Hoštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm Leto XX - N. 17 (442) MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Udine, 15. oktobra 1970 SpeJ. in afab. poslale II. gruppa - I.P.1.70 % NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Ob dvajsetletnici V rokah imate zdaj že 442. številko našega petnajst dnevnika Matajurja. Od tistega 3. oktobra 1950. je minilo torej natanko dvajset let, odkar je začel izhajati Matajur. Vsekakor je to lepa in dolga doba za tak časnik, kot je naš, ki je moral, v prvih letih svojega izhajanja bojevati dvojno bitko: bitko za bralce med našimi ljudmi, ki skoraj niso znati svoje materinščine in bitko z italijanskimi oblastmi, ki še danes, vsaj uradno, nočejo priznavati naših osnovnih nacionalnih pravic. Ko se zdaj oziramo na prehojeno pot, lahko neskromno trdimo, da je Matajur odigral svojo vlogo med beneškimi Slovenci. Pomagal jim je dvigati narodno zavest, učil jih je brati in pisati svoj jezik, začel povezovati med seboj tako tiste, ki so ostali doma, kot one, ki so morali zaradi ekonomskega položaja v tujino s trebuhom za kruhom. Ves čas svojega izhajanja je Matajur skušal objektivno, strpno, vztrajno in dosledno opozarjati, poročati in tudi razreševati celo vrsto problemov, ki tarejo naše ljudi v beneškoslovenskih dolinah: od izredno težavnega ekonomskega in socialnega položaja naših ljudi do nenehnih zahtev po enakopravnosti in priznanju naših narodnih pravic v smislu italijanske demokratične in republikanske ustave. Vendar se nikakor ne smemo zadovoljiti z doseženim. Nasprotno, v prihodnjem letu in naslednjih letih bomo morali naš list vsekakor še poglobiti, mnogo bolj stro- kovno in objektivno o-bravnavati problematiko našega življa, tako z ekonomskega, kot sociološkega in političnega stališča, še nadalje se bomo morali vztrajno boriti za uresničitev šestega člena ustave, doseči, da bomo dobili šole v svojem jeziku in seveda, da bodo lahko naši ljudje ostajali doma, kjer bodo našli vse pogoje za delo in človeka vredno življenje. Na drugi strani pa bomo morali še več prostora in skrbi posvetiti vsakdanjemu življenju in delu naših ljudi doma, pozabiti pa tudi ne bomo smeli na številne naše emigrante, za katere mora biti Matajur tudi ena izmed vezi z domačimi kraji in njihovimi svojci. Gojiti bomo morali še z večjo ljubeznijo naš jezik in našo kulturo, saj prav po tem sodimo v širši slovenski kulturni prostor, ki ga ne omejujejo državne meje in različne politične ureditve. Naloge torej nikakor niso lahke. Vendar smo prepričani, da jih bomo lahko izpolnili, saj imamo voljo, vztrajnost in tudi vso potrebno energijo. Če smo vztrajali in si prizadevali že dvajset let, potem tudi v prihodnost gledamo z optimizmom in o-bljubo našim bralcem in našim ljudem: potrudili se bomo, da bomo še boljši, objektivnejši, nepomirljivi za naše pravice. Zato ob našem dvajsetletnem jubileju najprisr-čneje pozdravljamo vse naše bralce, jim želimo, da bi nam ostali zvesti še naprej in da bi tudi sodelovali z našim listom, saj je Matajur končno njihov. Da bi vedno živela slovenska beseda Pred 20 leti je izšel «Matajur», štirinajstdnevnik beneških Slovencev. Nastal je iz potreb slovenskega prebivalstva na Videmskem, da uveljavi svoje jezikovne pravici in si zagotovi boljše življenje v domačem kraju. V vsem tem času je bil «Matajur» tožnik ene izmed največjih krivic v civilizirani Evropi, to je raznarodovanja 50.000 Slovencev, ki kot strnjena narodna skupnost v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini nima niti šol v mgterin-ile pra- atoj Slovence se odpovedo pripadnosti, ki so jo najino r\l trikol vinizr 5ro iz fm boj fobtditvi, s ijbolj grò-udar; odgo- srz^iti im. t, je že sedmič priredilo društvo «Ivan Trinko», v svojem pozdravnem govoru priznal, da je bila Benečanom» storjena napaka, če jim je bi| v preteklosti, v daljni preteklosti kdo prepovedal, da se izražajo v svojem jeziku». Goriški javni delavec Cian pa je v glasilu KD zahteval «ovrednotenje slovenske narodnostne skupnosti tudi v pokrajini Videm zavoljo dejanskih obstoječih razmer v Nadiških in Kanalski dolini». Nov preizkus dobre volje se je prav v zadnjem času pritaknil s sprejemom deželnega zakona, ki nam je priznal naravno pravico, imenovati se Slovenci. To bi moralo za beneške Slovence pomeniti, da se bodo poslej njihovi otroci pričeli v domačih šolah učiti v materinščini. Benečija pa ni samo jezikovni, ampak v veliki meri tudi gospodarski problem. Če ga ne bodo rešili in se bo izseljevanje nadaljevalo, se bo Benečija izpraznila. Zaposlovanje v tujini je dalo pobudo za ustanovitev Društva izseljencev Beneške Slovenije v Švici in v drugih državah z izdajanjem lista «Emigrant». V okrivu tega društva in v ostrejših družbenih naspro- alajur GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV List izhaja z vsemi potrebnimi dovoljenji videmskih oblasti. Il giornale si stampa col permesso delle Autorità della provincia di Udine. ZAČASNO UREDNIŠTVO IN UPRAVA V ST. FKTRU OB NADIŽI ČEDAD, 3. OKTOBRA 1950. Leto I — štev. 1. BENEŠKIM S in potem sam kljuboval viharjem. «Matajur» je napravil prve korake in shodil. Prehodil je vse naše hribe in doline. Šel je od vasi do vasi, od hiše do hiše, pa tudi v daljni svet se je spustil in ponesel našo besedo upanja med izseljence ter jih povezoval s svojo oddaljeno domovino. Učil je in navadil brati naše ljudi jezik, ki ga govorijo že nad tisoč let po svojih domačijah. Bodril jih je ter vzbujal narodnostno zavest. Prepričeval in govoril jim je o svobodi, da lahko čitajo svojo tiskano besedo. 2e samo njegovo izhajanje je bil za večino dokaz, da svoboda ni in ne sme biti prazna beseda. Za nami so časi, ko je sam pismonoša, da bi dokazal svojo vnetost in vdanost gospodarjem, zavrnil list uredništvu, ne da bi vprašal za mnenje naročnika. Časi so se spremenili in iti moramo naprej, proti drugim, višjim jubilejem, s priporočilom prijateljem, sodelavcem in vsem beneškim Slovencem, da se strnijo še tesneje okoli njega, da sodelujejo z njim, da ga izpo-polnujejo, da ga vsi skupaj izboljšamo, da bo čimbolj naš in nas vseh, v pravem pomenu te besede, ker bo tako bolj sposoben v boju za dosego naših narodnostnih, go spodarskih in človečanskih pravic. IZIDOR PREDAN Predsednik Kulturnega društva «I. Trinko» Ii.neŠkim Slovencem iz Ter ske, Nadižke, Idrijske dolini in Rezije. Z velikim veseljem in zavedajoč se važnosti tega koraka ob javljamo danes prvo številko »Matajurja«. S tem časopisom hočemo mi, ki smo sinovi ljud siva, pokazati, da nismo pozabi Ii velike bede. ki vlada po naših dolinah, čeprav smo zamenjali koš in kosir (falciola) z.a pero in kmigo. da nismo pozabili kako težko si moraš služiti svoj vsak dan ji kruh Pravzaprav ne smemo reči kruh, ampak polento. Tisto polento, ki jo otepavaš zjutraj, opoldne in zvečer z malo mleka ali radiča in včasih s koščkom sira. Hodeč pc drugih deželah nismo nikjer videli, di. bi moral ubeg, kmet s tolikim trudom tako malo pr ide'ati. Nešteto člankov smo Čitali po časopisih in revijah, v katerih se opisuje be da ljudstva v Juin1 Italiji, no slušeli smo mnogo govorov o tem problemu, iodi, nikoli se ni nihče oglasil, da bi govoril o tvoji bedi. Po strmih in včasih zelo ne varnih pobočjih tvojih gora moraš kositi travo in znositi seno na hrbtu do Seniku. Če.Uo niti ne moreš (.pravijati poljskih del. katerih breme moraš prepustiti ženi in svojim otrokom, ti pa greš za gozdarju (boscaiolo) v tuje kraje, da bi lahko na zimo prinesel nekaj denarja za plačilo davkov, s katerimi si preobremenjen in za življenji pozimi. Tvoje njivice sc majhne m jih moraš vse prekopati z moti ko, ker si ne moreš pomagati z drevesom. Zito, k' ga na *a na čin pridelaš, te stani najmanj trikrat toliko kakr.r je negovti kupna cena na trgu. Vendar te to ne briga, ker ne meriš svojeg i truda. I zadnjim času je \luda skle liilu ustanovili posebno blagajno za Južno Italijo, ki bo potrošila v desetih letih kar 1.000 milijard lir za tisto deželo. Človek bi mi slil, da ljudje tam Živijo slabše od tebe, beneški Slovenec; vendar pa ni t,iko. Zakaj torej via da toliko skrbi zanje in se nič ne pobriga zate? Pri zadnjih volitvah je opo/i cija v Južni Italiji pridobila precej glasov (voti) in to je vzrok, da je demokrščanska vlada do ločilu milijarde, ki naj ji vrneio izgubljene simpatijo Pri lem ljudstvu in pri njegm ih poslan cih. Tudi ti si volil IS. apriL 194S. Nekateri ljudje sedijo v parla mentu in v senatu s pomočjo tvojega glasu. Nihče Pa se ni najdcl, ki bi opozoril vlado nu težke pogoje tvojega življenja. Če Čitaš časopise boš našel v njih večkrat obvestilo, da je ta »U oni poslanec dosegel pod po ro za ta ali oni kraj. Tisti kraj je vedno v Karniji ali v Furlanski nižini, nikoli po ni v Dene ški Sloveniji. Nihče se ne briga zate: zato smo sklenili izdajati ta list. Z njim hočemo pomagati tebi, ho- čemo opozoriti javno mnenje na tvoje potrebe. Ti, ki ga boš či-tal in mi, ki ga pišemo smo iste krvi, smo tisti ubogi gorjoni. ki ne smempovedati odkod prihajamo, kadar pridemo v» doli no, ker nas sicer Lah v obraz ali za hrbtom zmerja s »s’eiavo«. Zanj namreč smo mi neka nižia bitja. S tem časopisom hočemo torej zahtevati naše pravice, hočemo da naši življenjski pogoji ne bodo več tako težki, da si tvoja žena in tvoji otroci ne bodo več kvurili zdravja pod težkimi bremeni sena in koši z gnojem. Za dosego tega pa so nam potrebne ceste, očiščenje kamnitih zemljišč, pogozdit ev golih gorskih pobočij in vodovodi z zdravo pitno vodo. ker tista, ki jo moraš piti sedaj je v največ prime rih nezdrava in okužena. Ni treba misliti, da bomo z lahkoto dosegli ugoditev naš,m upravičenim zahtevam. Komur sc dobro godi se nc brigu za o-nege, ki mu je slabo. Malo je takih, ki hočejo živeti in pustiti živeti, preveč takih, ki hočejo živeti in izkoriščati šibkejšega. Ko bomo zahtevali naše pru-vice nam bodo prav gotovo očitali Iredentizem in protidržavno delovanje samo zato, da ne bo treba ugoditi našim upravičenim zahtevam. Ti jim seveda ne smeš verjeti, ker naš namen in cilj je izboljšati tvoje gospo darsko, kulturno in socialno stanje in videl boš. da se pri tem ne bomo mešali niti s strankarstvom. V nobenem primeru nas stran- karstvo ne sme razdvajati, ampak se moramo združiti in ostati združeni, ker edino na ta način bomo lahko uspešno branili naše koristi. Beneški Slovenci! »Matcjur. bo izhajal dvakrjt na mesec in ti bo na kratko prinašal vse novice, ki te zanimajo, zlasti Pa take. ki zadevajo življenje Beneške Slovenije. Gotovo te bo zanimalo vedeti, kdaj in od kje so prišli tvoji pred-starši v kraje kjer sedaj živimo, kaj vse so doživeli potem, ko so se naselili v teh naših dolinah. Zato bomo v listu pisali tudi o zgodovini domačih krajev. V I stu ne bomo nikoli pozabili dati vse tiste nasvete in navodila, ki ti bodo koristili pri tvojem delu in v tvojem vsakdanjem življenju. Pravtako bomo v vsaki številki poročali o življenju posameznih vasi, o ujlhovih potrebah in o načinu. kako jim pomagati. Naši dedi so imeli navado, da so sc v dolgih zimskih večerih zbirali pri ognjišču in tedaj Je družinski poglavar pripovedoval mlajšim dolge zgodbe, katere Je v svojih mladih dneh slišal od svojih prednikov. Mi bomo take zgodbe zapi-soli zate in jim priložili še nove, da si boš z njimi krajšal večerne ure ob ognju ali pa nedeljski počitek v senci. Predvsem pa ti bomo skušali stati vedno ob strani kot dobri prijatelji, ki so vedno pripravljeni pomagati kadar K' mogoče in ti dati dober nasvet ali informacijo vselej. k^ibr na« boš vprašal zanjo. S—' BENEŠKA SLOVENIJA r\. Mtr.lo i: 130 000 KOMBID ^ MSfONK •iUM UH Srpf.nCA lovno m^jo do Irta >9 Iv kovna, m t Ja. Udlig/ > ‘ N-Nr 'H1l*bc fireguy Sr N lo potok • rt *4 \ etata ieUmiaa nonlemrj ^ ' 5 nurdtu TARČENT '«»■( oinj V- •’ i -V Urne UnaUr •i-M Prapvuii RNJKU ZEMLJEVIDU NI ZAZNAMOVANA HE/.IJA, KI SPADA TUDI K BENEŠKI SLOVENIJI Nekaj o De Gasperijevem obisku v Viòmu in Ceòaòu Oli. D« li.viH.-ri j« obiskal naše kiajc. Ali jn i*r»«*l v Videm m mimogrede >r v 'od.id. da Irt »topil v »tiko z ben. ók.mi Sloveno ' To J» b,L> pri K. <1* je prišel nek ministrski predsednik v beneško Slovenijo in nato je še tembolj važno če kaj voč »pregovorimo o tem dogodku. Za nas besede - za druge deianja Ko je Do liasperi govoril o naš. pokrajini v i.rokem pomenu m munii pri tern ji. Ug Ut-móke Slovemjc tudi Karmjo m furlansko nižino, je izncno poudjnl, da je treba to deželo, kakur.predelo v Južni Daliji, «»latrati za najrevnejšo deželo Severno Dalije, ki potrebuje Ukojinj,, in uiiuki v.to |H>moč vlado ia ttlioljšanjo živ-ijeiijftkjh |Kigojov svojega prebivalstva. Ti .'-J nem miolil mi obsežna izboljševal-»a dela, sanjal som 0 bikih, šolah. cest a h l ok pfdiščih in vodovodih; o znosnih žulj njskih pogojih za' v»e. N.-k »turejši Človek mi jc pr.povedoval, da jo i« nekdo, ki je bil načelnik vlade m ki so ga ite vem po kakšni jMinoti poleni obesili, napravil tak Rovor in obljubljal, en se bo vlada zanimala zj por.-ke predelle Potem pa ni prišlo drugega kit suino povišanj« davkov. Nisem mu verjel, ker sem mislil da jc to njegovo pripovedovanje posledica ne-*‘upanja, ki «q palasti revežev, kadar vedo, da ee nihče ne zanima zanje, V reaniri je bilo pozneje določenih 107 milijonov Ijr, kateri ao namenjeni ia iv boljSeViilna debi na Led ri, Tjlmentu. Cel-lini Meduna, Fur)aiMkj nii.ni, pri kana- lu Mondina hudourniku C rmor ,n pri kunalu Ihdia Vittoria- Pozneje je bil določen Se nov in večji znesek, pa tudi ta ia ravnino. Ali j« to obetana prednost za bolj revne ? Ali morda mislijo, da «o za nas hr.bov-ec že dovolj rune obljube.' Prijateljstvo s sosedi On. De Un»peri je govoril tudi. da želi italijanska vlada vpoeUvili prijateljske o-dnosaje z bližnjo Jugoslavija. Tsk »porazum bt b i že posebno važvn za ljudstvo v Beneški Sloveniji, ker bi na ta način imeli možnost dela in zaslužka v inf zomstvu V naših dolinah je ukorižč«-n v»ak ki>-šček zemlje, ker so mili predniki z velikim potrpljenjem prekopali vse bregove, da so Lhku zma-jah koruzo in kn^npsr kjerkoli je bilo mogoče zbrali pest zemlje. Tona število prebivalstva je mnogo večje, kot ga more preživeti 1., z; ml ja n zate »c mora mnogo ljudi zafa-.no ali trajno izseljevati. Dokler j« dežela pripadal* biviemu avstro oigraktunu imperiju, ni predstavljal problem »mljencev posebnih trfav. Vzhodno dc-i.de. ki tvorijo aodaj del Jugoslavije. Ogrske, Komunije in Poljeke, mi »bacino in redko muHjen« ter »o z lahkoto porabil» tisto delovno «lo, ki pn na* n« vemo kam z njo- Ko je prišla Jdela pod iUhjo je postai U problem takoj težji zaradi stalnih in vedno večjih državnih kontrol preko gi naši ljudje dtrcbne delovne roke uj polju. Rkznsrodovati - »uecessc est* Menda pa vi italijanska vlada ne i li, da bi »e usmeril izseljeniški tok bernskih Slovencev proti KLKJ, ker »e boj, da bi *• tako zavlekel ah Celo popolnoma prete-hal raznarodovalni proč«« tega ljudstva, ki ar vrši ist lutiti, let« do danes in ki jc t».el nekaj usjs-ha v jvrodelib, kjer je večji stik s Furlani. Ta raznarodovalni proces »e je »odaj Še bolj izostril. V Bcnaškj Sloveniji so začel, odpirati otročke vrtce, kj«r zb,rajo triletno* olrcke, >1« bi jun že v tej otroški dohi vcepili italijanski jezik. Tak» jih hoč* jo 1« v dotin-lvu odtrgati od njihovega materinskega jezika. Dri toni pa italijanska v Lui a ni imela za rilj kulturni dvig, ampak jo odprla t« šole v okviru gonje proti Slo-venoem. To otroške vrtce upravlja QNAIH (Dr žuvna pndjKima ustanova Italia Redenta), je komaj t*d*j spomnil« na naš« katerih amt» prišli do (Wnainjega nevzdrž- kiaje, Čeprav j« minulo fH let odkar ep nega stanja. bili oavobujsni ali bolje rečeno Zasedeni. Kmalu po koncu zadnje vojne so nino- Pravi namen teh otroških vrtrev se vi- di tudi iz tega, da w naUi zanje potrcbn.T »redatve, medtem ko jih n« morejo najti za zgraditev oanovnih Šut in morajo mura* kje poučevati v neprimernih proatorh, ki eo Čosto p.