PoStnlna plačana t gotovini. Ljubljana, ponedeljek 29. septembra 1941-XIX Cena 70 cent Upravništvo: Ljubljana, Puccinijeva 5 — Telefon St. 3122, 3123, 3124, 3125. 3126. Inseratni oddelek: Ljubljana, Puccinijeva ul. 5. — Telefon 31-25, 31-26 Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta št. 42. ZKLJUCNO ZASTOPSTVO za oglase ' iz Kr. Italije in inozemstva ima « lUnione Pnbblicita Italiana S.A., Milano PONEDELJSKA IZDAJA Uredništvo: Ljubljana, Puccinijeva ul. 5. Telefon št. 3122. 3123, 3124, 3125 ln 3126 Ponedeijska izdaja »Jutra« iznaja vsak ponedeljek zjutraj. — Naroča se posebej in velja mesečno L 2.50. — Za inozemstvo L 4.—k Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu. __ CONCES SIONARIA ESCL.USTVA per la pubblicita di provenienza italiana ed estera: Unione Pubblicita Italiana S. A« Milano Uaini sklepi ministrskega sveta Sodelovanje Stranke pri podeljevanju poslov javnega značaja - Za povzdigo narodnega gospodarstva - Ukrepi za pravično razdelitev vojnih bremen Rim, 28. sept. s. Včeraj zjutraj se je sestal pod predsedstvom Duceja ministrski svet, ki je odobril razen običajnih ukrepov še naslednje; Na predlog Duceja Fašizma, šefa vlade, zakonski načrt, ki določa preventivno posvetovanje PNF pri imenovanju služb in nalaganju davščin, ki so v javnem interesu in politične važnosti. Ukrep vzpostavlja direktno sodelovanje Stranke pri podeljevanju funkcij političnega in javnega značaja tako, da bodo izbrane osebe uživale največje zaupanje glede njih pripadnosti načelom režima. Zakonski načrt za zdravstveno pomoč državnim, civilnim in vojaškim nameščencem. Pomoč se nanaša tudi na družinske člane. V ta namen se ustanovi fašistični narodni zavod za pomoč državnim nameščencem. Zakonski načrt o gradnji planinske akropole v proslavo junaštva italijanskega al-pinca. Monumentaini spomenik »Alpinska akropola« bo zgrajen na državne stroške na Dosu Trente. Zakonsk načrt o decentralizaciji industrijskih podjetij, v zvezi z novimi hidro-električnimi napravami v Italiji. Načrt zakona hoče doseči industrijski razvoj v pokrajinah srednje, južne in ofebčne Italije. S tem načrtom bo mogoče ustvariti obširna delovna področja za zmagovito domovino. Zakonski načrt o delni ki začasni oprostitvi narodnih ribarskih podjetij in ribo-gojstva sleherne pridobitne davščine. Zakonski načrt, ki podaljšuje za dve leti fiskalne olajšave za razvoj ribiškega bro-dovja. Duce je poročal, da je bila žetev slabša, kakor se je pričakovalo, čeprav nekoliko boljša kakor 1940-XVIII. Proizvodnja je znašala 1. 1940 71 milijonov stotov, 1. 1941-XIX pa 71 in pol milijona stotov. Letošnja žetev ne krije potreb prebivalstva. Slabši je pridelek turščice, dočim so se zvišale potrebe za vojsko in za zasedena ozemlja. Ministrski svet je na predlog Duceja določil splošno nakazovanje kruha na sledeči oenovi: 200 g na dan za vse, razen za proizvajalce, dodatek 100 g za delavce in delavke ter dodatek 100 g za težke delavce. Nakazovanje se prične 1. oktobra. V pokrajinah, kjer uživajo polento, je določenih 300 g koruzne moke na dan z dodatkom 150 g za ročne delavce ter nadaljnjem dodatkom 150 g za težke delavce. Zakonski načrt o ustanovitvi vodovodne ustanove na Siciliji. Oskrbovanje sicilskega prebivalstva z vodo se že rešuje z gradnjo velikih vodovodov. Vsa dela bodo poverjena novi državni ustanovi. Zakonski načrt, ki ureja položaj zastopnikov države, Stranke in drugih javnih zavodov pri družbah, zavodih in podjetjih. Ukrep bo povečal oblast zastopnikov pri raznih podjetjih. Ministrski svet je odobril več dopolnil, nih ukrepov za omejevanje sleherne možnosti spekulaiije. Ukrepi imajo varnostni značaj za obrambo lire in hočejo preprečiti, da bi se nekateri davkoplačevalci od-tegnMi dolžnostim. Vsa bremena, ki izvirajo iz vojne, morajo biti pravično razdeljena. Na predlog zunanjega ministra so bili odobreni nekateri ukrepi administrativnega značaja. Na predlog Duceja, notranjega ministra, je bil odobren zakonski načrt o pomoči svojcem v izvrševanju službe padlih agentov javne varnosti. Na predlog Tajnika Stranke so bile odobrene norme o obveznosti cen, določenih po oblasteh, za življenske potrebščine, in zakonski načrt, ki prizna hierarhom PNF značaj javnega funkcijonarja. Na predlog ministra za Italijansko Afriko je bil odobren zakonski načrt o kazenskih določbah in o urejanju proizvodnje in oskrbe v Libiji. Na predlog ministra za pravosodje je bilo sprejetih več zakonskih načrtov, ki urejajo pravna vprašanja civilnega zakonika glede lastnine, obligacij, dela in zaščite pravic. Novi civilni zakoni stopijo v veljavo dne 28. oktobra t. 1., ostali pa 21. aprila, leta 1942-XX. Na predlog finančnega ministra je bilo brezplačno odstopljeno madžarski vladi zemljišče v Rimu za zgradbo zavoda madžarske kulture. Odobreni so b^li predlogi o spremembi pravil dveh loterijskih podjetij. Na predlog Duceja, vojnega ministra, je bil odobren zakonski načrt o napredovanju rezervnih oficirjev Kr. vojske in uradnikov, ki so v službi oddelkov vojske. Ukrep priznava posebne prednosti pri napredovanju rezervnih oficirjev. Drugi odobreni zakonski načrti se nanašajo na napredovanje mornariških obveznikov, ki so bili v borbi ranjeni. Določena je tudi odškodnina osebju Kr. mornarice za izgube, ki jo utrpi ob morskih nesrečah. Na predlog Duceja, ministra mornarice se za dve mesti poveča število generalnih inšpektorjev osrednje uprave Kr. mornarice. Ministrski svet je končal sejo ob 14. uri in se bo zopet sestal v torek 30. t. m. ob 10. Ofenziva proti Krimu in Harkovu Siloviti boji na ožini pri Perekopu - Prodiranje proti industrijskemu področju ob Doncu - Nemško topništvo razbija petrograjske utrdbe Finska ofenziva proti Petrozavodsku ob Oneškem jezeru Iz Hitlerjevega glavnega stana, 28. sept. Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavila danes naslednje poročilo: Na obkolitveni fronti pred Petrogradom so težke baterije nemške vojske 26. septembra učinkovito obstreljevale sovjetske vojne ladje v kronštatski luki, in na obalnem področju južno odtod. Neka križarka je bila je streli zažgana. Letalsko orožje je napadalo železniške transporte in železniške naprave na področju pri Harkovu in Moskvi, Ij^Jtor tudi na področju pri izvirih Volge. Bojna letala so zadela z bombami težkega kalibra v polno neko sovjetsko bojno ladjo pri Kronštatu. Nočni napadi letalskega orožja so bili usmerjeni proti vojaškim napravam v Moskvi. 