53*
y.:  Spomini.
pozneje od mene potrebnih novcev za svoje oskromne potrebščine. Šolal sem se dobro, naučil se tudi prav dobro očetnega madjarskega jezika. Opustil pa sem materinščino in čimdalje bolj sem črtil ta jezik in narod, ki mi je dal neplemenito mater; saj to sovraštvo ni bilo prepovedano v ustanovnem pismu. Toda minilo je, ko sem videl umirajočega poslednjega Slovenca. Tudi jaz sem poslednji potomec baronov Veseljenkov; moj praded, ki je založil ustanovo, pa je bil Stojan Veselin,  vlastelin v Kraljevci pri Sotli ...  —
—   Bežimo od tod! zakliče Samorad. Stojan Veselin je bil moj oče! —
—  Prepozno je! odgovori Plahtalič mirno. Spominu na poslednjega pravnuka svojega ne uidete, najsi splavate tudi na zadnjo zvezdo v  svetovnem prostoru! —
Samorad je izginil v tem  hipu.
(Dalje prihodnjič.)
Spomini.
L>
a zabim neprijazno Sedanjost,  sreče prazno,
V dni prešle zrem nazaj: Pregnanec sem iz  raja, A vedno v duši  vstaja
Adamu meni raj!
Prijatelje udane,
V  veseli družbi zbrane,
Nahajala nas noč; Kozarci so zvenčali, Glas srcu mi dajali,
Domovja čast pojoč.
Kako sem dni nekdanje Vesele sanjal sanje,
Mladenič brez skrbi! Kako srce je mrlo, Kadar oko mi zrlo
Dekletu je v oči!
Za sliko  slika vstaja, Spominov roj brez kraja,
Če v bivše gledam dni ; V gomile globočine Ponesem te" spomine,
Ko smrt me dohiti . . .