Msgr. Lazar Demetrij Mladenov.
(Po poročilih spisal N. L.)
IV o so k lanski papeževi petdesetletnici prišli Banjsko in leži v severo-vshodnem kotu Mace-škofje iz raznih krajev v Rim, zanimali so se donije; dandanes šteje okoli 7000 prebivalcev. Rimci najbolj za moža, katerega sliko vidijo Njegov oče je bil občečislan pravoslavni du-tukaj čitatelji. Lepo moško postavo dela še lepšo     hovnik  imenom Demetrij.  — Znano   je, kako
so se 1.1860. pravoslavni Bolgarji začeli približevati katoliški cerkvi in kako   bi   se  bili   brez
zanimiva oprava. Moža ogrinja višnjeva halja (talar), prepasana z višnjevim pasom; na prsih ima zlat križec; glavo pokriva nekak cilinder brez krajcev, ki se imenuje „kali-mafka" ; čez njo poteguje črno pregrinjalo, „bulo", tako blizu, kakor ženska pajčolan. Dolgi lasje se usipljejo na rame in mogočna brada dela Častitljiv njegov obraz.
Ta oprava  je o-
prava zjedmjenih škofov slovansko-grškega obreda. Podobna je precej o-pravi razkolnih škofov, samo da imajo ti črno obleko. Mož pa, ki ga nam kaže slika,   je  apostolski
vikarij z j edin j enih Bolgar jev vMacedo-
Msgr. Lazar Demetrij Mladenov. (Po fotografiji.
dvojbe vsi povrnili v njeno naročje, ko ne bi bilo toliko o-vir, toliko vsakovrstnih sovražnih spletek in ko bi bili imeli dovolj bolgarskih katoliških duhovnikov. Razkol-niki so tedaj celo pošiljali svoje otroke v katoliške šole. Tudi pop Demetrij pri-jaše nekega dne leta 1864. s svojim La-zarčkom v Solun ter izroči desetletnega dečka misijonarjem svetega Vin-cencija Pavljanske-ga v vzgojo.
Deček je kmalu pokazal izredno nadarjenost ter povsod
prekosil  svoje  bol-
niji - - Mladenov. Upamo, da ustrežemo čita- garske in francoske součence. — Dne 27. ki-teljem, ako podamo nekoliko črtic o njem, tem movca 1. 1867. se je ustanovilo v Solunu prvo bolj, ker se njegovo ime mnogokrat sliši v no-     bolgarsko semenišče (malo semenišče, petit semi-
vejsem času.
Msgr. Lazar Demetrij Mladenov se je rodil 24. rožnika  1. 1853. v mestecu, ki   se   imenuje „DOM in  SVET" 1894, št. 5.
naire); naš Lazar je bil prvi gojenec tega zavoda. A Rusom ni bilo nič povšeČ to približevanje Bolgarjev  proti  rimski cerkvi, najmanj  pa,  da
o
130
N. L.: Msgr. Lazar   Demetrij  Mladenov.
se je zidalo celo semenišče. Zbali so se, da se katoličanstvo še bolj razširi, ter so zato napeli njim žal le prenavadno struno: med Bolgari se je kmalu razneslo nesramno natolcevanje, kako katoličani njihovo deco rede z oslovino, mišimi, žabami itd. Se huje! Govorilo se je celo, kako katoliški duhovniki dečke, ki so zboleli,  obhajajo in potem — z vrvjo zadavijo.
Tudi Mladenovova mati je to zvedela ter seveda vse verjela. Ubogo materino srce! Kako se je bala za svoje dete! Jokala, prosila in rotila je svojega moža, da naj pokliče sina domov. Pop Demetrij res pride v Solun po svojega sina, toda dečko se ne da nikakor odtrgati od učenja in tako ljubega mu zavoda. Treba je dečka preslepiti z zvijačo, da se napoti z očetom domov. Ko pa med potoma zve, kaj namerja oče v resnici, zmuzne se mu prebrisani sinko in jo ubere nazaj v Solun naravnost v svoj zavod. Oče spozna, da bi delal krivico sinu, ko bi ga še dalje motil, zato mu pusti popolno slobodo za bodoči stan.
