n,«vlr i izdaja - Leto '
štitdu3^ •,
via G«PPa TRIESTSC^12)
4) - Trst - 21. februarja 1964	40 lir
Soedlz. In abb. post. - Grappo I
Zakon za izvolitev deželnega zbora Furlanije-Julijske krajine je bil dokončno izglasovan in je z objavo v uradnem listu stopil v veljavo. Po poluradnih vesteh iz Rima bodo volitve za prvi zbor novoustanovljene dežele s posebnim statutom do 10. maja letos. To pomeni, da bomo v nekaj več kot dveh mesecih poklicani na volišča za izvolitev 60 deželnih noslancev v naslednjih okrožjih : Trst, Gorica, Videm, Tolmezzo in Pordenone. S tem je naša dežela, katere ustanovitev smo čakali zaradi sabotiranja in protiustavnih manevrov kar 16 let po uveljavitvi republiške osnovne listine, stopila na tla stvarnosti. Danes vendarle stojimo pred uresničitvijo svojih zahtev in že to nam dokazuje, da naša bitka ni bila odveč in da smo si zastavljali cilj, ki je uresničljiv kljub vsem poskusom preziranja ljudske volje. Ostvaritev naše dežele — to je že vsem znano — ni sad kakršnega koli kompromisa na vrhu, pač pa sad vztrajnih naporov ljudskih množic. Brez teh naporov, bodimo si na jasnem, ne bi danes stali pred volitvami v prvi deželni zbor.
V zadnjih časih smo priča, prav zaradi tesa novega dejstva, ki stopa v življenje, nekaterim premikom. ki so po eni strani razveseljivi, po drugi strani pa zelo sumljivi) dišiio po manevru, konkretno po volilnem manevru.
Gre tu za vprašanje slovenske narodne manjšine, ki živi strnjeno v novi deželi predvideni v u-stavi prav zaradi tega vprašanja ("tesa ne smemo nikoli pozabiti). Nekatere politične stranke in skupine so se v zadnjem času začele zavedati, da so tudi Slovenci v Italiji sila, na katero ie treba računati, zlasti še zato, ker ph je novi deželi težko, če ne nemogoče, prezirati zaradi njihovega obstoja, kot politična in, pre] ko slej, volilna masa. Slišali smo namreč o različnih kombinacijah, ki se skušajo snovati, da.J?! ??rna kfkršen koli način priključili na druge politične sile slovenski glasovi, ki so do sedaj imeli svoje tradicionalne for-maciie, prvo med vsemi Komunistično partijo. V zadnjem času se vsepogosteje namreč sliši, da so «odkrile» Slovence sile in skupine, ki jih doslej niso le prezirale. pač so proti njim dopuščale in celo uprizarjale politične manifestacije nacionalističnega tina. za katerimi se prevečkrat niso le skrivale organizacije pro-fašistične usmeritve, pač pa predvsem poskus negiranja enakopravnosti na vseh področjih in nadaljevanja, z drugimi oprijemi, tistega raznarodovalnega dela, katerega ni začel fašizem, ki je bil le brutalnejši.
A tu se vsiljuje misel, ki je veljala tudi za ustanovitev naše dežele. Stvarnost in borba ljudskih množic nista v daljši perspektivi več prezirljivi. Do nedavnega so vse sile razen Komunistične partije in demokratične-8a gibanja odklanjale obstoj ne-
kega vprašanja slovenske narodne manjšine. Zanimivo je dejstvo, da se ni odklanjal obstoj Vprašanja nemške ali francoske narodne manjšine. A to je bilo na stari reakcionarno, konservativni in imperialistični liniji «zgodovinskih» in «nezgodovinskih» narodov. Slovenci so spadali in še spadajo za nekatere v drugo kategorijo, tj. med «nezgodovinske» narodnosti. Zato ta trdovratnost v nepriznavanju njihovih pravic, celo pisanih in svečano podpisanih.
Sedaj pa vsi radi govorijo o obstoju Slovencev in celo o obstoju nekaterih njihovih nerešenih problemov. Celo liberalci Malago-dija, ki si s Cavourjem še zdaleč niso v sorodu, pravijo v tržaškem občinskem svetu, da nimajo nič proti Slovencem, čeprav potem v svoji propagandi proti levemu centru vihtijo zastavo ogorčenosti, češ da bodo na ta način v italijanske uprave prišli tudi slovenski «petokolonaši». če so liberalci takšni, ni nič čudnega, da se tudi demokristjani in drugi radi postavljajo s tem vprašanjem, čeprav nič ne napravijo — in bi imeli vsa sredstva na razpolago — da bi vsaj nekaj priznali Slovencem.
Zato sedaj vidimo, da Slovence ne priznavajo samo komunisti in samoslovenske skupine, pač pa tudi ostali, razen fašistov in najbolj zakrknjenih reakcionarjev in nacionalistov, ki se bojijo 120.000 Slovencev, kot da bi jih bilo 12 milijonov. Je to pozitivno ali negativno? Je to dobro ali slabo za Slovence? Mislimo, da je dobro. Stvarnost začenja prodirati. A za to njeno prodiranje imajo zaslugo tiste sile, ki so si vedno postavljale za cilj to priznanje in ne samo to. Dolgoletna bitka komunistov in slovenskih demokratičnih množic je dosegla rezultat, ki ga ne gre podcenjevati, prav posebno spričo deželnih volitev. Tiste sile, ki danes saj v besedah priznavajo obstoj Slovencev in problemov, ki se jih tičejo, so bile prisiljene to napraviti zaradi vsega^ dosedanjega ostrega boja. In če še enkrat podčrtamo pri tem vlogo komunistov ne bo odveč, ker brez njih ne bi bilo tega novega položaja, ki je v nastajanju. Nihče ne more reči, da so komunisti sila za «hladilnik», pač pa so sila, ki gradi in dobro gradi. To so o* j - Pa primeru Slovencev. Kadi bi videli, kako bi bilo danes brez njih, brez njihove borbe v parlamentu in na ulici, brez njihove zahteve, da se govori slovensko tudi na glavnem trgu v Trstu, brez njihovega poslanca slovenske narodnosti v rimskem parlamentu, brez njihovih vsakodnevnih naporov za slovensko šolo, jezik, kulturo, gospodarske, politične in socialne pravice.
V tem trenutku pa je velike važnosti, da se to nekako oficiel-no priznanje obstoja premakne iz točke, ki še nič konkretnega ne pomeni. In to treba doseči z nadaljevanjem bitke. Eden od
aspektov te bitke je tudi napor, da spravimo Slovence v deželni zbor in da spravimo tja tudi takšne poslance italijanske narodnosti, ki bodo znali skupaj s Slovenci dan za dnem uresničevati dosedanje neizpolnjene pravne formule. Gotovo je, da bodo komunisti tudi tokrat, in ne iz volilnih ali demagoških razlogov, spravili v deželni zbor poslanca ali poslance slovenske narodnosti. To je že tako logično in naravno, da ni treba niti posebej naglasiti. A poleg tega mislijo tudi izvesti z deželnem zboru konkretno akcijo, ki naj da slovenski narodni skupnosti v Italiji tiste pravice, ki jih kljub generičnemu priznanju še vedno ne u-živajo. Tu se bo vodila bitka življenjske važnosti za Slovence, tu je treba stremeti, da postanejo prazne formule živa stvarnost. V tem naporu kličemo Slovence, naj tudi tokrat zaupajo v Komunistično partijo in naj se zavedajo, da je porast njene moči in njenih glasov jamstvo, da se bo bitka za slovensko manjšino nadaljevala brezkompromisno, ker smo prepričani, da se da veliko napraviti, a le pod pogojem stalnih naporov in ne da bi pričakovali rešitve od zgoraj. Vrh daje samo če ga baza strese. Stresimo ga, pa bo dal. Da ga še bolj stresemo, dajmo novih moči komunistom !
