DOMAČI PRIJATELJ ŠTEV 9. LETNIK VII. I. SEPTEMBRA 1910. !®11: M: FRAN TRATNIK: RCJDRR PETER IN NJEGOV SIN. Rad in z neko [»osebno srečo v srcu se spominjam svojih ljudij, prijateljev, znancev, tovarišev . . In med te štejem oziroma sem štel rudarja Petra — Bog mu daj dobro — in njegovo družino s tovarišem Pavlom. Rudar, težko je njegovo življenje in posebne vrste. Ko sem obiskoval Petra, sem spoznaval nekoliko dušo, čuvstva in hotenje, ki napolnjujejo to. Minilo je do danes deset let od tam, kjer sem odkrušil košček iz življenja, da nekoliko zapišem o njem. V podstrešju: ozka, tesna soba, dvoje oken, je bil dom rudarja Petra in njegove družine. Jmeli so Pavla, v štirinajstem letu je bil tedaj, jaz dobri dve leti mlajši od njega ali bila sva součenca. Iz tega se je tudi razvilo prijateljstvo med nama in njegovimi starši. Po šoli sem hitel s Pavlom k njemu in verjemite, prav nič nisem občutil, da je stanovanje tesno in zrak težak v njem. Nagla govorica, smeh, nagajivost, otroška raz-brdanost se je razvila v domu rudarja Petra, ko sva midva stopila črez prag. Prijetno se mi je zazdelo, ko se je nama nasmejala Pavlova mati, ko naju je vgledala. Najčešče je ob takem času sedela za mizo in je klekljala čipke. Pred njo na mizi je ležal hlebec kruha, dar božji. In ne samo, Pavlu, tudi meni je odrezala .mati" priden kos ali mi je pa po posebni dobroti prihranila krajec. Nekako posebno prijazno pa je bilo v tej sobici pozimi . . Kakor v kristale vdelano se je svetilo okno v zimskem solncu in po sobi je bila razlita bela svitloba in od peči je dih-tela gorkota po hiši . . Pri mizi, kakor navadno ob tem času primaknjena bliže k peči, je delala Pavlova mati. Oče Peter, če ni bil na ,šihtuu, je slonel na klopi pri peči. iMorda je nekaj časa bral Mohorjevke, zdaj poujčkal Pepico, ali pa je vzel naju v roko. »Pavel, knjigo sem!" Izpraševal naju je po vrsti, no, glede znanja sva se menjavala. Zgodilo se je, da ni nihče odgovoril. „Ej mi se učimo sedaj drugače, kakor, ko ste še vi hodili v šolo. Tudi drugače izprašujejo gospod učitelj." „Nič ni res, znata ne." Ob taki priliki je bil Peter zelo resen, sicer drugače pa nikakor ne pust in žalosten človek. „Kaj bo iz vaju, če se ne bosta dobro učila." Nisva tedaj razumela skrbnih besedi očeta Petra, namuzala sva se, ker je bilo s tem opominom končano izpraševanje. Pa sva se raztepla po sobi, vsak je imel druge načrte, in treba je bilo včasih, da je posegel vmes oče Peter z resno besedo; mati naju ni ukrotila, ker je bila predobra. In spomnim se, da takrat, ko ni bilo Petra doma, sva podirala hišo . . . Ali vse to je bilo porojeno iz prijateljstva, hudobnosti ni bilo vmes. Podoben zimski dan je bil. V domu rudarjevem življenje kakor sicer. Obiskal sem Pavla z namenom, da povem njemu nekaj, kar je meni le nekaj hipov še le dvigalo srce in dušo. „Paver, sem ga poklical in niti on še manj oče ali mati, niso vedeli, kaj hočem. „Kakor vselej, spet otročarije", je zagodrnjal Peter in dalje je bral in kadil iz pipe. Pavlova mati je sedela pri klekljanju, klekelji so delali ravno prav šuma, da sem lahko tajno razodel prijatel ju : »Mama mi je povedala, da grem jesen v Ljubljano." Spo-tegnil se je Pavlu obraz v začudenju, in ne bom razvezal prijateljske zvestobe, če sem mu v srcu očital, da me je v prvem hipu zavidal. „ Kdo bo plačal za te, saj tvoja mama ne more . ." Zapeklo me je, ker sem čutil resnico in vedel nisem reči, kakor: „ne vem". V zadregi: .morda stric, nemara teta." Od tega dne pa ni bilo v najinih mislih, kadar sva bila sama, razen Ljubljane. Zanimala naju je, brala sva o nji in par noči se je Pavlu sanjalo o Ljubljani. Hodil je po njenih ulicah, določno pravil o gradu i. t. d. „Ostalo pa to ni dolgo tajno, Pavlovim staršem sem povedal sam. Takoj se mi je pa čudno zdelo, ker Pavlov oče me je jel marsikaj izpraševati glede tega, ali sicer drugače ni bil radoveden nikdar. „Kaj misliš, da so šole v Ljubljani zastonj, kar tako. Tukaj v Idriji šola vam otrokom da zvezkov, knjig. V Ljubljani je draginja. Kako ti je pa rekla mati, kdo ti bo pa pomagal. Mati sama . ." ni skončal tega stavka, raje je drugam okrenil besede: „tudi Pavel naš bi šei, ko bi utrpeli mi doma. Bi mu vsaj ne bilo treba delati v jami: otroka, ne razumeta še, ali verjemita to je težavno življenje in pičel zaslužek . . ." Opazil sem: oče ni mati sta se ujela z očmi . . Odtedaj se jima je jela razvijati misel: »naj bi šel še naš Pavel . ." In hrepenenje mojega prijatelja je bilo silno.. . * Kakor že opisano v mnogih študentovskih povestih — enako je