9 Na morjih pri Faroerskih otokih je potopilo letalsko orožje podnevi dva tovorna parnika s skupn 3300 br. reg. tonami. Pri poskusu angleških letal, da bi včeraj napadla obalo ob Rokavskem prelivu, je izgubil sovražnik 23 letal, in sicer 17 v borbi v zraku, 4 je sestrelilo protiletalsko topništvo, dve pa enote vojne mornarice. Sovražna letala niso priletela niti podnevi niti ponoči nad nemško ozemlje. * Stockholm, 28. sept. d. Na južnem delu vzhodnega bojišča se bije velika bitka za posest ožine, ki veže polotok Krim s k opni no, pričenja pa se više na severu razvijati velika nemška ofenziva proti važnemu ukrajinskemu industrijskemu središču Harkovu. Krimska ožina je zelo dobro utrjena in dasi prostorno zelo omejena predstavlja vseeno precej težko prehodno točko, ker je tu sovjetska obramba mogoča ne samo s kopnega, marveč tuch z morske strani. Glede na siloviti ogenj nemškega topništva in neprestano bombardiranje močnih skupin nemških strmoglavnih letal, pa je le vprašanje časa, kdaj se bo sovjetski odpor na krimski ožini zrušil. Okupacija polotoka samega po mnenju vojaških opazovalcev nato ne bo posebno težavna naloga. Nemške čete, ki so končale uničenje vzhodno od Kijeva obkoljenih sovjetsko-mskih čet, bodo bržkone nadaljevale napredovanje v vzhodni smeri, kjer bodo podprle ofenzivo nemške skupine, ki pritiska na Harkov od Poltave. Zasedba Harkova bo pomenila pričetek izločitve sovjetske industrije v donski kotlini iz sovjetsko-ruskega oboroževalnega aparata, kar bo značilo silno oslabitev hrbtenice sovjetskih oboroženih sil. Na osrednjem bojišču so vojaške operacije manjšega obsega in se položaj po zadnjih redkih vesteh, ki so dostopne s tega področja, ni bistveno izpremenil. Borba za Petrograd se nadaljuje z ogromnim angažiranjem ljudi in materiala. Dasi je kazalo, da bi se utegnila ofenziva za Petrograd na nekaterih točkah izpre-meniti v pozicijsko vojno, kar bi najbrže želelo poveljništvo obrambe Petrograda, je vendar Nemcem vedno znova uspelo razbiti poveljništvo poizkušalo utrditi svojo obrambo. Z nepopisnimi žrtvami ljudi in materiala skuša Vorošilov sproti zagatiti vrzeli, ki jih vedno znova sekajo nemški napadi v petrogpajski utrdbeni sistem. Nemško topništvo in strmoglavno letalstvo posebno silovito bombardirata sovjetsko-ruske topaiške postojanke, ki se postopno druga za drugo izločujejo iz borbe. Ne ne-dostatek municije, marveč uničenje topništva bo končno zlomilo sovjetsko - rusko obrambo tudi na onih točkah, ki se naj-trdovratneje drže. Sovjetsko-rusko brodovje, v kolikor je še ostalo sposobno za borbo med Kronštatom in Petrogradom, je pod neprestanimi napadi nemških strmoglavnih letal. Isto velja za kronštatske utrdbe. čim dalje bolj zanimiv postaja razplet položaja na finskem bojišču, kjer se pričenja finska ofenziva za močno utrjeno sovjetsko trdnjavo PetrozavotSsk ob Oneškem jezeru. Po popolni obkolitvi Petro-zavodska, ki je prinesla finskim četam tudi mnogo vojnega plena, je nastopilo sedaj finsko topništvo, ki ruši obrambne naprave okrog te važne sovjetsko-ruske trdnjave. Zanimivo je, da se je finsko topništvo izkazalo za nadmočno v nasprotju z izkušnjami v zimski vojni 1.1939/40. Dasi je treba pričakovati, da bodo sovjetske čete Petrozavodsk branile do skrajnosti, je vendar njihova kvaliteta tretjevrstna, ker so tu prvorazredni oddelki pomešani z najslabšimi, neizšolanimi edinicami, nesposobnimi za sleherno akcijo, Har samo ovira iniciativnost preostalega boljšega dela sov-jetskoruskih čet. Na skrajnem severnem delu vzhodnega bojišča se zdi, kakor da nemška ofenziva p»oti Murmansku ne napreduje z zadostno naglico. Nemški cilj v tem odseku je prodor na Belo morje ter okupacija luke Ar-hangelsk, ki bi še utegnila priti v poštev za oskrbovanje sovjetskih čet. Na drugI strani pa bi ta luka dobro služila tudi za oskrbovanje severnih nemških armad, ker se je izkazalo, da se lahko s pomočjo lomilcev ledu v skrajnem primeru drži vso zimo odprta. Od Arhangelska vodi železniška proga na jug proti Vologdi, preko katere so šli pred obkolitvijo vojaški transporti v Petrograd ter na vso fronto med Petrogradom in Moskvo. Po nekaterih informacijah ima v Vologdi, odnosno nekje v bližini, svoj generalni štab maršal Vorošilov, ki skuša na tej točki zbrati čete, ki naj bi poizkusile razbremeniti Petrograd. S S&nskega bojišča Helsinki, 28. sept. d. S pristojnega finskega službenega mesta javljajo, da so finski bombniki v zadnjih dveh dneh izvršili več zelo uspešnih napadov na vlake na železniški postaji Petroskoj ter na kolodvoru v kraju Sijju. Med mestoma Petroskoj in Lopinapelto so finska bombniška letala silovito bombardirala dva vlaka na progi. Nadalje so bile bombardirane sovražnikove topniške postojanke severno od Petroskoja. Ob obali Oneškega jezera, ju-gojnfcgdno od EBfaoorioofe j* HriHa — Banca Mutua Popolare Agrleola, Ledi — Banca Agricola Popolare, Ragusa — Banca Popolare dl Intra — Banca Popolare dl Modena — Banca Popolare, Cremona — Banea Mutua Popolare Aretina — Banca Popolare, Sondrte — Banca Piccolo Credito ValtelU"686 — Banca Popolare Oooperptlva, Ravenna Banea Agricola Mantovana — Banca Popolare dl Cre-dito, Bologna »-r Banca Popolare, Vicenza — Consorzio Risr e Prestiti po- Commercio e Industria, Bolzano — Panca Popolare Pesarese. Vse ostale hranilnice, banke, bančniki ln ljudske posojilnice, td so včlanjene v zvezi bančne kategorije, kakor tudi menjalnlčnl agenti, ki so člani dražbe »Compagnia Finanziaria degll Agenti di Canabloc. Pismo o liriki Iz literarne zapuščine dr. Ivana Laha Med rokopisi v uredništvu smo našli naslednje »nedeljsko pismo«, ki ga je pred leti napisal pokojni pisatelj doktor Ivan Lah. Pismo kljub časovni odmaknjenosti ni izgubilo na svežini in aktualnosti, o čemer se bo čitatelj pač sam prepričal. Ur. Vem, da ne boste čitali tega pisma, že zato ne, ker ima tak naslov. Toda io nič ne de. Pravijo, da smo Slovenci liričen narod ali vsaj narod lirikov, od-nosno da se v našem slovstvu kaže predvsem naš liričen talent. Ali pravijo to zaradi naših narodnih pesmi, zaradi Prešerna, zaradi Gregorčiča, Župančiča in drugih, kdo ve! Lirike imajo marsikod celo prav dobre, kakor imamo mi nekaj epikov in dramatikov. Če pa bi vprašali naše pesnike in njih založnike ali pa založnike in njih pesnike, bi dobili drugačen odgovor. Zmignili bi z rameni in bi se nasmehnili: »Danes ni čas za liriko. V prejšnjih časih so ljudje kupovali vsaj Prešerna in Gregorčiča. Zdaj ne kupi nihče nič. Pravijo ljudje, da ne razumejo. Založnik mora računati z odjemalci. Le tu pa tam more izdati kako zbirko lirike kot poseben književni dar. Dar, komu? Avtorju, občinstvu, književnosti, kulturi? In kdor pozna naš knjižni trg, ve, da je težko dobiti take darove. In če smo jih kljub temu deležni, zaslužijo tisti, ki jih dele, vsaj naše priznanje. Težko je Tebi danes, lirik, v času kina in športa, ko je en gol več vreden ko najlepša lirična pesem in dober film več ko najlepša lirična zbirka. Življenje gre svojo pot in časi, ko so ljudje sedeli doma in se naslajali ob lepih knjigah, so minili. Pretežno večino današnjega štiva tvori senzacionalen