KAREL ŠIŠKOVIČ
Ciprsko krizo so povzročili imperialisti
Problem Cipra je postal skrajno resen. Pretekli teden je malo manjkalo, da ni prišlo do zunanje oborožene intervencije. Turčija je bila že pripravljena, da odpošlje svoje čete na otok.
Kot je znano Turki zahtevajo, naj bi malo ciprsko republiko razdelili na dvoje. Britanci, ki se laste nadoblasti na otoku, so bili zato, da bi tja prispele čete NATO. Ciprska vlada se odločno upira vsem tem načrtom. Predsednik vlade Makarios je zahteval, naj o zadevi razpravlja Varnostni svet in naj zaščiti celovitost Cipra. Če bo prišlo do tega, da bi na otok poslali čete mednarodne vojske, bo ciprska vlada zahtevala, naj se uradno izjavi, da je namen te sile aktivno braniti Ciper pred napadavci in ohraniti njegovo ozemeljsko celovitost. Predsednik Makarios je med drugim poudaril, da ciprski Grki verujejo v načela pravice, demokracije in svobode, ki so osnovna načela Organizacije združenih narodov in ko se ciprska vlada o-brača na Organizacijo združenih narodov računa na podporo številnih držav-članic te organizacije.
Generalni sekretar Ciprske de-oooooooooooooooooooooooooooo
Izredna številka „Dela“
V kratkem bo izšla posebna številka «Dela», v kateri bodo objavljeni predlogi KPI za program dežele Furlanije-Julijske krajine.
Te predloge bo KPI dala v najširšo diskusijo. O njih bodo lahko razpravljali vsi državljani, tako Italijani kot Slovenci. O teh predlogih se bo govorilo tudi na sestankih, konferencah in shodih.
Bravci bodo lahko poslali svoja mnenja in predloge za program KPI, s tem, da bodo odgovorili na vprašanja, ki bodo objavljena v posebni številki «Dela».
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Tržaška pokrajina bo proslavila 20-letnico Odporniškega gibanja
Na pobudo komunističnih sve-tovavcev bodo na tržaški pokrajini ustanovili skupen odbor za proslavo' 20-letnice Odporniškega gibanja. Ta vest je bila potrjena na seji pokrajinskega sveta, ki je bila v torek zvečer.
Tovariš Sema, ki je v imenu skupine komunističnih svetovav-cev zahteval, naj pokrajina dostojno proslavi 20-letnico Odporniškega gibanja, je med drugim opozoril predsednika pokrajine, da se je obdobje proslav dvajsetletnice dejansko začelo že 8. septembra lani in da bo trajalo do maja 1965. Vsak mesec, vsak dan tega obdobja, je dejal naš sve-tovavec, nas spominja na junaška partizanska dejanja, na žalostne in tragične dogodke, na krvave represalije nacifašistov. Še posebej je tov. Sema omenil žrtve v Ulici Ghega, na Opčinah, v U-Hci D’Azeglio, na Proseku, v tržaški Rižarni, ki so jo nacisti spremenili v zloglasni krematorij. Zahteval je, da se vse te žrtve do-
stojno počasti in konkretno predlagal, naj se v skupen odbor vključi tudi partizanske organizacije.
Konferenca
goriških
komunistov
Preteklo soboto in nedeljo je bila v Tržiču pokrajinska konferenca KPI.
Na njej so obravnavali probleme gospodarskega načrtovanja, probleme šol, socialnih uslug, prometa, vojaških služnosti in probleme slovenske narodne manjšine. Veliko pozornost so posvetili mednarodni politiki in torej problemom miru. Ta konferenca je bila v okviru priprav na vsedržavno organizacijsko konferenco KPI, ki bo v Neaplju.
lavske partije tovariš Ezekias Pa-paicannu je v nekem intervjuju za glasilo «l’Unità» med drugim podčrtal, da je do sedanje krize prišlo, ker je bila ciprskemu ljudstvu negirana pravica do samoodločbe. Namesto te pravice so Ciprčanom vsilili žiiriški in londonski sporazum. Teh sporazumov, kakor tudi republiške ustave ciprsko ljudstvo ni odobrilo. Vse to je v protislovju z načeli ustanovne listine OZN. Resnični podžigavec sedanje krize je an-glo-ameriški imperializem. Impeli alisti so vsilili žiiriški sporazum z namenom, da bodo lahko še. dalje obdržali svoje vojaško oporišče na Cipru. Anglo-ameri-ški imperializem opogumlja turške nestrpneže. Ciprski Turki i-majo na osnovi sporazumov toliko moči, da lahko s svojim vetom ohromijo vladno dejavnost. Tudi to' je pripomoglo k današnji krizi.
Tovariš Papaioannu nadalje poudarja, da je nujno potrebno razveljaviti tako žiiriški kot londonski sporazum, ciprsko ljudstvo pa mora dobiti popolno neodvisnost. Vsako tuje vmešavanje v notranje zadeve Cipra se mora prenehati. Ciprski Turki morajo dobiti svoje zakonite pravice in zavladati mora popolna narodna enakopravnost na otoku.
Kakršna koli delitev otoka ne more rešiti ciprskega problema. Zato pravi Ciprčani delitev odločno zavračajo. Ciprski Grki in Turki so stoletja skupaj živeli in delovali. Imperializem je privedel do tega, da je sedaj prišlo do tako hudih nesoglasij in sporov. Ko bo tuja, imperialistična intervencija izginila s Cipra, bo na otoku zopet zavladal mir, tako je poudaril tov. Papaioannu.
Volitve v Grčiji
Na nedeljskih volitvah v Grčiji je prejela sredinska unija absolutno večino glasov. To unijo vodi poslanec Papandreu. Desničarska filofašistična skupina je tako dobila še en hud udarec. Levičarske sile so prejele 12 odst. glasov. V številnih volilnih okrožjih levičarji niso predložili svoje kandidatne liste. To pa zato, da so omogočili izvolitev sredinskih kandidatov ter poraz desničarjev. Sredinska unija je demokratično usmerjena, čeravno so v njenih vrstah tudi nekateri voditelji, ki so vse prej kot pa napredni. Zmaga sredinske unije v Grčiji je neke vrste «25 julij». Upati je, da bodo sedaj razveljavili fašistične zakone, osvobodili politične jetnike in uvedli demokratične svoboščine v državi.
Novo tajništvo deželnefifa komiteja
KPI
Novoizvoljeni Deželni komite KPI za Furianijo-Julijsko krajino je na svoji prvi seji imenoval novo tajništvo. Za sekdetarja je bil ponovno potrjen Silvano Bacicchi, za podsekretarja Mario Colli, člani tajništva pa so Paolo Sema, Arnaldo Bara-cetti, Enzo Menichino in Bruno Mecchia.
Deželni komite je z zadovoljstvom podčrtal, da je bila deželna konferenca uspešna in odobril predloge komunistov za program Furlanije-Julijske krajine, kakor tudi iniciative, ki jih bo podvzel v zvezi z omenjenimi predlogi in o katerih sé bo razpravljalo tudi na javnih debatah.
2 • DELO
21.-2-1964^

Skupščina tržaških komunističnih žena
Jean Paul Sartre:
V nedeljo je bila v Trstu pokrajinska skupščina komunističnih žena. Na njej so razpravljale o pomenu soudeležbe žena v borbi za obnovo družbe. Razprava je bila javna. Prisotne so bile tudi številne socialistke in žene, ki ne pripadajo nobeni politični stranki. Osrednje vodstvo KPI je zastopal senator Giuliano Pajetta. Ta je imel tudi daljši govor.