*t iato streho z gostilno. Tako n pr. so vaščani v SedMču Še vedno brci c*3ovr»e šole in otroci morajo hoddi v Brdo ter so zlasti v ritmkem času iijKwtavdjvni vsem vremenskim m*pr>-likam. Pj«č pa ima ta vas skupaj * Brdom uu are h pot' med obema svoj otroški vrtec. Manjšinsko vprašanje To vprašanja tvori sestavni del priznanja previe manjšinam vsake demokratične di Live, kakor bt bila dolžnost prisojnih ublaat«. Kjiizcm ni priznal problema slovenske manjšine in je to odkr.to pokazal ter tri tudi dosleden v svojem jv .stopanju, medlem ko aedsj njegovi naslednik» nu znajo vtč b,ti mti dosleim. On. De Ga-speri je ob svojem obisku v Ocdalu primul, da tukajšnje prebivabìvo tvori slovensko manjšino v okviru italijansko države Italijanska vlada b* zatorej n «vrata, kakbr je Uj storila za Erancoske in nemške manjš.ne, ustanoviti po vsej Bernik* Sl.ivttini državne Šole, v katerih bi bil u slovenske otruk» uveden slovenski učni jezik. Napaka, ki Jo Je treba popraviti he nuj prijjombc moramo napraviti v svocj z obiskom ministrskega predsednike v Gedadu. Db tej pr.l'ki e« j» hotel pogovoriti z župani Benoške Sluvinije. N» vemo čo iti tašč, eli ker je b'l »labu obveščen, p« Je govoril samo i nekaterimi lu-paui Beneške Slovenj j«. * Sloveno* namreč prebivajo strnjeno po vseh prednjih obronkih Julijskih Alp, do (SmUiljer»nje im 2. tirani). Stran 2 ------ >L POGOVOR Z ROMANOM SPECOGNO, SVETOVALCEM IN ODBORNIKOM VIDEMSKE PROVINCE SIN NAŠE ZEMLJE PRI VRHU OBLASTI Prvi primer v zgodovini, da imamo beneški Slovencis vojega rojaka na tako visohem in uglednem mestu Voščila «Matajurju» ob dvajsetletnici izhajanja ter izredno pomembna analiza razmer in nalog v naši provinci ROMANO SPECOGNA • odbornik videmske province za šport, turizem in mladino Srečali smo se z njim pred občinskim poslopjem v Pod-bonescu. Bilo je veliko strank, ki so kot navadno prišle iz okoliških hribovskih vasi v tej občini. Ljudje prihajajo v dolino, da bi rešili to in ono v občini, nakupili, kar je potrebno za življenje, potem pa se spet vrnejo domov, k ognjišču, ki ga oni, kot so ga tudi njihovi predniki, čuvajo svojim potomcem. Romano Specogna je vsem na uslugo, s strankami se pogovori po naše, v slovenskem jeziku, tako da čimprej pridejo na vrsto in rešijo svoje zadeve. Kako je preprost in uglajen med našimi ljudmi, med prebivalci občine Podbonesec. To je res naš človek, predstavnik ljudstva, ki pa je dosegel najvišji položaj v oblasti, v vsej zgodovini beneških Slovencev. V mislih se vračamo nazaj, v čas pred dvajsetimi leti, ko je « Matajur » začel izhajati. Bili so to težki časi, ki bi jih sicer najraje pozabili, ki pa vendar opominjajo naš rod v Nadiških dolinah in drugod v Beneški Sloveniji. Povsod so vladali sovraštvo, nestrpnost in sumničenja. V tistem ozračju napetosti in nacionalističnih izbruhov je bilo tako malo ljudi, ki so si upali javno priznati, da so Slovenci. Naša beseda je domovala le v kmečkih izbah, po cerkvah, v dušah, zanjo pa je ostalo razumevanje tudi pri poštenih sodržavljanih italijanskega jezika. Romano Specogna je bil takrat star komaj dobrih dvajset let. Zrl je v življenje s stvarnimi očmi in je torej doumel, da se mora v naše vasi vrniti socialni mir, če hočemo živeti in se naprej razvijati. Takšno izhodiščno mnenje je ohranil ves čas do danes in prav ta realizem mu je omogočil, da je hitro napredoval v politiki in javnem življenju. Zanimive pobude za gospodarski napredek Beneške Slovenije Pri zadnjih volitvah je bil Specogna izvoljen v pokrajinski svet v Vidmu, pri formiranju odbora pa so ga izvolili za odbornika za šport, turizem in mladino. Kandidiral je na listi njegove stranke, Demokracije kristijane, ki je sicer našega rojaka tudi usmerila v politično življenje. Seveda velik del svojega časa posveča tudi službi uradnika pri občinski upravi v Podbo-nescu. Njegov delovni dan je torej naporen, trd, saj je treba tudi upoštevati, da je Spe- cogna tudi sindikalni funkcionar ter član ožjega vodstva svoje stranke za videmsko provinco. Sedimo torej z njim in se pogovarjamo o vsem, kar zanima beneške Slovence. Specogna poudarja, da je gospodarstvo temelj vsakega napredka in tega bi se morali zmeraj zavedati. Potrebno je omiliti največjo rano naših krajev, to je zmanjšati emigracijo oziroma izseljevanje v tujino. Toda kako zagotoviti nova delovna mesta v naših mestih in vaseh, Specogna meni, da bi morali predvsem v Čedadu razviti bazično industrijo, to je nekaj tovarn, kjer bi lahko zaposlili tudi naše ljudi. O tem sedaj raz-praljajo tudi na ravni pokrajinskega vodstva Krščanske demokracije. Važen pa ni samo naprej Čedad.Kmalubo-cJozačeli širiti in naprej razvijati opekarno v Sv. Lenartu, kjer se tako radi zaposlujejo naši povratniki iz tujine. Tu pa so še možnosti in potrebe v Špe-tru Slovenov, kjer nameravajo postopno tudi razviti industrijo za zaposlitev novih delavcev iz Beneške Slovenije. Pri odnosu do Slovencev upoštevati posebne razmere pri nas Naš rojak je v tem pogovoru za « Matajur » razgrnil tudi svoje poglede na problem beneških Slovencev v sedanjem času. Menil je, da bi morali zanje prirejati jezi- kovne in druge tečaje v slovenščini, ki naj obogatijo njihovo osebnost, toda pri tem je treba biti tenkočuten. «Pri nas so drugačne razmere, ki izhajajo iz posebnih zgodovinskih pogojev in okoliščin, kot pa je to na primer na Tržaškem in na Goriškem», je poudaril in dodal, da bi morali to spoznanje upoštevati tudi pri praktičnih ukrepih. O politiki do Slovencev ki bi upoštevala omenjene posebne razmere, je že nekajkrat razpravljalo tudi pokrajinsko vodstvo Krščanske demokracije, ki bo tudi izdelalo svoj program na tem področju. Priznanje « Matajurju » in razmišljanja o njegovi sedanji vlogi Romano Specogna je podrobno obravnaval tudi sedanje razmere in težnje v Beneški Sloveniji. To je obdobje pomirjenja, sožitja in sodelovanja med Slovenci in Italijani, pa tudi čas vsestranskih stikov s sosednjo Slovenijo oziroma Jugoslavijo. V tem ozračju programirata videmska provinca in sosednja tolminska občina skupno politiko pri razvijanju zimsko-športne-ga in turističnega centra na Kaninu. Zlasti intenzivni in koristni so obiski lovcev iz Vidma, pa tudi iz Beneške Slovenije, onstran meje. Sam Specogna je redni obiskovalec tamkajšnjih lovišč in je na primer včlanjen v lovsko družino Bovec. « Matajur » je opravil v preteklosti, v prvih dvajsetih letih izhajanja, važno vlogo, ki bo ostala zapisana v novejši zgodovini Beneške Slovenije. Morda je največja zasluga našega časnika v tem, da je gojil enotnost naših ljudi, bodisi po naših vaseh ali pa tudi med tistimi tisoči rojakov, ki so raztreseni po vsem svetu kot emigranti. Trudili smo se nadalje, da prispevamo svoj delež k ustvaritvi ozračja strpnosti, medsebojnega spoštovanja med Slovenci in Italijani na tej zemlji, da delamo skratka za bodočnost, v kateri bi vsi, ki sta nas življenje in zgodovina postavila na to območje, čim lepše in svobodno živeli. Pokrajinski svetovalec oziroma odbornik videmske province za šport, turizem in mladino Romano Specogna je izrekel priznanje in voščila za takšno vlogo in prizadevanja « Matajurja » v preteklosti. Povedal je tisto veliko in zmeraj veljavno resnico, ki pravi, da se človeka ali stranko vrednoti po tem, kaj napravi in kakšna so njegova konkretna stališča do raznih problemov, ne pa po tem, kakšen program človek ali neka politična stranka zagovarjata oziroma se formalno zanj zavzemata. Še odgovornejša bo prihodnja funkcija časnika za bene- ške Slovence, « Matajurja ». Specogna je poudaril takšno vlogo in je dejal, da naj bi časnik še naprej združeval vse naše rojake v njihovi skupni težnji, da bi bili aktivni državljani, torej taki, da bi prispevali k razvoju naših krajev, sožitju med nami samimi, pa k sožitju med Slovenci in Italijani, ter končno, da bi naš časnik ustrezal tudi duhu in stopnji sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo. Želel je, da bi takšno poslanstvo uspešno izvajali, brez večjih materialnih, organizacijskih ali kadrovskih ovir, ter da bi pri tem v resnici bili popolno ogledalo našega časa in teženj sedanje družbe. Misli, ki jih je posredoval Romano Specogna so sila dragocene tudi zato, ker izhajajo iz izkušenj in zdravega političnega posluha človeka in političnega delavca, ki živi in dela med ljudmi. Izhodišča, ki jih je navedel so vsebovana tudi v političnem programu in težnjah « Matajurja » za bodočnost. Hvala vam za razgovor, rojak Romano Specogna iz Tarčeta pri Podbonescu. EHNIKA (fLJUBLJAN A j) Gradbeno podjetje Tehnika Ljubljana čestita za 20. obletnico «Matajurja » glasila beneških Slovencev Naše renomirano podjetje gradi doma in v tujini vse vrste inženirskih gradenj MARIBOR Gozdno Gospodarstvo Maribor Tyrševa cesta 15 GOZDNIMI OBRATI: Ruše, Lovrenc na Pohorju, Podvelka, Ožbalt ob Dravi, Maribor, Reka-Pohorje, Slovenska Bistrica, Oplotnica, Ptuj in Ormož, OBRATOM ZA GRADNJE OBRATOM ZA UREJANJE GOZDOV OBRATOM ZA LOV IN RIBOLOV in OBRATOM ZA GOSPODARJENJE S STANOVANJSKIMI HIŠAMI, ureja, neguje, vzgaja in gospodari z gozdovi SLP ter gozdovi v državljanski lastnini, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, goji divjad in izvaja lovski in ribolovni turizem. SPLOSNO GRADBENO PODJETJE KOPER Skupne službe, obrati, konstrukcijsko-projektivni biro, izobraževalni center PO NAŠIH VASEH IN DOLINAH Nekaj se prebuja v v Skrb province in dežele za bazično industrijo na čedadskem področju - Dobra volja prinese uspeh • Povratek emigrantov v domače kraje V našem časniku smo mnogokrat opozarjali, kako hude posledice ima emigracija za našo Beneško Slovenijo. Popotovali smo po vaseh in naseljih Nadiških dolin ter po gričevju pod Matajurjem in vedno ugotavljali, da je v njih malo življenja in da so obsojene na propadanje, če ne bodo odgovorne oblasti sprejemale ukrepov in podpirale gospodarski napredek. Želeli smo, da bi dobila Beneška Slovenija vsaj nekaj tovarn, ki bi dajale kruh našim ljudem, da bi jim ne bilo treba iskat dela v tujini. Zavzemali smo se tudi za ureditev cest in obmejnih blokov, za pospeševanje turizma ter omejitev vojaških služnosti, ki ovirajo gospodarske dejavnosti. Seveda smo tudi priznavali korist ukrepov, ki so jih sprejemale o-blasti, le da se nam je zdelo, da gre vse mnogo prepočasi. Stara je namreč resnica, da je mnogo laže obdržati ljudi doma, če najdejo ustrezno delo, kakor pa jih potem spet privabljati iz tujine na svoje domačije. Asfalt do Landarske jame Te dni smo spet potovali po vaseh na obeh bregovih Nadiže. Še pred obiskom vasi smo se ustavili v občinskem središču Podbonesec, kjer smo se srečali s prvim našim pokrajinskim odbor-n kom Romanom Specogno, ki je v pogovoru podčrtal zlasti gospodarski pomen premagovanja emigracije. Povedal je, da se tudi v pokrajini zavzemajo za to, da bi dobil Čedad in morda tudi špeter ob Nadiži kakšno večjo bazično industrijo, ob kateri bi se razvijali tudi drugi manjši obrati ter zlasti obrtništvo. Le tako bo lahko dosežen gospodarski preporod naših krajev. Moramo reči, da smo bili na nadaljnji poti tu in tam prijetno presenečeni. Iz Pod-bonesca nas je peljala pot čez ozko še vedno leseno desni breg in potem naprej v Laze. Opazili smo, da je bila cesta tu in tam razširjena in nasuta z novim gramozom. Delavcev nismo videli, a domačini so nam povedali, da ne bo več dolgo, ko bodo potegnili po njej asfaltno prevleko. V Lazah smo videli tudi nekaj obnovljenih in na novo zgrajenih hiš. Prav presenetila pa nas je nova gostilna v Tarčetu. Najemnik iz Trsta nudi v njej gostom različna jedila in pijače. Celo divjačino je moč vnaprej naročiti. Kot smo zvedeli v gostilni, bodo potem ko bodo končali asfaltiranje ceste, uredili tudi okolico gostilne-v precej veliko parkirišče za goste ter središče naselja. Sredi vasi smo opazili tudi značilno kamnito mizo, pri kateri so nekoč naši predniki odločali o raznih stvareh. Blizu Tarčeta smo prišli na cesto, ki pelje iz doline proti Landarski jami. Ta cesta pa je prav pred kratkim dobila novo asfaltno prevleko. Peljala nas je prav do naselja Landar in še naprej. Nedvomno bo cesta pripomogla k temu, da bo jama, kot značilna naravna in zgodovinska znamenitost Nadiških dolin v prihodnje še bolj obiskovana. Tu in tam smo naleteli tudi na delavce, ki so s kamioni prevažali zemljo in gramoz za zemeljska dela. To je bilo dobro znamenje, saj kaže, da ne bo ostalo pri tistem, kar smo videli, marveč da bodo potekala tudi v prihodnje. V Sv. Lenartu moderna opekarna Z desnega brega Nadiže nas je potem pot vodila nazaj v Podbonesec in potem proti-vzhodu v Sv. Lenart. Vedeli smo, da imajo tam že star opekarski obrat, ki je pravzaprav edina pomembnejša firma v Nadiški dolini. Okoli 20 marljivih delavcev se je sklanjalo na dveh tovornjakih nad opečne izdelke ter jih lepo spravljalo za na pot. «Vedno pride kakšen in prosi za delo», nam je povedal vodja obrata, predstavnik podjetja «Fornaci Giuliane», v katerega okviru je obrat, ter nam povedal, da imajo trenutno 30 delavcev, ki izdelajo na dan 400 kvin-talov opečnih kosov. Videli smo, da je opekarna že precej stara in da taka kot je ne bi mogla dolgo konkurirati ostalim podobnim podjetjem pri nas. A naš sogovornik je povedal, da bo Sv. Lenart dobil novo opekarno. Tam je namreč izredno dobra glina, iz katere delajo prvovrstno opeko, ki ne zahteva malte čezse. Menda ni nikjer v naši deželi take gline, zato je opekarna še posebno zainteresirana za to, da bi jo čim bolj izkoriščala. Predstavnik podjetja nam je tudi povedal, da njihovo glino izvažajo celo v Jugoslavijo, v Umag, Koper, Pulo in druga mesta, kjer krasi velike industrijske in turistične objekte. Gotovo se splača vložiti denar v modernizacijo o-brata, ki bo pokazal ne samo, Sv. Lenartu marveč tu- di drugim okoliškim vasem nove perspektive, saj bo nudil delo novim delovnim rokam. Skupaj bodo namreč z novimi napravami kar petkrat povečali sedanji obseg proizvodnje gline. Na dan jo bodo predelali kar več kakor 2300 kvintalov. Da bi lahko toliko gline predelali, bodo potrebovali še 40 novih delavcev. Razen tega pa razmišljajo tudi o postavitvi obrata za konfekcijo. Seveda pa bo to odvisno, če bo tudi za to na razpolago potreben denar. Vidimo torej, da se z dobro voljo le da kaj napraviti. Tudi če so skromna prinese dobra volja uspeh. Naši delavni ljudje pa so potrebni razumevanja. Namesto da se borijo po svetu v tujih državah za vsakodnevni kos kruha, jim je treba zagotoviti doma delo. V Sv. Lenartu so nam povedali, da imajo zaposlene tudi nekatere delavce, ki so bili prej v tujini. Lahko torej rečemo, da se prve lastovke vračajo v veselje družinam, ki