Da bi se nadalje izobrazil, gre 1. 1869. mladi Lazar v Carigrad, 1. 1873. pa na Francosko, da bi se tam blizu „ zibelke sv. Vincencija Pavljan-skega", blizu nekdanjega Pouya učil govorništva. Naslednje leto pa vstopi v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavljanskega in izreče svete obljube pred vesoljnim prednikom vseh „ misijonskih duhovnikov" (lazaristov) Ed. Bore-jem. Na to ga posvete 1. 1880. v mašnika latinskega obreda in pošljejo v Carigrad, da bi učil mladino v zavodu  „St. Benoit".
Leta 1882. se je začelo med Bolgarji novo gibanje; cele vasi so se vračale v naročje katoliške cerkve. Mladenova prime navdušenost ob teh veselih dogodkih, urno sklene posvetiti se misijonskemu delu, združevanju Bolgarov z Rimom. Pohiti v Solun in poprosi, da bi smel delovati za Bolgarje. Z dovoljenjem sv. stolice prestopi v bolgarski obred in začne takoj ognjevito delovati med Bolgarji v Macedoniji. V kratkem času so se videli sijajni uspehi. Papež Leon XIII. sam se je veselil teh bogatih sadov in ustanovil s pismom z dne 12. vel. travna leta 1883, ,iz ljubezni do Bolgarov pod turško vlado' (charitatis studio erga Bulgaros catho-licos,  qui   sunt   in Ottomanico Imperio)   apo-
stolski vikarijat združenih Bolgarjev v Macedoniji ter izvolil Mladenova za apostolskega vikanja. Sv. oče je storil to tudi z namenom, da bi Bolgarjem dal Bolgarja za višjega pastirja. A kar mahoma poči glas, da Mladenov ni po rodu Bolgar, ampak Francoz. Celo v Rim so poslali sovražniki to poročilo. Toda njegovi rojaki se potegnejo zanj in naznanijo sv. stolici, kako so udani svojemu pastirju.
Da bi deloval z večjo veljavo, posvete ga dne 5. velikega srpana 1. 1883. v Carigradu za škofa i. p. z naslovom škofa Satalskega (t. j. mesto Satale v mali Armeniji). Odtlej pa do dandanes deluje neutrudno za svoj namen, zjedinjenje Bolgarjev. Bilo bi preobširno, ko bi hoteli nadrobno popisati, kakšno je njegovo delovanje, kako hodi po svoji domači deželi od kraja do kraja, kako so mu zapreke in krivice delali grški eksarhi in pravoslavni duhovniki. „Danici" je častiti gospod Gorlin o tem že večkrat poročal kaj malega. G. Gorlin, ravnatelj solunskega semenišča, vrli pomočnik Mladenovu, je rodom Francoz, a pred nekoliko leti se je pobolgaril in svoje življenje in imetje posvetil bolgarski misiji.
O Mladenovovem bivanju v Rimu nam je poročal nekdo, ki ga je videl, tako-le: „Ko bi stopili te dni v njegovo sobo, našli bi vedno nekaj škofov ali mašnikov pri njem. Ti so sicer Francozi, Lahi ali Nemci, a vendar z zanimanjem poslušajo, ko jim razlaga lepoto, starost in pomen slovanskega jezika in petja. Pred seboj ima mnogo zemljevidov Balkana, toda dosedaj ni mogel najti niti jednega resničnega, povsod se vidi mnogo političnega, narodnega ali verskega strankarstva."
