NAŠA NAJVEČJA KULTURNA NALOGA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI NARODNA GALERIJA 1927 IZDALA IN ZALOŽILA NARODNA GALERIJA V LJUBLJANI NRRODNR GALERIJA Specialna knjižnica Akademija znanosti in umetnost 905/2000 PRIR. KNJ. / NG NAŠA NAJVEČJA KULTURNA NALOGA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI NARODNA GALERIJA MCMXXVII IZDALA IN ZALOŽILA NARODNA GALERIJA V LJUBLJANI © SLOVENCI! N " aša najodličnejša kulturna društva, Slovenska Matica, Narodna Galerija, Znanstveno društvo za humanistične vede in Pravnik so vložili pri pro¬ svetnem ministrstvu zakonski predlog za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Po dolgih letih no¬ tranje priprave, v katerih se je naše znanstveno delo diferenciralo in spopolnjevalo, stojimo pred trenutkom, ko se bo stavba naše zna¬ nosti z Akademijo popolnoma dogradila. V Akademiji bodo imeli naši najboljši možje priliko, da gojijo znanstveno delo, naš narod bo prejemal iz nje obilo pobud za nadaljnje udejstvovanje, vsem našim prosvetnim organizacijam bodo prihajali iz nje dotoki svežih misli in novih stremljenj. Ob istem času, ko so zgoraj imenovane znanstvene institucije iz¬ delovale načrt za Akademijo znanosti in umetnosti, je naša Na¬ rodna Galerija začela veliko delo notranje reorganizacije, katere namen je ustvaritev enotne umetnostne zbirke, ki naj pred¬ stavi svetu razvoj slovenske umetnosti od najstarejših časov do de- našnjega dne, a hkrati tudi pokaže najboljša dela naše stare umet¬ nostne posesti. Naše velike dosedanje zbirke, tako Narodni mu¬ zej, Škofijski muzej v Ljubljani in Narodna Ga¬ lerija, so izjavile, da so pripravljene združiti svoje dosedanje umetnostne zaklade v enoten organizem. Društvo ,,Narodni dom“ v Ljubljani je s polnim umevanjem važnosti ideje, ki se ima ostvartii, sklenilo, da v svoji palači da prostora Narodni Galeriji in Akademiji znanosti in umetnosti, s čimer dobimo umetnostni zavod, ki bo ponos našega naroda in naše prestolice, umetnostni vzgojitelj širokih plasti ljudstva, priča naše zgodovine in pobuda umetniku pri njega nadalj¬ njem delu. Naša dolžnost j e, 'd a idealno stremljenje mož, ki se z izvršitvijo te naloge trudijo, z gmotnimi sredstvi podpremo. Izvedba bo zahtevala mnogo žrtev, ki jih ne bo mogla vseh prevzeti država. Gotovo živimo v pretežkih razme¬ rah, a vendar ne tako težkih, da bi se še vedno ne tratile naše gmotne moči za stvari, ki nam niso potrebne, in ne v tako težkih, da bi se obupani smeli odreči skrbi za svojo kulturno bodočnost. Zato po¬ zivamo vse posameznike, vse zavode, vse naše i prosvetne in gospodarske, organizacije, da do¬ prinesejo, kar morejo v fond Akademije in Na¬ rodne galerije. V Ljubljani, 1. decembra 1926. Dr. Vilko Baltič, veliki župan ljubljanske oblasti. Dr. Otmar Pirkmajer, veliki župan mariborske oblasti. Dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Dr. Andrej Karlin, škof lavantinski. Dr. F. K. Lukman, rektor univerze. Ivan Pucelj, kr. minister. Dr. Anton Korošec, narodni poslanec. Dr. Gregor Žerjav, narodni poslanec. Dr. Vladimir Ravnihar, predsednik M. O. NRS v Ljubljani. Anton Mencinger, vladni komisar mestne občine ljubljanske. Dr. Josip Leskovar, župan mariborski. Dr. Juro Krašovec, župan celjski. Dr. Matej Senčar, župan ptujski. Oton Župančič, za Društvo slovenskih književnikov. Lojze Dolinar, za Udruženje oblikujočih umetnikov. Anton Jug, za Zvezo kulturnih društev v Ljubljani. Dr. Jakob Mohorič, za Prosv. zvezo v Ljubljani. Dr. Marko Natlačen, za Jugoslovansko Orlovsko zvezo. Dr. Danilo Majaron, za odvetniško zbornico. Dr. V. Gregorič, za Zdravniško zbornico. Notar Hudovernik, za Notarsko zbornico. Ing. Milan Šuklje, za Inženjersko zbornico. Ivan Jelačin ml., predsednik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Dragotin Hribar, za Zvezo industrijcev. Al. Tykač, za Društvo bančnih zavodov v Ljubljani. Ing. Fr. Zupančič, za Zvezo slovenskih zadrug. Bogumil Remec, za Zadružno zvezo. 