roman. Seveda so, so bili in bodo ljudje, ki žele od življenja in umetnosti kaj več, in ti še vedno radi sežejo po drobni knjižici liričnih pesmi in gredo vaso-vat k dušam, sanjajočim o nadzem-skem svetu. So še — pravim — so bili in bodo, kajti lirika je bistven del življenja in ljudi. Roman in gledališče, epika in dramatika sta nam seveda na videz bližja, bolj vidna, bolj — rekel bi — konkretna in zato bolj zabavna in bolj zanimiva, bolj spoštovana in bolj iskana. Posebno v čudnih povojnih časih, ko je bilo v nas in okoli nas toliko nevsakdanjih dogodkov, pred našimi očmi pa največja svetovna tragedija — smo nagnjeni bolj k lahkomiselnosti, želimo počitka, zabave, oddiha, veselja, smeha. Čas beži tako hitro, da utegnemo v teku vsakdanjih skrbi komaj ujeti trenutek samote, da bi obstali, pomislili, pogledali vase in okoli nas. Ves svet se je izpremenil v velikanski veletok, ki drvi naprej in človek je v njem samo še slaba stvar, boreča se za svoj obstanek, dokler je mogoče; kajti v taki gneči nastane boj vseh proti vsem in kdor je močnejši in se manj ozira na druge, ta plava višje Kaj bi v takih časih z liriko? Kdo jo utegne poslušati? In vendar, zdi se, da je je polno ozračje in ne kakor glas enega ali dveh, ampak kakor vzklik in vzdih tisočev in milijonov. Duše se bore proti strašni sili teles, ki padajo pod težo lastne slabosti. Tam na nebu pa sije sonce in gleda brezčutno na zemeljsko kroglo, borečo se s svojimi otroki za vsakdanji kruh, za obstanek, za življenje. Na zunaj se zdi, da se ni nič izpre-menilo: menjavajo se letni časi, dan in noč in tedni in meseci in leta. A življenje se je izpremenilo, rekli bi, po-strojilo. Toda duša se brani moreče vsakdanjosti — zato beži v prirodo. Tam je še vse, kakor je bilo: ptički po jo, rože cveto in vse kipi iz neznanih sil in strmi v svet, polno občudovanja. Posebno kadar je pomlad. Noč diha s svojim božanskim mirom nad utrujenim svetom in zvezde gledajo iz daljav na sestro zvezdo v njeni mogočnosti. Mestni človek današnje dobe ko-maj utegne misliti na vse to. Tam zunaj na kmetih pa se jim zdi vse to naravno in ne zanimanja vredno. Kaj hočemo z liriko v takih časih? Po kavarnah, restavracijah in barih te zabava jazzband, doma pa poslušaš radio. Težko je priti pesniku do besede. In vendar, ravno v novi dobi zmehani-ziranega življenja je včasih tako potrebno naše srce, da zasliši tudi druge glasove, da začuti tudi drug svet, ki se dviga nad ropotajočim, jazzbandov-skim, zakajenim svetom = tam zunaj teh meglenih, vedno rastočih mestnih zidov — svet poezije. Je v njem trenutek oddiha. In še več. Lirika naše dobe išče odgovore na sto vprašanj, ki nas nevidno spremljajo. Borci novih svetov iščejo izhoda iz tesnobe, ki je nastala, hočejo odkriti novih lepot za tiste, k-i so na nje pozabili. Pa kaj bi pisal, ko ne čitate. Saj pravijo, da smo narod lirikov. Po listih se oglašajo tudi naši pesniki. Morebiti jih čitate. Tam se še nekako pomešajo med drugo blago — prve besede, kakor nekdaj v Gregorčičevih časih, nimajo več. Težje je potem z zbirkami. Kdo bi izdajal, če ni čitateljev! Kdo bi pel, če ni poslušalcev! In vendar, pesniki ne obupajo in po jo, kakor jim je ukazano, ln tudi založniki ne obupajo in izdajajo, kolikor morejo. Navadili smo se — naj Bogu bo hvala — da ne merimo pesmi in pesnikov po starem kopitu ali po starokopitarsko — am- pak obstojimo in prisluhnemo, kaj nam imajo povedati. Pri tem se sami zamislimo in zasanjamo in za trenutek skušamo živeti z njimi, uživati in se pogovarjati z njimi in sami s seboj. Kako je prav za prav z nami in s pesniki in z življenjem in z vsem tem, kar imenujemo liriko? Ali je res, kar čita-mo, ali so to le misli in čustva enega človeka? Ali je res, kar čitamo v Pretnarjevi zbirki »V pristanu«: O, kaj nismo kakor drevje, kakor drevje, ki vejevje dvignilo v nebo je močno? Ali smo? ali nismo? Le pomislite, če ni človek tako drevo, priraščeno na zemljo, hrepeneče v nebo! Kaj pa pravi pesnik o sebi, o človeku? »Rastem v tebi, mati zemlja, naj te pozdravim, brat drevo, naj te pozdravim, cvetlica-sestrica.« Ali pa: »Ah, zato mi je, kakor da korenine pokajo globoko, kadar se hočem povzpeli visoko v izsanjano mrzlo brezbrežno nebo.* * Včasih je bilo lepo. Navada je bila, da je kupil fant svojemu dekletu za praznike lepo knjigo, najrajši pesmi. Pa sta čitala, kramljala in sanjala. Ne vem, če je še tako. Če ni, bi bilo prav, da bi vsaj v tem svetu lirike bila lirika doma — se pravi: bi naši mladi pari sprejeli to in druge take knjige kot spomin na lepe čase. »Odkritelj Rusije" je bil doma Iz Vipave žiga Herberstein, diplomat svetovnega formata In največji publicist vseh časov se je vedno zavedal svoje materinščine Pred dnevi smo čitali v »Jutru« daljši članek o Žigi Herberstelnn, odkritelju Rusije. Članek je bil povzet po nemškem dnevnika »Kolni-sche Zeitung«. Ker je bil Žiga Herberstein naš ožji rojak in najuspešnejši publicist vseh časov, o čemer smo se lahko prepričali tudi na razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937, naj še spregovorimo o njem nekaj besed. Podatke povzamemo iz Slovenskega biografskega leksikona (dr. J. Glonar) in pa iz zbornika, Id je Izšel ob novinarski razstavi in je v njem opisal Herbersteina publicist Ante Gaber. Žiga Herberstein, diplomat in zgodovinar, se je rodil kot tretji sin Lenarta Herberstaina in Barbare Luegerjeve 23. avgusta 1486 v Vipavi, umrl pa je 28. marca 1566 na Dunaju. Pokopan je bil v dunajski cerkvi siv. Mihaela, toda v 19. stoletju že na bilo več sladu groba in nagrobnega spomenika, k5, mu ga je bil dali postaviti cesar. Šolal sie je najprej doma, 1494 pa je priseli v nadaljnjo izobrazbo k sorodniku Viljemu Weltzerju, proštu v Krškem na Koroškem, cd koder ga je 1496 pregnala kuga. Naslednje leto je šel na Dunaj v mestno šolo, potem je prestopil na univerzo, kjer je že 1503 dosegel bakalavreat in se je 1506 vrnil v Vipavo. Še istega leta se je v štajerski vojaki bojeval zoper Ogre, nato pa je služili na dvoru. L. 1508 je šel s cesarsko vojsiko zoper Benečane, 1511 pa se je po očetovi smrti vrni domov. L. 1513 je spet odšel na d"or, 1514 drugrč na vojsiko zoper Benetke, kjer se je tako odlikoval, da ga je cesar Miksi 26. septembra 1514 povišal v viteški st' n in naredil za dvornega svetnika. Diplomat na potovanjih Posllej je bil v sllužbi cesarja, ki ga je irpjiraibljal za svojega odposlanca v težavnih in kočljivih dipflomatsikih poslanstvih, to od leta 1516 do 1553. Bil je na Danskem, v Švici, v Barceloni, na Češkem, Ogrskem, v Itallijii, štirinajstkrat na Poljskem, potem na Turškem in dvakrat v Rusiji. Na teh potovanjih ga je navadno spremljal profesor dunajske univerze Luka iz Dobrepolja (Gutenfelder). Za prva potovanje v Rusa jo 1516 je cesar -najprej določili