7
KRONIKA
1999
izvirno znanstveno delo
UDK 396.1/9(497.4)"1900/1918"
prejeto: 5. 2. 1999
Barbara Šatej
prof. zgodovine in dipl. bibliotekarka
Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Sl-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
Slovenska ženska 1900-1918
IZVLEČEK
Na kratko je prikazan položaj in vloga slovenske žene na različnih področjih v letih 1900-1918, v ob-
dobju, ko so dokazale, da so enako sposobne in enakovredne moškim. Prvi poskusi ženskega gibanja
pred letom 1900 so namreč prerasli v aktivno delovanje, ki je svoj višek doseglo v 1. svetovni vojni, ko
so ženske pokazale svoj pogum, odločnost in samozavest Takrat sta se združili meščanka in delavka, ki
ju je kot enakovredno partnerico sprejel tudi moški svet
SUMMARY
SLOVENE WOMAN 1900-1918
The article is a brief presentation of the status and role of Slovene women in various Gelds in the
years 1900-1918, in a period, in which they proved they were as capable as men were and thus equal
with them. The first attempts of feminist movement before 1900 grew into an active one and reached its
peak during World War I, when women showed their courage, resoluteness and self-confidence. That
period united the towns-woman and the working woman. Men accepted them as equal partners.
Ključne besede: Obči državljanski zakonik, ženske organizacije
Prve borke
Skozi večtisočletno zgodovino človeštva je bila
ženska več ali manj vedno potisnjena na stranski
tir, večkrat obravnavana kot drugorazredno, brez-
pravno bitje. Že od malih nog so jo vzgajali in
pripravljali za edino nalogo, ki jo je bila dolžna iz-
polnjevati: biti zvesta žena, dobra mati in vestna
gospodinja. Glava družine je bil mož in oče. Skrbel
je za materialno blagostanje in imel glavno in od-
ločilno besedo. Žena in mati pa je skrbela za otro-
ke in gospodinjstvo. Pri tem se je njen položaj gle-
de na socialno pripadnost razlikoval. Žena revnih
slojev se je od jutra do večera ubadala s hišnimi
opravili in vzgojo otrok, medtem ko je gospa iz
višjih slojev to lahko spremljala le od daleč. Njena
naloga je bila ugajati možu in mu biti v ponos. V
njej je namreč videl zvesto ženo in mater svojih
otrok, še zdaleč pa ne partnerico, s katero bi lahko
razpravljal o poklicnih ali političnih problemih. Po-
litika in javno življenje sta bila zanjo tabu tema, s
katero se je lahko ukvarjal le moški svet. Pa ven-
dar je bilo v zgodovini kar nekaj žensk, ki so od-
ločno posegle v moške zadeve in celo sedle na
prestol, ki naj bi pripadal izključno moškim. Med
najpomembnejše se vsekakor uvrščajo egipčanska
kraljica Kleopatra, angleška kraljica Viktorija, ruska
carica Katarina in cesarica Marija Terezija.
Z vsesplošnim napredkom, še posebej pa z raz-
vojem industrije, ki je zahtevala dodatno delovno
silo, je bila žena prisiljena stopiti v javno življenje.
Najprej kot delavka, potem kot borka za svoje pra-
vice, je začela pisati novo stran svetovne zgodo-
vine.
Prvič so ženske javno nastopile v času fran-
coske revolucije, ki je močno vplivala tudi nanje,
saj je med drugim napovedala velike spremembe
v družbenem in družinskem življenju. Revolucija
je obljubljala civilni zakon, pravico do ločitve, več-
je varstvo žena in otrok pred premočjo in samo-
89
KRONIKA
7
BARBARA ŠATEJ; SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
voljo očeta kot družinskega poglavarja. Dala je po-
budo za snovanje raznih ženskih gibanj in dru-
štev.^ Tako so ženske družno nastopile in zahte- \
vale dovoljenje za sodelovanje v boju skupaj z \
moškimi. Razglasile so geslo: "Ce imamo pravico,
da polagamo svoje glave iz političnih vzrokov pod \
giljotino, tedaj moramo tudi dobiti pravico, da so- ,
oblikujemo politiko"^ Zahtevale so žensko volilno
pravico in ponavljale "Deklaracijo o pravicah žen-
ske in državljanke", ki jo je leta 1791 v Franciji '
objavila Olympe de Gouges. Avtorica je bila ena \
prvih, ki se je javno zavzemala za žensko vpra-
šanje. Kot zagovornico žirondistov so jo obsodili ^
na smrt z obglavljenjem. Enaka usoda je doletela "
tudi francosko kraljico Marijo Antoinetto in Ma-
dam Roland. Njihov tragični konec so javnosti i
prikazali kot usodo, ki jo zasluži vsaka ženska, ki i
se v nasprotju s svojim naravnim poslanstvom J
vmešava v politične zadeve.^ Leta 1793 je bilo s
prepovedjo vsakršnih ženskih klubov prepove-1
dano tudi Društvo revolucionarnih republikank z '
utemelitvijo, da ženske niso primerne za potrebe '
vladanja."^  Francoska  revolucija  kljub  obljubam '
ženskam ni prinesla nobenih prednosti.
Istočasno je v Angliji delovala še ena borka za ■
ženske pravice, Mary Wollstonecraft, ki je leta 1792 j
objavila delo z naslovom A windication of the
Rights of Woman. V Angliji se je začelo tudi gibanje |
sufražetk ali bork za žensko volilno pravico, saj \
ženska v 19. stoletju še ni imela volilne pravice, s 1
katero bi lahko nastopila v javnosti enakovredno z i
moškim. V Prusiji je v letih 1851-1908 veljal celo '
Zakon o združevanjih, ki je ženskam prepovedal'
politično združevanje ali obiskovanje političnih ^
zborovanj. Obstajala je celo nevarnost, da bi oblast
razpustila organizacijo, ki bi medse sprejela ženske
člane. Zakon je bil reakcija na prvo žensko gibanje'
v Nemčiji leta 1848, ki je iz leta v leto dobivalo nove ;
razsežnosti. Tako so ženske našle vstop v javnost ;
preko dobrodelnih društev in podobnih organizacij, \
ki niso imela političnega, ampak bolj družben ■
pomen. S tem je bil tudi moški svet zadovoljen.
Ženska in obči državljanski zakonik
V drugi polovici 19. stoletja se je slovenska
ženska v javnosti pojavila le takrat, ko je bila;
pozvana, da sodeluje pri narodnih in dobrodelnih |
prireditvah, svečanostih, pri gledaliških predstavah!
in družabnem plesu. Njeno takratno usodo je
tržaški časopis Slovenka opisal tako:  "Po sedanji
morali je ženski prepovedano razodevati možke-
mu svoja čustva. Zatajiti se mora, čakati, da pride
on po njo. Kaj torej čuda, če skušajo ženske z vse-
mi možnimi sredstvi očarati in vloviti m ozka srca F
Kako pa naj bo srečen zakon, ki je sklenjen s hi-
navščino in hlimbo? ... Ali pa moremo ženskim
šteti v zlo, če si hočejo na vsak možen način pri-
dobiti moža, in sicer kolikor možno z dobro služ-
bo, ne da bi vprašale svoje srce, se-li strinja s to
zvezo. Ali moremo materam zameriti, da hočejo
spraviti svoje hčere z vso silo pod sladki zakonski
jarem? Nikakor ne. Kaj pa dočaka dekle, če se ne
omoži? Dobro službo si le težko dobi. A kakšna
osoda jo čaka kot stara devica? Zasmehovana, za-
ničevana, zapuščena mora živeti sama za-se, brez
radosti, brez ljubezni"?
Tudi po določilih Občega državljanskega zako-
nika (ODZ) je bila žena potisnjena v podrejen,
manjvreden in brezpraven položaj. Zakonik je sto-
pil v veljavo 1. junija 1811. Prve spremembe in
dopolnitve so izšle leta 1914, druge 1915 in tretje
1916. V več kot sto letih se ni bistveno spremenil.
V veljavi je ostal tudi še po I. svetovni vojni. In
kakšno vlogo je določal zakoncema?
Čl. 91 ODZ se je glasil: "Mož je glava rodbine.
V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno
gospodarstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo
po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zasto-
pati v vseh primerih".^
Vlogo žene je opisoval čl. 92: "Žena dobi može-
vo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obveza-
na je, iti za možem v njegovo domovališče, ga v
gospodarstvu in pridobivanju po močeh podpirati,
in kolikor zahteva domači red, držati se njegovih
naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže"?
Zakonsko razmerje je določal čl. 44: "Rodbinska
razmerja se ustanavljajo z ženitno pogodbo. V že-
nitni pogodbi izrekata dve osebi različnega spola
na zakonit način svojo voljo, da živita v neraz-
družni skupnosti, zarajata otroke, jih vzgajata in si
vzajemno pomagata"? Zakonca sta bila dolžna
spoštovati zakonske dolžnosti in zakonsko zve-
stobo in se dostojno vesti drug do drugega.^
Ločitev zakona ni bila možna brez nekega
tehtnega razloga, pa čeprav sta se oba zakonca s
tem strinjala. Tako je lahko mož zahteval razve-
ljavitev zakona, če je po poroki ugotovil, da je nje-
gova žena noseča z drugim.^'^ ;
Smiljanič D., Mijuškovič M., Zakon in družina v zgo-
dovini, Ljubljana 1968, str. 290
Štebi Alojzija, Demokratizem in ženstvo, (Propagandni
spisi Slovenske Socijalne Matice), Ljubljana 1918, str. 4.
^   Jalušič Vlasta, Dokler se ne vmešajo ženske, Ljubljana
1992, str. 9.
Prav tam.
^ Ženska emancipacija, spisala Danica, Slovenka: glasilo
slovenskega ženstva. Trst (naprej glej: Slovenka), let. 1
(18. 12. 1897), št. 26, sir. 7.
Obči državljanski zakonik z dne 1. 6. 1811, št. 946 zb. p.
z., Ljubljana 1928 (naprej glej ODZ), čl. 91, str. 25,.
ODZ, čl. 92, str. 25.
^ ODZ, čl. 44, str. 16.
5 ODZ, čl. 90, str. 25.
™ ODZ, čl. 58, str. 18.
90
f
KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918. 89-114
Zakonik je obravnaval tudi starševske dolžnosti
in pravice v odnosu do otrok. Čl. 141 se je glasil:
"Zlasti je očetova dolžnost, tako dolgo skrbeti za
vzdrževanje otrok, dokler se ne morejo sami pre-
življati Skrb za njih telo in njih zdravje prevzeti,
je sosebno mati dolžna"}^ Če je bil oče brez sred-
stev, je za vzdrževanje otrok morala skrbeti mati.
Poskrbeti je morala tudi za njihovo vzgojo, če je
oče umrl.^2 Otroci, rojeni v zakonu, so dobili oče-
tovo ime in grb in vse druge pravice njegove rod-
bine in stanu.^2 Premoženje, ki so ga zakonito pri-
dobili, je do njihove polnoletnosti upravljal oče.^'*
Mladoletna hči, ki se je poročila na očetovo privo-
ljenje ali na privoljenje varuha,^^ je prišla sicer
^1 ODZ, čl. 141, str. 38.
^2 ODZ, čl. 143, str. 39.
^3 ODZ, čl. 146, str. 39.
14 ODZ, čl. 149, str. 40.
^'^ ODZ, čl. 49, str. 17.
osebno pod moževo oblast, za njeno lastnino pa je
vse do njene polnoletnosti skrbel oče.^^ Očetje, ki
so zanemarjali oskrbo in vzgojo svojih otrok, so za
vedno izgubili očetovsko oblast.^''
Nezakonski otrok ni imel pravice do očetovega
priimka niti do plemstva, grba in drugih prednosti
staršev. Družinsko ime je dobil po materi.Ker ni
bil pod očetovsko oblastjo svojega roditelja, ga je
zastopal varuh.l^ Zakonski mož, ki je hotel, da bi
bil nezakonski otrok po zakonu njegov, je moral
za dovoljenje zaprositi pristojne organe. Oče neza-
konskega otroka je moral na materino zahtevo po-
vrniti stroške poroda in prvih treh mesecev otro-
kovega življenja. Mati je to lahko zahtevala, če je
po tedanjih merilih družbe živela čisto. Če je bilo
ODZ, čl. 175, str. 50.
17 ODZ, čl. 177, str. 50.
18 ODZ, čl. 165, str. 46.
1^ ODZ, čl. 166, str. 46.
91
12 KRONIKA
7
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U
1999
otrokovo življenje ogroženo, je bila očetova dolž-
nost, da je otroka materi vzel in ga sam vzgajal ali
pa ga dal v primerno oskrbo.^"
Mladoletnim osebam, ki so bile brez očetov-
skega skrbstva, so dodelili varuha ali skrbnika. Po
čl. 192 se varuštvo praviloma ni izročalo osebam
ženskega spola. S prvimi dopolnitvami zakona leta
1914 so to spremenili.^1 Zakonska žena je za spre-
jem varuštva potrebovala privoljenje svojega mo-
ža, razen kadar je šlo za njenega lastnega otroka.^^
Če je oče umrl in ni določil varuha svojim
otrokom, je varuštvo pripadalo najprej očetovemu
očetu, potem šele materi. S prvimi spremembami
zakona se je varuštvo prvo ponudilo materi ali za-
konski ženi,^^ in če je bila postavljena za varu-
hinjo, i je moralo sodišče postaviti moškega sova-
ruha.^ So bile ženske res tako nesposobne in ne-
samostojne? Pravico so imele skrbeti le za otro-
kovo osebnost, ne pa za njegovo premoženje.^^
"Lastna krvna mati mora odstopiti svoje naravne
pravice tujemu človeku, kojega postavlja sodišče
po svoji volji,"]e zapisala Slovenka leta 1899.^^
Če se je mati kot varuhinja po moževi smrti
hotela še enkrat poročiti, je moralo sodišče pre-
soditi, ali naj se ji dovoli, da ostane še naprej
otrokova varuhinja. Po drugih spremembah zako-
na leta 1915 naj bi v drugo poročena žena prene-
hala biti varuhinja v primeru, če je to zahteval
njen drugi mož.'^''
Žena je bila dolžna prinesti v zakon primerno
doto. Po čl. 1218 je bila dota "tista imovina, ki jp je
žena ali kdo drug zanjo izročil ali zagotovil možu
zaradi olajšanja potroška, združenega z zakonsko
zvezo"?^ Za nevestino doto so morali poskrbeti
starši. Nezakonska hči jo je lahko zahtevala le od
svoje matere.Če je bila nevesta že polnoletna, se
je lahko sama sporazumela z ženinom glede dote
in drugih daril. Če pa je bila še mladoletna, je po-
godbo moral skleniti oče ali pa varuh z odob-
renjem pristojnega sodišča.^'^ Če se je hči poročila
proti volji staršev in je sodišče spoznalo, da je
nasprotovanje upravičeno,^! ali če se je ponovno
poročila,^^ ni bila deležna dote. Dokler je zakonska
zveza obstajala, je lahko tudi mož poleg svoje do-
^0 ODZ, čl. 167-169, str. 47.
;1 ODZ, čl. 192, str. 55.
22 ODZ, čl. 193, str. 57.
23 ODZ, čl. 197, str. 57.
24 ODZ, čl. 211, str. 64.
25 ODZ, čl. 218, str. 66.
Nekaj o materinskih pravicah, spisala Danica, Slovenka,
let. 3 (7. 10. 1899), zv. 20, str. 463.
2^ ODZ, čl. 255, Novele 111, str. 76.
28 ODZ, čl. 1218, str. 336.
29 ODZ, čl. 1220, str. 336.
30 ODZ, čl. 1219, str. 336.
31 ODZ, čl. 1222, str. 336.
32 ODZ, čl. 1223, str. 337.
te, ki so mu jo bili dolžni dati starsi,33 užival se ze- ;
nino.'^ !
Sama zakonska zveza še ni pomenila skupne j
lastnine. Za to je bilo potrebno podpisati posebno
pogodbo,35 po kateri je v primeru smrti enega za- i
konca drugi dobil polovico skupnega premoženja, j
ki sta ga ustvarila v času zakona.36 Če pogodba ni \
bila sklenjena, je vsak zakonec obdržal svojo last- \
nino. !
Zgodilo se je, da je bil eden od zakoncev ne- \
sposoben upravljati z zakonskim premoženjem. Ta i
položaj je opisoval čl. 1241: "V nujnih primerih ali, \
kadar preti škoda, se sme možu odvzeti uprava
imovine celo tedaj, ako mu je bila izrecno in za
vedno dovoljena. Nasprotno je tudi on upravičen, j
ustaviti neredno gospodarstvo svoje žene in jo dati !
po zakonitih predpisih celo za zapravljivko progla- \
siti"?'^ \
Zakonik je poskrbel tudi za vdove. Posamez- j
niča je imela pravico prejemati vdovščino, ki je j
vključevala vse imetje, ki ji je bilo po moževi smrti
izročeno v vzdrževanje. S ponovno poroko je pra-
vico do vdovščine izgubila.^^
Žensko je moral v vseh javnih zadevah in oko-
liščinah zastopati moški. V nobenem javnem aktu
ni smela nastopati kot priča, kot obsojenka pa je
bila enakovredna moškemu. Najpogosteje so ji so- 1
dili zaradi tatvin, napeljevanja na zločin, ki ga je
izvedel moški, in umora s strupom, do katerega je
ponavadi prišlo zaradi nesoglasja v zakonu. Žen-
ske so bile telesno šibkejše od moških, zato pri
njih ne beležimo veliko hudodelstev, ki bi zahte-
vala telesno moč.39 Ogromno pa je bilo prepirov,
tudi med samimi ženskami, ki so vodili v obra-
čune s klofutami ali celo prerivanje in obračune s ]
pestmi. Nemalokrat je kričeča branjevka oklofutala
stražnika, ki ji je hotel pregledati cekar ali pa sta v
bližnji gostilni natakarici medsebojno obračunali si
pestmi zaradi neporavnanih dolgov. Malo manj
zanimivi so bili pretepi med moškim in žensko, v
katerih je moški lahko pokazal vso svojo moč. Ve- ■
liko je bilo detomorov, storilke so bile obupane i
matere, ki niso našle drugega izhoda. Cvetela je
prostitucija in z njo povezana kriminalna dejanja.
Največ prestopnic je prihajalo iz nižjih slojev, kjer
sta vladali revščina in neizobraženost.
^5 ODZ, čl. 1231, str. 338.
3! ODZ, čl. 1227, str. 337.
f ODZ, čl. 1233, str. 338.