2 ZA AKADEMIJO ZNANOSTI IN UMETNOSTI TER NARODNO GALERIJO V LJUBLJANI. (Govor, ki ga je imel na slavnostnem večeru dne 9. maja 1927. leta v Ljubljani dr. Dragotin Lončar, predsednik ..Slovenske Matice" in redni član ..Znanstvenega • društva za humanistične vede".) Gospoda! V imenu štirih društev: Narodne galerije, Pravnika, Slovenske Matice in Znanstvenega društva za humanistične vede, ki pripravljajo ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti ter Na¬ rodne Galerije v Ljubljani, Vas hvaležno pozdravljam, ko s svojo navzočnostjo manifestirate za uresničenje naše zasnove. Ako pripravljamo Akademijo v Ljubljani, nadaljujemo s tem tradicijo svojih prednikov ali vsaj odličnih mož na slovenskem ozemlju. V XVII. stoletje segajo početki Akademij na Slovenskem, oziroma v Ljubljani. Bil je to romansko-italijanski vpliv, ki se je kazal zlasti v stavbarstvu, kiparstvu in glasbi. Naša mladina je takrat obiskovala italijanske visoke šole ter od tam prinašala domov ume¬ vanje za znanost in umetnost, ki sta vzcveteli tudi pri nas. V Ljubljani je nastala 1670. leta znanstvena „Societas militaris" (Vojaška družba), 1693. leta „Academia Operosorum" (Akademija delavnih) in 1702. leta „Academia Philoharmonicorum“ (Akademija prijateljev glasbe). Zad¬ nji dve imata pomen za nas. Prva, ki jo je ustanovil ljubljanski stolni prošt dr. Janez Pre¬ šern, kot družba učenjakov sicer ni imela umevanja za ožje potrebe slovenskega naroda; toda v umetnosti je ustvarila mogočno baročno dobo na Slovenskem. Ko je leta 1725. prenehala, je bila obnovljena 1781. leta po prizadevanju Kumerdeja in Japlja z namenom, da goji slovensko znanost in književnost. Ker so bile takrat odločilne prak¬ tične znanosti in je bila koristnost geslo tudi v književnosti, ni dolgo živela ta druga „Academia Operosorum“, zlasti še, ker ji niso bile ugodne reforme jožefinizma. A „Academia Philoharmonicorum", ki jo je ustanovil neki član „Operosorum“, je bila najstarejši glasbeni zavod v nekdanji Avstro-Ogrski ter celo za 91 let starejša od konser- 3 vatorija v Parizu: leta 1794. je nastala namesto nje nemška „Philhar- monische Gesellschaft“, ki je, kakor znano, prenehala kot taka ob preobratu. Sedaj snujemo tretjič svojo Akademijo s polnim upanjem na uspeh, ker so se zboljšali pogoji za njen obstanek. V dobi 234 let, ki nas ločijo od prve Akademije na Slovenskem, sta dobili slovenska znanost in umetnost velik razmah, ker so postale tudi politične in socialne razmere popolnoma drugačne. Leta 1861. je izrekel dr. Etbin Costa v časopisu „Mitteilungen des historischen Vereines fiir Krain“ misel o obnovitvi nekdanje Akademije, ki se po 66 letih uresničuje v širšem obsegu, ker se ji pridružuje tudi Narodna galerija. Gospoda! Znanost in umetnost sta poleg verstva najbolj intimni, zato individualni, najbolj globoki, zato prvotni panogi človeške du¬ ševnosti. To so tri sestre, ki predstavljajo v človeštvu tri silne na¬ gone: hrepenenje po resnici, lepoti in dobroti. Plodovi znanosti in umetnosti so kakor utrinki večnosti, ki delujejo s svojo impulziv¬ nostjo in