Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 41.	V Ljubljani, dne 10. oktobra 1929.
Posamezna itev. Din
Leto XII.
*v					I		|	1		N	
											
Upravništvo »Domovine" v Ljubljani, Knaflova ulica 5 Uredništvo »Domovine", Knaflova ulica 5/11., telefon 3122 do 3126				/ Izhaja vsak četrtek			Naročnina aa tniemstvo: četrtletno 1 Din, polletno IS Din, celoletno SO Dla; ta Inozemstvo razen Amerike: četrtletna 12 Din, polletno 24 Din, celoletno 48 Dla. Amerika letno 1 dolar. — Račnn poštne hranilnice, podroinlce r Ljubljani, it 10.711.				
Kraljevina Jugoslavija z 9 banovinami
Novo ime in nova upravna razdelitev naše države
Za našo državo je postal letošnji 3. oktober zgodovinski dan. Izpremenilo se je njeno ime in Ojen ustroj.Zdaj se imenuje kraljevina Jugoslavija in je razdeljena na devet banovin, ki se imenujejo: dravska banovina s sedežem v Ljubljani, savska s sedežem v Zagrebu, vrbaška s sedežem v Banjaluki, primorska s sedežem v Splitu, drinska s sedežem v Sarajevu, zetska s sedežem na Cetinju, dunavska s sedežem v Novem Sadu, moravska s sedežem v Nišu in vardarska s sedežem v Škoplju.
Naša dravska banovina, združena Slovenija, obsega del teritorija, ki ga razmejujejo kota 1344 (kjer seže južna meja sreza Čabar do državne meje), dalje državna meja napram Italiji, Avstriji in Madžarski do kraja, kjer pride državna meja na reko Muro (severovzhodno od Čakovca); od reke Mure gre meja do kote 1344 po vzhodnih, oziroma južnih mejah srezov Lendava, Ljutomer, Ptuj, Šmarje, Brežice, Krško, Novo mesto, Kočevje in Čabar, obsegajoč obenem vse te sreze.
Po številu prebivalstva bodo posamezne banovine imele približno: savska 2,320.000 prebivalcev, dunavska 2,100.000, vardarska 1,405.000, drinska 1,400.000, moravska 1,200.000, dravska 1,040.000, vrbaska 850.000, primorska 800.000 in zetska 740.000 prebivalcev.
Po površinah bodo posamezne banovine velike po naslednjem redu: vardarska 39.566 kvadratnih kilometrov, savska 36.897, zetska 32.322, drinska 29.279, dunavska 28.160, moravska 29 tisoč 721, vrbaska 20.558, primorska 19.417 in dravska 15.936 kvadratnih kilometrov. - Razen deveterih banovih tvorijo mesta Beograd, Zemun in Pančevo samostojno upravno celoto pod imenom: uprava mesta Beograda kot prestolnice.
Na čelu vsake banovine stoji ban, ki zastopa kraljevsko vlado v banovini. Ban je izven skupin in kategorij, določenih z zakonom o uradnikih. V zakonu je izvedeno načelo dekoncentracije politično upravne oblasti. Ban izvršuje posle svoje zakonite pristojnosti samostojno in po svoji odgovornosti. Njemu so podrejeni vsi uradi in organi splošne uprave v banovini. Ban izvršuje nadzorstvo nad samoupravo in skoro nad vsemi zadevami javnega življenja.
Kakšne so bile smernice nove razdelitve? Posamezne banovine se nazivajo po najznačilnejših rekah, ki tečejo skozi njihova ozemlja, in sicer zaradi tega, ker so ti nazivi po rekah danes že udomačeni, in ker so že davno v uporabi pri vojaški teritorijalni razdelitvi Pri določevanju mej novih banovin se je predvsem upoštevala potreba, da imajo biti te meje prirodne, to se l pravi, da naj gredo po gorskih grebenih in vzdolž ; velikih rek. Razen tega se je upoštevala potreba, da se izkoristijo komunikacije in naravna pota posameznih krajev s posameznimi središči, h katerim prirodno gravitirajo. Nadalje se je upoštevala potreba, da so posamezne banovine tako velike, da bodo kot gospodarske celote popolnoma sposobne za življenje in končno tudi to. da
bo nova razdelitev popolnoma odgovarjala potrebam državne administracije. Tako na primer je srez Črnomelj prideljen savski banovini, ker je prirodno navezan na Karlovec, ki je istotako pripadel savski banovini. Srez Čabar, ki je po svojih zvezah navezan na sever, pa je pripadel dravski banovini. Medjimurje je po svojih zvezah navezano na Varaždin in na Zagreb ter je zato dodeljeno savski banovini. Prekmurje, ki je močnejše vezano na Ptuj, pa je prideljeno dravski banovini.
Namen nove razdelitve v državi in smernice za bodoče upravno delovanje je najtehtneje označil na zgodovinski seji vlade dne 3. oktobra sam ministrski predsednik general Peter Živkovič, ki je ministre nagovoril takole:
«Gospodje ministri!'Sedaj po 9 mesecih od zgodovinskega januarskega manifesta, s katerim je bilo proglašeno, da je država nad vse, je mogoče izvesti razdelitev države na oblasti na podlagi najbolj objektivnih kriterijev in sicer tako, da bo razdelitev za narod najbolj koristna in da bo obenem čim manj obremenjevala državne finance in proračun, z drugimi besedami narodno gospodarstvo. Naša država, ki je bila razdeljena na 33 oblasti, bo v bodoče razdeljena na 9 oblasti, ki se bodo imenovale banovine. S to razdelitvijo se bo centralna uprava razbremenila, a administracija bo organizirana na enostavnejši in smotrenejši podlagi. S prenosom mnogih važnih poslov od centrale se bo omogočilo hitrejše odpravljanje mnogih poslov, ki so doslej zaradi dosedanje ureditve zaostajali.
Pri določitvi mej novih oblasti je bilo v prvi vrsti merodajno stremljenje, naj bodo te nove meje čim bolj prirodne, kakor tudi stremljenje,
da bi se ustvarile čim bolj prirodne prometne in gospodarske zveze posameznih krajev z njihovimi upravnimi središči. Končno je šlo stremljenje za tem, da se nova razdelitev po možnosti prilagodi potrebam ostale administracije.
Da bi se nova porazdelitev izvršila čim hitreje in čim lažje, so bile obdržane dosedanje meje posameznih srezov, ker so te meje ustaljene in splošno znane. Zato so bili posameznim oblastem prideljeni celotni srezi. Izjema je bila narejena le tam, kjer je bilo to neobhodno potrebno, da so se dosegle prirodne meje.
Gg. ministri! Pri tej priliki se je neizbežno pojavila potreba, da se tudi v službenem naslovu naše kraljevine očituje polno državno in narodno edinstvo. Zato se bo naša kraljevina v bodoče imenovala Jugoslavija. To ime izraža ne le polno državno in narodno edinstvo, temveč predočuje simbolično tudi idejo popolne ravnopravnostl, enakosti in bratstva nas Slovanov na jugu, Srbov, Hrvatov in Slovencev. S to razdelitvijo smo ustvarili vse pogoje, da se naš narod v notranji harmoniji nacijonalnega edinstva lahko ves posveti kulturnemu in gospodarskemu ojačenju in kot tak podpre mednarodno zajednieo kot stalno zanesljiv element mednarodnega miru.»
Nova preureditev države in njeno novo ime, ki je pravo zmagoslavje ideje narodnega in državnega edinstva, je vzbudila med prebivalstvom veliko zadovoljstvo. Kralju in predsedniku vlade prihajajo neštete pozdravne brzojavke. Želeč svoji domovini pod modrim vladanjem kralja Aleksandra vso srečo in blagoslovljen razvoj v bodočnosti, vzklikamo tudi mi: «Živela kraljevina Jugoslavija!*
Krasno slavlje narodnega delavstva
v Kranju
V nedeljo se je v Kranju vršil kongres Narodne strokovne zveze, ki se je razvil v krasno slavje zavednega slovenskega narodnega delavstva. Za sprejem številnih gostov se je staro-slavna gorenjska prestolnica odela praznično. Vse mesto je bilo v zastavah, a meščanstvo se je vsestransko prizadevalo, da zbr ni množici povodom velike manifestacije na viden način pokaže svoje simpatije in gostoljubje. Oficijelni delegati posameznih podružnic širom Slovenije so z izvršilnim odborom vred prišli v Kranj že v soboto popoldne. Ob 17. se je v Narodnem domu vršilo zborovanje delegatov, ki ga je vodil predsednik Juvan. Podana so bila izčrpna poročila o delovanju NSZ in ustvarjeni tehtni sklepi za delovanje v bodoče. Zvečer se je pri «Jelenu» vršil banket, ki je potekel prav živahno.
K glavnemu sprejemu gostov in udeležencev se je v nedeljo dopoldne zbralo na kranjskem kolodvoru številno občinstvo. Sprevod, ki se je razvil izpred kolodvora v mesto, ie bil naravnost
impozanten. Na čelu konjenik z veliko državno trobojnico, za njim skupina še 13 konjenikov, nato številni kolesarji na okrašenih kolesih, godba ljubljanske Sloge, zastavonoši z Jesenic in Ptuja, nato skupina članov izvršilnega odbora, delegati iz Splita ter zastopnik podpornih organizacij na Westfalskem, Holandskem in Belgiji g. Bolha, za njimi pa dolga vrsta delegatov in gostov. Sprevod se je ustavil pred mestno hišo, kjer je ob živahnih ovacijah meščanstva pozdravil narodno delavstvo župan Pire, ki je na iskren način tolmačil radost Kranja, da sprejema v svojo sredo narodne delavce povodom jubilejnega kongresa narodne strokovne zveze. Njegovemu vzkliku na čast viteškemu jugoslovenskemu kralju Aleksandru se je z navdušenjem pridružila tisočgla-va množica, nakar se je za županov pozdrav kratko in toplo zahvalil predsednik Juvan. Sprevod je nato krenil pred Narodni dom.
Kmalu po 10. uri je bila prostorna dvorana nabito polna in so mnogi morali ostati pred široko

odprtimi vrati. Kongres je otvoril predsednik NZS Juvan, ki je predvsem toplo pozdravil delegate in predstavnike, zastopnika sreskega poglavarja Deva, ljubljanskega župana dr. Puca, kranjskega župana Pirca in bivšega ministra dr. Alberta Kra-merja. V svojem govoru je g. Juvan izvajal:
«Narodno delavstvo se je zbralo v Kranju,ker se zaveda, da bo tu sprejeto, kakor doma, saj ima tu stotine tovarišev. Obenem je bila želja vodstva NSZ, da pokaže slovenskemu delavcu lepoto gorenjske zemlje in močni industrijski razvoj njene metropole. Velik je današnji praznik, ko manifestira delavstvo z narodom za edinstveno narodno državo in istočasno za svoje pravice. Danes prvič zborujemo v nedeljivi državi Jugoslaviji. Pozdravljamo zgodovinski čin 3. oktobra in izražamo kralju globoko vdanost in zahvalo za simpatije napram delavstvu. Naše delavstvo si pridobiva naklonjenost povsod. Uverjen sem, da bomo prihodnjič manifestirali na kongresu edinstvene narodno-strokovne zveze za vso Jugoslavijo. Danes polagamo račune o svojem delu, ki je bilo v preteklem letu zelo uspešno. Dokazali smo, da je NSZ za konstruktivno delovanje v državi. Nam je narodnost ideal, s katerim bomo dvignili delavca v poštenem prizadevanju za svoje pravice. Izražamo vse svoje zaupanje domovini in če se nam to očita kot greh, izjavljam, da smo na ta greh ponosni. Naj živi enotna fronta nacijonalnega proletarijata v Jugoslaviji!«
S posebno toplimi besedami se je predsednik tekom svojega govora spomnil smrti narodnega voditelja ministra n. r. dr. Gregorja Žerjava, nadalje prvoboritelja NSZ Bufona iz Trsta in češkega tovariša Burivala, ki so jim zborovalci s hvaležnostjo trikrat zaklicali «Slava!»
Zbor so nato pozdravili ljubljanski župan dr. Puc, kranjski župan Pire in minister n. r. dr. Kramer, ki je posebno povdarjal, da se današnji kongres vrši v zgodovinskem trenutku neposredno po tem, ko je naš kralj dal državi ime, ki smo ga vedno želeli. To ime je ne samo izraz skupnosti, ampak tudi popolne medsebojne enakopravnosti in solidarnosti socijalnih in ekonomskih interesov, kjer smo poklicani sodelovati vsi. — Nadalje so pozdravili zbor gg. Ante Kliskič v imenu nacijonalne delavske organizacije iz Splita. Drago Kosem za Delavsko zbornico, Janko Sa-
Anton Stražar:
Francoska ljubica
Povest izza francoskih časov.
(Konec.)
«Tega poštenega možaka ne bom nikdar pozabil. Škoda, da niso vsi taki v vaši deželi. Če bi bili, bi ne bilo treba nas, žandarjev.«
Ranjenca, ki so ju tudi spremljali žan-darmi, sta bolestno stokala. Eden je bil ranjen v desno roko, a njegov tovariš v nogo. Ta je hodil z veliko težavo dalje.
Pri znamenju, že blizu velike ceste, se je od bolečin sesedel rokovnjač, ki je bil ranjen v nogo. Obvezali so obadva, a nato zopet vzeli pot pod noge.
Ko so nadaljevali hojo, se je nehote uzrl nazaj Peter proti znamenju, kjer je bil na lesenem križu pribit Odrešenik, a poleg njega na vsaki strani po en razbojnik.
Slučajno se je isti hip kakor Peter uzrla nazaj tudi Marjanica in menila:
«Peter, kajne, da se še spominjaš, ko smo bili še otroci, pa smo tod okrog pasli živino. Ti si bil tudi poštenih staršev sin. a kam si sedaj zašel! Še imaš čas, skesaj se svojih hudobij, ako hočeš priti v nebesa. Saj jih je dosegel tudi desni razbojnik!«
Peter pa je le vzdihnil in molčal.
Marjanca je torej hitela proti domu in mislila na svojega ljubljenca, s katerim je to popoldne b:!a vsa srečna.Vse to je premišljevala in še marsikaj drugega veselega. Kdo bi ji zameril! Kar naenkrat pa so se znašli pri njej odurni moža-
iovic za Sokolstvo, Pavel Bolha za delavske narodne organizacije v tujini na severu, Juh za UJNŽB, Zemljič za Zvezo zasebnih nameščencev in dr. Dolar za CMD. Po pozdravnih in zahvalnih besedah zastopnika domače podružnice g. Der-čarja sta dve tovarišici izročili gg. Juvanu in Kliskiču krasne šopke s trakovi v narodnih barvah.
