VERA:
To je tvoja domovina!
rejče je šel v nedeljo popoldne z materjo na polje po-gledat, kakšna bo letina. Hodila sta med lepimi njivami, na katerih je zibala pšenica svoje težko klasje, na kate-rih so zeleneli in rasli drugi pridelki, kmetov up, krne-tovo bogastvo. Sama je Drejčkova mama oskrbovala veliko gospodarstvo, zakaj oče je padel kot junak v boju proti nemškemu nasilju na koroskih tleh.
Došla sta na širen sadonosnik, kjer so razprostirale jablane svoje veje, polne žlahtnega sadja. ,,Qlej, mama, glej, kako bogato nas je letos Bog obdaril. Vse dobro kaže, veselirao se lahko najlepše letine."
Smehljajoče in vendar zadovoljno je pogledala mati svojega sinka edinca, ki je vkljub dvanajstim letom govoril tako resno in razumno.
,,Da, Drejče," mu je odgovorila, ,,Bogu bodi hvala za vse. Ako ne bo posebne nesreče, se letos lahko veselimo jeseni, samo ko bi..."
,,Tiho, tiho, raama!" jo prekine deček, boječ se, da bi se materi zopet ne ulile solze ob spominu na očeta.
Prišla sta vrhu griča in obstala. Pred njima se je razgrinjala dolinica z bogatimi njivarai in vrtovi, z lepo, prijazno domačo vasico. Ob robu na desno in levo so se vzdigovali gozdnati hribi, od zadaj pa so pozdrav-ljale visoke planine, ki jih je poljubljalo solnce z večernimi žarki. • Obstala sta in nekaj časa tiho gledala to lepo krajino.
,,Mama, ali ni lepa naša zemlja?" se je oglasil Drejče. ,,Vsak dan jo vidim in vendar, ko bi jo gledal še tako dolgo, ko bi jo gledal sto let, zdi se mi, da bi se de nikoli ne nagledal."
,,Da, Drejče," je odgovorila mati in mu položila roko na ramo, ,,lepa je naša zemlja, in ponosen si lahko, da je to tvoja domovina. Nikdar ne pozabi, da si njen in da so njena tla oškropljena s krvjo tvojega oč.eta-junaka!"
Vzravnal se je sinko, ponosno dvignil glavo in pogledal materi v oči: ,,Ne, mama, ne! Tega tvod sin nikdar ne pozabi!"