neposrednostjo, da vzbujajo v nas, kar je splošno člove¬ škega, kar nas dviga nad vsakdanjost, nad čas in prostor ter nam vliva voljo in moč do življenja in ustvarjanja; to so kakor bliski izpod neba, ki razsvetljujejo blodečim pot po temni goščavi življenja; to so kakor odkritja ali razodetja, ki razklepajo našo misel, raz¬ vnemajo naše čustvo ter nam dajejo slutiti bližino vira vse resnice, lepote in dobrote — božanstva. Zaradi svoje prirodnosti so ti nagoni po resničnem, lepem in dobrem dani v večji ali manjši meri tudi „ preprostemu človeku in narodu. Slovenci smo glede na svojo zemljepisno lego in duševno spre¬ jemljivost zgodaj začeli ustvarjati umetniško. Soseščina Italije nas je vabila, da smo se od zgodnjega srednjega veka dalje uveljavljali zlasti v stavbarstvu ter oblikovali svoj umetniški čut v kakih 3000 cerkvah in cerkvicah, ki dajejo značilnost naši zemlji od beneške do ogrske ravnine, koder se je bil naselil naš narod. Tudi v tujini, kjer so živeli in delovali naši oblikujoči umetniki, niso čisto izgubili zveze z domačo zemljo, ker njih dela izražajo njih osebnost, dasi oplojeno in očiščeno po tujih vplivih. 4 Razvoj naše oblikujoče umetnosti (stavbarstva, kiparstva in sli¬ karstva) sega od romanske dobe do gotike, od renesanse preko ba¬ roka in rokokoja do modernega impresionizma. Naši oblikujoči umetniki so v renesančni dobi sodelovali z italijanskimi mojstri; med t. zv. Schiavoni so bili tudi Slovenci, kar se vidi po tem, da so jih nazivali z imenom stare domovine, n. pr. Janez s Krasa. Naša razvojna črta gre dalje od Valvasorjeve umetniške družbe do Men¬ cingerja in Robbe, od članov dunajske umetniške akademije Janše in Schiitza ter direktorja dunajske umetniške akademije Kavčiča do Langusa, od Wolfa preko bratov Šubicev do naših modernih ki¬ parjev, slikarjev in stavbenikov, ki so si pridobili sloves v umetni¬ škem svetu. Tudi v glasbi in petju smo hodili vzporedno s kulturnim za- padom. Ljubljančan Slatkonja, dunajski škof, ki je živel v drugi polovici XV. in v začetku XVI. stoletja, je organiziral dunajsko dvorno godbo in jo vodil. V protestantski dobi je priredil Trubar, ki je imel že v mladosti pevsko in glasbeno vzgojo, pod latinskim, nemškim, deloma posredno ali neposredno tudi češkim vplivom prvo slovensko cerkveno pesmarico. Svetovni sloves je dosegel Gallus (Petelin), ki je bil učenec beneške šole in odličen glasbenik - sklada¬ telj XVI. stoletja. Daljnji naš glasbeni razvoj gre preko Hrena, ki je pripravljal novo slovensko cerkveno pesmarico in preko Filharmo¬ nične Akademije do Glasbene Matice in Cecilijinega društva, od številnih pevskih in glasbenih društev do slovenske opere in sloven¬ skega konservatorija po preobratu — vse dokaz naše pevske in glas¬ bene kulture. Kakor sta bili oblikujoča in glasbena umetnost v ozki zvezi z umetniškim gibanjem Italije in Nemčije, tako so na drugi strani v XVI. stoletju pod verskim vplivom Nemčije nastali početki slovenske književnosti in znanosti. Bila je to velika doba pol stoletja, ki je daleč vidna po svojih sekularnih delih, kakor so bila: prva slovenska pisava, prva slovenska slovnica, dasi pisana še v latinskem jeziku, in prvi slovenski prevod vsega sv. pisma. In od tedaj gre naš književno- znanstveni razvoj dalje, dasi ne vedno v ravni črti, ker sta mu časih zastavljala pot ogenj in meč: v književnosti od Trubarja in Dalma¬ tina preko Zoisove družine z Linhartom in Vodnikom do Prešerna, ki pomen ja naš višek, ter preko Levstika, Jenka, Gregorčiča in Aškerca