Sledila sta referata ravnatelja OUZD dr. Jože Bohinjca o starostnem in brezposelnem zavaro-
Zadnjič smo na uvodnem mestu poročali, da so bile dne 30. septembra v ministrstvu za zunanje zadeve na svečan način izmenjane ratifika-cijske listine konvencije o socialnem zavarovanju, ki je bila sklenjena med našo državo in Nemčijo 15. decembra 1928. v Berlinu. To dejstvo pomeni velik uspeh na polju socijalnega skrbstva za naše westfalske izseljence, zato je ob tem mejniku umestno, da se spomnimo tudi onih neumornih činiteljev, ki so dolga leta posvečali vse svoje sile izboljšanju socijalnega položaja naših izseljencev, predvsem pa realizacije konvencije o socijalnem zavarovanju.
i Po prevratu in ustvaritvi jugoslovenske države je pričelo med našimi westfalskimi izseljenci-rudarji živahno organizatorično gibanje. Njihova nacijonalna zavest se je dvignila, zavedali pa so se tudi važne činjenice, da je organizacija vse in da jim morejo le trdne in složne organizacije prinesti izboljšanje socijalnega položaja. Državno in narodno edinstvo, pospeševanje socijalne in kulturne blaginje rudariev-izseljeacev je bil program vseh onih društev, majhnih osnovnih celic, ki so se kot Jugoslovenska delavska podporna društva kaj brzo porajala v življenje in našla leta 1922, svoio kulminacijo v Zvezi jugosloven-skih podpornih društev v Nemčiji.
Zveza je š svojo energično inicijativo in neumorno delavnostjo kmalu zadobila velik vpliv na reguliranje izseljeniške politike i v domovini i
karji. Od strahu in groze je kriknila, ko je med napadalci ugledala tudi Grmarjevega Petra.
«No, no, le nikar se me tako ne boj ti, franco-zovska ljubica! Ker me nisi hotela iz prijaznosti in nočeš biti kmečka, boš pa rokovnjaška gospodinja!« tako je govoril Peter.
Nič ni pomagalo Marjani, da je jokala in prosila, naj jo pustijo domov. Z njimi je morala po stranskih stezah, skozi grmovje in gozd. Peter je posmehljivo nadaljeval:
»Marjana, kaj se braniš iti z menoj in siliš domov? Kaj, ali menda nismo Kranjci ljudje? Kaj ne, Francoz, ti je znal bolje govoriti, ta prekleti pritepenec!...»
Dekle ni moglo molčati, resno mu je odgovorila:
«So Kranjci ljudje, ali taki, kakor si ti, so malovredni, da veš! Vem pa tudi, čemu sovražiš Francoze. A ne sovražijo jih vsi naši ljudje, to tudi veš, katerim so Francozje trn v peti: vsem goljufom, tatovc.n in podobnim. To ti tudi povem: Raje sem mrtva, kakor da bi bila tvoja žena!«
«To bomo že še videli!« odgovori Peter pikro.
«Ne bodi tako ošabno, dekle, saj pri nas ne boš živela tako slabo; juho nam boš kuhala pa meso pekla!« je mirneje izpregovoril neki Petrov tovariš, oduren bradat možakar.
Dalje so hodili po gozdnatih poteh bolj molče, le sami med seboj so govorili, a Marjanca je morala hoditi v sredini.
Prišli so tako na malo tratino vrhu hribovja. Krenili so proti mali leseni koči in vstopili.
Ob svitu ognja in leščerbe je Marjana ugledala dve babnici, ki sta se ukvarajali s kuho, a
vanju ter tov. Ivana Tavčarja o položaju in zahtevah delavstva. Kakor obe izčrpni poročili so bile soglasno sprejete tudi resolucije, nakar je bil kongres s popolnim uspehom zaključen. Po skupnem kosilu delegatov se je popoldne v Narodnem domu ob neumornem sviranju «Sloge* razvila živahna ljudska veselica. Dan je bil krasen in je gotovo vsakega udeleženca oplodil s poglobljenim zaupanjem v uspeh poštene borbe za delavske pravice.
v inozemstvu. Duša vsega organizatoričnega gibanja pa je postal g. Pavel Bolha, ki je mnoga leta kot preprost rudar preživel v jami, videl in občutil težko trpljenje rudarja, posvetil ves svoj prosti čas temeljiti samoizobrazbi ter se uveljavil končno kot vodja vsega organizatoričnega gibanja in kot vnet, nesebičen in požrtvovalen borec za socijalne pravice westfalskih rudarjev. Reciprocitetna pogodba glede socialnega zavarovanja med Nemčijo in Jugoslavijo — ta zahteva je postala že leta 1022. geslo vseh prizadevanj in stremljenj Zveze kot centralne organizacije.
Bistveni pomen take reciprocitetne pogodbe je v tem, da dobivajo rentniki, ki so si pridobili pravico do uživanja raznih rent po nemških zakonih, svoje rente tudi, če se preselijo v domovino. Psihološko dejstvo je, da na stara leta pač vsakega človeka vleče v svoio domovino, in tako se je tudi iz Westfa!skega vračalo v domovino leto za letom mnogo ostarelih rudarjev, katerih telesne sile so izčrpali nemški rudniki, v domovino pa niso prejemali nikakih rent. Zato je pač umljivo ogromno število pretresljivih pisem teh rentnikov, ki jih je dan na dan prejemala centralna pisarna Zveze in ki so vsa izzvenela v obupen klic:. «Dajte nam rente, da bomo mogli živeti!«
Leta 1922. je Zveza prvič naslovila utemeljeno prošnjo na merodajne činitelje v Beogradu, da se čimprej sklene konvencija o socijalnem zavarovanju med obema državama, a prošnja je ostala
poleg njiju je bil tudi starejši dedec, ki je rezal z velikim nožem ogromne kose mesa.
Odurni ženski sta se kajpak začeli takoj z vso prikupijivostjo sukati okrog Marjance; prva ji je ponujala juho, a druga meso. Kajpak se ni Marjanca dotaknila nobene ponudene jedi.
Dedec, ki je rezal meso je zaničljivo, spregovoril:
«Pustita jo v miru, saj morata vedeti, da so vse neveste bolj ošabne.
Se bo že še privadila nas in našega življenja ta golobička, ha-ha!«
Vsi so se zasmejali tem besedam. Marjanca pa je z nevoljo odgovorila:
•Vašega življenja se jaz ne bom nikdar privadila, pa tudi vas ne, ker ste preodurni in pre-sirovi.«
Možakarji se niso nato dosti več zmenili za Marjano, temveč so se začeli gostiti z jedjo, ki so jo tudi pridno zalivali z ukradenim vinom.
Po izdatni večerji so možakarji pospali, le eden je slonel pri vratih za čuvaja, pa še ta je pomalem dremal...
Tudi Marjanco je posilil spanec; a komaj je nekoliko zadremala, jo je zbudilo kričanje in vpitje. Ko se je jedva zdobra zdramila, ji je bil že jasen ves položaj. Videla je pred sabo svoje rešitelje! Tisti, ki so jo prej ugrabili, so bili komaj po preteku par ur že ujetniki!... Prevzeta od nepričakovane rešitve in sreče je skočila kar k svojemu ljubljenemu Ludoviku! Zunaj na tratini pa jo je čakalo novo veselje; sešla se je s svojim očetom in starim znancem Drobežem!
V tej zmešnjavi sta se izgubili neznano kam ,obe odurni ženski, ki sta kuhali, in pa dedec, ki je rezal meso in točil pozneje vino.
Po uveljavljenju delavskih konvencij med Jugoslavijo in Nemčijo
Zgodovina dolgoletnega boja za dosego važnih pogodb. — Veliki
dobrotniki naših izseljencev
brez odmeva. Leta 1923. je predsednik Zveze g. Bolha g. ministru socijalne politike dr.Pelešu osebno predložil utemeljeno spomenico glede konvencije ter mu izčrpno pojasnil nujnost in pomembnost sklenitve take konvencije. Zadeva pa se je zopet zavlekla, dokler se ni leta 1925. takratni minister za šume in rude dr. Gregor Žerjav z vso svooj ogromno energijo, mravljično marljivostjo in globoko ljubeznijo zavzel za živ-ijenska vprašanja vvestfalskih rudarjev. Tu je potrebno še posebej naglasiti, da je sklenitev konvencije v veliik meri tudi zasluga pokojnega dr. Žerjava, ki je bil leta in leta neumoren zaščitnik naših westfalskih rudarjev in si je tako postavil v njihovih hvaležnih srcih trajen spomenik. Leta 1926. je bil g. Bolha sprejet od takratnega ministra za zunanje zadeve dr. Ninčiča ter je predočil tudi njemu težnje in želje westfalskih izseljencev. Istočasno pa se je z veliko vnemo lotil vprašanja sklenitve konvencije naš konzulat V Dusseldorfu z inicijativnim in energičnim generalnim konzulom dr. Bodijem na čelu.
Po prizadevanju vseh navedenih činiteljev je končno ministrstvo zunanjih del zahtevalo od konzulata v Dusseldorfu, da predloži potrebni statistični materijal za sklenitev konvencije. Konzulat in Zveza sta nato od nemške «Knappschafts-zentrale* v Bohumu pribavila izčrpen materijal, ki se je dostavil ministrstvu v Beogradu ter je služil kot trdna podlaga za sklenitev konvencije. Novembra meseca 1928. je vprašanje dozorelo in y Berlin se je napotila posebna delegacija pod vodstvom dr. Gosarja, ki je 15. decembra sklenila konvencijo.
Tako je bilo potrebnih 6 let trudapolnih prizadevanj, da se je rešilo pomembno eksistenčno vprašanje naših vvestfalskih rudarjev, in Zveza jugoslovenskih podpornih društev v Nemčiji more po vsej pravici označiti kot krono svojega dosedanjega dela za westfalske izseljence sklenitev te konvencije.
Pri tem pa je treba še omeniti, da je Zveza vsa ta leta, ko še ni bilo konvencij o socijalnem zavarovanju, po svojih predstavnikih z vso vnemo delovala na zboljšanju socijalnega položaja westfalskih izseljencev. Radi pomanjkanja reci-procitetne konvencje naši rudarji niso bili deležni dobrot iz naslova »Ruhrentschadigung*, ki so jih prejemali drugi za časa inflacije kot draginjskel
doklade k svojim mezdam in ravnotako tudi niso uživali brezposelne podpore. Vendar se je neumornim prizadevanjem Zveze posrečilo doseči mnogo podpor za brezposelne rudarje ob tako-zvanih «Wohlfahrtsfondov», osebne intervencije predstavnikov Zveze pri westfalskem deželnem predsedniku v Miinstru so rodile velik uspeh, da je zakon za brezposelne podpore z dne 1. oktobra 1926. naklonil podpore tudi našim rudarjem, četudi še ni bila sklenjena konvencija.
Nadalje je na pobudo Zveze Jugoslovenska Matica 1.1923. aranžirala v domovini »Dinarski dan», katerega dohodki so se skupno z vsoto 250.000 Din, ki jo je naklonil takratni minister socijalne politike dr. Peleš, porabili za podpore brezposelnih vvestfalskih rudarjev, odnosno za njih repatriacijo ter izselitev v .druge dežele. Ravno tedaj je namreč predsednik Zveze g. Bolha navezal stike s francosko družbo »Comite d'immigration des ouvriers industriels et agri-coles», ki je iskala delovnih sil za francoske rudnike, in takoj opozoril merodajne kroge v domovini na možnost zaposlitve slovenskih brezposelnih rudarjev v Franciji. Ta opozoritev je bila posebno dobrodošla početkom 1.1926., ko je Trboveljska premogokopna družba reducirala na tisoče rudarjev, ki so z obupom zrli v svojo bodočnost. Tu je priskočila na pomoč tudi Delavska zbornica, poslala posebno delegacijo v francoske rudnike, da prouči tamkajšnje delovne pogoje in prilike, in je nato našla za vse brezposelne rudarje dovolj zaposlitve v Franciji. Tudi v tem je uspeh, saj je gotovo za brezposelnega človeka bolje, ako mu poiščeš dela, kakor pa da mu pridiguješ, naj se ne izseljuje, a mu ne odgovoriš istočasno kako in kje dobi zaposlitev v domovini.
Iz vseh teh izvajanj je razvidno, kako važno vlogo igra Zveza jugoslovenskih podpornih društev v Nemčiji v vseh vprašanjih socijalnega skrbstva za naše rudarje-izseljence. Zato je pač dolžnost vseh merodajnih činiteljev in vse javnosti, da njeno veliko delo upoštevajo ln ga gmotno in moralno podpirajo. V Ljubljani se je že osnoval Narodni izseljeniški odbor, kot nekak vrhovni organ za pospeševanje socijalnih in kulturnih ciljev naših izseljencev, pa bo podana tako vsej javnosti lepa prilika, da naredi ali žrtvuje
vsaj nekaj za one svoje brate v tujini, ki jim domovina ni mogla nuditi življenskega kruha, a jih družita ž njo ista kri in isto srce.
Kmetijski pouk
KISANJE ZELENE KRME V JESENI.
Jeseni ostajajo na kmetiji razna krmila, ki jih ni več mogoče posušiti niti porabiti za svežo krmo. Najbolje storimo, da taka krmila v jamah kisamo in porabimo za klajo v zimskem času. Pri nas je tako spravljanje posebno važno, ker trpimo redno zaradi pomanjkanja krme, zlasti proti koncu zime, in ker je tako okisana krma prav dobra za molzno goved in za prašiče.
V jamah kaže kisati sledeča krmila: zadnjo košnjo detelje (strnišnice) in otave (vnuke), zeleno koruzo, pesno listje, repno cimo, zeljno perje itd. Kisamo jih pa na ta način, da jih v jame trdno stlačimo in pokrijemo z zemljo, da nima zrak pristopa.
Jamo za kisanje krme je napraviti na pri-ličnem prostoru blizu hleva. Izkopljemo jo en meter globoko in po potrebi dolgo. Dno jame bodi en meter (tudi več) široko, zgoraj pa mora biti širša, poldrug meter (tudi več), da jo je lažje polniti in krmo trdno stiskati. Če je zemlja težka (ilovnata), ni treba ob straneh jame nobenih desk, sicer je pa dobro, če jo obložimo ob straneh z deskami, da je vse delo bolj snažno in da ostane krma bolj čista. Na vsak način morajo biti stranice jame dobro zadelane in izpolnjene, na kar je posebno gledati, če je zemlja bolj lahka in se rada ruši. Če se poprimemo rednega kisanja krme, se priporoča, da napravimo cementne jame, ki jih potem stalno rabimo.