bilo tisto jutro — jesensko in megleno — ko sva se prvič poslavljala od dragega domačega kraja od ljubih svojcev in znancev . . V Ljubljano študirat! Od tu dalje je bilo najino življenje slično življenju revnih slovenskih dijakov, ki ste o njem že to-likrat brali v povestih in romanih. Skromna črtica ne zmore opisati tega in tudi potrebno ni. — Bratsko je bilo najino občevanje v Ljubljani . . Na stanovanju sva bila skupaj pri gospodinji Pevec — svoj čas cerkvena pevka —, skupaj sva hodila v šolo, iz šole v ljudsko kuhinjo, odtam domu. Ob prostih popoldnevih na izprehod — — prve dni najraje okrog kolodvora — in v domotožju sva zrla vlake, ki so jo kurili in .pihali proti najinemu ljubljenemu kraju . . Blagrovala sva ljudi, ki so vstopali v kupeje; domu se vračajo! Ko bi se tudi midva . . ali kedaj bodo še le počitnice. Cela večnost! Včasih je stopil izven kolodvora tudi kak znanec in če je naju kučajno srečal in spoznal, sva si dobro obdržala v spominu tisti dan, hvalila sva srečen slučaj in hvaležno je bilo najino srce onemu, ki naju ni pozdravil samo z besedami, ampak . . . Ampak . . . V drugi latinski šoli sva bila, bližalo se je Velikanoči . . . Pomladansko solnce je sijalo in njegovi žarki — čisti ko suho zlato, so se ponujali skozi okno. „Pavel, pojdiva pod Tivoli, poglej to lepo vreme . ." »Se mi ne ljubi, pa tudi . ." »Kaj že spet . ." Včasih sva se jela tudi prepirati, mogoče bi nastalo kaj več besedi, da ni Pavel povedal vsega, kar je mislil: ,,No vendar, danes je 19. dan v mesecu, denar dobim . . in pisali mi že niso oče dva meseca ne." . . . .Že res . ." Nikamor dalje se ni razvil najin po govor, obnemela sva, Pavel je sedel na svoj kovčeg, jaz sem se naslonil na okno . . Oba pa sva mislila o možu z lepo belo brado, ki je nosil po naši ulici denar, poslan po pošti. »Pavel, ali bo ta mesec kaj več?" »Kakor navadno . . deset kron . »Koliko ti bo ostalo?" Par hipcev je Pavel računal, tudi notes je vzel na pomoč. »Za mesec sedem kron, gospodinji sem dolžan še poleg čez dve kroni. Ostalo mi bo komaj še trideset krajcarjev." Nekako vzdihu je bilo podoben zadnji glas. „Yeš kaj si večkrat mislim, če bi moj oče ne bil knap, pa bi imel kako drugo službo, kjer bi se več, še enkrat, ne, desetkrat več zaslužilo . . In tudi jaz bi potem tolikrat več dobival na mesec . . To bi živela midva . Pavlovi domišliji je pomagala tudi moja: „In če bi moja mati ne bila samo revna vdova, ampak bi imela velik penzijon in lepo hišo, ha, to bi se nama smijalo življenje." »Mislim, da . . midva bi ne poznala stradanja in stradanje ne naju . . Ali kaj hočeš: druge pomoči ni. velikonočne počitnice bodo kmalu in takrat, ej takrat se bova najedla doma, da bo veselje . . . Sladke so nama bili že same misli in bile so že del sreče, tiste neizmerne sreče, ki jo občuti z vsem srcem študent, ko hiti s počitnicami domu v objerp svojih dragih. — Ura na šentjakobskem zvoniku je udarila počasi in naznanila, da je tri popoldne. »Okoli tretje ure pride navadno tod mimo" . . Pavel je spet imel v mislih onega dobrega moža — z lepo belo brado — ki nosi denar. »Je že . . nekdo gre." Pavel je skočil k vratom, ki so se pravkar odprla. Prihajal je pismonoša — a ne tisti mož z belo brado, ampak le mož s pismi, ki ga pa nisva imela tako v visokih čislih in tako lepo shranjenega v svojih mislih, kakor njegovega tovariša z belo brado. »Pavel . ." Še predno je listar izgovoril s pojočim glasom Pavlovo ime, že je imel Pavel v rokah skromno zalepko. Vrata so se zaprla . . »Z Bogom" je še pel po hodniku pismonoša. V tem je Pavel bral pismo . . Kakor v sramežljivosti sem se obrnil skozi okno, ker nisem hotel, da bi se zdel Pavlu vsiljiv, da bi rad novic od doma . . Kaj pa je . . Pavel je zaječal in tako čudno . . »Pavel", že sem bil pri njem; sesedel se je bil na tla, roke so mu omahnile, zalepko je spustil z rok . . »Beri" . . je bilo zaznati iz njegovega trepetajočega glasu. I v meni je tisti hip zastalo srce . . Vendar sem segel po zalepko in bral . . . Nikoli še nisem hodil po ljubljanskih ulicah tako truden in bolan v srcu, kakor ta dan. Vračal sem se s kolodvora, kamor sem spremil Pavla, ki ga je pravkar pred mojimi očmi odnesel brzovlak proti najožji domovini. Sreča je bila z nama, ko sva se vozila po tej poti ... Ali danes so bile solzne njegove oči od težke bolesti, in slutil sem, da bo jokal celo pot, ker je bil Pavel mehkega srca. »Oče je zbolel" se je bralo iz okornih črk v zalepki, mati Pavlova je pisala, roka se ji je tresla od bridkosti in skrbi, ker težko se je bralo: »gospodinja