje. A danes jih je zvesto poslušal. Udarjali so mu na uho, in čutil je njih odmeve v srcu.
Tesno mu ;c postalo pri srcu, Ravnotako mucno in težko ;e klenkalo, kc so pokopavali njcgovo ženo. Spotnnil se je svoje dobre žene Neže, ki ga je imela rada, skrbela je za dom in delala za hišo z vsemi močmi.           -i
Vcs dan se je trudila na polju kot živina. In ko je prišla zvečer domov, se je lakomni Groga jezil, klel in robantil, da je dobil tako zanikrno ženo k hiši.   Neža je skrivaj pretakala solze in je mirno prenašala bol ...
NekoČ pozimi je zmanjkalo drv. Groga jo je pognal v gozd: »Le ti jih prinesi, doma že mati opravi!«
Neža jc šla in je jokala vso pot. Bleda se je vrnila s težko butaro na glavi...   In odtcdaj ni bila več zdrava.  Susica se je je prijela ...
»Ali ne vidiš, da jo umoriš? Na/ si odpočije, reva.'* nm \e sveto-vala mati.
»Delati mora človek, doklcr giblje.«
^Če pa ne more,« je trdo cdvrnila mati. »Glej, dancs ali jutri ti utegne umreti.«
»Kaj bo umrla?   Nič ne bo umrla,  Lcna je.«
158
Tisti dan pa je bil njen zadnji dan.
»Odpuščam ti, Groga! Slabo si ravnal z menoj« ...
Tako je rekla, preden je zaspala ...
In mislil je Gioga na svojo ženo in poslušal je zvonenje, poslušal... Zdelo sc mu je, da čuje v teh glasovih ranjko ženo vzdihovati in milo prositi. — Vzdihnil je tudi on in si zagrebel zgubani obraz v dlani. Poslušal je šc vedno. Zvonovi niso hoteli utihniti, kot bi mu nalašč vzbujali vest. In zdelo se mu je, da čuje Tineta, kako stoka in se zvija v bolečinah in njega gleda s steklenimi očrfli.
Skoči pokonci. Žalost v njegovem srcu ga je razburkala in se je brala na obrazu,   MiŠice na licih so se tresle in ustnc so se stisnile ...
Mimo njegove koče je peljala bližnica iz sosednjega trga, kjer je bil danes semenj. Po njej sta stopala dva možaka v živahnem razgovoru o poboju, ki se je izvršil na semnju,
»Dobro ga je stolkel,« je dejal eden iztned njiju.
Ubil ga je sk,opfo.  Žandarji so mu na sledu!«
Zadnje besede je govoril Oblak, ki je bil tudi na semnju.
Groga je vlekel na g!uha ušesa. Spoznal je Oblaka in njegove bcsede je napačno razumel.                                              ¦
»Ubil sem ga! Žandarji me iščejo?« se mu je izvilo iz prs. Zdrznil se je, nogc so mu odpovedale in sesedel se jc na klop.
»Ubil sem ga! Neka sila me je vlekla nazaj, ko sem zavihtel lopato. Bog mi je priča, da sem ga hotel samo malo!«
Pokril si je z rokama čelo in strmel v tla. Iz oči mu je pritekla solza in spolzela po razoranem Iicu.   Bila je solza grenkega kesanja.
Oglasila se je sova na gabru, ki je razprostiral svoje veje na kočo. Turobni so bili njeni glasovi in mrtvaški. Od ženine in materine smrti žc ni pcla.   Groga je skočil s klopi, kot bi ga bilo nckaj pičilo,
»Kliče me, a utnrl še ne bom!« Pobral je kamen in ga vrgel nad kočo. Padel je med drevje. Sova je pa -čez dve minuti zopet skovikala in vsak njen glas je rezal Grogu v srce ...
S težkim in trudnim korakom, oprt na palico, ki •"*¦ je pobral na gnojiŠČu, je stopal Groga v hišo. Ogenj na ognjišču je ugasnil, lonček je stal ob kraju in krompir v njem. Vzel ga je od ognja, odcedil vodo in stresel v skledico.   Naredil je velik križ in začel nositi v usta.
»Nc morem!« je zastokal. Uprl se mu je krompir, slabo mu je del kot Šc nikoli v življenju.
Ves zmučen in oneraogel sede na stol, z desnico se pa nasloni na ognjišče, In zazdi se mu soba tako prazna, žalostna in mrtvaška. Ozre se skozi okno in lepo je bilo zunaj. Prvi lurdni žarki so se svetlikali za hribom in se kot drobni demanti spuščali na vaško cerkev in na hišc,
»Morda je to zadnji večer!« —
Nehote se mu vrini ta misel in vstraši se je. Na vse drugo skuša misliti, a ni se dalo.
»Umrl menda Še ne bom!« si prigovarja. »Saj sem.še trden. Sedem-deset let, kaj bo to?«
In zravna se in veselo pogleda kot fant poskočnih let. Ta pogled! Ravno tako je gledal Tine, ko je pridirjal po vasi proti njemu. In zopet se spomni Tineta. Glava se mu kloni in zlcze na prsi, Prijel se je za prsi, nekaj ga duši, kot bi nesel veliko breme.
Pogleda lopato, ki je stala v kotu, Mirno je stala. A njemu se je zdelo, da je kri na njej, nedolžna Tinetova kri. Kolika sramota za njega, ko se jutri pokaže na vasi med ljudmi, ki so ga zasačili pri tepežu. S prstom bodo kazali za njim in se zgražali: »Glejte ga, starca; na stara leta je postal morilec« — In tcdaj je začutil poglede, ostre, bodcče, žareče in zaslišal besede trde in težke kot kamen... Tako bodo rekli Ijudje in hiteli bodo po žandarje, ki ga uklenejo z mrzlimi verigami in morda ga cbsodijo še na vislice . . . Že čuti mrzle verige in kri mu zastane po žilah ...
Zunaj se začujejo koraki. Kmet iz vasi se je vfačal iz trga. Voli je prodal.   Veriga mu je visela čez ramo in veselo rožlja1!^ v tiho noč . . .
Grogi je stisnilo srce.   Plaae pokoncu.
»Žandarji gredo. Pome gred6!« težko zahrope, Oči izbuli, obrvi se mu namrše, lasje se mu zježijo in mišice zatrepcčejo na obrazu. Strese se po vsem životu kot vrba na vodi,
Skoči k postelji in krili z rokami. Zarije se v slamo, da ne bi kaf videl, ne čul in ne raislil. A njegova domišljija jc bila preveč razburjcna. Še vedno je Čutil mrzle verige na rokah. In smrt je čutil poleg sebe, koščeno smrt s koso na rami. Stopila je k njemu in ga prijela z mrzlo roko, ki mu je napolnila vse žile z le^qm, Na obrazu je čutil njen mrzli, smrtni dih.
Spel se je pokonci in divje gledal po sobi:
»Te pošasti se plazijo okoli mene kot ostudne gosenicei« Zastokal je in bled je bil v obraz. »In Tine je med njimi. Tine me vabi za seboj. In krvavo liso ima na čelu« , ..
Beseda mu je zastala v grlu.   Omahnil je na posteljo,
Sova jc zaskovikala na gabru, in glasi so odmcvali v mirno noč . . -
Drugo jutro so Grogo našli mrtvega. Na hrbtu je ležal na postelji in s steklenimi očtni je bulil v strop. Izraz na obrazu je bil bolesten in divji, okoli usten so se mu držale krvave pene, V rokah je pa tisčal zmečkane desetake. Kako žalostno, če nima človek ljube pameti!