A. Gradnik: Ne bom ti stopal pred oči . . .
397
so bile malo odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno zeleno-sinje oči ... Za hip se je zdrznil, je pomislil, zabolelo ga je v glavi, v srcu . . . Ali takoj je bilo vse jasno, zavedel se je svoje dolžnosti.
Narahlo je odgrnil odejo, zasvetile so se bele gole prsi. Sklonil se je.
»Bog se te usmili, vedomec! . . .«
Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo tiho. Na odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih in njegovih prsi . .  .
[Je bom ti stopal pred oči . .
4-ue bom ti stopal pred oči
in motil, kar osoda je združila . . . naj  misli mož tvoj, da ljubila le njega si vse svoje dni.
Ne bom ti stopal pred oči . . . vendar, predraga, kar je bilo, ne zabiš nikdar, name s silo boš mislila do konca dni.
V nočeh naslade in strasti, v nočeh, ko boš strasti pijana, mladost vsa moja razdejana bo vstajala ti pred očmi.
Takrat se duša ti vzbudi,
ki je črez dan brezskrbno spala —
in duša tvoja bo jokala
vse tiste blažene noči . . .
A. Gradnik.