Ker je »pisano zgodovinsko pričevanje še vedno najdragocenejše pojasnjevanje preteklih časov (F. Koblar, Selška dolina, str. 348, predzadnji odstavek) in ker dose- daj ni bilo objavljeno, kaj so v obdobju 1908—1940 počeli »konkurentje in tabor niki« železniškega Sokola in Bralnega društva, o tem na kratko poročam : 1. Telovadno društvo »Sokol« Železniki je bilo ustanovljeno avgusta leta 1908. 2. Sokolski dom je bil dograjen leta 1924. 3. V letih 1908 do 1940 je bilo v društvu včlanjenih 198 članov: 65 delavcev, 56 obrtnikov, trgovcev ipd., 26 posest nikov, 18 nižjih državnih in privat nih uslužbencev in 33 ostalih izobra žencev. 4. Med delovanjem »Sokola« kraljevine Jugoslavije se je v članstvo priglasilo 17 članov. 5. Ob sestavljanju te evidence leta 1978 je bilo 52 članov še živih. 6. V letih 1908 do 1940 (izvzemši čas prve svetovne vojne) je Sokolsko društvo — večkrat s sodelovanjem Bralnega društva uprizorilo in priredilo: 55 iger, 70 plesnih in drugih družabnih prire ditev, 27 samostojnih telovadnih na stopov in 33-krat je sodelovalo na iz- venkrajevnih telovadnih nastopih. V obdobju pred prvo svetovno vojno je občina Sorica obsegala velik teritorij, na zahodu je segala do deželne meje s Pri morsko, proti vzhodu pa skoraj do Želez nikov (do pod Suše). Za spodnji konec ob čine je bila organizirana že pred vojno podobčina za Zalilog, ki pa ni imela svo jega pečata in je bilo njeno delovanje ve zano bolj na reševanje gospodarsko ko munalnih problemov. Zasedba Sorice, kjer je bil sedež obči ne, — po Italijanih (in ob prevratu tudi po nemških četah), je po koncu vojne vzbudila v zgornjem koncu Selške doline veliko razburjenje. Občinski odbor se je že pred razpadom Avstrije opredelil za »stališče državn spravne deklaracije Ju- goslovsnskega kljba z dne 30. 5. 1917« in se je tako soglasno pridružil majniški deklaraciji. Zanimivo je tudi, da je od bor odločno odklonil tudi zadnje vojno 7. Iz knjig zadevnih zapisnikov povzema mo, da je društvo v obdobju 1908 do 1939 imelo: 231 rednih odborovih sej, 10 izrednih sej, 19 sestankov, 24 red nih in 3 izredne občne zbore. 8. V društvu so delovali: telovadni odsek (člani, naraščaj, deca), prosvetni od sek, konjeniški odsek (občasno) in ži- rantski odsek, ki je skrbel predvsem za gradnjo sokolskega doma. 9. Z letom 1939 je društvena dejavnost začela znatno pojemati. Dokaz: Povzetek iz zapisnika seje društva z dne 19. 1. 1939 (drugi odstavek točke 3 dnevnega reda). ATafo se je odbor odločil, da sestavi kandidatno listo za občni zbor 22. januarja. Ker po brez uspešnih debatah ni bilo moči sesta viti liste, je br. starosta zaključil sejo predčasno: ostali dnevni red je kljub neizčrpnosti radi tega odpadel. Zdravo! Thaler Marjan starosta Zeljko Križnar tajnik 10. Dejavnost društva je bila dokončno strta s prihodom okupatorja v aprilu leta 1941. Drago Dolenc posojilo, čeprav finančno ni stal tako sla bo, na občane same pa ni hotel vplivati. Prva ugotovljena seja starega občin skega odbora po zasedbi je bila v sep tembru 1919. Odborniki so se imenovali: občinski odbor na zasedenem ozemlju. Na prvi seji so ugotovili, da še ni bilo nobene seje odkar so jih zasedli Lahi. Zupan je tedaj hotel odstopiti, vendar so ga odborniki prepričali in naprosili, da je še ostal, saj odstop ne bi mogli vsi od borniki pravno potrditi, ker jih je del iz podobcine manjkal, pa tudi nobenega drugega primernega kandidata za župan sko mesto takrat v Sorici ni bilo. Na na daljnjih sejah so reševali predvsem fi nančne zadeve. Ker so bili odrezani od loške davkarije, ki jim je prej pobirala davek za občinske trošarine (predvsem od vina), so bili prikrajšani za večji del dohodka občinskega proračuna. Ker je ZASEDBA SORICE (29. 