Tematika nedeljske skupščine komunističnih žena je v glavnem zapopadena v treh problemih, ki so: mir v svetu, ekonomsko-so-cialni razvoj v državi in vpis žena v komunistično partijo.
Sedanje politično stanje v svetu, pogosto pojavljanje hude nevarnosti vojnih spopadov (n. pr. trenutno na Cipru) terja močno in odločno gibanje za mir. Zato je potrebna učinkovita podpora tistim, ki se zavzemajo za ohranitev miru in ki so predvsem socialistične države, napredno in demokratično gibanje v svetu, skratka vse miroljubne sile v svetu. Pred komunističnimi ženami stojijo zato izredno važne naloge.
Notranji državni položaj prav tako terja nujno prisotnost žena v borbi za vsestranski razvoj. Komunisti se zavzemajo za uresničitev italijanske poti v socializem.
Nazadnjaške sile, ki vplivno delujejo v deželi, znano, hočejo pustiti ženo na robu političnega življenja, ker vedo, da bi učinkovit nastop žena v napredno smer v Italiji, utegnil povzročiti odločilno spremembo v vsem političnem življenju.
Zato je naloga komunistov, da dajo ves svoj doprinos, da se reši žensko vprašanje, ki obstoja v Italiji, začenši z utrditvijo in pomnožitvijo vrst komunističnih žena. Vsa partija, zlasti pa komunistične žene, si morajo torej zadati nalogo, da se predvsem vključi v KPI večje število novih članic, ki naj prinesejo nove ideje, ki naj obogatijo dosedanje delo in tako prispevajo k večjim uspehom.
Vprašanje rekrutacije je, seveda, povezano, z vprašanjem kvalificiranja našega dela, politične oživitve in izboljšanja vseh sektorjev delovanja. Novi in že vpi-
OOOOOOO' »OOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Resolucija KR Avstrije o političnem položaju in nalogah komunistov
Plenum CK KP Avstrije je odobril posebno resolucijo o političnem položaju in o nalogah partije. V njej je med drugim rečeno, da je KP Avstrije za poživitev parlamentarne dejavnosti, za demokratsko odločanje poslancev, izvoljenih na podlagi resnično demokratskega volilnega zakona, nasprotuje pa temu, da delavskemu razredu in delovnim ljudem nasploh onemogočajo, da bi svojo voljo izrazili v akcijah izven parlamenta.
Kot neposredne naloge KP Avstrije označuje resolucija samostojno in neodvisno gospodarsko politiko države, vzdrževanje trgovinskih in gospodarskih zvez z vsemi državami in ukrepe proti prodiranju tujega, zlasti zahodnonemškega kapitala v avstrijsko gospodarstvo. Na plenumu so se zavzeli za okrepitev avstrijske nevtralnosti, s tem da bi podprli vse ukrepe, ki koristijo popuščanju mednarodne napetosti.
sani, morajo najti v partiji mesto, kjer se rešujejo njihova vprašanja, vprašanja poedinih kategorij. Ko bomo to dosegli, bo lažja rekrutacija in bo obenem možna večja aktivnost v naših vrstah, kajti ljudje se najbolj zanimanj o za ona vprašanja, ki so jim najbližja, ki jih čutijo, ker tvorijo njihove vsakdanje probleme. Z večjo mobilizacijo, z večjo aktivnostjo in močnejše rekruta-cijo žena, bo možno tudi najti nove kadre in se bodo pojavile nove voditeljice, ki bodo lahko bolj vplivale na razvoj, mobilizacijo, pravilno interpretacijo vprašanj širokih ženskih množic, kar je bistveni pogoj, za spremenitev politične smeri k napredku in socializmu.
JELKA GERBEC
Leto 1963 je bilo del najvitalnejše in najbogatejše faze v zgodovini socialističnih držav. To je morda leto, po novem kurzu, ki se je začel z XX. kongresom KP SZ, ko so se jasneje pokazale resnične dimenzije problemov in protislovnosti, katere so dozorevale v prejšnjih letih znotraj socialistične družbe in katerih čestokrat avtoritativno in togo obravnavanje je preprečilo ali zavrlo njihovo uveljavitev in tudi njihovo morebitno dialektično kompozicijo.
V procesu diferenciacije med izkušnjami raznih socialističnih držav — proces je bil čedalje bolj poudarjen po letu 1956 in po prevladi prvih neposrednih notranjih družbenih napetosti — je prevladala pozitivna faza konfrontiranja postavk, izkušenj in zahtev, ki so bile relativno aytonomne, faza, ki je postavila na nove temelje ekonomske in politične odnose med socialističnimi državami, ki pa zato vseeno ni bila brez novih in nerešenih problemov, predvsem kar zadeva različne ekonomske in socialne nivoje, ki so v raznih državah. Te objektivne in pogostokrat subjektivne različnosti, manj poudarjene v Vzhodni Evropi zaradi relativne homogenosti razmer, težijo k zaostritvi, kadar gre za odnose s socialističnimi državami drugih svetovnih področij, kjer se je socialistična revolucija razvijala v drugačnih zgodovinskih dogodkih in v drugačnem političnem in geografskem položaju.
Nove koordinacije v socialističnem svetu
S tega stališča so se v minulem letu pokazale kakor nikdar poprej vse težave in komplikacije pri iskanju nove enotnosti in nove koordinacije notranje in mednarodne akcije med socialističnimi državami, ko se je pretrgala prejšnja formalna identičnost stališč in interesov, dosežena s preprostim negiranjem različnosti. V bližnji prihodnosti bo morala preživeti hudo preskušnjo sposobnost sistema socialističnih držav v celoti za to, da se vsaj postopno uskladijo navkrižja in kontrasti na strateškem in taktičnem torišču, ob hkratnem razvijanju začetega diferenciadijškega procesa oziroma s čedalje večjo usklajenostjo med graditvijo socializma in
Za mir na Balkanu
Jadranu
in Sredozemlju
Udeleženci plenuma bolgarskega nacionalnega sveta za zaščito miru so poslali poziv balkanskim narodom, v katerem je rečeno, da je dandanes naša dolžnost, da si kot borci za mir prizadevamo z vsemi silami, da na polotoku ne bi bilo jedrskega orožja. Poziv prav tako poudarja, da ni treba čakati prekrižanih rok na sporazum med velesilami, kar zadeva razorožitev, temveč da je treba z neogibno ak tivno dejavnostjo in pobudami pripomoči k sklenitvi takšnega sporazuma. Nacionalni svet se zavzema za najtesnejše medsebojne zveze na Balkanu, za krepitev dobrih sosedskih odnosov na vseh področjih življenja, za pogajanja med vladami o gospodarskih in kulturnih vprašanjih, za premagovanje težav in za odpiranje širokih možnosti za mir na Balkanu, Jadranu in Sredozemlju.
specifičnimi razmerami v vsaki državi.
Kar zadeva ekonomske odnose med socialističnimi državami kaže intenzivna dejavnost raznih specializiranih komisij SEV v omenjenem letu, še zlasti pa nedavna vzpostavitev Mednarodne banke, da so se na tem 'področju odločno oprijeli operativnega plana po sestanku julija leta 1952, na katerem so obravnavali splošne zadeve. Nujnost racionalnejše izmenjave med socialističnimi državami kot tudi iskanje pravih in resničnih oblik za koordinacijo nacionalnih planov za razvoj sta postala dandanes bistvena elementa planiranja perspektiv sleherne države, ki si prizadeva učinkoviteje specializirati nacionalno proizvodnjo. Očitno gre za kompleksen in dolgoročen proces, ki je takoj zadel na nekatere ovire spričo obstoja različnih ekonomskih situacij, potreb manj industrializiranih držav, kot sta Romunija in Bolgarija, po intenzivnejši industrializaciji na podlagi lastnih potencialno proizvodnih možnosti kot tudi spričo potreb industrializiranih držav — naprimer Češkoslovaške in DR Nemčije — da modernizirajo in učinkovito izkoristijo svojo proizvodno strukturo.