so jih morale zapustiti. IWIIIMMIléMIItlUIMtUIIIItllllllUMMIIIIIIIIilHIIIMIIIIIItlllllllllllllllllMIUIIHHMItMIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllll Državni gozdovi na Trbiškem Tako se je začelo prehajanje gozdov in njihovo razkosanje s pomočjo avstrijskih plemičev in s špekulacijskimi nameni, prehajanje, ki je trajalo približno stoletje in v tem času so gozdove zelo obubožali različni lastniki, kot da bi imeli pravico do tega in so začeli zato čedalje ostrejšo bitko, ki je včasih postala celo krvava, proti administrativnemu in varnostnemu osebju gozdov. Avstrijska vlada je iz razlogov, ki so zadevali uničevanje gozdov na tem področju, pa tudi zavoljo političnih razlogov na področju, ki je bilo zelo pomembno v obrambnem smislu, s pogodbo od 30 decembra 186. znova odkupila gozdove z denarjem Verskega fonda Koroške s sedežem v Celovcu, za 470.000 goldinarjev in prepustila vodenje državnih gozdov državnim gozdnim tehnikom. In v takšnem stanju so trbiški gozdovi prešli v italijanske roke po prvi svetovni vojni z izjemo majhnega kosa, imenovanega Kesselwald, ki je merij 166,5 hektarjev in pripadal področju Ukev, spuščajoč se v porečje hudournika Gail in je ostal na avstrijskem ozemlju po dolo- brv prek Nadiže na njen PO REFERENDUMU 7. JUNIJA Nov napad na V delavce Zuriški poslanec Schn arzenbach pripravlja tokrat posredne ukrepe - Zaostritev davčnega pritiska na podjetnike, ki zaposlujejo tujo delovno silo Vse kaže, da večina ljudi v je, da bi s takim zakonom bi-Švici ni naklonjena tuji delov- la prisiljena vsa večja podje ni sili, kajti švicarski poslanec James Schwarzenbach je po svojem porazu, to je referendumu 7. junija, ki je pokazal, da se je 55,5% moških državljanov Švice izreklo proti ksenofobnemu in segrega-cijskemu predlogu, pripravil nov napad na priseljene delavce. Schwarzenbach je začel namreč iskati novih poti. Če mu je neposredno s tujimi delavci spodletelo, si predstavlja, da mu bo s podjetniki. Pripravlja namreč predlog o zaostritvi davčnega pritiska za podjetnike, ki zaposlujejo tuje delavce. Vsi industrijski obrati, razne trgovske družbe in ostala podjetja bi morala po njegovem predlogu plačati posebno takso za vsakega tujega delavca, ki ga spre-jemejo v službo. Razumljivo tja in vse industrije, da zaposlijo čim manj tujcev. Vsem je znano, da švicarska industrija sloni prav na izseljencih in sicer na večino nekvalificiranega delavstva, ki ga trenutno cenijo kar na en milijon, kar pomeni spričo celotnega švicarskega prebivalstva, ki šteje pet milijonov, kar precejšen odstotek. Možna bi bila tudi druga rešitev in sicer, da bi švicarski podjetniki ne prijavljali najetja tuje delovne sile, iz česar pa bi na žalost sledilo, da bi jih socialno in bolniško ne zavarovali. Na vsak način bo Schwarzenbach moral sedaj zbrati najprvo 50.000 podpisov, a to ga očitno ne skrbi, saj je za prejšnji «protitujski» predlog zbral kar 75.000 podpisov v razmeroma zelo kratkem ča- su. Predlog bo tedaj pregledala posebna parlamentarna komisija, ki ga bo predala o-bema zbornicama in šele nato bo lahko prišlo do novega referenduma. Schwarzenbach in njegova skupina upata, da bo do glasovanja prišlo že v letu 1973. Čeravno je ta datum še daleč, so mnogi priseljenci zaradi tega že sedaj zelo zaskrbljeni. Marsikateri bo zapustil sedanje delovno mesto in si poiskal boljšega v kakšni drugi državi, saj so povsod zaželjeni. Vsekakor je upati, da bo tudi to pot Schwarzenbachov predlog odklonjen, vendar moramo biti v prihodnje še bolj previdni, kajti vse kaže, da so še vedno na delu nazadnjaške in konzervativne sile, ki ne zavirajo samo napredka doma, konkretno v Švici, temveč tudi po svetu. čitvi meja med Italijo in Avstrijo. Gozdovi so torej 1918. leta začasno prešli v last italijanskih državnih gozdov, dokler niso nenadoma, z zakonom št. 848. z dne 27. marca 1929. na podlagi lateranske pogodbe, kot dediščina nekdanjih avstrijskih verskih fondov na podlagi členov 18. in 19. istega zagona, bili združeni s Patrimoni ex economali italiani, ki so tvorili družbo, katere uprava je bila osredotočena pri Fondu per il Culto pri pravosodnem ministrstvu, kasneje pa pri notranjem ministrstvu. Državna družba za gozdove, ki je prevzela upravo gozdov ob prihodu Italije, je nadaljevala z upravo, bodisi redno, bodisi izredno na račun omenjene družbe, s katero je sklenila pogodbo 15. julija 1932 in jo obnovila 29. maja 1956. leta. Drugi izmed državnih gozdov na,Trbiškem je gozd v Fužinah, pod Avstrijo imenovan Weissenfels ali Bela peč, ker se razprostira pod dolomitskim masivom Mangarta, ki se dviga 2678 metrov nad morjem. Omenjeni gozd ima čisto drugačno zgodovino kot trbiški gozdovi, ker je pripadal prej Kranjski kot Koroški v Avstriji in se je bamberški fevd končaval prav na Obmejni reki, ki se je imenovala tako zato, wer je tod potekala tudi meja med sosednjima pokrajinama. Na Kranjskem je bil fevd v Fužinah dodeljen celjskim grofom in je zajemal v glavnem ozemljes slovenskimpre-bivalstvom, vendar pa so bili izpod oblasti teh grofov izvzeti sčasoma različni gozdovi, ki so postali cesarska last, ker so bili potrebni za rudnike in kot gorivo za taljenje rud. Prvo omembo teh gozdov najdemo v rudarskem zakonu cesarja Maksimiljana I. iz leta 1517. Pripadnost teh gozdov je bila znova potrjena v rudarskih zakonih Ferdinanda. I. Habsburškega z dne 1. maja 1553, Karla V. 23. februarja 1575 in končno Marije Terezije 23. novembra 1771. Precejšen de| teh gozdov je cesar Ferdinand II. prodal princu Eggenbergu s pogodbo dne 3. januarja 1636., toda od prodaje so bili izvzeti gozdovi v bližini rudnikov in topilnic in med njimi so bili tudi stari državni gozdovi v Beli peči. V teh, pa tudi fevdalnih gozdovih, je krajevno prebivalstvo že od nekoč pživalo stare pravice in 1844. so med prvimi občinske uprave v Beli peči (zdaj Trbiž, delno] in v Ratečah (del, ki je v Jugoslaviji] skušale uveljaviti svojo lastninsko pravico pri-posestvovanja. Začela se je dolga pravda, ki je prispela celo pred najvišje sodišče na Dunaj in le-to je 1872. leta odločilo, da je treba sporne gozdove šteti za državno lastnino (gozdni erar, ki je vseboval tako zaščitene gozdove kot tudi rudniške], vendar pa je znova pripoznalo pravico izkoriščanja gozdov v korist krajevnega prebivalstva. S koncem prve svetovne vojne, ali natančneje, z mirovno pogodbo v Saint-Germainu 1919. leta med Italijo in Av- strijo, in s pogodbo v Rapallu 1920. leta med Jugoslavijo in Italijo, so gozdovi prišli pod različne države. Del gozdov, proti vzhodu, pod občino Rateče, je prišel pod Jugoslavijo, del je ostal pod Avstrijo, vendar pa so pridružili preostalemu delu, ki je prišel pod Italijo, del državnega gozda iz Beljaka, ki je bil prej last samostana Podklošter na Koroškem. Pod Avstrijo, kot tudi pod Italijo, je bil vse do leta 1925. poseben urad za vodenje gozdov v Fužinah, toda po tem letu pa je bi| pridružen sedežu v Trbižu. Motiv iz Kanalske doline PETROL Vsi, ki potrebujete proizvode naftnih derivatov, obračajte se na naše podjetje. Postreženi boste hitro, solidno in pravočasno t Petrol - Ljubljana IZ NADIŠKE DOLINE Področju«, Isjrr morajo pridelovati tipična vina V poštev pridejo komuni Ahten, But trio, Corno di Rosa zzo, Čedad, Fojda Manzano, Neme, Povoletlo, Prapotno, Reana, Sv. Ivan ob Nadiži, Tarčent in Tavorjana V NEDELJO 25. OKTOBRA ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE Ureditev partizanskih grobov v Sv. Lenartu Dekret predsednika republike, ki priznava pravico za poimenovanje kontroliranega izvora vina, pridelanega na gričevju vzhodne Furlanije in sicer vina tokajca, rebule, verduca, belega in sivega pinota, sauvignona, rizlinga, pikolita, merlota, keberneta in refoška, ki morajo odgovarjati v trenutku prodaje tudi karakteristikam, je odločil, da mora biti grozdje za proizvodnjo omenjenih vin pridelano na sledečih področjih: od kraja Madonna zahodno od Cente (Tarcento) ob cesti, ki vodi do železniške postaje v Centi proti jugu do križišča s pokrajinsko cesto Tržizem-Neme; od tu vzdolž ceste preko Qualsa do mosta preko hudournika Tera pri Nemah, ob Teru do Sa-vorgnana ob električni liniji visoke napetosti vse tja do Rubignacca. Nato sledi linija od transformatorja ob cesti do zaselka Gallo, do občinske klavnice, zaselka Viola južno od Čedada in nato proti zahodu do razpotja Spessa - Ipplis proti Gaglianu; od tu proti zahodu ob asfaltirani cesti do razpotja Azzano vse tja do mosta čez Nadižo pri Orsarii do državne ceste št. 56. Omejitvena črta sledi nato po državni cesti do razpotja pri Manzanu do pokrajinske meje Videm-Gori-ca in državne meje pri hudourniku Koritnik. Od tu se obrne po poljski poti Prepo-tišče-Frdjel in nad zaselki do Teje (San Pietro di Chia-zacco) proti Celu in Stari gori in ob meji čedadske občine do Tavorjane (gora Madlesena 710 metrov) in Doline (440 metrov), do Po-jane in hriba Počivalo in zaselka Gaspar. Črta nato nadaljuje ob cesti, ki vodi preko zaselka Foranesi in se potem obrne proti zapadu vse tja do državne ceste št. 356, ki vodi v kraj Madonna na zahodu Čedada. Ce se je nahajal vinograd v času, ko je bil objavljen gornji dekret (30. sept. 1970), čeprav samo delno, v vertikalni električni liniji, ki je omenjena v prvem odstavku, mora biti vinograd vključen v zgoraj določeno področje in če odgovarja rekvizitom, bo vključen v seznam vinogradov. Z ozirom na novi republiški dekret je izključenih več ravninskih področij, ki so do sedaj pridelovala žlahtna vina. Važni sklepi komunskega sveta v Špetru Na zadnjem zasedanju je komunski svet sprejel več zelo važnih sklepov. Izvolili so tudi odbor komunske podporne ustanove ( ECA ) in sicer so bili izvoljeni Elio Coren, Isidoro lussa, Giuliano Tropina, Renzo Pinot- to in Tiziano Petricig. V komunsko gradbeniško komisijo pa so bili izvoljeni prof. Paolo Manzini, Silvio Venturini in Angelo Speco-gna. V konzorcij za turistični razvoj Nadiške doline in področje Matajurja pa sta bila izvoljena Beppino Sit-taro in Giancarlo Venturini. V komunsko volilno komisijo so bili izvoljeni Albino lussa, Beppino Sittaro, Eli- seo Dorbolò, Miro Bordon, Manlio Monreale, Paolo Ius-sig in Giuseppe Marinig. Na istem zasedanju je komunski svet dal komunskemu odboru nalogo, da kupi zemljišče, kjer bodo zgradili nov socialni sedež v Špetru. Ob zaključku pa so še sklenili, da bodo pristopili v tehnični konzorcij skupaj z vsemi drugimi komuni Nadiške doline. so ga nemudoma prepeljali, na vso moč trudili, da bi ga ohranili pri življenju. Nesreča pri delu V čedadsko bolnico so morali peljati 38 letnega E-lijo Venturinija iz Ažle, ker mu je pri delu s kosilnico zašla desna roka v stroj in mu jo zlomil v komolcu. Ce ne nastopijo komplikacije, bo Venturini ozdravil v enem mesecu. Poroka Pred kratkim se je poročil naš vaščan Renzo Birtič, ki je vzel za ženo Bianno Trušnjak iz Čedada. Vaščani mu čestitajo in žele obema mnogo sreče in veselja na skupni življenjski poti. PODBONESEC Mali obmejni promet meseca septembra Čeravno so nastale te zadnje čase nekatere ovire, mislimo namreč na kontrolo bencina ob vstopu v Jugoslavijo, se je razvijal maloobmejni promet med Beneško Slovenijo in sosedno Slovenijo normalno. V mesecu septembru so namreč zabeležili vsega s kupaj 98.375 prehodov in sicer 63.761 italijanskih državljanov s prepustnico in 34.158 jugoslovanskih, medtem ko ni po svetu in so se sedaj vsi srečali na očetovem pogrebu. Nesrečni padci Kar dva naša vaščana smo morali peljati pretekli teden v čedadsko bolnico: 57-letnega Antona Predana in IZPOD KOLOVRATA ZimihS urnSl: prehodu S prvim oktobrom je stopil v veljavo zimski urnik na obmejnem prehodu v Po-lavi pri Ceplesiščih v dre-škem komunu. Odslej naprej bo odprt ob delavnikih od 8 do 19 ure, ob nedeljah in dan pred praznikom pa od 8 do 21 ure. je prekoračilo mejo poleg tega z dvolastniško izkaznico še 128 italijanskih državljanov in 328 jugoslovanskih. Največji promet se je vršil seveda skozi obmejni prehod v Štupci, ki je prve kategorije, kjer je prekoračilo državno mejo 94.630 ljudi. Na ostalih obmejnih prehodih pa je bilo tako-le gibanje: skozi Učejo je bilo 755 prehodov, skozi Most na Nadiži (bivši Ponte Vittorio) v tipanskem komunu 569, skozi Most Mišček 566, skozi Most Klinec 190, skozi Polavo pri Cepletiščih v sovodenjskem komunu 896, skozi Robedišče 461, skozi Solarje pri Dreki pa je bilo 272 prehodov. Razstava goveje živine v Črnem vrhu Pred kratkim je deželni inšpektorat za kmetijstvo organiziral v Črnem vrhu v podboneškem komunu razstavo goveje živine rjave-alpske pasme, ki jo rede v tisti okolici. Živinorejci so pripeljali na razstavo kakšnih 60 glav in tako pokazali, da je ta hribovski predel kot nalašč ustvarjen za rejo živine in da je zato nujno potrebno, da dežela še bolj skrbi za dvig te panoge, ki je življenjskega pomena za marsikatero hribovsko vasico Beneške Slovenije. Kmetje, ki so vzredili najlepše glave, so bili nagrajeni s kopami sena. V Podbonescu en sam vojaški nabornik Kako velika je emigracija v naših krajih nam je pokazal letošnji vojaški nabor. V podboneškem komunu so imeli letos namreč samo e-nega nabornika. Vpisani so bili sicer štirje, a samo eden je doma, ostali trije so v inozemstvu na delu. Tako je šel v Videm na zdravniški pregled sam, kjer so ga tudi potrdili, a potem se je pridružil drugim sovrstnikom iz Nadiške doline, da so skupaj po domače zavriskali in zapeli, kot je to stara navada. Nesreča pri delu V čedadsko bolnico so morali prepeljati 39 letnega Danteja Cedermasa, ker si je močno poškodoval roko, ko je žagal z motorno žago. Ozdravil bo v enem mesecu. vode 40-letnega Giuseppeja Bor-gu’. Prvi je nesrečno padel z bicikla in se močno udaril v glavo in bo ozdravil v dveh tednih, drugi pa je padel po stopnicah in si prebil čelo. Tudi Borgu bo ozdravil v dveh tednih, če ne nastopijo komplikacije. na obmejnem v Poluvi Naj ob tej priliki še enkrat povemo, da se more skozi ta obmejni prehod tudi z avtomobilom, seveda le domačini, to je tisti, ki imajo obmejno prepustnico. Prehod s potnim listom ni dovoljen, ker ni to prehod prve kategorije kakor tisti v Učeji in v Štupci. Več kot petindvajset let je moralo preteči, da bodo končno padli partizani, pokopani v anonimnem in zapuščenem grobu na šentle-nartskem pokopališču končno prišli iz anonimnosti in dobili grob, ki po človeški etiki že od nekoč pripada slehernemu umrlemu človeku. Gre za grobišče trinajstih partizanov, ki so padli v bitki pri Zamirju v Rečan-ski dolini 30. maja 1943. leta. še do nedavnega je bil grob prepuščen samo skrbi nekaterih tovarišev in prijateljev padlih borcev, ki so vsako leto poskrbeli, da so za praznik vseh mrtvih očistili grobove in jih okrasili s cvetjem. Domači bivši partizani in pokrajinski ANPI iz Vidma pa so končno dosegli, da bodo vendarle padlim partizanom uredili dostojen grob tudi po zaslugi sedanjega domačega župana Sidarja, ki je sodeloval z ANPI v tem prizadevanju. Pred dobrim mesecem je dala občinska uprava prekopati staro grobišče in ostan- Neizmerno je vse pretresla smrtna nesreča v Krnah-ti, katere žrtev je postala te dni vsem zelo priljubljena Arialda Vanossi - Trbižan-ka po domače. Arialda, hči emigrantov, se je rodila pred 58 leti v Nemčiji, a svoja otroška leta je preživela v vasi svoje matere, v Krnahti, kamor