Prav je, da zelena krmila zrežemo (razseka-mo) in potem plastoma trdno stlačimo do vrha; tega napravimo v podobi kupa, strehi podobno. Nato pokrijemo kup dobro z zemljo, najmanj pol metra na debelo. Kup mora biti naokrog dobro zadelan, da ne more zrak blizu. Če zemlja pozneje razpoka, je treba nastale razpoke zadelatL Če bi tega ne storili, bi nam krma ob strani ples-nila in gnila. Glavno je pri tem delu, da je krma
Te burne doživljaje je pripovedovala Marjanca v domači hiši to noč, ko so žardarmi privedli ujete rokovnjače in jih skrbno zaprli pri Zajcu, kjer so čakali dneva, da jih odvedejo dalje.
Zarana v torek so odšli orožniki z ujetniki naprej. K Petru se je prišla poslovit še njegova teta. Oj, kako je jokala! Peter pa ji je samo otožno rekel:
«Teta, kar vodit ejvi grunt. Ako me ne bo več nazaj, naj pripade grunt mojemu bratrancu, — a zame dajte za kako sveto mašo!*
Ob skrbnem spremstvu so nato odpeljali ujetnika ...
VII.
»Marjanca, ne jokaj in ne ženi si tega preveč k srcu ... Ludovik ti je bil vedno zvest, upam, da te ne bo pozabili Vojni časi so hudi časi...»
Po teh burnih dogodkih sta potekli dve leti. Koliko sprememb so pač doživeli Zajčevi in vsi drugi v tem kratkem razdobju.
Izmed ujetih rokovnjačev, Petrovih pajdašev, so bili trije po strogih francoskih postavah obešeni, a Peter in še eden sta umrla v preiskovalnem zaporu še pred sodbo, — ki bi gotovo tudi za nju ne bila milejša.
Prebrisanemu beraču Petršiljčku pa se je vendar posrečilo, da je bil po nekaj mesecih zapora znova na svobodi. Znal se je pač dobro izgovarjati. Ker tudi niso imeli očitnih dokazov zoper njega o posebnih hudodelstvih, je bil izpuščen. Toda po črnograbniški soteski in po mo-ravški dolini in hribih ni dosti več hodil; le redko-ma ga je še kdo videL
Največje izpremembe, nikakor ne ravno vesele, pa je doživljala Zajčeva Marjanca. Kar nepričakovano se je izvedelo, da bo mogočni cesar Napoleon šel z velikansko vojsko nad Ruse, da mu bo nato pokorna vsa Evropa. Nehote je postala Marjanca zelo, zelo nemirna; kaj, če bo tudi njen Ludovik moral tja gori?!
Slutnje je niso varale.
Lepega popoldne je bilo. Marjanca je plela v prosu, ko pride do nje Matevže. Zelo resen je bil, prav zelo resen. Dekle je takoj vedelo, da se mora dogajati kaj posebnega.
»Marjanca, pojdi tu sem v hruškino senco, ti moram več stvari povedati!*
Dekle je pustilo delo, prisedla k Matevžetu in si v blagodejni senci s predpasnikom otiralo pot s čela.
«Marjanca, nisem si kdaj mislil, da bom ravno jaz tisti, ki ti bom moral prinašati tako neprijetne novice. Pa kaj bi dalje iskal ovinkov: Od Ludo-vika ti prinašam pozdrave — za slovo...! Vedi, tudi njega kličejo na vojno zoper Ruse...»
Matevže je izvlekel izza pasa mal zavitek, ga odmotal in govoril dalje:
«Dal je meni 500 frankov, tvoji so! Nikdar te ne bo pozabil! Veš, jokal se je kakor otrok. Rekel mi je: Sam bi se šel poslovit k njej, a prehudo mi je pri srcu... Sedaj, ko ti to govorim, je Ludovik že z drugimi vred odšel iz Lukovice...»
Nesrečno dekle je začelo ihteti, da bi se je usmililo trdo kamenje. Tudi Matevžetu je bilo hudo. Tolažil jo je:
»Marjanca, ne jokaj in ne ženi si tega preveč k srcu... Ludovik ti je bil vedno zvest; upam, da te ne bo pozabil! Vojni časi so hudi časi...»
«Vam je to lahko govoriti, tudi meni bi ne bilo tako hudo — če ne bi pričakovala nekaj... O, moj Bog ti! Kako me bodo zasramovali ljudje in se mi posmehovali; govorili mi bodo, da sem mati brez blagoslova...»
Matevže je tolažil in bodril nesrečno dekle, pa vse skupaj ni nič izdalo.
Ko je odhajal, ji je še govoril: «Marjanca vse pride, vse mine. Za solncem vedno deži, a za dežjem se vedno lepo vreme st'ri; Bodi potolažena. Z bogom!*
Matevže je odhajal. Dekle pa tudi ni več šlo tistega popoldne na delo. Vrnila se je domov, se zaprla v svojo kamrico in prejokala skoraj vso noč...
*
Ko so tisto jesen spravljali zadnje poljske pridelke z njiv, korenje in repo, je postala Zajčeva Marjanca mati. Prav ljubeznivega in krepkega sinčka je morala pestovati in oskrbovati.
Vselej, kadar ga je hranila, je prikrito jokala in mu govorila:
«Ljubček moj, oh, kje je Ie ubogi atek tvoj!* V resnici ni zastonj tako vzdihovala. Bilo je še tiste čase v eno roko dobro, da so se novice zelo počasi izvedele. Šele čez več mesecev so začeli prinašati razni vozniki in popotniki te in one govorice o veliki vojni.
Prve novice, ki so jih izvedeli tudi v Št. Ož-baldu, so se glasile, da so Francozje že sredi velike Rusije in da morajo Rusi še vedno bežati pred njimi.
A za temi novicami so prišle drugačne: Da so bili Francozje strašansko tepeni in da kar cepajo od mraza kakor muhe v jeseni...
trdno stlačena (najbolje z živinčetom) in dobro pokrita.
Za male množine krmil lahko napraviš tudi okroglo jamo v podobi velike kadi. Saj je vse delo slično kisanju zelja ali repe.
V jami stlačena krma začne kipeti (vreti) s pomočjo mlečno kislinskih glivic in se na ta način okisa. V šestih tednih je že tiobro za pokladanje. Načeti jo je od kraja in vsak dan le ■toliko odvzeti iz jame, kolikor je potrebujemo za dnevno pokladanje. S pokladanjem je pričeti po malem, da se ji želodec polagoma privadi. Že drugi dan jo živina rada žre. Prašičem pa takoj diši. Molzni govedi jo mešamo med rezanico, prašičem pa med kuho. Pokladamo jim jo pa tudi v sirovem stanju. Tako spravljena in okisana krma nam veliko zaleže zlasti proti koncu zime, ko zmanjkuje drugih krmil. —
SPRAVLJENJE SADJA ZA ZIMO.
Letos smo pridelali veliko sadja. Mnogo ga bomo stolkli v mošt, mnogo pa tudi prodali za mošt in za namizno sadje. Nekaj ga bomo pa Spravili za zimo, da ga pozneje prodamo, ko bo imelo višjo ceno, ali pa porabimo za domačo potrebo.
Za zimsko shranjevanje sadja je treba ugodnega prostora, pripravne kleti ali druge prikladne shrambe. Glavno je, da je v dotičnem prostoru primerna toplina, razen tega pa tudi primerna vlaga, čist zrak in zadostna svetloba. Shramba ne sme biti pregorka niti presuha, ker se v taki shrambi sadje preveč suši. To poznamo na tem, da nam sadje vene in da se koža gubanči. Ugodna toplina znaša za sadje 4 do 10° po Celziju. Če je klet presuha, jo moramo ovlažiti s tem, da jo od časa do časa poškropimo z vodo. V shrambi mora biti tudi Čist zrak, zato jo je po potrebi zračiti. Svetloba pa sadju ne prija, zato je prav, da imamo okna zastrta in da jih le takrat odpiramo, kadar je treba zračiti in sadje prebirati. Prej in slej je pa bolje, da je sadje v temi. Če je sadje razgrnjeno po policah, je dobro, da ga pokrivamo s papirjem, ki ga varuje pred svetlobo in pred izhlapevanjem.
Kakor je gledati, da sadna shramba ni pregorka, tako je po drugi strani skrbeti, da ni premrzla. V takem prostoru nam sadje tudi lahko zmrzuje. Manj kot 2° C toplote bi ne smela imeti nobena shramba.
Sadje spravljamo v sadni kleti na police ali ga imamo pa v zabojih. Če je na policah, ga imamo najbolj pred očmi in ga najlažje pregledujemo in prebiramo. To je potrebno posebno v letih, ko nam sadje rado gnije. Imamo ga pa tudi lahko v zabojih, v katere ga prosto vlagamo ali pa zavijamo najprej v papir, da ga s tem še bolj zavarujemo pred izhlapevanjem (sušenjem) in pred okuženjem po gnilobnih glivicah. Tako delamo pri žlahtnem sadju, da se ohrani bolj zdravo in stanovitno. Te zaboje lahko pokrijemo, da se vse izhlapevanje še bolj zadržuje in da se nam sadje ne suši. Zaboji so potrebni, če je treba spravljati večje količine sadja in Če nam primanjkuje prostora.
Manjše količine sadja pa radi spravljamo na police, ker jih na teh najlažje pregledujemo.
Če je klet vlažna, kar poznamo na tem, da se v njej rada razvija plesen, je dobro, da tako klet zažveplamo, da na ta način pokončamo plesnobne in druge škodljive glivice, ki povzročajo gnilobo.
Ravno tako je potrebno, da take prostore redno in vsako leto na novo prebelimo in zračimo.
Cene tujemu denarju
Na zagrebški borzi se je dobilo te dni v valutah:
1 dolar za 56 20 do 56 40 Din;
dne 8. t. m. v devizah: 1 dolar za 56*55 do 5675 Din; 100 francoskih frankov za 221 68 do 223 68 Din; 100 italijanskih lir za 296 10 do 29810 Din; 100 nemških mark za 135150 do 1345 50 Din; 100 avstrijskih šilingov za 796 64 do 79964 Din; 100 češkoslovaških kron za 167 65 do 16845 Din; 100 madžarski pengov za 988 50 do 99150 in.
Tedenski tržni pregled
HMELJ. Na Češkem so se pretekli teden cene hmelju za malenkost dvignile. Za prvovrstni ža-teški hmelj plačujejo preračunano v dinarjih 22 do 26 Din za kilogram, za srednji hmelj pa 1680 do 20 Din. V Savinjski dolini je bilo zadnji čas sicer nekaj več zanimanja, vendar so cene dalje zelo nizke ter se za prvovrstni hmelj plačuje 4 do 6 Din za kilogram.
ŽIVINA. Cene živini so pri nas dalje prilično čvrste. Za prvovrstne vole plačujejo v Sloveniji 9 do 10 Din, za srednjevrstne pa 7 do 8 50 Din za kilogram žive teže.
ŽITO. Žitne cene se drže dalje na nenavadno nizkem stanju. Kmetje potrebujejo denar in zato povsod ponujajo blago na trgu, kar ima za posledico, da so današnje cene navzlic znatno slabši svetovni letini dosegle tako izredno nizko stanje. Koruze smo letos v naši državi toliko pridelali, da bomo lahko izvozili v inozemstvo okrog sto tisoč vagonov. Kakor je podoba, pa se bo položaj v doglednem času izboljšal. V početku tekočega tedna je bilo na inozemskih tržiščih že opažati nekoliko Čvrstejše razpoloženje. Na ljubljanski borzi stane (postavljeno na slovensko postajo, plačljivo v 30 dneh): pšenica, baška, običajna 230 do 232-50 Din, težja pa 240 do 247 50 Din; rž, baška, 210 do 21250 Din: koruza, baška, stara, 202 do 205 Din za 100 kg.
Kratke vesti
= Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani bo imela 15. t m. svojo plenarna sejo, na kateri se bo med drugim razpravljalo o hmelj-ski krizi in o predlogih za njeno uolažitev, o stanju naših cest ter sezonskem povišanju železniških tarif.
= Kmetijska razstava v Beogradu. Od 12. do 17. novembra se bo vršila v Beogradu velika kmetijska razstava, ki jo prireja Srbsko kmetijsko društvo. Na razstavi bo zastopana predvsem sadjereja. Legitimacije za polovično vožnjo po
O, koliko je trpela nesrečna Marjanča, ko je vse to Čula; vsem se je smilila, pa nihče je ni znal prav potolažiti.
In prišlo je še hujše!
Po nesrečni vojni na Ruskem se je znova dvignila Avstrija z Rusijo in v strahoviti bitki pri Lipskem so bili Francozje zopet premagani in znova so Avstrijci bili gospodarji prejšnjih izgubljenih dežel, tako tudi Kranjske.
Hudo je bilo tudi takrat v Črnem grabnu. Znova so rogovilili glasoviti rokovnjači in pobijali umikajoče se Francoze.
Seveda njim tu ni šlo za domoljubje, ampak so vse to uganjali kot navadni roparji, ki so ugrabljali Francozom «kase».
Koliko zaničevanja so morali takrat prestati Zajčevi. Osobito še Marjanca. Kako so jo zaničevali domačini, ki jih je več kakor polovica bila v zvezi z rokovnjači, ker jim je šlo za deleže pri plenu. Vsi ti so se ji rogali in jo zmerjali:
«Marjanca Zajčeva je bila — francoska ljubica — nič več ti ne bo svetila Francozova lunica!« *
If Znova sta potekli dve leti.
Zaje je umrl; gospodarstvo je prevzel sin Frane.
Bilo je predpustom, pa se je oglasil ženin pri Zajčevih: Strešnikov Matija je snubil Marjanco!
Se brat je prigovarjal, naj ga vzame: t «Marjanca, imej no pamet! Kaj boš čakala tistega Francoza, ki ga od nikoder več ne bol Če ni zmrznil gori na Ruskem, se je pa že doma oženil in pozabil na tebe.«
S takim in enakim govorjenjem je brat že čisto zmedel sestav. In tako se je že vse sukalo okrog tega, da bo Marjanca vzela Matijo. Pa je imela nevesta neko noč naslednje sanje:
Znašla se' je na veliki tratim; zelo daleč se je Videlo, prav v dalji pa je zagledala nekoga pri-
hajati čedalje bližje... Ko je prišel prav blizu, ga je prav spoznala: — bil je Ludovik! Razprostrl je roke, jo objel in spregovoril: «Ljuba moja, zvesta si ml bila in me čakala! Zdaj sem prišel...«
Marjanca se je v tem zbudila in, kajpak, znova se je zjokala. Jokati je začel tudi njen sinček in mlada mati mu je govorila:
«Ljubček moj, ne jokaj! Ne boš dobil očima. Tvojega atka bova čakala, — čeprav še toliko časa kakor doslej...»
