43 Obrtnija. Dokaz zmožnosti v Avstriji in njegovi učinki. (Spisal M. Kunc v Ljubljani.) Pod tem naslovom priobčen je v II. zvezku letnika »Rath und That", ki ga izdaja zveza krojačev v Draž-danah na Nemškem obširen članek iz peresa g. M Kunca Uredništvo omenjenega letnika naprosilo je pisatelja, da bi pojasnil vspeh obrtne akcije v Avstriji. Če tudi se nanaša članek bolj na razmere pri krojaškem obrtu, je vendar dovelj zanimiv, če si ob jednem predstavimo objave sedanjega trgovinskega ministra barona Dipaulija o obrtni reformi. Članek slove v slovenskem prevodu: Izvedeli bi radi, kako so se v Avstriji razvile razmere krojaškega rokodelstva odkar nanje upliva dokaz zmožnosti. Predno cdgovorim na jedro tega vprašanja, dovolite mi, da omenim okolnost, katera gotovo ni prouzro-čila, da je gibanje po obrtni reformi na Nemškem začelo uvaževati jednake zadeve. Vprašanje o dokazu zmožnosti se v Avstriji že v začetku ni razvilo kot zgelj rokodelsko vprašanje, ampak je služilo od kraja pred vsem političnem namenom in so se merodajne stjanke tudi s tega stališča presojale. Ne jedni političnih ali narodnih strank ni bilo na tem, pomagati rokodelcu do kake pravice ali do kake koristi# Vsaka stranka je porabljala to zadevo, da s praznimi obljubami dobe zaslombe v obrtniških krogih in da tako vjame volilco za vse druge namene le ne za obrtniške. Da se podere takozvani »liberalizem" kateri je desetletja vladal Avstrijo, so konservativne in klerikalne stranke zapisale „rešitev malega cbrnika" na svoj prapor, dasi so bila v srci prepičane, da niti njih volja niti njih moč ne zadostuje vstvariti zakone, kateri naj dajo malemu producentu resnično oporo napram velikemu produ-centu, na kateri način je bilo jedino možno rešiti malega obrtnika. Pri naB v Avstriji so konservativne in klerikalne stranke prav tako kapitalistične, kakor liberalne. Ljubezen konservativnih strank za malega obrtnika je bila vsled tega očitna laž, iz katere so nastali vsled neplodni in nepotrebni obrtniški boji zadnjega desetletja. To je vzrok, da se v nas vprašanje o dokazu zmožnosti ni smatralo za rokodelsko zadevo, nego, da je dobilo takoj obsežen pomen, ker so jo napihnili za splošno obrtno vprašanje in so obetali vsa možna in nemožna obrtovanja „rešiti" po jednaki šabloni, namreč z dokazom zmožnosti. Konservativnim strankam je pri tem šlo za pridobitev mas, v kar niso rokodelci sami zadostovali, in tako se se je moralo zgoditi, da so izdelovalci kislega zelja in borbe mej krčmarji na sebi vpravičeno zahtevo rokodelcev po zakonitem varstvu speljale ad absurdum in jo osmešilo. Priznati pa moramo tudi grehe obrtnikov samih. (Dalje sledi.) 53 Dokaz zmožnosti v Avstriji in njegovi učinki. (Spisal M. Kunc v Ljubljani.) (Dalje.) Mnoge številnim reformatorjem mej rokodelci ni bilo v začetku toliko na tem, da se upro veliki industriji, kakor da omeje v lastnih krogih število konkurentov. Želeli in pričakovali so, da postane dokaz zmožnosti ovira lastnemu strokovnemu naraščaju pri prizadevanju, postati samostojen. Stari in tudi mnogi mlajši mojstri so želeli zase monopol ter od njega pričakovali sreče in blagostanja. Dokaz, da se je stvar tako tolmačila, je dejstvo, da je v isti prehodni dobi jako mnogo pomočnikov oglasilo samostojno izvrševanje svoje obrti, boječ se, da pozneje ne dobe za to več dovoljenja. Zavist je rodila samo zlo. Število obrtov se ni zmanjšalo, kakor se je mislilo, nego še naraščalo od dne do dne, in to se je še le tedaj