3° ODZ, čl. 1234, str. 339.
E. ODZ, čl. 1241, str. 340.
3° ODZ, čl. 1244, str. 341.
Žena kot zločinka (prevel R. P.), Slovenski narod (na-
prej glej SN), št. 192 (21. 8. 1903), št. 194 (24. 8. 1903), št.
195 (25. 8. 1903).
92

KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
Prva slovenska ženska društva in aktivnost
slovenskih žensk
Devetdeseta leta 19. stoletja so na Slovenskem
pomenila nov prelom. Razmahnila se je neagrarna
proizvodnja, naraščala je koncentracija kapitala,
dobili smo prvi bančni kapital. Ponovno se je raz-
mahnilo zadružništvo. V industriji je elektrika po-
stopoma izpodrivala parno silo. Večina kapitala je
bila v rokah tujcev, zlasti Nemcev. Njihova moč je
naraščala z izkoriščanjem slovenskih naravnih bo-
gastev in cenene delovne sile. Domača obrt in
kmetijstvo sta kljub napredku počasi propadala.
Kmet se je vedno bolj zadolževal, ker ni zmogel
plačevati visokih davkov. Še vedno ga je bre-
menilo tudi odplačevanje odškodnine po zemljiški
odvezi.'*"
Zaradi splošnega dviga življenjskih razmer se
je povečal naravni prirast prebivalstva. S tem pa je
bilo povezano tudi veliko izseljevanje prebivalstva
iz slovenskih pokrajin, saj jim te niso nudile dovolj
za preživetje. Kljub temu so se mesta širila, po-
večal se je tudi delež delavstva. Kot posledica re-
organizacije šolstva konec šestdesetih let 19. sto-
letja, se je povečal delež pismenih in izobraženih.
Ljudska šola je postala temelj splošne ljudske izo-
brazbe. Za dvig kulturne ravni slovenskih vasi so
skrbela razna igralska, pevska ali gasilska društva.
S počasnim uveljavljanjem splošne moške volilne
pravice so začele v politično življenje vstopati tudi
delavske in kmečke množice. Poleg dveh vodilnih
strank, liberalne in klerikalne, je v ospredje stopila
tudi vse močnejša stranka delavskega razreda, pre-
žeta z idejami socialne demokracije.^^
Vedno močnejša nacionalna trenja v tedanji
Avstro-Ogrski so cesarju Francu Jožefu nalagala
nove skrbi. V ospredje je stopalo jugoslovansko
vprašanje, ki so ga nekateri reševali v avstrijskem
in drugi v protiavstrijskem duhu. Na Slovenskem
je postajal tudi nemški nacionalizem vedno moč-
nejši. Največ pristašev je imel v višjih in meščan-
skih krogih. Tu je namreč vladal nemški kapital.
Močan nemški pritisk se je na prelomu stoletja
pokazal pri volitvah in pri štetju prebivalstva. Vse
manj Slovencev se je odločalo za slovensko na-
rodnost. Zavedni Slovenci so nastopili proti t.i.
nemškutarjem, ki so zlahka pozabili lasten materni
jezik, in se borili za enakopravnost slovenskega
jezika v šolah in uradih.^'^
Vse to vrenje je za seboj potegnilo nežnejši
spol slovenskega naroda. Ena najmarkantnejših
žensk te dobe je bila Marija Murnikova-Horakova
(1845-1894). V mladih letih je kot igralka in reci-
tatorka nastopala na odru ljubljanske in tržaške
"Čitalnice". Leta 1870 je okrog sebe zbrala skupino
slovenskih deklet in žen. Učila jih je spoštovati in
ljubiti materni jezik. Slovenska mladina se je nam-
reč takrat šolala večinoma po nemških zavodih in
je zato zelo rada prezirala vse, kar je bilo slo-
vensko, tudi jezik. Murnikova je skupaj z dekleti
nastopala na številnih nacionalnih prireditvah.
Njeno delo je bilo zelo pomembno za kasnejši raz-
voj našega ženstva."*^
Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 527.
4^  Prav tam, str. 541.
42 Prav tam, str. 545
4^ Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 163-164.
93
12 KRONIKA
BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U
47
1999
Da se je res začelo nekaj premikati med slo-
venskim ženstvom, je kazal začetek ustanavljanja
prvih društev.
V Ljubljani je bilo leta 1882 ustanovljeno Gos-
pejino društvo krščanske ljubezni. Cilj društva je
bilo delo krščanskega usmiljenja. Po letu 1918 je
prišlo društvo v popolnoma slovenske roke, saj so
bile prej v društvu osebe, ki so se za razliko od
Murnikove, upirale jasni narodni opredelitvi.
Društvo je namreč delovalo v kranjskem duhu:
članice so se izrekle za Kranjice, ne pa za Slo-
venke.4^
Leta 1886 je bila ustanovljena Družba svetega
Cirila in Metoda. Hotela je "braniti in očuvati, kar
je generacija narodnih preporoditeljev zbrala, zedl-
nila in ojačala." Društvo je dobilo med slovenskimi
ženami najbolj agilne delavke. Imelo je številne in
posebne ženske podružnice. Ena izmed njih je bila
v Trstu, ustanovljena leta 1887 je postala prva
slovenska ženska organizacija. S humanitarnim de-
lom je dopolnjevala nacionalno obrambno delo
svoje matice. Ni bila samostojna, bila pa je popol-
noma v ženskih rokah.^^ Družba svetega Cirila in
Metoda je skrbela za uboge in osirotele, prirejala je
razne dobrodelne in človekoljubne akcije. Poskrbe-
la je tudi za zabavo svojih članic, saj je večkrat
prirejala vrtne veselice ter letno veselico združenih
ženskih podružnic. Posebna slovesnost se je odvi-
jala leta 1910 ob 25-Ietnici njenega delovanja.
Krščanska ženska zveza je bila osnovana leta
1900 po vzoru dunajske Krščanske ženske zveze.
Program je slonel na načelu krščanskega mišljenja
in življenja ter krščanske ljubezni. Zveza se je na-
slanjala na katoliško stranko. Ustanovljena je bila z
namenom "služiti katoliški stranki na Kranjskem
kot zanesljivo in uspešno agitacijsko sredstvo (po-
dobno kot zveza na Dunaju)"!^^
Prave ženske organizacije, ki bi zajela širši krog
Slovenk, ne samo krog slovenskih gospa in gospo-
dičen iz višjih slojev, na Slovenskem še nismo
imeli. Številni slovenski časopisi so tako pozivali
ženstvo, naj se organizira. Med najbolj agilnimi je
bil tržaški časopis "Slovenka". Izhajal je v letih
1897-1902 in je že od samega začetka apeliral na
slovenske ženske. Predlagal je ustanovitev ženske-
ga društva, katerega glavni namen bi bil izobraziti
ženske vseh slojev.^'' O namenu društva je pisal
tudi Slovenski narod: "Slovensko ženstvo namera-
va prav v kratkem ustanoviti društvo, katerega
namen je vsestranska organizacija ženstva, v svrho
njega izobraževanja ... Društvo bode slonelo na
^'^ Prav tam, str. 164.
45 Prav tam, str. 164-165.
4^ "Krščanska ženska zveza" v Ljubljani, Slovenka, let. 5
(1901), št. 6, str. 166-167.
Nekaj o organizaciji ženstva, spisala Danica, Slovenka,
let. 4 (25. 5. 1900), št. 5, str. 133.
načelu popolne jednakopravnosti in jednakoprav-
nosti vseh stanov".^^
Vodilno vlogo pri prvem demokratičnem orga-
niziranju ljubljanskega ženstva je imela Pranja
Tavčarjeva, ki je že prej aktivno delovala med Slo-
venkami. Slovenski narod jo je ob njeni 50-Ietnici,
ki jo je praznovala leta 1918, opisal kot vzor slo-
venske žene: "Vsikdar značajna, neomajno napred-
na in svobodomiselna, demokratična, do vsakogar
enako prijazna, ne poznajoča nikoli in nikjer nika-
ke domišljavosti, vedno odprtih rok in srca - to je
gospa Franja!"^^
Leta 1901 so tako ustanovili prvi dve pravi žen-
ski organizaciji Splošno slovensko žensko društvo
in Žensko telovadno društvo. Za prvo predsednico
obeh društev so izvolili Franjo Tavčarjevo. Širok
krog Slovencev, ne samo Slovenk, je pozdravil
njuno ustanovitev. Pohvalno sta o tem pisala tudi
Slovenka in Slovenski narod.
Splošno slovensko žensko društvo je sprejelo
svoj pravilnik, katerega glavni namen je bil pov-
zdigniti izobrazbo članov društva in izšolati revne
in nadarjene deklice. To bi dosegli s poučevanjem
in prirejanjem predavanj, z ustanavljanjem čitalnic
in knjižnic, prirejanjem skupnih izletov, koncertov
in zabav, ustanavljanjem društvenih podružnic po
vsem slovenskem ozemlju in pridobivanjem novih
članic.^" Društvo je ustanovilo svojo knjižnico z
okrog 500 knjigami, njen fond je naglo naraščal.^^
Pri zbiranju knjig mu je pomagal celo Slovenski
narod, ki je pozival javnost, naj daruje čim več
knjig za izobraževanje žensk.^^ Delovanje društva
je bilo vseskozi pohvalno. Iz leta v leto je napre-
dovalo in se aktivno širilo. Že od samega začetka
je bilo član Bund österreichischer Frauenvereine.
Društvo je organiziralo različna predavanja in s
tem zbudilo zanimanje med ljudmi. Predavali so o
kulturi, literaturi, umetnosti, lingvistiki, o vzgoji
otrok in premagovanju bolezni, poudarek pa je bil
na ženskah, ženskem vprašanju in politični enako-
pravnosti. Med predavatelje se je uvrstilo kar ne-
kaj znanih osebnosti, kot naprimer Zofka Kveder
in Ivan Tavčar. Da se je društvo res zavzemalo za
izenačitev žensk z moškimi v političnem in jav-
nem življenju, se je pokazalo s protestom pri po-
slanski zbornici Državnega zbora. Ženske so pro-
testirale proti 30. členu državnega zakonika iz leta
1867, po katerem niso smele biti članice političnih
društev.53
48 SN, št. 66 (21. 3. 1901).
49 Jubilej slovenske žene, SN, št. 31 (7. 2. 1918).
Pravila "Splošnega slovenskega ženskega društva", Slo-
venka, let. 5 (1901), št. 7, str. 193-195.
51 Slovenka, let. 5 (1901), št. 6, str. 166.
52 SN, št. 160 (16. 7. 1901),
Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 190.
94
KRONIKA
47
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
18. avgusta 1915, na rojstni dan cesarja Franca
Jožefa, je društvo na pobudo Franje Tavčarjeve
organiziralo proslavo. Številna dekleta in "narodne
dame" so se zbrale zvečer na Slovenskem trgu in
cesarjev spomenik okrasile z venci in šopki,
ovitimi s slovenskimi trakovi.^4
Društvo je prirejalo številne zanimive razstave,
ki so vedno privabile množice obiskovalcev. Časo-
pisi so pohvalno ocenili razstavo ženskih ročnih
jgj55 razstavo o otroku in njegovi vzgoji.^^ Leta
1912^1913 je društvo organiziralo "efektno" loterijo,
katere ves izkupiček je bil namenjen slovenskim
likovnim umetnikom. Svoja dela so prodajali sko-
raj vsi takratni slovenski umetniki, med njimi Ri-
hard Jakopič, Matija Jama, Ivana Kobilca.^'' Za leto
1914 so članice društva pripravljale razstavo z na-
slovom Jugoslovanske žene, ki pa je odpadla za-
radi vojne.
Žensko telovadno društvo s predsednico Tav-
čarjevo je bilo prva organizacija, ki je med slo-
vensko ženstvo vnesla smisel za vzgojo in kulturo
telesa. Josipina Kozlerjeva, navdušena in požrtvo-
valna telovadka, je okrog sebe zbrala skupino
navdušenih deklet in žena. Članice so večinoma
telovadile v sokolski telovadnici in redno nastopale
na sokolskih prireditvah. Pravila društva so nam-
reč dovoljevala prirejanje javnih telovadnih nasto-
pov, zabav, izletov, predavanj, gledaliških pred-
stav, plesov in izdajanje lastnih časopisov.^^ Lg^g
1920 se je društvo reorganiziralo in preimenovalo
v društvo Atena.^9
Leta 1906 je bila ustanovljena Mladika, ki naj bi
skrbela za prvi slovenski dekliški internat in pri-
rejala kuharsko-gospodinjske tečaje. Internat, usta-
novljen leto kasneje, je bil do leta 1919 edina taka
slovenska ustanova.^'' V njem so deklice dobile te-
meljito teoretično in praktično izobrazbo ter skrb-
no meščansko vzgojo.
Žensko vprašanje je vzbujalo vedno več zani-
manja med slovenskim ženstvom, zagovorniki pa
so se našli tudi med predstavniki moškega spola.
O svojih idejah in razmišljanjih so se številne žen-
ske razpisale v slovenskem časopisju, ki se je rado
ukvarjalo z naprednimi idejami. Najpomembnejša
sta bila že omenjena Slovenski narod in Slovenka,
^4 SN, št, 188 (18. 8. 1915),
Ivan Š,, Razstava ženskih ročnih del v Mestnem domu,
SN, št, 146 (27. 6. 1903).
■'6 Splošno slovensko žensko društvo je v Narodnem do-
mu v Ljubljani pripravilo razstavo z naslovom "Otrok",
o tem je pisal Anton Obreza, Otroška soba na razstavi
"Otrok", SN, št. 212 (14. 9. 1908).
S'' Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930),
Ljubljana 1988, str. 10.
SN, št. 17 (21. 1. 1901).
59 Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930),
Ljubljana 1988, str. 23.
Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 167.
ki je bila prvi slovenski ženski list. Njeno ustano-
vitev leta 1897 so številne ženske, zlasti izobra-
ženke, navdušeno pozdravile. "Ustvarjen Je list,
katerega Je živo pogrešala slovenska inteligenca,
osobito slovensko ženstvo!" je zapisala ena od na-
vdušenk^l, druga pa: "Dal Bog, da bi novi ženski
list vzpodbudil še dremajoče in zaspane Sloven-
ke"P- Pohvalno je o tržaškem glasilu leta 1901 pi-
sal tudi ugledni dunajski list Dokumente der Frau-
en.63 Slovenka je izhajala le dobrih 5 let, pa ven-
dar je slovenski ženski veliko doprinesla v začetkih
njenega boja. Impozantni članki so pozivali slo-
vensko ženstvo, naj se ne pusti več zatirati in naj
se osvobodi izpod moške podrejenosti. Postane naj
samostojna in neodvisna, sposobna, da se lahko
sama preživlja. Poročena žena naj bo najboljša
prijateljica in sogovornica možu, neporočena žena
naj ne bo zaničevana. Članki so opisovali preteklo
in sedanje stanje in usodo večine slovenskih žena.
Pozivali so Slovenke, naj se začno izobraževati, saj
so prav tako pametne in sposobne kot moški. Le
izobražena žena bo v življenju enakovredna mo-
škemu. Prav izobrazba ji bo pomagala v boju za
preživetje, ki ga je morala bojevati.
Tudi matere bi se morale izobraževati, kajti le
izobražena mati je bila kot prva vzgojiteljica kos
svojim otrokom in bi jih tudi lahko pravilno po-
učila o življenju. Vlogo matere je v svojem članku
poudarila Alojzija Štebi. Mater je predstavila kot
samozavestno, neodvisno voditeljico otrok skozi
moderno, pestro življenje, skozi notranje in zuna-
nje konflikte, boje in nevarnosti: "Materinstvo mo-
ra ustvariti trajno duševno vez z otrokom, pripra-
viti otroku dom z razumevanjem in vzpodbudo.
Cilj matere Je poglobljeno družinsko življenje ...
Poslanstvo žene v demokratični dobi bi strnila v
eno samo besedo: materinstvo".^
Slovenke so sodelovale tudi v boju za slovenski
jezik in v skupnih nastopih proti nemškutarjem in
Nemcem. Spravile so se nad slovenske gospe in
gospodične, ki so preveč rade uporabljale nemšči-
no kot pogovorni jezik. Celo najodličnejše in naj-
bolj izobražene dame so raje govorile in si dopi-
sovale v nemškem jeziku, kot pa da bi uporabljale
slovenščino. Fran Tominšek je na enem od svojih
predavanj, ki ga je organiziralo Slovensko splošno
žensko društvo, izjavil: "Posebno v narodnostnem
61 Slovenka, spisala Sava, Slovenka, let. 1 (16. 1. 1897), šl, 2,
str.l.
Slovenka, let. 1 (16. 1. 1897), št. 2, str. 9.
°3 ...Slovenci so majhen narod, ki obsega le 2 milijona duš;
narod je ubožen in žene so vsled samostanske vzgoje in
predsodkov, katerih je med Slovenci, žal, še več nego
drugod, novim idejam le težko dostopne; za to ne mo-
remo odreči svojega priznanja skromnemu delovanju
"Slovenke". Sodba nemškega lista o Slovenki, Slovenka,
let. 5 (1901), št. 1, str. 22.
64 Šlebi A., Demokratizem in ženstvo, Ljubljana 1918, str.
14.
95
KRONIKA
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
7
1999
oziru je možno našemu ženstvu - dasi je mnogo
izjem - marsikaj očitati. Mnogo naših žensk nima
smisla za narodne težnje ter odgaja celo svoje
otroke v nemškem duhu ... Sploh naj bi se naše
ženstvo zanimalo za potrebe naroda, za slovenski
jezik, za slovensko ljudstvo in slovenske kraje"P^
Leta 1903 je te dame na svojem zadnjem obisku v
Ljubljani obsodil Josip Vošnjak, slovenski politik in
pisatelj, ki je med drugim dejal: "Posledica tega
domačega nemškutarjenja je večkrat tudi nemšku-
tarski zarod"?^ Slovenke so povzdignile svoj glas
tudi septembra 1908, ko je v Ljubljani prišlo do
streljanja žandarjev na mirne slovenske demon-
strante, ki so demonstrirali proti nemškutarjem. Pri
tem sta bila ubita dva slovenska fanta. Sledil je
oster protest Slovencev in Slovenk, ki so na "nje-
govo ekscelenco" ministra Praška naslovile poseb-
no peticijo, v kateri so ga prosile za pomoč. Po-
magal naj bi preprečiti dohod Nemcev v Ljubljano
in njihovo širjenje po slovenskih mestih ter preli-
vanje slovenske krvi. Peticijo Je podpisalo okrog
5000 slovenskih deklet in žena.°^
Leta 1910 so Slovenke izvedle akcijo pošiljanja
knjig na slovensko zahodno mejo, v Trst in Go-
rico. Na slovenske ženske so naslovile apel, v kate-
rem je med drugim pisalo: "Nacijonalno umiranje
na meji je grozno in treba je združenih moči, da
se ustavi, dokler je še čas ... Narodna agitacija, po-
litično in gospodarsko organiziranje - to je naloga
moških. A sodelovati mora pri reševanju meje tudi
slovensko ženstvo. Ljudje na meji so do sedaj čitali
v glavnem le molitvenike. Če jim ne obudimo lju-
bezni do slovenskega jezika, bodo narodno od-
mrli"?^ Rešitev so videle v darovanju primernih
slovenskih knjig ljudem ob meji, zato so pozivale
javnost, naj začne z zbiranjem. Enako rešitev so
videli tudi nekateri posamezniki iz Trsta, ki so
osebno doživljali nacionalno apatičnost tam živečih
Slovencev, zlasti pa Slovenk.
