Pavel Keller: t* 15. nadaljevanje. *e I Roman iz gozdov. Poslovenil dr. lvan Dornik". Če pridem do delavcev v gozdu, ali pa do kmetov na polju, navadno obstanem pri njih in jib gledam pri delu. Kaj le mislijo o meni postavaču? Veliko lepega ne. Nadučitelj vse poletje ne gre na izprebod, čeprav bi mu bilo po naporni službi v šoli zelo treba. Boji se ikmetov, da bi ga opravljali. Kmet nima zmisla za izprehajanje. Če nima doma ali pa na polju nobenega dela več, gre spat, ali pa sede v ikrčmi za mizo. Človeka, ki brez namena teka po polju, ima za neumnega. In uverjen je, da bi tako kakor on, morali storiti vsi. Neko. sem vprašal mladega fanta, iki je ravno sedel na plugu in grizel svoj kos kruha, ali bi se ne šel rajši malo izprehajat. »Ne,« je rekel, »to bi bilo piiedolgočasno zame. Toda tako boeat. kakor ste vi. bi rad bil.« Vprašal sem ga, kaj bi potem delal. Zasmejal se je v zadregi, pa sem le spravil to le iz njega: iko bi bil bogat, bi ikar naprej jedel mesene iklobase, kupil bi si škornje in dal svoje dekle učit klavirja. Fant je zopet začel z delom in s povešeno glavo šel za plugom. V svoji domišljiji si je ustvaril deveto deželo s klobasami, škornji in dekletom, iki bi igrala na klavir. Nekak načrt za življenje je že bilo to: najljubša jed, lepa obleka in nekaj zmisla za umetnost — više se tudi večina drugtb ljudi ne povzpne. Za mesene klobase mi ni, za škornje tudi ne čeprav bi jib._lahiko imel. Česar pa imeti ne mo>. rem, je dekle, ki bi igrala na iklavir. Vedel bi že za tako. Nesreča s Timom se je zgodila tako, ikaikor sem slutil že tedaj, ko ga je mladi Cresnik' nagovoril, naj mu dovoli, da ga bo naslikal. Pač desebkrat je šel ta ničemurni fant v grad, vselej v svoii naiboliši služabniški obleki. »Seio« imai je rekel tedaj. Padovka se je porogljivo in posmehljivo smejala. »Sejo«, je rekla, ima župan z občinskimi možmi; tudi njen prejšnji go-spodar je vedno trdil, da ima sejo, ikadar je hotel izginiti kam »za oglom«. Tim je odg.voril prevzetno, da se s tako neolikano žensko sploh. ne razgovarja. Pripovedoval mi je, da se mora pri teh sejah vedno enako držati. Stoji ob lepem, izrezljanem naslonjaču in drži v roki čašo za sekt. Vselej napolnjeno s pravim sektom. Gospod Čresnik mu natoči vedno lastnoročno. Strašno priljuden da Je. To je pripomnil, da je oplazil mene, ker mu še nikoli nisem postregel s saktom. Tim je moral pri slikarju vedno kazati zadovoljen obraz, kar pa mu ni bilo težko, ker je tako lepo ravnal z njim in mu nalival šampanjca; eno nogo je moral prevesiti čez drugo, se muzati in nekoliik. pomežikovati z očmi. Neki dan mi je rekla celo naša dobra Matilda, da je Tim že malo preveč ošaben. Čresnik m_ je rekel, da je slika sedaj že gotova, da bo najboljša podoba v njegovi zbirki ln da jo bodo gotovo ponatisnili v nekem velikem ilustriranem časopisu. — O Tim, tako kakor tebi, se je zgodilo tudi tvojemu ničemurnemu pradedu luciferju, ko je strmoglavil iz nebes v pekel. Neki dan je prišel gospod Čresnik k nam in prinesel s seboj pismo, ki mu ga je poslalo uredništvo nekega lista; v pismu je bilo napisano: »Vaš sr.kani ,upijanjeni lakaj' bo v ikratkem natisnjen v našem listu.« »Kako — kako upijanjeni lakaj?« je vprašal Tim in prebledel. »No,« se je smejal gospod Čresnik. »Po-dobi sem dal taJk naslov. Pod njo je namreč napisano: .Upijanjeni lakaj'.« »Saj to — saj to vendar nisem jaz?« »Seveda — kdo pa?« Tim se je zrušil. Lakaj — on — Tim — pa lakaj. Ta podla, nizkotna beseda! In povrhu še ,upijaujen'l To je bilo še bolj nizkotno, Če bi se glasilo saj »opit«, ali tudi celo »pijan« — bi v besedi vendar bilo nekaj sile. Toda »upijanjan«? Ta beseda pa je neizmerno smešna. »Če ne spremenite naslova,« »se ustrelim.« »Ni. ne škoduje,« je rekel dušno, »slika je že gotova.