O ženitvi po tem kajpak ni hotela Marjanca nič več slišati. Bratu je povedala svoje tako žive sanje. Ta pa je skomignil z rameni in samo rekel:
«Nič več te ne bom silil, na svetu je vse mogoče. Nu, morebiti ga boš vendar res pričakala ...»
SKLEP.
Hudo trpljenje prinaša pogumnim vselej tudi veliko veselje!
Krasno majniško jutro v letu 1816. je bilo.
S cesarskim postiljonom se je z drugimi vred pripeljal po Dunajski cesti na pošto v Podpeč mlad, komaj kakih trideset let star gospod. Kakor drugi, se je tudi on oglasil v gostilni, da dobi kak prigrizek, preden se odpelje dalje. V prostorni gostilniški sobi se je krepčal ravno tudi Drobežev Matevže.
Tuji gospod ga je kajpak takoj opazil in uvidel, kako je postal razburjen.
Poklical ga je k svoji mizi in vprašal;
«V1, ali so še Zajčevi vsi živi v Št Ožbaldu ali ne?»
Možiček je začel začudeno ogledovati njemu že nič več poznanega gospoda. Kje neki ga je bil Že videl, pa kako, da je poznan z Žajčevimi?
«A, kako se imajo pri Zajčevih? Prav lahko vam kratko povem. Stari Zaje je umrl kmalu po
hudi vojni pri Lajbciku (Lipskem). Njegov sin France sedaj gospodari; dekleta so se tudi že pornožila, le Marjanca še vedno z otrokom čaka svojega ženina, — ki pa ga je najbrže požrla huda ruska zima... Tako je in nič drugače! A to vam pravim gospod: dobri, prav dobri so Zajčevi ljudje. Bog jih varuj in jim daj srečo pa svoj blagoslov še v bodočem!«
Pri tej novici je tuji gospod kar od veselja skočil kvišku, in v veliko začudenje vseh drugih objel Matevžeta in skoraj na ves glas govoril:
«Matevže, Matevže, ti moj nepozabni znanec! ,.. Ali me ne poznate več—Ludovika...!?»
Presrečni Drobežev Matevže ni mogel prvi hip drugega spregovoriti kakor to:
»Resnične sanje je imela, resnične!«
*
Take svatbe še niso doživeli Sentožboltčani, kakor je bila Ludovikova z Marjanco. Vsi so govorili:
«Ta dva človeka sta si bila zvesta, da! Niso male reči v takih hudih in zmešanih časih. Bog naj jima da obilo sreče!«
Po veseli svatbi je kajpak še tudi Matevže Drobežev spremil novoporočenca do Ljubljane.
Ob slovesu, ko sta se odpravljala v daljno francosko deželo, jima je še govoril:
«Želim vama obilo sreče, zaslužili sta jo. Marjanca, nič se ne jokaj čeprav greš v daljni svet. Imaš zvestega moža in ljubega sinčka, — kaj si želiš še več? Zbogom, a na svidenje na onem svetu!...»
V družbi Zajčevih se je Matevže vračal v domaČo vas.
Marjance In Ludovika ni bilo več v naše kraje. Dolgo so se še pogovarjali o obeh in še danes živi spomin na zvesto ljubezen francoske ljubke, ki seveda že dolga leta počiva v grobu na tujem.
10 Din se dobijo pri tvrdki Fructus v Ljubljani, Krekov trg 10.
= Izvrstna kakovost letošnjega grozdja. Zaradi nadvse ugodnega vremena se pričakuje, da bo grozdje letos nenavadno sladko. Strokovnjaki trdijo, da bo letošnja vinska letina po kakovosti najboljša v tem stoletju, samo žal, da pridelek ne bo znaten. Vinogradniki naj v lastnem interesu počakajo s trgatvijo če mogoče do Sv. Terezije.
= Sadni sejem v Ljubljani, ki bo od 19. do 24. t. m. na prostoru Ljubljanskega velesejma, vzbuja splošno zanimanje in utegne privabiti mnogo interesentov. Sejem bo bogato založen s prvovrstnim sadjem, poglavitno seveda z zimskimi namiznimi jabolki naših najboljših sort. Zastopani bodo s svojimi pridelki vsi večji pro-ducenti Slovenije. Povabljeni so kupci, da se udeleže te ugodne prilke za nakup potrebnega namiznega sadja.
== Sadna razstava v Gorjah. V nedeljo, dne 13. t. m. se bo vršila sreska sadna razstava, združena z razstavo zelenjave v gospodinjstvu, na Gorjah pri Bledu in sicer .v društvenem Gorjan-skem domu. Razstava bo trajala samo od zjutraj do večera. Kmetovalci! Obiščite to velekoristno prireditev, ne zamudite prilike, da se v podrobnem seznanite z najboljšimi vrstami domačega sadja. Ob priliki razstave se bodo vršila strokovna predavanja odličnih naših pomologov. Ugodne zveze ž vlaki in avtobusi. Dana bo tudi priložnost interesentom, da si nakupijo po primerni ceni lepo namizno sadje, ki bo strogo sortirano! Odbor.
= Čebelarska podružnica v Št Juriju ob ščavnici priredi v nedeljo, dne 13. oktobra ob 8. uri v čebelnjaku g. Alojza Korošaka čebelarski sestanek, na katerem bo učitelj g. Drago Koro-šak praktično podal navodila o enem najvažnejših čebelarskih opravil, t. j. o vzimljenju čebel. Nadalje bomo lahko videli uspehe čebelarjenja v A-Ž. in drugih panjih. Čebelarji, zlasti začetniki, v vašem interesu je, da se udeležite sestanka!
— Razstava plemenske živine v Smarjeti pri Rimskih toplicah. V ponedeljek 14. t. m. ob
Gustav Strniš«.
Začarani oreh
PripoTedka.
Trpinov Tone je bil res pravi trpin. Se mlademu sta umrla roditelja in sam je ostul in garal pri sosedih za kos kruha. Drugega ni imel kakor skromno kočo, kos vrta ter orehovo drevo za hišo. Ta oreh pa ni bil kar tako. Visoko je stezal svoje veje, njegovo deblo je pa bilo debelo, da bi ga komaj obsegla dva moža. Mnogo sadu je prinašal oreh, a zrna so bila skoro vsa piškava, tako da Tone ni imel od njega drugega kakor prijazno hladno senco.
Tone je že zdavnaj mislil drevo posekati. Obotavljal se je pa vendarle, kajti mladenič je imel pred njim neko posebno spoštovanje. Pod tem drevesom so se namreč že senčili njegov praded, ded in oče in zdaj ga je smatral za nekako družinsko drevo. Pazil je nanj, mu vsako leto oklestil vse suhe veje, a vse ni nič pomagalo. Ko je Tone spoznal, da starina ne bo okreval, je sklenil, da ga poseka.
Bilo je nekega poletnega večera. Sklenil je, da naslednji dan zapoje sekira. Dolgo je slonel pod orehom in ga opazoval. Kar milo sc mu je storilo, ko se je spomnil, kolikokrat je sedel tukaj in kako se je igral pod tem drevesom še kot otrok.
i Ko je tako slonel pod orehom za mizo, sam ni vedel, ali čuje ali bedi. Mahoma je stal pred njim droben ptiček in ga čivkajoč prosil, naj ne poseka oreha, kjer ima on svoj droben zarod.
Tone je ptiča smehljaje gledal, toda prepro-siti se pa ni dal. Hudo mu je bilo za drobne ptičke, odnehati pa ni hotel. Spomnil se je, koliko lesa mu bo dal oreh, zdaj pa stoji tam brez haska.
10. uri bo v Šmarjeti pri Rimskih toplicah velika razstava plemenske živine za člane podružnic Kmetijske družbe vlaškega okraja (Laško, Trbovlje, Jurklošter, Dol, Loka). Premirala se bo samo prvovrstna plemenska živina murodolske (enobarvne pšenične) pasme. Razdelilo se bo približno za 15.000 Din nagrad, h katerim prispevajo: oblastni odbor ljubljanski, okrajna blagajna v Laškem in vseh pet podružnic. Prignalo se bo na razstavo približno 250 bikov (licencira-ranih in mladih), krav in telic.
DOMAČE NOVOSTI
*	Veličasten spomenik vojnim žrtvam gradita občini Vo jnik in Škof ja vas baš pred durmi trga Vojnika. Spomenik zidajo že več mesecev in bo dograjen tako, da se bo odkritje izvršilo 20. t. m. To bo največji spomenik vojnim žrtvam v Sloveniji. Sezidan je iz samega trdega kamna in se je zanj porabilo nad 30 vagonov samega kamna in več vagonov gramoza ter nekaj čez dva vagona cementa. Spomenik bo brez votlin in bo kljuboval vsaki sili. Plošča na spomeniku bo nosila 160 imen vojnih žrtev. Vsa društva v okolici se pripravljajo, da na ta dan pohite v Vojnik. Upati je, da bodo oblastva, civilna in vojaška, tudi dobro zastopana pri prireditvi.
*	Pismo iz Francije. Iz Montmiraila nam pišejo: Dovolite nam, g. urednik zopet malo prostora v cDomovini*, saj se že dolgo nismo oglasili. Tu v malem mestu Montmirailu nas je več rojakov uslužbenih. Pred par dnevi smo praznovali poroko pa naših starih običajih in se prav imenitno zabavali. Poročil se je naš rojak g. Jakob Kenda iz Prezida na Hrvatskem z gdč. Marijo Lambertovo iz Montmiraila. Mlademu paru vse najboljše! — Z ^Domovino* smo prav zadovoljni in jo nestrpno pričakujemo vsak teden. Prisrčne pozdrave vsem rojakom! — Š.
*	Gasilno društvo v Šmarju pri Jelšah priredi v nedeljo, dne 13. oktobra 1929 v prostorih gostilne g. Maksa Gradta trgatev grozdja z godbo
Zafrfotal je ptiček s perotmi in že ga ni bilo. Mahoma se je pojavil drugi prosilec. Ptf je Tone gledal okoli sebe, je pričel frfotati okoli njenga netopir. Obvisel je na nizki veji tik nad Trpinom in zaprosil:
«Ne posekaj oreha, žal ti bo! Ti imaš od njega senco, nam pa nudi svoj dom.»
cTebe bom poslušal*, se je razhudil Tone in zamahnil proti netopirju, ki je takoj odletel.
cKoliko prebivalcev ima l Potem mora že imeti kakšne votline v deblu*, je premišljal Tone, pa se je že pojavila pred njim velika sova.
«Jaz sem zakleta princesa. Oreha ne smeš posekati, kajti tudi moj dom je ta oreh*, je pričela sova. Potem mu je povedala, da jo je spremenila v sovo strašna čarovnica, ki zdaj biva z njo v kačo spremenjena v tem drevesu. Princesa je bila največja krasotica in čarovnica jo je iz same zavisti začarala. Zdaj jo Čuva in samo vsakih sto let se lahko deklica prikaže človeku in ga prosi za pomoč.
«Ce pride nedolžen kmečki mladenič, tak kakor si ti, in zdrobi kači glavo, bom rešena*, je pripomnila sova in že je ni bilo.
Naposled se je prikazala Tonetu tudi kača in mu rekla, naj le podere drevo, če hoče, da mu bo padlo na bajto in jo popolnoma pokopalo pod seboj.
Tone si je pomei oči. Nikogar ni bilo pred njim in sam ni vedel, ali je resnica ali sen, kar je videl.
Tedaj je pa začela biti v zvoniku polnočna ura. Fant je skočil v hišo po blagoslovljeno svečo. Pristavil je lestev in zlezel na oreh.
Sijala je luna in orehove veje so kakor pošastne sence udarjale okoli mladeniča.
Tedaj je res zagledal visoko v drevesu črno luknjo. Prižgal je svečo in pogleda! vanjo. Kar začudil se je. Pred njim so vodile v deblo z ma-
in plesom. Vstopnina za osebo 5 Din. Čisti dobiček je namenjen za nabavo male motorne brt' zgalne. Prijatelji društva se vabijo k obilni ude< ležbi.
*	Zbirka pesmi generala Maistra. Naš znani branitelj Maribora in Koroške general Rudolf Maister je izdal novo zbirko pesmi pod naslovom: ^Kitica mojih*. Pesmi so prav lepe, nekatere tudi zelo krepke v izrazu. Knjigo vsem ljubiteljem poezije priporočamo. Naroča se pri Tiskovni založbi v Mariboru in stane 25 Din.
*	Prirezani stodinarski bankovci so se pojavili po Mariboru in povzročili govorice o ponarejenih stotakih. Ze svoj čas pred dvema letoma se je pojavila ta sleparija, da se je iz 16 stotakov, zloženih drug vrh drugega, dobil sedemnajsti na škodo prejšnjih. Tokrat so se prvi prirezani sto-taki pojavili na pošti v Ptuju, letos pa sta jih dobili carinarnica in kolodvorska pošta. Narodna banka jih je zbrala in svari pred razpečevalci nadaljnjih prirezanih stotakov.
*	Dve žaloigri. Iz Zagorja ob Savi poročajo: V kisovškem rovu se je v petek ponoči smrtno ponesrečil 181etni rudar Robert Krznar, sin rudarja iz Kisovca. Pri pre ažanju premoga v jami je prišel med naložene vozičke, ki so ga tako poškodovali, da je poškodbam v nekaj urah podlegel. To je v kratkem času že tretja smrtna nesreča v rovih. Tragična smrt mladega rudarja je vzbudila globoko obžalovanje in sočutje. — V četrtek popoldne pa so položili k večnemu počitku mladega godbenika Mirka Kovača, ki si je v duševni zmedenosti vzel življenje. Pred hišo žalosti na Lokah so mu združeni pevci Glasbenega društva v Zagorju in pevskega društva «Loški glas* iz Lok pod vodstvom g. Adamiča zapeli žalo-stinko. Nato se je pomikal žalni sprevod z rudniško godbo, ki je izkazala zadnjo čast tovarišu-godbeniku, proti pokopališču. Mrtvaški voz je bil ves obložen s cveticami in venci. Glasbeno društvo je poklonilo krasen venec svojemu pokojnemu članu. Tudi ob odprtem grobu je svirala rudniška godba in pevci so peli priljubljenemu mladeniču zadnje slovo. *
hom pokrite stopnice in šel je po njih kakor po inehki preprogi. Zdelo se mu je, da hodi že zelo dolgo. V levici je držal svečo, a v desnici motiko. Njegove oči so skrbno iskale v mračini, da se prikaže kača. Tone se ni bal nikogar razen Boga in pogumno je stopal dalje po hodniku, ki je bil na dnu.
