INTERVJU Milan Jesih Poezija in humor sta samo dva obraza istega skušnjavca Ko je slovensko literaturo obvladoval ludizem, je veljal Milan Jesih za njegovega najodličnejšega predstavnika. Ko smo začeli v drugi polovici osemdesetih govoriti o vrnitvi tradicionalnih pesniških oblik, je s Soneti (1989), ki jim je primešal marsikaj presenetljivo in lucidno znižanega in duhovitega, navdušil široko bralstvo ift kritiko - kar se pri poeziji ne zgodi pogosto. Je avtor več kot dveh ducatov gledaliških, radijskih in televizijskih iger - majhen del le-teh je izšel v izboru Premi govor (1989), kjer so naštete in opremljene z letnico uprizoritve -, sedmih pesniških zbirk in izreden prevajalec Shakespeara. Velja za človeka, ki zna nsubolje slovensko. Jesih: Preden se lotiva vprašanja in odgovorov, oprostite, posebej vztrajam pri želji, da vam povem nekaj, kar veste že sami in tudi najini morebitni bralci. Zabloda je misliti, da jaz lahko vem o svojih pesmih k^j več kot vi ali oni. Zato je lahko predmet najinega pogovora samo neki nikdar definiran prostor v relativni bližini tega početja. Slabši pesnik od mene vam da lahko stokrat boljše odgovore, boljši dosti slabše. In ne onadva ne jaz svojim pesmim s tem ne moremo nič dodati; če tudi nič odvzeti, to zveni tolažilno. - Tako midva zdaj skupaj piševa nekaj, kar se bi lahko bralo kot pogovor iz sfere, v kateri ljudje govorijo o rečeh, kijih ne kanijo (ali ne upajo ali ne znajo) dojeti v celem. Jaz vam lahko odgovarjam samo z upanjem, da utegneva biti zanimiva ali vsaj zabavna. Literatura: Trditev o tem, da se pesnik kot pesnik že rodi, je dokaj pogosta kljub dejstvu, da se prav od rojstva redki ukvarjajo s pesnje-njem. Kdaj in kako ste vi mobilizirali pesnika v sebi? Jesih: Zgodaj. Vendar ga nisem na silo. Zvabil sem ga v igro; nemalo začaranega nad skandiranimi baladami, ki mu jih je z nekaj nujnega patosa recitiral oče, ni bilo težko. Isti oče mi je tudi takemu tri-, pet-, sedemletnemu približal Prešerna, in sicer na način nekakšnih zarotitev in v nekoliko nenavadnem izboru; najljubša mu je bila V spomin Andreja Smoleta. H koncu svojega prvega desetletja sem otrok napravil stotine neumnih verzov z grmečim ritmom in cenenimi rimami, opona-šaje te prve zglede, vendar sem vedel, da so reči neprepričljive in sem jih kazal bolj poredko, čeprav se je med sošolci nekako vedelo, da »pišem«. Oče je imel do pesnikov neko starosvetno spoštovanje; kar nekaj Prešerna in poznejših pripovednih pesmi je znal na pamet. Pozneje sem se lahko ne enkrat prepričal, da je znal tudi veliko Gradnika; tega je rabil docela utilitarno. Cikel Pisma, recimo, pisan v ženski, je moj oče spremenil v moško prvo osebo in jo recitiral strmo zroč v oči ženski, za katero ga je obšla nuja, da ji podvori; večkrat vpričo mame, pa kdaj tudi mami vpričo drugih. Prisežem, da sem, n^jsi tudi še otrok, čutil prav organsko, kako je to učinkovalo na ženske. Mislil sem, da tako strašno privlačno zadišijo samo od pesmic... Tudi v šoli smo pesnike tradicionalno obravnavali spoštljivo. Tako je vse govorilo v prid pesniški obrti. Pri takih načrtih za življenje mi je bilo nadvse všeč tudi to, da se delo opravlja v samoti; kadar ne gre od rok, in vedel sem, da ne gre zmeraj, ne motiš drugih. Poleg tega ni nobene velike materialne baze in odvisnosti od drugih, kot na primer pri režiserjih. Končano lahko popravljaš. Če si naredil slabo, ni katastrofa, strgaš. To se mi je zdelo - nekoliko potlačenemu, zakompleksanemu ali samo primerno sramežljivemu - nadvse spodbudno. In, roko na srce, prepričan sem bil, da sem za to nadarjen. Od, recimo, trinajstega leta sploh nisem pomislil, da bi v življenju delal kaj drugega. Tudi sem vedel, da ne bom čisto zadnji. Res vedel, ne upal in želel. Vedel. In mi ni bilo nikoli žal časa za uk. Doma in v gozdu in v šoli sem premetaval besede. Križ s pesnjenjem je nastal nekako pri štirinajstletnem fantu: ko sem prešel na tako imenovani svobodni verz, sem imel občutek, daje svet načelno osvojen. Po tistem sem svoje lirične omlednosti nekaj časa cenil nadvse visoko, s čimerkoli rimanim, urejenim, jasnim pa sem znal opraviti zelo na kratko. Bil sem zelo militanten modernist. Na moč sram meje neumne zaverovanosti vase v času, ko sem bil literarni urednik gimnazijskega glasila. Samo želim si, da nisem komu storil kakšne hude krivice. Šele študent sem se postavil na trdna tla. Čeravno je