naj ti posodi za pot, bomo že kako povrnili pozneje, lepo jo prosi in pridi brž domu. Oče sprašuje po tebi, zato pridi . . . Zdaj razumete, čemu je jokal in zakaj je šel z vlakom. Morda pa ne slutite v koliki mezi se je mene polastilo nekaj tesnega, dolgočasje, zapuščenost, samoto sem občutil. In doma na stanovanju : praznota, kakor bi bil Pavel umrl in so ga odnesli iz hiše ravnokar . . . Komaj se je jel zgoščevati mrak, sem si odgrnil posteljo in legel spat, da bi pozabil to čudno samoto. Nekako štiri dni pozneje — bili so silno dolgi — sem prejel pismo — Pavlovo. Dragi! Ponoči nas je zadela nesreča. Oče so umrli. Zelo mi je hudo, še huje pa, ko vidim, kako plakajo mati, sestra in bratca. Ne morem več . . Tvoj Pavel. * Pavla ni bilo več v Lubljano. O Velikinoči sem šel na počitnice s posebno željo, da ga obiščem in zvem, kako je ž njim. Takoj sem hitel k njemu, v tisto podstrešno izbo, ki mi je bila v spominu osvetljena s solncem in bila dom prijaznosti. Pavlova mati je bila v hiši, klekljala je kakor navadno, a na ustnih se ji . ni zaznal nasmeh, ki me je ž njim navadno pozdravljala. — -Pavla še ni doma; ob dvanajstih pride iz jame."' Dotlej sva se pogovarjala o marsičen, mnogo me je spraševala, kako je bilo s Pavlom v Ljubljani. Učil se je dobro, par redov samo do odlike. Škoda zanj, da je moralo priti tako . . Njej sta se utrnili solzi in kanili na snežno bele čipke. »Kaj pa gospodinja, ali ti je kaj naročila, ker ji še nismo poslali. Ta teden ima Pavel denarsko; ji boš pa (i potem izročil." Pomolčaia sva in molk sem prepregel z mislimi: kako hitro se na svetu spreminja; rudar Peter ne sedi več tam pri peči ne ujčka več in ne uči več . . in v hiši je vše drugače. „Pavel je prišel", me je opozorila. Zunaj so bili čuti njegovi trdi koraki, široko so se odprla vrata in vstopil je rudar Pavel. „ Pozdravljen!" „Si prišel . . " Kakor da so že leta potekla v večnost med tem, ko se nisva videla, Zdel se mi je ves drugačen. Kot mož. — čeprav še-le v sedemnajstem letu — je bil videti resen, morda ga je jamska obleka, ki jo je podedoval po očetu, napravila takega. Tudi njegove roke so postala močne, od prvih žuljev je otečena njegova dlan. In njegova lica so obledela, v očeh, ki so se nekoliko bolj pogreznile pod čelo, ne seva več tisti plamen, ki objemlje brezskrbnost in radost mladega življenja. »Pavle, verjemi, ves drug si." „Kaj-ne", se je nasmehnil prijatelj in sedel na stol, da si sezuje velike, okorne škornje in jih pomakne na mesto pod peč. Tudi jamšarico je obesil na isti žebelj, kjer je visela ob času očeta rudarja Petra. In na isto mesto je potem sedel, kjer je imel navado njegov oče. — »Poglej, če se mi ne poda;" malega bratca je vzel na koleni. Mati se mu je v tem bridko nasmehnila; na mizo je prinesla kosilo: turšično polento." Pavle se je zravnal pokonci, ponos je bil v njem. Rahlo je izgovoril proti meni: »Zdaj pa jaz redim družino, kakor da sem oče" . . Zelo veliko spoštovanje so rodile te besede v meni do njega —mojega Pavleta. □□□□□□ A« □□□□□□ ft« ZORENSKI: KRRRVRNR,., »Mi nade gojimo, za cilji hitimo, a česa nas bratje je strah? čemu pogled naš je plah — ?" — Črez nedogledno se puščavo molče pomiče karavana; pogled v obzorju ji umira — a glej, kot vzrastla bi iz tal, k počitku vabi že oaza — zelena, tiha, sveta vsa . . . Veselega obraza korak pospeši karavana — a kot bi trenil, zgine vse in beduin povesi glavo — bilo je le — fata morgana . . . NARTE VEL1KONJA: ZQODBR OB KRIŽU MR PRELRZU. »Obvari nas strele in toče: kristjan, čuj. prosi in joče!" . . . Visoko na prelazu je stal križ. Star je bil že in siv; samo na glavi se mu je svetila pozlačena trnjeva krona in tik njega je stala tiho pridigajoča slika -in s presunljivo umetnostje jo je naslikal vaški slikar. »Usmili se, človek, usmili: pomagaj dušici v sili . . je stalo pod podobo. Velik prepad je bil naslikan in po strmini je padal mladenič s šopkom v roki. Nad prepadom je stal križ in Kristus je držal roko naproti nesrečniku . . . * Dva potnika šla se ustavila ob križu tistikrat v polnočni uri in sedla pod znamenje. »Zdaj sva dobra! Na vrhu sva, polnoč je blizu in nad nama čuva križ. Počijeva si!" »No, da, lahko." »Tako kratko, prijatelj. Jaz govorim in ni ne konca ne kraja, a ti — dve besedi in potem je vsega konec ..." »Vsak po svoje!" — »Samo ti prekratko. — Ma, govori — govori! . . . Reci kaj! — Slišiš! — Povej, kdo te čaka doma? — Žena? Otroci? . . . Reci: Kdo? . . . Jaz se veselim, da bodo naju gledali, kako prihajava — ali vsaj jaz — raztrgan, lačen in žejen, kakor vagabund . . Odkod si?" — »Iz vasi pod goro!" . . . »Kod si hodil vendar — govori!" »V Ameriki in zdaj grem domov." »Onkraj vode si bil — jaz tam blizu — in kako se ti kaj godi, prijatelj — koliko denarja si nesel s seboj" . . . »Štiristo!" »Zdaj jih pa neseš kar jiolno butaro. Žena te čaka veselo." — »Nimam je!" — — »Kaj vraga: nimaš je? Čemu pa greš domov?" »Dekle me čaka doma! Poznaš-li Tončko Županovo?" »Poznam jo. — A glej, glej. To dekle je pa vredno stotaka. Čaka te? Ha, ta punca — pa ti! . . . »Kaj je nisem vreden?" »No, vreden si je že — vreden, a drugi so je bolj in — študenta ima — so mi pisali in tako in tako. — Za kuharico mu pojde: cele noči sta skupaj: no — in študent je študent — prijatelj! . . . Rada se imata, pa pravili so in pisali so mi tudi, da je orožnik zahajal tja. Veš: Doma bi bil ti ostal in odšel bi ne bil v Ameriko: varoval bi si bil dekle" . . . »Rekli so mi, da sem ubog." Beseda se mu je tresla in njegovo oko je gorelo v noči in skušalo predreti v sopotnika. »Ubog! — In zdaj neseš denar? Koliko? — Tisočake! . . . Tri ure že hodim s teboj in nisem še vedel tega. Pojdiva naprej: plačaš piti in jaz ti pojdem za druga. Pojdiva naprej!" »Ne, pripoveduj zdaj dalje o študentu, o orožniku" . . . »Kaj? O študentu: V lemenat ni hotel iti in dekle je bogato in rada se imata; dajo mu jo in tvoji stotaki so zaman ... Pa kaj — dekle je dekle! — Obesi se prvemu, ki pride . . . Veruj mi, da sem jih imel jaz deset — malo časa in sita sva bila drug drugega . . . tako je vsako dekle: zanesti se ne moreš nanjo in in tvoja |e tudi pozabila obljube in sklepe ... . Otrok si še v tej stvari" . . . Spremljevalec ga je poslušal, poslušal je daljni grom in iskal v temi dolino pod seboj in vas in kočo. Zagorel je blisk prek neba in užgal v trenutku planine, razklal oblaka in krona na križu je zablestela. „Ne verujem! Dekle je meni zvesto — zaupam ji!" ... Težko je vzdihnil in prijel se za prsa, nekaj ga je tiščalo in davilo. „Če ti veš bolje, je dobro; jaz se ne umaknem — niti besedice" . . . »Torej je res?" . . . »Res, trikrat res! Dvakrat sem bil prej doma in pripovedovali so mi in pisali so mi. Da bi bil vedel, da si tako občutljiv, bi bil molčal — Raje bi bil ti v trenutku na tihem razklal študentu glavo, orožnika zabodel — ali pa oba in ju spravil spoti . . . Škoda, da ne morem molčati. — Bom pa zdaj!" . . . Prijel se je za koleno in zagugal nogo, nato je položil roke pod glavo, legel in gledal v oblake. »Govori, pripoveduj dalje!" . . . »Kaj hočeš še? — Ti niso pisali? ... In punca ti je kaj?" »Pisala: dvakrat na mesec!" »Glej, glej — pa je znala!" ... se je zasmejal in njegov glas je čudno odmeval v noči »— glej: drugi so to ukazali: veruj mi in — tebe so vodili za nos" . . . Dvignil se je in vrgel prtljago na ramo. Počasi sta šla navzdol. Tupatam sta razločila stezo, a postalo je na to bolj temno med grmovjem. Blišk je razsvetil zdajpazdaj pobočje in strm prepad je odprl med gromom svoje črne sence in jih vrgel na pot. »In to je res? ... ji" naenkrat dejal potnik in se ustavil, — „Govori, pripoveduj še enkrat in jasno, kako in kaj" . . . »Kakor voda! . . . Hud si prijatelj ... S silo napraviš mnogo, a resnice ne zakriješ. — In kaj ti je toliko žal za dekle? — Dovolj drugih! — E, ne bodi, prijatelj, ne bodi — radi dekleta — smešno" . . . »Pusti to, pusti . . . Jezen sem in jokal bi rad. A glej: ravno pod križem sem jo prvikrat srečal; samo ustavil sem jo in prijel jo za roko. — Kaj hočeš? — Veruj mi, to ni bilo vprašanje — nekaj drugega je bilo v teh besedah . . . — Rož! — sem ji rekel. —• Na, pa ne bodi Siten! Si ljubil kdaj? — Ni mogoče, ker se tako norčuješ. Pa nekaj božtega je ljubiti in ljubljen biti. Slušaj: tistikrat sem videl svojo srečo, ki je šla mimo in se mi nesmehnila. — Pridi, Rupert!-- Nesel bi jo bil tistikrat na rokah — nesel to dobro dete" .. . »Potem mi je rekla enkrat nek večer: Tako je bilo kakor nocoj: bliskalo je in oblaki so drvili gnani v noči in vihri. — Pojdi, Rupert; zasluži si denarja; hočem te čakati pet let, deset . . . Denarja prinesi — pošteno ga zasluži . . . oče . . . oče nečejo, ker si ubog, je rekla." — Pojdem; počakaj — sem ji rekel in se poslovil — denar — denar . . . Šel sem, da zaslužim in jo odkupim. »Zdaj vidim, da tudi lahko pripoveduješ, a da si tako zvest, bi pa ne verjel. Dober dečko si in vreden dobrega dekleta" . . . »In moje ni dobro? ... Ti lažeš!" . . . »Pa naj, če ravno hočeš: meni vse jedno!" . . . »Sramoto ji napravim, če je res" . . . »No, no! — Okno ji lahko razbiješ, a da bi se obesil