do Cankarja in njegovih vrstnikov, a v znanstvu od Bo¬ horiča preko Popoviča in Vege do Dolinarja in Zhishmana, Kopitarja in Miklošiča, Močnika in Stefana — sami stebri v književnosti in znanosti, dokaz nadarjenosti našega rodu, naš ponos in naš vzor. Dolžni smo svojim prednikom v hvaležnem priznanju njih dela, dolžni smo svojemu rodu, da njegovo 700 letno tradicijo v oblikujoči umetnosti ter njegovo 400 letno tradicijo v glasbi in petju, v knji¬ ževnosti in znanosti čuvamo, nadaljujemo in spopolnjujemo. Kako je dejal Palacky, ta veliki učitelj češkega naroda? Ako bi bil cigan¬ skega rodu, še več: ako bi bil zadnji potomec ciganskega rodu, ven¬ dar bi delal in umrl za svoj ciganski rod! In Masaryk, nadaljevalec Palackega in izvrševalec njegove oporoke, nam je predaval svoje dni, da je vsak človek nekak glebae adscriptus, t. j. odvisen od rodne grude, da bo vsak najbolje delal na svojem domačem področju. S tega stališča in zato, ker se znanost vedno bolj specializira, a umetnost individualizira, s svojo zasnovo Akademije in Narodne galerije ničesar ne razdvajamo, ampak razlikujemo in dopolnjujemo snov; ničesar ne uničujemo, ampak na danih podlagah in na danem ozemlju ustvarjamo nove duševne vrednote, kar koristi narodu in državi. Ali pa ni naša maloštevilnost nepremagljiva zapreka? V politiki in gospodarstvu utegne biti zelo neprijeten faktor; toda v kulturi ne vladata toliko kvantiteta in ekstenzivnost, ampak odločuje v prvi vrsti globina: kvaliteta in intenzivnost. V Periklejevi dobi so štele Atene 50.000 prebivalcev, a njih modrijani, pesniki in kiparji so ustvarili dela, ki so nam še danes po okroglo 2350 letih predmet ob¬ čudovanja, raziskovanja in posnemanja. Ni toliko naša krivda, ako nas je malo, ker vemo iz zgodovine, da so nas zadele večje terito¬ rialne nego jezikovne izgube, ko smo bili zaradi goratosti svojega ozemlja redko naseljeni. Bila bi pa neodpustna naša krivda, ako bi zanemarjali izobrazbo uma in srca ter postajali oboževalci množice, 6 Massenanbeter, kakor je to imenoval velikan učenosti Čop in seveda odklanjal takšno pojmovanje. Mali narodi morejo postati svetovni po svoji omiki, posebno zanje velja geslo: Musis et virtuti (Muzam in kreposti); zato naprej z duševno silo! Ko smo se Slovenci 1848. leta nekoliko politično zavedli, smo si ustvarili svoj ideal: združenje vsega slovenskega ozemlja. Po sve¬ tovni vojni se nam je ta ideal zaradi tuje sile ter lastne politične nesposobnosti in nezavednosti odmaknil v daljavo, da smo pripadli štirim državam: Jugoslaviji, Italiji. Avstriji in Madjarski. Ustano¬ vimo si za svoj narod, naj prebiva kjer koli, suvereno duhovno Slovenijo z Akademijo in Narodno galerijo, ki bodita vidni izraz naše volje do življenja, neizpodbitni dokaz, da nismo tu še le od danes, ampak že od včeraj in da ostanemo tu tudi jutri! Naše šolstvo je dovršeno od najnižjega do najvišjega zavoda: univerze, ki pomenja obnovitev podobne institucije izza francoske dobe v naših krajih, ko je velika francoska revolucija v svojih po¬ sledicah z mogočnim sunkom razgibala in razrahljala slovensko du¬ ševnost. Imamo mnogo znanstvenih in umetniških društev, ki delujejo v raznih panogah znanstva in umetnosti po vsej Sloveniji ali po posameznih njenih pokrajinah. Vse to znanstveno in umetniško stremljenje je treba organizirati v celoto, ki dela po določenem na¬ črtu, da se čuva ekonomija časa in denarja, da se ohranja konti¬ nuiteta in vrši kritika dela. Zato potrebujemo osrednjega znanstve¬ nega in umetniškega