11. 1918—2. 6. 1921) 194 bila zveza s Skofjo Loko prekinjena, so korespondirali s civilnim komisariatom v Tolminu, ki jim je pozneje tudi uredil dotok financ tako, da je tolminska dav karija pobrala občinsko trošarino. Vojaš ka oblast občine ni hotela podpreti na noben način. Občina je uporabljala še naprej stari slovenski pečat — Občina Sorica. Zadnja ugotovljena seja zased- benega odbora je bila 13. 2. 1921, ko so potrdili občinski obračun za leto 1920. Sočasno pa se je sestajal del občinske ga odbora bivše podobčine na Zalem Lo gu. Ta odbor se je imenoval gerentstvo za občino Sorica na Zalem Logu št. 22. Gerentstvo so se imenovali zato, ker niso bili voljeni v novi državi. Prva seja je bila 2. 2. 1919. Na tej seji so potrdili ob račun za leto 1918 in s posebno resolucijo protestirali proti zasedbi jugoslovanske ga ozemlja po italijanskih in nemških če tah. Na naslednjih sejah so obravnavali predvsem finančne zadeve. Gerentski od bor v novi državi je takoj živahneje za živel, saj so se pojavile že razne zadeve in celo že prošnje za odobritev novih obrtniških koncesij, celo gostiln. Ubož- nih podpor so izplačali kar precej in so finančne obračune prikazali celo s pri- bitkom. Uporabljali so stari nemško slo venski pečat, kjer so izrezali nemški tekst in pustili le slovenski napis: Občina So rica — Kranjsko. Zdi se, da se gerentom po končani okupaciji ni mudilo pridru žiti se ostalemu odboru. Šele decembra 1923 so izvolili novega župana in nov eno ten odbor. Zupan je bil ponovno iz So- rice. Več o zasedbenih razmerah pa se nam je ohranilo zapisanega v šolski kroniki iz tistega obdobja. Pisal jo je šolski vodja Josip Primožič, takratni soriški učitelj, poznejši učitelj v Železnikih, od koder je bil doma. Kroniko za to obdobje priob- čujemo dobesedno, z vsemi šolskimi po datki in Primožičevimi dogodivščinami in razmišljanji. Opustili smo le statistične sezname o učencih. Pričujoči odlomek je iz druge knjige soriške šolske kronike, ki zajema leta 1915—1934 in jo hrani Zgodo vinski arhiv v Skofji Loki, dkc. 335. Pričetek italijanskega suženjstva 29. 11. 1918 Od zapada sem pomikala se je prav počasi po Baski dolini »hrabra italijan ska vojska« in previdno otipavala s svo jimi prednjimi stražami, da ne bi v ozki dolini dohitela kakega oboroženega av strijskega vojaka. Celih 14 dni so se po mikali Italijani od Sv. Lucije do Podbrda. Dne 19. novembra so prišli na Petrovo brdo. 26. XI. ob 5. uri zjutraj pa je šla ena kompanija skozi Sorico v Ravne, kjer so se ustavili in zasedli gladki Ratitovec. Se isti dan popoldne prišla je straža treh malih mož poizvedovat, kje je župan. Se veda jih ni nihče razumel, zato je pokli cal župan nekega domačina Matevža Ta- ler (Liparjev), ki je živel 3 leta v Trstu in znal za silo italijanski, da je tolma čil. V petek 29. novembra popoldne ob pol 3. uri prignali so italijanski (conducenti) mularji mule noseče strojnice, za njimi pa cel bataljon pešcev imenovan »Sas- sari«. Takoj sta se oglasila pri šol. vo ditelju dva častnika in zahtevala preno čišče za kapitana. Ker ju ni razumel, po kazala sta na posteljo in rekla: »dormi- re«. Obljubil je prenočišče, misleč, da bo trpelo le kratek čas. Kazali so se silno vljudne in prijazne. Prve tri dni so še pustili, da je šla pošta skozi Podrošt v Železnike, dne 2. decembra pa so Pod- roštom kratkomalo zaprli cesto in pošt ne konje obrnili nazaj proti Sorici. Tedaj so nam pretrgali vsak stik z našo novo, komaj pridobljeno domovino »Jugoslavi jo« in nam vzeli svobodo, katere smo se veselili ravno mesec dni. Naše ljudstvo