končalo, ko se je pokazalo, da se izučenemu rokodelcu vzlic dokazu zmožnosti ni branilo, da je postal samostojen. Ako hečemo o uspehu po tolikih bojih uvedenega dokaza zmožnosti pravično soditi, moramo uvaževati navedene resnične okolnosti, kajti iz njih je razvidno, da so samo pretirane nade na jedni strani in lažnjive obljube na drugi strani krive ne volje, katera je vsled neizpolnjenih pričakovanj mej nami nastala. In sedaj k stvari sami. Bilo bi preobširno, ako bi hotel posledice dokaza zmožnosti za različna rokodelstva opisati. V obče je reči, da se je popolnoma izkazalo, da Obrtnija. dokaz zmožnosti, kakor je pri nas vpeljan, ne more čisto nič premeniti vsled velike produkcije nastalega položaja rokodelstva. Z dokazom zmožnosti je prišla na svet komaj miš, in je bilo radi nje popolnoma nepotrebno, da so ^rešitelji rokodelstva" radi nje premikali gorovja. Dokaz zmožnosti ni bil v tem ozirn nič druzega, kakor udarec v vodo, in nobeno rokodelstvo ne pojasnjuje tega bolje, kakor krojaštvo. Da to jasnejše razložim, moram [najprej navesti vsaj bistvo našega dokaza zmožnosti. Rokodelskega obrta ne more po našem obrtnem redu nihčes amostojno izvrševati, kdor se ne izkaže z učnim listom in spričevali, da je vsaj dve leti delal kot pomočnik v dotičnem obrtu. Zakon dovoljuje sicer nekatere izjeme, a te ne pridejo v poštev. Istina je torej, da nihče ne more postati samostojen krojač, kdor ne more izpolniti tega zakonitega pogoja, pač pa je vsakomur dovoljeno, ustanoviti tovarno za izdelovanje oblek, za kar je po merodajnih nazorih pogoj, da rabi kacih 20 pomočnikov in gotove mašinelne pripomočke. Tudi je vsakemu dovoljeno, da sme oblačila prodajati in ima vsak trgovec z oblačili pravico, sprejemati naročila po meri, torej pravico, dajati obleko, narejeno po meri. Ako torej trgovec z oblačili nima sam dokaza zmožnosti, je po našem obrtnem redu dolžan, poveriti izdelovanje oblačil, za katero je mero vzel, ali samostojnemu mojstru ali pa seveda tovarni. Po strogejšem tolmačenju zakona je celo dolžan, dajati popravljanje in prenarejanje oblačil samo izučenim in opravičenim rokodelcem v izvršitev. Iz predstoječih vrst se jasno razvidi eventualni upliv dokaza zmožnosti in kritika, ki obstoječi dokaz zmožnosti presoja brez predsodkov, more samo naslednje konstatirati: 1.) Napram veliki produkciji in trgovini z gotovimi oblačili ne daje dokaz zmožnosti rokodelcu prav nobenega varstva, 2.) Glede utesnitve mejsebojne konkurence po skrčenju števila rokodelskih obrtovanj nima dokaz zmožnosti vsled števila opravičencev prav nobenega uspeha. Preostaja torej samo jedna jedina dobra stran dokaza zmožnosti. Ako je bilo poprej recimo kacemu trgovcu mogoče, začeti krojaško obrt in za izvrševanje naročil imeti poslovodjo, prikrojnika ali pomočnika in vajence, mu to po veljavnem zakonu in na ta način ni več mogoče. Dotičnik se mora porazumeti s kakim mojstrom, katerimu odvzame skrb za prikrojnika, pomočnike in vajence, plačuje davke in zavarovalnine ter mu samo gotova dela izročuje. Zdaj bi bil pa dokazu zmožnosti kmalu storil veliko krivico! Krojaškega obrta ne more vsakdo torej tudi ne vsak trgovec začeti, ker obstoji omejitev, da mora dotičnik postati trgovec z oblačili, to se pravi, naznaniti mora trgovino z oblačili, v kar je treba, če tudi še tako majhne zaloge gotovih oblačil. Ako to stori, potem tudi sedaj ni nobene ovire njegovemu nmojstrovanju" v za-konitni obliki. Osebno pravico, jemati mero in izvrševati