zavoda: Akademije, ki bi bila zadnja instanca, najvišje narodno sodišče v vseh znanstvenih in umetniških vprašanjih preteklosti in sedanjosti. Akademija bi imela štiri razrede: 1. filozofsko-filološko-historični razred; 2. juridični razred; 5. matematično-prirodoznanski razred in 4. umetniški razred. Posamezni razredi imajo odseke ali sekcije. Ves postopek glede znanstvenega in umetniškega merila bi bil enak drugim Akademijam. Narodna galerija bi pa nudila pregled slovenske oblikujoče umetnosti od najstarejših do naj novejših časov, zbirajoč raztresene slovenske umetnine, da vzbuja s tem čut lepote pri gledalcih, pobudo 7 pri oblikujočih umetnikih, a pri vseh nas to zavest, da je tradicionalni umetniški genij slovenskega naroda ob silno težavnih političnih in socialnih prilikah sijajno premagoval mehanizacijo in materializacijo življenja, ki pomenjata v svojih končnih posledicah gotov pogin malim narodom. Gospoda! Draga nam je Vaša manifestacija za Akademijo in Narodno galerijo. Ohranite nam svojo naklonjenost in pridobivajte nam novih simpatij! Posnemajmo v dejanski ljubezni do slovenske kulture svoje prednike, ki so v dobi turških napadov in kmečkih uporov zidali in okraševali po gorah in gričih cerkve in cerkvice, da so v njih poleg taborov nahajali tolažišče in zavetišče pred ljudmi in prirodo, ko so jih mučili Turki in plemiči, kobilice in kuga! Posnemajmo „prijatelja vseh Slovencev 11 , kakor je sebe imenoval Trubar, ki je prosil Boga, da bi se usmilil ubogega slovenskega ljudstva in mu naklonil ta ve¬ liki dar, da bi se tudi njegov jezik pisal in čital! Posnemajmo vse one številne ustvarjalce duševnih dobrin, ki so, ne da bi se bili dali omamiti po tuji slavi, za slovensko kulturo nesebično delali, trpeli in umirali! Naj živi Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani! Naj živi Narodna galerija v Ljubljani! 8 NEKAJ KRATKIH PRIPOMB O POMENU, POTREBI IN NALOGAH AKADEMIJE ZNANOSTI V LJUBLJANI. Prof. dr. Rajko Nahtigal. V kulturnem razvitku vsakega naroda se znanost na splošno pojavlja najpozneje, je zato vrh kulture in neobhodni znak končne kulturne dozorelosti in resnično kulturnega nivoja kakega naroda. Iz tega pa izvira za vsak narod, ki se povzpne do takega nivoja, kulturna dolžnost, storiti za občno kulturo vsaj to, da znanstveno kolikor mogoče preuči samega sebe, svojo zgodovino in svojo zemljo v vseh ozirih. Tega tujci, pa tudi naši južni bratje ne morejo tako dobro storiti, a pričakovati to od njih, bil bi le dokaz kulturne za¬ ostalosti, nesposobnosti in nesamostojnosti. Razen tega imajo oni sami sličnega dela za se dovolj. Toda ne le napram splošni kulturi, ampak tudi napram sebi sa¬ memu ima vsak narod dolžnost študija predvsem samega sebe in vsega, kar je njegovega; kajti neizogibna potreba je, da se vedno na novo oplaja njegov vedno prenavl ja joči se duševni preporod v njega stalnem napredku. Vrhu tega niso brez znanstvenih izsledkov, brez pravega znanja, tudi noben pouk, izobrazba in vzgoja mladine mogoči. Veda o lastnem narodu v vseh ozirih pa je možna le pri siste¬ matičnem delu v okviru znanstvene organizacije, kakor je to aka¬ demija znanosti. Obširnosti in velikosti dela, sredstev za njega iz¬ vršbo ne premore noben posameznik, to zmore le skupno organizirano znanstveno delo. Da je pri tem lastni domači jezik najnormalnejše sredstvo in lastno kulturno središče najprimernejši kraj za razprav¬ ljanje o samem sebi, o svojem narodu, je umljivo samo po sebi. Prve naloge ljubljanske akademije znanosti