je bilo silno vznemirjeno in hudo na ita lijanski rod. Ljudstvo je povpraševalo, kdo je kriv, da so Lahi zasedli naše kra jce, in gotovo bi se krivcu ne godilo do bro. Nastanili so se Lahi po hlevih, sked njih in privatnih hišah. Ali Italijani zna jo. Silno so priliznjeni in vsiljivi. Prepro sto ljudstvo se na sladke besede rado vjame. Šolo so pustili popolnoma na miru. a po privatnih hišah so doznali počasi, da se v šoli goji jugoslovanski duh, zato so 11. XII. v sredo popoldne naroČili g. župniku, da se mora šola zapreti, ker tako zahteva major Podbrdom. Tukajšnji uči telj se ni mogel temu upreti, prenehal je s poukom in šel v četrtek 12. grudna zju traj v Železnike, kjer je bil ravno uradni dan okrajnega glavarstva, in naznanil g. okraj, glavarju, da so mu Lahi zaprli šolo. Redni šolski pouk se je radi bolezni pričel šele 15. listopada. Dasi je bilo za mujenega že dva meseca, vendar smo prišli hitro na red in mladina se je opri jela učenja z največjim veseljem; bili smo sicer razburjeni, ker so jias Lahi za sedli, a pustili so nam v mirno vsaj šolo, zdaj pa so se šole naenkrat prestrašili in nam jo zaprli. Res »kulturen« narod. a* 195 21. XII. Vdrli so v šolsko sobo italijan ski vojaški profesionisti (krojači in čev ljarji), ter so ostali tu do novega leta, po tem pa so morali pobrati šila in kopita, ker so naredili lumparijo. 26. XII. Na dan sv. Štefana pride iz ko mande M. Taler prosit šol. voditelja par peres za pisarno. Ko je gg. učitelj hotel prošnji ustreči, ni bilo nikjer več nobe nega peresa, dasi je imel v pisalni mizi v veži še 4 škatljice najfinejših alumini- um peres. Pozneje se je dognalo, da so odnesli tudi pet leg kanclijskega papirja, 12 ducatov svinčnikov in več komadov zvezkov. Vse to sta tuk. g. župnik in uči telj naznanila na komandi, ki pa ni na redila nobene preiskave, da bi prijela in kaznovala krivce, pač pa so morali oditi iz šole, kar je bilo vseeno precejšen us peh. Ko je skopnel sneg, pobirali smo po vrtu raztresena peresa, ker se je tat zbal in jih pometal večina v stranišče, nekaj pa skozi okno na vrt. — Tatvin je bilo povsodi vse polno; kradli so kmetom: ko koši, jajca, sploh vse kar jim je prišlo pod roke. V pisarni so imeli polne roke dela zaradi samih pritožb vsled tatvin. Zdelo se nam je, da so se povrnili k nam zopet rokovnjaški časi, a Italijani so re kah, da nam prinašajo kulturo in pro stost. O božičnih praznikih videli smo polne vogale plakatov, v slovenskem in laškem jeziku, na katerih so nam obetali vso prostost v narodnem in kulturnem oziru, a prepovedali so nositi vsakoršne slovenske narodne znake in zaprli šolo. Čisto po italijansko, da Lah vse obljubi, a malo stori. Ravnali so se po pregovoru: »Obljubiti in dati je preveč.« Živela »cul- tura Italijana.« Vidi se ti, da si stara 2000 let. 10. I. 1919. Major Gava poklical je tu kajšnjega učitelja Jos. Primožiča na ko mando in mu sporočil, da je dovoljeno zo pet pričeti s poukom. Šolski voditelj je zahteval, naj se šolska soba osnaži na vo jaške stroške, ker so vojaki tako onesna žili, da prej ne sme pustiti otrok vanjo. 11., 12. I. To se je zgodilo, in redni pouk se je zopet pričel. 18. I. Silno medlo, zato je manjkalo mnogo otrok, in tvarina se je ponavljala. 1. II. Prišli so v Sorico prvi italijanski alpinski vojaki z godbo. Med njimi je do sti beneških Slovencev, ki pa govore le takrat slovenski, če tolmačijo, sicer se pa boje in videti je, da čutijo popolnoma ita lijansko. Ko me je prvi nagovoril sloven ski, razveselil sem se, — dozdaj še nisem čul nobenega govoriti slovensko —• in ga vprašal: »Ali ste beneški Slovenec; do bro došli!