ljubljanskega«, škofa Krištofa Rauberja, ki naj bi ga spremljal Žiga Horborstein. Toda, ker je Rauber oklevali, je bila natega poverjena Herber-steinu, ki se je s potovanja vrnil šele 1518. Tudi drugo potovanje 1526/27 je bilo diplo-matičnega značaja. Pcllcg tega je imel Herberstein naročilo cd cesarja samega, naj proučuje verske razmere na Ruskem in zbira ruske cerkvene knjige. Dragocena književna zapuščina Na teh potovanjih mu je mnogo koristilo znanje slovenščine, ki se je je že koit otrok nauči,!. To nam sam pripoveduje v lastnem življenjepisu in omenja v raznih anekdotah, koliko mu je slovenščina koristila na Ruskem in turškem dvoru. Mod njegovimi mnogimi spisi so najvažnejši »Rerum Mo-scoviticarum Commentarii«, izišli na Dunaju 1549 in pozneje še desetkrat. Prevedeni so bili v italijanščino in češčino (v treh izdajah). Sam je oskrbel nemški prevod »Moscovia«, ki je izšel na Dunaju 1557 in je bili poizneje še osemkrat ponatisnjen. Najnovejša izdaja je z obširnim uvodom izšla v ErLangenu 1926. V teh spisiih je Žiga Herberstein zapadnemu znanstvenemu sivetu Rusijo tako rekoč odkril. V ostalih spisih — mno-go je še danes nepriobčenega — se je pečal z rod oslov jem avstrijskih, poljskih in ruskih Vladarjev, z zgodovino in rodo-slovjem rodbine Herberstainov in s popisom lastnih doživljajev in dogodkov svoje dobe. Obilica dokumentov, ki je vpletena v njih, jim daje še danes ceno znanstvenih virov. Govoril je sedem jezikov in je bil po svojem značaju toleranten kozmopolit, bogato obdarjem od narave na telesu in duhu. z živo zavestjo za plemiške dolžnosti, toda brez plemiške nadutosti. Bistro je opazoval silovanslci svet. Njegov obširni opis smučanja in smuči z ilustracijami je najstarejše tiskano poročilo o smučanju, ker je opis škofa Olafa Velikega izšel več let pozneje. »Sclaf*, Khadrocz vund dergleichen • • Vrnimo se k njegovemu poreklu. Njegova mati Barbara (Luegerjeva = Logarjeva) iz Predjame je bila Slovenka, kar potrjuje njegov življenjepisec Paganus 1558, ko piše, da mu je bil slovenski jezmje materinščina. Sam Žiga Herberstein pa nam v lastnem življenjepisu pravi, da je že doma v Vipavi znal slovensko in nemško. Dostavlja, da je zaradi slovenščine moral mnogo prestati, ker so ga zmerjali: »Sclaf Khadrocz vund dergleichen. Vendar me ni mogel nikdo odvrniti od tega jezika, ki mi je pozneje koristil v mnogih stvareh Izraza Khadrocz še ni nikdo raztoilmačil, ker je to pač tiskovna napaka namesto -»Vadracz«. Tako zmerjajo Madžari še dandanes Slovane. Tudi pri nas je znano, da po madžarskem izrazu tudi drugi imenujejo Hrvate Šokce, Srbu pa pravijo Rac, kakor Srbe večkrat tudi Trubar imenuje in avtorji prejšnjih sitoletij sploh rabijo to ime. Madžarska beseda »vad« pa pomeni drivji: torej so Herbersteina na Dunaju in drugje zmerjali zaradi tega, ker je bil Slovenec z »divjem Srbom«. Ta psovka je pri Madžarih še zdaj udomačena za vse južne 91ovane. Z Rustem pašo je govoril po slovensko Kako se je posluževal slovenščine, nam pripoveduje Žiga Herberstein siam v po- žiga baron s Herbersteina, Najperga in Hrastovca 1547. — Portret po lesoreza iz nemške Izdaje Herbersteinove »Moscovia«, ki je Izšla na Dunaju leta 1557. ročillu o razgovoru z Rustem-pašo iz leta 1541. Pravd, da sta govorila »in windischer Sprache, in welcher er geboren ist«. Medtem ko se torej Herberstein ponaša s sflo-vonskim materni m jezikom, enači svoje vipavsko narečje z bosanskim ali macedon-skim. Diplomat svetovnega formata in turški vezir sta se torej dobro razumela, ko sta govorila vsak svoje narečje, čeprav sta ju ločili najbolj scvražni si veri, boj na življenje in smrt med Vzhodom in Zapadom, Pred petimi leti smo se pozabili spomniti 450lletniee rojstva tega našega slavnega rojaka. Pa saj je še vedno čas, da lahko vse* mu svetu dopovemo, kako se je ta veliki mož vedno zavedal svojega materinega jezika. Dva smučarja in sani pred 400 leti v Rusiji. — Lesorez iz tretje latinske izdaje Herbersteinove knjige »Rerum Moscoviticarum Commentarii«, ki je izšla v Baslu leta 1556. čvink in čvinkarji Pred dnevi je omenilo »Jutro« lov — čvink. Naj napišem nekaj vrstic o njem, kakor ga izvajajo v Beli Krajini. že dan poprej se je zbrala družba čvin-karjev na »vojni posvet«, da pripravi vse potrebno. Domače čvinkarje je obiskal tudi star in preizkušen mojster iz Ljubljane, ki je imel svoje čvinkarsko lovišče nekdaj nad Ljubljano, a zdaj ne more tam loviti. Cvinkarji so se podali poiskat primerno »lovišče«, ki mora biti blizu njiv s koruzo, a spet ne preblizu, mora biti v redkem gozdu, a ne preveč svetlem, imeti mora strnjen gozd za seboj, ki naj je daleč od ceste torej mnogo, mnogo zahtev. Cvinkarji so se odločili za ne previsok mlad hrast, kamor ie takoj zlezel najmlajši iz družbe. S seboj je vzel vejnik »kro-šelj«, s katerim je takoj začel klestiti veje in je pustil le vrh in šest vej, ki jih je tudi odklestil po navodilu starega čvin-karja. Med tem pa so ostali začeli delati »uto« — skrivališče, ki mora biti napravljeno iz vej tako, da nobena ptica ne more opaziti čvinkarjev. Veje se morajo med seboj vezati in prepletati. Skrivališka tla so si pokrili s praprotjo in napravili sedeže, oziroma ležišča. Približno 4 m okrog fivinka, drevesa, kjer naj bi se vršil lov in pod katerim je uta, so počistili in posekali vse mlado drevje in grmovjze, da šoje ne bi mogle sesti nanj. Ko je bilo tako vse pripravljeno, so sklenili, da še ta dan poizkusijo s čvinkom, čeravno so imeli namen loviti šele drugo jutro. Najmlajši je spet splezal na hrast ln začel polagati limanice z neverjetno skrbjo in pažnjo. Stari čvinkar pa mu je narekoval: tu dve, desno položi in podobno. Ko je bilo polaganje limanic gotovo, so pobrali čvinkarji vse svoje »rekvizite« in jih zavlekli v uto. Tam so se razmestili, malo založili in seveda po stari navadi jed tudi zalili s kupico belokranjca. Kadilcem je dovoljeno pokaditi tudi cigareto. Potem pa je stari čvinkar šepetaje povzel besedo in dal glavna navodila, čeravno so jih že vsi prav dobro poznali, saj so bili že večkrat na čvinku. Glavna zahteva je bila: ne giblji se, če te tudi komarji in vse žuželke opikajo! Vsak se je namestil kakor je mislil, da bo najlaže nepremično zdrž*. ves čas čvinka. še nekaj minut — popoln mir. Cvinkarji poslušajo glasove ptic, ču-jejo tudi gozdnega policaja, kosa. Nato pa je stari čvinkar začel klicati: čuii—i. Piskal je na staro piščalko, ki jo ima že 40 let, a jo je dobil od čvinkarja, ki ga je učil tega lova. Piščalka je že vsa »okljuvana« od piskanja in čvinkarjevih zob. S kakšno pozornostjo pričakujejo čvinkarji prve šoje! Na posnemanje čuka in sove so se pojavili drobni ptički, ki so kmalu odleteli. A kar naenkrat krik — Soja je priletela neslišno in se ujela na limanice. že je na tleh in