^5 še nekaj emancipacije, SN, št. 61 (16. 3. 1903).
°° Jubilej slovenske žene, SN, št. 31 (7. 2. 1918), str. 1.
Adresa slovenskega ženstva na njegovo ekscelenco^ mi-
nistra Praška se glasi takole: "Vaša prevzvišenost! Žen-
stvo obupane Ljubljane, katero je čutilo v Ptuju moč
nemške kulture in nemške pesti, se zateka k vam, pre-
vzvišenost. Sin ste mogočnega slovanskega naroda, za-
torej nas, ki smo v nesreči, ne morete in ne smete pre-
zreti. Naši zidovi so obškropljeni s krvjo krivično prelito
in po naših bolnicah se še zvijajo obstreljene žrtve.
Toda vse to še ni nasitilo tistega, tudi pri bratih na
severu v žalostnem spominu stoječega germanskega
furorja. Ta divja proti Ljubljani, ker se mu je sprožilo še
premalo pušk, ker se je prelilo še premalo slovanske
krvi. Žalibog tudi iz ministrstva se oznanja črna vojska
proti našemu mestu, katero naj se potepta v tla, dočim
naj ima razdivjano nemštvo v Ptuju, Mariboru in Celju
tudi še nadalje svoje gorko gnezdo. Prevzvišenost, tega
ne dopuščajte! Preskrbite pravico tudi s krvjo obliti beli
Ljubljani!" SN, št. 226 (28. 9. 1908)
Knjige na mejo! Apel na slovensko ženstvo, SN, št. 316
(1. 10. 1910).
Naše ženstvo je v svojem aktivnem delovanju
iskalo in navezovalo stike s podobno mislečimi
ženskami drugih slovanskih narodov in narod-
nosti. Najbolj plodno in povezano je bilo sode-
lovanje s Cehinjami. V okviru 5. sokolskega zleta
junija 1907 v Pragi se je tako vršil tudi češko-
slovenski ženski sestanek, ki naj bi združil vse-
slovanske ženske sile. Njegov namen je bil sezna-
niti češko in slovensko ženstvo ter pobliže spo-
znati delo čeških žensk: Slovenke so v Čehinjah
videle svoje učiteljice v boju za ženske pravice.
Tako kot Cehinje, ki so aktivno delovale tudi izven
Prage, pravega centra češkega naroda, bi se morale
tudi Slovenke povezovati izven Ljubljane. Splošno
slovensko žensko društvo bi moralo postati društ-
96
f
12 KRONIKA
1999
BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U
vo vseh slovenskih žena, zavedajoč se svojih na-
rodnih dolžnosti.69 Slovenke so bile v Pragi še po-
sebej lepo sprejete. Minka Govekarjeva, voditeljica
slovenskih udeleženk, se je čudovitemu sprejemu
zahvalila z besedami: "Slovenske žene prihajamo h
Cehinjam kakor učenke k učiteljicam, da se od
njih uče, da vidijo krepke sadove češke ženske
organizacije ter da izpopolnijo mlado organizacijo
slovenskega ženstva po krasnem vzoru čeških že-
na"?'^ Poleg zahvalnih besed je izrazila še željo po
združitvi vseh jugoslovanskih ženskih društev s
Cehinjami, katerim gre tudi zasluga, da se je v
avstrijskem parlamentu govorilo o ženski volilni
pravici.
Že od vsega začetka so Slovenke sodelovale s
Hrvaticami in kasneje s Srbkinjami. V času prve in
druge balkanske vojne so zbirale material za srb-
sko vojsko, kot strežnice pomagale srbskim voja-
kom na fronti in v Beogradu priredile koncert v
korist srbskega Rdečega križa. V okviru Sloven-
skega splošnega ženskega društva so zbirale in
pošiljale prispevke Odboru za rdeči križ balkan-
skih držav.
Dekliške šole in žensko izobraževanje
Težnje po večji izobraženosti žensk so spod-
budile spoznanje, da potrebno začeti z vzgojo in
izobraževanjem majhnih deklic. Potrebno jim je
bilo nuditi več kot osnovnošolsko izobrazbo, jim
omogočiti vstop na višje šole in tudi na univerzo.
Do tedaj so to pravico imeli le fantje. Že v času
Marije Terezije (1740-1780) in Jožefa II. (1780-1790)
je bila med mnogimi reformami sprejeta tudi
šolska, s katero so uvedli obvezen pouk. Zajel je
otroke obeh spolov med 6. in 12. letom starosti.
Proti obvezni šoli so se kasneje upirali zlasti ple-
miči. V nos jim je šla izobrazba kmečkih otrok, ki
naj bi se naučili ravno toliko, da bi postali neza-
dovoljni s tem, kar jim je bilo določeno, in zato ne
bi ubogali zemljiške gospode. S svojim nasproto-
vanjem pa plemiči niso dosegli ničesar.^l Po kon-
čani obvezni šoli so nadarjeni in premožni otroci
lahko nadaljevali šolanje na gimnaziji in kasneje
na univerzi. Šole so bile izključno fantovske, po-
tem pa so se v 19. stoletju začele razmere spre-
minjati.
Medtem ko je bilo v drugi polovici 19. stoletja
v večini evropskih držav za dekliško izobrazbo že
veliko narejenega, so bile v Avstriji razmere še
slabe. Število strokovnih in meščanskih šol in
ženskih pripravljalnic, v katerih so vzgajali učite-
ljice, je bilo premajhno. Pot na vseučilišče je bila
možna le po privatnem študiju, ki je zahteval
ogromno denarja.^^ pj^^ ženska gimnazija v avs-
trijskem delu monarhije je bila ustanovljena v
Pragi leta 1887, pet let pozneje je bila gimnazija
odprta tudi na Dunaju. Pravi boj za ženski študij
se je začel z letom 1895 in že naslednje leto so
ženskam v Avstro-Ogrski monarhiji dovolili vstop
na vseučilišče. Deklice, ki so dopolnile 18 let in so
opravljale maturo na državni gimnaziji, so se s
posebnim privoljenjem dekana lahko vpisale kot
redne študentke filozofske in medicinske fakultete
dunajskega vseučilišča.''^ 3. oktobra 1900 je pose-
ben odlok ministerstva za uk in bogočastje dekle-
tom dovolil študij farmacije.^^ Diplomirana farma-
cevtka se je lahko zaposlila kot asistentka v le-
karni, za samostojno vodenje lekarne pa je morala
dobiti dovoljenje pristojnega ministrstva.^^ Večji
problem je predstavljal študij prava. Slovenka je že
leta 1900 objavila notico, da se je dunajska pravna
fakulteta odločila, da dovoli dekletom in ženam
pravni študij, ki ga mora podpreti še naučno mi-
nistrstvo.''6 Kljub številnim prošnjam pa je postal
študij prava ženskam dostopen šele leta 1919.^
Zaradi slabih socialnih in gmotnih razmer se
slovenska dekleta še niso mogla intelektualno raz-
vijati. Kljub temu pa se je boj za ženski študij
razširil tudi k nam. Leta 1896 so ljubljanske deklice
dobile prvo slovensko višjo dekliško šolo, ki je za
probujo narodne zavesti med ženskim naraščajem
pridobila neovrgljivih zaslug. V osmih letih
njenega delovanja se je kar 90% od 298 gojenk po-
svetilo praktičnim poklicem (največ učiteljic in
trgovk) in le 10% je bilo takih, ki so zaradi
finančnih sredstev lahko ostale doma.^^ Lg^^ 1900
je naučno ministrstvo šoli namenilo 2000 kron dr-
žavnega prispevka, kar je bil za takratne razmere
kar lep znesek.'''^ Tudi sami starši so šoli nudili
podporo, saj so se zavedali njene vloge in pomena
zlasti pri poudarjanju slovenske zavednosti. V Slo-
venskem narodu je bilo leta 1904 objavljeno nji-
hovo pismo: "Mestna višja dekliška šola v Ljubljani
je prvi in edini srednješolski zavod, v katerega
moremo pošiljati svoje hčere ne le v dosego višje
69 O pomenu češko-slovenskega ženskega sestanka v Pra-
gi, SN, št. 126 (3. 6. 1907), št. 127 (4. 6. 1907), št. 128 (5. 6.
1907), št. 129 (6. 6. 1907).
Slovenke v Pragi (1. sestanek slovanskega naprednega
ženstva), poroča Minka Govekarjeva, SN, št. 162 (16. 7.
1907), št. 163 (17. 7. 1907), št. 164 (18. 7. 1907).
Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskega naroda, Lju-
bljana 1974, zvezek 5, str. 100.
72 Žensko srednje šolstvo v Avstriji, spisal Iv. M., Slovenka,
let. 6 (1902), št. 7, str. 181-183.
'3 B. Bučar, Uspehi emancipacije ženstva, SN, št. 150 (3. 7.
Slovenka, let. 4 (15. 11. 1900), št. 11, str. 265.
"5 Slovenka, let. 6 (1902), št. 1, str. 28.
"6 Slovenka, let. 4 (25. 3. 1900), št. 3, str. 67
77 Serše A., "Ženske naj bodo doma, naj bodo dobre gos-
podinje in matere", v: Izobraževanje in zaposlovanje
žensk nekoč in danes, Ptuj 1998, str. 58.
78 K poglavju o naši ženski vzgoji II, SN, št. 292 (22. 12.
yq 1904).
79 SN, št. 2 (3. 1. 1900).
97
12 KRONIKA
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U
47
1999
izobrazbe, marveč tudi v dosego sposobnosti, da si
zmorejo, aJco je treba, same služiti kruh kot uči-
teljice ali kot komptoaristinje. S tem se širi tudi
slovenska zavednost med prave Slovenke"?'^ Naj-
večjo nevarnost je ponemčevanje predstavljalo
prav v osemrazrednicah. Na slovenskem ozemlju
sta takrat delovali le dve slovenski dekliški osem-
razrednici. Dekliško osemrazrednico v Gorici so
vzdrževali s privatnimi prispevki, ljubljansko pa je
vzdrževala sama slovenska metropola. Pouk na
vseh ostalih dekliških osemrazrednicah na našem
ozemlju je potekal v nemškem ali italijanskem je-
ziku, kar je slabo vplivalo na slovensko zaved-
nost.81
80 SN, št. 215 (21. 9. 1904).
81 F. A. K., K poglavju o naši ženski vzgoji, SN, št. 239 (19.
10. 1904), št. 240 (20. 10. 1904).
Leta 1897, ko se je na dunajsko vseučilišče po-
leg moške večine vpisalo še 13 ženskih slušateljic,
je bila v Ljubljani ustanovljena prva gospodinjska
šola na slovenskem ozemlju. Na njenem usta-
novnem shodu je sodeloval tudi Ivan Hribar, ta-
kratni ljubljanski župan, ki je podpiral žensko
gibanje in žensko izobraževanje. Gospodinjska šola
je poleg dnevne šole, namenjene rednim dijaki-
njam, organizirala še večerne tečaje kuhanja, lika-
nja, šivanja in varčevanja. Največje zanimanje so
za tečaje pokazale prav delavke v tobačni tovar-
ni.82
Na C. kr. umetno-obrtni strokovni šoli je po-
sebej za deklice delovala dnevna šola za umetno
vezenje in čipkarstvo in javna risarska šola, kjer so
se deklice urile v kopiranju za ženska umetna
ročna dela in v dekorativnem risanju in slikanju.8-^
Z vstopom v novo tisočletje je zopet prišel v
ospredje boj za ljubljansko vseučilišče. Po zaslugi
slovenskih akademikov se je boj razširil med slo-
vensko javnost. Med podporniki je bilo tudi Sploš-
no slovensko žensko društvo, ki je 17. junija 1907
šolskem ministrstvu na Dunaj poslalo brzojavko, s
katero je potrdilo svoje sodelovanje in podporo
slovenskemu narodu za slovensko univerzo. Na
predsedstvo poslanske zbornice pa je naslovilo
posebno peticijo, s katero je zahtevalo takojšnjo
uvedbo slovenskega učnega jezika po vseh sred-
njih in strokovnih šolah na slovenskem ozemlju.84
Ker še nismo imeli svoje univerze, je slovenska
mladina študirala na avstrijskih univerzah, kjer je
iz leta v leto naraščalo število študentk. Tako je
leta 1901 Josip Tominšek ugotavljal, da se tudi pri
nas ženska bolj in bolj pripušča k raznim študijam,
torej se tudi v Avstriji kaže napredek na tem
področju. Po podatkih, vzetih iz odredbenega lista
ministerstva za bogočastje in uk z dne 15. marcija
t. 1. (1901) je bilo na avstrijskih vseučiliščih poleg
17.131 moških prijavljenih že 139 žensk, od tega
112 modroslovk, 10 medicink in 17 juristk.85
Slovenskih študentk Tominšek posebej ni omenjal,
ugotovil pa je tudi, da z izjemo Krakovva, ni še
nobene študentke vpisane na kolikor toliko slo-
vanskih univerzah (Praga, Lvov). Članek je za-
ključil v upanju, da postane i pri nas "študentka"
socialna prikazen, na katero se ne bo dolgo zrlo
kakor na abnormiteto človeške družbe..?^
82 Gospodinjska šola, SN, št. 288 (17. 12. 1906).
83 SN, št. 234 (7. 10. 1908).
84 SN, št. 142 (21. 6.1907).
Tominšek Josip, Ženstvo na naših višjih državnih šolah,
Slovenka, let. 5 (1901), št. 4, str. 81.
86 Prav tam.
98
"f
KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
Nasprotovanja ženski izobrazbi in ženski
enakopravnosti
Pa vendar se je našlo kar nekaj nasprotnikov,
zlasti v moškem svetu, ki so mislili drugače. Za-
nimiv članek na to temo je v Naših zapiskih
objavil Boris Zarnik. Med drugim je zapisal: "Brez
dvoma je potrebno, da se dvigne ženska izobrazba
na vseh poljili, toda vprašanje je, naj bo li ta iz-
obrazba enaka izobrazbi moža. Ženam je odprta
pot na vse strani, študentk in doktoric že vse
mrgoli, toda kje so uspehi? Ni jih. Tudi sam sem
bil pristaš ženskega vseučiliškega študija, dijakinje \
so mi bile vzor žene. Toda že prva izkustva so se \
klavrno obnesla. Različnost moške in ženske duše '
se pač nikjer ne kaže tako jasno, kot ravno v
akademskih študijah ... Obzorje žene ostane sila
omejeno kljub temu, da ima v spominu množico
dejstev raznih znanosti, občnega pregleda vendar
nima,  kaj še le kako samostojno znanstveno I
naziranje. Naj si je logika še tako neizprosna, na ,
ženo je brez upliva, ker žena stoji le pod vlado \
čuta in ne intelekta ... Dokler jih (dijakinje) izpra- \
šuješ samo po dejstvih, gre izvrstno, toda gorje, .
ako se zahteva, da morajo misliti Za več kot 2/3 \
ženskih izpitov velja, da se jim pogleda skozi prste \
- ženske solze vsakega ganejo ... Facit mojih iz- \
kustev je ta, da žena nima niti najmanjše spo- \
sobnosti za to, kar imenujemo znanstveno delo. •
Uspehi ženskega vseučiliškega študija so torej v \
vsakem oziru negativni, praktiške vrednosti ta štu- \
dij nima ... Res tragiška je usoda marsikatere mar- \
Ijive dijakinje. Kot cvetoče dekle vstopi na vseuči- \
lišče, toda že po par semestrih se pokažejo prve
gube na licu in kot ovenela devica zapusti šolo
učenosti. Ako hoče žena količkaj napredovati na
intelektualnem polju, se mora popolnoma odpove-
dati vsaki spolni funkciji ... Poznam razne dokto- j
rice, ki so svoje življenje posvetile znanstvenemu \
delu; neki posebni tip imajo te odrevenele device, j
Občna slabost in malokrvnost, zgodnje izpadanje \
las, slabo razvita prsa so karakteristika teh tipov.
Lice dobi nekak nenaraven, starikav izraz,  vse
kaže brzo propadanje špecijalno ženskih telesnih
lastnosti. Značaj jim postane čmeren, nervozne
bolezni so nekaj vsakdanjega. In to naj bi bil višek \
izobrazbe kulturne žene! ... Ako se torej vprašamo, \
jeli priporočati, da študirajo dekleta na vseučiliščih, j
moramo v vsakem oziru odgovoriti z odločnim
NE. Žensko znanstveno delo je za človeško družbo
namreč brez vsake koristi Ni pa s tem rečeno, da
naj žena nima višje izobrazbe. Vseučiliškemu štu-
diju žen moramo oporekati tudi zato, ker naporno i
duševno delo škodi naravnim funkcijam ženskega \
telesa, roditi zdrave in krepke otroke. Prav inteli- i
gentnejše žene ne bi smele študirati, ampak roditi ]
zdrave, še bolj inteligentne otroke, da bi se inte- i
ligenca naroda stopnjevala ..."P Tudi marsikatero
časopisje je nasprotovalo ženski izobrazbi in samo-
stojnosti. Ko so na Mestni višji dekliški šoli v
Ljubljani leta 1900 organizirali trgovski tečaj za
dekleta, je Slovenec, glasilo Katoliško-narodne
stranke, zapisal, da naj se raje skrbi za moški
trgovski naraščaj in naj se ne ustvarja "ženska
konkurenca možkemu delu"^^
Katoliško narodna stranka, ki se je leta 1905
preimenovala v Slovensko ljudsko stranko^^, s
svojimi klerikalnimi idejami še zdaleč ni podpirala
ženskega gibanja in ženske enakopravnosti. Na-
sprotno, žensko je postavljala ali v zakon ali v
samostan. Slovenec je celo objavil 10 božjih zapo-
vedi za ženo, po katerih naj bi živela v zakonu^^:
1. Ne klepetaj in tudi drugim brani to.
2. Ne zanemarjaj svoje zunanjosti
3. Zanimaj se za delo in strmljenje svojega
soproga.