Tudi v notranjem razvoju socialističnih držav se je v zadnjem času jasneje kot v preteklosti pokazala narava problemov, ki jih tarejo in za katere že nekaj let iščejo rešitve s stalnimi reformami in preobrazbami. Prednost, ki so jo dali gospodarstvu v tej fazi izgradnje socialističnega sistema, ima notranji pomen — v tem, da nenehno postaja vse večja nujnost kvalitativna preobrazba proizvodnega sistema, ki bi mogel zadostiti kompleksnejšim in večjim potrebam družbe, katera se je prikopala do višje zrelostne stopnje — in mednarodni pomen v zvezi z ekonomskim tekmovanjem s kapitalističnim sistemom. Obstajajo specifični notranje ekonomski problemi, kot je na primer vzpostavitev ponovnega ravnotežja med pomembnimi gospodarskimi sektorji, premagovanje zastojev, ki preprečujejo splošni razvoj družbe, usklajevanje instrumentov planiranja z novimi nalogami itd. Toda vse očitneje se kaže, da odnosov
Ob obletnici mučeniške smrti Lumumbe
Igra je končana : protest pri Združenih narodih, posredovanje «modrih čelad», Kasavubujev državni udar, vojaški upor Mobutu-ja, tega biriča v službi Belgijcev, ki je prevzel vodstvo sil javne varnosti, to se pravi oboroženih in neplačanih band, ki znajo samo ropati, Hammarskjoelda nizkotna pristranost, intrige Yulu-ja, ki je lutka Francozov: vsi ti dobro znani dogodki so le etape neizogibne kalvarije. Belgijci, Francozi, Angleži, velike družbe in Mister H so svojim najetim morivcem Kasavubuju, Mobutu-ju, Čombeju in Muonongu naročili, naj Lumumbo ubijejo. Puritanska Severna Amerika pa si je
med gospodarstvom in politiko, med strukturo in nadgradnjo, ni mogoče trgati in da so med seboj pogojeni. Politične pomanjkljivosti — pomanjkanje resničnega izpopolnjevanja oblasti in funkcij, oddaljenost vrhov od baze itd., do katerih je prišlo v letih centralizirane izgradnje socializma v sistemu, ki je mrzlično ustvarjal proizvodno podlago nove družbe v skladu s centralnimi smernicami — so po XX. kongresu samo delno odpravili. Proces, ki se je začel takrat in ki se je bolj ali manj intenzivno razvijal v raznih socialističnih državah, je v bistvu odpravil najbolj pereče probleme v zvezi s prisiljevanjem in totalitarizmom lin ponovno vzpostavil socialistično zakonitost, vendar se še zmeraj ni odločilno dotaknil odnosov med planiranjem, ki je nujno normativno, in organizirano udeležbo delavcev ter se splošneje lotil problema v zvezi z izpopolnjevanjem politične oblasti, da bi le-ta ustrezala doseženi ravni proizvajalnih sil.
Očitna znamenja napredka
Leta 1963 smo bili priča očitnim ] znamenjem napredka tudi na tem področju, še zlasti pa, kar zadeva znatno oslabitev napetosti v notranjepolitičnih odnosih. Spomnimo se pomembnih sprememb v vladah Bolgarije in Češkoslovaške, izkušenj z delavskimi sveti na Madžarskem, razvoja družbene kontrole nad proizvodnjo v ZSSR, resnične kulturne debate, zlasti na Češkoslovaškem in Madžarskem, kot tudi božiča, ko so odprli berlinsko mejo.
Vendar kaže, da se mimo teh znamenj, ki pričajo o napredku, od- j pirajo večje možnosti kot rezultat | nekaterih pomembnih sklepov o j modernizaciji proizvodne struktu- | re, sklepov, ki jih je mogoče uve- j Ijaviti, v vseh socialističnih drža- j vah, zlasti pa v Sovjetski zvezi. V tej državi so konec leta sprejeli program o razvoju kemične industrije, katerega namen je spremeniti ne samo razdeljevanje investicij in začrtati nove proizvodne cilje, temveč tudi dati spodbudo za nov skok v podružbljanju dela ter probleme socialistične demokracije vnovič postaviti na višjo in kompleksnejšo raven, hkrati pa zaostriti potrebo po reševanju še zmeraj nerešenih odnosov med mesti in podeželjem.
ob tem zatisnila oči, da bi ne ] videla krvi. Zakaj takšna besnost? Mar je bilo nujno potrebno, da ' se je neokolonializem v Kongu ( ustoličil prav s tem hrupnim umorom?
Ta veliki črnec, neutrudljiv delavec in sijajen govornik, je izgubil oblast iz rok : razdrobitev Konga, realno dejstvo, nesporen rezultat osemdesetih let «pokroviteljskega» kolonializma in šestih mesecev makiavelizma je temeljito zanikal jakobinske sanje predsednika vlade. Izgubil je o-blast, razen morda v Stanlevvil-lu, kjer pa je bolj kot pripadnike imel nemara odjemavce. In če bi se bil odpravil tja, mar bi bil storil kaj več kot Gizenga, katerega je malo pozneje, po nekaterih naglih zmagah, izdal načel- j nik njegovega štaba, ki je bolj kot v enotnost politikov verjel v enotnost moči, kakršno ima lahko vojska? Imperializmu ni mar človeških žrtev : če pa je že bil zma-govavec, ali si ni mogel prihraniti tega škandala? Ne, ni mogel. Za- ! kaj v tem je skrivnost njegovih umazanih kombinacij : Lumumba je bil človek, ki je hotel dati obla-1 sti ustavne oblike, prav zato pa je moral čimprej izginiti.
Lumumba je namreč za svojega življenja bil poosebljeno zavračanje neokolonializma, ki obstoji v bistvu v tem, da kupujejo nove gospodarje, nove buržuje v novih deželah, kot je klasični kolonializem nekdaj kupoval poglavarje plemen, emire in čarovnike.
V takih pogojih n ostane vojska, ki je v očeh naivnežev simbol suverenosti, orodje za dvojno izkoriščanje: za izkoriščanje delovnih množic po eliti in z njenim posredovanjem za izkoriščanje črncev po zahodnem kapitalizmu. Vršijo se investicije, dajejo se posojila: vlada neodvisne dežele je popolnoma v rokah Evropejcev in Američanov. Tako se je leta 1900 bilo zgodilo s Kubo, ko je končala kolonialno vojno, v kateri je bila zmagovavec. Zgled je še vedno dober: uporabljajo ga sleherni dan. Smoter je pač v tem, da bi črnemu kontinentu namenili usodo Latinske A-merike: šibkost centralne vlade, zveza buržoazije (ali preživelih fevdalcev) z vojsko, nad vsem na vlada trustov. Za takšno kombinacijo potrebujejo seveda ljudi : v Koneu je to Kasavubu. Njegove 'mbicije in njegov separatizem — tudi če na koncu sprejme nekakšno šibko federacijo — ohranja staro razcepljenost, ki io je še podžigala belgijska administracija. tokrat pa celo brez očitkov, da je nad vsem skupaj roka belcev. Ileo in Adoula mu lahko le sekundirata: njuna razredna zavest je na višini njunih apetitov : naniu lahko računajo. S pomočjo si! javne varnosti ne bo težko odpraviti ustave in pospešiti razvoja nove buržoazije....