« je rekel Tim, slikar ravno- Žage še vedno niso zgradili; z zidavo še niti začeli niso. Žagar je denar, ki ga je prejel za zavarovalnino, zaklenil v železen predal, od katerega se ne premakne več. Če mu kdo svetuje, naj že vendar začne graditi žago, postane sirov, kriči, češ, da ga h.čejo opehariti in mu ukrasti denar. Najbrž ni več pri zdravi pameti. O njegovem sinu nihče ni ničesar slišal. Sosedova Lizika se je zelo izpremenila. Tiha in boječa je kar čez noč postala živahna; lišpa se in v nedeljo hodi na ples. Izpremenila se je iz jeze, da jo je Tonče zaradi Bianke tako preziral. Meni kar nič všeč ni, kar se godi z njo. To ni nifi kaj samoraslega, zdravega pri tej njeni veselosti in zabaveželjnosti. Kakor smeh je iz bolne duše. Kar pa mi ugaja še manj, je to, da se mladi Čresnik vedno bolj suče okrog nje. Kaj pa namerava ta vihra z lepim dekletom? Pravi, da hodi za njo zaradi svoje umetnosti, da jo bo slikal. Ne zaupam malopridnežu; gotovo ni eden tistih, ld svoje umetnosti še nikoli niso oskrunili, ki je še nikoli niso usužnjili svojim strastem; imam ga za enega tistih umetnikov, katerim je njihova umetnost le zvodnica. Takih ljudi je dosti med pesniki, slikarji, glasbeniki in gledališkimi igralci. Umetnik mora varovati svojo umetnost, da ostane čista, kakor duhovnik svojo ccrkev, učitelj avojo šolo, sicer se tudi pregreši v svoji službi. Temu Čresniku kar ni. ne verjamem, da hoče slikati Liziko samo za to, fcer vidi v njej lep model. Večkrat me je sram te nezaupnosti, iker nimam nobenih dokazov za njo. Tedaj si pravim: saj si postal tudi ti že tak žalosten filister, fci se briga za tuje stvari, katere mu prav nič niso mar. Če slika tale Črcsnik manjvredne podobe in če ga slučajno hočeš presojevati, tedaj mu povej to v obraz. Kar pa ta Čresnik poCne kot zasebnik, ti ni prav nič mar, fcajti nisi njegov spovednik, ne varuh, ne sodnik, niti njegov p.rijatelj. Pusti čenčc malenkostnim malomešč«.« nottn, katerih najljubše in skoraj edino opravilo bo čenče, ki morajo imeti majhen hrup, iker v svoji notranjosti ne doživljajo nič velikega. So namreč ljudje, iki postanejo kar otožni, da, ki bi umrli duševne lakote, če bi ne bilo Cenč; zato gredo .ez drn in strn za tujimi strastmi, jih željno požirajo in jih, iko se jih nažro, izbruhajo zopet lz sebe. Zoprni, pomilovanja vredni ljudje. Hubert, |aj ti vendar ne bož —? O, Hubert, če hočeš pošteno misliti sam o gebi, si boš rekel: ljubosumen si. Saj ti ni do fiipčeve Lizike, do Erike ti je, ki jo ta navihanec hidl hoče slikati. Obe deklici hoče imeti na eni podobi. Takole ml je orisal to z besedami: v ozadju stoji križ e rdečo luSko, Lizika gre s povešeno glavo in s kangljico za olje v roki proti križu; Erika pa kot tnoderna mestna gospodična začudena gleda za njo lz polmraka v drevoredu. Podobi pa se bo reklo: Srečanje v gozdu. Niti tajiti ne morem, da ta misel ni pesniška In da je nekaj globokosti v njej. Za slikarja »Vinjenosti« je nekaj tako resnega, da človeka kar osupne. Bila bi lahko dobra slika, ki bi gledalčevo domišljijo podžgala in mu segla v srce. Kaj torej hočeš, Hubert? Kadar se rodi nova, dobra umetnina, ves narod nekaj pridobi. Vendar — ne zaupam mu. Zaupam tudi njegovi umetniški resnobi ne. Če bi bila njegova duša polna Ijubezni do novega dela, bi temu- Čresniku vendar ne prišla v glavo neumna misel, da na vsak način hoče naslikati tudi Padovko. Tej tršasti metli se je res ponudil, da jo bo naslikal. Seveda je mislil pri tem na svojo zbirko. S svojim prijaznim, omamljivim glasom mi je rekel, da mu bo v veliko zabavo, če bo slikal dobro gospo Padovko v »njeni delavni obleki«, da bo pa res veselo, bo že on poskrbel. Draga gospa Padovka gotovo tu in tam rada izpije kozarček žganja; no, tega ji bo že dal. Poleg tega pa ji bo še plačal za vsako uro. Padovka je najprej poslušala, da je povedal, nato