Hipoma je postalo fantu ledeno hladno okoli srca. Pred njim se je pojavila senca in že so zasijale vanj strašne zelene oči in začul je glas: «Kako si se predanil priti v moje tajno kraljestvo? Ce sem te prosila, da mi pusti oreh, te nisem vabila semkaj. Gorje ti!*
Kača je komaj dokončala te besede. Ze je težko udarila motika po njeni glavi in jo zmečkala. Tone jo je še enkrat krepko udaril in glava je kar odletela od kače. Zveplen plamen, ki je pri tem švigal iz njenega žrela, je ugasnil in vse se je spremenilo.
«Kje je oreh, kaj se godi z menoj?* se je vpraševal Tone in samemu sebi ni mogel verjeti. Visoki oreh se je spremenil v blesteči grad. Ptiči pevci so se spremenili v dvorne pevce in ga proslavljali.
In tedaj je stala pred njim princesa, ki je bila prej spremenjena v sovo. Krasna kakor mlado jutro se ga je oklenila in ga zahvalila za rešitev.
'Rešena princesa si je izvolila preprostega kmeta Toneta za svojega ženina in srečen in vesel je šel Tone z njo pred oltar.
Med prijateljicami.
—	Kaj si dobila letos za god?
—	Oče mi je podaril lepo vezano knjigo, kakor vsako leto.
—	Potemtakem moraš imeti že bogato knjižnico.
*	Žalostna smrt mladeniča v Pueineih. Iz
Prekmurja nam pišejo: V noči od 2. na 3. oktobra je kurji tat obiskal v Pucincih kar tri posestnike, in sicer Matijo Kuharja, Vilmo Lutarjevo in Franca Severja. Pri prvih dveh si je naložil po štiri kokoši, pri zadnjem pa kar deset. Vendar jih od Franca Severja ni mogel mirno odnesti. Prebudil se je namreč domači sin Janez. Ta je tata zasledoval do pucinskega pokopališča. Tukaj pa se je tat nenadoma obrnil nazaj ter svojega zasledovalca vrgel na tla. Z ostrim "0-žem mu je prizadejal težke poškodbe na rokah, enkrat pa ga je sunil z nožem tudi med rebra, in sicer tako močno, da mu je prerezal črevo in gornji del levih pljuč. Po zdravniški ugotovitvi je bila ta poškodba sama na sebi smrtna ter bi tudi takojšnja zdravniška pomoč nič ne pomagala. Ta tragični dogodek se je vršil okoli ene ure zjutraj. Ko se je zdanilo, so poškodovanca prepeljali v bolnico v Murski Soboti, kjer je še isti dan podlegel poškodbam. Na srečo ga je še preiskovalni sodnik pred smrtjo lahko zaslišal, kateremu je označil kot storilca šošt irca Štefana iz Gorice, ki se že nahaja v zaporih okrajnega sodišča v Murski Soboti. Storilec je poleg tega pustil na mestu, kjer je poškodoval Janeza Severja, čepico, moder moški predpasnik in ključ za puljenje sena. Ukradene kokoši so pa ljudje našli še isti dan na polju. Očividno jih je odvrgel storilee, da zabriše sled. Umrli Janez Sever je bil star šele 19 let ter priden in delaven fant.
*	Smrt pod kolesi avtomobila V nedeljo zvečer se je na državni cesti med Hočami in Fra-mom pripetila težka avtomobilska nesreča, ki je zahtevala človeško žrtev. Neznan avtomobil ist je od zadaj zavozil s polno brzino v 271etnega Ivana Perneka, ki je zaposlen pri lesni tvrdki Domicelj na Koroški cesti, in 431etno viničarko Teiezijo Vutolen, ki se je vračala domov v Fram. Avtomobil je oba pešca podrl na tla in odbrz-dl brezobzirno v noč. Sunek je bil tako močan, da sta žrtvi obležali na cesti, dokler ju niso opazili potniki nekega avtomobila, ki je privozil v nasprotni smeri. Čim so viničarko naložili na nosilnico, je izdihnila. Dočim so težko ranjenega Perneka prepeljali v mariborsko bolnico, so truplo Vutole-nove položili na oder v bolniški mrtvašnici. Poškodbe Perneka so bile težke, da se je zavedel šele po 12 urah, toda le za malo časa, na kar je trdno zaspal. Zdravniki upajo, da bo ostal pri življenju, ker njegove rane navidezno niso smrtne. Za brezobzirnim »vtomobilistom poizvedujejo varnostna oblastva.
*	Smrtna nesreča. Iz Tržiča poročajo: Pretekli teden je dohitela žalostna smrt Antona Kavarja od Sv. Ane. Zvečer se je odpravil, kakor pripovedujejo, kropit mrliča, pa je bil še isti večer tudi sam na mrtvaškem odru. Na potu grede ga je podrl neki kolesar in lffož je tako nesrečno padel, da je zaradi pretresenja možgan kmalu nastopila smrt, kot je ugotovila obdukcija. V koliko je kolesar kriv nesreče, bo dognala preiskava
*	Strašna posledica eksplozije. Prejšnji četrtek popoldne je bil v velenjskem kamenolomu zaposlen z razstreljevanjem skal okrog 501etni delavec Valentin Navršnik iz Velenja. Ko je Na-vršnik zopet vložil pripravljeno mino v skalo, je ta nepričakovano, preden se je mogel Navršnik odstraniti in zavarovati, eksplodirala in ubogega delavea strašno razmesarila. Naboj je poškodoval Navršnika po vsem telesu, najtežjo rano mu je pa prizadejal na vratu, kjer mu je iztrgal sprednji del vratu s požiralnikom vred. Ponesrečenca bo v smrtnonevarnem stanju nemudoma prepeljali z avtomobilom v celjsko bolnico, kjer so mu zdravniki nudili potrebno pomoč. Ker niso bile poškodovane glavne žile na vratu, je bilo počasi celo upati, da bo ponesrečenec morda le okreval. Toda mož je v ponedeljek snel obvezo t vratu in kmalu nato umrl.
*	Požar za požarom zaznamujejo zadnje čase » okolici Vranskega. Tako je prošli petek 4. okto-ira pogorel posestnik Ivan Terglav pri Sv. Juriju Jb Taboru. Ogenj je najbrž nastal zaradi saj, ki
so se v dimniku vnele, pa je močan veter iskre iz dimnika zanesel po strehi. V silnem vetru se je došlim gasilcem le z veliko težavo posrečilo ogenj toliko omejiti, da je minila nevarnost za veliko sosednjo vas Tabor. — V soboto 5. oktobra zvečer se je vnelo in zgorelo gospodarsko poslopje posestniku p. d. Kozlu na Prekopi. Domači so ravno molili rožni venec, ko jih je ob-liznila svetloba gorečega gospodarskega poslopja. Ker se je vnelo v listnjaku, sumijo, da gre za hudoben čin požigalca. — V nedeljo 6. oktobra popoldne je nastal požar pri posestniku Savinku v Zaklu, občina Gomilsko. Nesreča je nastala zaradi neprevidnosti pastirjev, ki so v bližini napravili ogenj, pa je veter iskre zanesel v poslopje posestnika Savinka. Pogorelo je gospodarsko poslopje, kozolec in čevljarska delavnica. — Gašenje je v teh dneh povsod bilo silno iležko-čeno, zaradi velikega pomanjkanja vode, ki je nastalo po suši, ki traja že toliko časa.
*	Dva velika požara so imeli v nedeljo v novomeški pokrajini Proti večeru je pogorel bratoma Antonu in Alojziju Štihu v Gotni vasi hlev, skedenj in pod ter imata vsak po 50.000 Din škode, nekaj ur pozneje pa je ogenj uničil posestniku Jermanu v Ločni vso domačijo. Škode je nad 150.000 Din, zavarovan pa je bil komaj za 9000 Din.
*	Vlom v Čermošnjicah. Te dni so se zadrževali v okolici Cermošnjic na Dolenjskem neznani lopovi, ki so izvršil več tatvin, potem pa vlomili v nočnih urah v trgovine Franca Pečaverja, Ivana Schauerja ter Kristine Schauerjeve. Pri Schauerju ni bilo plena, ker je bilo izložbeno okno močno zaprto, največ škode pa so zlikovci prizadeli trgovki Kristini Schauerjevi, kateri so odnesli več steklenic žganja. Pobrali so več špecerijskega blaga, obenem pa so oskrbeli z žganjem. Še isto noč so se podali tudi v sosednjo Srednjo vas, kjer so vdrli v hišo Ivane Smukove. Ukradli so
: ji mnogo obleke in perila, več parov čevljev ter | nekaj malega gotovine. Neznani uzmoviči, morebiti so bili tudi cigani, so se pozneje umaknili v smeri proti Črnomlju, kjer so tudi obiskali nekaj hiš.
*	Pri nagnenju k maščobi, protinu, sladkoseč-nosti izboljšuje naravna «Franz Josef-ova» gren-čica delovanje želodca in črevesa in trajno pospeši prebavo. Raziskovalci na polju zdravniške vede o presnavljanju zatrjujejo, da so dosegli z Franc Jožef-ovo vodo sijajne rezultate. Franc Jožef-ova voda se dobi v vseh lekarnah in dro-gerijah ter špecerijskih trgovinah.
*	Ponesrečeno veselje po delu. Ličkanje koruze je v naših krajih združeno že po stari slovenski navadi z domačimi veselicami, ki se začno že med delom s pripovedovanjem in prepevanjem starih narodnih prič, zraven se pije in potem, ko je delo končano, se vse tudi zalije. Tako so tudi v Rošpohu pri Kamnici ličkali koruzo in zbrala se je zlasti proti koncu dela večja družba sosedov in znancev, ki so potem vsi pris stvovali veseli domači zabavi. Prišli so celo iz Lajters-perga in iz Maribora. Okrog 22. so odšli na skedenj in pod njimi se je zrušil pod. Vsi «ličkarji» so popadali v globino ter se več ali manj poškodovali. Poklicani rešilni avtomobil je takoj pridrvel in vzel s seboj 281etnega Karla Smoleja iz Lajtersperga, ki si je močno poškodoval hrbtenico, in 301etno Alojzijo Ulblovo iz Maribora, ki si je zlomila ključnico. Oba ponesrečenca so od-premili v bolnico, drugi lažje poškodovani pa so prosili, naj se jih odvede domov.
*	V spanju je padel z voza. 68Ietni hlapec Simon Kerklanko, uslužben pri Franu Kalanu, trgovcu s kurivom v Aškerčevi ulici 10, si je poiskal ležišče na senu na visokem vozu. V spanju je stari voznik, ki ga pozna skoro vse mesto, padel z voza in obležal nezavesten n? tleh. Okrog pol štirih zjutraj so ga našli ostali hlapci nezavestnega in ga nemudoma odpremili v javno bolnico. Zdravniki so ugotovili, da si je starček pretresel možgane.
*	Huda nezgoda motociklista t Dravski dolini. V nedeljo zjutraj po šesti uri je bila obveščena
mariborska rešilna postaja, da se je blizu Fale pripetila nekemu motociklistu težka nezgoda. Rešilno osebje je takoj odšlo na kraj nesreče. V falski elektrarni je ležal 271etni lesni trgovec Anton Boehm iz Marenberga. Z motornim kolesom se je vozil v smeri proti Mariboru s krojačem Namestnikom. Zaradi kotanj na cesti, ki jih v mraku ni opazil, se je prevrnil. Boeh n se je občutno poškodoval in si pretresel možgane, dočim je njegov spremljevalec po naključju ostal nepoškodovan. Mariborski rešilni avtomobil je ponesrečenca odpeljal v slovenjsrraško bolnico. Njegovo stanje je kljub težkim poškodbam zadovoljivo. Motorno kolo se je popolnoma pokvarilo.
*	Žrtev brezposelnosti. Te dni so našli pri Sv. Martinu v Vurbergu zopet žensko truplo, katero je izplavila Drava. Bile so že komisije, ki so skušale ugotoviti, kdo je ta nesrečna žrtev dravskih valov. Sedaj pa bo najbrž ta uganka rešena, kajti danes je prijavila varnostnemu oblastvu gospa Neža Štibler, da je njena 231etna hči Josi-pina že pred tednom odšla od doma in se še ni vrnila. Hči je po poklicu učiteljica ročnih del, ki pa že dalje časa ni mogla dobiti mesta. To ji je prizadelo hude skrbi in zlasti par dni pred odhodom je bila zelo zamišljena in potrta. Vsi znaki kažejo, da si je v obupu zaradi brezposelnosti vzela življenje. Policija je na podlagi te prijave že poskrbela vse potrebno, da bo neznano utopljenko pregledala posebna komisija, da ugotovi, če ni ona morda nesrečna učiteljica Jožica Štiblerjeva.
*	Žrtev kola in noža. V Celje so pripeljali 241etnega Konrada Nežmaha, delavca v Marchet-tijevem kamenolomu pri Slatini. Pri Sv. Flori-janu nad Slatino so ga napadli domači fantje in ga krepko obdelali z noži in s krepelci. Nežmah ima težke poškodbe na glavi, na hrbtu pa dve globoki rani, prizadejani z nožem. Zdaj se zdravi v celjski bolnici.
*	Sirov nočni napad z nožem. V celjsko bolnico je bil pripeljan 21 letni posestnikov sin Franc Pevec k vasi Grobelce, občina Sv. Štefan v okolici Šmarja pri Jelšah, v precej nevarnem stanju. Telo je imel na kakih 10 mestih precej na dolgo in globoko razrezano z nožem. V ponedeljek zvečer se je Pevec namreč peljal na kolesu skozi vas Ločnico. Naenkrat je planila iz teme nad njega večja gruča tamkajšnjih fantov in ga hotela ustaviti. Pevec je skušal pobegniti, toda eden izmed napadalcev ga ie udaril z debelim polenom po rami in ga sklatil s kolesa. Nato so ostali fantje planili k njemu in ga divje obdelali z noži po glavi in hrbtu. Pevec se sicer nahaja že izven nevarnosti, toda trajalo bo precej časa, preden se mu bodo zacelile številne rane, med katerimi so nekatere globoke do 5 cm.
40Ietniea moške kaznilnice. V soboto je poteklo 40 let, kar je bila moška kaznilnica v Mariboru izročena svojemu namenu in je sprejela prve kaznjence. Bila je najmodernejša kaznilnica v bivši Avstriji in prva avstrijska kaznilnica s posebnim mladinskim oddelkom. Tekom desetih let od prevrata je sprejela 12.048 kaznjencev. Kaznilnica ima obrtno delavnico, dve šoli in dve knjižnici. V nedeljo 20. t. m. bo zavod priredil proslavo s koncertom in deklamacijami.