se je priselil tudi njen oče. Že kot zelo mlada deklica je morala zopet od doma, po svetu, da si je zaslužila svoj vsakdanji kruh in pomagala tudi svojim, ki so ostali doma. Bila je več let v Angliji in v Milanu kot hišna pomočnica in povsod so znali ceniti njeno pridnost. Žeodmladih nog je mislila na stara leta, ki jih bo preživela v Krnahti in zato si je tam tudi zgradila lepo vilo, najlepšo hišo v vasi. Tukaj, pod Velikim vrhom, tukaj pri prijaznih in dobrih domačnih bi morala uživati prislu-ženi pokoj. Usoda pa ji ni bila naklonjena in jo je iztrgala iz objema svojcev lepega in sončnega jutra v oktobru. Ko je šla z nečakinjo v bližnjo goro, ji je spodrsnilo in padla je kakšnih 20 metrov globoko v prepad. Prepeljali so jo v videmsko bolnico, kjer je pa kmalu izdihnila zaradi hudih poškodb, ki jih je dobila pri padcu. Vsa Krnahta in tudi bližnja okolica je bila kakor iz sebe, ko se je razvedelo za to strašno nesrečo. Medtem ko drugi odhajajo od doma, da si v tujini ustvarijo družino in tam za vedno posta- ke padlih borcev so prenesli na lepši in primernejši kraj, kjer jim sedaj urejujejo dokončno poslednje bivališče. Računajo, da bo svečanost z odkritjem nove spominske plošče 25. oktobra letos. Ob tej priložnosti bodo v šentlenart povabili k odkritju plošče tudi predstavnike krajevnih in pokrajinskih oblasti, generalnega konzula SFRJ v Trstu in delegaciji zveze borcev iz Nove Gorice in Tolmina. Ureditev ceste v Kravar Komunska administracija bo kmalu poskrbela, da bodo popravili in asfaltirali cesto, ki vodi v hribovsko vas Kravar in druge zaselke tam okoli. Stroški za izvedbo tega dela bodo znašali 55 milijonov lir, od katerih bo dala država 25 milijonov na podlagi zakona št. 614 (zakon o pomoči hribovskim krajem), ostalih 30 milijonov pa bo dala dežela. Ker je deželno odborništ-vo za javna dela pripravilo že vse načrte, pričakujejo, da bodo z deli pričeli v najkrajšem času. vijo ognjišče, se je Arialda vrnila domov z vso ljubeznijo do domače grude in do svojcev. Ni je omamil bleščeči svet, prišla je domov in bo za vedno počivala v senci zvonika domače cerkve, o katerem je vedno sanjala. Arialda, naj ti bo lahka domača zemlja! Umrl je dr. Mario Pelizzo Dne 25 septembra smo spremili k zadnjemu počitku v Fojdo dr. Maria Peliz-za, brata senatorja Guglielma in Giuseppeje, farmacista v Fojdi. Rajnki je bil dobro poznan po vsej naši okolici, ker je bil v prejšnji mandatni dobi župan v Nemah in večkrat, v tem povojnem času, tudi komunski odbornik. Po poklicu je bil farmacist in je imel svojo farmacijo v Nemah, ki je bila med vojno požgana. Bil je zelo priljubljen domačinom ,ker je vsakemu rad pomagal z dobrim nasvetom kot doktor farmacist ali kako drugače. Star je bil komaj 62 let. Umrl je po kratki, a mučni bolezni. Družini in sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje. Kmet iz Crneje obupal nad življenjem Globoko je vse potrla novica, da ne bomo več videli dobrega Petra Petrossija iz Cerneje. Mož, ki je po smrti svoje žene živel sam, je obupal nad življenjem in se obesil v gozdu. Domačini so ga imeli radi, ker je bil dober in pošten mož in jim je zelo žal, da je tako tragično končal svoje življenje. Kouferenea o kmetijstvu Nadiške doline Pred kratkim se je vršila v špetru konferenca o kmetijstvu Nadiške doline. Konferenco je vodil dr. Renato Qualizza, ki je pokrajinski inšpektor za kmetijstvo. Po uvodnem govoru se je razvila živahna debata, ker so kmetje izrekli svoja mnenja o današnjem stanju in kaj bi bilo koristno ukreniti v bodoče. Arhitekt Valentino Simonitti pa je prisotnim obrazložil načrt za medobčinsko urbanistično ureditev. Ureditev cest v špeterskem komunu Te dni so pričeli s prvimi deli, da bodo uredili več cest v špeterskem komunu, med temi tudi ono, ki vodi v Dolenji Brnas, ki je popravila tudi najbolj potrebna. Vse stroške, ki bodo znašali okoli osem milijonov lir, bo vzdržala dežela. SPETER Smrtna prometna nesreča Prometna nesreča, ki se je dogodila pred dnevi na državni cesti št. 54, je imela na žalost smrtne posledice. Petinsedemdesetletni Atilij černoja iz Špetra, ki je postal žrtev nesreče, je namreč podlegel poškodbam, čeprav so se v bolnici, kamor SREDNJE Zopet malo pitne V nekaterih vaseh Nadiške doline, in posebno v Ravnah, v Oblici in v Trbi-lju v sredenjskem komunu, zopet primanjkuje pitne vode. Za prvo silo jim jo pripeljejo vojaki v avtoci-sternah, ostalo morajo pa prinašati iz bližnjih studencev in potokov. Življenje je zaradi tega silno težko in zato ljudje komaj čakajo, da bodo ojačili vodovod, ker brez te dragocene tekočine ni mogoče živeti. Smrtna kosa V začetku septembra smo spremili k zadnjemu počitku 74-letnega Antona Laure-tiča - Lenkiča iz Gnidovice. Rajnki je bil v vasi od vseh spoštovan, ker je bil dober delavec in skrben oče, saj je vzredil kar devet otrok, ki so pa skoraj vsi razkroplje- mMMMMMMMMHMtlNMMIHMItHHHMIIMMMMHItlllllllllHHIIIIIIIIUMtHIlliilMlillilillIMMIIMIMIUIIMIHMMIMMM lllllllltlllllltltlttlltfllllllllllt III II lllttllllll II lllllllllllllllltlltltltllllllllllllllllllllMlI MOOMOOMMtttMIM IX latXAIITNIZE dolivi: Arialde Venossi iz Krnahte ni več med nami Njena tragična smrl globoko pretresla vso okolico Z LJUDSTVOM, (Nekaj o slovenskih duhovnih v Beneški Sloveniji med dvema vojnama) V tisočih in tisočih letih človeške zgodovine ni bilo take dobe, da bi ljudje sploh kakšne dežele doživeli toliko strahot, gorja, kot so ga prestali v tridesetih letih mnogi naši možje, žene, sinovi, ki so šli skozi prvo, nato še skozi drugo svetovno vojno. «Sloven’» beneške zemlje so med 1915-1918 dokazali, da so vredni potomci onih, ki so 1866 glasovali «eno-dušno» (C. Podrecca, Le Vi-cinie, Cividale 1887 str. 156) za novo liberalno Italijo proti stari konservativni Avstriji. Ni moči vsega povedati... Beneški Sloven’ so se zvesto bojevali na fronti. Omenim le bataljon Cividale osmega alpinskega polka, ki so ga sestavljali «izključno mladeniči nadišk.h dolin stare in zveste Slavije, ki v vojni ni poznala niti enega dezerterja in v razmerju z ostalimi Italijani dala največje žrtve», kakor piše Videmčan, Italijan, pisec in tiskar Del Bianco v svoji krnjigi (La guerra in Friuli, Udine 1939 str. 70). Pove, da je že 28. maja, štiri dni po napovedi vojne, bataljon šel proti gorskim postojankam Rdečega roba in planine Sleme, vzhodno od Krna. Tragičen je bil 2. junij: po dveh žlebovih so beneški fantje alpini napadali..., ko je na desnem krilu popustila italijanska infanterija, so slovenski alpini doživeli pravi pokol. Med mrtvimi in ranjenimi je bilo 11 oficirjev in 450 mož. Isti pisec pove, da so obiskovalci-domačini, ki so prišli na «narodno romanje» sedem let nato, julija 1922. pod prelazom Sleme našli še vrste nahrbtnikov, raztresene kosti, cele skelete... (Bilo je ob času Krnskih dogodkov, ko je strela razbila spomenik na Krnu, so pa fašisti zvalili krivdo na pastirje podkrnskih vasi in se «maščevali s požigom župnišča v Drežnici, razbitjem Volaričevega spomenika v Kobaridu... itd.). Med beneškimi duhovni, - ni jih bilo dosti, - jih je bilo deset skoraj, ki so bili vpoklicani. Prenekateri so doživeli fronto, stali v prvih postojankah. Omenim le Miha Dorbolo, nato profesorja italijanščine v škofijski gimnaziji v Vidmu; bil je artilerijski oficir v Donji pod Montažem.pri topovih, ki so porušili cerkev na Višarjah, kamor je nato do svoje smr- ti (25.7.1943) sam hodil poleti. Kar par beneških «gospodov» je po vojni nosilo srebrna odlikovanja. V Albaniji je padel Jožel Domeniš. Drugi so doma šli z ljudstvom za Italijo. Gospod iz Platišč Cenčič-Cencig je organiziral prve dni vojne žene iz vasi pod Stolom in Breškim Jalovcem, da so v koših nosile na vrh vojakom hrano, vodo, municijo... Ob kobariškem zlomu je Cen-čič, pisal je dnevnik, bil v pomoč in tolažbo celo italijanskim generalom (O tem ob Del Biancu piše tudi čudovito resnična knjiga Silvestri, LTsonzo 1970). Jožef Gujon, bil je v Što-blanku pod Kolovratom, je pokopal prvega padlega italijanskega vojaka, alpina iz Vidma, je pa bil celo obveščevalec divizije v Vidmu. Ob kobariškem zlomu zaupnik generala Villani-ja, poveljnika one nesrečne divizije, ki je po krivdi generala, pozneje maršala, Bado-glia, med Ježo in Kolovratom doživela strašen, nad-močen predor Nemcev in Avstrijcev iz Tolmina. Villani je, dasi ni bil kriv, nato skušal rešiti svojo častstem, da si je vzel življenje v vasi škrutovo. Gospod Gujon ni uspel mu dati poguma za življenje... In še in še bi lahko navajali. Bili so Slovenci ti častiti gospodje. Pisec se dobro spominja kar kavalirskega nastopa gospoda Gujona, ko je bil v Ovčji vasi med dvema vojnama; pred par leti je umrl star skoraj 90 let. Poznal je slovenski svet, obvladal lepo naš jezik. In Cenčič! V njegovi sobi sem ubog študent prespal poleti 1918. Med Mohorjevimi knjigami je stal tudi naš Fr. Prešeren, S. Gregorčič... Ali s ponosom je pripovedoval, kako so Platiščani spomladi 1918 «pogrebli» svoje cerkvene zvonove, da jih avstrijski vojaki ne odpeljejo za kanone. Dal sem mu prav jaz Slovenec - «ce-sarevec», njemu Slovencu «kraljevcu», kakor je ženica iz Platišč poimenovala avstrijske in italijanske Slovence. Preprosti beneški Sloven’, zvest državljan Italije je težko razumel, neizobražen radi pomanjkanja šol v domačem jeziku, da sta «državljanstvo» - pripadnost neki državi in «narodnost» - pripadnost ljudstvu, narodu, dve popolnoma različni stvari, ki ni nujno, da si nasprotujeta. Beneški duhovni, izobraženi, so pa le vedeli in čutili, da «državna meja» ne more in ne sme ločiti ljudi istega jezika, pa naj žive v dveh državah. Ali ni tega lepo povedal prvi beneški pesnik Podreka, ki je svoji Benečanki položil v usta besede: Jaz nisem Talijanka, pa tudi ne bom; sem zvesta Slovenka, ki ljubim svoj dom. Za njim je pisal in pesnil v tem duhu Ivan Trinko, učitelj vseh beneškosloven-skih duhovnov med dvema vojnama, ko je pa zvesto priznaval italijansko državo, prevzemal celo častna mesta v italijanski upravi; bil je član pokrajinskega sveta — consiglio provinciale, zastopal je Čedad —. Preprosti beneški človek je pa še dolgo s strahom povedal, da je «Sloven’» in se bal, če ni to mogoče «izdaja». Seveda so to trdili od 1866 vsi italijanski nacionalni šovinisti, zlasti še fašisti. “Zbor svečenikov sv. Mohorja,, In kaj so prejeli Sloven’ beneških dolin zo svojo službo v pri svetovni vojni? Ministri in celo generali za njimi so obljubljali zemljo, zmanjšanje davkov in bremen, pomoč kmetom, mesto tega je kaj kmalu prišel fašizem, ki je beneškim vasem vzel njih «sindike», ukinil občine-komune in jih prisilil, da so morali k «pote-štatom», ki niso bili domačini, v dolino. Prišel je nato še najhujši udarec fašizma, vzel jim je še cerkev, kjer edino je zvenela domača beseda in slovenska pesem. In duhovni? Ti so še preje prejeli svoj udarec. Ko so po rapalski pogodbi 1920, pred petdesetimi leti (12. novembra 1920), bili Italiji priključeni Slovenci Goriške, Trsta in slovenske Istre, bilo jih je kar okrog 250 tisoč, so mislili, da lahko posnemajo svoje sobrate Goričane in Tržačane, ki so že od 1899 imeli svoje društvo «Zbor svečenikov sv. Pavla», neke vrste sindikat, stanovsko organizacijo. Zato so se beneško-sloven- ski duhovni, večina so bili le ubogi kaplani, malo jih je bilo župnikov, zbrali in ustanovili svoje društvo: Zbor svečenikov sv. Mohorja. Pa je kmalu zvedela za to civilna in cerkvena gosposka in bila je druga, ki je prva udarila. Videmski nadškof Anton Anastazij Rossi, ni bil iz furlanske dežele, prišel je tujec iz Milana. Bil je res «eccellenza» - «prevz-višeni», vzvišen nad uboge ljudi in vzvišen nad svoje beneške duhovne gorjane. Sklical jih je, prepovedal društvo kot upor proti cerkveni oblasti in zahteval celo, da se vsak posameznik opraviči. No «Zbor» je res razgnal, posamezni gospodje pa niso klonili, razen enega, kolikor je do danes znano. Benečija je dobila dve žrtvi med duhovni. Prva, glavni delavec «Zbora» je bil Natale Monkar - Moncaro ( za ljudi «pre Nadal»). Zapustiti je moral celo škofijo, svojo zemljo. Po kratkem kapla-novanju mu je goriški nad- IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIItllMIM ¥ France Bevk Kaplan Martin Čedermac u Pogled mu je nehote ušel za vrata. Tam je oslonjen na steber stal kovač Vane, klobuk je držal na trebuhu; čokata postava, širok obraz z velikimi, visečimi brki in rdečkastimi, nemarno počesanimi lasmi. Napetogajemeril s sivimi očmi, kakor da nestrpno pričakuje prve besede. Zbal se ga je; pogled mu je splaval po siromaštvu cerkve. Stene skoraj gole, krasil jih je križev pot s slovenskimi napisi. «Kdaj izgine ta sramota?» Besede, ki se jim je bil pred leti nasmehnil, a zdaj so nenadoma dobile grozoten pomen. Skozi stranska okna je sijalo sonce in se v širokih pramenih razlivalo po ladji; v nji so trepetali oblaki srebrnega prahu. Morda je bilo le nekaj trenutkov, morda kratka minuta, ko se je motil s temi pogledi. Izgubil je bil čut za čas, ni se mu zdelo dolgo. Morda bi bil še dlje tako stal, kakor okamenel, brez besede, da ga ni zdramilo nestrpno pokašljevanje. Moral je začeti. Z občutkom, kakor da se je vrgel v prepad, so mu besede same po sebi prišle z jezika. «Cari cristiani!». Bilo je izgovorjeno. Za trenutek mu je vzelo glas, kakor da se je neizmerno zavzel sam nad seboj. Nazaj ni mogel. In bi v tem trenutku tudi ne hotel. «Nazadnje», je pomislil, «je kar prav tako». Kakor da je bilo zanj zdaj važno samo eno: «Kaj porečejo verniki?». Kaj porečejo? ne moremo zameriti, da se je opravičil... Ali celo v Platiščih so ljudje nekaj zvedeli, zgubil je zaupanje in ko mu je svetna oblast dala naslov «cavaliere», ga je Rossi poslal v furlansko župnijo Gonars... Ostal pa je le zvest slovenski človek, v letih strahote 1942-1943, ko je fašizem v Gonarsu odprl taborišče za «uporne» Slovence iz «ljubljanske pokrajine», ki si jo je protipo-stavno priključil, je Cenčič prenesel marsikateri list, pisemce in mal paketič lačnim taboriščnikom. Umrl je pred leti precej star. Ivo Juvančič škof Sedej zaupal častno mesto, župnijo Zabnice -Camporosso v Kanalski dolini, saj je poleti upravljal znano božjo pot Višarje, kamor so stoletja prihajali vsi Slovenci: Kranjci, Goričani, Korošci, ali tudi naši Benečani ob Furlanih in Nemcih iz Koroške in celo Tirolske. - Razbito cerkev je obnavljal in župnišče, nabavili so nove zvonove, ki še danes pojo iz Višarske glave (1790 metrov nad morjem). Ubogi «pre Nadal!». Poznal sem ga tihega, mirnega, visokega ali tako dobrega in delavnega, nismo pa vedeli, da je že mlad bolehal na pljučih... Pota na Višarje nad 1000 metrov iz Žabnic, nad dve uri hoda gor, so ga prizadela... Zbolel je in po letih umrl pri svojem dobrem prijatelju A. Kufolu-Cuffolo v Lazah, svoji rojstni vasi. Druga žrtev je bil že imenovani Cencič-Cencig. Nanj, kot na že znanega patriota so pristisnili drugače: z lepa in z grda. Klonil je revež strogemu škofu Rossiju. Danes, po letih mu Založba MLADINSKA KNJIGA tu»«*?» i** -i»«*'1* DRUGA SVETOVNA VOJNA največja vojna v zgodovini človeštva, ki je terjala 30 milijonov žrtev civilnega prebivalstva in 16 milijonov padlih vojakov DRUGA SVETOVNA VOJNA - v slikah dragocen dokument nepozabne tragedije, ki je zajela 56 narodov. Evropa, Azija, Afrika, Atlantik, Pacifik, bojišča na kopnem, na morju in v zraku posneta s kamerami najhrabrejših reporterjev, s tekstom odličnega ameriškega novinarja Sulzbergerja, ki je bil zmerom tam, kjer je bilo najbolj vroče. DRUGA SVETOVNA VOJNA 720 dokumentarnih fotografij z vseh svetovnih bojišč 92 barvnih fotografij 18 zemljevidov bojišč in vojaških operacij 640 strani velikega formata (28x21,5 cm) Knjiga stane v prednaročilu 200 dinarjev in se lahko odplača s 5 obroki po 30 dinarjev in enim obrokom po 50 dinarjev. V prosti prodaji bo stala knjiga 250 dinarjev. Knjigo lahko naročite v vseh knjigarnah, pri zastopnikih in poverjenikih založbe ali pa pri Oddelku za direktno prodajo založbe Mladinska knjiga v Ljubljani, Titova 3 s priloženo naročilnico. NAROČILNICA Ime in priimek .................................................. natančen naslov ................................................... poklic ............................................................ nepreklicno naročam knjigo DRUGA SVETOVNA VOJNA. Knjigo bom plačal(a) - naenkrat - s 5 obroki po 30 din in enim obrokom po 50 din - po prejemu računa in položnic na tekoči račun založbe Mladinska knjiga v Ljubljani 501-1-30/1. Neustrezno prečrtajte! Datum: ......................... Podpis:......................... «La nostra Patria, benché originariamente vorrebbe dire la casa del padre, e spesso indichi soltanto la terra natale, pure oggidi è adoperata a significare il consorzio civile di un popolo e la sua stabile dimora...». Besede so mu bile jecljajoče, negotove, kakor stopinje otroka, ki je pravkar shodil. In vendar je to komaj opazil, ni se poslušal, ostro je opazoval le obraze ljudi. Nič več tiste lačne napetosti kot prej, a razen presenečenja za hip nobeno drugo čustvo ni našlo prostora v njihovih dušah. Ozirali so se drug po drugem in se na dolgo spogledovali. Čedermac je rahlo zatisnil veke, kakor da se boji tega, kar še pride. Kaj? Tega ni vedel. Ni več videl posameznih obrazov, glave cele soseske so se strnile, kakor množica na po-bledeli podobi. «Or la patria cosi intesa», je nadaljeval s trdnim glasom, «per noi cattolici è un aureo anello che congiunge la famiglia all’umanità. Derivando la patria dalla famiglia...». Besede so se mu zmedle, zopet je široko odprl oči. Medtem se je bila na obrazih poslušalcev izvršila sprememba. Moški so še zmeraj strmeli vanj, a ženske so bolščale predse; obojim je cela lestvica občutkov igrala na obrazih. Opazil je vse odtenke čustev, kar jih le more izraziti človeška duša, od prepadenosti do globoke užaljenosti in upora. Zdelo se mu je, da bo kateri izmed njih zdaj pa zdaj dvignil glas, ki se bo divje, grozeče razlegnil pod obokom. «Cos’è dunque la patria? Non è altra cosa che la famiglia ingrandita, è il territorio dove siamo nati, il suolo che Iddio ci ha preparato nella grandezza secolare dei suoi disegni, nel mistero della sua provvidenza...». Ni pazil na besede, ki jih je govoril, gluho so mu odmevale v ušesih. Strastno, vedno strastneje ga je zanimalo le, kako jih sprejemajo verniki. Ali jih razumejo? Sprva so ga napeto poslušali, toda napetost je popuščala od trenutka do trenutka, od stavka do stavka, kakor da so se zavedeli jalovosti svojega prizadevanja. Pogled mu je znova ušel proti vratom. Kovač Rakar ga je gledal s posmehom; zdelo se mu je, da mu neizgovorjene besede bere na ustnicah. «Ali ga slišite? Za svojo bisago bi se prodal tudi hudiču». Kakor da mu je to na glas zakričal, mu je čudno stopilo v srce, ga užalilo in zbegalo. Govor se mu je za trenutek pretrgal, le s težavo ga je zopet navezal. V zadnjih klopeh je sedela stara Breškonka, pobožna ženica, ki je z vsem srcem visela na Bogu in ni zadnja leta nobene maše zamudila. Opazil je bil, kako so ga njene rjave oči gledale začudeno, a obenem plaho in sočutno. Potem je uprla oči v klop, sklenila roke in tiho zase molila. Njegova pridiga je bila zanjo le nerazločen tok besed, ki jih ni razumela. Vela lica so ji drhtela, trepetale so ji ustnice, kakor da stežka premaguje bridkost, ki jo je stiskala za grlo. «La patria non è solo il suolo che ci ha visto nascere; è ancora molto di più; è il sangue che scorre nelle nostre vene; esiste una segreta armonia voluta da Dio, e non è dato all’uomo di romperla a suo capriccio... In ves ta čas ni nehal gledati v starko, ni mogel odvrniti pogleda od nje. Da bi ga bila razumela, bi ji bila morda kri zaplala v bleda lica. Zdela se mu je zdaj edino veljavno merilo za njegovo početje. Ni mu ušlo, kako so ji tenke ustnice iznenada zadrhtele, a iz oči so se ji udrle zadrževane solze in ji polzele čez zgubana lica. Ricordo dello scrittore France Bevk i. Qualche notizia biografica 1890: nasce a Zakojca. Conduce una vita dura, contrassegnata da parecchi, umili mestieri: è pastore, commesso di negozio ecc. 1913: è l’anno che lo vede maestro e giornalista; dal '13 inizia la sua missione di scrittore e artista, che durerà fino alla morte, avvenuta il 17 settembre 1970, nel giorno stesso del suo ottantesimo compleanno. 2 3 In sintesi r uomo e lo scrittore Alcune opere II Cappellano Martino Cedermàz (romanzo,) uscito nel 1937 sotto lo speudoni-mo di Pavle Sedmak. E' unanimemente considerato il suo capolavoro per l’acutezza e la profondità della penetrazione psicologica e anche perchè è il simbolo della sofferenza e della lotta del popolo sloveno. Le leggende, documento vivo e penetrante delle sue possibilità artistiche. Senza maschera (Capodistria, 1960) - La mia giovinezza. Agnese - I due compagni (tradotti anche in italiano da Paravia) e altri racconti per fanciulli « veri gioielli scaturiti dalla mente e dal cuore di un uomo che, dalle esperienze della dura infanzia, ha tratto un profondo spirito di osservazione, una sensibilità più acuta perchè sofferta e un amore senza pari per i bambini poveri... ». Il romanzo maggiore, che ha avuto già ben due ristampe, uscirà al più presto in italiano per le edizioni del Matajur. Non è possibile parlare di Bevk senza ripercorrere con gli occhi il paesaggio geografico dal quale nasce: è quella regione di Tolmino così ricca di colpi paesaggistici, così calda d’umanità, ma povera. Piccoli fazzoletti di terra tolti alla montagna e testardamente lavorati con fervore incommensurabile; montagne dai fianchi ripidissimi, senza possibilità di di sentiero per le bestie da soma (gli uomini portano tutto ciò che serve sulla loro schiena); boschi fitti e difficilmente accessibili. L’umanità che vive in tale cornice è solida, temprata dalla fatica, dalle difficoltà che sembrano essere (trasformarsi) nella molla scattante della loro consistenza interiore fatta d’attaccamento all’aria del loro paese, alla loro lingua in cui filtrano ogni pensiero, ogni ricordo e speranza, al di là di ogni infelicità storica (l’oppressione fascista, per esempio). Da questa grande esperienza, da questo ceppo umano esce, improntata da tante cose profonde, France Bevk. Un’infanzia provata dalla vita grama, dalla fatica della sopravvivenza, ma sostenuta sempre dal sentimento della dignità slovena, anche in mezzo alle grandi scosse dei tempi. Prima della grande guerra il paese di Bevk è soggetto alla monarchia austro-ungarica; con l’annessione all’Italia esso è tagliato fuori dal suo hinterland sloveno; poi due decenni d’oppressione fascista, fatta di proibizioni, di pressioni snazionalizzanti, di umiliazioni e di offese. In questo crogiuolo di sofferenza cresce e matura la personalità dello scrittore che vuole rendere testimonianza soprattutto d'amore, dopo tanta miseria vissuta in tempi ormai lontani. Amore e umanità sono il filo conduttore di tutta la sua opera letteraria, il frutto di una cultura e di una educazione filtrate nei tiepidi misteri del mondo contadino, riscattato da ogni violenza fisica e morale nel 1945. Nei giorni della prova civile c’è anche Bevk — alla testa del Comitato per la liberazione nazionale del Litorale sloveno — a fare, a organizzare, a rischiare, in una terra, in un’Europa che scuotono, nel nome della civiltà e dell’amore, gioghi mostruosi di inciviltà. Ma Bevk non è mai stato uno scrittore impegnato, di quelli, per intenderci, che calano dentro alla loro pagina contenuti ideologico-po-litici, di propaganda o battaglia. Egli ha sempre diviso in sé l'uomo impegnato, in senso politico e civile, dallo scrittore, dall’artista teso alla conquista di contenuti tutti poetici. Egli vive, oltre ogni moda e tendenza, dentro l’involucro di un’esperienza intimamente vissuta e sofferta, che impernia tutto sul- la sottigliezza e finezza dell’indagine psicologico-reali-stica. Di uomini vivi e veri, insomma, si tratta nella sua narrativa, piuttosto che di programmi ideologici, e di una delicatezza cordiale tutta particolare, accessibile anche — e forse dovremmo dire soprattutto — al cuore dei ragazzi. Tanto è vero che molti lo reputano scrittore per l’infanzia. Perchè? Forse perchè tutta la sua opera è una confessione dell’infanzia, piena di impressioni del suo paese natale che gli ha donato tanta ricchezza interiore e tanta bellezza. semplice. E' un autore certamente tradizionale; ma che cosa significa tale affermazione? Con tutta probabilità una fedeltà, mai incrinata, ai valori — gioiosi o dolorosi — dell'uomo e della poesia. E non mi pare una cosa da poco. Senza dire, poi, della sua testimonianza virile e appassionata di sloveno ai tempi nefasti del fascismo, resa in quella specie di breviario che è II Cappellano Martino Cedermàz, il capolavoro di Bevk. 5. L’ ultima intervista al Matajur 4. Una testimonianza friulana Alla notizia della morte dello scrittore sloveno, Il Matajur s’è rivolto al poeta Luciano Morandini per una breve testimonianza sul narratore scomparso. Ecco la breve intervista: 1 - D. - Ci rivolgiamo a Lei, Morandini, perchè sappiamo dei suoi contatti con gli scrittori sloveni e jugoslavi in genere. Sappiamo anche che lei ha incontrato Bevk. Che impressione ne ha ricavato ? R. - Per quanto riguarda la prima affermazione contenuta nella sua domanda, dirò che, vivendo in Friuli, mi sembra logico e doveroso lavorare per un sempre maggiore approfondimneto dei rapporti culturali e umani con i popoli vicini; soprattutto se vogliamo rendere vera e credibile l’affermazione secondo la quale la Regione Friuli-Venezia Giidia deve essere sempre più, e meglio, una regione « ponte », fatta, cioè, di rapporti fraterni. Ma veniamo a quanto Le interessa: nel settembre 1960 ero a Capodistria, sempre per le ragioni dette sopra, e fui invitato a un incontro con Bevk. Era infatti appena ujscito, dalla Casa editrice di Capodistria, il volume dello scrittore sloveno, intitolato Brez Krinke (Senza maschera). Incontrai così l’allora settantenne Bevk. Ebbi l'impressione d'essere di fronte a una specie di buon patriarca dal cuore grande e generoso e dallo sguardo penetrante, di quelli che vi inquadrano senza possibilità d’appello. Iti mezzo al frastuono allegro della gente che gli faceva festa, mi parlò della sua terra con l’amore del figlio innamoratissimo, regredendo, piano piano, frase dopo frase, nello specchio della sua infanzia, dentro al quale sembrava leggere le sue parole, lente e commosse. Bevk, insomma, era un uomo che ti spingeva in te stesso, alla scoperta di cose che durano per tutta una vita. D. - Che cosa può dirci dello scrittore? R. - Per azzardare solo un piccolo giudizio dovrei aver letto tutte le sue opere, cosa che non ho fatto. Da quanto ne so, posso dire che Bevk è uno scrittore tutto scrittore, nato scrittore, venuto al mondo, cioè, per dialogare con gli uomini nella maniera più diretta e La primavera scorsa abbiamo incontrato Bevk al caffè Europa di Lubiana e gli abbiamo posto, per i nostri lettori, queste tre semplici domande: 1 - Che cosa potrebbe dire ai lettori del Matajur, Lei che ha descritto tanto bene il carattere delle nostre popolazioni? R. - Prima di tutto vorrei raccomandare loro di rimanere aggrappati alla lingua materna. Ma spero che dopo il Vaticano II siano cambiate certe condizioni anche nelle Valli del Natisone: che la mia gente, cioè, possa ascoltare, nelle chiese, messa, prediche e canti nella lingua materna. Tutto ciò, naturalmente, dipende anche da essa, dalla sua volontà di rivendicare diritti sacrosanti. 2 - In questi ultimi tempi, ha visitato i nostri paesi? R. - Alcuni anni fa sono stato di nuovo in Benecia, rendendo omaggio, in quella occasione, alle tombe di Trinko e Cuffolo. Sono lega to da molta riconoscenza a questi uomini; senza il loro aiuto, infatti, non avrei mai potuto scrivere II Cappellano Martino Cedermàz. Quest'anno ho l’intenzione di recarmi a visitare luoghi che ancora non conosco, la Val Torre per esempio. Conosco bene, invece, la Valle del Natisone e la grotta d'Antro. 3 - Che cosa sta scrivendo di nuovo? R. - Ho appena finito un libro di ricordi sulla prima guerra mondiale, e sto scrivendo un nuovo libro per ragazzi. Purtroppo non mi sento in forma come un tempo. Quando scrivevo II Cappellano Martino Cedermàz ero capace di lavorare per tutta la notte. Oggi, invece, le cose vanno in modo assai diverso; sento il peso degli anni. llllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIItlllllllllllllllllllllltHIIIIIIIIIIIIIIMIIIIMIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIItlllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIilllllll'IIMtillllllllllHIIIIIH Dal romanzo “n Martino Cappellano Cedermàz,, La casa natale dello scrittore a Zakojca Un attimo dopo apparve l’usciere. — Prego, reverendo! Sua Eccellenza il Prefetto l’aspetta. Don Martino entrò. Si fermò un istante nel vano della porta percorrendo con lo sguardo la vasta sala alquanto vuota. C’era una grande scrivania verso la parete di fondo, dei dizionari ed altri volumi sugli scaffali, una rigogliosa aspidistra in un vaso verde e, grande quanto mezza parete, il ritratto d’un uomo con un’espressione di ira sulle labbra e di severità nello sguardo. Il prefetto stava seduto proprio davanti al ritratto, di modo che, con la sua uniforme nera, si confondeva quasi con quello sfondo. Era un uomo dal volto giovanile, dalla carnagione olivastra e dai capelli neri, lisci e rilucenti. Il suo sguardo, che per natura doveva essere affabile, voleva apparir severo. Perfino l’espressione rigida del volto era un po’ forzata. Tutto in lui rivelava l’affettata raffinatezza del cittadino che ha assunto una carica importante. — Grazie, Eccellenza — disse don Martino sprofondando in una poltrona bassa che si trovava presso la scrivania. Si guardarono entrambi per qualche istante, come per studiarsi a fondo, poi sorrisero simultaneamente. — Reverendo, mi pare davvero di conoscerla. Non ci siamo già visti una volta? Sì, Cedermàz lo conosceva già prima di vista, ed ammise in se stesso che quell'uomo gl’ispirava in apparenza simpatia e fiducia. Sul momento sentì svanire metà della sua avversione e tornargli un po’ di coraggio, ma in pari tempo si sentì come disarmato. — Sì, Eccellenza — rispose. — In occasione della benedizione dell'acquedotto comunale . . . — Infatti! Non avevo sbagliato. Per le facce ho buona memoria. Solo per i nomi. . . specialmente per i vostri nomi. Che ne dice la popolazione? E’ contenta? — L’acquedotto è una grande benedizione per il nostro circondario. —Il regime fa tutto quanto è