radi nje, se ne splača . . . Res ne! . . »Molčal je Rupert, kaKor molči človek, ki premišlja o svoji sveči in nesreči, o dobrem in slabem" . . . Dospela sta v dolino na travnike. »Pojdi naprej, jaz ne grem v vas. Tu počakam!" ... je rekel Rupert in legel na trato. »Kakor veš in znaš, da je bolje. Pa dekle pozabi: ziblje že, ziblje . . . Stari divja po hiši in razbija vse, Tončka joka. Tri mesece je že staro dete. — Počakala te je punca, počakala in podvizaj k nji, prijatelj, zibal ji boš. Mene ni marala; ponudil sem ji premoženje in gospodinjstvo. Morda bo zdaj tebe" . . . »Pojdi, ne govori dalje: še bolj hočeš ostrupiti moje spomine: verjeti ne morem" . . . »Vseeno, vseeno! Prijatelja bova in Nutek ti ne zameri. Res, nekdaj si me vrgel iz krčme, a pozabil sem: dovolj te je obiskala nesreča. Spoznal sem te, Rupert, hitro, a nisem se hotel izdati tako naglo: zdaj sva si dobra! Tebe je pozabila punca — mene ni marala in zdaj imava oba isto. Punca ziblje in poje: »Aja — tutaja!" . . . »Grom in strela, da bi te! in to mi ti pripoveduješ?" . . . »Kakopa, kakopa ... Ti si jo hotel imeti, jaz tudi; ti si bil fant, pameten fant — jaz baraba : jaz bogat — ti ubog. Tako imava pravico oba jeziti se . . . Pa če hočeš: pojdi k nji, pojdi, potolaži jo; dobro dekle je. Prosta je in čakate, ne?" . . . Spet je zabliskalo in topoli so trepetali v noči ob poti. »Fant, ti me poznaš! — Lažnivec!" ... je zarohnel nad njim. Nutek, vprašam te, je li res to, ali ne, kar si blebetal?" . . . Dvignil se je in ga prijel za ramo. »Kakor vzameš in ne naprej in ne nazaj: kakor sam vzameš in izvoliš" . . . »Odgovori!" . . . »No, kakor vihar si. Zdaj je dekle tvoje in moje. Ziblje; orožnik je odšel, študent pravi, da pojde v lemenat ne ve ničesar o kuharici. Vsi so bili njeni, tudi jaz — doma sem bil in nisem hodil po svetu — a kdo je oče deteta, se ne ve. Tako je, vzameš je za svoje. Prijazen si in postrežljiv . . . Povem tam na vasi, da je prišel rešitelj" . . . »Sram te bodi: niti sočutja nimaš: še posmehuješ se. Vse si mi zagrenil in čaši mojih upov si prilil pelina. Ne morem naprej ; vrnem se ob zori, da je ne vidim v nesreči: smili se mi" . . . »Ni vredno; sama je kriva in sama naj trpi." „Ne ni res: vsi drugi ste prej in potem ona in tudi ti si, tudi" . . . »Gej ga; jaz? In najbrž, ker ti pripovedujem vse to. Pomagati ne morem, kar je, je. A vračati se ni treba; dekle vzemi" . . . „Ne govori! — Dovolj!" . . . »Kar grem, grem! ... Ti pa lezi in zjokaj se a jaz bi vse uničil in prebil." »Tebe prvega!" Dež je začel padati in bliskalo je zaporedom in svetilo v obraze. Roke na hrbtu je stal Nutek in na obrazu je bil zasmeh. Rupert pa je tisnil ustice in mislil in mislil . . . »Pa grem: ti si postal zverina, nevaren si" . . . »Pobiraj se!" »Naj se zgodi! Ne pozabi: pri Zupanu rabijo hlapca. Vse boš lahko opravljal ti iz ljubezni in velike zvestobe in tako in tako" . . . Zasmejal se je in nato so zaropotali koraki na klancu. Nekje je zapel fant. Vesel vrisk je pričal o njegovi sreči. »Najtudi me cesar vzame in pelje na vojsko in v boj: — tri leta — in dekle objame in pelje v domek me svoj" . . . Zamrla je pesem in fant je na tihem sanjal in mislil na dekle. Rupert se je zdrami), potegnil z roko preko čela, ki mu ga je hladil droban dež. »Ah, tako!" . . . Zazdelo se mu je, da se je posvetil križ na prelazu. Spomnil se je zgodbe s cvetjem. Šel je. Tema je bila in korak mu je bil negotov. Zdrznil se je: ob poti je šumuljal potok. Ni vedel, kako — jn stal je pod visokim oknom. Droben jok je odmeval v sobi. »Torej vse res in jaz sem upal zaman. — — Tvojo sramoto sem slišal sam — usoda, usoda: preveč kaznuješ" . . . Tesno mu je bilo v srcu, a neko odporno čustvo se ga je polastilo. Nastopil je spet svojo pot proti prelazu. Z nasmehom je šel na ustnih in ko je zasijalo solnce vrh križa, je bil nek čuden blesk in svit okoli glave Križanega. * Tistikrat je prejela Tončka pismo: hitro je bilo pisano in negotovo; polno boli je bilo in polno bridkega očitanja. . . . »Vrnil sem se — Nutek mi je vse povedal o študentu, o orožniku in jaz sem poslušal tvojo sramoto. Sam sem slišal dete . . . Tako si mi poplačala moje upanje, mojo ljubezen. Vse je pretrgano: kajti žel nisem, kar sem sejal in nisem zaslužil, kar sem dočaksl . . . Vse si mi bila ti — a zdaj si mi izgubljen krajcar, ki je padel v lužo . . . Kar imaš — imaš . . . Srem, da ne bi mogel gledati tvoje žalosti in sramote — če me najdejo, je dobro, če ne tudi . . . Nikdar me ne vidi, ne dom in ne tvoje dete in ne ti — živega. Pri srcu mi