4. Ne štej sebe za več kot prijatelje in sorodnike
svojega moža ter jim bodi prijateljica.
5. Ne pripoveduj pa jim o vseh malih pre-
pirčkih, ki se med vama pojavijo, tudi moževi ma-
teri ne, niti sestri, niti teti njegovi ali komu dru-
gemu.
6. Ne oviraj moža pri občevanju z njegovimi
prijatelji.
7. Ne muči moža z vsemi malenkostmi, ki se
dogajajo v gospodinjstvu.
8. Ne toži vedno vsled neprijetnosti v življenju,
ampak jih vdano prenašaj.
9. Ne zapostavljaj moža otrokom, ampak skrbi
za vse enako.
10. Ne pozabi končno, da samo ti ne smeš kot
gospodinja imeti napak. Pozabljaj napake pri čla-
nih in sorodnikih rodbine.
Kljub temu si je stranka pridobila veliko večino
pobožnih deklet in žena, ki so sledile župnikovim
besedam. Stranko je namreč podpirala tudi du-
hovščina, ki je preko vere in bogoslužja vplivala
na verne ljudi. "Klerikalne" ženske so kot odločilna
agilna sila sodelovale v predvolilnih in volilnih
bojih, čeprav niso imele volilne pravice. S svojimi
javnimi nastopi so zlasti obsojale narodno-na-
predno ženstvo. Ko so na enem od svojih na-
stopov poslale nasprotne "narodnjakinje" v bordel,
je Slovenski narod njihovo obnašanje označil za
primitivno.91 V članku Slomškaricam v premišlje-
vanje92 je v petih točkah predstavil del sodbe naj-
višjih cerkvenih dostojanstvenikov o ženi:
87 Zarnik B., O uspehih ženskega vseučiliškega študija.
Naši zapiski 1911, str. 119-126.
Trgovski tečaj na mestni višji dekliški šoli v Ljubljani,
Slovenka, let. 4 (25. 3. 1900), št. 3, str. 68
8" Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 560.
90 Slovenec, 10. 8. 1907.
91 SN, št. 71 (28. 3. 1907).
92 Slomškaricam v premišljevanje, SN, št. 65 (20. 3. 1902).
99
KRONIKA
47
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
/. Hudičev nauk: najprej v ženo, ki ima manj
razumnosti od moža, iz žene v moža.
2. ... Žena je sladko zlo; možu uniči moči s
svojim skrbnim ljubkovanjem. Kot hudičeve smeti
pohaja, lepo oblečena, s pobarvanimi lasmi, da
ugonablja ... Žena je smrt duši Verujte bratje, vsak
oženjeni človek je nesrečen. Ako ima grdo ženo, jo
sovraži; ako je lepa, se boji zapeljivcev; ako je
noseča, se boji, da otrok ni njegov.
3. Žena je nezvesta, umazana, vredna okov;
duševno je slabotna, nestalna, brezbožna in polna
strupov...
4. Mesno poželenje je ženski svojska last...
5. Ženske so polne lažnjivosti in zapeljajo
moške v vse zločine
Članek se je zaključil z besedami: "Dovolj teh
rožic iz vrtov onih katoliških visokih in najvišjih
glav, ki so žensko "osvobodili" iz poganske suž-
nosti in jo varujejo pred modernimi liberalnimi
framasoni." Zanimivo bi bilo vedeti, komu se je
žena tako zamerila, da je bila deležna take sodbe.
Boj za žensko volilno pravico
Slovenskim ženskam ni več zadostovalo, da so
podpirale posamezne stranke v volilnem boju, ne
da bi tudi same glasovale. Vedno bolj so zahtevale
volilno pravico, ki so jo v začetku 20. stoletja že
imele ženske v Ameriki, Avstraliji in nekaterih
skandinavskih državah. Angleške feministke so s
svojo zahtevo prodrle celo v parlament, kjer so
povzročile velik škandal.
V Avstro-Ogrski so leta 1873 podelili volilno
pravico za volitve v državni zbor vsem "samo-
upravnim avstrijskim državljanom moškega spola".
Dotedanja odredba, po kateri so volilno pravico
imele tudi ženske - davkoplačevalke (v glavnem
so to bile veleposestnice), ki pa so lahko volile le
preko posrednikov, je bila ukinjena. Nov volilni
red so pozneje prevzele tudi posamezne dežele za
volitve v deželne zbore, tako Kranjska in Koroška
leta 1884, Štajerska leta 1904, Istra leta 1908. Stara
"ženska" volilna pravica se je ohranila le še pri
občinskih volitvah.^^
Leta 1910 je bil na Kranjskem sprejet nov ob-
činski volilni red za Ljubljano, ki je med drugim
uvedel žensko volilno pravico za vse davkopla-
čevalke in učiteljice, ki so dobile tudi pravico do
osebnega glasovanja. Dosežen je bil velik napredek
v boju za žensko volilno enakopravnost, tudi če
ženska volilna pravica še ni bila splošna.^^
Boj za žensko volilno pravico se je nadaljeval.
Slovenke so protestirale proti 7. členu državnega
zakonika, ki je ženske izključeval iz splošne volilne
pravice. Leta 1912 so se na Dunaju udeležile 1.
avstrijskega shoda za žensko volilno pravico, na
katerem so zahtevale splošno, enako in direktno
aktivno in pasivno volilno pravico za vse zasto-
pe.95 Na shodu, ki sta se ga udeležili tudi dve
predstavnici Splošnega slovenskega ženskega
društva, gospa Ferjančičeva in gospa Prijateljeva,
je bila sprejeta naslednja resolucija: "Odposlanice
komiteja za žensko volilno pravico raznih avs-
trijskih dežela in narodnosti, zbrane na skupnem
zborovanju na Dunaju, protestiramo proti nadaljni
izključitvi žensk od političnega, zakonodajnega in
administrativnega delovanja države. Zahtevamo
splošno aktivno in pasivno volilno pravico za par-
lament za vse ženske, ker smejo in morajo imeti
kot sodržavljanke neposreden upliv na vlado, uso-
do in gospodarstvo države. Me delamo na vseh
poljih in v vseh poklicih, na polju in doma, zato
93 Melik V., Volitve na Slovenskem 1861-1918, Ljubljana
1965, str. 136-138.
94 Melik V., Začetki ženske volilne pravice, v: Čarnijev
zbornik (1931-1996), Ljubljana 1998, str. 253-255.
95 SN, št. 65 (20. 3. 1912).
100
KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
zahtevamo tudi vse politične pravice, da regulira-
mo pogoje tega dela in izboljšamo pogoje svojega
življenja in življenja celokupnosti Nositi moramo
bremena, ki nam jih nalaga vlada, zato hočemo
imeti tudi pravice. Zato poživljamo visoko vlado,
da predloži v kratkem parlamentu tozadevni pred-
log, ter upamo, da nas ne bodo še nadalje
prikrajševali za naše državljanske pravice"?^
12. maja 1912 je bil po vsej Avstriji in Nemčiji
ženski dan. Po vseh večjih mestih so se odvijala
zborovanja. Svoj shod so skupaj z Jugoslovansko
socialdemokratsko stranko (JSDS) organizirale tudi
Ljubljančanke, vendar pa ni bil tako impulziven
kot na Dunaju; mogoče zato, ker je bil preveč
strankarsko usmerjen ali pa ker se Slovenke še ni-
so zavedale moči skupnega nastopa vseh slojev.^^
JSDS, ki se je tudi zavzemala za splošno, enako
in direktno volilno pravico, ne oziraje se na spol,
je skupaj s Krščansko socialistično stranko oktobra
1915 organizirala manifestacijo za splošno in enako
volilno pravico za vse moške in ženske državljane,
stare nad 20 let. Na manifestaciji so zbrali nad
6000 podpisov.98
Vsi pa le niso podpirali ženske volilne pravice.
Številni nasprotniki so z različnimi argumenti za-
govarjali svoja prepričanja. Svoje mnenje o volilni
pravici žensk je izrazil tudi predsednik državnega
zbora, dr. Pattai.^^ Na zborovanju Krščanske du-
najske ženske zveze leta 1910 je izjavil, da na-
sprotuje ženski volilni pravici, ker bi motila za-
konsko složnost.!*^"
Slovenska ženska v I. svetovni vojni
Kljub številnim bojem si ženskam v Avstro-
Ogrski ni uspelo priboriti volilne pravice. Prva sve-
tovna vojna verjetno na to ni posebej vplivala, je
pa s svojim izbruhom leta 1915 drugače aktivirala
ženstvo. Moški so bili poslani na fronte. Doma so
ostale ženske, ki so nenadoma morale poskrbeti za
družino in gospodarstvo. Čeprav se niso borile
skupaj z moškimi na fronti, pa so se izkazale kot
pomembna sila v zaledju. Prav v vojni se je izka-
zala njihova moč, zmožnost in organiziranost. Ne
samo, da so skrbele za ranjene, v svoje roke so
prevzele tudi samo družbeno življenje in se iz-
kazale kot dobre organizatorke. Glavno vlogo pa
so odigrale na nacionalnem in literarnem področ-
96 Slovenska žena. Glasilo slovenskih žen 1912-1914, str.
67.
97 Prav tam, str. 105.
98 Rdeči prapor 1905, št. 43, str. 3.
99 Robert Pattai (1846-1920), odvetnik in poHtik, od 1909
do 1911 predsednik državnega zbora (Österreichisches
biographisches Lexikon 1815-1950, Bd. 7, (Wien, 1978),
Str. 344.
100 Predsednik državnega zbora dr. Pattai o ženski volilni
pravici, SN, št. 380 (5. 11. 1910).
ju. Pokazale so, da so ravno tako sposobne in
samostojne kot moški.
Že takoj na začetku vojne so se ženske orga-
nizirale pod vodstvom Splošnega slovenskega žen-
skega društva. Nudile so pomoč ranjenim voja-
kom, ki so jih s fronte vozili v bolnišnice v zaledju.
Ko je v teh začelo zmanjkovati prostora, so orga-
nizirale zasilne bolniške sobe, ponavadi po šolah
ali dvoranah. Izdelovale so povoje in sanitetni
material ter prale perilo. Zbirale so zimske obleke
za vojake, cigarete in denarne prispevke za zdra-
vila. Ranjenim vojakom so krajšale čas s pisanjem
pisem ter branjem knjig in časopisov.
Leta 1916 so tržaške Slovenke ustanovile Orga-
nizacijo oskrbnic vojniških sirot, ki se je še v času
vojne spremenila v Organizacijo oskrbnic vdov in
sirot v Trstu. Opravljale so humanitarna dela in
poskrbele za osirotele otroke in vojne vdove. V
svojem delokrogu so zajele nad 1500 vojnih
sirot.101
Vojna je prinesla veliko invalidov, med njimi so
velik delež predstavljali slepi vojaki. Slovenske
ženske so se odločile, da jim bodo pomagale na
enak način, kot so to storile ženske po ostalih
državah. Nad 100 Slovenk je pod vodstvom Minke
Škabernetove obiskovalo 3-tedenski tečaj poučeva-
nja v Braillovi pisavi in pomagalo pripravljati
1*^1 Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 170.
101
KRONIKA
7
BARBARA ŠATEJ; SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
ustrezne knjige. Osnovale so malo knjižnico in
slepim vojakom poskušale nuditi fizično in mo-
ralno pomoč.
Narodnjakinje so pozivale slovenske žene, naj
gredo delat, če le morejo. Ostro so obsojale tiste, ki
so bile sposobne za delo, pa so raje ostajale doma
in dobivale nizek državni prispevek za preživ-
ljanje.103
Ko je C. ki. avstrijski vojaški vdovski in siro-
tinski zaklad na Dunaju nameraval ustanoviti Po-
možni zaklad za podporo vojnih vdov in sirot, je
prosil za pomoč tudi kranjske žene. Pomagale naj
bi ne samo zbirati prostovoljne prispevke, ampak
tudi poizvedovati o družinskih in premoženjskih
razmerah vojaških vdov in sirot, o prostih de-
lovnih mestih in o stanovanjih za sirote. "Ženski
vojni prispevek naj bo prav nizek," je "zaklad"
zaključil svojo prošnjo.
Kranjske ženske se niso izkazale samo v huma-
nitarnih akcijah, veliko so naredile tudi na narod-
nem področju.
Postajalo je jasno, da bo Avstro-Ogrska mo-
narhija po končani vojni razpadla in s tem se je
znova rodilo upanje po združitvi vseh jugoslo-
vanskih narodov. Moških ni bilo, bile pa so ženske
in prav te so odločno stopile v akcijo za majniško
deklaracijo Jugoslovanskega kluba. Akcijo je vodila
Pranja Tavčarjeva skupaj z ženskim društvom.
Zbiranje podpisov za deklaracijo je zajelo vse slo-
vensko ozemlje. Slovenke so se množično podpi-
sovale pod sledeče besedilo: "Slovenske narodne
žene in dekleta slovesno izjavljamo, da smo z
dušo in srcem za majniško deklaracijo Jugoslovan-
skega kluba ter zahtevamo v habsburški monarhiji
ujedinjenje našega slovensko-hrvatsko-srbskega
naroda. V strašni vojni nam krvavijo naša srca iz
tisočerih ran, na bojiščih nam padajo ljubljeni
možje, sinovi, očetje, bratje in zaročenci, doma
nam beda in trpljenje naših družin nalagata ne-
znosna bremena ... Zavedajoč se svojih dolžnosti
kot varuhinje slovenskega domačega ognjišča za-
htevamo v svojem imenu, v imenu svojih dragih
na bojiščih, v imenu svoje dece za ves naš mili rod
ujedinjenje, samostojnost, neodvisnost Hočemo,
da bodo naši otroci srečni in svobodni občani
svobodne Jugoslavije ... Iz dna srca si želimo slo-
venske žene miru. Resničen mir prinese našemu
narodu le ujedinjena Jugoslavija, kakor jo zahte-
vajo naši poslanci v svoji deklaraciji")^^
Pranja Tavčarjeva je marca 1918 izročila dekla-
racijo z nad 200.000 podpisi slovenskih žena in de- s
Slovenske gospe in gospodične na delo za slovenske
oslepele vojake (članek je podpisal Slovenski odbor za
vojne invalide v Ljubljani), SN, št. 48 (27. 2. 1918), str. 3.
103 Ženske, delajte! SN, št. 78 (5. 4. 1916), str. 3.
104 Prošnja do kranjskih žen, SN, št. 194 (25. 8. 1916), str. 3.
105 Slovensko ženstvo za deklaracijo, SN, št. 287 (15. 12.
1917), str. 1.
klet Antonu Korošcu, poslancu in načelniku Jugo- ;
slovanskega kluba. Na slovesni predaji je Cilka
Krekova, sestra J. E. Kreka, pozvala Slovenke, naj
vztrajajo v boju za pravice slovenskega naroda. An- ■
ton Korošec pa je dejal: "S tem dejanjem je stopilo i
slovensko ženstvo v vrste naših sobojevnikov"}^^
Istočasno so po vsem slovenskem ozemju žen-
ske demonstrirale za mir. Slovenski narod je med
drugim objavil njihovo pismo: "Vojna je vzela mo-
že. Žena je ostala skoraj sama doma. Njej je iz-
ročena skoraj vsa skrb za nebogljeno deco in vsa
teža gospodarstva. V bridki preizkušnji vojne se je
razodela ne le nje lastna tragedija, temveč tudi
tragedija njenega naroda.  Videla je, kako nas je \
pritisnila usoda k tlom, ne le kakor vse druge, \
temveč mnogo hujše, neusmiljenejše, ker nimamo
sami nobene moči, da bi si pomagali, ker smo
drugim le predmet in nismo gospodarji na naših
tleh. Tako je dozorela naša žena v vojni človeško
in narodno. Jugoslovanska deklaracija je tudi njej
postala evangelij narodne svobode ... Slovenska .
žena pristavlja, da morejo solze in bol slovenske I
matere, žene, hčere in neveste biti skupno s krvjo \
slovenskih  mož in  mladeničev  odkupnina  za \
ljubljeni narod iz spon zatiranja in nesvobode. \
Dvigam svoj glas in zahtevam, da kmalu sklenete \
mir, pravi slovenska žena"107
Po velikem uspehu zbiranja podpisov je Sploš- ;
no slovensko žensko društvo 29. novembra 1918 j
sprejelo resolucijo z zahtevo po združitvi s Kra-
ljevino Srbijo: "Slovensko ženstvo, zbrano v Sploš-
nem slovenskem ženskem društvu, že od nekdaj z
vso pozornostjo zasleduje razvoj javnih razmer ter
po svojih močeh sodeluje pri vseh akcijah za
napredek in svobodo naše domovine. Z največjim
navdušenjem in globokim zadovoljstvom je slo-
vensko ženstvo pozdravilo ujedinjenje Jugoslo-
vanov, popolnih bratov v dolžnostih in pravicah. \
Zato pa slovensko ženstvo tudi z vso odločnostjo
zahteva najtesnejšo združitev svoje domovine s
Kraljevino Srbijo, ker je le na ta način zajamčena
mirna in lepa bodočnost naše skupne države
Srbov, Hrvatov in Slovencev.  Z obžalovanjem
obsojamo vse prerekanje glede osebnih nazorov in \
mnenj s katerimi se oddaljujemo velikemu cilju
združenja. Zavedajmo se, da je v slogi moč"}^^
Tudi v dobi plebiscita so ženske aktivno sode-
lovale in ogromno darovale za Koroško. Govornice
pa so po vseh shodih propagirale politično ena-
kopravnost žene z možem. Po vojni so se tudi
tesneje medsebojno povezovale, kar do leta 1918:
106 Praznik slovenskega ženstva. Slavnostna izročitev žen-
skih deklaracij, SN, št. 69 (26. 3. 1918), str. 3.
107 "Slovenska žena za deklaracijo", SN, št. 287 (15. 12.
1917), str.l.
"Izjava Slovenskega ženskega društva JDS", SN, št. 285
(30. 11. 1918).
