Dogodek
Hlapel je zvon in svečano sc je razlegel otožni glas ^P "po vasi. Ljudje so se odkrivali in se prekrižavali. Polglasno, glave sklonjene, roke sklenjene, so začelr moliti.
Solnce je ravno zatonilo, in krvavo rdeča zarja je odela nebo.
»Bog se usmili duše," so sklenili ljudje molitev, se prekrižali in se pokrili. Dvignili so glave, posedli po klopeh pred hišami in se ozirali na nebo, kjer so se polagoma pojavljale blesteče zvezde.
Zvon je utihnil, in skrivnostna tišina je zavladala vsenaokrog.
S3   157   L3
Na koncu vasi v mali hiši, je povasoval angel smrti. Nezvan in nepričakovan je prišel in poljubil je malo Stanko, ki se je nasmehnila v slovo in odšla z božjim poslancem iz doline solz v kraj neizraznega veselja blaženih. Pri njenem fruplu pa je plakal ža-lostni oče, tarnala nesrečna mati in jokali so bratje in sestre. A Sfanka je ležala mirno, nepremično, brez čutno. Ni slišala in ni čutila, zakaj potekel je njen čas in prišla je njena ura . . .
Skozi malo, z rdečim zastorom zagrnjeno je po-kuhala v sobo luna, kot bi hotela videti še enkrat tiste nedolžne Stankine oči, a ko je uzrla žalosf, se je skrila za oblake.
In prišle so sosede in so oblekle Stanko v lepo belo obleko in jo položile na mrtvaški oder. Ob odru pa so prižgale sveče in nanesle cvetk.
Potem so začeli prihajati Ijudje, in težek vzduh je zavladal po sobi.
Pretrgano ihtenje in tihe molitve so motile smrtni mir.
Zunaj je pa snivala poletna noč svoj blaženi sen.
Gnjevoš