SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
Plazilci Strelovške formacije
Tomaž Hitij in Silvio Renesto
Reptiles of the Strelovec Formation
In the Strelovec Formation, reptile remains are locally very common. Isolated bones are frequently found in the bright massive limestone, where they are often seen in cross-sections. So far, three specimens have been found, representing parts of complete reptile individuals. Two of them have been identified as belonging to pachypleurosaur sauropterygians. In addition, a small fragment of placodont armour and 7 vertebrae belonging to an ichthyosaur have been found. Outcrops of the Strelovec Formation have yielded to date the most abundant Triassic fish and reptilian fauna found in Slovenia.
Plasti Strelovške formacije so najbogatejše plasti z ostanki triasnih plazilcev v Sloveniji. Najpogostejši so v masivnem svetlem apnencu, v katerem pogosto lahko opazujemo preseke modrikastih kosti. Morsko dno je bilo pri odlaganju teh plasti dobro prezračeno, zato tu ne najdemo artikuliranih primerkov. Odlično ohranjene artikulirane primerke teh srednjetri-asnih plazilcev pa lahko najdemo v tanko- do debeloplastnatem dolomitu in v temnem tan-koplastnatem bituminoznem apnencu.
Pahiplevrozavri (Pachypleurosauria)
Po 132 letih od Stachejeve (Deecke, 1886) prve najdbe plazilca v triasnih plasteh Kamniško-Sa-vinjskih Alp smo septembra leta 2006 v grapi nad dolino Kamniške Bistrice odkrili drugo okostje triasnega plazilca (T-801). Gre za enajst artikuliranih, skoraj v celoti ohranjenih repnih vretenc z majhnim delom dvanajstega vretenca skupne dolžine 14 cm. Vretenca so se ohranila na velikem kosu bituminoznega apnenca. Ob prvih sedmih vretencih so ohranjena še pripadajoča rebra. Največje vretence je dolgo 11 mm, velikost naslednjih vretenc pa se postopno zmanjšuje. Loki vretenc so široki, v dorzal-nem pogledu so kvadratne oblike s širokimi
zigopofizami (prezygopophysis in postzygo-pophysis), katerih artikulacijska površina tvori približno kot 20° glede na horizontalo. Vretenč-ni trni so slabo ohranjeni, zato jim ni mogoče določiti celotne dolžine. Dobro je ohranjena le njihova baza. Pri večini vretenc je viden prednji (kranialni) rob baze vretenčnih trnov, ki v sredini tvori izrastek, v katerega nalega repni rob baze vretenčnega trna naslednjega vretenca. Telesa vretenc so vidna le od osmega do enajstega vretenca, njihova oblika pa spominja na peščeno uro s konkavnim trebušnim robom. Ob prvih šestih vretencih sta ohranjena tako levo kot desno rebro, ob sedmem in osmem vretencu pa je vidno le levo rebro. Rebra so ravna, kratka in čokata. Večinoma so nepopolno ohranjena. Manjkajo predvsem distalni deli. Najbolje je ohranjeno rebro ob tretjem vretencu, ki je dolgo 23 mm. Velikost reber se od prvega do petega zmanjšuje počasi, nato pa hitro, tako daje zadnje rebro le še majhna bunkica. Prvih pet parov reber je rahlo kranialno nagnjenih, medtem ko so zadnja tri nagnjena rahlo kavdalno. Večina reber je ločena od telesa vretenc, razen zadnjih treh, ki so pritrjena v centralnem delu telesa vretenc. Pri prvih štirih do petih vretencih vre-tenčni loki tvorijo dele prečnih izrastkov. Ohranjeni so tudi slabše vidni sekundarni odtisi repnih vretenc in odtis kosti, ki verjetno pripadajo desni zadnji nogi. Vsi ohranjeni elementi
118


Pahiplevrozaver z ribo iz rodu Sangiorgioichthys. Risba: Tamara Korošec. Fotografija za ozadje: Ciril Mlinar Cic.
Pachypleurosaur sauropterigian with fish of the genus Sangiorgioichthys. Drawing: Tamara Korošec. Background photo: Ciril Mlinar Cic.
/
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
Kranialni del repa pahiplevrozavra (T-801), Strelovška formacija, dolžina 14 cm.
Cranialmost portion of the tail belonging to a pachypleurosaur (T-801), Strelovec Formation, length 14 cm.
120
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
/O
'u (O
Pahiplevrozaver (T-812), Strelovška formacija, dolžina 9 cm.
Pachypleurosaur (T-812), Strelovec Formation, length 9 cm.