Tak je program, tak je Kongo leta 1963. V letih 1960-1961 je bil subjekt zgodovine, zdaj pa je le najpasivnejši objekt. Usoda Ka-tange se je odločila med Belgijci. Angleži, Francozi, Američani. Rodezijci in južnoafriškimi belci. Boji, upori, vojna, nenadne in protislovne odločitve OZN so le učinki in manifestacije pogajanj. ki so potekala med trusti, med vladami. Če se danes dozdeva, da je vse normalno, če se je Katanga pridružila Kongu, je tako pač zaradi tega, ker so se Združene države Amerike — proti Rodeziji in Južni Afriki, proti namenom Angležev in Francozov — sporazumele z Belgijci, da bi (Nadaljevanje na 4. strani)
00000000000000000000000000000O0 0000000000000000000000000000000 OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOl .000
Komentar revije t,Rinascita(l o razvoju teh dežel
121.-2-1964
-DELO. 3
GALILEO GALILEI se je rodil istega leta kakor Shakespeare in j leto dni po uvedbi indeksa prepovedanih knjig katoliške cerkve. To kronološko zapovrstje ni slučajno. Hkrati z Galileom je njegov vrstnik, genialni angleški poet izpričal v svojih delih takšno globino misli in čustev, spričo katerih so njegove umetnine nesmrtne. Galilei je postal zgodovinski zgled velike strasti, ki žene človeka k spoznavanju narave in pri tem ruši stare znanstvene dog-
me. Njegova znanstvena dejavnost je bila tesno povezana z bojem proti religiji, ki je ščitila preživele družbene oblike. Zaostritev katoliške reakcije, ki je soypadala s časom njegovega rojstva, je napovedovala tragično usodo tega misleca.
Galilei se je rodil v Pisi, leta 1564, mladost pa je preživel v Firencah. Nekaj časa je v Pisi študiral medicino, potem pa je presedlal na matematiko in mehaniko v Firencah, postal profesor v Pisi, leta 1592 pa se je preselil v beneško republiko kot profesor padovanske univerze.
univerzitetne katedre je bil dolžan na podlagi uradnih pro-
gramov razlagati od religije potrjen Ptolomejev nauk : v središču vesolja je Zemlja, okoli nje pa se sučejo Sonce in zvezde, medtem ko je sam proučeval Kopernikov heliocentrični sistem in zbiral dokaze o njegovi pravilnosti. Moral je predavati mehaniko in liziko po Aristotelu, katerega trditve so bile potrjene s cerkveno dogmo (težje telo hitreje pada na zemljo in podobno) sam pa je v mnogih letih s poskusi in razmišljanjem ugotavljal v nasprotju z «očitnostjo» točne zakone padanja teles. O vsem tem je lahko razpravljal le v zelo ozkem krogu svojih najljubših učencev. Lahko si predstavljamo, kakšna sovražnost se je nabirala v Galileu. Iz vsega srca je sovražil cerkvene mračnjake, ki so izpodbijali znanstvene dokaze s sklicevanjem na besedilo biblije.
Galilei je zelo ljubil življenje, navduševal se je nad poezijo in glasbo, poznal je moč besede in sam mojstrsko obvladoval besedo, in do nazadnjaštva, religioznega ali posvetnega, ki je vztrajno skušalo zatreti živo misel, je občutil odpor.
Leta 1610 je Galilei zaslovel po vsem svetu.
V tem letu je prvič v zgodovini človeštva napravil zvezdogled. Zagledal je pokrajino Lune, dognal, da Rimska cesta sestoji iz posameznih zvezd, opazoval faze Venere, Saturnov prstan, sončne pege in odkril obstoj štirih Jupitrovih satelitov. Galilei jih je imenoval medičejske zvezde v čast vladajoče florentinske hiše Medičejcev. Prva astronomska odkritja s teleskopom je Galilei razložil v knjigi «Zvezdni sel». To delo je postalo kmalu brano po vsej Evropi.
Galilei se je preselil v Firence. Postal je «prvi matematik velikega kneza.» Deležen je bil slave, toda število sovražnikov je naraščalo. V Rimu so vlekli na ušesa, kaj pravi. Leta 1616 se je Galilei s pomočjo prijateljev skušal otresti očitkov na račun sebe m heliocentrizma, češ da gre za herezijo. Toda inkvizicija je bila močnejša od Galilejevih prijateljev: Kopernikovo knjigo so pre-
Prešernova proslava na Kontovelu. Organiziralo jo je prosvetno društvo «Prosek-Kontovel». O Prešernu je govoril podpredsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Boris Race. Pesmi Prešerna, Vodnika, Gregorčiča, Aškerca, Jenka in Gradnika so recitirali Zvonka Guštin, Bo-Zena Štoka in Ivo Regent. Poleg domačega pevskega zbora je nastopil tudi zbor iz Velikega Repna pod vodstvom Mirka Guština
povedali, razlaganje heliocentrizma pa razglasili za heretično dejanje.
Ta odlok je bil hud udarec za Galileia. Pristaši heliocentrizma so obmolknili. Le tu pa tam so, pazeč na agente inkvizicije, ki jih je bilo po italijanskih mestih vse polno, tako rekoč šepetaj e govorili o kroženju Zemlje okoli Sonca.
Galilei se je uklonil ostrim cerkvenim prepovedim, vendar ni bil strt. še naprej je proučeval Kopernikov sistem. V vrsti bleščečih pamfletov je polemiziral s svojimi nasprotniki, ki so izpodbijali resničnost njegovih astronomskih in fizikalnih odkritij. Na skrivaj je razlagal osnove znanstvenega svetovnega nazora. Zagovarjal je misel o enotnosti materije, gibanje katere pojasnjuje prirodne pojave.
Vrsto let je Galilei pripravljal obširno razpravo v obrambo heliocentrizma. Zdelo se mu je, da je čas za objavo knjige. Na papeški prestol je : sedel kardinal (Nadaljevanje na 4. strani)
Prešernova proslava v Prosvetnem domu na Opčinah. Organiziralo jo je prosvetno društvo «Opčine». Pesmi Prešerna, Ketteja, Murna, Kosovela in Župančiča so recitirali Sonja Baisova, Drago Gorup, Pavla Kra-marjeva, Vilma Malalanova, Milan Senčar, Armando Škerlavaj, Lučka Terčonova in Dario Vremec. Napovedovala sta Dana Sosičeva in Stanko Hrovatin. Program je priredila prof. Elza Antonac. Sodeloval je tudi pevski zbor Prosek-Kontovel pod vodstvom prof. Ignacija Ote
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Kočo Racin
človek, pesnik in borec
Pred dobrimi dvajsetimi leti je v vihri sovražnikovih ofenziv padel tudi en naj večjih makedonsikih revolucionarjev pesnik Kočo Racin. Njegovo življenje in delovanje je Blaže Ristovski tako-le opisal :
«Kočo Racin se je rodil v Velesu, mestu ob bregovih Vardarja z večno nemirnim duhom, 'leta 1909. Bosonog je pešačil mladi pesnik skozi vonj po smodniku v vojnah 1912., 1913. in 1914-18. leta, se učil iz surove knjige življenja in boja ter se naučil patriotizma, pa tudi visokega protetarskega humanizma. Ker ni imel niti osnovnih pogojev za nadaljevanje šolanja, je odlični dijak Racin zamenjal šolo za očetovo lončarsko delavnico. Tu je pravzaprav prvič izpričan Racinov umetniški duh.