*	Ali so za kmeta veliki a!i majhni psi? Od Sv. Krištofa pri Laškem nam pišejo: Naš gerent je dal razglasiti odredbo, tičočo se psov. Ta odredba ukazuje, da morajo občine voditi natančen kataster psov in da morajo vpeljati visok davek na pse, da se bo njih število zmanjšalo. Razen tega določa, da se morajo imeti veliki psi, posebno mesarski in psi volčje pasme, v zaprtih dvoriščih ali pa morajo biti priklenjeni na verigi. Če hoče mesar, da ga tak pes spremlja, mora imeti psa na verigi ali vrvici. V nasprotnem primeru se bo dal pes ubiti po konjaču, lastnik psa pa bo kaznovan. To je zelo stroga odredba in bo marsikaterega kmeta nemilo zadela, kajti naše samotne kmetije rabijo psa-čuvaja. Z ozirom na neprestane pritožbe čez volčje (ovčje) pse, ki popadajo ljudi, trgajo drobnico in divjačino, pa je odredba na drugi strani zopet upravičena.
Velik pes postane dober čuvaj šele, če je na verigi ali v zaprtem prostoru, takrat postane hud na tuje ljudi in jim zabrani prihod k hiši. To je že stara resnica. Da pokliče in opozori domače ljudi na tatu, za to je pa dober tudi majhen psiček. Pa tudi sicer niso veliki psi bogzna v kako veliko korist, temveč le v škodo. Le pomislite, koliko tak pes požre! Marsikak kmet bi si namesto takega psa lahko redil dva prašiča več. Poleg tega pa je še večna skrb, da bo tak pes lahko koga popadel, pa boš imel opravka z odvetniki in sodiščem. Zato uvedimo raje majhne psičke.
*	Dolgo časa se je umikal roki pravice. V soboto ponoči je prišel v roke ljubljanske policije vlomilec 321etni Jože Bračun, ki je svoječasno ogrožal vso Štajersko in Kranjsko. Bračun, ki je doma iz Veternika v okolici Šmaria pri Jelšah, je kradel najprvo v tamošnjih krajih, na kar je lepega dne izvršil v neko trgovino vlom, ki je pcmenil pravcato senzacijo. Odnesel je za 80 tisoč dinarjev vrednosti in pobegnil v Avstrijo, na kar se je umaknil v Nemčijo, pozneje pa ubežal na Češkoslovaško in se dalje udejstvoval v tatin-stvu. Končno pa se je vrnil. Prispevši v Maribor pa je Bračun takoj izvedel, da tam še niso pozabili njegovih grehov, zaradi česar se je brž odpeljal na Hrvatsko. Obiskal je Zagreb, kjer je ostal tri dni, na kar je prispel v Ljubljano. Na glavnem kolodvoru se je skrival nekaj časa na tirih med vagoni, na kar se je v ugodnem trenutku povzpel na lokomotivo prispelega zagrebškega vlaka. Strojevodja je stal nedaleč in je slučajno opazil na stroju sumljivo senco. Stvar se mu je zazdela čudna in je takoj skočil na lokomotivo. Trenutek še in že je držal za vrat tatu Jožeta Bračuna, ki je baš posegal v žep njegovega suknjiča, hoteč se polastili njegove listnice. Bračun se je skušal braniti, na lokomotivi je nastalo vpitje in že čez par trenutkov je držal dolga leta zasledovanega tatu v rokah detektiv. Njegov prijem je bil tako siguren in odločen, da se je moral Bračun udati in slediti možu postave v zapor, kamor spada.
*	Znamke za tisočletnieo hrvatskega kraljestva. V spomin tisočletnice hrvatskega kraljestva se bodo izdale jubilejske poštne znamke, ki ostanejo v prometu šest mesecev. Znamke bodo imele sliko bazilike v Duvnu, kjer je bil kronan prvi hrvatski kralj Tomislav, ter skupno sliko kralja Aleksandra in kralja Tomislava.
*	Tatvina ali izguba. V Celje je prišla pred dnevi po opravkih 221etna Ana Kužnerjeva iz Virštanja. Na hrbtu je imela koš, v njem pa več malenkosti in v žepni robec zavitih 6 bankovcev po 100 Din. Kmalu popoldne je stopila v neko trgovino, da si nabavi potrebne stvari. Ko je blago izbrala, se je spomnila, da ima robec z denarjem v košu, ki ga je pustila pred vrati trgovine. Na veliko presenečenje pa v košu ni več našla robca z denarjem. Najbrže je spreten tat izkoristil ugodno priliko in je odnesel dober plen Mogoče pa je tudi, da je dekle denar kje v mestu izgubilo.
*	Strašna nesreča delavca. V sladkorni tovarni v Velikem Bečkereku se je primerila nesreča, katere žrtev je postal 361etni delavec Marko Grek. Zaposlen je bil pri centrifugali. Stroj je prijel žico, s katero se je delavec približal neprevidno in mu jo zagnal s tako silo nazaj, da se je delavcu zarinila v trebuh. Razen tega je Marko Grek dobil tudi hude poškodbe na glavi. Prepeljali so ga v bolnico, kjer se bori s smrtjo.
*	Zgorel v kolibi. Milan Cvetkovič iz vasi Obrša pri Čupriji je kot čuvar vinogradov prenočeval v mali kolibi. Ker ga je zeblo, si je zvečer zakuril in ob ognju zadremal. Tekom noči pa se je vnelo listje in slama, na katerih je počival Cvetkovič. Ko pa so naslednji dan vaščani prinesli čuvarju živež, so na mestu, kjer je prej stala koliba, našli le žalostno pogorišče in sredi pepela ožgane ostanke tragično preminulega .Cvetkoviča.
*	Grozen zločin albanskih razbojnikov. Iz Pod-forice poročajo o nesrečni usodi dvanajstih maturantov, ki so odšli v Berane. da bi nanravili
maturo. Bili so brez orožja; ko so šli peš preko osamljene planine Tukor, so jih iz zasede napadli albanski kačaki, ki so prišli čez mejo, ter pričeli nanje streljati iz pušk in revolverjev. Albanci so ustrelili devet dijakov in pustili potem na truplu enega izmed njih list z napisom: <To je osveta za leto 1912.> Vest o tem napadu je izzvala v Podgorici veliko razburjenje. Usoda ostalih treh dijakov še ni znana in se ne ve, ali so jih Arnavti odpeljali s seboj ali pa so se kje skrili. Oblasti so odredile obširno preiskavo in zasledovanje razbojnikov Ubiti dijaki so bili vsi iz junaškega plemena Vasojevičev.
Pri Devici Mariji v Puščavi
Kotiček na severnem vznožju našega vedno zelenega Pohorja, kakršnih daleč na okoli ni zlahka najti
Radoljna, ki glasno bobneč prihaja z glavnega pohorskega grebena in namaka prostorno, 480 m visoko Šentlovrenško polje, tvori tu — v Puščavi — v ozki soteski s svojo vijugasto zakrivljeno strugo naraven polotok, ki je ravnotoliko dolg in širok, da je na njem zadostno prostora za impozantno, na močnem podzidku postavljeno' romarsko cerkev D. M. v Puščavi. Kakih sto korakov niže se baš tu izliva v Radoljno gorski j potok Rečica tako, da tvori medvodje med obema potokoma nov polotok neposredno severno od prvega. Ves drugi polotok zavzema, odet s I travnikom in porasel tudi deloma s posameznimi i smrekami in s sadnim drevjem, okrogel, strm .holmec, ki ga krasi na vrhu lična kapelica svete [Ane. Ob kapelici sedi popotnik lahko pod de-htečo lipo na klopico, odkoder se mu pokaže ,cela Puščava v vsej svoji idilični mikavnosti. Pod seboj vidiš veličasten Marijin dom in veliko «Osnovno šolo» z dvema napisoma na levem bregu Radoljne. Šoli nasproti na desnem bregu potoka, kamor pelje širok, tudi za vozove pripraven most, te vabi tik nad strugo šumeče Radoljne, gostilna Kores z okusno verando, s prostornim senčnatim vrtom in kegljiščem, zraven pa novozidano prihišje.
Okoli in okoli, vse štiri vetrove, pa vidiš same strme holmce, na vrhu porasle s temnozelenimi gozdovi: eden se dviga tik za ljudsko šolo, drugi takoj za Koresovo gostilno, tretji neposredno za holmcem z Anino kapelico. Vsi trije pa so tako potisnjeni drug k drugemu, da imaš pred seboj pravo sotesko.
Ta kotiček se imenuje Devica Marija y Puščavi, odnosno Puščava.
Z ostalim svetom je Puščava zvezana po glavni cesti, ki vodi ob Radoljni navzdol na postajo Sv. Lovrenc na Pohorju in ob potoku navzgor v trg istega imena, in pa po kolovozu, ki gre okoli holmca z Anino kapelico sprva ob Rečici navzgor, potem pa čez prelaz Jodl na Falo. Obiskovalec pohorske «Puščave» zstopi torej na falskem ali šentlovrenškem kolodvoru. S Fale pelje pot mimo graščine v loku na desno na reber, dokler se na Jodlu (480 m) ne prevali proti Rečici in Puščavi, prehajajoč v hladne, temne gozdove. Preden dospemo, prekoračivši Jodl, na svoj cilj, ugledamo na desni zanimivo pokopališče, ki okrog in okrog obdano od gozdov, leži poševno, obrnjeno proti jugu tako, da ga solnčni žarki ves dan obsevajo in da «uživajo» mrliči razgled na glavni hrbet Pohorja. Kmalu nato pridemo do polotoka Rečice mimo gostilne in trgovine Fikfak čez holmec s kapelico sv. Ane v Puščavo. Ta pot ali izprehod, pozimi zelo pripraven za sankanje z Jodla proti Fali ali proti Puščavi, ni nad 3 km dolg.
Cesto, ki nas pelje s kolodvora Sv. Lovrenca na Pohorju, pa lahko prehodiš v 20 minutah. Pot pelje tu vedno ob globoko zarezani, od deroče vode razjedeni strugi Radoljne, sprva položno skozi Rute z nekaj hišami in žagami, nato pa nekoliko strmo visoko nad drvečo Radoljno skozi romantična tako zvana «Vrata» z lepim znamenjem na sivi skali in s krasnim pogledom na ka-fi« Ane in na cerkev D. M. m Puščavi.
Za turiste, ki so odtod namenjeni na Pohorje, v prvi vrsti na Klopni vrh, je dostop po tej cestJ najkrajši.
S ceste v Puščavi, odkoder povedeta turist« tudi dve drugi markirani poti na Klopni vrh, jq treba kreniti po mostu čez Radoljno mimo go stilne Kores po zelenem strmem holmcu navzgol skozi smrekovje do kmetije Witzman; od nasledi njih kmetij Mavčnik, Čoče in Cebe vedno s krash nim razgledom na vse strani na Pohorje, sv. Bol* fenk, sv. Lovrenc, na Rdeči breg in zlasti naprej omenjeno pokopališče, se začne pot dvigati strma po severni rebri na Klopni vrh do markirane poti ki vodi tja s falskega kolodvora.
D. M. v Puščavi spada s sosednjim sv. Lovrencem med stare naselbine v tej pokrajini. Listine iz leta 1091. in 1191. imenujejo kraj Radimlje al! Radimlje v «Gozdu» ali v »Puščavi*. Prvo ime je izginilo. Ime «Radoljna» še spominja nanj. «Puščava» pa je ostala.
V srednjem veku je bila naselbina last samoi-stana Št. Pavel v labudski dolini na Koroškem, ki je tod naseljeval tudi nemške koloniste iz Bam-berga.
Tako turistom, ki gredo na Klopni vrh ali se vračajo iz njega, kakor nedeljskim izletnikom, pa tudi stalnim poletnim gostom bo D. M. v Pu* ščavi vedno nudila mnogo užitka in razvedrila.
mi KAJENJE JE STRUP!
Vsakdo te more igraje odvaditi zdravju Skodujočega kajenja z našimi «EX» tab etami. Tekom 14 dni preneha kaditi tudi najs rastnej i kadilec če je uporabljal «EX» tablete trikrat na dan. So absolutno neškodljive. I omot 30 Din in poštnina. P' polna kura 5 omotov 145 Din franko. Razpošilja np po povzetju.
„AURORAM Sekt. 59. Novi Sad, Želleinlčka 38.
Na kolodvoru.
•— Čemu neki imate vozni red, ko pa pustit«! ljudi tako dolgo čakati?
—	A čemu nam bi bile čakalnice, ?e bi ne pustili potnikov čakati?
Zdravnik in odvetnik.
—-Gospod odvetnik, vaš poklic menda nq dela iz ljudi angelov.
—	Seveda ne. To je pridržano vam, zdrav« nikom.
Na »Pošteli" na Pohorju
Takega navala planincev in izletnikov kakor letos Pohorje menda še nobeno leto ni imelo. Naskok na izletne in razgledne točke, zlasti k Mariborski koči, ki pa tega planinskega imena ne zasluži, ker je bolj podobna hotelu nego koči, se vrši navadno z različnih železniških postaj. Pa tudi naravnost iz našega mesta mimo vojaškega strelišča mnogi prav radi hodijo na naše Pohorje.
Tu pri vojaškem strelišču med Radvanjetn in Razvanjem se Pohorje, njegov glavni greben in razni stranski obronki, obrnjeni proti jugu in severu, stopnjema znižujejo in končno izgine v zelenem Dravskem polju, kakor se potaplja skalnato dalmatinsko obrežje v sinji Adriji.
Deset minut hoda se razprostira nad streliščem lepo zaokrožena planica, obrobljena krog in krog s svetlim gozdom. Na levi nas pozdravlja iz hladne sence sadnega drevja in brajd preprosta kmetska hišica Robnikova, na desno od poti pa nas vabi blizu mrzlega studenca klopica na kratek oddih pred srčkanim znamenjem, okrašenim z živobarvnimi cvetlicami. To je pri »Habakuku«.
V ostrem, na desno zakrivljenem loku pelje pot od Habakuka skozi globoko razjedeno, deloma zelo strmo globačo skozi gozd samo nekaj korakov desno nad tablico, ki kaže pot k Sv. Bol-tenku, to je „pri Vratih*. Tam, ker tu že začenja pot zavijati na levo, je treba stopiti po izhojeni stezici na desno. Tu se začenja »Poštela". Pri« poročati bi bilo, da SPD s tablico zaznamenuje to mesto.
Takoj opazimo mogočen nasip, sedaj ves po« rasel z gozdnimi drevesi, ni oovsod enako močan.
enako visok ali enako širok in sega od tam, kjer pohorško pobočje gleda proti iugu na Ptujsko polje, do tja, kjer je že nagnjeno proti severni strani in strmo pada v močvirnata tla za Radvanjem. Baš na teh dveh točkah, na svojem južnem in severnem koncu, je nasip posebno masiven in močan.