naročila mu je zagotovljena po zakonu. Prikrojeval in šival pa, kolikor se spominjamo, tudi pred dokazom zmošnosti ni nihče, kdor se tega ni učil. V Avstriji ima torej izučeni rokodelec neprerečno zakonito pravico, delati v potu svojega obraza, do dobička, ki izhaja iz trgovine, z rokodelskimi izdelki pa ima popolno pravico, vsakteri nerokodelec. Uspeh našega zakona je torej očiten. Morda so kje pri kro jaštvu tako obupne razmere, da bi imel obrtnik že korist, ako bi bil trgovec z oblačili vezan in prisiljen posluževati se pri izvrševanju naročil po meri rokodelskega mojstra namesto prikrojnika kot posredovalcu, čemur že zaradi moralnega uspeha ne ugovarjamo, to pa je tudi vse, kar nam dokaz zmožnosti v dosedanji svoji obliki daje. Bila je torej zmcta, ako je rokodelec od dokaza zmožnosti pričakoval rešitve. Pravo varsto bi rokodelstvu ker velike produkcije in iz nje izhajajoče trgovine ni več možno ustaviti in se tudi ne ustavi, dala samo uredba, da bi se trgovcu z oblačili dovolilo samo prodajanje gotovih oblačil,katera ima v zalogi, jemanje mere in jemanje naročil na neizgotovljena oblačila pa bi se mu prepovedalo. Ker pa ni pričakovati, da bi zmagali s to mislijo, katera, če se splošno uveljavi, mora ugonobiti nekaj industrij, izhaja iz vseh naših navedb, da je dokaz zmožnosti, dokler upliva samo na nas rokodelca popolnoma nepotreben. (Dalje sledi.) 54 73 Obrtnija. Dokaz zmožnosti v Avstriji in njegovi učinki. (Spisal M. Kunc). (Konec) Nekateri rokodelci upajo še vedno, da se izboljša njihov položaj, ako se uvedejo mojsterske skušnje, in ako se zadrugam zagotovi pravica, določiti število samostojnih mojstrov v dotičnem kraju. Ta zahteva sega prav za prav daleč čez dokaz zmožnosti. Omenjam jo pa v dokaz, da se rokodelstvu tudi na ta način ne da pomagati, ker rokodelec ne more utesniti velike produkcije in trgovine, ki v najobsežnejši meri skrbita za potrebe občinstva. Jedini pozitivni uspeh našega novega obrtnega reda je torej zakonska določba, da neizučen trgovec z oblačili ne sme imeti niti pomočnikov niti vajence7, ampak mora vsa prevzeta naročila izročati v izvršitev samostojnim mojstrom. Ta določba je z dokazom zmožnosti v zvezi le v toliko, ker je na njeni podlagi mogoče konštatirati, če je kak trgovec z oblačili izučen krojač ali ne. Na to pač ni upati, da bi se dokaz zmožnosti razširil na velike industrijalce, a tudi v slučaju, ako bi se to doseglo, bi nam ta pridobitev nič ne koristila, ampak samo podprla že obstoječe velike firme. Iz vsega tega, kar smo povedali, izhaja jasno, da se mora rokodelski stan ozreti po boljših pripomočkih in oporah, kakor mu jih daje dokaz zmožnosti Te opore niso nepoznane. Najboljša opora rokodelčeva je strokovna in trgovinska izobrazba in pa dobrohotna zveza mej stanovskimi tovariši. Država naj različna bremena naloži tistim svojim državljanom, kateri jih lagije prenašajo, in naj resno skrbi za obrtni poduk. Ako postane vsled pravilne gospodarske politike blagostanje prebivalstva večje, se razvije tudi čut in smisel za lepoto različnih izdelkov, in tedaj bo sposoben rokodelec tudi brez dokaza zmožnosti lahko izhajal, dasi njegovi izdelki s produkcijo na debelo ne morejo konkurirati. Dokaz zmožnosti, kakor ga 74 imamo v Avstriji, bi torej tudi v Nemčiji nič ne koristil, pač pa ni zametavati zakonite uvedbe dokaza o strokovni omiki, ki bo malo rokodelstvo vsaj nekoliko varoval. Že moralni uspeh je nekaj vreden, ako*namreč rokodelec ve, da za izvrševanje