« Pogledal me je tako srdito, da bi me kmalu prodrl z očmi. Nič več ni hotel govoriti z mano in odstranil se je. Meni pa je bilo hudo, ker sem uvidel, da sin slovenske matere čuti popolnoma ita lijansko. Imel sem pozneje več takih slu čajev. 28. II. Italijani so pričeli dajati šolski mladini hrano. Kuhali so jim najprej na »Gosi« v kuhinji, potem zadaj za hišo, o veliki noči pa so jim pričeli kuhati pred šolo. Otroci so dobivali kruh in riž, v ka terem je bilo zrezano goveje meso, včasih pa tudi svinjina, če pa ni bilo riža, do bili so makarone. V začetku so otroci radi jedli, ko so se preobjedli, norčevali ro se iz kruha in druge hrane, ter metali okrog, da je bilo povsod najti polno laških do brot. Hoteli so dobiti ljudi na svojo stran, kar se jim je tudi v precejšnji meri po srečilo, kajti preprosto ljudstvo, zlasti tu kajšnje se zapiše tudi »zlodeju«, ako mu kažeš kruh. Pa kdo bi zameril prepro stim ljudem in revežem, če se zaleti, saj še taki pošiljajo otroke po hrano, ki ob vsaki priložnosti hočejo biti prvi, se po stavljajo in obdajajo druge s psovkami: »prokleta revščina in beračija«. In taki so polni v ustih laške hvale, zabavljajo pa čez našo ljubo domovino in čez naše hrabre brate Srbe z najgršimi psovkami. To so pravi zapeljivci ljudstva, katere naj bi enkrat zadela zaslužena kazen. 4., 5. 771. Pustni torek popoldne in pe- pelnica pouka prosto. 19. III. Praznik sv. Jožefa. Prosto. 25. III. Praznik Marijinega Oznanenja. Prosto. 26. III. Prišel iz vojaške pisarne vprašat neki vojak v imenu polkovnika, zakaj ni bilo včeraj pouka; odgovorilo se mu je, da kadar je ob 10. uri v cerkvi maša, v Sorici ni šole. Saj Lahom tako ni nič do povedati. 1. IV. Pričetek ekskurendnega pouka. Ker so o božiču Lahi udrli tudi Zabrdom v šolo in ostali v njej celo zimo, napotila sta se ta dan gg. župnik in učitelj Zabrdo, da konštatirata in naznanita eventuelno škodo. Od 16. do 22. IV. Velikonočne počitnice. 29. V. Vnebohod. 19. VI. Praznik sv. Rešnjega Telesa. Šolska mladina se je udeležila procesije 196 s šolsko zastavo pod nadzorstvom uči telja. 21. VI. Praznik patrona šolske mladine sv. Alojzija. Sv. maša za šolarje zjutraj ob 8. uri. 12. VII. Sklep šolskega leta. Ob 8. uri zjutraj šolska maša; pri maši so pele šo- larice. Po maši so šli otroci v šolo, kjer jim je naročal g. učitelj, naj se spodobno vedejo ter naj se varujejo, da ne pridejo v dotiko z italijanskimi vojaki, ki so pra vi pohujševalci otroških duš, ter jih bod ril, naj ljubijo svojo domovino »Jugosla vijo« ter naj z vsem gorečim srcem upa jo in hrepene, da bi novo šolsko leto pri čeli z našimi dragimi brati v svobodni domovini. RazdeHla so se jim šolska na znanila. Šolska naznanila so se delila: 1. XII. 1918; 15. II. 1919; 1. V. 1919; 12. VII. 1919. Dozdaj se v notranje šolske raz mere Lahi niso vtikali. Parkrat sta pri šla dva laška častnika in delila med ot roke zvezke, svinčnike in peresa, dečki so dobili tudi klobuke na katerih je bila na šita italijanska trikolora. Dajali so jim hrano do konca šolskega leta. To je bilo vse. — Kar naenkrat pa se spomnijo, da se bo 1. avgusta zopet pričela šola, kjer bo poučeval laški učitelj, in otroci bodo zopet dobivali hrano. Oznanili so to v cerkvi. In res, v petek 1. avgusta so pri nesli najprej kralja in kraljico in ju obe sili na steno. Prej tega ni bilo. = To je bil eden najtežjih dni; z vso družino sem šel raje Podbrdo, da ne bi videl svojih lastnih učencev, ki bodo šli Lahom na li- manice. Hvala Bogu, ni jih bilo veliko, a lahko bi jih bilo še manj. = Na predlog tukajšnjega učitelja je krajevni šolski svet dne 3. avgusta sklical sejo, kjer se je protestiralo, da se izobeša slika kralja in kraljice v naši šoli, a sklep se ni sporočil komandi, ker bi imel lahko za vse slabe posledice, kot se je izrazil nek precej pa meten laški kaplan. (Sledi šolska statistika za leto 1918/1919) Šolsko vodstvo v Sorici 8. septembra 1919 Josip Primožič voditelj Šolsko leto 191911920 26. IX. Zjutraj ukazal je tukajšnji uči telj otrokom, ki so hodili v laško šolo, naj gredo domov, ker se šolska soba snaži in se bo pričel reden pouk dne 27. 