Konec napornega delavnika je za mladega Racina pomenil samo začetek drugega dela življenjske naloge: samoizobraževanja ob lojeni sve-
Peta letošnja premiera Slovenskega gledališča v Trstu
Najnovejše delo, ki ga je postavilo na oder Slovensko gledališče v Trstu, je Dikliče-va igra «Na zeleni reki čoln». Naš sodelavec nam je o tem delu poslal sledeči dopis:
Umetniško vodstvo Slovenskega gledališča je pravilno menilo, da bi bilo pametno vključiti v program letošnje sezone tudi delo, ki spominja na dvajsetletnico u-pora na Primorskem, žal, takih del slovenska dramatika nima mnogo na izbiro. Zato se je moralo odločiti za delo, ki kolikor toliko spominja na čase iz zadnje svetovne vojne. Tako je padla od- \ ločitev na Dikličevo dramo «Na zeleni reki čoln».
či v podstrešni sobici. Branje knjig mu je odprlo neznana vrata v življenje. Tako spozna tudi ljudsko poezijo, tako proučuje tudi napredno socialistično literaturo. Sam je občutil težo delavčevega dneva, zato je sprejel pot brezkompromisnega boja za osvoboditev dela in naroda, pot boja za novo družbo brez izko-riščevavcev in izkoriščanih. Kočo je zgodaj stopil v vrste naprednega delavskega gibanja.
Književno prične delovati leta 1928, ko sta natisnjeni njegova prva povest «Rezultat» in prva pesem (v srbohrvaščini) «Sinovi gladu», deli z izrazito socialno-revolucionarnim tonom. V nenehnem stiku z naprednimi jugoslovanskimi pisatelji — sodeluje samo v naprednih časopisih — Kočo Racin nemirno križari po mestih in beži pred policijsko tiralico, se neutrudno uči in ustvarja pesmi, povesti eseje, kritike, študije iz narodne zgodovine in kul-
Čeprav ni dal Diklič velike važnosti času in kraju dogajanja, je v drami «Na zeleni reki čoln» toliko jasnih in prepričljivih elementov, ki pojasnjujejo skoraj avtomatično smisel drame, njeno časovno in krajevno opredeljenost.
Diklič je to delo napisal leta 1959. Prva uprizoritev je bila naslednje leto v Mostarju. Tamkajšnje gledališče je dvakrat skušalo s tem delom iti na Sterijino pozorje, a mu to ni uspelo. Nasprotno pa se je zgodilo z gledališčem iz Zrenjanina, ki je nastopilo s tem delom v Novem Sadu. Glavni interpret Boris Kovač je za svojo vlogo prejel celo prvo nagrado. Od tedaj je zrenja-ninsko gledališče uprizorilo to dramo že sedemnajstkrat, Sloven-(Nadaljevanje na 4. strani)
ture itd. Od leta 1936, ko Racin objavi prvo pesem v makedonščini, se pričenja novo obdobje pesnikovega ustvarjanja obenem pa tudi novo obdobje v zgodovini njegovega naroda. Po objavi več posameznih pesmi v makedonščini po časopisih in listih vse Jugoslavije (v Sloveniji je sodeloval v «Zborniku 1939», ki ga je uredil Tone Seliškar), izda leta 1939 svojo zbirko pesmi «Bela svitanja», ki se je, čeprav so jo takoj proipovedali, naskrivaj razširjala in močno vplivala ne le na mlade makedonske književnike, da so ustvarjali v rodnem jeziku, ampak tudi na njegove sodobnike sploh in jih mobilizirala v boju za narodno in socialno osvoboditev.
Bolgarska okupacija Makedonije (1941) ne samo da ni v ničemer izboljšala položaja, v katerem je bil narod, ampak je še v novih oblikah nadaljevala sistem raznarodovanja in izkoriščanja. S tem pa se nadaljuje tudi Racinovo preganjanje. Vse do tistega dne, ko se pesnik vključi v vrste partizanskih odredov, kjer nadaljuje svoje propagandno delo — pripravlja prve zbirke makedonskih narodno-osvo-bodilnih pesmi. V noči 13. junija 1943 pa je Racin tragično končal, ne da bi dočakal zoro opevanega «belega dne», ki je bil že na obzorju.
Kočo Racin je potrpežljivo in resno proučeval makedonski jezik, vnašal življenje v sleherno uporabljeno besedo, pel je preprosto, jasno, intimno, pretresljivo, v goli grenkobi neke resničnosti, vendar se nikoli ni spuščal do poenostavljanja. Napisal je eno od prvih strani makedonske poezije in pokazal, da je makedonski ljudski jezik primeren tudi za najtanjša človeška ustvarjanja in za najbolj glasno izražene misli ter ideie. Ustvaril je lasten verz in stil, ki ga ni moč ne posnemati ne prevzeti, kar pa je še pomembnejše, verz, ki se ga ne da prevajati brez nevarnosti, da bi prišlo do osiromašenja in izgubljanja poetičnosti.
Težko je na kratko prikazati vse (Nadaljevanje na 4. strani)
I 'OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
„Na zeleni reki čoIn“
21.-2-1964
-DELO • 6
0 nekaterih problemih Kontovela in Proseka
DOPIS S KONTOVELA Že večkrat so naši občinski sve-tovavci v tržaškem občinskem svetu tolmačili zahteve in potrebe kontovelskega prebivavstva glede ureditev cest in razsvetljave v naši vasi. Toda, čeprav so za nekatera izmed njih merodajni odborniki že dali določena zagotovila, do sedaj ne vidimo nobene konkretne rešitve.
Tako je na primer še vedno neurejena prašna — ko je suho — in blatna — ko je vlažno vreme — cesta v «MorikOlanu». Ta cesta pelje v njive na kontovelskem obronku, nad morjem, kjer se goji predvsem trta. Del te ceste je že urejen, toda gre le za nekaj metrov. Ostali del je popolnoma zanemarjen in predstavlja problem za kmetovav-ce, ki ne morejo po cesti z vozovi, niti v času ko se dela okrog trt, niti za časa trgatve. Zato je treba vse delo izvesti z neznosnim človeškim trudom, kar je, očitno, v popolnem nasprotju z moderno mehanizacijo in napredkom, ki bi morala lajšati človeški trud.
Zelo je občutena tudi potreba po boljši razsvetljav! v vasi. Nekoč, ko je bil kraj maloštevilno obljuden, je cestna razsvetljava — kot sedanja — utegnila biti tudi zadostna. A sedaj, ko z gradnjo novih stano-vaniskih poslopij in hiš nastajajo na Kontovelu kar celi novi predeli v vasi, je neobhodno potrebno, da se razsvetljava ojači.
Zato bi se moralo tudi v tem pogledu ugoditi zahtevam Kontovev-cev.
Še ena nevšečnost tare Konto-vevce, predvsem one, ki bivajo v bližini cerkve. Nekoč je bil ob vodni pipi, prizidek, ki je služil kot zavetje. Pred nedavnim so vodno pipo prenesli na mesto, ki je zelo izpostavljeno burji. Toda ob novi u-reditvi ni bilo zgrajeno nobeno zavetje, zato so prebivavci, ki hodijo po vodo, zelo izpostavljeni nevšečnosti.
Zato je želja, oziroma zahteva domačinov, naj se poskrbi za zgraditev primernega zavetja, kot je bilo nekoč !
Dopis s Proseka
Tudi pri nas se pojavlja potreba, da se ojači cestna razsvetljava, zlasti sedaj, ko se je vas občutno povečala. Luči so potrebne zlasti na trgu pri farovžu, v bližini številke 18, v ulici, ki je vzporedna z glavno prometno cesto, ki pelje v Križ v bližini «Beneške hiše» in drugje.
Ta potreba je tem večja, če upoštevamo, da zlasti ob praznikih prihaja k nam veliko število izletnikov z avtomobili, avtobusi ali motorji.
Zato upamo, da bodo pristojne oblasti razumele to vprašanje in ugodile željam naših prebivavcev.
