0 celibatu uCiteUic. ,,_aj ne, naredili ste račun brez krčmarja! ..." S terai krilatimi besedami sem bil sprejet, ko sem prosil osebno za dovolitev ženitve. In s temi besedami me je pozdravil človek, ki bi moral vedeti, da se prosečega človeka ne smeprijeti za vrat, mu zapreti sapo in ga namočiti v gnojnici, v kateri se mora udušiti sam in z njim tudi ona, ki je grešila, ne oziraje se na Iepo zavite paragrafe, ki govore o celibatu učiteljic. To je žalosten odlomek iz mojega žalostnega dnevnika. Nisem menil, da se še kdaj povrnem k njerau. Gotovo se tudi ne bi, da mi ni dal povod k temu uvodni članek 20. številke BUčiteljskega Tovariša" z dne 17. velikega travna 1907. Hermina Berkičeva, ne poznam Vas! . ., Angelina Novotnijeva, tudi Vas ne poznam! . . . Toda § 152. mi priča, da smo si po mialih o njem in enakih paragrafih aorodni! . . . In meni se vidi, da velja ta soiodnoat več nego ona po krvi! Pozdrav Vama v imenu onega, ki je ustvaril Ijubav in postavil zakrament sv. zakona! In s tem prehajam k stvari sami. Možakarji se kaj radi bijemo ob prsa in kličemo : ,,Enakopravnoat vsem!" — Toda kadarkoli pridemo do pogovora, bodi li učiteljica mati ali ne, končamo navadno z ozkosrčnim: BNe!" In zakaj ? Zato, ker nič ne mislimo. V eni sapi trdimo, da učiteljica kot mati ne more izpolnjevati svojih dolžnosti v šoli. V isti sapi pa zahtevamo od nje popolno poznanje otroške individualnosti. Pa idimo dalje! Ali se v družini ne uživi učiteljica v individualnost otrokovo bolj nego pa v svoji samotni celici, v kateri sanja sen za snom in katerih se ji ne uresniči niti eden v tem resnem da- našnjem življenju? Tovariši, roko na srce in recimo enoglasno: nDa!" — Saj smo vsi enaki. Oe to ni res, je res vaaj to, da je potemtakem tudi naše delo polovičarsko. Tudi oče mora biti v šoli in — doma. Vem, da resniea bode, toda enkrat jo moramo povedati, da se razumemo. Vem, da bo trdil marsikdo: BSaj jaz nisem naaproten temu, da bi se uSiteljice možile!" Oast vsem tistim. Toda verujte mi, da med nami žive tovariši, ki so zagrizeni nasprotniki učiteljičnim ženitvam. Da, med nami so Ijudje, ki bi pobrali prvi kamen in ga vrgli na grešnieo iz Magdale. Pa ne le učiteljicam, temveč tudi nara učiteljem so ti ljudje gorki. In kadarkoli se predrzneta učitelj in učiteljica občevati prijateljski, sta ljudem, ravnokar omenjene vrste, očitna grešnika. Le roko na srce in BMea culpa!" naj poreče vsakdo izmed onih, kogar zadenejo te bridke, a odkritosrčne besede. Morala! . .. Ugled! . . . Pojdite se solit s takimi in enakimi izgovori! Morale in svojega ugleda ne reširao, ako teptamo drug drugega. Sami sebe moramo spoštovati v prvi vrsti in potem šele nas bodo spoštovali drugi. Oitat, ki sem ga navedel v začetku teh vrstic, priča dovolj, da naa ne spoštujejo niti oni, ki bi nas morali v naših težnjah podpirati in nas ščititi v naših socialnih borbah. Podpirati ? Ščititi ? Zasramujejo nas in nič drugega! . . . Kaj hočemo torej zahtevati od naših nasprotnikov! Zato pa deremo v propad. - In če si ne pomagamo 8ami, drugi nam ne bodo. Spoznavajmo svoje težnje. Spoznavajmo aame sebe in dajmo tudi svojino tovarišicam to, kar jim gre. Podpirajmo jih v boju, ki ga razvijejo prej ali slej. Ali ni smešna dovolitev ženitve samo med učiteljstvom ? Ali živimo v kastah ? In ni še smešnejša popolna prepoved ženitve? Ali se je ženska s tem, da ae je poučiteljičila, res že zapisala med vestalke? Žena je možu enaka. Duševno ga mnogokrat celo nadkriljuje. Telesna moč pa je veljala nekoč, a danes velja samo duševna. Proč z vsemi predsodki. Bodimo pravični. Vsakemu avoje. Ce smo svobodni mi, zakaj bi ne bile naše tovarišice! In verujte mi, da ima politiška nezrelost našega ljudatva nekaj izvora tudi v sponab, v katere ravno mi sami vklepamo drug drugega tako radi. Doma&i boj je najhujši boj. In tova- rišice naše so nam in nam morajo biti sestre. Obratno pa tudi velja. Tovariši, zavzemimo se tudi mi zanje. _e mi ne uSakamo hvaležnosti v solnčnem svitu, morda pa nam posije kot večerna zarja na naše gole, osivele glave. In tudi večerna zarja jo lepa. Kdo je ne bo vesel! Tudi politiških spon se ne otresemo mi sami. Gotovi ljudje so jih nadeli že našim prednikom. Navada pa je železna srajca! Verujte mi, da se potopimo v klerikalizmu prej ali slej tudi mi sami, ako ne bomo imeli za seboj ženstva, enakega nam v vsakera oziru. Mi delarao samo pot! — Moč, ki stare spone suženjstva, tifei v zarodu, kakršnega more roditi samo razurana in svobodna žena. Ozrite se v zgodovini kamorkoli hočete povsod dobite potrjeno to mojo trditev. In zato kličemo še enkrat: Eazmišljajmo o tem in delujmo na vso moč, da se odpravijo enkrat za vselej paragrafi, ki govore o eelibatu učiteljie! To je nezmisel, ki nasprotuje duhu čaaa. — V to pomoči pa morete največ tovarišice, ve same. Ali ni v Vas nič Hermin in Angelin ? Gotovo! Samo na dan, na dan! Vara aamim bo Vaša zmaga v veselje, zavednost, moč in korist.