naenkra v uti, ker jo je vanjo potegnil skozi »vratca« najbližji čvinkar. Sedaj pa se je lov šele začel. Sojin krik namreč privabilja druge šoje, ki mnogokrat plačujo svojo radovednost z limanicami. In tako sede čvinkarji v uti do mraka Kličejo izmenoma, zdaj eden, potem drugi. Včasih prenehajo s klicanjem, da čim- bolj točno posnemajo klic sove. še mnogo šoj postane plen strastnih čvinkarjev, Ko je lov končan, čvinkarji po poti domov ugibajo to in ono, o limanlcab, piščalkah, ptičjem limu in še marsičen. In drugi dan že zgodaj se spet začne čvink. še nekaj besed o ptičjem Umu, limani-cah in piščalkah. »Ptičji lim« se dobiva od omele, ki raste na hrastu. Nabira se po Malem šmarnu. Biti ne sme prezre!, ker se tak ne da spraviti v kepo. Pomešanega z nekoliko vode kuhajo zaradi neprijetnega vonja, kar na prostem. Kmalu, kb zavre ln jagodice popokajo, ga je treba mešati s kuhalnico, da se loči od posode in da se sprime v kepo. Potem ga v mrzli vodi izpirajo in gnetejo toliko Časa, da se vse jagodične lupine izločijo. Za limani ecnabero enoletne tanke iibi-ce, kaline. Oznažljo jih listja, izednačijo po dolžini in jih na debelejšem koncu dletasto prirežejo. Ko so preskrbeli ie primerno kožo (navadno zajčje), ld »luži za spravljanje limanic, namažejo limanice z limom. Ako je lim pregost, kanejo vanj nekai kapljic lanenega olja. Piščalka je navadno leskova, jeziček pa je iz črefinjevega spodnjega luba, tanek kakor list. Ge se male ptičke slučajno vlove, jih čvinkar očisti z bencinom ali lesnim pepelom in jih izpusti, šoje pa da kuharici, da pripravijo kaj za čvinkarpke želodčke. Sojina pisana peresa dobe otroci. B. Hdt za smeh ŽIDOVSKO TRGOVSKO PISMO v »Veleeenjeni gospod! Kdo Je obljubil plačati do prvega? VI! Kdo ni držal svoje obljube? Vi! Kdo je torej lump? Vaš vdani Moric L6beL« V RESTAVRACIJI Restavrater: »Kako vam kaj tekne, gospod?« Gost: »Ce bi bilo vino tako staro kakor gos in gos tako mlada kakor vino, bi bil prav zadovoljen.« VEL1KOPUSNOST »Gospod plačilni, desetak mi je padel na tla. Ce ga boste našli, mi ga boste jutri vrnili, če ga pa ne boste našli, je lahko vaš.« PRED SODIŠČEM Sodnik zaslišuje gospoda kot pričo: »Poročen ali samski?« Priča vzdihne. Sodnik pisarju: »Zapišite: poročen.« Nato je bila zaslišana neka dama. Sodnik: »Poročena ali samska?« Priča vzdihne. Sodnik pisarju: »Zapišite: samska.« V ZAKONU »Pomislite, moja žena, moja lastna žena, ml js rekla, da sem osel.« »Zakaj se vendar zaradi tega razburjate? V zakonu mora vladati iskrenost.« V TRGOVINI »Gospodična«, je rekel šef neke trgovine prodajalki, »vi ste pustili, da ta gospod odide iz trgovine, ne da bi kaj kupil. In še prav zadovoljen je bil videti. Kaj je vendar želel?« »Mene zvečer v Tivoliju.« MLD PRIJATELJICAMI Zora: »Moj zaročenec mi je rekel, da sem najlepše in najpametnejše dekle na svetu.« Vera: »Pazi, Zora, bodi previdna! Ta človek že dzaj laže.« Konzervirajte paradižnike! Vsaka gospodinja lahko za zimo pripravi tudi paradižnike. Kuhanje zahteva mnogo dela, pa tudi mnogo drv, zato objavljamo nasvet, kako se lahko paradižniki konzervirajo tudi brez kuhe. Primerna količina lepih, zrelih paradižnikov se raztrga in naloži v posodo, vse skupaj se posoli, kolikor je že treba, in se pusti na miru preko noči. Naslednjega dne paradižnike pasirajte in pasirane paradižnike položite v čisto vrečico ali v krpo čistega platna, zavežite ln obesite na zrak, da se voda izcedi. Ko se voda povsem iz-cedi, položite paradižnike za nekaj časa še na čisto desko, nato pa jih spravite v steklenico s širokim grlom. Na koncu nalijte nanje malo lja, da zrak ne pride do njih, zavežite posodo in jo hranite na hladnem. Tako pripravljene paradižnike lahko pozimi trošimo po malem, kakor jih že potrebujemo za kuho, pri odpiranju steklenice pa moramo paziti, da zmerom ostanejo pokriti z oljem. — Sok, ki se pri pripravljanju izcedi, lahko sproti uporabimo za juho ali za karkoliže. Na drug način lahko paradižnike konzerviramo takole: Zrele paradižnike raztrgajte, poselite in jih pustite na miru čez noč. Naslednjega dne jih pasirajte in dajte kuhati. Kuhajo se kakor marmelada tako dolgo, da je gosto, nato pa jih odmaknemo a štedilnika. Ko je vse skupaj še vroče, pri-mešajmo malo salicila (malo žhčko na 10 kg), Tako pripravljeno konzervo spravimo v majhne steklenice. Tako konzervirani paradižniki so zelo okusni. Post kot zdravilo proti raznim boleznim Reformatorji naše prehrane nam priporočajo post kot učinkovito zdravilo proti raznim boleznim. Takšna priporočila so bila zmeraj V modi med vojno in razumljivo je, da so tako priporočljiva tudi v sedanjih časih Treba je pridati, da ima post pogosto zelo dober vpliv na zdravje. Kratek post, ko opustimo le po nekaj jedi, je pogosto priporočljiv. Dolgi posti pa so nevarni ln se neprevidnost lahko zelo maščuje ali celo vodi k smrti. Kdor se posti, bi se moral postiti pod zdravniškim nadzorstvom, da bi se mu ne bilo treba bati za zdravje. Post je koristen, če hočemo shujšati, in ga zdravniki priporočajo tudi proti vnetju debelega črevesa. Kdor pa hoče shujšati, se mu ni treba odpovedati posameznim vrstam jedi, dovolj je že, da omeji število kalorij. Priporočljivo je seveda, da se ogibamo jedem, ki vsebujejo mnogo kalorij, ter izbiramo med zelenjavo, sadjem in podobnim živežem, ki ima manj hranilnih snovi. Priporočljivo pa je tudi pri takšnih jedeh uživati malo masla ali jajčni rumenjak, da izpodbudimo delovanje žolčnika. Pri popolnem postu namreč žolčnik čisto ohromi, kar pomeni, da žolč ne deluje več čistilno in zaradi tega lahko nastopi zastrupljanje v črevih. Radijska telegrafija v vojni Radijski telegrafist je v zvezi z letalsko ln poročevalsko službo vsekako^zelo važna oseba, saj so naloge radijske telegrafi-je res mnogostranske. Tu tmamo predvsem »stalnega« radijskega telegrafista, ki ureja in upravlja brezžično službo za zračno oboroženo silo na tleh. Ti radijski telegrafisti so združeni v čisto motorizirane stotnije in sprejemajo z najhitrejšo prilagoditvijo k danemu položaju in do dovrfiitve telefonskih in brzojavnih zvez opravljajo poročevalsko in sploh zvezno službo med poveljništvi in letališči. »Krovni« radijski telegrafist na letalu je prav tako pomemben činitelj za letalo samo in za njegovo posadko. Njegova naloga m samo, da kot tehnični specialist obvlada s popolno zanesljivostjo svoje aparate, ampak mora postati v primeru napada tudi strelec. Kot radijske telegrafiste na letalih potrebujejo torej može, ki so vsak čas pripravljeni, da zamenjajo Morseovo tipko z ročajem strojnice. Takšni možje se izšolajo v več etapah. Ko so opravili tečaje za radijsko telegrafi jo na tleh in v letalih, se morajo izvetbati ie kot letalski strelci. Sedanja vojna je dovolj jasno poudarila neprecenljivo vrednost pa tudi