Prav tako smatramo, da je nastopil čas, da se uredijo tudi nekatere poti in sicer, predvsem da se asfaltira cesta, ki se iz bližine štev. ?24 vije proti borovemu gozdu, kjer so pred kratkim zgradili nov hotel, za ker je predvideti, da bo promet po tej cesti postal nedvomno večji. Asfaltiranje ceste je torej potrebno bodisi zaradi turistov, ki se bodo posluževali hotela, kakor tudi zaradi one desetine hiš, ki se nahajajo ob tej cesti in ki bi jim povečani promet utegnil prinašati v notranjosti večjo količino prahu odnosno blata.
Pojavlja se tudi potreba po razširitvi ceste, ki s Proseka vodi proti naselju Sv. Nazarija do Griže, ker se je promet po tej cesti silno povečal.
V tej zvezi bi bilo tudi umestno, da se avtobusna proga raztegne tudi po tej ulici, ker so zadnje sta-
novanjske hiše zgrajene precej daleč od avtobusne postaje in morajo delavci, ki so najbolj oddaljeni, pešačiti celih 10 do 15 minut, preden pridejo do doma, kar je zlasti nevšečno pozimi ali v slabem vremenu sploh.
Sestanek aktivistov iz gornje tržaške okolice
Pred dnevi se je vršil sestanek komunističnih aktivistov področja Opčin, Trebč, Padrič, Gropa-de, Repentabra in Bazovice. Sestanku je prisostvovalo tudi tajništvo Avtonomne tržaške federacije KPI. Po širši diskusiji je bil sprejet delovni načrt za volilno kampanjo, za učvrstitev partijske organizacije in za širjenje «Dela». Imenovan je bil tudi conski odbor, ki bo koordiniral vse politično delovanje. V odboru so tov. Wilhelm, Padovan, Baiss, Stanka Hrovatin in čuk (za mladino).
PD „Vesna" je gostovalo v Komnu
PD «VESNA» iz Križa je v nedeljo gostovalo v Komnu. Prireditve se je udeležilo izredno veliko ljudi. Najprej je nastopil pevski zbor z vrsto umetnih pesmi, sledil je nastop mladih popevkarjev, nato je dramska družina uprizorila veseloigro «Na kriški osmici», na koncu pa je zbor zapel še vrsto partizanskih pesmi.
Zbrano občinstvo je v imenu Križanov pozdravil predsednik prosvetnega društva tov. Bogateč. Izrazil je željo, da bi temu srečanju sledila še druga in da bi tudi Komenci kdaj gostovali v Križu.
Na koncu prireditve sta dve mladi predstavnici komenskega prosvetnega društva podarile šop nageljnov dirigentu Frančku Žerjavu ter se v imenu Komencev zahvalile za uspelo gostovanje.
Prireditve
SLOVENSKO GLEDALIŠČE priredi v nedeljo, 23. februarja ob 16. uri na Kontovelu; v torek, 25. ob 20,30 v Skednju in v sredo, 26. ob 20,30 na Opčinah Dikličevo igro «Na zeleni reki čoln».
SLOVENSKI KLUB v Trstu (Ul. Geppa 9) priredi v torek, 25. februarja ob 21. uri komemora-tivno predavanje o življenju in delu preminulega pisatelja Ksa-vera Meška.
V REPNU je bila preteklo soboto prijetna kultumo-zabavna prireditev. Nastopila sta domači pevski zbor, ki ga vodi Mirko Guštin, in vaška dramska skupina, ki je uprizorila veseloigro «Hlače». Režirala je učiteljica Lupin-čeva.
Obvestilo kmetovavcem
Pokrajinsko kmetijsko nadzor-ništvo v Trstu sporoča, da bodo rejci krav-mlekaric lahko prejeli za vsako kravo 50 kg močnega krmila. Cena krmila je 3.500 lir za stot. Prošnje bodo sprejemali od 24. februarja.
V SPOMIN — Ob obletnici smrti Serafina Vaclika s Opčin daruje Stano Vaclik 1000 lir za «Delo».
Najlepša hvala.
Nadalj
Krik upora
z mešanimi družbami skupaj izkoriščali kongoška bogastva.
Da bi se lahko uresničili taki občutljivi kompromisi, je bilo treba odpraviti ovire, ki so bile na poti. Zato je bilo treba ubiti Lu-mumbo. Sam in izdan je ostal abstrakten simbol državne enotnosti : pomenil je Kongo v zgodovinskem obdobju, ko je ljudstvo prevzemalo oblast v svoje roke. Pred njim je namreč obstajala le kolonija, zmešnjava najrazličnejših interesov; po njem pa je ostala le razdrobljena dežela, ki bo za dosego svoje nacionalne enotnosti potrebovala več kot desetletje. Predsednik vlade Lumumba je drugo za drugo izgubljal svoje opore ter proti svoji volji, pač zaradi poteka dogodkov, postajal agent novega separatizma, ki se je imenoval centralizem. Dokler je bil ujetnik, a še vedno živ, bi bil lahko postal čez noč princip, izhodišče sporazumevanja: ostal pa je priča politike, ki mu je niso pustili uresničiti, a ki bi se ob prvih neuspehih nove vlade bila lahko izkazala kot politika, ki se sicer ni mogla preizkusiti v praksi, ker ii tega niso pustili, toda bi se bila morda izkazala kot edina možna.
Obsedeni od strahu ob tej grožnji se voditelji v Leopoldvillu obrnejo na one v Katangi. In tako sprejmejo sklep: čombe bo plačal vojake, v zameno pa mu bodo izročili Lumumbo. Skratka, celò iz svoje ječe priča odstavljeni predsednik vlade o nujnosti centralizma. Toliko bolj zaradi tega, ker njegov padec sovpada z vrsto lokalnih uporov in medsebojnih bojev. Tokrat se proti novemu uveljavljanju kolonialističnega gospodarstva upirajo kmetje in delavci. Ta razdrobljena gibanja sicer nimajo skupnih smotrov: vendar pa bi jih bilo mogoče združiti, če bi njihove zahteve zbrali v en sam program.... Lumumba bi bil lahko to dosegel : to ni bila le abstraktna možnost, marveč možnost, ki je pri njegovih sovražnikih celo tedaj, ko je bil v ječi, zbujala strah. Imperializem je bister: če bi bivši izkoriščani uganili njegov namen, da se skrije za prikrito politiko ohranitve superizkorišče-vavskega gospodarstva, ve, Minière neti in vzdržuje secesije proti kom, ki so njegovi sokrivi-ci. Kongoška zmeda je bila popolna, vendar pa bi Kongovci kaj hitro doumeli, da služijo sovražniku, če bi jim to kdo povedal. Lumumba se je bil v kratkem času naučil, da Belgija ne drži dane besede, da Unione Minière neti in vzdržuje secesije proti vladi bivšega glavnega mesta, da so vojaki, ki jih je poslala OZN za ohranitev miru, ščitili separatista Kasavubuja ter predsednika vlade izročili na milost in nemilost njegovim sovražnikom: tudi malemu buržuju, ki menda ni vedel dosti o ekonomiji, je bilo prav malo časa treba, da je prišel do prav neprijetnih zaključkov.
Lumumba, živ in ujetnik, je bil strah vsega kontinenta, navzoč v vseh kot zahteva, ki ji ne morejo ustreči in se ji ne morejo izmakniti, ob njegovi navzočnosti sleherni odkriva kruto možnost neokolonialistične kombinacije.