je, da bi vse požgal — a nimam moči . . . Komu sem zaupal, dekle, komu?" . . . Spodaj na robu pa je stalo. »Pod križem v zemlji je tvoj nevestin nakit — Imej ga!" . . . Rupert. Zatisnilo je dekle oči in zajokalo. »Gorje !" . . . In vse je nasadil Nutek. On je vedel, da je sestra z detetom doma in nato se je lagal. »Ah, in zdaj je šel, brez naslova in brez slovesa in to je kriv — Nutek . . . To ime ji je brnelo po glavi kakor ime prokletčeva . . . »Rupert! . . . Kje si ? . . . Oravičim se in te objamem. Toliko časa sem čakala in blizu si bil in šel — kam? — V življenje — v smrt? — — — Ne in ne! — — — Rupert, ti si dvomil nad mojo zvestoba, je li mogoče? — — — Nazaj te najdem in potem bom tvoja — ti si se šalil!" . . . Stisnila je pismo in hitela k Nutku. »Ha! — Kje je tvoja beseda? — Živa nepridem pod tvojo streho. Kaj te prinaša? . . . Sedi, sedi! pa vedi: jaz imam že ženo — a za deklo te vzamem, če hočeš" . . . »Nesramnik! . . . Uničili ste me in zdaj se mi še rogate . .. Kaj ste natvezli Rupertu? . . . Povejte!" »Kako ukazuješ, ljubček! — Glej, glej: Rupertu? . . . Kaj? — da ziblješ, da hodi k vjm študent in orožnik in drugega ne . . . Pa vidiš skesal se je ljubček in v Ameriki so »Iletne dečle." Nekdaj si bila ti dobra — zdaj se je pa svet obrnil. Hodila sva skupaj in pripovedoval sem mu. Kaj? — Vse in ničesar . . . Povem ti: če mene nisi hotela — sem ti rekel — tudi drugega ne boš — in izpolnil sem. Zdaj je šel — ljubezen je premeni! v sovraštvo in ne vrne se" ... ,.In kje ste mu to pripovedoval, okrutnež!" »Kar in kakor hočeš . . . Kjer si mu dala prvi šopek — na prelazu pod križem. Bliskalo je in jaz sem mu pripovedoval z veseljem povest o študentu, o nezvesti ljubici in tako dalje . . . Verjel je šali. — Prav! — Zbogom, ljubček — ti pa lahko prideš k nam za deklo: z ženo se že jaz zmenim" . . . „Človek brez srca!" . . . Zlobno se je nasmejal in ji obrnil hrbet. Dekle pa se je naslonilo na zid, stopilo počasi, trudnega koraka črez prag in počasi odšlo proti domu. Veliko črešnjevo drevo je sipalo cvetje na pot. Klonil ji je korak in zdrknila je v travo med cvetje in zelenje. „Rupert, Rupert" ... * »Tri rože — ali fanta ni in moje zlato se sveti in križ se z menoj veseli: najlepša sem jaz med dekleti" . . . Zdrznil se je potnik in se čudil. Razmršeno dekle je klečalo na križu, ki je ležal podrt na tleh — jemala je krono križanemu z glave. „Zenin pride — daleč je! Poslal je nevesti že lišp, poročni prstan in naročil: — Čakaj" . . . In v predpasniku je imela škatljico in se igrala ž njo in premetavala verižice in prstane. „Vse to mi je poslal in izbral je mene za nevesto!" . . . Začela je razmetavati cvetlice in šteti: .Pride — ne pride!"... „Ne, rože lažejo: Pride — ne narobe. Vsi mi ga hočejo vzeti in vse pobrati: krono skriža in tudi mojega fanta, a on je moj — samo moj ... V kočiji pride danes . . . jutri je poroka . . . Moj ženin je — in pride--in jaz bom njegova" . . . Spet je trgala žeblje iz krone in nato jo je snela s križa. »Moj poročni venec: ves lep in zlat — Sinoči je rekel moj fant: — Krono vzemi in ovenčaj se — jaz ti dam rože-- Sedla je k prepadu, gledala po strmi in zajokala. »Moj Rupert . . . moj Rupert" . . . * Vrh hriba je stal spet križ, a krone ni imel. Dve znamenji sta bili nad prepadom in kdor je stopal mimo se je pokrižal. Pravili so čudno zgodbo v treh vaseh o kroni, o prepadu in znamenjih ... V viharnih nočeh pa je nekdo jokal med pečinami: morda je bil vihar, morda grom, morda nemirna duša . . . OQD JOŽE: MLRDIM DOMIŠLJAVIM. Kako so prevzetni, ošabni — poglej 1 ti mladi »poetje". Je bilo to prej — ? S preziranjem gledajo tropo ljudi, ki s trudom za kruhom se dnevnim poti. Da eno smem reči svobodno, prosto, bi to le jim rekel besedo resno: Sama kravata in dolgi lasje iz norca genija, nikdar ne store. ZOFKA KVEDERJELOVŠEK: OTROČARIJE. Vlada je kaznovana. Zlaže se kar na celem, kakor bi mignil. Vsi smo že obupani nad njo. Če je treba ali ni treba : zlaže se gotovo. »Ali si pila mleko?" »Že davno," se odreže. »Saj ni res", jo zatoži Micika. »Kolikokrat si bila opominjana v šoli?" jo vprašam jaz. »Enkrat" pravi a drugi dan zvem od učitelja, da je bila štirikrat. Moj mož pride ogorčen domov : Opazoval sem Vlado. Ze pol ure se prepeluje z neko prijateljico iz Ilice v Dolgo ulico in spet nazaj. Jaz ne trpim tega neumnega spremljevanja!" Ko pride Vlada ob eni, je zasliševanje. »Kje si bila tako dolgo?" »V šoli." »Saj ste imeli samo do dvanajstih. Zakaj lažeš? Kje si hodila ?" »Nikjer, do ene smo imeli," in taji do