moč radio-foniie to radijske telegrafije, hkrati pa potrdita, da njena razvojna moč ie nI povsem izčrpana. »JUTRO« ponedefjska izdaja ^ 4 —=—=============_===_= Ponedeljek, 29. IX 1941-XTX NEMCI SO SE ODLOČILI ZA LATINICO Berlin, 20. septembra Ob pričetku novega šolskega leta je nemški državni minister za vzgojo predpisal vsem ljudskim šolam, naj se v bodoče poučuje le latinica, tako imenovana »normalna pisava« (pisana in tiskana), med tem ko se pisana gotica (fraktura) sploh ne bo več poučevala, tiskana pa šele v drugem in tretjem šolskem letu. Tako bodo učenci lahko brez težkoč čitali tudi v gotici tiskane knjige. Istočasno so nekateri nemški dnevniki in časopisi pričeli izhajati čisto v latinici. »Volkischer Beobachter« in Kolnische Zeitung« že nekaj tednov izhajata izključno v latinici, tako v tekstnem kakor tudi v inseratnem delu. Glede na večletnb propagiranje gotice odnosno frakture je najnovejša reforma pisave izzvala splošno pozornost. Doslej sta bili v Nemčiji vdomačeni obe pisavi. Leposlovne knjige so tiskali izključno v frakturi, znanstvene in strokovne pa po večini v latinici. V zadnjih letih je bilo precej polemike o tem, ali naj se da prednost gotici ali latinici. Mnogi so gotico proglašali za »nemško pisavo« in že je kazalo, da bo zmagala gotica, saj so že pričeli nadomeščati napise in formularje v latinici z novimi v gotici. V nemških dnevnikih je od nekdaj prevladovala gotica. Izjema je veljala pri velikih listih le za gospodarsko rubriko, kjer se je uporabljala latinica. Naslovi pa so bili največkrat v latinici. Pod vtisom propagande za gotico pa so v zadnjih letih nekateri dnevniki in časopisi pričeli izhajati izključno v gotici in tudi na inseratnih straneh je vedno bolj prevladovala gotica. V poslednjem času so celo znanstvene knjige pričeli izda- jati v gotici in je prevladoval vtis, da bo latinica docela potisnjena vstran. Nepričakovano zmago latinice utemeljujejo z zgodovinskimi in praktičnimi razlogi. Kot zgodovinski razlog navajajo, da je tiskana latinica, tako imenovana »anti-kva«, prava nemška pisava. Označba »an-tikva« izvira iz renesančne dobe, ko se je znova uveljavila stara (antična) pisava, pri kateri pa male črke nimajo nič opravka z rimsko antiko, saj Rimljani malih črk sploh niso poznali. Antikva je nastala v zgodnjem srednjem veku na dvoru Ka-rolingov, in se je od tod razširila in uveljavila v Nemčiji, Franciji, Italiji, Angliji in Španiji. To pisavo Karla Velikega, v kateri so bile pisane prve nemške knjige, so po več stoletjih v dobi renesance znova odkrili in jo pogrešno označili kot antično pisavo, ker so v tej pisavi ostali ohranjeni prepisi klasikov. Od Rimljanov pa so prevzete, kakor rečene, le velike črke. šele iz karolinške antikve (nazvane tudi minuskula), ki se je razširjala zlasti v romanskih državah, je nastala gotica v raznih inačicah, med katerimi se je najbolj uveljala fraktura. Ta gotica je bila nekdaj zelo priljubljena tudi v Italiji, Franciji, Angliji, Španiji in Nizozemski, še danes izhajajo nekateri stari angleški listi z imenom v gotici. Vendar so v teh državah gotico kmalu spet opustili. Kot razlog za uvedbo latinice navajajo zdaj v Nemčiji potrebo, da se v času, ko nastaja nova Evropa, ustvari v vsej Evropi enotnost v pisavi. »Kolnische Zeitung«, ki se je pred leti močno zavzemala za ohranitev latinice iz razloga nemške veljave v svetu, poudarja, da je bila za zmago latinice odločilnega pomena okolnost, da bosta odslej nemški tisk in nemški jezik v latinici odprta vsemu svetu. V tej zvezi se list sklicuje tudi na pisatelja Viljema Raabeja, ki pravi, da bi vztrajanje pri frakturi pomenilo, gledano z vseevropske-ga stališča, »plesanje ob strani«. Sklicuje se tudi na velike nemške germaniste, ki zagovarjajo in uporabljajo antlkvo kot nemško pisavo in gredo še dalje ter zahtevajo, da se iztrebi tudi običaj pisanja samostalnikov z velikimi začetnimi črkami, ki ga je prinesla gotica v nemški pravopis. Omembe vredne so tudi nekatere posebnosti sedaj predpisanega vzorca pisane latinice, tako imenovane normalne pisave. Pisati se sme v šoli nagnjeno na desno ali pokončno, kakor bolj prija otroku, nikakor pa nagnjena na levo. Razlikovanje tankih in debelih črt v pisavi ni predpisano pa tudi ne prepovedano. Namen pouka v pisanju mora biti ta, da se doseže naravna, jasna in hitra pisava, v kateri naj pride do izraza piščeva oebnost. Vzorec nove pisane latinice, ki je bil poslan vsem Šolam, je značilen tudi v tem, da kažejo posamezne črke le prav kratke zgornje in spodnje dolžine, tako da znaša razmerje med srednjo širino vrste in polno širino (med višino črke »a« in črke »f«) 2:5, medtem ko je doslej znašalo to razmerje le 2:6. Sicer pa se predpisani vzorec latinice le malo razlikuje od pisave, ki se uči pri nas. Le veliki pisani »S« se podobno piše kakor tiskani »S«. Poleg malega »s« pa se uči še poseben znak za ostri »s«, ki pa se rabi samo v nemščini. Iz nove pisave bodo izločeni tudi vsi nepotrebni okraškl posameznih črk. Azovsko morje je zelo plitvo V severnovzhodnem predelu Črnega morja, omejeno od Krimskega polotoka in od kavkaškega predgorja na zapadu in vzhodu, se razprostira plitko Azovsko morje na prostornini 37.605 štirijaških kilometrov. Samo z ozko cesto je zvezano s trdnjavo Kerčem, na zapadni strani s polotokom Tamanom in z istoimenim mestom, na vzhodni strani pa s Črnim morjem. Azovsko morje je globoko komaj 3 in pol do 14 in pol m. Pred mestom Ta-ganrogom je še posebno plitko, tako da se morajo večje ladje zasidrati 30 km pred kopno zemljo. Tisti del Azovskega morja, ki je z ozkim kopnim delom skoraj, docela ločen od pravega Azovskega morja in je zvezan z njim samo še po morski ožini pri Geničku, je docela plitek. Tam kjer se izliva Don v morje, je že stoletja močvirje. Don se izliva v več rokavih, ki pa venomer menjajo svoj matični tok. Prej je bil glavni izliv pri Rostovu, zdaj je to mesto oddaljeno že kakih 60 km od pravega izliva. Tudi vzhodna obrežja Azovskega morja so močvirnata in polna potokov. Tam leži na severu v bližini Dona trdnjava Azov, po kateri se morje imenuje. Tudi Azov, ki je leta 1926. štel 17.500 prebivalcev, je že močno izgubil svoj pomen, ker se je vodovje odmaknilo. Samo severni breg azovskega tritkovnika je videti nekoliko stalnejši in čvrstejši, čeprav so tudi tam nekatera obrežna jezera in močvirja. Cela vrsta rek se izliva v Azovsko morje: Salgir na krimskem polotoku, Moloč-naja, ki tvori pred izlivom veliko jezero, dalje Kalmius in Mijuša na severu in slednjič Don s svojimi številnimi rokavi, na vzhodni strani pa poleg številnih drugih potokov velika reka Kuhan, ki pa se prav za prav že ne izteka v Azovsko morje samo, temveč v zaliv Tamanskega polotoka. Omembnejša mesta ob Azovskem morju so na severnem