135
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
jasno nakazujejo, da gre za repni del zavropteri-gija (Carroll & Gaskill, 1985). Sprememba v smeri poteka reber skupaj s spremembo v arti-kulaciji reber nakazuje, da gre za najbolj krani-alni del repa. Nizki vretenčni trni z majhnimi in širokimi zigopofizami pa nakazujejo, da gre za
Okostje
pahiplevrozavra iz rodu Serpianosaurus
(po Diedrich & Trostheide, 2007).
Skeleton of a pachypleurosaur from the genus Serpianosaurus (after Diedrich & Trostheide, 2007).
pahiplevrozavra. Žal natančnejša taksonomska uvrstitev zaradi pomanjkanja diagnostičnih elementov ni mogoča.
Drugi artikulirani primerek (T-812) je bil najden na istem nahajališču kot prvi. Na kosu svetlega debeloplastnatega dolomita je ohranjen dorzalni del okostja, ki najverjetneje prav tako pripada pahiplevrozavru. Ohranjen je niz 10 artikuliranih stisnjenih vretenc s pripadajočimi levimi rebri in gastralijami. Vretenčni loki z nizkimi vretenčnimi trni so ločeni od teles vretenc. Vretenca od tretjega do osmega so ohranjena skoraj v celoti, ostala pa le delno. Ohranjenih je sedem proksimalnih delov reber z odtisi distalnih delov teh in ostalih reber. Pod vretenci in rebri je vidno veliko število gastralij, ki so v pravilnem anatomskem položaju.
V plasteh Strelovške formacije je bilo poleg opisanih primerkov najdeno še veliko število posamičnih kosti, predvsem vretenc in reber, ki najverjetneje prav tako pripadajo pahiple-vrozavrom. Kosti so še posebej pogoste v masivnih apnencih, ki prekinjajo zaporedje plasti temnega tankoplastnatega bituminoznega apnenca. Našli smo tudi nekaj kosov, v katerih je večje število neartikuliranih kosti, ki pripadajo istemu osebku. Lahko gre za najdbe osebkov, katerih kadavri so dalj časa potovali v sedimen-tacijski bazen in so zato razpadli. Lahko pa gre ostanke plena večjih plenilcev ali pa za preprosto bolje prezračeno morsko dno z močnejšimi morskimi tokovi, kjer telesa poginulih živali hitreje razpadejo.
Plasti Strelovške formacije so nedvomno med najbogatejšimi nahajališči pahiplevroza-vrov pri nas, zato v prihodnosti pričakujemo nove najdbe teh čudovitih triasnih plazilcev; upamo, da takrat v celoti ohranjenih skeletov.
Plakodonti (Placodontia)
Plakodonti so zelo nenavadna skupina za-vropterigijev, značilnih le za triasno obdobje. Pojavili so se že v zgodnjem triasu, izumrli pa so malo pred koncem triasa (Bardet, 1995). Doslej so njihove ostanke odkrili v srednji Evropi, severni Afriki in na Kitajskem.
122
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
V osrednji Sloveniji pa je bila v ladinijskih do karnijskih plasteh najdena spodnja čeljust z zobmi plakodonta rodu Cyamodus (Buffeta-ut & Novak, 2008). Plakodonti so bili srednje veliki morski plazilci, ki so dosegali velikosti do dveh metrov. Delimo jih na plakodonte brez oklepa in plakodonte z oklepom, ki jih je varoval pred plenilci. Tisti s koščenim oklepom so imeli negativno plovnost, kar jim je omogočilo, da so se brez truda hranili na morskem dnu. Obe skupini sta imeli značilne velike in ploščate zobe, po katerih so tudi dobili ime (Owen, 1858). Njihovi zobje so bili idealni za drobljenje lupin školjk, ramenonožcev in drugih nevretenčarjev, s katerimi so se prehranjevali. Zaradi negativne plovnosti in kratkih udov domnevajo, da so bili počasni plavalci. Živeli naj bi predvsem v plitvih morjih. Neo-drasli osebki, ki še niso imeli dovolj močnega oklepa, so bili pogost plen plenilskih zavropte-rigijev rodu Lariosaurus (Tschanz, 1989) in rib rodu Saurichthys (Mazin & Pinna, 1993).