102
KRONIKA
47
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918. 89-114
Še ni bilo možno. Do takrat je namreč posamezno
društvo delovalo popolnoma samostojno, ločeno
od ostalih društev. Medsebojnega delovanja in
povezovanja ni bilo.
Slovenka - služkinja
V drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20.
stoletja je naraslo število zaposlenih Slovenk. V
mestnih posredovalnicah za delo so ponujali služ-
bo sobaricam, natakaricam, kuharicam, prodajal-
kam. To so bili najbolj iskani poklici vse do za-
četka 1. svetovne vojne, ko se je povečala potreba
po bolniških strežnicah in pomočnicah v vojaških
uradih in poveljstvih. Največ je bilo služkinj, z
razvojem industrije pa se je povečalo število de-
lavk po tovarnah. Ženske so se zaposlovale tudi
kot učiteljice in vzgojiteljice otrok, kot delavke na
poštah in v uradih. Kruh so služile zaradi preži-
vetja, le manjši del je bil takih, ki so hotele z
delom doseči samostojnost in enakopravnost. Dela-
le so, pa čeprav so za enako delo prejemale veliko
manjše plačilo kot moški. Ti so v ženskah videli
konkurenco lastnemu delu in se prav zato mno-
žično borili proti zaposlovanju nežnejšega spola.
V iskanje zaslužka so bila do preloma stoletja,
ko se je s povečanjem kapitala razvilo meščanstvo,
prisiljena dekleta iz nižjih slojev. Kot del velike
družine so bila že kot otroci prisiljena zapustiti
dom in si v mestu poiskati zaslužek, saj starša tako
velike družine nista zmogla preživljati. Največkrat
so postale služkinje. Kot petnajstletno dekle se je
preselila k bogati družini in opravljala hišna dela.
Doletela jo je ista usoda kot njeno mamo, babico
ali prababico. Marsikatera se je poklicu zapisala do
smrti, če se ni prej poročila, stara tudi do 40 let,
kar je bilo za takratne razmere dokaj pozno.
Dekleta so prihajala v mesto in si zaposlitev
iskala preko oglasov ali posredovalnic za delo. Od
leta 1900 je taka posredovalnica delovala tudi v
Ljubljani in nudila največ dela prav služkinjam. Te
so morale biti na zahtevo gospodarjev predvsem
delovne, poštene in vljudne pomočnice, nikakor
pa ne jezikave ali preveč gostobesedne. Še pred 1.
svetovno vojno so bile služkinje bolj stalne, to
pomeni, da so tudi vse življenje delale pri isti
družini. V tistem obdobju so ljubljansko mestno
elito sestavljali trgovci in uradniki. Družbeni polo-
žaj je zahteval, da mora vsaka taka družina imeti
vsaj eno služkinjo. Tako je Ljubljana zaposlovala
kar polovico vseh slovenskih služkinj. Delale so od
15 do 16 ur na dan. Daljšega počitka so bile de-
ležne le ob nedeljah popoldne. Prostega časa
skoraj niso imele. Plača je bila nizka. Vendar pa so
prejemale razna darila, naprimer obleke, obutev ali
rute. In ker so živele pri družinah, so imele tudi
brezplačno hrano in stanovanje.
Gospodarji so veliko dali na ugled svoje dru-
žine in s tem tudi na ugled svojih uslužbencev.
Takratna morala je bila namreč dokaj stroga in
temu primerno so bili strogi do svojih zaposlenih.
Služkinja je morala živeti pošteno. Če je opravljala
svoje delo vestno in ni zanemarjala svojih dolž-
nosti, je lahko imela "resnega" fanta. Če fant gos-
podarju ni bil všeč, je imel pravico zahtevati od
služkinje, naj ga pusti ali pa je izgubila službo.
Tudi ob prvem znaku nosečnosti jo je pognal na
cesto, ne glede na to, ali je zanosila z gospo-
darjevim sinom ali s hlapcem. Ogromno služkinj je
bilo spolno zlorabljenih in prepuščenih samim
sebi. Iz obupa so poskušale odpraviti nezaželen
plod s pitjem raznih čajev ali z zlato iglo ali pa so
rojenega otroka ubile. Veliko je bilo samomorov.^09
"Skoraj ne mine teden, da bi v Trstu ne čitali o
kakem izvršenem ali pokušnem samomoru služ-
kinj" ]e zapisala Slovenka.^l''
Ubogim dekletom so prav tržaške Slovenke
prve ponudile pomoč. Leta 1898 so v Trstu usta-
novile Zavod svetega Nikolaja, zavetišče za brez-
poselne služkinje in za mlada dekleta, ki so prišla
v mesto, pa se v primeru težav niso vedela kam
obrniti.m "Zavod je človekoljubno in dobrodelno
zatočišče preprostim dekletom. Tu je pribežališče
osamljenim mladenkam, katirim preti pogin vsaki
hip. To je društvo šibkih bitij kjer so zavarovane
pred nečloveškim postopanjem in izkoriščanjem
mladih moči Tu je šola nevednim, a ne ognjišče
lahkomišljenim" je zavod opisala njegova predsed-
nica gospa Ponikvarjeva na rednem občnem zboru
25. marca 1900 in govor zaključila s pozivom:
"Ostanite zvesti svojemu narodu in ne pozabite
materinega jezika in vere svojih očetov!"^^^ V
Trstu je bilo namreč ogromno bogatih italijanskih
družin, ki so zahtevale tudi od služkinj, da so go-
vorile italijanski jezik.
Zavetišče je bilo prvi narodno-socialni zavod,
ki je skrbel za dekleta. Nudil jim je zavetje pred
revščino in prostitucijo, v katero so bile skoraj
prisiljene, če so hotele preživeti. Dajal jim je hrano
in deloma tudi obleko. Kasneje je osnoval lastno
knjižnico, pričel pa naj bi tudi s poučnimi pre-
davanji. Vsaka služkinja, ki je hotela koristiti
usluge zavetišča, je morala plačati mesečno pristoj-
Žagar J., Služkinje v Ljubljani, Traditiones 15 (1986), str.
19-51.
Poselsko vprašanje, Slovenka, let. 4 (15. 2. 1900), št. 2,
str. 44.
Zavod sv. Nikolaja, ustanovljen v proslavo 50-letnice
Njegovega Veličanstva presvetlega cesarja Frana Josipa
L, v osnovalnem odboru so bile Marija Skrinjar, Rezika
Zorzut, Kunigunda Blatnik, Ivanka Ivančič, Rezika Gru-
den, Nežika Gruden, Ema Dekleva, Ivanka Černigoj.
Poziv in prošnja na Vaše Blagorodje Slovenka, let. 2
(2. 7. 1898), št. 14, str. 326-327.
Zavod sv. Nikolaja v Trstu, poroča Ivanka, Slovenka, let.
4 (14. 4. 1900), št. 4, str. 92.
103
KRONIKA
7
BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
bino 20 kron.ll^ Zavod je podporo dobival še Iz j
različnih občin, iz katerih so prihajale služkinje,
vendar je denarja vedno primanjkovalo.Leta
1919 je prenehal s svojim delovanjem. Nadomestil
ga je dom, ki ga je vzdrževala Marijina družba v
Trstu, ustanovljena leta 1899.
Leta 1903 so podoben zavod ustanovili v Lju-
bljani. Imenoval se je Zavod svete Marte in je prav
tako nudil zavetišče brezposelnim služkinjam. Te :
so lahko živele v njem, dokler si niso našle pri- I
mernega stanovanja. Zavod je mladim dekletom
dajal gmotno in duševno podporo. Skrbel je za
pouk in izobrazbo služkinj in jim posredoval služ-
be. Podoben zavod je deloval tudi v Mariboru.|
Za služkinje so poskrbele tudi dunajske gospe, i
ki so nameravale osnovati zavarovalnico zanje.
Gospodinje in služkinje naj bi plačevale 1 krono ;
mesečno, kar bi omogočilo služkinjam starostno ;
rento po 65 letu ali bolniško podporo.
Slovenska ženska - poštarica, uradnica,
prodajalka ...
Tudi v ostalih poklicih ženskam ni bilo po-
stlano z rožicami. Povsod so se morale boriti za
zaslužek.
Slovenski Narod je leta 1900 poročaL da so se
dvignile poštne in brzojavne uslužbenke in za-
htevale izboljšanje svojih razmer, potem ko so že j
vsem uradnikom in slugam povišali plače.Raz-
voj poštnega prometa je namreč zahteval vedno \
več zaposlenih, in ker so bile ženske cenejša de- I
lovna sila, so jih na poštah množično zaposlovali, :
tudi za težavnejša dela. Kljub protestu niso ničesar j
dosegle. I
Dve leti kasneje je Slovenski narod pisal o nji- i
hovem slabem položaju. Medtem ko so na Dunaju i
poštne uradnice le dosegle nekoliko boljši položaj (
z zmanjšanjem delovnih ur in podvojenim počit-'
kom ob nedeljah in praznikih, pa je v Ljubljani i
ostalo vse po starem. Poštarice so delale od 10 do
12 ur na dan, čeprav je bilo po predpisih od-1
merjeno le 8 delovnih ur. Marsikatera ni vedela, i
ali bo naslednji dan še imela službo ali ne. Večkrat i
je prišla iz službe domov in se morala po ukazu i
vrniti nazaj na delovno mesto. Prostih dnevov ni ■
poznala. Zaradi naporov so uslužbenke kmalu j
omagale in po petih letih delovne dobe že resno i
zbolele na pljučih ali živcih. Dopust so dobile le v
ll-^ Ivanka, Zavod sv. Nikolaja v Trstu, Slovenka, let. 4 (15.
7. 1900), št. 7, str. 165-166.
ll^Socijalno vprašanje in Zavod sv. Nikolaja v Trstu, Slo-
venka, let. 4 (15. 2. 1900), št. 2, str. 42-43.
Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 169.
Slovenka, let. 4 (14. 4. 1900), št. 4, str. 93.
117 Poštne uradnice, Slovenka, let. 4 (15. 9. 1900), št. 9, str.
198.
primeru hude bolezni. Imele so celo pravico do
pokojnine, za katero pa so morale prvo leto služ-
bovanja plačati 20 kron, vsako naslednje leto pa
po 6 kron. Po desetih letih službovanja je poštarica
lahko šla v pokoj, če je dokazala, da je zaradi
bolezni popolnoma nesposobna za službo. V ta-
kem primeru je dobila 45% celotne pokojnine, ki
je znašala 1000 kron na leto. Z delovno dobo so
procenti naraščali. Po 35. letih delovne dobe je
uslužbenka prejemala 80% zajamčene pokojnine.
Bilo pa je praktično nemogoče, da bi vzdržala to-
liko let v taki službi.H^
Slab položaj je bil tudi pri prodajalkah in
šiviljah, ki so se morale same preživljati. Živele so
v stanovanjih pri tujih družinah in plačevale
oderuške najemnine, tudi do 20 goldinarjev na
mesec. V službi so moški kolegi gledali prodajalke
grdo, ker so jim "jemale" delo. Kot zaposlene v
trgovini so morale ustno in pisno obvladati dva
tuja jezika in osnovna pravila v računstvu. Z več
kot osemletno delovno dobo so prejemale 20 do 30
goldinarjev plače. Izredno slabo so bile plačane
tudi šivilje. Z večletno prakso so dobile okrog 50
novčičev.119
Brez starostne rente je ostala tudi vzgojiteljica.
Delodajalca še zdaleč ni zanimalo, kako bo živela
na stara leta. Posameznice so imele le skromne
prihranke, saj jim tudi družba ni ničesar plačevala
v bolniške blagajne. Če so zbolele, so si morale
zdravljenje plačati same. S tem jim je zmanjkal
denar za pokojnino.1^0
Primorske "aleksandrovke"
Velika posebnost na Primorskem so bile t.i.
Aleksandrinke. V 19. stoletju so začela dekleta in
žene množično odhajati v Egipt kot služkinje in
dojilje. Mlade matere so takoj po porodu zapustile
lastne otroke in družino in šle za dojilje tujim
otrokom. V skladu z dolgo, stoletja trajajočo tra-
dicijo so se zavedale, da je mleko dragocenost, ki
jo je mogoče vnovčiti. Kot kaže, so tudi možje to
"začasno zaposlitev" v tujini kratkomalo od njih
pričakovali. V dveh do treh letih so zaslužile do-
volj, da so poplačale morebitne dolgove svoje
družine, zgradile hišo in celo zagotovile družini
brezskrbno življenje. Nihče pa ni videl materine
bolečine, ko je morala zapustiti novorojenega otro-
ka, in njenega hudega domotožja po ljubljeni dru-
žini.1^1
118 Poštne uradnice, SN, št. 30 (6. 2. 1902).
119 K poglavju o organizaciji ženstva 11, Slovenka, let. 4 (15.
6. 1900), št. 6, str. 132-137.
120 Pastorke države in družbe, nemški spisala Therese Fr. v
9. št. "Wiener Mode", poslovenila Danica, Slovenka, let.
3 (3. 6. 1899), št. 11, str. 255-259.
121 Puhar A.: Prvotno besedilo življenja, Zagreb 1982, str.
326.
104
47
12 KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U
Za dojilje so jemali le belopolta, po možnosti
svetlolasa, zdrava dekleta. "Gm več mleka je imela
dojilja in čim svetlejša je bila njena polt, tem večja
je bila plača. In jaz sem bila taka. Ali ko mi je
mleko usahnilo, je usahnil tudi moj zaslužek" je
pripovedovala ena od vipavskih dojilj s petimi
otroki, ki je morala štirikrat potovati v Egipt.
"Vožnja je bila tako strašna, mleko me je tiščalo v
prsih, bolečine so bile grozne, morja pa ni hotelo
biti ne konca ne kraja. Drugače je bilo takrat, ko
sem se vračala. Doma so me težko pričakovali,
tudi jaz nisem mogla dočakati trenutka, ko se
bomo spet videli. Veselo so me sprejeli, mene pa
je zabolelo srce, ko sem jih zagledala: tako oslabeli
so bili vsi in nered je bil vsepovsod. Nisem se
mogla nasmehniti - zasmejali pa so se vsj ko sem
položila na mizo kupček egiptovskih lir šterlin!
Mož je vsakikrat preračunaval: za streho bo že ...
za vodnjak bo ... hlev bomo lahko popravili ... zdaj
si bomo pa prašička privoščili."^^-^ Marsikatera
dojilja je potem, ko je ostala brez mleka, delala pri
družim še dve do tri leta, da je izdatneje zaslužila.
Pravijo, da so bile v Vipavski dolini vse strehe
prekrite z zaslužkom vipavskih mater.
Skozi vsa leta je bilo v Egiptu nad 3000 slo-
venskih deklet, o čemer pričajo tudi prijave na
avstrijskem konzulatu. V Aleksandrijo je iz Trsta
vozila celo posebna ladja, s katero so potovale
novemu zaslužku naproti. Do leta 1882 sta v
Egiptu res tekla med in mleko. V cvetoči deželi se
je dalo veliko zaslužiti. Zlasti Slovenke so hitro
dobile službo, ker so veljale za delovne in poštene.
Potem pa je izbruhnila krvava vojaška vstaja. Ta-
krat so "les Goriciennes", kot so jih imenovali,
prvič množično zapustile Egipt in se vrnile domov.
Po letu 1887, ko so se razmere umirile, so se zopet
začele vračati. Skupaj z njimi so v Egipt prihajali
tudi manj premožni Evropejci - obrtniki in trgovci.
Pred vstajo so namreč v Egiptu živeli le bogati
evropski sloji. Poleg dojilj so sedaj prevladovale
sobarice, kuharice, pestunje in šivilje.Zaslužek
ni bil več tako visok kot pred letom 1882. Vse
kaže, da se je tudi moralno življenje Slovenk spre-
menilo. Slovenski narod je leta 1910 zapisal, da so
Slovenke do vstaje v Egiptu živele pošteno in le
redko je katera zašla na kriva pota. Njihovo živ-
ljenje po vstaji pa je ostro obsodil. Glavni krivci za
"katastrofalne razmere" naj bi bili primorski fantje
in možje, ki so pošiljali svoje hčere in žene preko
morja, da bi zaslužile denar. S tem so slovenskemu
narodu nakopali sramoto. Moralno življenje Slo-
venk je padlo na nizko raven. Službe se ni dobilo
več tako hitro, zato so številna slovenska dekleta
ostala na cesti. Stanodajalci so jih metali iz sob, ker \
niso imele denarja za stanarino. Prenočišče so
iskala v najbednejših zakotnih hišah in zaradi ve-
like revščine je marsikatera zašla v prostitucijo.
Slovenski narod je celo zapisal, da naj bi se med
stanodajalci znašle tudi nekatere Slovenke, ki jih je
uničilo brezdelje. Pridno so izkoriščale mlada in
neizkušena dekleta. Menda so se starejše Slovenke,
ki so se v Egiptu srečno poročile, zaradi padanja
ugleda Slovenk sramovale svojega rodu in se za-
čele izdajati za Avstrijke.124 Vendar vsa dekleta
niso zašla na kriva pota.
V Aleksandrijo je odšlo tudi nekaj slovenskih
sester in duhovnikov. Leta 1902 so na pobudo
patra Snoja, ki je tam deloval, ustanovili Krščansko
zvezo Slovenk. Številne Slovenke so se v okviru te
zveze zbirale vsako nedeljo. Po krščanskem nauku
je sledil družaben popoldan, ki jih je še bolj med-
sebojno povezal.
Pater Snoj je leta 1910 pisal o Slovenkah v
Egiptu v Mohorjev koledar: "Glede dela in služb
Slovenk je v Aleksandriji vse drugo kakor glede
Slovencev. One so znane kot dobre in poštene
snažne služkinje, zeto jih pa tudi vse boljše dru-
žine hočejo imeti in vedno po njih vprašujejo. Res
jih je že veliko tu, in da zdaj niso več tako velike
plače kakor prejšnja leta, vendar vsaka, katera le
hoče delati, dobi kmalu delo in si zasluži več kot
drugod! Da bi bile naše Slovenke pametne in ne
tako lahkomišljene, da ne bi imele toliko nevarne
prostosti, da bi bolj poslušale nauke dobrih svojih
staršev in dušnih pastirjev, ne bi bilo treba tako
marsikaterim staršem doma se jokati in žalovati
nad svojimi izgubljenimi hčerami in tukaj bi imele
večji ugled in spoštovanje, imele bi dobro ime."
Snoj je tudi ugotavljal, da se je zaradi majhnega
števila slovenskih fantov v Aleksandriji mnogo
izmed tam zaposlenih Slovenk poročilo s tujci.^^S
Vse kaže, da je izseljenska problematika goriških
Slovenk doma predstavljala vedno večji problem.
