Štev. 2.                         V Ljubljani, 1. svečna 1908.                      Leto IX.
Pedenj-možek, mali Muk.
redenj-možek, mali Muk,                Pili so in ju-hu-hu
rad je veseljaCil —                           v plesu se vrtell —
nove hlačke, nov klobuk                   pesem krepkega glasu
vedno bi obiačil.                               zdajpazdaj zapeli!
Pipico je rad kadil                            Rajali so veninven
in se grel na solnci;                         tja do zore zlate —
oče pa se je jezil,                            a tedaj zagrabl sen
močnik kuhal v lonci.                       vse možč bradate . . .
Bila to narobe stvar:                        Eden, dva, kjer muca spi
sinček vedno strani —                      pri polici blizi —
oče trden gospodar                           a na goslih dudeldi
letos kakor lani . . .                         godec spi pri tnizi . . .
Tristo je nekoč pedi                         Oče pride — da te mišl —
oče šel od doma —                          vidi vse narobe,
s palčki, z godcem dudeldi               uren kakor vetra piš
v hišo Muk priroma . . .                  vse spodi iz sobet
Hej, tam bil strunač je Tes,              Tam jaz bil sem tiste dni
prstov roke ročne,                            noter v temnem lesu —
pa zagodel je na ples                       a Se zdaj mi dudeldi
tem možem poskočne!                      tu zveni v ušesu . . .
In z nožicami ob pod                       To je bilo v tistlh dneh,
takt možički bili —                           ko bil čuden čas je,
kakor ko slavi se god,                     ko zorel je bob v latčh,
vinčece so pili!                                 grah pa gnal je klasje.
Pa sem rekel: To je res, naopak ni pravo, da zapisal Muk in Tes to bi zgodbo v glavo!
Fran Žgur.
2