(O
'u (O
V plasteh Strelovške formacije so ostanki pla- g kodontov v primerjavi z zelo pogostimi ostanki ^ pahiplevrozavrov dokaj redki. Vendar je pogostnost plakodontov na drugih nahajališčih v .2 Južnih Alpah in na Južnem Kitaj skem podobna. £ Doslej smo v Strelovški formaciji uspeli najti le posamezne dele njihovih oklepov v obliki posameznih koščenih lusk (dermalnih ploščic). Verjetno so se zaradi slabših plavalnih sposobnosti le redko podali v globlje vode. Njihova težka telesa pa so po njihovi smrti hitro potonila na morsko dno, tako da jih morski tokovi niso mogli prinesti v globok sedimentacijski bazen. Njihovo število v naravnem okolju je bilo tudi manjše od števila drugih zavropterigijev, na kar kažejo številna nahajališča po svetu.
Ihtiozavri (Ichthyosauria)
Ostanki ihtiozavrov so v plasteh Strelovške formacije redki. Na kosu sivega debeloplastnatega
Ihtiozavrova vretenca (T-1014), Strelovška formacija, velikost vretenca 17 mm. Ichthyosaur vertebrae (T-1014), Strelovec Formation, vertebra size 17 mm.
123
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
Triasni ihtiozaver iz roduMixosaurus (po Carroll, 1988) v primerjavi z nekaterimi drugimi srednjetriasnimi ihtiozavri.
Triassic ichthyosaur from the Mixosaurus genus (after Carroll, 1988) in comparison with some other Middle Triassic ichthyosaurs.
apnenca v spodnjem delu Strelovške formacije na območju Robanovega kota smo našli šest skoraj popolno ohranjenih in dve delno ohranjeni vretenci (T-1014). Vretenca so bočno sploščena, kar je značilno za repna vretenca. Kateremu rodu pridajo, je nemogoče ugotoviti. Glede na veliko pogostost ihtiozavrov iz rodu Mixosaurus v podobno starih plasteh po svetu, gre najverjetneje za miksozavra. Njihove ostanke so našli v srednji in severni Evropi, na Kitajskem, v Jugovzhodni Aziji ter v Severni Ameriki. Ti približno meter veliki, ribam podobni plazilci so bili eni izmed prvih
124
ihtiozavrov. Imeli so dolg nizek rep in v plavuti preoblikovane okončine, ki so bile sestavljene iz petih prstov (pri kasnejših oblikah ihtiozavrov so bile plavuti sestavljene le iz treh prstov). Sprednje okončine so bile večje od zadnjih, vsak prst pa je bil sestavljen iz večjega števila kosti, kar sta prilagoditvi, značilni prav za ihtiozavre. Imeli so podolgovato glavo z dolgimi in ozkimi čeljustmi, v katerih so bili koničasti zobje. Živeli so v velikih jatah, podobno kot dandanašnji delfini. Prehranjevali pa so se najverjetneje z ribami in glavonožci (Maisch & Matzke, 2000).
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
(0
'Ü
(0
_ £
Bardet, N. 1995: Evolution et extinction des reptiles marins au cours du Mesozoique. Palaeovertebrata, 24: £ 177-283.	J2
Buffetaut, E. & Novak, M. 2008: A cyamodontid placodont (Reptilia: Sauropterygia) from the Triassic of > Slovenia. Palaeontology 51/6: 1301-1306.	-j
carroll, R. L., Gaskill, p. 1985: The nothosaur Pachypleurosaurus and the origin of plesiosaurs. Phil. ft Trans. Roy. Soc. London, B, 309: 343-393.
Deecke, W. 1886: Ueber ein von Herrn Oberbergrath Stache in der Steiner Alpen gesammeltes Saurierfragment. Verhandlungen der k. k. geologischen Reichsanstalt., 2: 50-52.
Diedrich, C. G., Trostheide, F. 2007: Auf den Spuren der terrestern Muschelkalksaurier und aquatischen Sauropterygier vom obersten Röt bis zum Mittleren Muschelkalk (Unter-/Mitteltrias) von Sachsen-Anhalt. Abhandlungen und Berichte für Naturkunde, 30; 5-56.
Maisch, M. W., Matzke, A. T. 2000: The Ichthyosauria. Stuttgarter Beitr. zur Naturkunde, Serie B, 298: 1-159.
Mazin, J. M., pinna, G. 1993: Palaeoecology of the armoured placodonts. Paleontologia Lombarda, N. S., 2: 83-91.
owen, R. 1858: Description of the skull and teeth of the Placodus laticeps, Owen, with indications of other new species of Placodus, and evidence of the saurian nature of that genus. Philosophical Transactions of the Royal Society of London, 148: 169-184.
Tschanz, K. 1989: Lariosaurus buzzii n. sp. from the Middle Triassic of Monte San Giorgio (Switzerland) with comments on the classification of nothosaurs. Palaeontographica, A, 208: 153-179.
125