Številni duhovniki so opažali prazna mesta po
družinah in primanjkovanje domačih deklet. Kljub
posredovanju pri deželni oblasti niso mogli
preprečiti njihovega odhajanja. Za to problematiko
se je zanimal tudi takratni papež v Rimu. O tem
priča odgovor na njegovo pismo, ki ga je napisal
goriški škof F. Borgia Sedej z dne 20. maja 1913.
Med drugim piše: "... Mlade slovenske žene in
dekleta iz nekaterih krajev v okolici Gorice odhajajo
že nekaj desetletij v Egipt kot služkinje ali pa dojilje
... Dekleta, ki odhajajo v Egipt zaradi zaslužka, te-
žijo po samostojnosti in po lahkotnem življenju ".^^^
Razmere so se spremenile šele s I. svetovno
Puhar A.: Prvotno besedilo življenja, Zagreb 1982, str.
327.
123 Makuc, D.: Aleksandrinke, Gorica 1993, str. 38-54.
124 Izseljevanje Slovenk v Egipt, SN, št. 104 (10. 5. 1910), str.
1, št. 105 (11. 5. 1910), str. 1, št. 107 (13. 5. 1910), str. 1, št.
108 (14. 5. 1910), str. 3.
125 Makuc D.: Aleksandrinke, Gorica 1993, str. 36-37.
126 Prav tam, str. 70.
105
KRONIKA

BARBARA ŠATEJ; SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
vojno, ko se je ogromno Slovenk vrnilo v do-
movino. Tudi po končani vojni ne beležijo več
tako množičnega odhajanja Slovenk v Egipt.
Slovenka - učiteljica
Ob koncu 19. stoletja je kljub velikim naspro-
tovanjem vedno več žensk vstopalo v učiteljske
vrste. Do leta 1898 je veljal zakon, ki je določal
enakopravnost in enako plačo med učiteljem in
učiteljico. Potem pa je bil sprejet nov zakon, ki je
učiteljicam v 1. in II. plačilnem razredu odvzel 10%
temeljne plače. Se vedno so poučevale 30 ur
tedensko, po potrebi nadomeščale obolele sode-
lavce, poučevale celo dečke pri telovadbi in v
ponavljalni šoli. Poučevanje deklic v ročnih delih
je na mnogih šolah ostalo še vedno brezplačno.^^7
Položaj učiteljice ni bil zavidljiv. Od nje se je
zahteval samski stan, kar je pomenilo, da je mo-
rala v sebi zatreti vsa čustva in se izključno
posvetiti poklicu. Preživljala se je sama in obenem
plačevala najemnino za stanovanje, kar je bil že
takrat velik strošek. S poroko so ji bile odvzete
mnoge pravice. Učila je lahko le, če je pri-
manjkovalo neporočenih učiteljic. Izgubila je pra-
vico do pokojnine in se iz stalno zaposlene uči-
teljice spremenila v pomožno.^^
Leta 1897 je Slovensko učiteljsko društvo sesta-
vilo spomenico, oziroma načrt o preosnovi učitelj-
skih plač, s katerim je zahtevalo povišanje plač le
učiteljem. Učiteljice naj bi bile manj plačane, saj
niso imele takih potreb kot moški. O teh potrebah
je spregovoril nek gospod v Slovenki: "Ali ve gos-
podične ne kadite, ne hodite v kavarno, učitelji,
kakor možki sploh, imajo več razvad, poleg tega
se pa še ženijo, imajo žene in otroke ... učiteljica je
pa 53/773." Nekdo drug pa je bil mnenja, da mora
imeti mož "po postavi toliko plače, da lehko živi
dostojno"}^'^ Proti takim izjavam je nastopilo kar
nekaj izobraženih Slovenk.
Učiteljice so bile med zaposlenimi ženskami
prve, ki so se organizirale in zahtevale svoje pra-
vice. Med drugim so postavile zahtevo po ustano-
vitvi skupnega ženskega učiteljskega društva. Tako
so se 29. decembra 1897 sestale kranjske učiteljice,
ki so glede na to, da je Slovensko učiteljsko dru-
štvo slabo zastopalo interese slovenskih učiteljic,
predlagale ustanovitev društva učiteljic za njihovo
podporo in nadaljne izobraževanje, v katerega bi
se povabilo tudi primorske in štajerske učite-
ljice.130 J
Ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa so
slovesno ustanovili Jubilejno podporno in hranilno
društvo učiteljic za Kranjsko, Primorsko, Južno
Štajersko in Koroško s sedežem v Ljubljani. Na-
men društva je bil podpirati obolele učiteljice,
shranjevati male zaslužke za čas izstopa iz službe
in pospeševati nadaljno izobrazbo učiteljicami
Začel naj bi se boj za njihove interese in obstanek.
Društvo je začelo z aktivnim delovanjem. 29.
decembra 1900 svoj zbor je imelo v Narodnem
domu v Ljubljani. Na višji deželni zbor je vložilo
peticijo, s katero je zaprosilo za povrnitev 10%, ki
so se po novem zakonu iz leta 1898 odvzeli uči-
teljicam. Zahtevalo je ustanovitev meščanskih šol
za dekleta in uravnavo pravnih razmer učiteljic, ki
bi delale na teh šolah. Slovenski deželni zbor tem
prošnjam ni ugodil.1^2
Društvo se je borilo za ukinitev celibata uči^
teljic, za izboljšanje njihovega položaja, glavna za-
hteva pa je bila zvišana in enaka plača. Pravega
uspeha ni bilo, kvečjemu so povišali plačo du-
hovnikom in učiteljem, učiteljicam pa ne. Tako se
je vsa leta boj za povišanje ali regulacijo plač
nadaljeval.
Med zahtevami učiteljic je bila tudi volilna
pravica. Leta 1905 so na občnem zboru med dru-
gim zahtevale močnejšo organiziranost slovenskih
učiteljic, kajti le tako bi dosegle uspeh. Pridobiti bi
morale poslance, ki bi jim izglasovali volilno pra-
vico.133 Leta 1904 so sicer učiteljice ljudskih in
meščanskih šol dobile volilno pravico v drugem
volilnem razredu v vseh kranjskih občinah, vendar
pa se je njihov boj zanjo še nadaljeval.
Ker tudi moški učitelji niso bili zadovolnji s
plačo, je na Kranjskem začelo primanjkovati ljud-
skih učiteljev. Njihova mesta so zapolnili z
ženskim učiteljskim osebjem. Kar nekaj nasprot-
nikov je ostro nastopilo proti dodeljevanju stalnih
učiteljskih mest učiteljicam. Strinjali so se, da se
jim prazna mesta dodeljuje le začasno, dokler se
ne dobi moških predstavnikov. Poučevanje učite-
ljic naj bi škodovalo ljudski izobrazbi in naspro-
tovalo zakonitim določbam, po katerih so se žen-
ske učne moči na deških in mešanih ljudskih šolah
potrebovale le pri pouku v nižjih razredih. Zato bi
se morala stalna učiteljska mesta na teh šolah
podeljevati le moškim učiteljem. V interesu slo-
venskega naroda je namreč bilo, da je v vsaki
občini vsaj eden učitelj. Kot glavnega krivca za vse
to je Slovenski narod obtožil klerikalce: "Krivi so.
1^7 Govor gdč. K. DroUove na učiteljskem shodu, SN, št. 80
(9. 4. 1903).
Se nekaj o celibatu učiteljic, piše učiteljica, Slovenka, let.
6 (1902), št. 8/9, str. 224-228.
1^9 Slovenka, let. 1 (20. 11. 1897), št. 24, str. 10.
130 Shod slovenskih učiteljic, Slovenka, let. 2 (29. 1. 1898),
št. 3, str. 68-69.
131 Načrt pravil podpornega in hranilnega društva učiteljic,
ustanovljenega v proslavo petdesetletnice Njegovega
Veličaslva, Slovenka, let. 2 (23. 4. 1898), št. 8, str.
185-189.
132 Učiteljska zborovanja. Občni zbor Slovenske šolske ma-
tice v Ljubljani, SN, št. 3 (4. 1. 1901).
133 K poglavju o naši ženski vzgoji, SN, št. 296 (29. 12.
1905).
106
f
KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
da bode v dogledni dobi vzgoja naše mladine izro-
čena v ljudskih šolah edino ženskim učnim ose-
bam"}^^
Nameščanje učiteljic na enorazrednih ljudskih
šolah je nasprotovalo šolskim zakonom. V smislu
deželnega zakona z dne 29. 4. 1873 (deželni zak.
št. 21, čl. 15) se je za poučevanje dečkov v deških
ali mešanih razredih smelo jemati učiteljice le za
prva štiri leta šolanja. Vendar pa so na Kranjskem
večkrat kršili zakon, saj so številne učiteljice
morale poučevati dečke tudi od petega do osmega
leta šolanja.135
Najboljši položaj so imele učiteljice na polje-
delskih šolah. Prvo žensko poljedelsko šolo v Avs-
triji so ustanovili leta 1912. Državno nastavljena
poljedelska učiteljica je dobila 2000 kron stalne
plače. Posamezne dežele in razna društva so ji
plačevale še 1200 kron in ji nudile primerno os-
krbo. Učiteljice so imele pravico do prejemanja
pokojnine, zavarovane za slučaj bolezrü in nezgo-
de pa so bile vse tiste, ki jih je postavila dežela ali
posamezna društva.^^^
Položaj drugih učiteljic se ni bistveno spre-
menil. Zaradi slabih plač je njihovo število naglo
naraščalo na škodo moških učiteljev. Po podatkih
iz knjige Žensko gibanje, ki jih je objavil Slovenski
narod leta 1908, je bilo v Avstiji od 20.000 učiteljev
28% žensk.137 Učiteljski poklic se je počasi femi-
niziral.
Slovenska ženska - delavka in delavsko
vprašanje
Z razvojem industrije je začelo naglo naraščati
število zaposlenih žensk po tovarnah in industrij-
skih obratih. Težaško moško delo so zamenjali
stroji. Nastala je potreba po drobnih, finejših delih.
Za to so bile mnogo bolj ustrezne ženske, že po
naravi spretnejše in dovzetnejše za taka opravila.
Poleg tega so bile na začetku pripravljene delati za
minimalno plačilo in so tudi na ta način konku-
rirale moškemu delu. Leta 1890 je bilo od 50.000
delavcev na slovenskem ozemlju kar 32,1% delavk,
od tega četrtina poročenih.
Podobne razmere, kot so bile v Angliji do
druge polovice 19. stoletja, so vladale tudi v
Avstriji v prvem obdobju industrializacije. Položaj
delavcev, in še posebej delavk, še zdaleč ni bil
zavidljiv. Delali so v zaprtih prostorih brez sve-
žega zraka in primerne svetlobe, v prahu in ne-
čistoči. Ker ni bilo poskrbljeno za kurjavo, so po-
134 SN, št. 10 (14. 1. 1903).
135 SN, št. 25 (1. 2. 1904).
136 Slovenska žena. Glasilo slovenskih žen 1912-1914, str.
l''^ V Angliji je bilo v istem obdobju kar 71% uateljic. Glej;
Koliko je uateljic, SN, št. 273 (21. 11. 1908).
138 Slovenka, let. 5 (1901), str. 91.
zimi zmrzovali. Delovna mesta so bila nezaščitena,
zato je prihajalo do pogostih nesreč. Delavnik ja
trajal nad 16 ur, delali so tudi ponoči. Kdor ni
zmogel, je takoj izgubil službo. Na njegovo de-
lovno mesto je čakalo že veliko drugih kandidatov.
Podobna usoda je doletela nosečo delavko. Ne
glede na to ali je bila poročena ali ne, je izgubila
službo še pred porodom, da delodajalcu ni bilo
treba plačevati bolniškega zavarovanja.
Tudi stanovanjske razmere so bile nemogoče.
Po več delavskih družin se je stiskalo v enosobnih
stanovanjih, ki so spominjala bolj na kletne pro-
store. Bila so majhna, zatohla, brez zraka in raz-
svetljave, ponavadi neogrevana in vlažna. Nepo-
ročene delavke so kot podnajemnice živele v sobi
z drugimi delavkami in za posteljo plačevale
visoke najemnine. Za higieno ni bilo poskrbljeno.
Zaradi težkih življenjskih razmer so bile ženske
prisiljene odhajati v tovarne. Možev zaslužek je bil
prenizek, da bi lahko preživljal veliko družino.
Toliko huje je bilo za vdove in nezakonske matere,
ki so ostale brez vsakršne podpore. Marsikatera je
iz obupa iskala zaslužek v prostituciji, če jo že na
delovnem mestu niso brezplačno prisilili v to.
Žene so doma puščale otroke. Za njihovo vzgojo
ni nihče skrbel, zato je naraslo število mladoletnih
prestopnikov. Sicer pa so otroci iz delavskih
družin prehitro odrasli. Se ne desetletni so skupaj
s starši odhajali v tovarno. Če je bila mati doma
kot obrtnica - šivilja, likarica ali perica, so ji še
majhni otroci pozno v noč pomagali pri delu.
Izkoriščanje in slabi življenjski pogoji so bili
tako pereči, da je začelo prebivalstvo celih indus-
trijskih krajev degenerirati. Število mrtvorojenih
otrok in umrljivost dojenčkov je naraslo tudi do
polovice. Največ otrok je umrlo delavkam v to-
bačni tovarni in v tovarni za predelavo živega
srebra. Te delavke so tudi najbolj obolevale za
jetiko in drugimi težkimi boleznimi.139
Težke razmere so vodile v odpor. Tako kot
moški, so v delavski boj stopile tudi ženske. Z
razvojem industrije je namreč naraščalo število
nezadovoljnega proletariata, ki je med svoje
ekonomske zahteve vedno bolj vpletal tudi poli-
tične. Aktivnost delavcev so poleg slovenskega ča-
sopisja spodbujali nekateri posamezniki, med
katerimi so bile opazne tudi predstavnice ženskega
spola, ki so se obračale zlasti na Slovenke. Med
najaktivnejšimi so bile Zofka Kveder in Alojzija
Štebi, v Trstu pa učiteljica Elvira Dolinar. V svojih
spisih in govorih so ženstvo pozivale v politični in
ekonomski boj. Kvedrova je v delu Misterij žene
prikazala zapostavljanje in izkoriščanje žensk v
tedanji družbi. Alojzija Štebi pa je v svojih pro-
pagandnih   spisih  poudarjala  demokratizem  in
139 ženski vestnik. Meščanska in delavska žena, SN, št. 52
(4. 3. 1911).
107
KRONIKA
BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
materinstvo ter pomen združitve meščank in de-
lavk v skupnem boju. Oba sloja namreč še nista
našla skupnih točk, saj se je meščansko žensko
gibanje razlikovalo od delavskega ženskega giba-
nja. Medtem ko so meščanke zahtevale pravico do
dela, kar je bilo logično glede na to, da jim po
večini ni bilo treba delati, so delavke zahtevale ;
manj dela, saj je njihov delovni urnik trajal cel j
dan in večkrat tudi pozno v noč. Skupna jim je j
bila le zahteva po volilni pravici. Alojzija Stebi in \
še nekatere druge so videle uspeh v združitvi ;
obeh gibanj v skupno politično organizacijo, ki bi !
jim omogočala boljše življenje.
Z delavskim vprašanjem so se ukvarjale tudi
nekatere politične stranke. Jugoslovanska social-
demokratska stranka, ki so jo leta 1896 ustanovili
slovenski socialni demokrati, je pod vodstvom \
Etbina   Kristana   prevzela   heinfeldski   program i
avstrijske socialne demokracije in z njim zahteve
za splošno, enako in direktno volilno pravico ne
oziraje se na spol, zahtevo po osemurnem delov-
niku, zahtevo po prepovedi nočnega dela in pre-
poved dela, ki škoduje ženskemu organizmu. Ni ^
pa zahtevala enakega plačila za enako delo, čeprav
je bila to ena osnovnih zahtev gibanja za žensko
enakopravnost.140 V drugi polovici 19. stoletja so
se morale delavke za priznanje enakih pravic do
dela, do zaslužka in za boljše delovne pogoje bo- [
jevati še znotraj samega delavskega gibanja. Delav-
ci so v njih videli nevarnost, ki je ogrožala njihovo
eksistenco. Socialni demokrati so začeli ustanavljati \
delavska prosvetna društva, v katerih so sodelo- ;
vale delavke, pa tudi druge ženske - socialistke. '
Po zakonu jim je bilo prepovedano delovati v j
kakršnikoli stranki. JSDS je pred 1. svetovno vojno I
v delavsko gibanje zajela največ industrijskih de- i
lavcev na slovenskem ozemlju.
Delavsko in kmečko vprašanje je zanimalo tudi
Janeza Evagelista Kreka, ki je vodil krščan-
sko-socialno gibanje na Slovenskem. Zavzemal sej
je za splošno in enako volilno pravico, nasprotoval:
pa je razrednemu boju. Stranka naj bi uspeh;
dosegla po mirni poti. Največ privrženk je imela :
prav med krščansko usmerjenimi delavkami.
Naši zapiski so leta 1906 objavili podatke o
številu organiziranih delavcev in delavk po posa-J
meznih slovenskih deželah. Na Kranjskem je bilo;
od 1.751 organiziranih delavcev 157 delavk, na Sta-1
jerskem od 18.693 le 926, v Istri od 3.837 delavcev \
komaj 3 in na Koroškem od 2.509 le 527 delavk, j
Delež organiziranega delavskega razreda glede na i
število  vseh  delavcev  je  bil  minimalen.  Vseh
delavcev na Kranjskem je bilo namreč 25.497, na
Štajerskem 107.503, v Istri 48.341 in na Koroškem
261.990. Podatki kažejo, da je bilo najbolj orga-
I'^O Goričar B., Uvod, v; Tomšič V., KPJ v boju za eman-
cipacijo žensk, Ljubljana 1978, str. 5.
nizirano delavstvo na Štajerskem.<
Značilna oblika delavskega boja so bile stavke, i
Te so bile do leta 1870 prepovedane, potem pa so j
dovolili "mirne stavke". Nasilno izvajanje dogovora ;
o stavki in nasilne stavke so bile kaznive.l"*^ Stavk ■
so se posluževale tudi slovenske delavke, ki so ;
zahtevale več kruha, enako plačilo za enako delo,
skrajšan delovni čas in boljše delovne pogoje. Nji-
hove prve stavke beležimo že v začetku sedem- ;
desetih let 19. stoletja.