bregu Berdjansk, Marju-pol in Taganrog. Kljub doneškemu industrijskemu revirju so ta mesta zaradi čudnih povodnih razmer Azovskega morja venomer ovirana v svojem razvoju. Na vzhodu ni pomembnejših mest razen imenovanega Azova. Zaliv Temriuk zaključuje na vzhodu Azovsko morje. Danes nekoliko zaspana in enolična pokrajina je bila v zgodovini živahna in zelo znana. Današnji Kerč je bil nekdaj mogočno trgovsko mesto Pantikapajon, metropola bosporske države. Azovsko morje se je po starem imenovalo Majotis in že Rimljani so ga imenovali Majotsko močvirje. Bosporska država, ki je procvitala pod domačimi knezi v dobi 480—438 pred- Kristom, je zaradi številnih grških kolonij stopila leta 438. v zvezo z Atenami in je dobila celo vrsto vladarjev in kraljev, dokler ni bila leta 114. pred Kristom odstopljena pont-skemu kraljU Mitridatu, sicer bi jo bili z enim samim navalom osvojili Sciti. Leta 63. pred Kristom je pripadla tudi ta država, kakor Pont sam, pod rimsko oblast, držala pa se je še samostojno tja do burnega preseljevanja narodov. Okrog leta 250. po Kristu so tjakaj pripluli Goti in so se nekateri ustavili na Krimu, drugi pa so hiteli dalje na zapad. V 4. stoletju po Kristu so prišli Huni v to deželo. Med rokavi reke Dona je stalo v stari dobi mesto Tanais, ki je bilo v stoletjih pred Kristom in po njem večkrat razdejano. Zgradili so ga najprej na severnem, drugič pa na južnem rokavu Dona. Tanais, na katero še v srednjem veku spominja ime »Tana« neke beneške kolonije, je stalo 15 km severno od Azova. Tudi Don se je v stari dobi imenoval Tanais. V mestu je prebivala mešanica Scitov in Grkov. Na vzhodnem bregu Azovskega morja je takrat stalo še živahno trgovsko mesto Pha-nagorja. Po bregovih Azovskega morja so se selili številni narodi, hiteč z Vzhoda proti zapadu, prihajali so pa tudi vedno novi dotoki z zapada. še danes je tam najti ostanke Tatarov in Bolgarov. Mogočni tihi Don je dovajal narode in plemena skozi kaspiška vrata na bregove Azovskega morja in zakladi Krima so vedno iznova privlačevali Evropce, kakor prejšnje čase barbare. Azovsko morje je za razliko od Črnega morja polno rib. že za Petra Velikega je postalo Azovsko morje jabolko spora med Rusi in Turki, šele leta 1739. so bile obale Azovskega morja priključene carski državi vse tja do krimskih bregov, ki so takrat še pripadali tatarskemu kanu. Zdaj stopa Azovsko morje v osprednje vsega zanimanja, kakor še nikoli doslej v svoji pestri zgodovini. Ženske po štiridesetem letu V Gastednu so zadnje dni zborovali zdravniki in so znanstveno razmotrivali pojave človeškega staranja. Ugotovili so naslednje: Starajoča se gospa še dolgo ni ostarela gospa. Med 40. in 50. letom se ženska sicer poslavlja od mladosti in od svojega prirodnega poslanstva, nikakor pa še ni izgubila tiste življenjske sile, po kateri voljno pripada življenju. Dunajski profesor Amreich je govoril o meni (kli-makteriju). Drobne ženske, ki pripadajo infantilnemu tipu, ob zastoju mene v splošnem ne tožijo o težavah. Pozneje pa lahko nastopijo rame reakcije, obolenja v zglobih, krči in druge motnje. Pri ženskah srednje in krepke postave (to je takoimenovanl pyknični tip) pri ženskah z živahnim temperamentom in čvrsto voljo poteka mena prav tako le z majhnimi težavami. Telesna polno ta sicer pojema, vendar tako enakomerno, da harmonija telesa ni porušena. Take ženske ohranijo do pozne jeseni mladosten in svež izraz. Težje pa je ženskam takoimenovanega asteničnega tipa. Zanje je slovo od mladosti težavno. Docela po nepotrebnem se pojavijo občutki groze in brezupnosti. Maščobnost pogosto ruši harmonične oblike. Te ženske se morajo paziti in naj pri slehernih težavah uvedejo pametno zdravljenje. Razširjeni so nazori, da je tuberkuloza nevarna starostna bolezen. Prof. Parade iz Inomosta pa je razložil, da tuberkuloza v starosti nikakor nima velike vloge in da pri pljučnih boleznih v starosti nastopa smrt pogostokrat zaradi vnetja pljuč. Pred ostaritvijo se di vnetje pljuč pogostokrat še omejiti, ali na stara leta se zelo najjto razširi. Treba se je v mladosti vaditi "dihanja s trebuhom, da si bolnik opomore kasneje, kadar popustijo pljuča. Z nastopajočo starostjo začne pešati oko in ne vidi več na gotove daljave. Kdor meni, da je na starost še ohranil mladostni vid, se navadno moti. Kajti človek z normalnim vidom je res izjema. Zanimiva Pri mladem zdravniku S treskom so se zaloputnila vrata v moji čakalnici. »Hm,« sem pomislil, »odločen pacient!« Potem je zaškripal stol, zaropotala mizica, s pokom se je odprla ročna torbica, nekaj je šuštelo, kakor pri frizerju — sploh, kazalo je, da je čakalnica nabito polna. Bila je resna nevarnost za pohištvo, zato sem brž odložil epruveto in skočil k vratom. Prizor, ki sem ga videl, je bil natančno tak, kakršnega sem si bil v naglici zamislil. Dama v čakalnici se je hitro udomačila. Na mizo je položila malo zrcalce, potem z nogami vse skupaj odrinila v primerno razdaljo, potegnila glavnik in se pripravljala na ordinacijo. Morebiti je mislila, da ima lepota vpliv na diagnozo. Zasačil sem jo ravno v trenutku, ko je z romantično kretnjo spuščala na parket šop pobarvanih las. Požrl sem nejevoljo in jo povabil v ordinacijo. Takrat je dvignila oči in pogledala, kakor zaljubljen petošolec, ali pa, še bolj verjetno, kakor gleda hipohonder svojega domnevnega rešitelja, ki mu je predpisal tri kapljice aquae destilatae na dan. — Takoj sem ugotovil, da je to najtežji primer hipo-hondrije, kar sem jih doslej imel čast spoznati. »Kar bo, bo!« sem si mislil, ko sem zapiral vrata. »Jožef in Marija in vsi svetniki, stojte mi ob strani!« In sem z zaljubljenim pogledom ošinil epruveto, ki sem jo moral pustiti. Potem so se, grom in peklo, odprle za-tvornice človeške zgovornosti. Jožef in Marija in vsi svetniki, vse me je zapustilo, še celo Bog oče se je menda škodoželjno muzal v svetih nebesih in me pustil samega v rokah te bolestne ženske. »Srbi, praska, grize! Dopoldne, opoldne in ponoči! — Soseda mi je povedala, da ste dober, mlad doktor! Zakaj ne bi dala zaslužiti rajši vam! Drugi imajo že tako dovolj!« S težavo sem si grizel ustnice in kimal. Ce bi se meni izpustil takle mozoljček, bi se malo popraskal, pa bi bil dober. Ampak vsak hipohonder hoče imeti mazilo, obklad-ke. »Naj bo!