nelle sue possibilità — riprese in fretta il prefetto. — A questo riguardo non si è mai fatto tanto. Riconoscetelo! E’ ovvio che ciò richieda anche parecchi sacrifici, e non solo dai singoli . . . Certa gente però non lo vuole e non lo può capire — soggiunse guardando attentamente Cedermàz, — ed ostacola il regime che si dà da fare per il pubblico benessere. Non è così, reverendo? Cedermàz si sentì un po’ sconcertato da quello sguardo penetrante ed alquanto astuto. Le ultime parole si riferivano palesemente ai fatti delle scorse settimane. — No, la popolazione è semplicemente riconoscente. La conosco, e posso affermare con tranquillità che in essa non ho mai notato la minima opposizione .. . — Non parlo della popolazione — disse il prefetto calcando le parole. — I contadini sono brava gente, pacifica, laboriosa, fedele. Contro di loro non ci è mai pervenuta alcuna lagnanza. Peccato che io non possa dire altrettanto dei loro pastori spirituali... —. Don Martino rimase perplesso. Era venuto per attaccare, ed ora doveva difendersi. Niente di male, in fondo: il colloquio giungeva senza ipocrisìe al nòcciolo della questione. Bisognava badare soltanto a frenar le parole. — Non ricordo che qualcuno abbia offerto l’occasione per la minima lagnanza — replicò a voce bassa, mentre sentiva un nuovo ardi re; poi, prendendo l’iniziativa, soggiunse: — Io, piuttosto, potrei lagnarmi di molte cose. Proprio questo motivo mi conduce oggi davanti a lei, Eccellenza.. . — Davvero? — disse il prefetto con finta meraviglia; indi continuò, lasciando ricadere la matita che aveva appena presa in mano: — Mi fa piacere che lei si rivolga direttamente a me. Quali sono le sue lagnanze, reverendo? Nella sua voce vibrava una sfumatura di sarcasmo. «Sa tutto; l’hanno già avvertito, ma fa finta di niente » Un angolo della slavia friulana “Il Cappellano Cedermàz,, pensò Cedermàz che, in quel momento, avrebbe preferito una rude sincerità. — Eccellenza, forse non le è noto ciò che è accaduto ultimamente. Mi stupisco di un simile comportamento verso di me, almeno per riguardo alla mia età, se non alla mia condizione . . . L’emozione violenta gli troncò la parola. — Tutto mi è noto — disse il prefetto dopo un attimo di silenzio. — Non sapevo però che si fosse agito in modo scorretto con lei. Non è colpa mia. E’ accaduto contro la mia volontà. Le garantisco che ciò non capiterà più. Ma ci dev’essere una ragione, mi creda, perchè la attenzione deH'autorità si sia portata in particolare su di lei. Non si ricorda di nulla? Cedermàz si vide di nuovo costretto in difesa. Pensieri febbrili turbinavano nella sua mente, ma non riuscì a ricordar nulla che potesse gravare sul suo conto. — La coscienza non mi rimprovera niente, Eccellenza. Il prefetto sorrise e, osservandolo con gli occhi socchiusi, disse: — Non si ricorda? Lei ha affermato che non si piegherà mai, che è pronto ad assumere tutte le conseguenze e che nemmeno la prigione le fa paura. Non è così, reverendo? Quanto all’età ed alla dignità, la sua adesione ci sarebbe particolarmente preziosa. Potrebbe dare il buon esempio ai giovani. Lei, invece, si ribella. . . — Devo! — esclamò Cedermàz con impeto. — Come sacerdote non posso agire diversamente. — Dica piuttosto: come sacerdote sloveno — 1 interruppe a sua volta il prefetto. — Non dimentichi, reverendo, che siede davanti a me non in qualità di sacerdote, ma di cittadino. Mi pare che il suo modo d’agire sia fondato su un sostanziale malinteso. Lei non deve giudicare i fatti dal punto di vista confessionale, il che sarebbe completamente erroneo. La questione di poter aderire o no come sacerdo- te è già stata risolta in altra sede. Noi due non dobbiamo né possiamo mutare le altrui decisioni. Ora si tratta dell’attuazione: una pura faccenda d’ordine pubblico. Non possiamo più tollerare che dal pulpito si continui a svolgere una propaganda antinazionale. Queste parole, pronunciate con risolutezza ma senza acredine, Cedermàz le aveva già sentite prima dal tenente, poi dal commissario, sebbene fossero state espresse con minor rilievo di quanto il prefetto poteva permettersi grazie alla sua alta carica. Ne rimase colpito, si rannuvolò e fissò lo sguardo rigido sul ritratto appeso alla parete. Ma non era quello il momento d'impressionarsi; si riscosse, abbozzò un gesto come per alzarsi, ma rimase seduto. — In chiesa ho sempre e soltanto predicato la parola di Cristo —. Il prefetto prese queste parole per una replica più o meno abile, ed un’espressione severa apparve nei suoi occhi rabbuiati. Su certe questioni concernenti lo Stato non ammetteva obiezioni. Era partito in guerra come giovane nazionalista entusiasta ed aveva partecipato nelle prime file alla marcia su Roma. Aveva mostrato sufficiente zelo e capacità per salire rapidamente in grado. Per lui il passato non esisteva; le lotte politiche e culturali d’un tempo gli erano sconosciute; non odiava i preti, ma nemmeno li amava. Gli piacevano o spiacevano secondo che favorissero od osteggiassero la lotta per il raggiungimento delle aspirazioni nazionali. — Questo l’afferma lei — disse torcendo le labbra. — Ma noi abbiamo le prove in mano. In questo momento, reverendo, non parlo esplicitamente di lei. — Se avete prove contro qualcuno, perchè non lo rinviate a giudizio? — obiettò Cedermàz con voce dura. — Disponete di leggi per la difesa dello Stato. Allora, anche i testimoni potranno farsi vivi. Il prefetto lo fissò un istante: no, il « prete slavo » non simulava. C’era troppa sincerità nella sua voce. Questa sensazione attenuò la sua severità ed i suoi occhi ripresero un’espressione più mite. — Certo. Non vi sono purtroppo prove palpabili — riprese con un sorriso indefinibile. — Non è possibile afferrare e conservare le parole. Crediamo però a testimoni di fiducia che ce l’hanno affermato; ma, per ovvie ragioni, non possiamo rivelare i loro nomi. — Testimoni che forse non conoscono nemmeno la nostra lingua! — esclamò Cedermàz. — No, no, lei sbaglia, reverendo: testimoni che conoscono bene la vostra lingua, che hanno la vostra stessa origine — disse il prefetto scandendo le parole. — Che forse, dico forse, appartengono alla sua stessa condizione. Cedermàz, profondamente colpito, distolse per un attimo lo sguardo, mentre un sudor diaccio gli correva per il corpo e un dolore penetrante come uno spillo gli trafiggeva il cuore. Il sospetto contro il quale aveva lottato nei giorni precedenti stava ora davanti a lui come un’ombra incarnata. Skubìn! Dio mio, non che lo volesse incolpare; ma in quel momento Cedermàz si sentì enormemente infangato ner lui. — Forse, Eccellenza — riprese con voce tremante — forse abbiamo qualche avversario che, per motivi egoistici, si è abbassato a calunniare. E se anche fosse vero, per un ramo secco voi ta-gliereste tutto l’albero e lo gettereste nel fuoco? Il prefetto scrollò le spalle. — Ebbene, ammettiamo che siamo in errore. Ammettiamolo! Ma già soltanto il fatto che lei predichi in una certa lingua straniera . . . — Nella nostra lingua familiare, la sola che la gente capisca. — Errore, reverendo. La gente capisce anche la nostra lingua. — Eccellenza, sto parlando della popolazione da cui traggo origine ed in mezzo alla quale ho trascorso tutta la mia vita. Essa non capisce abbastanza da poter seguire con profitto la parola del Signore. Il prefetto parve sgradevolmente impressionato. — Reverendo, non negherà l’importanza delle nostre scuole! — disse alzando la voce in tono d’avvertimento. — Non ho parlato delle scuole, Eccellenza. ce è vero, i suoi argomenti non fanno che giustificare i nostri provvedimenti dimostrandone l’assoluta necessità. La Chiesa dovrebbe assecondare l’educazione scolastica; voialtri, invece, avete solo distrutto i risultati di quest’educazione. Ciò non dovrà più verificarsi. — La chiesa non è una scuola elementare. — Non è una scuola elementare, dice lei? Eppure, al catechismo, insegnate ai bambini la lettura in lingua straniera. Come può reggere? Il duello verbale diventava, da una replica all’altra, sempre più appassionato, più focoso, più spietato, sebbene continuasse a muoversi entro i limiti della cortesia. Cedermàz era tanto affaticato che i suoi pensieri si confondevano. Si sentiva invaso da tristezza e da ira, mentre nella mente gli affluivano soltanto parole amare che egli non osava esprimere. — Riconosciamolo — disse alfine Cedermàz con un profondo sospiro — voi volete sradicare la nostra lingua. Il prefetto taceva. — Tutto lo dimostra. Permetta, Eccellenza, perchè negarlo? E’ forse sua opinione che il bene dello Stato lo esiga? Io invece mi permetto di rammentare che il risultato è affatto opposto. Il prefetto alzò la testa di scatto. — Come può pensarlo, reverendo? — Come fare ad esprimersi in poche parole? Dovrebbe conoscere ia nostra storia. Farò soltanto notare che, per secoli e secoli, siamo stati sudditi fedeli della Repubblica di Venezia, che più tardi abbiamo votato unanimi per l’Italia unita, tanto per non menzionare i caduti nella guerra mondiale. Come cittadini ci sentiamo Italiani, sebbene non esitiamo a riconoscere che siamo Sloveni. Ed ora che difendiamo la nostra lingua, ci si rinfaccia di essere Jugoslavi! Eccellenza, l’ho sentito con le mie orecchie. Voi state insinuando nella nostra mente l’idea dell’appartenenza ad un’altra nazione, cosa questa che prima non ci sognavamo neanche. In un tempo in cui, per merito vostro, la nostra gente ha cominciato a prendere una più viva consapevolezza della propria lingua, ciò non può rimanere senza conseguenze. E non ne saremo colpevoli noi. — Cedermàz aveva parlato con foga, come se volesse metter nelle proprie parole tutta la forza dell'evidenza. Intanto, il prefetto giocherellava con la matita e guardava il piano della tavola come rimurginando un suo pensiero. — In teoria è forse così — dichiarò infine. — In teoria. Queste sono probabilità estreme di cui non possiamo tener conto. La popolazione dimentica presto e si rassegna, se non ci sono sobillatori. Ma lei, reverendo, dimentica qualcos’altro. Prima, entro i nostri confini, viveva solo un pugno della vostra gente; ora invece avete raggiunto un poderoso accrescimento insieme con una sviluppata coscienza nazionale. Non voglio esagerare: l’influenza è forse ancora insignificante, ma, col tempo, chi può sapere? E ciò non è tutto. Dobbiamo ancor pensare ad altro, reverendo. Oggi, di là dalla frontiera, c'è una nazione di ceppo slavo. Se voi viveste in un luogo qualunque nel centro della penisola, nessuno turberebbe la vostra quiete. Siamo un popolo di gran cuore: perfino agli indigeni delle colonie permettiamo l’insegnamento ed il culto in lingua locale, come pure lo sviluppo della cultura indigena. Qui, invece, per il solo fatto che siete, mettete in pericolo l’intangibilità dei nostri confini. Cedermàz rimase sbalordito di tanta sincerità che lo disarmava completamente. — Allora, siamo irrimediabilmente condannati a morte? — esclamò con dolore. Il prefetto, guardando altrove, rispose: — So che è cosa crudele; ma la ragion di Stato non può aver riguardo del sentimentalismo tanto dei singoli quanto dei piccoli gruppi. Ha davanti a sè il suo scopo al quale tutto il resto deve inchinarsi. Questo, come ho già fatto notare, richiede sacrifici, e non solo delle singole persone. A questo riguardo, qualsiasi discussione, qualsiasi resistenza è vana. La giornata era piuttosto fresca, eppure Cedermàz si sentiva madido di sudore. A-veva esaurito tutte le obiezioni, aveva messo nelle pa- role tutta la sua energia; ed ora rimaneva lì, seduto, muto, senza forze, come un cencio. L’ultima frase del prefetto aveva assunto un valore conclusivo per il colloquio; perciò Cedermàz s’alzò e, accompagnato dal prefetto, raggiun se la soglia. Qui egli si sentì pervaso all’improvviso da tanta tristezza, da tanto disperato coraggio che volle pronunciare ciò che aveva ancora sulla lingua. — Eccellenza, credo fermamente in Dio e nella Sua giustizia. Anche i popoli saranno chiamati a giudizio, e mi consola il pensiero che il mio popolo non sarà quello che dovrà giustificarsi davanti a Dio. Il prefetto, che credeva solo nel diritto del più forte, ebbe un sorriso di compatimento davanti a tanta fede. — Reverendo, mi creda, cerco di capirla ed apprezzo soprattutto la sua lealtà. Anch'io sono stato più esplicito di quanto non mi sia concesso. E sarei davvero spiacente se dovessi macchiare il mio personale rispetto per lei con qualche provvedimento. Cedermàz comprese la minaccia e ne rimase sorpreso. — Eccellenza, ho già detto che, se ho commesso qualche mancanza... — No, no, reverendo — l’interruppe il prefetto con un sorriso furbesco. — Non si tratta nè di leggi vigenti nè di carcere. La legge non contempla certe trasgressioni, ma contro di esse disponiamo di misure poliziesche altrettanto dolorose ed efficaci quanto il carcere. Badi anzitutto alle sue parole, reverendo! Talvolta, perfino i muri hanno orecchi. E, come per cancellare l’effetto delle ultime parole, domandò alTimprovviso: — E l’energia elettrica, arriva fino a Versnik? Cedermàz stava immobile, costernato, trasognato; solo dopo un momento s’accorf;e che il prefetto aspettava la sua risposta. — Fino all’osteria sì — rispose in fretta. — Non ancora fino alla chiesa ed alla canonica. — Provvederemo in merito. Me ne interesserò personalmente. Cedermàz non avrebbe potuto dire come fosse giunto alla porta di strada, davanti alla quale c’era un viavai di gente. Era ormai mezzogiorno, ed i rintocchi delle campane sorvolavano i tetti della città. (traduzione di Ezio Martin) Anche se ciò che lei di- Paesaggio della Val Natisone Lo scrittore France Bevk fra la sua gente France Bevk in TUDI UMETNOST ZDRUŽUJE NARODE Posvetovanje slikarjev treh obmejnih dežel v Idriji Posvet za bodoče delo in skupne razstave, ki naj pripomorejo k zbližanju in kulturnem sodelovanju Italije, Avstrije in Slovenije Tolminsko, Goriško, Tržaško, Beneško Slovenijo, Primorsko in Slovenijo sploh je pred mesecem dni zagrnila žalost, podobna črni, temni noči — prav na najlepši dan, na življenjski jubilej, ko je že dosegel osemdeseto leto življenja, je smrt prekinila tako izredno plodno, bogato in vsestransko življenje velikega slovenskega pisatelja in pesnika, mladinskega pripovednika in borca za narodnostne pravice — Franceta Bevka. Kdo ga ne pozna? Ali živi sploh Slovenec, mlad ali star, ki bi ne poznal tega imena, ki bi ne vedel za to osebnost? Preričan sem, da ga ni. S čim pa si je Bevk to slavo zaslužil? Na svetu so bili in so pisatelji, ki pišejo zgodbe, ki si izmišljujejo kar moč zapletene, največkrat docela neresnične ali celo nemožne življenjske situacije; ki burkajo domišljijo mladega, včasih pa tudi odraslega bralca; ki skušajo omledno vplivati na čustvo in srce; ki skušajo včasih tudi streči človeškim strastem. Bevk ni bil tak pisatelj. Bevkovo delo, posebej še tisto, ki bo ohranilo svojo vrednost vse do takrat, dokler bodo živeli Slovenci, pa je drugačnega kova. Zraslo je iz plemenitega Bevkovega srca, ki se nikoli ni odtrgalo od svoje zemlje in svojega ljudstva. Bevk je bil vso svojo pisateljsko dobo veren tolmač nehanja in dejanja ljudi v svoji ožji domovini, pa naj je to popisoval v nekdanji