22. julija 1871 so stavkale delavke v tovarni
sladkarij Avgust Tschinkel Sohne v Ljubljani. Pet
let kasneje je prišlo do prve stavke v Trboveljskem
rudniku. Uprle so se delavke na dnevnem kopu, ;
ker so jim zmanjšali mezde za nekaj krajcarjev, i
"Ko so prenehale delati in pričele protestirati, jih je .
prišel mirit sam ravnatelj Pongrac Eichel ter v i
spremstvu inšpektorja in mojstra. Ker niso takoj :
pristali, da jim popravijo krivico, so jih ženske
napadle. Ravnatelj in mojster sta ušla, inšpektorja
pa so ženske namahale z lopato po glavi. Na delo •.
so se vrnile, ko so jim povrnili tiste krajcarje, za \
kolikor so jim zmanjšali mezdo, in jim zagotovili,
da bo v prihodnje nadzornik lepše ravnal z nji-
mi"}^^ j
Ženske so sodelovale tudi v prvi veliki stavki v
Zasavskih revirjih poleti 1889. Leto kasneje je 180
delavk stavkalo v tkalnici svile v Gorici. \
Zaradi znižanja mezd je 18. aprila 1904 izbruh-
nila stavka v javorniški valjarni in se razširila po
Jesenicah. Med prvimi so se stavki pridružile
jeseniške žebljarke. Po desetih dneh stavke so šle
na ulico in zahtevale povišanje mezd. V jeseniš-
kem stavkovnem odboru so bile med 13 člani kar
4 ženske predstavnice. Stavka, v kateri je sodelo- \
valo 1.700 delavk in delavcev, je uspela. Istega leta i
so zaradi neznosnih razmer stavkali, sicer ponižni
in pobožni, kroparski žebljarji in žebljarke. Lakota
je bila menda tako huda, da je vsak popoldan
odšlo najmanj 60 ljudi, po večini mater, beračit v
okoliške vasi, ker niso imeli kaj jesti.
Leta 1905 in 1910 so zopet stavkale ženske v ■
Trbovljah in zahtevale povišanje mezd.
Večina delavk, ki so stavkale pred I. svetovno j
vojno, je izhajala iz starih delavskih družin, le
malo jih je bilo kmečkega ali drobnomeščanskega,
porekla.l^'l
I. svetovna vojna je za dobra tri leta skoraj
prekinila ekonomski in politični boj. Trpelo je tudi
zaledje. Lakota je prizadela zlasti mesta in in- i
dustrijske predele. Tako so oktobra 1917 čipkarski!
I'll Naši zapiski 1906, str. 94.
1^2 Vilfan S., Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961,
str. 499.
Križnar L, Politično osveščanje Slovenk, Ljubljana 1984,
str. 7.
l^"! Prav lam, str. 9.
108
47
12 KRONIKA
1999
BARBARA SATEJ; SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
industriji ustavili dostavo lanene preje zaradi pre-
slabega pridelka lanu in pomanjkanja volne. Brez
dela je ostalo nad 7.000 čipkaric na Primorskem in
Kranjskem. Verjetno je ta ukrep najbolj prizadel
Idrijčanke, saj jim je čipkarstvo nudilo edini vir
zaslužka.
Večina stavk in demonstracij med vojno je bila
uperjena proti vojni, draginji in slabi preskrbi.
Demonstrirale so delavske žene, ker so bili moški
na frontah. 20. januarja 1918 je pred Mestnim do-
mom v Ljubljani demonstriralo proti vojni in slabi
preskrbi s hrano poleg nameščenk in delavcev nad
2.000 delavk. Dva meseca kasneje je nad 200
železničarskih žen iz Ljubljane v sprevodu z rdečo
zastavo na čelu odšlo pred deželno palačo in
zahtevalo izboljšano oskrbo s hrano. V marcu in
aprilu so v Ljubljani sledile demonstracije za mir,
kruh in žensko volilno pravico. Za iste zahteve,
predvsem pa za mir in izboljšanje preskrbe, proti
vojnim dobičkarjem in oderuhom, so demonstri-
rale tudi tržaške, jeseniške in mariborske žene.
V prvih letih po končani vojni je bila skoraj
vsako leto po ena stavka v podjetjih, kjer so bile
zaposlene večinoma ženske. Stavke so bile posle-
dica splošnega revolucionarnega povojnega razpo-
loženja. Ženske so se odločno postavile in za-
htevale svoje pravice.147
Stavke delavcev in delavk so postopoma pri-
našale prve uspehe. Oblast se je zavedala, da mora
delavce pomiriti, zato je bila pripravljena na do-
ločene koncesije v korist delavstva.
Leta 1884 je bila urejena zaposlitev ženske in
otroške delovne sile v rudnikih. Otrokom do 14.
leta starosti, z določenimi izjemami od 12 do 14
let, so prepovedali zaposlitev. Delo žensk in
izjemoma dovoljeno delo otrok je bilo omejeno na
dnevni kop, delo v jami pa dovoljeno le za dobo 5
let. Delovni čas je trajal od uvoza do izvoza iz
jame 12 ur. Šele leta 1901 so ga skrajšali na 9 ur.l48
Do delne uzakonitve 8-urnega dnevnega, oziroma
48-urnega tedenskega delovnika je prišlo šele po I.
svetovni vojni. Po podatkih kmetijskega ministr-
stva je bilo leta 1907 v 297. rudnikih na ozemlju
avstrijskega cesarstva zaposlenih 6.465 žensk, od
tega jih je kar 1.471 delalo ponoči. V premogo-
kopih je delalo 5.612 delavk. Istega leta je v
rudnikih delalo 9, naslednje leto pa 5 otrok. Vse
kaže, da nekega strogega zakona, ki bi jim pre-
povedal delo, ni bilo.
Žensko nočno delo so deloma uredili 21. feb-
ruarja 1911. Določila so veljala le za industrijska
podjetja z več kot 10 zaposlenimi. Razen v gos-
tinskih obratih, pri predelavi lahko pokvarljivih
surovin in pri izdelavi lahko pokvarljivega blaga,
je bilo nočno delo ženskam prepovedano.149
Na prehodu v 20. stoletje je delavstvo med
svoje zahteve sprejelo tudi zahtevo po socialnem
zavarovanju. Z zakonom, ki so ga sprejeli 28.
decembra 1887, je bilo sicer organizirano nezgodno
zavarovanje, s katerim so začele delovati posebne
delavske zavarovalnice zoper nezgode. Bolniško
zavarovanje je urejal zakon iz leta 1888, ki so ga
na novo sprejeli 20. novembra 1917. Zavarovanje
je bilo prisilno, in sicer za vsa obrtna podjetja
obsegalo je podporo bolnikom in porodnicam ter
izplačilo pogrebnine.150
"Ženska" Tobačna tovarna v Ljubljani
Ena izmed najbolj "ženskih" tovarn na sloven-
skem ozemlju v tedanji dobi je bila Tobačna to-
varna v Ljubljani, ustanovljena okrog leta 1872. V
prvih letih delovanja je v tovarni delalo okrog
1.000 delavcev, v letih pred I. svetovno vojno pa
že okrog 2.500. Največ delavk je prihajalo iz oko-
lice Ljubljane, le manjše število je bilo pravih Lju-
bljančank, ki so na svoje sodelavke gledale zviška,
čeprav so bile tudi same večinoma rojene na po-
deželju. Nikjer drugje ni bila delitev na mestne in
podeželske delavke tako očitna kot prav v lju-
bljanski Tobačni tovarni. Razlika se je najbolj jasno
kazala v materialni kulturi, zlasti pri oblačenju:
daljša ali krajša krila, jope, plašči in velike volnene
rute, različno krojeni predpasniki in pokrivala. Po
politični opredeljenosti je v tovarni prevladovala
krščansko-socialistična in preko nje klerikalna
skupina, ker je imela svoje privrženke pri ne-
mestnih delavkah, ki so predstavljale večino. Na-
rodno-naprednih idej so se v glavnem oklenile
mestne delavke, ki pa so ostale manj opazne, ker
niso bile dovolj močne.
Nemestne delavke so v Ljubljani živele v pod-
najemniških sobah. Največ "tobakaric" je bilo na-
seljenih na Tržaški cesti, v ulici Sv. Florijana in na
Poljanski.
Glede na družbeno pripadnost so v Tobačni to-
varni delale hčere delavcev, kmetov in obrtnikov,
dninarjev, postrežnic ali branjevk ter žene delav-
cev, nižjih uslužbencev, paznikov, slug in železni-
čarjev.151
V določenih obdobjih je zaradi velikih možno-
sti zaposlitve v Tobačni tovarni začelo primanj-
kovati ženskih poslov po okoliških kmetijah. Mla-
145 Čipkarice brez dela, SN, št. 225 (2. 10. 1917).
14" Križnar L, Politično osveščanje Slovenk, Ljubljana 1984,
,,.,str. 10.
147 Prav tam.
14» Vilfan S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961,
str. 501.
149 Prav tam, str. 496.
150 Prav tajj,^ 5tr. 500.
151 Kremenšek S., Izvir in okolje delavk ljubljanske Tobačne
tovarne do I. svetovne vojne. Slovenski etnograf, let. 29,
1976 (1978).
109
12 KRONIKA
7
BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
da dekleta je namreč bolj kot življenje na kmetiji
privlačilo življenje v mestu, čeprav je dražje. Slo-
venski narod je ob tej priliki pozival, naj se v
tovarno jemlje le mestne delavke. S položajem de-
lavk so se namreč okoriščali le klerikalci, ki naj bi
bili krivi tudi za ves "tovarniški terorizem".
Marca 1904 so tobačne delavke stavkale. To-
varna je naročila nov stroj in delavke so se zbale
za svoja delovna mesta. Slovenski narod je za
izbruh stavke obtožil klerikalce."Cigaretarice" so
bile na splošno zelo glasne, skoraj agresivne in ne-
obzirne do nadrejenih. Mogoče je to treba pripisati
njihovi precejšnji samozavesti. Z mezdami so bile
zadovoljne, protestirale in stavkale so le v primeru
odpuščanja delavcev. Bile so ene izmed redkih
zaposlenih, ki so lahko računale na pokojnino. De-
lale so ves dan, od 7. do 12. in od 13.30 do 18. ure.
Za praznike so imele prosto.1^3
Ženska lepota in moda
Kot smo danes ženske rade lepe in moderne in
se podrejamo modnim smernicam, ki jih nareku-
jejo po večini moški modni kreatorji, tako je bilo
tudi v preteklosti. Ženske so bile vedno rade lepe.
Nič ni bilo mikavnejše kot biti zadovoljen s svojo
lastno podobo in obenem ugajati drugim. Za
njihovo lepoto je skrbelo celo slovensko časopisje,
ki je poleg drobnih notic in daljših člankov o
ženski modi in lepoti, objavljalo številne reklame
za lepotne pripomočke.
In kakšna je morala biti ženska v začetku 20.
stoletja, da je veljala za lepo? Eden od predstav-
nikov nasprotnega spola se je v svojem članku O
ženski lepoti na široko razpisal in obdelal celo
posamezne dele telesa: "Male oči z nizldmi obrvmi
seveda niso lepe. Tudi oblika nosu, lic, ust, brade
se ne da povedati Velja, da morajo vse linije
harmonizirati Da naredi glava lep vtis, mora stati
na gibčnem vratu. To gibčnost mora imeti ženska
tudi v talili, ki deli život v dva dela. Samo lepo
zrasel in razvit človek ima lepo hojo, lahko in
elegantno z rahlim gibanjem v bokih. Lepa žena
mora imeti popolnoma proporcijoniran život, ker
tudi pri životu je harmonija oblik odločilna za
celoten vtis. Sem spadajo tudi lepe noge: ozke in
ne prekratke. Ženska, ki ne skrbi, da nosi vedno
popolnoma brezhibno obuvalo, greši proti vsem
pravilom dobrega okusa in je ravno tako malo-
marna, kot tista, ki je zanikrno opravljena." Po-
sebno pozornost je namenil ženskim lasem, ki so
po njegovem mnenju dopolnjevala in poudarjala
žensko lepoto: "Lepi, to je gosti, dolgi lasje enotne
barve so že sami po sebi eden prvih naravnih
kinčev vsake ženske. Služijo pa tudi kot pripomo-
ček za spopolnitev lepote cele glave. S primerno
Ifizuro se namreč dajo ublažiti ali tudi prikriti raz-
lični nedostatki obraza in glave sploh in ustvariti
harmonijo, ki more dati tudi ne posebno lepemu
obrazu neki čar, kajti frizura upliva na fizijonomijo
in zato je že od nekdaj veljala frizura za neke
vrste umetnost Ce sta glava in obrva sama na sebi
lepa, se da pri ženskah spoznati samo tedaj kadar
imajo razpletene lase. Toda to se zgodi le v
otroštvu. Taki modi se ženske ne bodo nikoli več
udale, ker prav dobro poznajo važnost umetne
frizure in dobro vedo, kaj bi izgubile, če bi obve-
ljala najnaravnejša in najpreprostejša noša las".^^
Nek drug moški je tolažil manj lepo ženo re-
koč, da "lahko zmaga nad lepo, če je ljubezniva, a
prave, iskrene ljubeznivosti, in če ima simpatični
glas in simpatično oko"}^^
SN, št. 73 (31 3. 1904), št. 76 (5. 4. 1904), št. 81 (11. 4.
Glej op. 150.
154 Vladimirovič, O ženski lepoti, SN, št. 101 (6. 5. 1910).
155 SN, št. 182 (12. 8. 1909).
110
KRONIKA
7
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
Kaj pa moda? Že takrat so modne zapovedi
prihajale iz Pariza. Parižanke so začele nositi frake
in precej velike mufe iz lahkih materialov. Ker je i
bilo moderno, "da so ženske dolge in vitke kakor J
ose", so nosile visoke pete. V čevlje so si dale po \
več podplatov, da so še bolj poudarile svojo vit- ;
kost.156
Največjo revolucijo so verjetno prinesla kratka
krila. Na Slovenskem so se začela nositi med I. |
svet. vojno. Tekstilne delavce naj bi ponekod za- 1
jela panika, da bodo izgubili delo, ker so krilca |
zahtevala manj blaga in manj dela, verjetno pa je
bila njihova popularnost povezana tudi z vojnim
pomanjkanjem. Kljub vsemu so bili nad novo j
modo navdušeni tako moški kot ženske. "Letošnja \
zgodnja pomladanska moda vam je prinesla kratka \
krila. V marsikaterem oziru je zelo praktična. Zlasti i
še v primerjavi z ozkimi, dolgimi krili iz nekdanjih i
dni. Tudi iz higienskega stališča so boljša, saj ne
dvigujejo cestnega prahu pri hoji, v katerem se
nahaja veliko kužnih klicev. Zlasti v Ljubljani je i
veliko prahu,"\q zapisal anonimnež v Slovenskem |
narodu. Strinjal se je, da so taka krila prirejena le j
za mlada dekleta in žene:  "Kratka krila padajo \
okusno in lepo samo po srednjemočno dvignjenih \
bokih in mehka, gladka linija teh bokov vzbudi v \
opazovalcu notranjo zadovoljost, ki mu jo je i
pripravila lepota. Take boke imajo pa navadno \
(pravim navadno in ne vselej) mlade gospe. Mla- j
dim dekletom, ki imajo že itak kratka krila, ne bo \
nihče zameril da se zavijejo v to modo, ampak i
vsak bo spoznal, da njim ta moda ni namenjena, i
Ravnotako ne gospodičnam okrog dvajset (izvzete i
so one, ki imajo močne boke, pa teh bo malo). \
Krila lahko nosijo, vprašanje pa je, ali bodo s temi j
krili imele tudi uspeh. Kratka krila letošnje mode \
so namenjena mladim gospem - mamicam. Kratka
krila niso nikakor primerna visokim in vitkim že- ■
nam. Kratka krila bolj kratkim damam - mamicam.
In uspeh bo gotov, vam garantiram"}^'^ I
Tako kot so navdušeno sprejeli kratka krila, pa i
so kritizirali ženske steznike. Obveljalo je mnenje, j
da so nezdravi in so zato pozivali ženske, naj jih \
ne nosijo.Slovenka je že leta 1902 izrazila željo, i
da bi tudi "pri nas povzdignili svoj glas zdravniki\
in drugi poklicani činitelji ter poučili ženstvo o\
veliki škodljivosti pa tudi nesmiselnosti steznika", \
kajti "kdor ima le malo zdravega razuma in okusa, \
mora priznati, da je ženska, ki je čez pas stisnjena \
kakor mravlja in čez prsi in ledja nenaravno ob- \
sežna - smešna ako ne ostudna figura, in da je\
glavni povzročitelj te protinaravne oblike ženskega \
života - steznik ali modere - pravi pravcati mo- \
rilec ženskega zdravja in cesto uničevalec njenega
in njenega zaroda življenja. "^^^
Modnim zapovedim so se najverjetneje lahko
podrejale le meščanke ali gospe in gospodične iz
višjih slojev, ki so imele dovolj denarja, da so
lahko menjavale in dopolnjevale svoje garderobe.
Dekleta in žene revnih slojev so imele ponavadi
po eno delovno in eno praznično obleko, ki niti
zdaleč ni sledila modnim trendom. Med njimi so
bile nekoliko bolje oblečene le šivilje, ki so znale iz
starih kosov skrojiti in sešiti marsikaj lepega.
Slovenska žena - umetnica
V drugi polovici 19. stoletja so med umetnike
začele vstopati tudi slovenske ženske. Kar nekaj se
jih je vpisalo med pomembne pisateljice in pes-
nice, slikarke, igralke, pevke in plesalke.
Prva slovenska pesnica, ki je objavila svojo pe-
sem leta 1848, je bila Fanny Hausmann (1820-
1853). Istočasno je nekaj svojih romantičnih, proz-
nih spisov objavila tudi Josipina Urbančič-Turno-
grajska (1833-1854), ki pa je zelo mlada umrla.
Med pesnice so se uvrstile tudi Prešernova hči
Ernestina Jerovšek, Ljudmila Poljančeva, Zorana
Pranja Trojanšek Dekleva, Marija Sebernikarjeva s
psevdonimom Desimira, M. Elizabeta Kramžar, ki
je izdala kar nekaj nabožnih pesniških zbirk,
Ljudmila Prunkova, Marica Gregorič-Stepančič,
Mara Ivanovna Tavčar, Marija Lamutova, Anica
Černejeva, Antonija Štupca, Ljudmila Pivkova, E.