« sem si mislil in predpisal mazilo. Dama pa s tem še nikakor ni bila ute-šena. Menda je bila užaljena, ker nisem ugotovil najmanj raka ali vsaj lupusa. Tudi to ji ni bilo prav, da ji nisem padel okoli vratu, objokoval strašno usodo človeka, ki se mu je spustil mozoljček in jo splahnil s svojimi solzami. Nenadno so se zatvornice zaprle. Neodločeno je stala sredi sobe in čakala, ali jo bom začel izpraševati še enkrat, kar sem že prej trpeče poslušal, žal pa je bfla moja diagnoza že končana. Zagrešil sem tretjo, največjo napako: povedal sem višino honorarja! To ji nikakor ni šlo v glavo! Mlad doktor, na zunaj kakor kavalir — pa honorar! Zamajala se je kakor biljka v viharju. Kakšne lepe sanje so se morale zrušiti v njeni pobarvani glavici... Močno sem se ustrašil, da bo dobila živčni šok, ampak se je premagala in odštela znesek; zviška, kakor se za inteligentni spol spodobi. Potem si je posadila sračje gnezdo na glavo in izginila z milostnim odzdravom, zato pa s tem večjim truščem skozi vrata. Z dvema polenoma sem zgrabil šop pobarvanih las in jih s sadizmom položil v ogenj. Pri tem sem mislil nanjo, na damo z mozoljčkom. Od tedaj naprej živim v vednem 3trahu, da me bo lepega dne ožigosala po časopisju. Sicer je res, da usoda mladega doktorja ne zavisi oi mnenja ene same bolestne ženske. Ampak kljub temu vedno s skrbjo buljim v časopisje. Vasja Obnovite naročnino! je ugotovitev, da marsikdo, ki sodi, da zna še prav dobro videti in čitati, v resnici le ugane stvari pred seboj, najbolj pač črke. Prof. Lindner je izjavil, da se pojemanje vida ne da preprečiti in da je motnja v očeh neke vrste mrena, ki nastopa pri vseh ljudeh. Prvi letalski napad so pred 30 leti Izvedli Italijani Eno izmed najmlajših orožij moderne vojne so bombniki. V rabi so trideset let. Letala za bombardiranje so uporabili prvič 27. oktobra leta 1911, in sjrer Italijani v vojni za Tripolis. Bombardirali so turško vojaštvo. 29. septembra je tedaj Italija zahtevala od Turčije, naj bi ji prepustila Tripolis, kar pa je Turčija odklonila. Zaradi tega odklonilnega stališča so 29. septembra začeli Italijani obstreljevati Tripolis z vojnih ladij. Tako se je začela vojna med Italijani in Turki. Bila je zelo krvava in so jo Turki izgubili. Kljub temu so bili Turki zelo žilavi, podpirali pa so jih Arabci, ki so na glasu kot dobri vojaki. Italijanska ekspedici ska armada je imela šest letal, in sicer dve letali tipa Bleriot, dve tipa Ettrich in dve tipa Neu-port. 27. oktobra so startala ta letala pod poveljstvom poročnika Giulia Gavettija proti sovražnim pozicijam. Turki in Arabci so se letal silno prestrašili, ker so jih tedaj pač prvič videli. Prava panika pa je nastala med njimi, ko so padle iz letal prve bombe. Italijani so sovražnike z lahkoto premagali in izgubili niso niti sto vojakov, med tem ko so imele turške čete nad tisoč mrtvih. Gavetti je bil tudi prvi letalec, ki je trosil iz letala letake. Ti letaki so bili pisani v arabskem jeziku in so bili namenjeni nomadskemu plemenu Trpolisa. Dosegli so velik uspeh in so tako pripomogli k italijanski zmagi, šest tednov po teh boji hso bila italijanska letala uničena. Začel je pihati silen vihar, ki je letala uničil v njihovih zasilnih shrambah. Od njih ni ostalo drugega kakor kup trsk. Toda za njimi Italijani niso posebno žalovali, kajii izpolnila so bila svojo nalogo: z njihove pomočjo so zasedli Tripolis. Eksc. Visoki Komisar je preteklo nedeljo obiskal Rakitno, o čemer smo podrobneje poročali. Slika kaže visokega gosta s spremstvom, na obisku pri mladini, ki mu je v pozdrav zapela domače pesmi. minister je zaplenil okrog sto millfonov jajc Preoblečen v delavca je pregledal budimpeštanske trge Budimpešta, 27. septembra. Madžarski minister za prehrano je te dni s svojim državnim tajnikom obiskal budimpeštanske trge. Preoblekel se je v delavsko obleko in obiskoval trgovine z jajci, da bi ugotovil resničen vzrok pomanjkanja. Minister in državni tajnik sta se uvrstila v dolgo kačo čakajočih ljudi, ko pa sta prišla na vrsto, so bila maloštevilna jajca že razgrabljena. Minister je odredil policijsko preiskavo zadevnih trgovin. Pri približno sto veletrgovinah z jajci so našli okroglo sto milijonov jajc, kar bi zadoščalo za potrebo Budimpešte za celih 7 mesecev. Jajca so židovski trgovci poskrili in bi jih šele pri ponovnem povišanju cene vrgli na trg. Minister je odredil, da so začeli jajca takoj prodajati in bo dobil vsak Budimpeštanec na nakupovalno knjižico tedensko po 3 jajca na osebo. Državni tožilec v Budimpešti je dal zapreti tudi pet židovskih trgovcev z maslom. Prodali so namreč že 350 stotov masla po previsokih cenah. Pri veliki jajčni raciji se je ponovno pokazalo, kako močno je budimpeštansko poslovno življenje še vedno v židovskih rokah, posebno v veletrgovini. Dober pogled v to je dalo zadnje praznovanje židovskega novega leta, ko so bili številni budimpe-štanski in židovski obrati zaprti. Madžarski tisk dokazuje, da je v trgovini to go- spodarskem življenju židovstvo prevladujoče. »Pesti Ujsag« piše: Vsak zaprt židovski obrat je grozeča pest, ki naj pomeni, da židovska solidarnost tudi še danes lahko zajame vse kar nasprotuje njihovim interesom in smotrom. Budimpešta je za židovsko novo leto pokazala židovski izgled prav tako kakor v preteklih letih. Po izložbah zaprtih židovskih trgwto so viseli napisi: »Zaradi praznika zaprto«. Pomanjkanje, M se Je pojavilo pri nekaterih proizvodih v madžarski prestolnici, pripisujejo madžarsfci uradi v veliki meri kupičenju živil pri ŽkUtL. To je trrteAo tudi za posledico, da so nastali med trg-orv-ci in odjemalci večkrat nesporazumi. Za-raditega je ministrstvo za javno preskrbo izdalo na trgovce poziv, v katerem pravi, da se mnogi trgovci ne vedejo proti svojim odjemalcem s potrebno vljudnostjo. Tudi uradništvo ministrstva za preskrbo Je moralo pri kontrolnih obhodih večkrat ugtn toviti netaktno zadržanje. Ce ministrstvo, pravi dalje v svoji objavi minister za preskrbo, z oblastvi stori vse, da bi preprečilo morebitno pomanjkanje potrebščin, lahko s pravico zahteva, da trgovci ne Izrabljajo potrpežljivosti kupovalcev in naj z z nespametnim in netaktnim zadržanjem ne Izzivajo jezo potrošnikov. Misli o moških in ženskah Ce je moški v ženski družbi, pridejo trenutki, ko je takt že netaktnost. ženske, ki se rade zmeraj na ves glas smejejo, niso nevarne. Boj pa se tistih, ki se zmeraj samo smehljajo. Ura ljubezenske sreče kaže samo sekunde. Pisatelji misli, citatov in aforizmov so ljudje, ki bi rtu'J odpravili vse prepade življenja z enim stavkom. Ce se ženska zaroči, je njena prva misel: »Bog ve, aH je tudi mojim prijateljicam všeč?« Denar je najpopolnejša stvar na svetu. Kar ima napak, so le napake njegovih zbiralcev. Dobro, da Je zemlja ie tako stan. starke so zadovoljne vsako leto % eno sa novo obleko. Mož bi moral biti slep, ljubimec pa g lionem. Ce hode mož večno živeti, mora nekaj, za kar M rad umrl. življenje M bilo tako tepo — če M le mogli živeli! — Egoist! Ko umreš, bodo vendar rekH, da si živel za drug«. O taščah zbijajo šale le tisti, ki Jih n*-ntajo. Zvestoba v zakona Je kakor srbeOea; praskali bi se ra^Ji, pa se ne smemo. Ženske se nočejo starati; moški nodejo postati stari. Adamson ® Coaright 8Bfc • Cguai*u— — m 4 d. ta*