V polkrogu, ki ga tvori nasip na svojem južnem koncu, kjer se zavije ob južnem pobočju navzgor, leži ravna tratica z globino v sredi, vsa gosto porasla z bujno travo, z mahom in visoko praprotjo. Tajinstven mir vlada tu. Toda mnogo-. brojni obiskovalci našega Pohorja, ki v dolgih vrstah, pa tudi posamič drve tod mimo, ne iščejo miru, pokoja in počitka, ampak veselega hrušča in trušča petja in tudi pitja. Tu v Pošteli pa vsega tega sedaj ni več. '
Ni čuda torej, da izmed onih tisočev in tiso-čev, ki hodijo in so že hodili na Pohorje, le malo-kateri pozna ta tajinstveni kotiček naše Poštele. 1 Razposajeni škrateljčki v zeleni suknjiči in s Čepico na glavi plešejo okoli tebe, če zadremlješ v duhtečem mahu, in te obdare z bogatimi zakladi ali pa ti vsaj pokažejo pot do njih, če si pošten in dobrega srca in te imajo radi. Kajti mnogo bogatih zakladov je tu globoko v zemlji, v strmem vodnjaku s črno žuborečo vodo zakopanih, saj je bila Poštela mogočna naselbina, trdno gradišče, svetišče je stalo z dragocenimi darili za bogove. Saj so semkaj spravljali naši predniki zlato in srebro in vse svoje zaklade na varno pred krutim Turkom. Celo iz velikanskih zakladov, shranjenih v grobu hunskega kralja Atile, ti radodarni škrateljčki obetajo in obljubljajo. Spodaj pod napisom v gozdu pri Habakuku, nad *PošteIo" na .Gačnikovem" in na južnem obronku proti Razvanju pa leže grobišča, gomile z darili za sežgane rajnke iz davnih davnih časov, ko so že Ilirci, za njimi Kelti, potem Rimljani in drugi narodi živeli, se borili in umirali na tem pravljičnem mestu. In ko škrateljčki tako veselo plešejo okoli tebe, pridružita se še Bak z vinsko trto in Orfej s svojo pljunko.
i Res prijetno je sredi med to veselo družbo dremati tu na Pošteli 1
Če pa si malopridnež, če rad kolneš in si hudobnega srca, švigne preko najvišjega grebena temnoresnega Pohorja z neba na drevo nad tvojo glavo ognjen škopnik z brezovo metlo, da te kaznuje. In tedaj vidiš, kako je bilo »Staro mesto", ki je ležalo tam nekje blizu Betnave, kjer je še danes svet močvirnat, za kazen pogreznjeno v .morje, tako da se le potopljeni zvon sliši od časa do časa. Gledati moraš, kako brezsrčni bog Mitras prejema človeške žrtve doli v Petoviji (Ptuju) in tu na Pošteli. Vidiš, kako je bil gospodar na Pošteli zato, ker se je zvezal s Turkom ln gospodarjem v Framu proti gosposki, kruto kaznovan z razdejanjem in porušenjem sela Poštele. \	Dr. Fran Mišic.
\iz POPOTNIKOVE TORBe\
NOVICE IZ POLJANSKE DOLINE.
Poljane, 6. oktobra.
Vse nas je koncem zadnjega tedna presenetila novica, da je nenadoma na tragičen iačin preminul v petek zjutraj v Zagrebu France Tel-ban, po domače Košanc, trgovec in posestnik na Sovodnju. Pokojnik je bil dober družabnik, odločen naprednjak, član in podpornik vseh naprednih društev, posebno še našega Sokola za Poljansko dolino. Enako je bil zaskrbljen za svojo domačo občino Oselico. Tu je bil več let občinski odbornik in zadnja leta prvi svetovalec ali županov namestnik. Z vso vnemo je delal za samostojno šolo v Novi Oselici, na Savodnju. In res je dosegel lepe uspehe z najboljšim upanjem, da dobi ta tako oddaljeni kraj ob državni meji v doglednem času svoje lastno, pri mor io šolsko poslopje.
i Imel je ia široko razširjene trgovske z\cze. V sili in stiskah je imel za potrebne vedno odprto srce. List.<Domovina> zgubi ž njim zve-
stega naročnika in nje širitelja ter priporoče-valca v teh krajih. S težko prizadeto družino občutimo izgubo vsi njegovi znanci, somišljeniki in društva v dolini in izven nje. Obranili ga bomo v najboljšem spominu 1
Kakor je prva novica wl Oselico hud udarec, je druga za ta hriboviti kraj bolj vesela in občini v ponos. V Stari Oselici, nad Fužinami, se je dosedanja ekskurendna šola — dvakrat na teden — pretvorila v stalno enorazrednico. Za ta šolski napredek se je poleg občanov v Stari Oselici zavzel tudi občinski odbor in brez izjeme vsi krajevni faktorji. Preuredili bodo neko poslopje v učilnico in primerno učiteljsko stanovanje. Res je v hribih, a učitelj (ica), ki pride na to šolo, bo prav lahko izhajal z ljudmi in ne bo slabo zanj.
V nedeljo bodo odkrili v Ljubljani spomenik 120Ietnice proglasitve naše prve svobode pod Napoleonom. Tudi v Poljanah so se pred 50 leti in še prej kaj dobro spominjali najstarejši ljudje tistih časov in vedeli marsikaj zanimivega povedati o francoski dobi. V Poljanan, prav za prav v Predmostu, se pravi Pri županu zato, ker je bil za tisto dobo od 1809. do 1813. leta pri tej hiši župan ali «mer», kakor so ga imenovali Francozi. Ker je bila vpeljana civilna poroka, so zaročence oklicevali kakor tudi razglašali druge odredbe s Prodovskega hodnika. Njiva «Na grobehi proti Volči ima od tedaj to ime, ker je bilo na koncu njive ob Ločilnici proti Volči ustreljenih nekaj roparjev in tudi francoskih vojakov ter tu pokopanih. Pred več kakor 50 leti je bila tu še vedno nagomiljena zemlja na koncu njive v nekak grob, kar se pa danes ne pozna več. Kako prosto so tedaj ljudje živeli in se kaj hitro privadili novim razmeram, dokazuje tudi to, da so tedaj napravili v poljanskem župnišču pred pustom ples ali bal. In ljudje se niso nad tem nič spotikali. Vse to so še pripovedovali stari, ljudje. Pa to nekdanje ustno izročilo je dandanes že popolnoma utihnilo.
Zadnji čas se je v dolini zopet začela govorica o železnici po dolini, odkar so bili o zadevi Ločani v Beogradu. Železnica po naši dolini se je merila že pred približno 60 leti in še pozneje. Takrat je šlo za drugo zvezo s Trstom. Zdaj gre le za lokalno železnico po dolini do Žiro v, s katero bi prišlo mesto Škofja Loka v neposredno zvezo. Če jo sploh kdaj dočakamo, je veliko vprašanje. Ker imamo zdaj zvezo s svetom z avtomobili, ki se bo, kakor se sliši, še spopol-nila v večkratno na dan. No, kljub temu bi bila železnica še bolj zaželjena, ker je veliko sigur-nejša, posebno pozimi, in tudi cenejša.
Imamo prav lepo jesan v dolini. Zadnja slana je napravila nekaj škode le na pozni ajdi. Ta je bila takoj zrela. Vode je pričelo primanjkovati. Potoki so silno usahnili in se posušili. Posebno se to pozna pri obratih ob vodi, na žagah, mlinih in drugih takih napravah. Mnogo teh mora zaradi pomanjkanja vode stati, kar je v veliko škodo. Bolj izdaten dež bi bil prav potreben.
SMRT UGLEDNEGA SLOVENSKEGA GOSPODARJA
gospodar, da malo takih, ter si je svoje imetje pridobil s svojo bistroumnostjo in marljivostjo. Bil je vsepovsod zraven, vse je hotel sam nadzirati. Zjutraj na vse zgodaj ste ga že videli na dvorišču, v hlevu itd. Nikdar ni šel k počitku, dokler ni vse pregledal ter našel vse v redu,
Vsak trenutek je znal pokojnik koristno uporabiti. Njegovo geslo je bil: «Naprejk Kdor vidi njegovo gospodarstvo, poljedelstvo, lepa poslopja na več mestih, moderne higijenske hleve z lepo številno živino, vzorno vinogradništvo, praktično kletarstvo in drugo, se mora čuditi možu-samouku. Njegova oseba pa ni bila samo na korist njegovi družini, temveč tudi vsej okolici. Marsikomu je znal dobro svetovati, marsikateri gospodar se je ugledal v njem in marsikdo se je v sili zatekel k njemu. Sokolsko društvo v Bregani si že osem let orje svojo sokolsko njivo v njegovi dvorani, ki predstavlja danes sokolsko telovadnico, in jo uživa brezplačno. Kot dober naprednjak je bil član tudi drugih naprednih in koristnih društev.
Kako je bil pokojnik spoštovan, je pričala ona nepregledna veličastnažalobna povorka, ki ga je spremljala na njegovi zadnji poti. Približno 3000 ljudi iz Bregane in okolice, iz Zagreba, Šamobora, Brežic, Dobove, Krške vasi, Cerkelj, Rajhenburga in drugih krajev je dalo svojo zadnjo čast popularnemu breganskemu posestniku.
Počivaj v miru, dragi! Potreben si bil res počitka, toda takšnega še ne. Bila je volja usode, kateri se moramo vsi pokoriti. Želimo Ti večni mir in pokoj!
KONJIŠKE NOVICE.
Konjice, oktobra.
Te dni se je pripetil v okolici sirov dogodek. Znan nasilnik Kodrič Franc, hlapec pri Kovšetu na Skomarjah, je brez vsakega povoda zabodel z nožem spečega zidarja Obrula. Ko je gospodarjev brat Kovše Anton hotel braniti ranjenega Obrula, je nasilnik še tega zabodel v trebuh. Ze celo leto je okrog govoril, da bo gospodarju in bratu že pokazal. Imenovani je bil že večkrat kaznovan zaradi pretepov in težkih telesnih poškodb.
Z velikimi stroški je bila uvedena električna razsvetljava v Konjicah. Na vasi Prevrat, ki tudi spada k trgu, pa še vlada egiptovska tema, ker železnica ne dovoli napeljave elektrovoda preko železniškega omrežja na kolodvoru. Govori se, da tudi kolodvor ne bo dobil električne razsvetljave, kar pa ni veijQtro, ker vodi napeljava tik za kolodvorom. Pri jutranjem vlaku in tudi zvečer pri zadnjem vlaku je na vsak način potrebna boljša razsvetljava, kakor nam jo nudijo petrolejke. Pri kolodvoru čakajo zvečer na potnike vozovi na cesti v trdi temi in je res čudno, da se še ni zgodila nesreča, zlasti ker tudi dovozna cesta na kolodvor še nima razsvetljave.
V našem okraju je letos sadje zelo dobro obrodilo, posebno češplje in jabolka. Dan za dnem prihajajo na kolodvor vozovi, napolnjeni z jabolki, ki jih prekladajo v vagone.
SOLNČNI URI SO UKRADLI <GVIHTE>.
Bregana, v oktobru.
Dne 20. septembra se je poslovil od nas za vedno eden izmed onih nepozabnih, za katerim žaluje danes vsakdo, ki ga je poznal, a poznanstvo gosp. Josipa Kalina, veleposestnika, gostilničarja in mesarja v Bregani, sega daleč po Dolenjskem, Štajerskem in Hrvaškem. Poznali so ga stari in mladi, bogati in siromašni, kajti njegov demokratični značaj je bil idealen. Ni poznal preziranja nižjih. Pri njem je bil vsak enak. Za vsakega je imel prijazno besedo, vsakega je znal lepo nagovoriti in s to svojo vljudnostjo si je pridobil simpatije prebivalstva.
Zgubili smo moža, polnega koristnih idej, ki jih je znal stvarno po zrelem premisleku tudi izvršiti. Nikdar se ni prenaglil. Bil je vzoren
Škofja Loka, v oktobra.
V gostih oblakih tobakovega dima so sedeli v gostilniški sobi pivci in premišljali, kako pregnati dolgčas, ki se je vselil vanje v mračnem jesenskem somraku. Srečo so imeli, kajti prav takrat je vstopil med nje dobro znani Dorl iz Škofje Loke, ki so ga pivci živahno in dobrotno povabili na kozarec vina, da v njegovi družbi uganejo kako umno. Prostori so na mah oživeli in glasna govorica se je širila skozi okna v starodavne kostanje.
Ze je minil dober čas, ko je resnobnega obraza vstopil gostilničar in dejal: <Ali veste, kaj se je zgodilo? Ravnokar so aretirali nekega tatu, ki je hotel na fari pri Dolencu ukrasti solnčni uri ,gvihte'!> Ni še prav končal, ko so verni poslu-
šalci hoteli prasniti v krohot, a se takoj vzdržali, ko so opazili vprašujoč in zvedav obraz Dorla. Ta pa je z nekam zateglim glasom dejal: «Ni mo goče!> <0, pač, pač,> pritrdi šaljivi oštir, «kar hitro stopi, sedaj morajo biti nekje pri mostu — še jih boš lahko videl!> Dorl si v resnici ni dal dvakrat reči. Vzel je klobuk in odhitel, da vidi nepridiprava...
Ne ve se dobro, kakšen je bil konec te zgodbe, ko je spoznal Dorl svojo naivnost; ve pa se, da je na račun solnčne ure in njenih ukradenih «gvihtov» vladalo med pivci sijajno razpoloženje.
ZDRAVSTVO
ZDRAVO ZOBOVJE — ZDRAV ŽELODEC.
Marsikdo si je mislil, ko je bral o velikem pomenu žvečenja za prebavo: Saj bi žvečil, ko bi imel s čem! Pred petdesetimi leti bi te, prijatelj, pomiloval, danes bi ti dajal s tem le potuho. Redki so bili nekdaj zobozdravniki, '.koma njihova umetnost. Če te je bolel rob, si si ga dal pač izruvati pri kovaču, češ, en zob več ali manj, samo da se rešiš bolečin. Toliko časa si jih nosil ruvat, da so ti ostale le gole dlesni in bolan želodec. Danes je stvar povsem drugačna. Zobozdravniki so povsod pri roki in je njihov* umetnost na tako visoki stopnji, da ti napravi iz boleče razvaline močan zob, ki ti bo še leta dobro služil, in opremi gole dlesni z umetnim zobovjem, ki ni kaj slabše od onih zob, ki ti jih je dala mati narava.