bi se podobno dru¬ gim akademijam imele gibati v štirih smereh: v zbiranju gradiva, organiziranju ekspedicij, kritičnih edicijah ter publiciranju dose- 9 Ženih znanstvenih izsledkov. Po naravi predmeta bi imel vsak iz običajnih štirih razredov še svoje posebne naloge. Filološko-historično-filozofski razred ima zbirati dialektološko, leksikografsko, onomastično, folkloristično, etnografsko, antropolo¬ ško, arheološko, zgodovinsko, kulturno - zgodovinsko in literarno- historično gradivo, ki je dosedaj. kakršno si bodi, izdano in obravnano še vedno le bolj fragmentarno in slučajno, v starejši dobi tudi ne¬ kritično. To različno gradivo se ne more nabirati seveda samo v sre¬ dišču. temveč ga je treba iskati na vsem v poštev prihajajočem ozemlju: da, treba bo to ali ono iskati celo v inozemstvu v bibliote¬ kah. arhivih in drugod. Tudi nimamo še do dandanes polne gotovosti, da so odkriti že vsi rokopisi ali stari tiski. Razen tega vemo za to in ono, pa nam je nedostopno, kakor n. pr. korespondenca Prešernova z Anastazijem Griinom itd. Kritične in faksimilirane edicije z obrazložbo čakajo na prvem mestu v okviru celokupnega kodeksa znameniti brižinski spomeniki iz druge polovice X. stol., najstarejši slovanski spomenik z latinskimi črkami in eden izmed najstarejših slovanskih spomenikov sploh. A znanstvene svrhe je prepotrebno kritično izdati vsaj „unica“ naše prve protestantovske književnosti. Potrebujemo tudi znanstveno- kritične izdaje naših najglavnejših pisateljev in pesnikov, n. pr. Pre¬ šerna, Vraza i. dr., ter znanstvenih klasikov kakor n. pr. Kopitarja. Popoviča i. dr. K edicijam raznega gradiva spadajo literarno-filo- loško- in kulturno-historično važne korespondence, iz zgodovinskega gradiva različni dokumenti, listine, urbarji, katastri i. dr.: kulturno¬ zgodovinsko velezanimive so n. pr. ustanovne listine nekih štipendij na graški univerzi iz prejšnjh stoletij, ki so jih kot neke vrste „za- dužbine" izstavili v obliki obširnih kulturno-zgodovinskih dokumen¬ tov naši ljudje za našo mladino itd. Štrekljevi izdaji narodnih pesmi, ki pa še ni izčrpana, mora slediti izdaja drugega folklorističnega materiala v prozi, kakor pravljic in pregovorov. Pleteršnikov slovar nič več ne zadošča. Zameniti ga mora po možnosti popoln historični slovar, v katerem bo zbrano vse slovarno gradivo iz virov, starejše pismenosti, sodobne literature in narečij. Nabiranju dialektološkega io gradiva, ki je neobhodno tudi za dovršitev vseobsežne historične gramatike, je drugi cilj izdaja dialektološke karte in razbistritev vprašanja slovenskih plemen in njih naselitve. Kar se v zadnjem oziru že vrši zlasti po neumornem prizadevanju prof. dr. Fr. Ra¬ movša, more posebno šele akademi ja podpreti in pospešiti v izvršitvi. Znanstvenih problemov, ki čakajo svoje rešitve, je nepregledna vrsta. Omenim naj le cel kompleks vprašanj vsebujoči študij med¬ narodno - medsebojnega vpliva kakor zlasti slovensko - nemškega in slovensko-romanskega. Še danes lehko zasledimo predvsem na nem¬ ških tleh naše raznarojence poleg prvotnih drugorodcev. Omembe vreden je tudi študij narodne psihologije, njegovega značaja, antro¬ pološkega tipa itd. itd. Z nazadnje omenjenim ima posla tudi juridični razred v zbiranju gradiva in študiju narodnega običajnega prava ter narodne pravne zgodovine. Važnost teoretičnega razmotrivanja vsakovrstnih pravnih odnošajev je javnosti brez nadaljnjega umevna. Naloge prirodoslovno-matematičnega razreda so v antropološko- geografskem oziru med drugim