POMLAD  IN ODSEVI Niko   Grafenauer
PREOBRAZBA
Spev:
Z obeti oči, ki srepe iz neznanih pokrajin,
teža minljivosti še naprej seva. —
Te slutnje  — ah, večna molčečnost bogov
jim v daljnem svetovju odpeva.
Že neme postave uklepajo ude
in v tebi vse kliče po zadnjem spoznanju,
ta sreča: za temnimi roji menad
toniti v vročičnem, mamljivem iskanju.
Odp e v:
Klical sem k sebi sle: onstran je gozd molčal, blodnje vklenile so vse, zaman sem odveze iskal. S spevi je šlo oznanilo, ki ga je vdiknil bog, vse, kar mi je naklonilo, zdaj jemljem iz nemili rok.
POMLAD IN ODSEVI
Ta luč!
To razodetje —
sladki čas.
Že tonejo zadnje obtožbe oči.
K ustom pristavljeni vrč vzbuja slast
in s sadom minule jeseni se veže
pijanost, ki znova prežema srce.
Vse, kar je bilo, zdaj odteka in v mraku si išče opore; o, težka omama.
Luč sika. Znamenje — kača, umri! V objemih naslade zveni meso. Kot polnoč se razklepa sla.
S trpljenjem je okrvavljena duša
in rane so črno ozvezdje bridkosti.
Ti daljni obeti!  Klic, ki me vabi navzdol
Nepomirljivo. Ta krona: biti!
Niti glasu o sreči.
Tako me žeja v osrčju.
Ah, onemel je rog —
molk in solze.
608
SIBILIN MOTIV
Telesa so zrela kot bron.
Zares je čas:
mehko trčite vrči,
že se srh zgošča v čudežni napoj.
Tako lepo je:
pozna luč z vrtov
me z vrelim dihom zagiinja.
Daljna pobočja
že vabijo k temnemu plesu.
Koža še zmerom po morju dehti.
O, sladka utrujenost ust.
V  nočeh razodetje: himera. Vročičnost v zatilju.
Na vseh poteh mamljivost.
Ženska je nepomirljiva skrivnost. Se topla sreča. Tako privlači.
V  njej tli zastrta sla; spet raste pijanost,
v kateri se razveže duša.
Čakam te,
pridi, roko položi na rane, ki še naprej krvave. Rešitev je blizu; sreča drži le navzdol. Ta vdanost udov! Ze sladke blodnje in glas, ki te vabi: Sibila, umri.
'5   Naša sodobnost
609
   SPEV ODHODA Za glas
Vrči, ponujeni iz nemili rok, so polni temnega odhoda. Tako me žeja: sence oklepajo srce.
Dajte, naj se napijem sreče iz te korenine.
Spevi pri mizi temnijo v poslednji klic
daljnega morja, od koder sli nosijo krona
nemih dežel.
Strah srepi vame.
S tujimi ljudstvi odhajam
po temnem prostranstvu navzdol.
Brezmejna je vdancst postavam,
ki nam odm.erjajo pot. —
V blodnjah se šibi telo
in mrtva vera me omamlja.
Svetovja tonejo v propadu;
z dna se kot vnebohod vzdiguje tožba..
Že seva pozaba.
Srce se pripravlja k daritvi.
Hlepim — še zadnja odveza je dana:,
zbori so onemeli;
in večno vabijo bogovi.
610
SPEV ODHODA Za zbor in glasove
Ta sem, ki ztira v temnili nočeh;
ta sem: krvavo stvarjenje vzhičenih rok
zbori molčijo, vse tone v očeh •—
to zadnje, kar seva, sem: — bog!
Somrak in trpljenje, ki večnost obeta, in miti in sreča — vse vodi navzdol, ah, tu sem, med spevi in srcem že leta nasprotni pol.
Razmakni  svetovja;   že  slast  nas  prežema in težki stvariteljski jok, blodnje in vrče ta ura nema sklepa v poslednji daritveni krog.
Ta,   ki   poje:
Že vino me mami, sla ude oklepa, v tej uri pred nami je slast tako lepa
in klic, ki me vabi, za slutnjami gre, ah, v srečni pozabi ugrežam srce.
Bogovi molčijo, smrt grabi telo, demoni hitijo in zbori pojo:
'»*                                                      611
Prvi:
Vsi:
iz črnili ran pije ta, ki trpi, v rokah agonije končujemo vsi —
Vsi:
Utihnil je k ustom pristavljeni rog,
vrtovi so nemi in to, kar zveni,
je spev bolečine, ki vrača nas v krog
že ude prežema sla zadnje noči
in čas se izteka in z njim tudi sok:
v rokah agonije končujemo vsi.
Glas :
Tako nam je dobro, ko sklenemo niti, in sanje še dalje kažejo pot — ta sreča: v omami se vdano spustiti za temnim znanilcem usod.
Vsi:
Nemim postavam že vračamo krono
v uri, ko dušo oklepa tema,
zdaj tožbe močvirij, dih senc, zadnjo zono
ugrezamo vase z obeti srca.
BLUES I
Miroslavu in Marijanu Frančišku
Dajte, želim, ostanite — prijatelji, tujec sem; tod ni poti; nepomirljiva je moja samota in vse srepi.
Dajte, želim, ostanite — usta se zbirajo v krik; vrč kroži, tako je vse daleč — bliža se nemi krvnik.
612
Dajte, želim, ostanite — prijatelji, tujec sem, tod ni poti. Beli duhovni hitijo v sprevodu in strah se gosti.
BLUES II
Uklenjen v trnje čakam temno jed (strnišče, plod in sladki vonj gozdov); hlastati z usti, ki kot rana žgo — mrke postave vabijo navzdol.
Hlastati z usti, ki kot rana žgo; Ahasver, daleč je opoj, strah dušo grabi popotne pesmi so neskončno lepe, nikoli se ne stečejo v pozabi.
Popotne pesmi so neskončno lepe. Nesmrtne! V njih se zgošča bog in spleta slutnje, ki me še pojijo, v nepomirljivi krog.