Lily Novy, Vida Jeraj in druge. Večina je svoje
verze objavljala najprej v Slovenki, kasneje, ko je
prenehala izhajati, pa v novem mladinskem listu
Zvonček, v Domačem prijatelju. Slovenski gospo-
dinji, v časopisu Dom in svet in v drugih listih.
Prvi dve Slovenki, ki sta pisali že obširne ro-
mance in druge spise, sta bili Luiza Pesjak
(1828-1898) in Pavlina Pajk (1854-1901). Pesjakova
je veljala za najbolj nadarjeno Prešernovo učenko.
Govorila in pisala je v več tujih jezikih. Imela je 15
let, ko je napisala svojo prvo pesnitev v nemščini.
Pisala je tudi pesmi in spise za mlade, med
katerimi je najpomembnejši zbornik pesmi za
mladino Vijolice. Njeno najbolj uspešno delo je bil
roman Beatin dnevnik. Ob njeni smrti je Slovenski
narod objavil topel nekrolog: "Prešernova najna-
darjenejša učenka, Josipa Cimpermana najodlič-
nejša prijateljica, najodličnejša in najplodovitejša
slovenska pesnikinja je umrla. Bila je duhovita,
plemenita, izredno ljubezniva dama, simpatična
vsakomur, kdorkoli je imel srečo, da se je seznanil
ž njo pobližje. Kot hčerka rodoljubnega dr. Cro-
batha je bila tudi Lujiza domoljubka; njeno obče-
vanje z dr. Jan. Bleiweisom, očetovim koncipi-
156 SN, št. 170 (27. 7. 1901).
157 Svetina S., O kratkih krilih, SN, št. 133 (10. 6. 1916), str.
158 G. D., Proč s korzeti, SN, št. 430 (2. 12. 1910).
159 Reforma ženske obleke, Slovenka, let. 6 (1902), št. 11-12,
str. 323-324.
111
i KRONIKA
7
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918. 89-114
1999
entom dr. Fr. Prešernom in z drugimi veleumi pa
jo je nagnilo na to, da je še mlado deJde prijelo za
pero ter ga je odložila šele malo pred svojo
smrtjo"}^^
Marica Bartol-Nadlišek, slovenska pisateljica in
publicistka, je objavljala navdušene članke in felj-
tone z napredno, rodoljubno in tudi že femi-
nistično vsebino. Dve leti je bila urednica Slo-
venke. Mlade slovenske učiteljice je uspešno spod-
bujala k pisanju. Ena izmed njih je bila Marica
Strnadova-Cizerjeva.
Med najpomembnejše se je uvrstila Zofka Kve-
der (1878-1926), slovenska pripovednica in preva-
jalka. Šolala se je v Ljubljani. Nekaj časa je doma
pomagala v trgovini in gostilni in se seznanila s
težavami revnega okoliškega prebivalstva. Začela
je pisati romane, črtice in novele z izrazito socialno
tematiko. V svojih delih se je ukvarjala tudi s
socialno problematiko žensk. Sem spadata njeni
pomembnejši deli Misterij žene (1900) in Njeno
življenje (1917). V letih 1917-1920 je izdajala in
urejala Ženski svijet, mesečnik za kulturne, so-
cialne in politične interese žensk. Številne članke je
objavljala v Slovenki in Slovenskem narodu ter
imela številne govore in predavanja.
Članke s feministično vsebino je objavljala tudi
Alojzija Štebi (1883-1956), učiteljica in publicistka,
ki je leta 1913 začela urejati poseben mesečnik za
delavke Ženski list.
S pisateljevanjem sta se ukvarjali Minka Go-
vekar in Lea Fatur. Govekarjeva, članica Splošnega
slovenskega ženskega društva, je v letih 1905-1912
urejala mesečnik Slovenska gospodinja in napisala
več kuharskih knjig. Leta 1926 je uredila zbornik
Slovenska žena.
Razmere pred I. svetovno vojno slovenskemu
gledališču niso dovoljevale svobodnega in uspeš-
nega razmaha. Tako je večina slovenskih poklicnih
umetnic delovala v tujini, kjer se jim je obetala
umetniška in materialna kariera. Končno so leta
1867 v Ljubljani ustanovili Dramatično društvo, v
katerega se je vključevalo tudi slovensko ženstvo.
Žene in dekleta iz vseh slojev so pristopale k
igralskemu odseku in veliko pripomogle, da so bile
gledališke predstave redno na sporedu. Tu so
svojo kariero začele kasnejše poklicne igralke se-
stre Nigrinove, Sofija Borštnik-Zvonarjeva, Avgu-
sta Danilova in Slavčeva, v kasnejšem obdobju
Marija Vera, Marija Šaričeva, Vika Podgorska in
Cirila Medvedova.
Resno so začeli gojiti tudi balet. Najbolj uspešni
in talentirani plesalki sta bili Lidija Wisjak in Rut
Vavpotič, ki sta veliko nastopali v tujini, predvsem
v Parizu. Kasnejši znan in uspešen plesni par sta
bila Pia in Pino Mlakar.
Uspešne operne pevke so bile tri sestre Nigri-
nove, Dragojila Odijeva, prva operno izšolana pev-
ka slovenskega ljudskega gledališča, Milka Gerbi-
čeva, ki je bila z možem komponistom F. Gerbi-
čem in s sestro Lujizo Daneševo ustanoviteljica
slovenske opere v Ljubljani, Jarmila Gerbičeva,
Irma Polakova, Pranja Vrhunec-Holzapfelova, ki je
delovala v tujini, Rezika Thalerjeva, Pavla Bole-
Lovše, Iva Ribič in Mira Deu-Costaperario, ki je
bila več let najpopularnejša koncertna pevka v
Ljubljani.
Med glasbenicami so omembe vredne Josipina
Turnograjska kot prva slovenska glasbenica. Prvina
Ropasova, profesorica glasbe, pianistka Dana Kob-
lerjeva-Golieva in violinistki Fany Brandlova in
Vida Jerajeva.
Tudi v slikarstvu in kiparstvu tiste dobe imamo
kar nekaj slovenskih umetnic. Daleč največja je
bila Ivana Kobilca (1861-1926), svetovno znana
slovenska slikarka. Prvič se je predstavila v Künst-
lerhausu na Dunaju leta 1888 in še istega leta raz-
stavila 31 slik v Ljubljani ter s tem vzbudila veliko
pozornost.1^1 Slikarke so bile tudi Aug;usta Šantel
st. in Augusta Šantel ml., Henrika Šantel, ki je
sodelovala na prvi slovenski slikarski razstavi leta
1900, Henrika Langus, Ida Kuni z otroškimi por-
treti, Roza Klein-Sternenova, Melita Rojičeva,
Anica Sodnik-Zupančeva in Špelca Mladičeva. S
slikarstvom in kiparstvom sta se ukvarjali Karolina
Bulovčeva in Helena Vurnikova, žena arhitekta
Ivana Vurnika.^^^
Slovenska žena je posegla na vsa področja
človeškega delovanja in dokazala, da je prav tako
sposobna kot moški.
SN, št. 74 (2. 4. 1898).
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930),
Ljubljana 1988, str. 17.
Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva,
Ljubljana 1926, str. 72-80.
112
47
12 KRONIKA
1999
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
ZUSAMMENFASSUNG
Die slowenische Frau (1900-1918)
Die slowenischen Frauen bewiesen in den
Jahren 1900-1918, daß sie der Männerwelt gleich-
berechtigt sind. Erste Versuche der Frauen-
bewegung vor 1900 wandelten sich nämlich in eine
aktive Bewegung um, die im Ersten Weltkrieg
ihren Höhepunkt erreichte. In den Kriegswirren
stellten die slowenischen Frauen ihren Mut, ihre
Entschlossenheit und ihr Selbstbewußtsein unter
Beweis. Damals fielen die Schranken zwischen
Bürgerinnen und Arbeiterinnen. Als gleich-
berechtigte Partnerinnen wurden sie auch von der
Männerwelt akzeptiert.
Ende des 19. Jahrhunderts wirkten im slo-
wenischen Gebiet zahlreiche Wohltätigkeitsvereine,
in denen sich in großem Maße auch Bürgerinnen
betätigten. Die regste Tätigkeit entfalteten der
Verein der HU. Kyrill und Method (Društvo svetega
Cirila in Metoda), der Marienverein der Christen-
liebe (Gospejino društvo krščanske ljubezni) und
der Christliche Frauenverband (Krščanska ženska
zveza). Um die Jahrhundertwende erhielten die
Sloweninnen endlich ihre ersten echten Frauen-
organisationen: den Allgemeinen slowenischen
Frauenverein (Splošno slovensko žensko društvo)
und den Frauenturnverein (Žensko telovadno
društvo), deren Vorsitz Franja Tavčar führte. Der
Allgemeine slowenische Frauenverein setzte sich
für die Bildung der slowenischen Mädchen und
Frauen ein, kämpfte um die Gleichberechtigung
der Frauen, um das Wahlrecht für Frauen, er
veranstaltete zahlreiche Vorträge, Veranstaltungen
und Sammelaktionen, wie etwa jene im Jahre 1910,
wo Bücher gesammelt und an die slowenische
Westgrenze geschickt wurden, um das nationale
Sterben zu verhindern. Der Verein unterstützte den
Kampf um die slowenische Universität und slo-
wenische Sprache, trat energisch gegen die
"Deutschtümler" auf, arbeitete mit verwandten
Frauenverbänden im Ausland zusammen, vor
allem jenen in Böhmen. Während des Ersten
Weltkriegs ging von ihm die entscheidende Ini-
tiative zur Unterstützung der "Mai-Deklaration"
aus, und er sammelte zu diesem Zweck gut 200.000
Unterschriften slowenischer Frauen. Die Slowe-
ninnen sorgten während des Kriegs für Ver-
wundete, Kriegsversehrte und Kriegswaisen. Sie
veranstalteten zahlreiche Friedenskundgebungen
und Proteste gegen die Teuerung und schlechte
Versorgung. Sie übernahmen die führende Rolle
auf allen Gebieten, standen die Männer doch an
der Front.
Anfang des 20. Jahrhunderts immatrikulierten
sich die ersten slowenischen Frauen an der Uni-
versität. Trotz vieler Gegner nahm die Zahl der
Studentinnen zu. Sie entschieden sich für das
Studium der Medizin, der Pharmazie und der
philosophischen Wissenschaften, zu denen sie
zugelassen waren. Das Studium der Rechts-
wissenschaft wurde ihnen, trotz zahlreicher Bitten,
erst im Jahre 1919 zugänglich gemacht.
Rasch stieg auch die Zahl der berufstätigen
Sloweninnen. Die meisten von ihnen waren nach
wie vor Hausangestellte, mit der Entwicklung der
Industrie nahm auch die Zahl der Arbeiterinnen zu.
Frauen wurden auch als Postbeamtinnen, Ver-
käuferinnen, Schneiderinnen und Beamtinnen ein-
gestellt. Einen besonderen Fall stellten die so-
genannten "Aleksandrinke" ("Alexandrinerinnen")
aus dem Küstenland dar, die ihre neugeborenen
Kinder zu Hause verließen, um als Ammen in
Ägypten fremde Kinder zu stillen. In allen Berufen
waren die Frauen schlecht bezahlt und be-
nachteiligt. Sie verdienten nicht einmal das nötige
Geld für einen normalen Lebensunterhalt, und
konnten erst recht nichts auf die Seite legen für
eine Zeit, wo sie aus dem einem oder anderen
Grund ohne Arbeit blieben. So wurde in Triest und
später auch in Ljubljana eine besondere Anstalt
gegründet, die arbeits- und obdachlosen Dienst-
mädchen und jungen Frauen vorübergehend eine
Unterkunft bot. Auch die Lage der Fabrik-
arbeiterinnen war sehr schlecht, was sie dazu
bewog, sich zusammenzuschließen und am Arbeits-
kampf teilzunehmen. Zu den aktivsten Kämpf-
erinnen für die Verbesserung der Arbeits- und
Lebensbedingungen der arbeitenden Frauen ge-
hörten Zofka Kveder, Alojzija Štebi und Elvira
Dolinar. Überwiegend weibliche Arbeitskräfte aus
Ljubljana und Umgebung beschäftigte damals die
Ljubijanaer Tabakfabrik.
Schlecht erging es auch den Lehrerinnen, die
trotz ihrer Ausbildung für die gleiche Arbeit
schlechter bezahlt wurden als ihre männlichen
Kollegen. Da sich der Slowenische Lehrerverein
(Slovensko učiteljsko društvo) nicht für die Ver-
besserung ihrer Arbeitsbedingungen einsetzte, son-
dern nur die Interessen der Lehrer unterstützte,
gründeten die Lehrerinnen 1898 ihren eigenen
Verein mit Sitz in Ljubljana, der umgehend den
Kampf um bessere Entlohnung, um Abschaffung
des Zölibats für Lehrerinnen und um Wahlrecht für
Frauen aufnahm.
Trotz ihrer untergeordneten Stellung zeichneten
sich Frauen auch im Kultur- und Kunstbereich aus.
Davon zeugt eine Reihe von Künstlerinnen, Schau-
spielerinnen und Tänzerinnen sowie etliche Dicht-
113
12 KRONIKA
47
BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114
1999
erinnen und Schriftstellerinnen. An dieser Stelle
seien nur die Schriftstellerin Zofka Kveder und die
Malerin Ivana Kobilca genannt. Überall bewiesen
sie ihre Entschlossenheit, aus ihrer untergeordneten
Stellung und ihrem Schattendasein auszubrechen
und zu beweisen, daß sie den Männern ebenbürtig
sind.
VIRI IN LITERATURA
Naši zapiski (Ljubljana), 1906, Naši zapiski (Gorica)
1911
Obči državljanski zakonik z dne 1. 6. 1811, št. 946
zb. p. z. Ljubljana 1928.
Rdeči prapor (Ljubljana) 43, 1905.
Slovenec (Ljubljana) 10. 8. 1907.
Slovenka, glasilo slovenskega ženstva (Trst), let. 1.,
16. 1. 1897; 20. 11. 1897; 18. 12. 1897; let. 2., 29. 1.
1898; 23. 4. 1898; 2. 7. 1898; let. 3., 3. 6. 1899; 7.
10. 1899; let. 4., 15. 2. 1900; 25. 3. 1900; 14.4. 1900;
25. 5. 1900; 15. 6. 1900; 15. 7. 1900; 15. 9. 1900; 15.
11. 1900; let. 5., 1901, št. 1, št. 4, št. 6, št. 7; let. 6.,
1902, št. 1, št. 7, št. 8/9, št. 11-12.
Slovenska žena. Glasilo slovenskih žen 1912-1914
(Ljubljana).
Slovenski narod (Ljubljana) 74, 2. 4. 1898; 2, 3. 1.
1900; 4. 1. 1901; 17, 21. 1. 1901; 66, 21. 3. 1901;
160, 16. 7. 1901; 170, 27. 7. 1901; 30, 6. 2. 1902; 65,
20. 3. 1902; 150, 3. 7. 1902; 10, 14. 1. 1903; 61, 16.
3. 1903; 80, 9. 4. 1903; 146, 27. 6. 1903; 192, 21. 8.
1903; 194, 28. 8. 1903; 195, 25. 8. 1903; 25, 1. 2.
1904, 73, 31. 3. 1904; 76, 5. 4. 1904; 81, 11. 4. 1904;
239, 19. 10. 1904; 240, 20. 10. 1904; 292, 22. 12.
1904; 296, 29. 12. 1905; 288, 17. 12. 1906;71, 28. 3.
1907; 126, 3. 6. 1907; 127, 4. 6. 1907; 128, 5. 6.
1907; 129, 6.6. !907; 142, 21. 6. 1907; 162, 16. 7.
1907; 163, 17. 7. 1907; 164, 18. 8. 1907; 212, 14. 9.
1908; 226, 28. 9. 1908; 234, 7. 10. 1908; 273, 21. 11.
1908; 182, 12. 8. 1909; 101, 6. 5. 1910; 104, 10. 5.
1910; 105, 11. 5. 1910; 107, 13. 5. 1910; 108, 14. 5.
1910; 316, 1. 10. 1910; 380, 5. 11. 1910; 430, 2. 12,
1910; 52, 4. 3. 1911; 18. 8. 1915, 78, 5. 4. 1916; 133,
10. 6. 1916; 194, 25. 8. 1916; 225, 2. 10. 1917; 287,
15. 12. 1917; 31, 7. 2. 1918; 48, 27. 2. 1918; 69, 26.
3. 1918; 285, 30. 11. 1918.
Goričar, B. (1978): Uvod v Tomšič, V.: KPJ v boju
za emancipacijo žensk.
Grafenauer, B. (1974): Zgodovina slovenskega na-
roda V. Ljubljana.
Jalušič, V. (1992): Dokler se ne vmešajo ženske.
Ljubljana.
Kremenšek, S. (1978): Izvir in okolje delavk lju-
bljanske Tobačne tovarne do I. svetovne vojne.
Slovenski etnograf (Ljubljana) 29, 1976.
Križnar, I. (1984): Politično osveščanje Slovenk.
Ljubljana.
Makuc, D. (1993): Aleksandrinke. Gorica.
Melik, V. (1965): Volitve na Slovenskem 1861-1918.
Ljubljana.
Melik, V. (1998): Začetki ženske volilne pravice.
Carnijev zbornik (1931-1996). Ljubljana.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele... (1890-1930).
(1988). Ljubljana.
Österreichisches biographisches Lexikon 1815-1950.
(1978). Wien.
Puhar, A. (1982): Prvotno besedilo življenja. Za-
greb.
Serše, A. (1998): "Ženske naj bodo doma, naj bodo
dobre gospodinje in matere." Izobraževanje in
zaposlovanje žensk nekoč in danes. Ptuj.
Slovenska žena. (1926). Ljubljana. Zbrala in uredila
Minka Govekarjeva.
Smiljanič, D. in Mijuškovič, M. (1968): Zakon in
družina v zgodovini. Ljubljana.
Štebi, A. (1918): Demokratizem in ženstvo. Propa-
gandni spisi Slovenske Socialne Matice. Ljublja-
na.
Vilfan, S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Lju-
bljana.
Zgodovina Slovencev. (1979). Ljubljana.
Žagar, J. (1986): Služkinje v Ljubljani. Traditiones
15. Ljubljana.
Fotografije so iz revije Lady's Pictorial (London),
1903, 1912 (revija se nahaja v knjižnici Oddelka
za tekstilstvo NTF Ljubljana) in iz kataloga Od
nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, Ljubljana 1988.
114