9. Šolska soba se je snažila, ko pride laški učitelj (neki tenente) in mu šolski voditelj nazna ni, da bo treba prenehati z njihovim po ukom, ker nas kliče dolžnost, da prične mo šolsko leto. Ta odide, a kmalu za njim prihiti ves jezen in bled komandant bataljona major »Nerchiali« in silno raz burjeno vpraša, zakaj da ni danes šole. Ko mu šolski voditelj dopove, da so zdaj počitnice minule, da se danes snaži šola in, da jutri moramo vsled naloga šolskih oblasti pričeti reden šolski pouk, potolaži se razburjeni gospod »Lah«, vendar pa, zahteva, naj se tudi njegovemu učitelju odstopi dnevno vsaj eno uro za pouk. Šol ski voditelj mu pove, da on ne sme od stopiti niti pol, niti četrt ure, ker bi sicer prišel navzkriž s šolskim zakonom in ob lastmi. S pozdravom: »Vederemo!« (bomo videli) odide in ni ga bilo več nazaj. 27. IX. V soboto ob 8. uri zjutraj šolska maša. Po maši spisovanje novincev. 1. X. Pričetek rednega šolskega pouka. Ze sredi meseca septembra se je pojavila v Sorici griža, za katero je obolelo veliko otrok in odraslih. Takoj prvi dan je manj kalo radi obolenja 24 otrok, drugi dan 22, tretji 23, in četrti dan 24 otrok. Prišel je od civilnega komisariata ukaz na vojaš ko poveljstvo v Sorici, naj se šola prene ha za nedoločen čas. To je vojaško po veljstvo sporočilo šolskemu vodstvu in s poukom se je prenehalo 6. oktobra. 2. X. Umrla za grižo Štravs Marija iz Spodnje Sorice št. 7, učenka višje sku pine 2. oddelka. 8. X. Umrla za grižo Trojar Neža iz Spodnje Sorice št. 16, učenka ponavljal- ne šole 2. oddelka. 11. X. Umrla za grižo Gaser Frančiška iz Zgornje Sorice št. 46, učenka ponav- Ijalne šole 1. oddelek. 21. X. Došel uradni dopis, naj se ob haja 50-letnica smrti pesnika' Simona Jenko dne 18. oktobra. Na tukajšnji šoli se je vršila tiha slovesnost 10. novembra, ker je dopis došel prepozno in smo za sedeni po italijanski vojski. Tukajšnji učitelj je pripovedoval učencem iz Jen kovega življenja, otroci pa so deklami- rali pesmi. Gospod učitelj je govor za ključil z njegovimi proroškimi verzi iz njegovega spomenika: »Ko jaz v gomili črni bom počival. . . itd.« s trdnim upom, da tudi nam kmalu zašije sonce svobode in, da bomo rešeni iz italijanskega jarma. 5. XI. Pričel zopet redni pouk, ker je bolezen prenehala. 8. XII. Višji šolski svet z dne 25. 11. 19 , št. 18974 ukazuje praznovanje na- 197 rodnih praznikov 1) Prvi december. 2) Vi dov dan, 28. junija. 3) Petrov dan 12. ju lija. Od 23. XII. 19. do 2. I. 20. Božične po čitnice. 6. I. Sv. Trije Kralji. 2. II. Svečnica. 17. II. Pustni torek popoldne prosto. 19. III. Praznik sv. Jožefa. 25. III. Praznik Marijinega Oznanenja. Od 31. III. do 6. IV. Velikonočne počit nice. 12. IV. Naznanilo o ekskurendnem po uku Zabrdom, odposlano 9. maja. 26. IV. Uradni dopis okrajnega glavar stva z dne 10. IV. 20. št. 59, pr. naznanja, da je nastopil službo v Kranju novi okraj ni glavar gospod Znidaršič. 1. V. Silno slabo vreme: vihar, dež, sneg. Dopoldne manjkalo 32 otrok. 8. V. Zaznamek o cepljenju koz se izroči g. dr. Hierschetu osebno. 12. V. Z naredbo od 24. IV. 1920, št. 45, je višji šolski svet naročil, naj se vrše 8. 