Za poduk in kratek čas. Kako so Prusaki rešili Joška. Napisal J. Sattler. Marsikateri čitatelj »Slov. (Josp.« se še gotovo spominja vojne leta 1866; morda se je cpIo sam udeležil tedanjib vojakinih britkostij, bodi-ai na jugu z Labi, bodi-ai na severu s Prusaki. Tudi moj prijatelj Jože se je vojeval v npsrečni vojni na Geskem. Slnžil je pri pešeili v 47. polku, ki se je tedaj imenoval Harlung jn si jp iz vpčinp nabiral moStvo na Slovenskeni. Fantje ao torpj lahko zapeli: nMi čvrsti Slovpnci smo, gremo na boj, Za pravdo, za dom, za cesaija." Mnogo let je že preteklo od tega; vendar np niore vojaških dogodkov nič izbrisati iz spomina, ker ao npnavadni in ker jih vojaki radi pripoveduje.jo. Tudi moj .Iožp rad pravi o svojpin vojaSkem življenju, vzlaati o dogodku, kako a'o ga oteli Prusaki. Pri tem bode morda kdo niajal glavo, češ, to je pač neverojetno, da bi aovražniki rešili kakega avatrijskpga vojaka; a vendar je res, o čemer sp lahko prepričajo čitatelji, ako blagoliotno preberejo nastopne vrstice. Poslušajmo torej, kaj nam pripoveduje Joško. I. Leta 1866 vojaške oblaati niso bile nič kaj izbirčne; vsakdo je bil sposoben za vojaka, posebno pri drugem naboru, če je imel le ravne ude in mogel noaiti puSko. Tudi na atan se ni oziralo mnogo; obleči jp  moral belo suknjo alednji, bodi-si kmetski fant, ali šludent. .laz sem bil dijak; vender me to ni oprostilo. Nobena prošnja ni nič pomagala, češ, naj se goapoda usmili vsaj matere, ki je tako željno pričakovala dneva, kadar bo njen ainko zapel novo mašo. Tedaj pa res vojaški atan ni bila nobena šala. Šest dolgih let je bilo treba neprestano služiti eesarja. Kdo bi pa šel zopet v šolo po tolikih letib! Vrhu tega je bila vojna neizogibna. Rismarck je hotel Nemce zjpdiniti pod žezlom hohencolerakim ali prusko »pikelhavbo«, Avstrijo pa brez usmiljenja treščiti ob tla a »krvjo in železom«. Že prve dni meseca majnika ao klicali pri nas in na Nemškem vojake v orožje. Nikakor torej ni bil sladek cesarjev kruh; kajti zadeti bi utegnila kaka pruska svinčenka; potem pa z Rogom vesela primicija in lepa kapelanija. Marsikomur je znana v Mariboru vojašnica, ki se nemški imenuje »freihauakaaarna«; to je ono veliko poslopje, kjer je nekdaj Erazem Tattenbaeh snoval zaroto zoper ceaarja Leopolda. Tu amo se zbirali meseea majnika od vseh vetrov. Vae je mrgolelo vojakov, atarih in novincev. Tudi nas dijakov je bilo prece.j. Najbolj ae spominjam kadeta Š., ki je sedaj profesor in slovenski poslanec. Dolgonog je bil in si neprenehoma žvižgal znake ali razne glasove vojaškpga roga. Kedaj pa mu požvižgavala miniater grof TaafTe in Hobenwarth. Človek Se le postane pravi vojak, kadar obleče vojaško suknjo ali »monturo«; kajti z vojaško obleko mu pride v srce tudi pogum; oboje pa dela vojaka zalega in zanimivega. Meni je dal atar narednik ali »feldbebel« kaj lepo. obleko. Hlače so bile nekdaj modre; ali vsled starosti so osivele; aegale mi niso celo do gležnja; pri hoji so pa plahutale, kakor brgeše. Noail jih je menda avoje dni vojak aila debelib beder. Plašč je požoltel in bil popolnoma ogoljen, da se mu je videla slednja nit; gotovo se je že za Radecka zavijal v%jnj kak junak. Čevlji ali šolni so bili precej podobni malemu čolnu. Kapica pa mi je kar zlezla čez ušesa. Ril aem zal vojak! Ko bi ine ugledale vrane v turšiei, zagnale bi gotovo grozno krokanje in bi odletele na vse večne čaae. Da bi se nam »legrutom« bolj omililo vojaško življenje, hodili smo po kruh ali »komis«. Pekel se je v oni hiši, kjer atanuje aedaj stolne cerkve duhovžčina. Navadno sem noail deset hlebov po tiatih ulicah, koder sem prej ponosno korakal v šolo s knjigami v roki. Laliko si mislite, kako mi je bilo pri srcu. Ogibal sem ae kolikor mogoče vsakega človeka, boječ se, da me kdo ne spozna in se mi ne zakrohoče na ves glas. Vadili smo se marljivo vsak dan v hodu in orožju. Tedaj še pl. Sočebran ni apisal slovenskega vežbovnika; v jedno mer so nam torej zvenele na ušesa prelepe besede: >pavh hinajn«, »prust heravs«, »kolben curik«, »marš — ajnc« itd. Tu pa tam je padla tudi kaka robata; n. pr. prekleti »regrut«, ali »štendir«: tako Ijubeznivo so naa dijake nazivali desetniki ali »kaproli«. Vmes je bila tudi šola. Četovodja ali »firar« nam je razlagal, da mora vojak atati pri »haptaku« po koncu, kakor ostrv in da se ne ame ganiti, čeravno bi niu muha odgrizla noa Učili smo se tudi pozdravljati predatojnike ali »šarže«: >Meltam gehorzam, tas pin ih cavs«. V prostih urah smo snažili obleko in opravo; včasi krtačili slamnik, ki je bil trd kakor opeka. Ob, to vam je bilo lepo življenje! (Dalje prih.) Smešnica Pri soaedovih ao ae pogovarjali o aedanjein svetu in njegovib slaboatib. Ko se ,je že mnogo o t(^n govorilo, vatane dornači lilapec terpravi: »Veate kaj? To je res, da je sedanji svet zelo lmdoben in izpriden, ali tako alab pa vendar šp ni, kakor pripovedujete, ker ravno včeraj aein še srečal moža, ki jp nesel zelo težak lilod na avojib ranienih domov.« A. K.