Tako je Mladenov na slovanskem jugu dandanes res znamenit mož. Tudi turška vlada pripoznava njegovo veljavo. Sultan mu je podelil 1. 1888. zaslužno svetinjo „osmanje nišani". Ne samo to: pripoznal je njemu in njegovemu duhovenstvu v najnovejšem Času, kakor je poročal „Katol. List", razne pravice; te pravice je podelil sultan Mladenovu s posebnim pismom, in sicer te-le: i.Vladika ima pravico, da sodeluje v pokrajinskem svetu, kjer se razpravlja o vseh državljanskih in verskih vprašanjih. 2. Ima pravico, da se da zastopati v okrožnem svetu. 3. Sme, ako je treba, zahtevati na svojem poto-
Anton Hribar: Dijoniz  in  Filoksen.   —   Anton  Medved: Pomenek.
vanju vojaško spremstvo za obrambo. 4. Pooblaščen je, da podeli takim duhovnikom, ki se posvete poučevanju, potreben naslov, katerega pripozna tudi vlada. 5. Vladika sme svojim vernikom razsojati pravico. Vsi njegovi odloki, ki se tičejo oporoke in pa ženitbe, kakor tudi vse njegove razsodbe imajo postavno veljavo. 6. Civilno sodišče ne sme soditi nobenega du-
hovnika brez privoljenja škofovega; Če ga pa obsodi, mora prestati svojo kazen v škofovski stolici. 7. Mladenov ima pravico zastopati svoje vernike v vseh civilnih in ženitbenih stvareh.
Iz tega vidijo bralci naši dosti jasno, da se na Turškem dani, in da se bližajo boljši Časi za katoliško cerkev.
Dijoniz   in   Filoksen
Ivo Dijoniz prijatelj  Muz Je vladal  mesto  Sirakuz,
Podanikov  ni svojih  ljubil
In mnoge s smrtjo  je pogubil.
In  pesmi zlagal  Dijoniz
In  mnog v Olimp poslal je  spis, Da tam  so ga sodniki brali: A lovorik mu  niso  dali.
Pa Dijoniza  mož učen
Obišče,  pesnik Filoksen;
Tiran poda  mu  spev  in  meni, Naj  pesnik pesem  mu oceni.
Spozna brž pesnik spevov  duh,
Tirana in  njegov  napuh, Obsodi pesem  in poeta: „Vladar,  ta pesem  ni  zadeta!"
To  komaj  Filoksen  pove,
Iz grada iti več ne sme. In  Dijoniz  pokliče straže, Odvesti v ječo ga ukaže.
Iz ječe vede  skrivna cev,
Po kteri čuje se odmev,
Kar kaznjenci vele v zaporu, Vse čuje  Dijoniz  na dvoru.
Modruje pevec na večer: „Če vprašal še bi  me  kater, Drugač bi  sodil pevske  stvore, Ne  delal tukaj  bi pokore."
Iz ječe čuje to tiran, Pokliče pevca drugi dan;
In  v  milosti zagotovilo
Privzame pevca na  kosilo.
Ko  bere spev  slabo  skovan, Pred pevcem  zopet de tiran:
„Povej  mi, pevec Filoksene,
Ima li pesem ta kaj  cene?"
In  misli pevec Filoksen, Značajen,  trden,  mož jeklen:
Kedo bi hvalil dela taka?
Če grajam, —   pa  zap6r me  čaka.
Zato  se  pesnik nasmehlja, Pokliče stražo,  roke  da:
„Na,  zopet mi ukleni roke,
Odvedi v ječe  me globoke!"
Všeč  Dijonizu je  značaj:
„Ne,  v ječo več ne greš nazaj! Sodnik,  ki  nepristransko  sodi, Naj  brez strahu in prosto  hodi!"
Anton  Hribar
Pomenek.
„ IN a ramah z  vedrom,  sivi oče, Kam stopate v  dolino,  kam?" „Rahljajo v gori prst  za trsje, V  dolino grem po  vina v hram."
„Kaj  bode? Vinske kaplje daje
Od leta manj  do leta trs." „Bog ve,  kaj  bode!"  meni starec, In  vzdihljaj   mu privre iz prs.
„Ti mlad si,  ognja poln  in  nadej, Učakaš  morda lepših  dob. Trgatev doživim  jaz  malo, Teže me leta  —   čaka grob."
V dolino starec, jaz v gorico, Molče  obrneva obraz. Na hladni grob pač misli starec, Na lepše dobe mislim jaz.
Anton Medved.
9*