Bioindikacija onesnaženosti okolja s fluoridi z uporabo čeljusti srnjadi (Capreolus capreolus L.): stanje in perspektive
Bioindication of fluoride pollution by the use of roe deer (Capreolus capreolus L.) mandibles: situation and perspectives

slovenski

2010

bioindikacija   fluoridi   srnjad   zobje

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Zaradi naraščajočih koncentracij fluoridov v okolju in njihove strupenosti so raziskovalci v zadnjih desetletjih razvili različne metode za ocenjevanje vpliva teh onesnažil na žive organizme. Za ugotavljanje izpostavljenosti in vplivov fluoridov na sesalce (predvsem parkljarje) se uporabljajo metode akumulacijske bioindikacije (tj. določevanje vsebnosti fluoridov v kostnih tkivih, npr. čeljustih) in/ali metode odzivne bioindikacije (npr. makroskopsko določevanje stopnje zobne fluoroze kot specifične morfološke spremembe, ki kaže na vpliv izpostavljenosti fluoridom na tvorbo in razvoj sklenine v času zobne formacije). Primernost čeljusti prostoživečih prežvekovalcev (zlasti srnjadi) kot bioindikatorjev onesnaženosti potrjuje v preteklosti ugotovljeni obstoj močnih pozitivnih soodvisnosti med koncentracijami fluoridov v okolju in: (i) vsebnostjo fluoridov v čeljustih srnjadi/jelenjadi; (ii) stopnjo zobne fluoroze obeh omenjenih vrst. Uporaba čeljusti v bioindikacijske namene je primerna tudi z logističnega in stroškovnega vidika, saj se čeljusti parkljarjev v marsikateri državi sistematično zbirajo z namenom kognitivnega in kontroliranega upravljanja s populacijami. Zaradi tega so dostopne v velikem številu, praviloma z vsemi potrebnimi atributnimi in geografskimi podatki o posameznem uplenjenem osebku. Slednje omogoča izvedbo veliko-površinskih (a prostorsko zelo natančnih), cenovno ugodnih in zanesljivih biomonitoringov onesnaženosti okolja s fluoridi, ki smo jih leta 2008 uvedli tudi v Sloveniji.

30.01.2012