n. pr. preiskovanje domače in tuje naselitve na naši zemlji, v geografsko-fizikaličnem pogledu geo¬ grafsko kartiranje, na povsem prirodoslovnem polju geološko ma- piranje ter preučevanje domače flore in faume. Herbarij cele naše zemlje, ki ga je pričel zbirati in izdajati prof. A. Paulin, bi n. pr. mogla dovesti do konca le kaka akademija, ki bi izdala lehko tudi od njega nabrano slovensko rastlinsko imenoslovje. Da more Slo¬ venec tudi na čisto fizikaličnem in matematičnem polju v medna¬ rodne svetu uspešno sodelovati, služijo za primer imena znamenitih znanstvenikov te vrste, rodom Slovencev, iz pretekle (n. pr. Vega, Stefan i. dr.) ter sedanje dobe. Četrtemu, umetnostnemu razredu končno pripada študij naše umetnostne zgodovine in gojitev najvišje sodobne umetnosti v besedi in liku, ki je v največji meri le tam mogoča, kjer je izven potrebe po spekulaciji in iskanju dobička. Brezštevilne stavbe, cerkvene in posvetne, umetnostni spomeniki preteklosti naše dežele, so neopisane in neznane, čeprav so najznačilnejši dokumenti naše kulturne zgo- ii dovine; dan za dnem se odkrivajo v naših cerkvah važne slike, ki so priče nekdanje splošne in visoke umetnostne kulture, a po ogromni večini niso niti primerno obdelane niti dostojno publicirane; še nihče se ni lotil in se ni mogel lotiti sistematičnega raziskavanja zgodovine našega kiparstva; umetniški razred bi postavil temelje naši bodoči umetnostni zgodovini, če bi to gradivo zbral ter dobro objavil. Svoj čas so se z veliko vnemo nabirale melodije naših narodnih pesmi in mnogo gradiva je zbranega: čas bi bil, da bi se ta material kritično pregledal, dopolnil in izdal. O vsem tem bi se dalo, razume se, na podrobno in obširno raz¬ pravljati. Da bi tudi drugi, vsak po svojem predmetu, mogli dodati še marsikaj bistveno važnega, ne more biti dvoma. Tu je podano le nekaj najglavnejših misli v najkrajšem obrisu, toda vsekako dovolj, da je razvidno iz njega, kolike važne, potrebne in velike naloge bi imela izpolniti ljubljanska akademija znanosti, nedvomno pa vsaj tolike, da je umljiv ne le klic po njej, ampak dokazana tudi dolžnost in neodložna potreba njene ustanovitve, ako hoče slovenski narod kot visoko kulturen del širšega južnoslovanskega naroda zadostiti svojemu kulturnemu dolgu in pokazati ne le svojo kulturno dozo¬ relost, temveč sploh vrednost eksistence v okviru bratstva s Srbi in in Hrvati. Dosedanja razcepljenost na „Znanstveno društvo za humanistične vede", društvo ,,Pravnik" z edicijo »Zbornika juridične fakultete", geografsko in razna prirodoslovna društva, »Slovensko Matico" ter »Umetnostno-zgodovinsko društvo" poleg »Narodne galerije", ni niti s stališča potrebne koncentracije duševnih sil, niti z ekonomskega vidika razveseljiv pojav, pač pa dobra stvarna podlaga in logični predpogoj k ustanovitvi uspešno delujočega skupnega znanstvenega središča in žarišča, ki bo šele Ljubljano in Slovence pridružilo kot enakovrednega člana svojima bratoma in drugim kulturnim sredi¬ ščem. 1 1 Primerjaj h gornjim izvajanjem še Oznanilo »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino", ki ga je napisal isti pisec ter pravila »Znanstvenega društva za humanistične vede" i. pod. 12 GOSPODARSKE POTREBE SLOVENSKE ..AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI" IN ..NARODNE GALERIJE". Dr. Jos. Regali. Na angelsko nedeljo, v zgodnji jeseni 1. 