preteklosti, ali pa jemal snov za zgodbe iz žive sedanjosti. Toda Bevk ni bil le zapisovalec. Bevk je zgodbe svojega ljudstva tudi sam v sebi nanovo podoživljal. Svoje srce in dušo, svoje zmožnosti jim je pridal zraven in tako so nastale nekatere njegove umetnine. Veliko naslovov Bevkovih del bo ostalo živih v slovenski literaturi. Toda med vsemi je eden, ki je nedvomno najlepši, najpretreslivejši, najresničnejši, najplemenitejši: «Kaplan Martin Čedermac». To je visoka pesem, vsega Bevkovega ustvarjanja. In to pesem je Bevk posvetil Beneški Sloveniji. Napisal in izpel pa jo je lahko le zato, ker je to zemljo ljubil, ker je z njo občutil vse težave, vse ponižanje in trpljenje tega dela slovenskega ljudstva, ker je videl krivice, ki so jih ji povzročale svetne in cerkvene gosposke, krivice, ki ne le da so vpile v nebo, marveč bile v čistem nasprotju z vsakim božjim in človeškim pravom. Bevkov Kaplan Martin ni gola pisateljska figura. Take kaplane Martine je Bevk poznal, taki kaplani Martini so Beneško Slovenijo in njene bližnje predele budili vsa stoletja. In pisateljeva topla beseda, ki jo je napisal ob smrti Antona Cuffola, nam je le potrdilo za to. Ni bil le Cuf-folo njegov Čedermac, bili so še drugi duhovniki, ki jih je Bevk takrat poznal. Po njih je posnel najbolj tipične in svojske poteze svojega glavnega junaka. Pa tudi bene-škoslovenski duhovnik se je po izidu romana (1938) takoj spoznal v njem, saj je eden med njimi zapisal v svojo kroniko, da je vse, kar roman pripoveduje, čista resnica in da se je tako v Beneški Sloveniji dogajalo. Poleg kaplana Martina pa je v knjigi še en junak: beneško ljudstvo. Strnjeno okoli svojega pastirja čuti in še globlje spozna, kaj mu je slovenstvo: da mu odvzem jezika lahko pomeni narodno smrt. Zato ni slepo vdano, zato pokaže svoje nasprotovanje, svoj upor, svoje užaljeno človeško dostojanstvo. To ljudstvo, zdravo, čisto, preizkušeno, iz katerega se izrodi le eden - Klinjon - pa je tisto, kateremu je Bevk zapel v svojem romanu hvalospev. Saj je res, da je v knjigi še marsikaj drugega lepega; ne smeli bi pozabiti omeniti čudovite opise beneškosloven-ske pokrajine, njenih značilnosti, njenih težko dostopnih krajev, trpljenja, ki ga ta zemlja zahteva od svojih prebivalcev, skopost, s katero jim vrača znoj in trud. Toda ljudje; tisti, ki so znali vedno ostati zvesti svojemu jeziku in svojemu rodu, ki tudi v dneh preizkušnje niso klonili; ki so v dobi narodnega boja dojeli veličino časov; ki stoje danes čisti in ponosni v svoji zavesti pripadnosti slovenstvu, ti ljudje so pravzaprav glavni junak knjige in kaplan Martin je pravzaprav le najbolj osveščena postava med njimi. Zato verjemi, ljudstvo ob Nadiži in Teru: zlata knjiga, ki jo boš še v poznih rodovih kot svoj dokument držalo v rokah, je Bevkov Kaplan Martin Čedermac. Saj je to spev, ki ga je eden največjih sodobnih slovenskih pisateljev spisal tebi. Ta knjiga naj ti bo katekizem, ki ga moraš znati in se iz njega stalno učiti: zakaj vsi nauki, ki so za tvojo narodnostno rešitev in ohranitev važni, so Poleg brižinskih spomenikov so se iz prve dobe slovenskega pismenstva ohranili samo še nekateri zapisi, v katerih so navedena slovenska imena. V starem latinskem rokopisu, v tako imenovanem čedadskem e-vangeliju, ki je prišel v 9. stoletju v neki samostan na oglejskem področju in ki ga danes hranijo v muzeju mesta Čedad, so na robu poleg drugih slovanskih imen zapisana tudi številna slovenska imena. Od brižinskih spomenikov, ki datirajo iz leta 1000, pa do nastopa Primoža Trubarja, rojenega v začetku petnajstega stoletja, beležimo Slovenci v teku petih stoletij samo še nekaj rokopisov, ki še niso prava književnost, a vendar dovolj zgovorno pričajo o slovenskem jeziku in slovenski besedi v tem času. Tu moramo na prvem mestu omeniti celovški rokopis, ki je bil v sedanji o-bliki zapisan med leti 1362 in 1390. Nastal je v severozahodnem kotu Gorenjske, nekje okoli Kranjske gore ali Podkorena in je danes v lasti nemškega zgodovinskega društva v Celovcu, odkoder tudi njegovo ime. V celovškem rokopisu je nekdo z lepo gotsko pisavo v slovenščini zapisal očenaš, če-ščenomarijo in apostolsko vero. Drugi pomembnejši rokopis iz te dobe je stiški rokopis. Rokopis je nastal v začetku petnajstega stoletja v pomembnem cerkvenem središču, v samostanu Stični na Dolenjskem in ga danes hranijo v Narodni in beneški notri zapisani; zapisani kot dediščina očetov in zapisani kot skrb sedanjosti za tvojo prihodnost. «Kaplan Martin Čedermac» pa je nadvse spev rodnemu slovenskemu jeziku, tisti zlati vezi, ki poleg drugih najbolj povezuje člane narodne skupnosti v eno. Zato so v Kaplanu Martinu Čedermacu najlep ši in najbolj pretresljivi tisti prizori, v katerih se mora kaplan Martin bojevati za to narodovo svetinjo. Na tistih mestih pa privrejo Bevku iz srca besede, ki so verjetno najlepše, kar jih je v svojem pisateljskem opusu napisal, in jih položil v usta Čedermacu: univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V tem rokopisu najdemo najprej nekaj slovenskih izrazov za latinske besede, kratko molitev pred pridigo in molitev češčena bodi kraljica v slovenščini. Iz prve polovice 15. stoletja imamo besedila priseg, ki so se ohranila v arhivu v Kranju. Te pravne obrazce v slovenščini je priredil neznanec zagotovo po starejših slovenskih besedilih, ki so bila seveda prevod iz nemščine. Če so bili doslej v glavnem vsi rokopisi verske narave, potem ni čisto tako z bene-škoslovenskim ali čedad-skim rokopisom, ki ga hranijo v čedadskem muzeju. V njem so zaznamovane u-stanovne maše Marijine bratovščine v Gorenji Črne ji. Rokopis je bil sprva latinski pisek iz leta 1459. Notar Johannes, ki je bil čakavec z otoka Krka, je leta 1497. pre vedel vse dotedanje latinske zapiske v slovenščino. V rokopis so pozneje še drugi zapisali več latinskih in slovenskih zapiskov. Pravopis je italijansko-furlanski, jezik slovenskega besedila pa je beneško slovensko narečje, vendar so v njem vidne nekatere čakavske posebnosti. Z istega območja kakor beneško-slovenski rokopis je tudi videmski rokopis. To je najstarejši slovenski datirani rokopis. V občinsko knjiž nico v Vidmu so iz videmske civilne bolnišnice prenesli zvezek iz papirja, popisan s furlanskimi zapiski iz leta 1438-1471. Na strani, kjer so zapisani slovenski števniki (od edem do štirideset ino Slovenci vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda spet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kpt hudodelci, vzet jim bo dušni mir in zem-ski blagri, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki...». Marijan Brecelj dva), je datum 29. oktrobra 1458 in piščevo ime Nicholo Pentor. Na prihodnji strani so sredi furlanskega besedila še slovenski števniki za sto-tice (100 do 500 in tisočice (edem mi j ar, edem tavzem, dva tavžem). Pisec rokopisa je bil Italijan ali Furlan iz Krmina ali okolice, kakor se da sklepati po furlanskem besedilu. Zanimivo je, da se v beneškem rokopisu za 20 rabi števnik dvaredi (to je danes edina oblika v terskem narečju), v videmskem rokopisu pa dvadeset. Posvetne vsebine je škofjeloški rokopis iz leta 1466, ki ga danes hranijo na Dunaju. V nemškem horoskopu so zapisana tudi slovenska imena za mesece (prosinec, sečan, sušeč, mali traven, veliki traven, bodov cvet, mali srpan, veliki srpan, poberuh, listognoj, kozoprsk, gruden). Zapisal jih je neki Martin iz Loke. Vsi ti rokopisi, od brižin-skega do škofjeloškega, so drobci iz zgodovine o Slovencih med desetim in petnajstim stoletjem. Težko bi jih šteli za književnost, bolj jezikovnega in zgodovinskega pomena so za nas, vendar v nekem smislu napovedujejo začetek in prihod prave pisane in tiskane slovenske književnosti, ki se je začelav šestnajstem stoletju z nastopom Primoža Trubarja in izidom prve slovenske tiskane knjige. Sicer pa je tudi Gutenberg izumil tiskarstvo komaj pred Trubarjevim rojstvom in s tem izumom smo se Slovenci razmeroma zgodaj vključili med narode s svojo tiskano književnostjo. Pred nedavnim se je vršilo v Idriji posvetovanje predstavnikov slovenskih slikarskih kolonij in podobnih kulturnih ustanov iz treh obmejnih dežel in sicer Furlanije-Julijske krajine, iz avstrijske Koroške in iz Slovenije. Razpravljali so o raznih oblikah medsebojnega sodelovanja, ki bi pripomoglo k še tesnejšemu zbližanju teh treh obmejnih dežel. V zadnjih letih so v Sloveniji ustanovili več slikarskih kolonij, ki so postale zelo pomemben dejavnik v slovenskem kulturnem prostoru. Podobna slikarska združenja so ustanovili tudi v Italiji in Avstriji. V Vidmu, prestolici Furlanije, deluje Centro Friulano Arti Plastiche, v Celovcu pa Kunstverein fuer Kaernten. Na tem posvetovanju v Idriji so med drugim sklenili, da se bo vsako leto sestajalo v eni izmed treh sosednih dežel po 18 slikarjev, ki bodo potem po 14 dni skupaj ustvarjali, dela pa razstavljali na skupni razstavi. Srečanja bodo koristna tudi za izmenjavo delovnih izkušenj. Letošnja razstava v Idriji je že druga po vrsti. V primerjavi s prvo pomeni letošnja kolonija kvaliteten skok naprej. Udeležilo se je je namreč več umetnikov iz Slovenije in drugih držav in celo iz Poljake in Japonske. Razstava predstavlja bogato idrijsko motiviko od *-rudarjenja pa do čipkarstva. Drug ob drugem se na njej vrstijo različni stili od klasičnega pa do modernističnega likovnega snovanja. Letošnje razstave se udeležuje poleg številnih priznanih umetnikov iz Slovenije tudi Giordano MerloizVidma, Ignazio Doljach iz Krmina, Jože Cesar iz Trsta, Agostino Piazza, Sergio Altieri ter Cesare Moschiutti iz Gorice in drugi. RUDNIK ŽIVEGA SREBRA IDRIJA fyjbjMà Primorje Splošno gradbeno podjetje «Primorje» Ajdovščina gradi: visoke, nizke, industrijske in hidrogradnje po naročilu, za trg a!i po sistemu inženiring. Za potrebe naštetih gradenj, kakor tudi ločeno, po posebnem naročilu, izvaja vsa asfalter-ska dela. «Toda prosim vas, le eno Vas Laze, kjer je služboval in umrl Anton Cuffolo IIUItlllllIttllllMtIlllllltllllllllllilllltllllllllllllllllllllltllllllllllllllHIIItllllltIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllllltlllllllllimtIllltIMIIIIIIIItlllllllllM SPREHOD SKOZI SLOVENSKO KNJIŽEVNOST Zapiski v sl jeziku Volil: uspeli Ošnjakovega dela f DRUGA IZDAJA KNJIGE «POD MATAJURJEM » Celo na Slovenskem se redkokdaj zgodi, da bi kako delo doživelo svojo drugo izdajo. Zato moramo še posebej poudariti razveseljevo novico, da je knjiga Jožka Ošnjaka «Pod Matajurjem» pravkar doživela že svojo drugo izdajo. Kot je znano, je prvo izdajo založil zavod Borec v Ljubljani in knjigo kaj kmalu razprodal. Zato se je avtor, naš rojak, odločil, da bo zaradi izrednega zanimanja za Beneško Slovenijo v Sloveniji in drugod izdal drugo, izpopolnjeno iz.dajo, to pot v samozaložbi. Avtorju želimo, da bi druga izdaja njegovega dela doživela podoben uspeh kot prva izdaja. Hkrati pa prinašamo odlomek iz njegove knjige. Pri organizaciji nadiške čete in mobilizaciji beneškega ljudstva je veliko prispeval tudi izredno agilen partizan, poveljnik ene izmed enot 1. soške brigade Tone Kebe, doma z Notranjskega. O o tej priložnosti moram poudariti, da se je Tone udeležil pohoda v Beneško Slovenijo spomladi 1943. pod vodstvom Jaka Avšiča. Tudi njegov delež v boju proti sovražniku na Beneškem nikakor ni bil majhen. Dvajsetega septembra 1943 so prodrli Nemci prek šentkvirinskega mosta do Lipe in hoteli naprej. Med Lipo in Stupico jih je napadla nadiška četa in jih odbila proti Čedadu. Omembe vredna je tudi akcija 3. oktobra 1943 pri Tarčetu v Nadiški dolini. Prek šentkvirinskega mostu sta prodirala dva nemška tovornjaka, naložena z različnim blagom, naropanim po Italiji. Ob napadu na vozili so ujeli štiri Nemce in zaplenili vse blago s kamionoma vred. Istega meseca je nadiška četa skupaj z enoto italijanskih partizanov napadla Nemce nad črnim vrhom. V tem boju je bilo ranjenih več Nemcev. Nekaj jih je tudi padlo. Le-te so na ukaz nemškega poveljstva morali odnesti domačini v rjuhah v vas Stupico, od koder so jih odpeljali v Čedad. V tej bitki je bilo nekaj partizanov ranjen.h, en domačin iz črnega vrha pa je padel. Nadiška četa ni mirovala. Nekaj dni pozneje je napadla močno nemško enoto v vasi Landar. Partizani so vas obkolili in kmalu potem vžgali po sovražniku z lahkimi strojnicami in drugim orožjem. Nemci so se morali z občutnimi izgubami umakniti v Čedad. Tudi v tej bitki je bilo nekaj naših borcev ranjenih. Poleg omenjenih bojev se je nadiška četa, ki je pripadala IV. bataljonu II. soške brigade, bojevala z Nemci na tako imenovani «nadiški fronti» med špetrom in šentkvirinskim mostom. V spopadih sta bila ranjena dva domačina iz Ronca in štirje italijanski partizani. V tem neenakem boju proti močnejšemu sovražniku sta se odlikovala bodisi v akcijah kot pri pritegovanju domačinov v skupni boj narodno zavedna domačina Anton Kručil in Avgust Če-dermac-Kališ. Nadiška četa, ki je imela položaje ob glavni cesti Ce-dad-Kobarid, je ponudila tudi prvo gostoljubje dvainsedemdesetim angleškim vojnim ujetnikom, večinoma Zelandcem, ki so se vračali iz italijanskih taborišč. Prebudila se je tudi zahodna Benečija. Kmalu po kapitulaciji Italije se je na območju Platišče - Tipa-na ustanovila četa; tridesetim domačinom je poveljeval izkušeni partizan in dobro znani starešina Alojz Mavrič-Oton. Njegov namestnik je bil domačin iz Viškorše. Osemindvajsetega septembra se je četa spopadla z Nemci v Viškorši. V boju je padel v cvetu mladosti mladi partizan Šturm - doma iz Platišč. Pokopan je bil v Kobaridu - v svobodni Kobariški republiki. - Bil je mitraljezec in dober ter neustrašen bojevnik za svobodo. Nekaj dni pozneje je nastala samostojna četa v Mužcu v Terski dolini in tako je imela zahodna Benečija dve samostojni enoti, ki sta kot enoti v vzhodni Benečiji spadali pod poveljstvo 1. soške brigade. Nekaj domačinov iz zahodne Benečije je prostovoljno vstopilo tudi v nadiško četo. Treba pa je priznati, da partizansko gibanje v zahodni Benečiji, zlasti v njenem najza-hodnejšem delu, ni bilo tako razvito in organizirano, kot je bilo v vzhodni Benečiji. Poglavitni vzrok je bil po mojem mnenju predvsem ta, da ta del beneškega ozemlja ni imel boljših stikov s svojimi sosedi v Soški dolini. Pred novembrsko ofenzivo so se enote na ozemlju Beneške Slovenije okrepile v tri močne bataljone. Po vsej deželi je bilo v tem času videti na stotine borcev, pripravljenih vsako minuto na spopad s sovražnikom. Sodim, da se je zbralo od septembra do novembrske ofenzive več kot 600 borcev, ki so se pod slovensko partizansko zastavo uprli Nemcem in ostankom italijanskega fašizma. Vsa ta množica je čutila, da pripada slovenskemu narodu in narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. V naslednjih letih vojne se je narodna zavest pri ljudstvu zelo okrepila. Beneško ljudstvo se je med vojno osvobodilo italijanskega vpliva in se zavedelo svoje pripadnosti in dolžnosti. Zgodovina je to potrdila že jeseni leta 1944 in v začetku 1945, ko je večina beneškega prebivalstva brez vsakršnega političnega pritiska sproščeno, čuteč sorodno vez do bratov ob Soški dolini in do slovenskega naroda, prostovoljno sodelovala z Osvobodilno fronto in podpirala narodnoosvobodilno vojsko. Ob tej priložnosti naj povem še to, da so bile beneške enote od 11. septembra 1943 do novembrske ofenzive gospodar položaja na svoji zemlji. Nemoteno so se premikale iz kraja v kraj. Nemški okupator je prodrl le do Čedada, Beneška Slovenija pa je bila popolnoma svobodna. Takoj po podcu Italije so fašisti zbežali, ljudstvo pa se je po enaindvajsetih letih fašističnega pritiska in raznarodovanja prvič iznebilo svojih zatiralcev. Na vsem ozemlju Beneške Slovenije je bilo v tem času več zborovanj. Ljudstvo se jih je rado udeleževalo ob vsakem vremenu. In benečani so lahko videli, da «ribeli» niso rogati razbojniki in volkodlaki, temveč njihovi sosedje in bratje. Spoznavali so počasi pravo stran italijanske propagande, katere namen je bil preprečiti vse stike in držati še Slovenska vasica Vile nad Fojdo ftttlfttftMMtMtlltlfllNIttttttlMtMMII+Mtlllf titilli llltllllllflti titilli III llllltlllllltIMIIItl MII I II 111 III 1111 II 11 III I II 11U11111111 II 1111111 ! 