skrajnosti. Kaznujemo jo, jezimo se. Vsak dan piše popoldne, da je laganje najgrša navada na svetu, vsak dan skoraj kleči na sredi sobe in v posebno hudih slučajih dobi s šibo po roki. A koristi nič. Zadnjič enkrat se zmisli, da nimajo šole. »Pa zakaj ne? Kaj je danes?" »Nič, kar tako. Sama ne vem." »Pa imate kakšno nalogo?" »Računsko, se mi zdi." »Zdi se ti? No, lepa učenka, ki se ji samo zdi. Pokaži da vidim, kaj imate in koliko?" Vzame torbo, išče ali računice ni. Moj mož se ujezi. »Kje imaš knjigo ? Zakaj ne paziš na svoje stvari!" »V šoli sem jo pozabila." »No, jaz imam ravno v vaši ulici opravek. Pojdeš z menoj." ,,Pa če v šoli zdaj nobenega ni." »Šolskega slugo imate, nam bo še odprl razred, če ga bova prosila." Ni bilo drugače, Vlada je morala iti. Nič posebnega ni bilo zapaziti na nji. Pridejo pred šolo. Ravno bije ura devet in v vrt priskačejo otroci doli po stopnicah. »Slišiš Vlada, saj imate šolo!" se zavzame moj mož. »Da, ali naš razred ne. Počakaj me na cesti, precej bom prišla, pravi Vlada in hoče v vežo. »Pojdem pa s teboj. Kaj bi čakal na ulici." »Ali ne. Nerodno je. Kaj boš hodil gori", se brani Vlada. »Če pravim, da grem — grem." »Ali mene je sram. tata. Kaj si bodo mislili, da greš z menoj gori." »Hudega si ne morejo misliti nič. Samo pojdi naprej. Nekako sumljivo se mi ponašaš." Vlada stopa po stopnjicah. Nič se ji nekam ne mudi. »Najbrž so vrata od našega razreda odprta," razlaga. »Nikogar ne bo treba prositi za odpiranje." »Samo požuri se. Nimam preveč časa." »Tukaj je naš hodnik," pravi Vlada in pokaže na desno. »Kar tukaj počakaj" in hoče pustiti očeta pri stopnjicah. »O. saj grem lahko s teboj." »Ali v razred nikar ne hodi. To se ne spodobi," podučuje Vlada. »Tukaj je četrti razred," pokaže na vrata in vstopi. Moj mož čaka zunaj in se ogleduje. Ni posebno svetlo na tem koncu ali končno vendar opazi, da je na vratih, skozi ktera je Vlada vstopila, napisano: garderoba. To se mu zdi zelo čudno. Hitro pritisne za kljuko in vstopi. Sami slamniki visijo na klinih, Vlada pa stoji pri oknu, vsekuje se in gleda na dvorišče. »Kaj pa delaš tukaj? To mi je jako sumljivo. Zdaj povej, če ne lahko doživiš nekaj prijetnega." Vlada molči. »Kje je četrti razred? In kaj delaš tu?" »Sem mislila, da je moja računica tukaj." »Tako, to si mislila ! To ni bilo pametno, prijateljica moja, Ti bom pa že jaz pomagal poiskati tvoj razred" in oče jo primo za roko in jo hoče peljati ven. »Ne grem." »Ne greš? Oho! Takoj povej, kaj to vse pomeni!" »Nič." Vlada se vstavlja in začne jokati, očetova potrpežljivost je pri kraju, Sune jo, strese jo. »Bo ali ne bo? Bom zvedel ali ne?!" in zopet jo strese za rame ali že precej občutljivo. »Jaz ne grem v razred, ne grem, pa ne grem;" šepeta Vlada. „Mene je sram." »Koga te je sram?! O, ti nesrečna punca!" In pošteno jo stisne za roke. Drugače bi že davno jokala in kričala, zdaj pa nič. S trudom le jo izvleče iz garderobe ven. In zdaj tudi zapazi še ena vrata konec hodnika, izza kterih se čuje govorjenje. Gori stoji napisano : IV. razred. »Takoj pojdi notri po računico!" zapove." »Jaz ne pojdem, lepo prosim, jaz ne pojdem!" se brani Vlada. »Bomo videli!" On odpre vrata in sune svojo cvetlico precej energično v razred. Vrata se takoj zopet zaprejo, od zunaj se sliši samo nejasno mrmranje. Vlada se ljubeznjivo smehlja. »O. Vladica," vpraša učiteljica, »kako pa to, da še le zdaj prihajaš? In brez torbe in praznično oblečena? Kaj naj to pomeni?" »Oprostite, gospodična," se zmišljuje Vlada ljubeznjivo. »Mama je bolna, pa ji moram pomagati. Samo po računico sem prišla, ki sem jo včeraj pozabila." »Tako, mama je bolna? To mi je pa žal. Le pojdi zopet domov, če te potrebujejo. Po računico tudi ne bi bilo treba hoditi, saj ti jo ne bi bil nihče vzel." Očetu zunaj se zdi cela stvar vedno bolj sumnjiva, zato končno potrka na vrata. Učiteljica vstane izza katedre in gre odpirat, Vlada pa potegne robec iz žepa in začne jokati. Vse je izgubljeno. Oba sta bila zelo presenečena: učiteljica nad mojim možem, moj mož nad njo in še bolj nad otroci, ki so sedeli v klopeh. Razred je bil poln, kakor uljnjak. Prvikrat si je Vlada privoščila eno prosto dopoldne izven predpisov, pa so jo ujeli. Ostala je kar v šoli in učiteljica jo je na izrečno žeijo mojego soproga postavila v kot, doma pa je bil opoldne še drug za našo milo Vlado zelo neprijeten račun. Moj mož je popolnoma obupal nad vsako moralno kvalifikacijo svoje prvorojenke in prerokoval ji je najtemnejšo bodočnost. Potrebna tolažbe sem odšla drugi dan v šolo, da poizvem pri učitelju in učiteljici, če je značaj moje hčere res tako do korenine pokvarjen in če ni nobenega upanja več, da postane to nesrečno dekle vendarle prej ali slej koristen član človeške družbe. Učiteljica mi je rekla, da je njena najboljša učenka ali |j a Kraj ali pošta Sv.Jakob v Rožu. Šoštanj Žiri Dan >| § a/5. 