Treba je torej z njim čimprej opraviti. Imperializem bi rad imel pri tem čiste roke, pa tudi njegova glavna predstavnika, Kasa-vubu in bedni Mobutu, imata interes, da v očeh svojih ljudi ne prelijeta te krvi. Morivec bo torej Čombe: Union Minière in koloni so ga kompromitirali že v
evanje
taki meri, da bo treba prav kmalu opraviti tudi z njim. S površja zemlje izgine črnec, ki je bil postal predsednik vlade in je svoje nalogo bil vzel kar zares. Novo vlado sestavi Kasavubu. Po mojem mnenju upa, da bo mrtvec manj nadležen od živega: pokojnika kmalu pozabijo.
Ko je Lumumba mrtev, neha biti oseba, ki bi postala pojem za vso Afriko, za enotno voljo, ki naj bi združila vse njene raznovrstne družbene in politične sisteme, odpravila njeno razdrobljenost in njeno neslogo, njeno moč in njeno nemoč. Lumumba ni postal in tudi ni mogel postati junak pan-afrikanizma, pač pa je postal mučenik. Njegova zgodba je vsem pokazala, kako globoka povezanost obstoji med neodvisnostjo, enotnostjo in bojem proti tru-stom. Njegova smrt je krik upora: z njim je umrl ves kontinent zato, da bi vnovič vstal od mrtvih.
Galilei
Berberini — Papeš Urban VIII, ki je imel dokaj prijazen odnos do Galileievih del.
Razprava — znameniti «dialog o dveh poglavitnih svetovnih sistemih Ptolomejevem in Kopernikovem» — je 'izšla 1632. leta v Firencah. Napisana je v obliki pogovora treh ljudi : Sagreda in Sal-viattija, ki zagovarjata heliocen-trizem, in Simplicia, ki zagovarja Ptolomejeve ideje. Razgovor traja štiri dni.
V pogovoru drugega dne primerja Galilei Zemljo z ladijsko kajuto. Ker ladja pluje enakomerno, v kajuti ni opaziti, da se giblje. Tu je začetek znamenitega principa odnosa med premočrtnim in enakomernim gibanjem. V bistvu je Galilei načel princip inercije: telesa se gibljejo skupaj z Zemljo brez pomoči kake druge gibalne sile.
Sovražniki znanosti so se spravili nad znanstvenika. Vodil jih je papež Urban VIII, ki je nekoč podpiral Galileia. Religiozni in politični računi so bili za poglavarja rimske cerkve važnejši od nekdanjih simpatij do Galilei eve-ga znanstvenega dela. Bolehnega 70-letnega starca so leta 1633 poklicali v Rim pred inkvizicijsko sodišče. Proces se je končal z Galileievo obsodbo na dosmrtno prebivanje pod nadzorstvom inkvizicije.
Toda Galilei ni vrgel puške v koruzo. Napisal je drugo svojo poglavitno knjigo. Napisana je bila leta 1635, štiri leta kasneje pa so jo založil v nizozemskem Ley-denu, kamor ni segla oblast katoliške cenzure.
«MLADINA»
Kočo Racin
značilnosti Racinove poezije brez nevarnosti, da bi ostal nepopoln in neprecizen. Sublimacija občutenj in miselnosti v njej, preprostost stiha, ki se približuje ljudski pesmi, njena izpovedna intimnost, lirika in psihologija, kakor da svoj govori svojim, njena dramatika z zgoščeno sugestivnostjo, z vedno udarno močno poanto in pomembnim sporočilom, ki smelo posega v globoke socialne transformacije svojega časa, avtorjevo temeljito poznavanje življenja in stremljenj njegovega naroda — vse to je ustvarilo novo poezijo o tem življenju, poezijo, ki je prikazovala vso tragiko položaja človeka v dahi družb; z živim notranjim občutkom umetniškega pripovedovanja in optimizmom borbene sile, katere izvor je v naporih in delu človeka, optimizem visoke človečnosti, realne nade in trdne
vere. In ta poezija je delovala in še vedno deluje močno, umetniško, človeško. Tudi njegova proza, čeprav je ostala nedokončana prjpo more k boljšemu oblikovanju lika človeka, ki še je od mladih nog boril z življenjem zaradi življenja, ki je živel in delal pojoč o življenju in delu, sanjajoč prepričan o «dnevu nad dnevi, dnem vseh težakov».
Premiera SG
sko gledališče v Trstu pa je prvo, ki jo uprizarja v slovenščini.
Morda je napačno govoriti o predstavi drame, kajti delo «Na zeleni reki čoln» je v resnici odrska zvrst, v kateri je vsakega nekaj, malo drame, tragedije pa tudi detektivstva. Ta mešanica pa se prepleta z osnovnim problemom igre, ki je problem človeške solidarnosti. In ta solidarnost je dokaj različna in lahko rečemo napeta. Pričenja se v skupnih otroških igrah, katere se pretrgajo zaradi vojne, končno se zopet pojavlja v ljudeh, toda pod drugim smislom, sedaj kot zavestno vznemirjenje ter se končno prerodi v tragično in zavestno žrtvovanje.
Kaj pa vsebina? Ta ni tako napeta, kot bi si jo marsikdo lahko pričakoval. Glavni problem vsebine se suče na tem: Od štirih bivših sošolcev sta sedaj dva policijska funkcionarja v nemški službi, tretji je častnik kvislinške vojske, četrti pa, ki ga imenujejo «Šerif» je postal «bandit» ( ta pridevek so dali okupatorji in njihovi pomagači partizanami In zadnjega vsi trije vneto iščejo. Toda v odnosu do njega, do «bandita», so si precej različni. Ka-pablanka in Marčič, čeprav iz.gleda ta histerični osebi, v svojem poslu doživljata psihološko-mo-ralno krizo. Stipič je materialist v širokem pomenu besede. Njegova prva skrb je policijska slu-l.ba In ve sumu to, du /c trcl^u
čimprej ujeti «šerifa». Seveda pri njem igra veliko vlogo tudi ambicija. Torej tri različne osebe z različnimi pogledi na eno in isto osebo in če že hočemo tudi na svet.
Glavni izvajavec Dikličeve drame je bil Stane Raztresen kot Ka-pablanka, pomočnik šefa policije. Njegova kreacija je prišla do u-činka posebno v drugem dejanju, kjer je bilo dogajanje še v svojem zapletu. Ob Raztresenu si je prevzel veliko odgovornost tudi Stane Starešinič kot Marčič topniški kapetan. Za Starešiniča bi lahko rekli isto kot za Razit esena namreč da je ujel posamezne zapletene trenutke in jih upodobil s premišljeno kreacijo.
Stipič, zasliševalni pripravnik ie bil Alojz Milič. Karakterno je povsem zajel smisel drame in o-sebe, v kretnjah in govoru pa je mogoče malce spominjal na O-thellovega lago.
Naj omenimo še, da je v tem delu nastopil kot gost prvak ljubljanske Drame Stane Sever. U-podobil je Marčičevega očeta. Kljub majhni vlogi je njegov naslov mnogo pomenil.
Manjše vloge si delijo še: Zlata Rodoškova, Danilo Turk, Silvij Kobal in Jožko Lukeš. Vsi so svoje vloge zelo dobro podali.
Dramo je režiral Adrijan Rusija. Razumljivo je, da je bila naloga vse prej kot lahka. Scena Vladimira Rijavca pa ni kazala preveč na policijski urad, nasprotno pa je bila dobra z.vočna oprema, ki jo je oskrbel Edvard Martinuzzi.
S. V.
POJASNILO — V preišnji številki smo v napovedi gledališke predstave navedli netočen naslov dela. Pravilno se glasi «Na zeleni reki čoln». Bravce prosimo, naj nam bproste.
DELO — GLASILO K.P.I. ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIC - ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON MIRKO KAPELJ —
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST, UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA, TRST, UL. TORREBIANCA 12