1111111111111111111111111111111111 II 111111111111111111111 PO 25 LETIH SVOBODE V Kopru se je vršilo na zadnjo septembrovo nedeljo veličastno srečanje bivših političnih zapornikov, internirancev, konfinirancev in svojcev umrlih iz Slovenskega Primorja. Slavnostni govor je imel predsednik komisije za mednarodna vprašanja pri Centralnem Komiteju Zveze Komunistov Slovenije Jože Smole, ki je ob tej priložnosti spregovoril tudi o problematiki narodnostnih manjšin in med drugim poudaril: Mi smo vedno mislili in še mislimo, da je položaj narodnostnih manjšin načelno vprašanje, ki se neposredno tiče uveljavljanja človekovih pravic in novih demokratičnih odnosov med narodi. Prav v odnosu do narodnostne manjšine se kaže stopnja resnične pripravljenosti za uresničevanje tistih temeljnih načel, ki so zapisana v ustanovni listini Združenih narodov, in tistih obveznosti, ki so jih države sprejele s podpisom splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah. Narodnostne manjšine so in bodo tudi v prihodnje i-grale izredno pomembno vlogo. Vedno smo upravičeno poudarjali, da so manjšine izredno trden most prijateljstva in sodelovanja ter da se prav v odnosu do manjšine, do zagotavljanja njenih pravic in njenega položaja najbolje zrcali stopnja pripravljenosti za razvoj in vsestransko poglabljanje odnosov dobrega sosedstva. Narodnostne manjšne, ki jim je v vsakdanji praksi zagotovljena dejanska enakopravnost s tem, da so pod enakimi pogoji in enakimi možnostmi vključene v celotno družbeno, politično, gospodarsko in kulturno življenje državne in družbene skupnosti, kjer živijo, postajajo čedalje bolj pomemben činitelj resničnega sporazumevanja med sosednimi narodi in državami. dalj ta del slovenskega naroda v temi. Na zborovanjih so govorili vojaški in politični predstavniki partizanskega gibanja. Govorniki so pozivali ljudstvo na boj proti okupatorju. Niso pa odbijali pripadnikov italijanskega partizanskega gibanja in italijanskega naroda. Kakor so klicali k odporu beneške Slovence, tako so vabili tudi Italijane v skupen boj proti novemu zavojevalcu. Po zborovanju je bila navadno zabava s plesom in petjem. Harmonika je vse bolj zbliževala domače prebivalstvo s partizani. Na zborovanju v Lipi v Nadiški dolini oktobra 1943 ni bilo težko opaziti, kako raste zaupanje domačinov. Dekle, s katero sem se po zborovanju nekajkrat zavrtel, mi je rekla: «Pričakovala sem, da bodo prišli z rogovi na glavah». Tako je tedaj mislila večina. Italijanska fašistična propaganda je vnašala med prebivalce zmedo, strah in nezaupanje. ☆ OSNOVNA SOLA CE SPOMENIK NOB FOJDA - Na sliki vidimo ostanke hiš, ki so jih požgali Nemci med to zadnjo vojno BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMOKRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI! Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem! Prispevki se nabirajo v Vidmu: V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Monastero 20. V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli 1 in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem. Srečanje bivših političnih zapornikov in internirancev Primorske v Kopru Narodnostne manjšine postajajo čedalje bolj pomemben činitelj sporazumevanja med sosednimi državami je naglasil v svojem govoru predsednik komisije za mednarodna vprašanja Jože Smole ANTIK0R0ZIVNI SPRAY Zato je vsekakor nujno potrebno, da se resnično rešujejo vsa odprta vprašanja narodnostnih manjših, da se jim v praksi zagotovijo vse pravice, tako da bi pripadniki narodnostnih manjšin bili zares v vsakem pogledu enakopravni član državne in družbene skupnosti, v kateri živijo. Nadalje je Smole naglasil tudi, da so se slovenski, hrvaški in italijanski proti-fašisti skupno borili. V težkih bojih je bila prelita kri slovenskih, hrvaških in italijanskih protifašistov. V tem skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije in italijanskih protifašistov. Ti bratski odnosi pa bi se morali še naprej razvijati in poglabljati. To pa pomeni, da bi se morala rešiti še odprta vprašanja, ki obstojajo med Jugoslavijo in Italijo in prav manjšina naj bi bila tisti most prijateljstva, ki bi privedel do tega. ŠČITI PRED VIAGO PREPREČUJE RJAVENJE IN MAŽE OBČUTLJIVE DELE AVTOMORILA i k'MmÈk /)4 i ^ za naÀt PŠENICA - NAJL (SLOVENSKA PRAVLJICA) V prastarih časih je neki kralj ukazal, da morajo pomoriti vse stare ljudi, ki ne morejo več delati. živel pa je sin, ki je imel svojega očeta nadvse rad. Ko so kraljevi sli preiskovali domove, je skril svojega očeta na dvorišču pod velik čeber m mu ponoči nosil hrane. Ta velika otroška ljubezen je bila kmalu bogato poplačana. Kralj tiste dežele je imel lepo hčer, pa nobenega sina. Mislil je in mislil, kako bi poročil kraljično z najpametnejšim mladeničem svojega kraljestva, ki naj bi postal tudi njegov naslednik. In izmislil si je tri uganke. Zapovedal je, naj se naslednje jutro zberejo vsi mladeniči njegovega kraljestva navsezgodaj, še pred sončnim vzhodom, na visoki gori. Kdor bi prvi zagledal vzhajajoče sonce, bo rešil prvo uganko. Ponoči, preden se je sin odpravil na pot, je prosil očeta-starčka za svet. Oče mu je dejal: — Dragi moj sin! Ko boš prišel na goro, bodo vsi fantje gledali proti vzhodu, kjer se vsako jutro pokaže sonce. Ti pa pokaži vzhodu hrbet, obrni se na drugo stran in poglej proti najvišji gori. Ko bo sonce s prvim žarkom obsvetilo njen vrh, takrat zakliči: — Kralj, poglej sonce! Kot je starček dejal, tako se je zgodilo. Vsi mladeniči, ki so prišli, so nestrpno zrli proti jutranji strani. Sin pa, ki je skril svojega očeta, je gledal na na j višjo goro. Ko je na njen vrh poslalo sonce svoj prvi žarek, je dejal: — Vaše veličanstvo, poglejte sonce! Kralj ga je potrepljal po ramenu in dejal: — Prvi si! Drugi mladeniči so ga obstopili in izpraševali: — Le kako, da si se obrnil vstran od sonca? On pa jim je odvrnil: — In vendar sem prej zagledal sonce kot vi vsi. Ko se je sin vrnil domov, je dejal očetu: — Danes je bil moj odgovor kralju po volji, ne vem, kako bo jutri. Bojim se, dragi oče, da bo jutrišnja naloga presegla tvojo pamet. — Le povej, mu je ukazal starček. In mladenič je nadaljeval: — Drugo uganko bo rešil, kdor bo prišel ne bos in ne obut. Starček se je nasmehnil in dejal: — To je zelo lahko, vendar tega nihče ne bo zmogel, razen tebe. Fantje bodo poskušali to in ono, vsak bo drugače obut: le-ta bo nataknil nogavice, le-oni eno samo nogavico, drugo nogo pa bo imel boso, spet tretji bo le eno nogo obul. Ti pa odtrgaj podplate s čevljev, tako da boš obul in vendar bos. Tako je mislil tudi kralj. Prišel je določen dan in mladeniči so se zbrali k preizkušnji. Sin je vzdignil obe nogi, da je kralj videl bose podplate, čeprav je bil Zgoraj obut. In kralj se je prepričal, da je sin prišel ne bos ne obut. — Prav imaš, je menil kralj. — Ti, sinko, si že vdrugič natanko pogodil moje želje. Nato je kralj zastavil tretjo uganko. — Pojutrišnjem se zberite spet na tem kraju. Kdor bo imel za svojim klobukom zataknjen najlepši cvet, bo zmagal. Starček je komaj pričakal, da se je vrnil sin, in ga je vprašal: — Kakšno nalogo ste prejeli danes? — Oh, to je že pretirano, je dejal sin. — Le kdo bo med tolikimi lepimi cveticami izbral prav tisto, ki se kralju zdi najlepša. — Dragi sin, je odvrnil oče. — Na vsem svetu ni lepšega cveta kot pšenični klas. Zatakni si ga za klobuk in videl boš, da si pravo zadel. — Naredil bom, kot ste mi naročili, očka, je dejal sin in utrgal žitni klas na njivi. Prišel je dan in mladeniči so trumoma hiteli na kraj, ki ga je določil kralj. Ko so zagladeli pšenični klas za njegovim klobukom, so se na ves glas smejali: — Tepec, pšenični klas ni cvet. Kralj je že od daleč zagledal mladeniča s pšeničnim klasom. Šel je k njemu in ga objel rekoč: — Ti, moj dragi sin, boš nasledil moj prestol. Kajti ni ga lepšega cveta kot je pšenični klas. Nato se je obrnil k mladeničem: — Ali je še kaj lepše- ga na svetu kot pogled na njivo zlate pšenice, ki valovi v vetru. In kaj diši bolj omamno kot hleb pšeničnega kruha, ki ga še toplega postavimo iz peči na mizo. Nobena vrtna cvetica ne diši tako lepo. Skrbno sejte najlepši cvet, še skrbneje ga ža-njite! Nato se je kralj spet obrnil k mladeniču s pšeničnim klasom za klobukom in ga vprašal: — Sin moj, le od kje si vzel toliko modrosti v svojih letih? Mladenič se je prestrašil in ni vedel, kaj naj odgovori. Slednjič se je opogumil in dejal: — Vaše veličanstvo, povedal bi vam, če se ne bi bal — Ne boj se, mu je prijazno rekel kralj. Mladenič je pričel: — Ko ste ukazali, da moramo umoriti svoje starše, sem stopil pred svojega očeta in mu dejal: — Ljubi oče, vi ste mi poklonili življenje, me ljubeznivo hranili in vzgojili, v zahvalo pa naj vam jaz vzamem življenje? Ne, moje srce tega ne bi preneslo. Raje vidim, da mene kaznujejo s smrtjo. Nato mi je oče odgovoril: — Dragi moj sin, izteši velik čeber in povezni ga v kot na dvorišču. Zadaj pa naredi odprtino, da bom mogel kdaj pa kdaj na svetlo. Ti pa mi boš skrivaj prinašal hrano. Storil sem tako in do danes ohranil pri življenju svojega ljubega očeta. Kolikokrat mi je dal napotkov in nasvetov, prav tako kot je tudi on razvozlal vse tri uganke. Kralja je ganila iskrena o-troška ljubezen in dejal je mladeniču: — Moj dragi prijatelj, ker si to storil, si mi še dvakrat ljubši kot doslej. Pokazal si, da imaš žlahtno in hvaležno srce. Meni pa si odprl oči. Spregledal sem in spoznal, kako potrebne so nam modrost, izkušenost in znanje starih ljudi, čeprav ne morejo več delati. Od danes naprej naj velja: Vsak naj spoštuje stare ljudi! Sinovi in hčere pa naj bodo svojim staršem hvaležni in naj skrbe zanje do poslednje ure njih življenja. stroge kazni. iiiiiiiiii««iitciiiiiiiiiiiii«iiiiiiiiiiiiiiiiiia«i>aiiiiiaiiii«iii«iiiiiiiiiii«MtiiiiitiiMtuisiMiiaaiti«iiiiiiii«»«i*M»«M«tMH«i«fliaiMiisiiciaMMiHfMiiiiiiiiia»iiiii«i«iiiiaiiaiiiiiii»iiiiiiiciiiia»iiiaiiii«iiiiiKiiiiiiiiiiiiiiiBiiii«iiiaiiiiiiiiiiBiiiaii«iiiiiiiiiiii«iiiiiti«iaiiiiiiit«liai«itilitiiatlltl|lliacla«atl«B««aaaaaatiM«a«MMta ¥HAX€E BEVK Pastorka In meseci Živela je žena, ki je imela dve hčerki. Ena je bila njena, edinka, druga pa najdenka, pastorka. Svojo hčer je zelo ljubila, a pastorko je mrzila. Da bi jo bila mogla utopiti v žlici vode, utopila bi jo bila. Ni je mogla videti niti s koncem očesa, za vsak nič jo je kregala in tepla. A naj jo je še tako mučila, je bila zdrava in trdna ko dren. Njena hčerka pa je bila bolehna in šibka ko bilka. Ko je mačeha to videla, ji je bilo sila težko. Razmišljala je in preudarjala, kaj bi pastorki še hudega storila. Nekega večera ji pride na misel, da jo pošlje po vodo k vodnjaku, ki je bil daleč zunaj vasi. Ob tistem vodnjaku pa je stalo krivenčasto drevo, pod katerim so se zbirale grde prikazni. Te naj bi pastorko raztrgale, da bi se več ne vrnila. Odšla je sirota v temi k vodnjaku, da bi zajela vodo. Prišla je do krivenčastega drevesa in zagledala dvanajst mož in črno ženo, ki so sedeli v krogu. Nekateri možje so bili stari, drugi mladi, eni dolgini, drugi pritlikavci. Eden izmed njih je bil zelo, zelo majhen. Črna žena pa je bila zelo stara in se je čemerno držala. Možje so bili meseci, najmanjši med njimi februar. Deklica se jih je prestrašila, a ni pobegnila, lepo jih je pozdravila: «Dober večer, strički! Kako se imate? Ali ste zdravi?». «Zdravi, dekletce, zdravi!» so ji odgovorili meseci. «In kako je tebi?» so jo vprašali. «Zakaj hodiš ob tem času po vodo? Kaj te ni strah?». «Ej, strički, strah ali ne, kadar me mačeha pošlje po vodo, jo moram ubogati», je odgovorila deklica. «Da, tako je», je pritrdila čemerna starka. «Kjer je sila, tam ni pravice. Poslušaj, da te nekaj vprašam. Kateri meseci v letu so najlepši in kateri najgrši ? ». «O, dobra moja babica», je odgovorila deklica, «vsi meseci v letu so lepi. Ni ga med njimi, ki bi bil grd». «Hodi zbogom, otrok», so dejali meseci. «Hodi in bodi blagoslovljena! Pri vsaki besedi, ki jo spregovoriš, naj ti pade zlatnik od ust». Deklica je zajela vedro vode, odšla domov in potrkala na vrata. Odprla ji je mačeha. Ko jo je zagledala živo in zdravo, s polnim vedrom, ji je bilo žal, da je prikazni niso raztrgale. Jezno jo je vprašala, kod je tako dolgo hodila. A ko ji je pastorka odgovorila, se ji je pri slednji besedi odtrgal zlatnik od ust in s cvenkom padel na tla. Ko je mačeha to videla, ji je bilo še huje. Saj jo je poslala k vodnjaku, da bi se je iznebila, ne pa, da bi ji zlatniki leteli od ust. «Kdo te je tako začaral?» je zavpila «Povej mi, sicer te zgrabim in te ne izpustim, četudi bi te oblival mrzel pot». Pastorka se je mačehe zbala in ji do pičice vse povedala, kar je doživela. Naslednji večer je mačeha svojo hčerko poslala po vodo. Hotela je, da bi meseci blagoslovili tudi njo ter bi tudi njej zlatniki padali od ust. Deklica je odšla k vodnjaku in našla vse tako, kakor prejšnji večer njena prise-stra. Pozdravili so se, tedaj jo je vprašala starka: «Kateri meseci v letu so najlepši in kateri najgrši?». Deklica je malce pomislila in odgovorila: «Tega ne veste, kar ve vsak otrok! Januar in februar — da bi ju nikoli ne bilo! Tudi marec je ves od muh. Ostali pa takisto niso dosti boljši. Pa kaj hočemo! V njihovih rokah smo, naredijo z nami, kar jim drago». «Da si prekleta!» so vzk'ik-nili meseci. «Pri vsaki besedi, ki jo spregovoriš, naj ti pade kača od ust». Donesla je deklica vodo in spregovorila — glej, ob slednji besedi ji je kačica pala od ust. Ko je niena mati to videla, je zalomila z rokami in zavpila: «Zakaj, hčerka moja, ti padajo kače od ust? Zakaj ne letijo od njih zlatniki, kakor onile psički, tvoji prisestri? Joj, hčerkica moja, kakšna sramota, kakšna nesreča!». Pastorki poslej ni bilo več obstanka pri mačehi. Odšla je po svetu. Ni je skrbelo, da bi umrla za lakoto, ker so ji zlatniki padali od ust. In ker je bila dobrega srca, je vse, kar je imela, delila z ubožci. • VLAPO FIRM ‘RICEK IN MATIČEK AAAKs MxTVI/V\X Va\' LJUBLJANA DIMIČEVA GEOLOŠKA, HIDROGEOLOŠKA US GEOFIZIKALNA RAZISKOVANJA, VRTANJE - RUDARSKA IN INŽENIRSKO GEOLOŠKA DELA - KONSOLIDACIJA TAL, KONSTRUKCIJE VRTALNIH STROJEV Z A OBLETNICO ČESTITAJO MATAJURJU Glasilu beneških Slavencev Poslovno združenje za proizvodnjo močnih krmil LJUBLJANA NAZORJEVA U. 12 nudi preko svojih članov - tovarn močnih krmil vse vrste krmilnih mešanic za potrebe rejcev malih živali