07 4'50 16./11. 09 4-50 20./12. 06 4-50 ftfl i« ft« ».« draga gospodinja. Če ste pozabila naročiti Vydrovo kavo, izvolite to naročiti sedaj. M »m M Pripravno. steklenico za Vydrovo žitno kavo priporočamo vsem svojim gg. odjemalcem. Ima zabrušen za-mašek, tako da se v nji kava v doglednem času sploh ne izdiši. A gre vanjo skoro cela poštna pošiljatev, ker drži 8 litrov. To steklenico dajemo za tovarniško ceno: 2 K 20 v, zabojček 48 v, poštnino pa tu plačamo in si jo zaračunamo. Polne steklenice ni mogoče pošiljati, ker bi se razbila. NOVOST. ==== STEKLENICE ZA VYDROVO OTROŠKO MOKO. Za večkratno potrebo, priredili smo za našo otroško moko steklenice. Kupite si jo enkrat za vselej, ž daljšo množino jo pa le dopolnjujete. Je lepe oblike, iz čistega belega stekla za 80 vin. Napolnjena 3 K 20 vin. Z Ozi-rom na steklenico prenaredili smo tudi zamotanje za celi Vs kg. Vydrove otroške moke. Mnogo mamic naroči 3 kg. moke naenkrat, ker taka pošiljatev gre poštnine prosto. Komur ljubo, blagovoli si to steklenico naročiti. Na konec ostane gospodinji vedno praktična bodisi za kavo, sadje in t. d. Važna opozoritev! Da ne bi prišlo do nesporazumljenja, si dovolujemo cenjenem P. T. odjemalcem omeniti. „Vydrovo" žitno kavo pošiljamo popolnoma zase 5 kg franko za 4 K 50 v. Če si naročite druge izdelke v nižji ceni kot 6 K, pripade poštnina v Vaše breme. Pri naročilu sočasno z Vydrovo kavo plačamo poštnino sami. če je račun iste večji kot 6 K. „Julep" sadni sok se pošilja samo po železnici ter sene more vračunati v znesek K 6 — da bi bila pošiljatev pošte prosta. Samo 50 steklenic pošljemo franko na zadnjo postajo. Steklenice sprejemamo nazaj po 10 vin, če se jih vrne na postajo »Stara Liben." — Vjfdrov malinovi grog ne alkohola prosta, toda preizborna pijača iz svežih gozdnih malin. Podaj ga gostu, jako bo presenečen. Steklenica 2 K, Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Ali Je dellkatna ta Vydrova gorčica! Izvrsten priboljšek k mesu in klobasam. In to bodisi francoska, fino zmleta, ali pa kremžka zmata. Stekl. */ikg. -'80 (in. Vydrova tovarna hranil, Praga-vili Vjfdrov »Buhtin" je dišava za pecivo. Prihrani gospodinji trud in skrb. V njem je vse, kar je potrebno za dobre buhteljne. Je jako izdaten. Steklenica'/«kg. 1 K Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Deset zapovedi o Vjdrovi žitni kavi. I. Vvdrnva žitna kava je dar Božji; je re-dilna. tirata in nadomesti zrnato kavo, za drag denar k nam dovažano. II. Iznebi se predsodka, da iz žita ne more biti kava; iz njega je kruh, zakaj bi ne poskusili? III. Vzemi 'I, Vydrove in '/< zrnate kave, ter jo po navodila pripravi. Zrnato kupuj samo najboljše vrste. IV. Otrokom dajaj samo Vydrovo kavo. Radi jo pijo. in ugaja jim. V. Vydrovo žitno kavo pokahaj in ne trpi, da bi se priprava iste le zanikerno vršila. VI. S cikorijo oprezno ravnaj, ker ona da barvo, kazi pa okus kavi. VII. Z rabljenjem Vydrove žitne kave si prihraniš ter to gotovo na drug način dobro porabiš. Vili. Nepozabi vrtporolati Vvdrove žitne kave. Privošči tudi drugim tako dober zajutrek, kot samemu sebi. IX. Cena je nizka: 5 kg. za 4f(50v, poštnine prosto. .Domali Prijatelj" mesečno zastonj. X. Naslov si dobro zapomni in se ne pusti z drugim motiti: Vydrova tovarna hranil, Praga vin. = Vydrov = Julep jabolčni čisti jabolčni sok in zrelih jabolk. Moderha pijača za abstinente. yal. stekl.....40 vin. Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. VydroDi oblati Maslene v škatlji po 25 kosov.....2 K Desertke v škatlji po 50 kosov ..... 3 K Destinke v škatlji po 40 kosov.....2 K Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Vydrove juhne konzerve škatlja za 25 porcij iuhe 1 K 50 vin. Gotove do solenja. Lonček vode, 5 minul kuhati, in imaš mila gospodinja, dobro juho. Gotovo nas pohvališ. Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. „S SIDROM" Sumenci, izvrstni osvežujoči napoj. Škatlja s 60 kosi 1 K. Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Vydrov juhnl prldatek daje gotovi juhi in o-makam pikantni okus. Slabo juho resnično tudi izboljša. Steklenica »/, kg. 3 K. Vydrova tovarna hranil, Praga-VIII. Izdajatelj in, za uredništvo odgovoren: F. Vydra v Pragi VIII. Tisk firme Binko in Zika v Pragi II., Vodičkova 22.