5. po vseh šolah predavanja o škodlji vosti alkohola. Na tukajšnji šoli se je vr šilo predavanje 12. V., Zabrdom pa 17. V. 13. V. Vnebohod. Od 22. do 25. V. Binkošti. 3. VI. Praznik sv. Rešnjega Telesa, šol ska mladina se je udeležila procesije s šolsko zastavo pod učiteljevim nadzor stvom. 6., 7. VI. Birma v Sorici Zvečer ob 6. uri se je pripeljal v Sori- co birmovat goriški nadškof dr. Sede) Franc. Šolska mladina ga je pričakovala na »Grobi« s šolsko zastavo pod vod stvom gospoda učitelja. V imenu šolske mladine ga je pozdravila Bogomila Pin- tar, učenka višje skupine 1. oddelka. So riškim fantom se mora šteti v čast, ker so ta dan postavili mlaj, na katerega so obesili slovensko zastavo. Dokler je bil nadškof v Sorici, bili so tiho Italijani. Ko pa je odšel, prišli so takoj karabinerji in zahtevali, naj se odstrani slovenska za stava. Ker ni nihče izmed civilistov ho tel podreti mlaja, podrli so laški vojaki mlaj, karabinerji pa so odnesli sloven sko zastavo in tako rešili »Italijanstvo« slovenske Sorice. Radi zastave so Lahi najbolj pihali na tukajšnje gg.: župnika, učitelja in poštarja. Na dan birme je bilo v Sorici precej ži vahno. Prišlo je mnogo ljudstva čez de- markacijsko črto skozi »Podrošt«, še več pa iz Podbrda in Hudajužne. Cvet naših deklet: gdč. učiteljice Torkarjeve (Julka, Olga, Rozka) iz Podbrda, in Kemperlove (Jelka, Zofka) iz Hudajužne, so bile na pravljene v narodnih nošah, katere so Lahi posebno pisano gledali, kar je seve da našim dečvam v čast. 28. VI. Vidov dan. Praznovali ga nismo, pač pa je razložil pomen tega dne gospod učitelj učencem. 29. VI. Praznik sv. Petra in Pavla. 8. VII. Krajna učiteljska konferenca Podbrdom radi podrobnega učnega na črta. 10. VII. Sklep šolskega leta 1919/20. Ob 8h zjutraj šolska maša. Po maši so šli učenci v šolo, kjer jim je gospod učitelj toplo priporočal, kakon naj porabijo čas počitnic in naj z lepim vedenjem kažejo, da so učenci in tako delajo čast sebi, šoli, učitelju in naši ljubi domovini, ki nas bo gotovo enkrat sprejela v svoje okrilje. 31. VII. Tukajšnji učitelj je šel s svo jim sinom obiskat mater v Železnike. Ko se je ponoči vračal nazaj, prijela ga je fi nančna straža in ga odpeljala kot naj hujšega zločinca Podbrdo h karabiner- jem, ki so ga odpeljali 2. VIII. v Trst, kjer je bil interniran do 20. avgusta. Domov prišel 21. VIII. Podbrdom so ga narodne gospice pokrepcale z jedjo in pijačo in tako prišel domov krepak na telesu, z gnevom v srcu na prokl.... L ... (Sledi statistični pregled za šolsko leto 1919U920.) Šolsko vodstvo v Sorici 1. septembra 1920. Josip Primožič voditelj To velja, da se zapomni! Dne 25. septembra 1920 — bila je so bota — ob 11. uri dopoldne pride h tu kajšnjemu učitelju od italijanske finance maršal v spremstvu financarja in za hteva hišno preiskavo. Učitelj ustreže njegovi zahtevi in preiskava se prične. Obrne vse, spodaj po sobah, po kuhinji, zgoraj po veži in celo po šolski sobi in pod streho. Pa ni bilo nikjer nič proti državnega. Med preiskavo pa je pripeljal pred šolsko poslopje nek mlad — sotto 198 tenente — 10 oboroženih vojakov, ki so vse razkopali po vrtu, okrog šole in okrog drvarnice in v drvarnici, da še pod kapom so vse razrili. Dobili pa niso nič sumljivega. Slednjič zahteva smrkavi sottotenente naj mu po kaže »binokol« in ker ni drugega dobil, se spomni, da je to nevarno protidrzavno orožje, pa ga odnese; še danes ga ni na zaj: — In zakaj vse to? Učitelj je nesel tukajšnjemu g. poštarju 24. 9. popoldne na pošto barometer, katerega mu je po pravil. To so videli Lahi, pa so mislili, da je to telefon, zato so mislili, da imata šola in pošta tajno telefonično zvezo; za to so vse razkopali. Lahi, Marconija je sram! Šolsko leto 1920/1921. 