to kopno vselej potresno. Literatura: Ste največji prevajalec Shakespeara po Župančiču; do kakšne mere greste v pet stoletij staro posodo z vnaprej določenimi merami? Koliko k vašemu poudarjenemu odnosu do tujega govora, do citatov in aluzij, priloži ravno intenzivno prevajanje? In koliko ravno prevajanje ohranja pri kondiciji in jezikovni gibkosti? Jesih: Nekaj tisoč jambov Shakespeara v slovenščini mi je bistveno pripomoglo k obvladovanju organiziranega verza v lastnih pesmih. Takšno delo je težko, garaško, vendar prinaša zadoščenje. (Tudi me preživlja, prevedeni verz je pri nas edino, kar se kolikor toliko plača.) Takšno delo že res ohranja pri kondiciji, vendar tudi črpa energije; tam moraš dati vse od sebe, drugače ne bi šlo nikamor. Poskušam se držati tegale načela: delo, ki ga opravljaš ta hip, te mora biti vredno celega, brez ostanka, sicer ga ne jemlji. In ker znam tako delo opraviti samo kampanjsko, v enem dolgem šusu, me lepo izcuza. In vodnjak nisem nepresahljiv. Zato je treba kaj doliti... in je spet anakreontično. Literatura: Od kod vam poznavanje vseh teh različnih slovenskih jezikov, od pogovornih do arhaičnih in »visoko« literarnih? S ceste, iz knjig? Jesih: Jaz »vseh teh jezikov« v resnici ne poznam. Fingiram jih, in fingirani so veliko bolj prepoznavni kot pa njihovi modeli, torej razni pravi govori. Vsaj taka je moja teorija. Najbrž je razlika v gostoti poseb- znakov... ne vem. Ali pa specifični teži... Ali v prav odmerjeni drastiki; v pravem ritmu menjav; »še policija ne ve,« smo rekli mene dni. Literatura: Ob Prešernu, s katerim ste vstopili med poslušalce poezije, pa ob Shakespeareu, ki ga intenzivno uspešno prevajate, se iz vaših del pobliskne in zasveti še kakšen pesnik. Kako strasten bralec ste in koliko ste se veščine fingiranja jezikov naučili od starih in novejših besednih mojstrov? Jesih: Lahko rečem, da sem »ljubitelj poezije«, pa tudi proze sem nekdaj bral kar dosti, zadnji čas pa sem nekako manj na tekočem. Tudi pri največjih klasikih imam take luknje, da meje sram povedati. Branje je po mojem odločilno za ostritev tovrstnega posluha. Podobno se seveda barva osebe v dialogih: kakšnega kar čutiš, kako se mu jezik ves štirioglat zatika, drugi blebeta, tretji je v zadregi, četrti osupel... To se nauči iz literature za literaturo. (Tudi ko zdaj berem te odgovore, imam vtis, in imel sem ga že pri pisanju, da se nekdo postavlja v neko govorno držo; gre za »osebo«, ki jo kar težko vzamem zase. Se mi zdi, da odgovarja z neko narejeno lahkotnostjo in ji nekako ne zaupam.) O direktnih vplivih v adolescentskih časih bi težko govoril. Vem, da sem petnajstleten bral mladega Cundriča in Juvana, da sem bil pri Pokru - spoznal sem ga kakšno leto po izidu, gimnazijec - začuden in nisem nič razumel, po drugi strani pa meje navdušila neka objava Vena Taufeija v Razgledih - Cerkvica na hribčku - in neki prevod Sanguinetija - Erotopaegnia - v Sodobnosti. Precej raznolike reči. Marsikaj je šlo pa mirno mimo mene. Spominjam se tudi, da sem dobil na posodo v Argentini izšlega Balantiča in ga skrival v peči - kolikor pa se spominjam, me s poezijo ni pritegnil; še danes ga bolj jemljem na znanje, kot da bi ga imel rad. Profesorica na gimnaziji mi je s priporočilom ponudila v branje Udovi-ča, Zrcalo sanj; žal sem ga zmogel prav ceniti šele čez veliko let. Pozneje meje bolj kot opusi v celoti navduševalo zelo veliko posameznih pesmi sodobnikov. Posamezne in ob različnih časih različne malone vseh. Kakor sem postajal z leti čedalje bolj izbirčen za pesmi, pa sem postlal vse bolj toleranten do pesnikov in tu zdaj ne poznam ekskluzivizma. Če bi kdaj začeli pri nas pesnike bolj načrtno gojiti - in ta ideja se mi ne zdi vnaprej in a priori butasta - bi jih morali učiti tujih jezikov. Meni jih manjka vsaj deset. V tujih izvirnikih - tam bi, slutim, našel veliko spodbud. Saj me branje dostikrat direktno spodbudi za pisanje. Literatura: Pogovor o vaši poeziji bi začel v tistih časih, o katerih se še vedno govori v dolgih zimskih nočeh ob tabornih ognjih in ob šankih, z vašimi briljantnimi improvizacijami ob zasedbi Filozofske fakultete. Kako gledate na ta čas zdaj? In kako resno je bil mišljen verz iz Kobalta: »in napel bom svojo govorico, / da bo še manj dekoracija in še bolj orodje, orožje za prevrat /« ? Jesih: Ne vem, ob kakšni posebni priložnosti sem ga napisal, zakaj konkretno; a sem bil k