1918., ko je še brnel nad Ljubljano odmev topov ob Soči, je izšel oklic za ustanovitev društva »Narodna galerija", ki naj postavi akropolo geniju slo¬ venske umetnosti vseh časov, spomenik ustvarjajočemu duhu ma¬ lega naroda. Med prvimi, ki je poklonil večji dar (15.000 kron), je bil škof dr. Anton B. Jeglič. L. 1922. je nato položil tedanji pokra¬ jinski namestnik, minister Ivan Hribar najprej 250.000 dinarjev za »Narodno galerijo", J. 1923. je pa pridobil od raznih darovavcev nadaljnje velike zneske, tako da je bilo na IV. red. občnem zboru »Narodne galerije" dne 9. maja 1923 ugotovljeno, da znaša sklad »Narodne galerije" 586.470 Din. Kesneje se je sprožila misel, da se ustanovi obenem z novo zbirko »Narodne galerije" tudi slovenska »Akademija znanosti in umetnosti" in se ji inkorporira »Matica slovenska", ki ji ima po pravilih društva »Narodni dom" v Ljub¬ ljani pripasti vse premoženje in zlasti stavba ljubljanskega »Na¬ rodnega doma", ko bodo plačani vsi dolgovi društva »Nar. dom". Po dolgotrajnih razgovorih se je doseglo, da se je zavzela za stvar večina prejšnjega odbora društva »Nar. dom" s predsednikom Dr. VI. Ravniharjem na čelu. Na občnem zboru društva »Narodni dom” dne 20. nov. 1925 je bil izvoljen novi odbor in s tem zagotovljen za oba slovenska vrhovna kulturna zavoda dostojen dom. Nastanitev Akademije in Galerije. Slovenska »Akademija znanosti in umetnosti" in »Narodna ga¬ lerija" bosta imeli skupen krov v monumentalni stavbi ljubljan¬ skega »Narodnega doma", palači v slogu moderne renesanse. Da bi se zidala za oba zavoda nova stavba, je popolnoma nemogoče pa L? tudi nepotrebno, ker bo stavba Nar. doma poslej služila prav tistemu namenu, katerega določajo pravila ,.Narodnega doma". Ljubljanski ,.Narodni dom", ki celili 50 let ni bil redno po¬ pravljen, bo treba prenoviti, prezidati in preurediti za namene slovenske „Akademije znanosti in umetnosti -5 in „Narodne galerije". Fasada in zunanjost stavbe bo ostala v bistvu neizpremenjena, a se bo temeljito popravila. V pritličju bo nastanjena v prostorih na desni od glavnih vrat do stranskega vhoda iz Tomanove ulice ter v pročelnih prostorih na levi od glavnih vrat „Akademija zna¬ nosti in umetnosti". Glavni vhod bo namenjen le za Akademijo in Galerijo ter bo vestibul popolnoma ločen od vhoda v telovadnico, kamor bo dostop iz Bleiweisove ceste. Vestibul bo treba prenoviti, stebrišče pod osrednjim stopniščem razsvetliti, prostore za „Aka- demijo" primerno preurediti. V vsem prvem nadstropju bodo prostori za „Narodno galerijo", za katero bodo porabljeni tudi hodniki na vrhu osrednjega stop¬ nišča in pa adaptirani predprostori pred malo in veliko dvorano. Vsi prostori ob sprednji fasadi ter v vsem traktu ob Bleiweisovi cesti do konca poslopja se bodo strnili, nekaj sten se bo podrlo in prestavilo. Nad dvoranami v stranskih traktih se bodo napravile stropne svetlobe. V vseh prostorih I. nadstropja s srednjo veliko dvorano vred bodo zbirke umetnin, prostori od stopnišča iz Toma¬ nove ulice do severnega konca palače pa bodo upravni in pomožni galerijski prostori. Instalirati bo treba, novo centralno kurjavo zlasti za galerijske prostore, ki morajo biti, posebno radi slik na lesu, primerno tem- perirani. Stroški za popravila na fasadi in strehah ter za znotranja popravila in preuredbe so preračunani na 500.000 Din, adaptiranje prostorov za „Narodno galerijo", stropne svetlobe in aranžmaji teh prostorov bodo stali 200.000 Din, inventar ter oprema galerije vsaj 100.000 Din, nova centralna kurjava pa 120.000 Din: skupni stroški bodo znesli torej po proračunu 920.000 Din, katera vsota pa se bo najbrž prekoračila. 14 Q7