30. IX. Ob 8h zjutraj šolska sv. maša. Po maši so šli vsi otroci v šolo. Vpisova nje novovstopivših otrok. Gospod učitelj je naročil otrokom, kakšne zvezke naj kupijo, ker šola nima nič več na razpo lago. Tudi tinto bodo morali sami nositi v šolo. Nato pa je gospod učitelj bičal grdo pregreho nekaterih otrok, ki so kradli sadje po tujih vrtovih, ostro je posvaril prizadete otroke in jim zagrozil s strogo kaznijo, ako se ne poboljšajo. 1. X. Pričetek rednega pouka. 1., 2. XI. Vsi svetniki in Verne duše. 4. XI. Pričetek ponavljalne šole. 1. XII. Sklep I. četrtletja. Narodni praznik. Vsled zasedbe ga nismo javno praznovali, pač pa je v šoli učitelj učen cem govoril o ujedinjenju vseh Jugoslo vanov, ki danes že tretjič praznujejo ta srečni in veseli dogodek, dočim mi še čakamo odrešenja. Dal Bog, da bi se to kaj kmalu zgodilo. 8. XII. Praznik Brezmadežnega spo četja. 15.—19. XII. Slabo vreme, slab lolski obisk. Od 23. XII. 20. do zaključnega 2. I. 1921 Božične počitnice. 6. I. Sv. Trije Kralji. 2. II. Svečnica. 4. II. Silno slabo vreme; slab šolski obisk. 8. II. Pustni dan. Prosto. 9. II. Pepelnica. Prosto. Učitelj šel čez demarkacijsko črto v Železnike. Ondi do bil mnogo uradnih dopisov, med katerimi je najveselejši od okrajnega šolskega sve ta z dne 20. 12. 1920, št. 316/pr., ki na znanja, da je bil z razpisom gospoda mi nistra prosvete od 25. 9. 1920, št. 33082 imenovan gospod Viiibald Rus, voditelj ljudske šole v Kranju za okrajnega šol skega nadzornika za kranjski šolski okraj. Zdravo! Rus! Uradni dopis okraj nega šolskega sveta z dne 30. 12. 20. št. 2987. zahteva od učiteljstva, da se mora do konca šolskega leta 1920/21 vsakdo naučiti cirilico, da more s pričetkom šol skega leta 1921/22. uspešno poučevati. 15. II. Sklep II. četrtletja. 15. III. Izvedelo se je, da se Lahi umak nejo do 18. marca ir Podrošta, do Petro vega brda. Učitelj naročil otrokom, naj si pripravijo narodne zastavice in znake, ko gremo odrešiteljem naproti. Vse to so od ljudi zvedeli Lahi, zato so stresali svojo jezo nad župnikom in uči teljem 15. marca Podroštom in v Sorici na finančni komandi. 18. III. Zastonj smo pričakovali odre šenja, večina pa se nam smeji. 19. III. Praznik sv. Jožefa. 20. III. Iz Ekarjevega kozolca zjutraj visela obešena cunja. Zasramuje našo trobojnico. Kdo je to naredil, se ne ve, poštenjaki so jo spra vili proč. Sramota izdajici! Od 23. do 29. III. Velikonočne počitnice. 4. IV. Prestavni Marijinega Oznanenja. 5. IV. Pričetek ekskurendnega pouka. 30. IV. Sklep III. četrtletja. 5. V. Vnebohod. 26. V. Sv. Rešnje Telo. Šolska mladina se je udeležila procesije s šolsko zastavo pod učiteljevim nadzorstvom. DRUGEGA JUNIJA OSVOBOJENJADAN Ze 31. maja se je izvedelo, da je došel brzojav Podbrdo, naj se Sorica izprazni. Tudi med tukajšnjo italijansko financo se je opazilo neko nervozno gibanje. Pa kdo bi verjel temu, ker je bilo že toliko krat povedano, da bodo Lahi šli, pa so bile le prazne govorice. Prvega junija proti večeru pa sta prišla v Sorico dva laška častnika, — en kapitan od Alpin- cev in en tenente od finance — biia sta 199 videti razburjena ter sta nervozno spra ševala: Dov e piazza Vittorio Emanu- elle«? (kje je trg Viktorja Emanuela). Ko sta izvedela, hotela sta izvedeti, kje je dotični napis. »Kaj mi nemo«, odgovori gospodn župnik. »Vi bi to morali vedeti,« odgovori nervozni kapitan, — ki pa je bil bolj podoben laški barabi, kot oficirju — ter odideta. To je bil zadnji Lah, kate rega sem 2. VI. videl. Zjutraj ob 5. uri pa so odpeljali vse proč iz Zabrda, Sorice in Podrošta ter so se umaknili proti Pe trovemu brdu, pa ne