samostojnega obrtovanja samo on opravičen in se mu ni treba sramovati tovarišev,|kteri se njegovega rokodelstva niso nikdar učili. Kakor ne more biti advokat, zdravnik ali učitelj, kdor hoče, ravno tako bodi izvrševanje rokodelstva dovoljeno samo rokodelcu. Dasi bi se tudi na ta način ne rešil rokodelski stan je vendar gotovo, da bi mladi mož, ki se je posvetil posebni stroki, ki vsled zakonite določbe v dokazu strokovnega znanja, *mel z ozirom na veliko produkcijo sicer majhen, a vendar svoj delokrog. Koliko j bi tako varstvo rokodelcu v praktičnem oziru koristilo, je odvisno od tega, kako bi se sploh znal prilagoditi novim razmeram. Škodovati taka določba pač ne more, ker so le redki slučaji, da bi rokodelec, ki se je svoje stroke učil, iskal zaslužka in kruha ^njemu nepoznani stroki, kakor delajo tisti, ki se niso ničesar učili. Strokovni dokaz omejuje tudi dokaz izučenja dotičnega rokodelstva, a zadostuje popolnoma svojemu namenu. Jaz za svojo osebo se tudi ne ogrevam za uvedbo mojsterskih skušenj, ker ne morem odobravati sitnosti, katerim bi bil izučen strokovnjak izpostavljen pri gotovih zadrugah, in ker se mi ne zdi pravično delati komu ovire, ki se je v svoji stroki izučil. Rokodelstvo naj bo prosto ali samo za rokodelca Ako bi se bili pri uvedenju obrtne prostosti držali tega načela, ostala bi bila rokodelcem marsikatera pozicija, ki je sedaj za vselej izgubljena. S tem, da se izučenemu rokodelcu vzelo iz rok jedino moralno orožje, katero je imel, prouzročilo se je današnjo krizo in zgubilo se je tisto spoštovanje samega sebe, brez keterega ne more obstati noben stan. Po mojem mnenju je torej boj za dokaz zmožnosti, za mojstersko skušnjo in druge jednake uredbe popolnoma nepotreben in celo škodljiv. S tem bi prouzročili našim naslednikom samo težave za borbo proti veliki produkciji, druzega pa ničesar ne dosegli. Pač pa je zahteva, naj se potom zakona zagotovi strokovni dokaz pri nastopu rokodelskega obrtovanja taka tirjatev, da bi jo morala podpirati vsaka rokodelska združitev. Končno še jedno opombo. Rad priznam, da je še marsikaj želeti glede obrtniških razmer v Avstriji, glede izobrazbe vajencev itd., da se v Nemčiji v tem oziru pravilno sodi, a tega ni kriv naš dokaz zmožnosti, kar bodi tukaj izrecno konštatirano. Splošne stagnacije v vsem našim obrtnem življenju so krive naše politične in narodne razmere. Dokler se te razmere ne premene, dotlej produktivni stanu ne smejo upati, da se zboljša njihov položaj. Ob sebi je umevno, da pri takih krizah najslabejši največ trpi, in najslabejši je pri nas rokodelski stan. Manjka nam mnogočesa in marsikaj važnejžega nego je fanton o dokazu zmožnosti, vam vsem velikim in malim manjka in zaslužka. Ako velika večina konsumentov vsled svojega žalostnega gospodarskega položaja ni vstanu, nabaviti si oblačila, katera je naredil krojač po meri, potem je pač naravno, da se obračajo tja, ker dobi za nižjo ceno pa tudi slabše tovarniške izdelke. Iz te mizere nam ne pomore niti najstrožji dokaz zmožnosti. Kolikor manj iluzij o tuji pomoči goji rokodelec, toliko boljše je zanj. Krojačem je ostala saj neka tolažba. Dokler bodo ljudje kaj držali na svojo osebo, dotlej tudi dobrega krojača ne bodo mogli pogrešati. Naj torej konfekcijonarji in tovarnarji skrbe za mase, mi tega ne morem več premeniti, preskrbljevanje boljših odjemnikov preostane slej kakor prej inteligentnemu in spretnemu rokodelcu. Naša korist in naša dolžnost je, da zidamo na tej podlagi.