pa je bruhnilo iz nje. Nenadoma se ji je od smeha tako zaletelo, da je bil slikar od glave do nog ves popljuvan in da je ozlovoljen odšel domov, kjer se je hotel umiti in preobleči. Zaradi slabega vedenja sem Padovko moral ošteti; zvečer pa sem ji dal klobaso v dar. Pomlad je za krepostno vedenje in resnobno ponašanje nevaren čas. Le poglej si našega dobrega prijatelja Boltežarja. Po dolini hodi kako. utelešena samozavest; je eden tistih Ijudi, ki vse krotš: svojo .kolico, svojo usodo in samega sebe. Če tak mož sikoči čez plot, je to ravnotako žalostno, kakor če se ti zveriži tisofi let stara knjiga, ki je vezana v svinjsfco usnje. Boltežar je imel spočetka slikarja na sumu radi deklet pri »Grozdu«; feo pa je videl, da se zanima mladi Čresnik bolj za Šip.evo Liziko in uCiteljico Eriko, se je veselo oddahnil in rekel: mladi Čresnik je vendarle brhek fant. Nato pa ga je zadela nesre.a. Tim — moj Tim — se je napotil snubit ik »Grozdu«. Tim je bil vedno predrzen porednež, kaj takega pa le nisem pričakoval od njega. Tim ima večino dni v tednu po dve uri »prosto«. Pri moji hiši ni nikoli toliko dela, da bi branil svojemu služabniku, naj ne bo za dve uri na dan svoj lastni gospod. Boltežar mi je to ljudomilost silno zameril. »Dobre navade kvarite,« me je pokaral, »kam pa bomo prišli, Ce bo vsak, iki je tu v, službi, imel dve uri na dan prostega Casa?« Rekel sem mu, da bi se potem ta naša stara zemlja še vseeno čisto zadovoljna vrtela okrog sonca; mi vsi skupaj se le nikar ne domišljujmo, da so naše zadeve za vesoljstvo tako važne. Boltežar je zarenčal: če se več ne razumeva, potem je najbolje, da greva z.pet narazen. In res ga cel teden ni bilo ve. blizu. Medtem pa sem jaz poklical ik sebi Tima in sem terjal odgovor od njega zaradi njegovih obiskov pri »Grozdu«. Rekel sem mu, da v svojem prostem času gro kamor ho.e, toda previden naj bo; da so mi povedali, da se vrti okrog ene obeh dvoj-ic pri »Grozdu«, kar pa vendar res ni. ni zanj. »Kako to, mil.stljivi gospod, dovolite, da vas vprašam, kako, da to nič zame ni?« »Poslušaj me, Tim, saj veš, da ti dobro ho.em: poglej, defeleti pri »Grozdu« bosta vendar hoteli moža, (ki bo imel nekaj premoženja —« Tim mi je segel v besedo, česar sicer ni storil. »Premoženja ni treba, milostljivi gospod, le nekaj ikupčijsikega duha. Iz »Grozda«, ki donaša sedaj malo dobička, bi človek lahko naredil prekrasno letoviš.e in shajališče zimskih sportnikov — zlato jamo —« »Oh, ali si gospodičnama tam doli že govoŁil o tem?« »Da, govoril.« »In sta se zanimali za to?« »Upam, da ena: gospodiCna Milčka.« »Ali je to tista z zlatim podočnikom, ali tista t>rez njega?« »Tista z zlatim podočnikom.« »To s&m si lahko mislil, Tim! Vedno si bil .lovek, ki ljubi .kraske! No da, Tim, dobro veš, 'da niikoli nisem bil tak. ki bi sreči in napredku bližnjega hodil na pot; toda pazi, da ne boš razočaran.« ¦¦- -.'-;; »Ne bom, milostljivi gospod! Gotovo ne!« ; »Dobro, Tim, stori, kar hočeš!« O Boltežar, ki si graščinski oskrbnik, iiradni predstojnik, šolski nadzornik, pravzaprav bi ne smelo priti do tega, da tekmuješ z mojim služabnikom Timom za nevesto. Nikjer na svetu ni tako skllzko, fcakor na sejmišču, kjer so na ogled neveste; malo neokretno hodijo po tem sejmišču vsi, obnašajo se vsi več ali manj smešno in marsikateremu izpodrkne, da naenkrat sedi z neumnim obrazom in razkrečenimi nogami na tleh in se togoti, ker vidi okrog sebe režeče se obraze, med tem l.o je izginila tista, na katero je mislil, hehetaje se za prvim oglom. Je že tako. In ni tako važno! Tisti, ikaterili se tiče, mislijo, da je mnogo, da je to vse. Kakšni bedaki vendar smo! Na enega človeka sem te lepe pomladanske dni večkrat moral misliti — na starega Grčarja. Kako je le temu gozdnemu sinu ta majski čas pri srcu v njegovi tesni celici?