do tja, kot govori rapalska pogodba. Tukajšnji šolski vodi telj je izvedel ob 3h na 9 zjutraj, da ni v Sorici nobenega Laha več in, da pri de okrog 11. ure razmejitvena komisija v Sorico. Na pošti je že visela naša troboj- nica. Točno ob 9.20 je zaplanolala sloven ska trobojnica raz šolsko poslopje. Mla dina je navdušeno pozdravila prvi znak naše svobode z glasom »Živijo« klicem. Kaj čuti resnični patriot ob tej priliki, se ne da izraziti z besedo. Solze domovinske ljubezni se mu prikažejo v očeh, in to pove vse. Šolsko vodstvo je ukazalo ot rokom, naj se gredo domov preobleč, kar je bližnjih. V pol ure bili so zopet zbrani v šoli, nekateri z narodnimi znaki. S po ukom ni bilo več pričeti, učenci so hoteli le peti, in res smo peli: Lepa naša domo vina, Hej Slovani, Bože pravde. Ob '/s 11. uri smo se podali s šolsko zastavo od- rešiteljem naproti. Pričakovali smo jih pri znamenju na »Grobi«. O 11.25 pripiha avto s komisijo. Pozdravili smo jo s tri kratnim »Živijo« klicem. Avto se ustavi, tukajšnji učitelj pozdravi s kratkimi be sedami in nato se predstavijo: gg. major Markovič, jugoslovanski delegat v Trstu, major Andrejka, vladni svetnik dr. An- drejka, dr. Pavlin in ga. vladnega svet nika. Nato smo jih spremili do pošte. Pred pošto je dr. Pavlin fotografiral šol- Po posredovanju Antonije Sifrer, roj. Cegnar, Gregorčeve mame iz Zabnice št. 55, sem dobil v roke ročno pisan zapisnik z naslovom Spominska knjiga, ki ga je pisal njen stric Franc Hafner. Za pisnik hrani piscev sin Franc Hafner ml., p. d. Povelca, iz Zabnice št. 9. Njegov oče je zapisoval podatke o svojem gospodar sko mladino, vladni svetnik g. dr. An drejka pa je nagovoril mladino v lepih patrijotičnih besedah in ji izročil pozdra ve gospoda deželnega predsednika dr. Baltiča in generala Maistra. Ko so otroci zaklicali trikratni »Živijo« Njegovemu Veličanstvu kralju Petru, regentu Alek sandru in domovini, odšli so (otroci) zo pet v šolo. Popoldne je bilo pouka pro sto. Nekaj deklic je šlo nabirat cvetic iz katerih so naredili gospe Andrejkova in učiteljeva dva krasna šopka za gospoda deželnega predsednika dr. Baltiča in ge nerala Maistra. Kmalu nato so šli vsi čla ni komisije ogledovat Sorico tja gori do izvirka Sore. Orozniški kapitan g. Bedenko, ki je prispel na Zalilog že prejšnji dan, dobil je nalog, naj s svojim moštvom preko rači mejo točno ob 12. uri Podroštom. Gospod kapitan se je točno ravnal po po velju in prikorakali so iz gozda ob 1.15 s slovensko zastavo, katero je nosil krepak Gorenjec podnarednik Bašar. Ker je bil ravno aiHomobil razmejitvene komisije na razpolago, šel je orožnikom naproti tukajšnji učitelj ter jih pozdravil kot bra te osvoboditelje. Z orožniki je prišel po zdravit odrešeno zemljo gospod gerent soriške občine Franc Demšar iz Zaliloga, iz Železnikov pa sokoli gg. Karel Dolenc, Alojzij in Janko Demšar. Kmalu popol dne je prispela tudi finančna kontrola, ki je drugi dan pričela poslovati pod vod stvom staroste gospoda Frana Vrbančič. Zapelo se je par pesmi: Od Urala . . . Bože pravde. Ob 5. uri odpeljala se je komisija in nato se je razvila prava domača veselica; prišlo je mnogo gostov iz Železnikov in Zaliloga,y in tako smo prvi dan svobode z veseljem obhajali do ranega jutra 3. ju nija . . . France Štukl stvu in dogodke, ki so se ga neposredno tikali, predvsem cene, ki jih je moral pla čevati za svoje gospodarstvo in gospodinj stvo, in cene, po katerih je prodajal živi no in pridelke. Ponekod je napisal tudi o dogodkih, ki so zadevali vso vas, npr. o vpeljavi elektrike, o postavitvi železniš kega postajališča za Zabnico ter o doga- ZAPISKI IZ PRVE SVETOVNE VOJNE 200