Je vse lepo, porečeš, a kaj, ko to toliko stane, denarja pa ni! — Kaj tisto nič ne stane, ko nosiš leta svoj želodec od zdravnika do zdravnika, kupuješ draga zdravila, si izbiraš pri hrani, pa hodiš čemern okrog, jezen na ves svet in se nikoli pošteno ne naspiš? Č* nima« «drarih m h te n« reši nadležnega želodca nobeno zdravilo, niti tisti čudodelni Zeileis ti ne pomore. Ves de^ nar za zdravljenje želodca je zavržen, dokler si ne daš popraviti zobovja, ker želodec ni kriv, če jnu namečeš celih krhljev. Rad bi zmagal težavno delo, zato dela z vsemi močmi. Kakor te boli od napornega dela roka in ne boš nad njo godrnjal, tako je tudi tvoj želodec boleč le zaradi prevelikega napora in le nespametnik bo valil odgovornost za bolečine na ubogi želodec. Edina pomoč je tu mogoča. Olajšaj delo želodca s tem. da urediš svoje zobovje, da bo dobro premlelo hrano. Pomisli samo primer, kako težko je sleme pri stiskalnici (preši). Ko obesiš še težak kamen na koncu, poka in stoka v hrastovem gnezdu. Pa vloži eelega grozdja, čigar mehke sočne jagode z lahkoto zmečka novorojenček! Zas'onj boš pritiskal, da bo pokala hrastovina, zastonj boš pod-etavljal pod dulec prejemač. Vsa silna moč ne more iztisniti iz mehkih jagod sladkega soka. V mlin mora prej grozdje, da se dobro zmečka. Cesar ne zmorejo desetine stotov moči, vendaT ne boš nespametnik zahteval od reve želodca!
Slab pa je gospodar, ki čaka s popravkom strehe tako dolgo, da spere celo ostrešje. Tako moramo tudi pri zobeh gledati že zmalega, da jih obvarujemo pred gnitjem. Kaj pa škodi v prvi vrsti zobovju? Če natančneje pogledamo zob, vidimo, da je zobna kost prevlečena s svetlo, trdo prevleko, ki prav sliči lošču pri emajlirani posodi. Vsaka nagla sprememba toplote povzroča pri tej posodi razpokline v lošču. Prav tako nastanejo zaradi prevročih, posebno pa premrzlih jedi v zobnem emajlu fine, prostemu očesu nevidne razpoke. Največji sovražnik t tem pogledu je sladoled, ki se žalibog zadnja leta tudi na kmete širi. V take razpoke se naselijo razne bakterije, ki jim je zlasti sladkor zaželjena hrana. Zato se po vsej pravici trdi, da sta sladoledar in slaščičar tista človeka, ki vedno skrbita, da zobozdravniku ne zmanjka posla. Da niso naši zobje klešče za trenje orehov, lešnikov itd., ve dobro vsak, vendar pa malokdo vpošteva.
Kakor sem že omenil, se rade naselijo med zobovjem take bakterije, ki povzročajo gnitje, in
in vendar najčistejše, najžlahinerše jedrnaio milo. — Zraven lega priročno in tako izdatno, da je za rabo res najcenejše
hichtovo
lerpentinovo
to na ta način, da razkrajajo ostanke jedil in se tako tvorijo razne kisline, ki razjedajo zobovje. Glavni pogoj za preprečenje razdiralnega dela teh bakterij je ta, da jim odvzamemo hrano. To je prar lahko doseči, če si operemo s krtačico po vsaki jedi usta vseh ostankov. Dolga leta so smatrali na kmetih zobno krtačico za nepotrebno stvar, ki je le za gospodo. Danes pa je v tem pogledu sicer že mnogo bolje, a je še vedno premalo razširjena ta cenena, a vendar tako dragocena stvarica. Zobna krtačica je zlat ključ, ki varno zaklepa z ohranitvijo zob tvoj največji zaklad — zdrav želodec.
Ko kupuješ krtačico, izberi rajši tršo in krepko odrgni ne le zunaj in znotraj zobe, temveč tudi dlesni, ker s tem povzročiš boljšo preskrbo le-teh s krvjo in s tem boljšo prehrano in
trdnejše zdravje zob. V izpiralno ustno vodo deni na kozarec ščepec soli ali kavno žličko finega špirita.	i
Če pa zapaziš najmanjše bolno mesto na zobu, nikar ne odlašaj in ne čakaj, da li bo ukradla grozna bolečina cele noči in boš pozneje celo ob zob, temveč pojdi k dobremu zobozdravniku, da ti ga brzo popravi. Ker pa sami dostikrat ne najdemo bolnega mesta, je najpametneje, da si pustimo vsakega pol leta pregledati pri zobozdravniku tako dragoceno napravo naših zob. Čim prej greš k zobozdravniku, tem ceneje je, odlašanje te stane le nekaj bolečin, mnogo denarja in noben umetni zob ne more tvojega lastnega popolnoma nadomestiti. Ne izgovarjaj se, da nimaš denarja! Pritrgaj si drugod in naloži najvarnejši in najboljši zaklad v svoje zobe. Bodi kakor pameten gospodar, ki ne pušča £ pernat
svoje strehe, temveč izmenja na gotov čas vsako počeno opeko in mirno spi sredi deževne noči, ko streže nemaren sosed na podstrešju deževnico V škafe in bi bil komaj pod dežnikom na peči varen poplave, čuvati idravje je lahko, lahkomiselno sapravljeno spet pridobiti pa je težavna in draga pot.	K.
(Tleč. univ.
Dr. (Tlartin Herman
specialist za zobne in ustne bolezni Ordlnira dnevno od 8 do IZ In od Z do 6 u Žalcu (bivša Kočretoua hiša)
SHRAMBA ZA JEDILA.
Jedilna shramba ali, kakor pravimo po starem, «špajza», to je zelo važna zadeva v vsakem gospodinjstvu. Vsekakor je to poleg kuhinje za gospodinjo najpotrebnejši prostor in gospodinja, ki nima jedilne shrambe, je pomilovanja vredna reva.
Redkokdaj pa najdemo po manjših, zlasti po Starih domovih tako shrambo, ki bi zaslužila ime •jedilna shramba«. Po navadi je to kaka luknja, kamor se spravlja vsa ropotija, obenem služi tudi za shranjevanje jedil, kar seveda ni na čast snagi y hiši in tudi za zdravje ni dobro.
Jedilna shramba pa je kakor rečeno nič manj Važen prostor v hiši kot vsak drugi in kdor si postavlja hišo, naj gleda na to, da bo dobila v hiši tudi taka shramba primerno mesto, in sicer najbolje tik zraven kuhinje. Ta shramba pa ne sme biti temna in vlažna luknja, ampak svetla, suha in tudi dovolj zračna čumnata. Imeti mora dosti veliko okno, ki ga je treba gosto zamrežiti, da ne morejo prihajati noter muhe in drug mrčes. Gosta mreža naj bo tudi za to, da je okno vedno lahko odprto, razen ob preveliki vročini ali prehudem mrazu.
Shramba pa naj bo urejena tako, da gospodinja lahko spravi notri vsakovrstna živila brez skrbi, da bi se pokvarila. V strop shrambe naj bo zabitih več kavljev, da tam lahko obešaš pre-kajeno meso, špeh, klobase in druge take jestvi-ne, ki morajo biti vedno kolikor mogoče na zraku, da se dlje časa ohranijo, oziroma da se ne pokvarijo. Ravnotako naj bo na zraku tudi čebula in česen, sicer rada splesnita.
Police naj bodo pokrite vedpo s čistim papirjem. Če pa imaš posebej omaro za jedila, ki ima zamreženo lino, moraš to omaro vseeno vsaj enkrat na dan prezračiti, in če imaš predale za moko in slična živila v omari, moraš te predale Vsaj vsako pomlad in jesen dobro zribati in posušiti.
Iz predala potroši vedno vso moko, preden ga napolniš z drugo svežo moko in prazni predal prej dobro iztrkaj in zbriši, ker se je lahko za-redil notri kak črv, če je bila moka dlje časa v predalu.
V jedilno shrambo ne smeš nikoli postavljati toplih jedil, ampak vsako jed prej shladi, preden jo postaviš v shrambo. Ako je shramba poleg kuhinje, jo vedno skrbno za seboj zapiraj, da ne Uhaja noter kuhinjska sopara, kar ti lahko marsikaj pokvari. V shrambi je namreč vedno, zlasti pa pozimi, hladneje kot pa v kuhinji in če niso vrata do kuhinje dobro zaprta, se stene spotijo in to povzroča plesnobo tudi na shranjenih jestvi-nah.
Tla v shrambi je seveda tudi treba večkrat poribati, pri čemer se pa morajo dobro posušiti, da ne povzročajo vlage v shrambi. Enkrat na leto vsaj pa je treba jedilno shrambo temeljito pospraviti, iznesti vso opravo ven na zrak, zbrisati, če je kje kaj plesnobe in če so stene počrnele, jih znova pobeliti. Snažna shramba je kakor snažna kuhinja podlaga za zdravje družine v hiši.
Za kuhinjo
Rezanci z zdrobom. Naredi testo iz pol litra fine moke, četrt litra zdroba, enega jajca, malo soli in vode. Zamesi kolikor moreš trdo testo. Dobro ga ugneti, razdeli v dva hlebčka in razvaljaj za nožev hrbet na debelo. Ko se testo osuši, ga razreži na navadne široke rezance. Daj jih kuhati v slan krop kakih deset minut, na kar jih odcedi in zabeli z drobtinami, ki si jih zarumenila na masti.
Makovi štruklji. Naredi navadno vlečeno testo. Med tem ko testo počiva, pripravi tale nadev: Dve pesti suhega maka stolci, ga skuhaj na treh osminkah mleka, da je gost. Nato ga shladi in hladnemu primešaj dva rumenjaka, štiri žlice smetane, po okusu sladkorja in sneg dveh beljakov. Nato razvleci testo in pomaži z nadevom, potresi še malo krušnih drobtin, nato zavij skup v štrukelj, položi na prtič, zavij, poveži z vrvico in kuhaj v slanem kropu. Ko je kuhano, razreži štrukelj na tleski na poljubne kose in zabeli z drobtinami, ki si jih zarumenila na masti ali maslu.
Ocvrti krompirjevi cmočki. Pretlači skozi sito 30 dek kuhanega krompirja, dodaj 7 dek sirovega masla, dva rumenjaka, žlico smetane, malo sladkorja, četrt litra moke in malo osoli. Vse to dobro zmešaj in stepaj. V kozi razbeli mast in devaj z majhno žlico male cmočke na mast in jih lepo rumeno ocvri. Ocvrte potresi še malo s sladkorjem in jih daj na mizo.
Ocvrta jabolka. Kisla jabolka olupi, jih razreži na prst debele plošče, ki jim iz srede izreži pečke, in jih polij z vinom. Na krožniku dobro stolci tri jajca. Nato povaljaj vsako ploščico v moki in nato še v raztepenem jajcu ter ocvri na vroči masti ali maslu. Ko se je zarumenilo na eni strani, obrni še ha drugo stran. Ocvrta jabolka pokladaj v skledo, jih potresi s sladkorjem in daj na mizo kot priboljšek h kosilu.
Praktični nasveti
Madeže od kave spraviš iz obleke s tole mešanico: 18 delov vode, 1 del amonijaka (salmi-jaka) in 2 dela glicerina. S tem pomoči madež in ko se posuši, ponavljaj, dokler madež ne izgine. Po preteku 12 ur zlikaj obleko, pokrito s čisto krpo. Če pa madež še ni izginil, tedaj raztopi 50 gramov soli v litru vode in s tem izperi madež. Ako je madež od bele kave, ga namoči z glicerinom, izperi v čisti vodi in potem zlikaj narobe. Glicerin popije maščobo mleka in čreslo-vino kave.
Izvrsten gnoj za vrt je cestno blato, ki ima še
to prednost, da je poceni. Kakor se pri nas še mnogo gnojilnih snovi brez koristi pogubi, tako je tudi s cestnim blatom. Cestno blato, zlasti po vaških potih, je veliko vredno. Ako cestno blato skrbno zbiramo, mešamo na kompostu, ali ga kar naravnost s prstjo zmešamo, dobimo gnojilo, ki je za mnoge zelenjave in cvetlice dosti bolj hranjivo nego hlevski gnoj. Razumna vrtnarica naj torej skrbno uporabi cestno blato za gnoj, ako ga le ima pri roki.
Kako preženemo mravlje s sadnega drevja. Zdaj ko je sadje zrelo, a še ne obrano, nam delajo veliko škode mravlje, ki se spravijo na vsak sad, najrajši pa na žlahtno sadje. Ubranimo se mravelj, če namažemo deblo blizu tal za ped na široko z lanenim oljem in sajami. Mravljam to smrdi in ne lezejo na drevo.
ZANIMIVOSTI
KNJIGA O «SVETEM VRAGU« IN NJEGOVIH RAZUZDANOSTIH.
Ime meniha Rasputina je znano po vsem svetu. Kako je ta mož prav za prav živel? Bil je na ruskem dvoru najožji zaupnik carja in posebno še carice, ker je baje imel neko čudno moč nad
bolehnim carjevičem. Svojo veljavo je Rasputin strašno zlorabljal in vse se ga je balo, ker je pri carju dosegel, karkoli je hotel. Končno je Rasputina ustrelil knez Jusupov in ga vrgel v vodo. Kmalu nato je izbruhnila velika ruska revolucija, katere je bil v marsikaterem pogledu kriv tudi dvorski zloduh Rasputin.
Po svetovni vojni se o Rasputinu zelo mnogo piše. Pravkar je izšla pod naslovom »Sveti vrag» v Nemčiji zopet knjiga o njem, ki vzbuja splošno zanimanje. Pisec Miiller opisuje poleg drugih napetih prizorov iz Rasputinovega življenja tudi početje tako zvane hlistovščine, ruske kmetske sekte, ki izvira iz 18. stoletja in ki je imela svojega mužika — boga, 12 apostolov, preroke in prerokinje, pa se je za časa Rasputina izpreme-nila v nekako divjo družbo oboževalcev nagote. Rasputinovo posvečenje v skrivnosti te sekte je bil baje največji in najodločilnejši dogodek njegovega življenja. Na lastne oči je baje videl kmečke izbe, samostanske celice in skednje, v katerih so se mužiki in njihove žene izpreminjali v bogove in boginje. Miiller opisuje razuzdanosti te čudne verske sekte takole:
Zborovanja hlistov so se vršila ob sobotah zvečer po kmečkih bajtah pri zaklenjenih vratih in zastrtih oknih. Člani sekte so sedeli na klopeh, moški na desni, ženske na levi strani Sredi izbe sta sedela za mizo mož in žena in vsi so bili prepričani, da sta polna milosti božje. Misterij se je pričel s petjem, ki je izražalo hrepenenje sektan-tov po nebeškem kraljestvu. Naenkrat je postalo petje glasnejše, sektanti so se slekli in oblekli bele srajce, potem so pa prižgali 12 sveč in petje se je nadaljevalo. Končno so nekateri vstali in se začeli vrteti v krogu. Pridružili so se jim drugi in začel se je divji ples.
Ko je dosegla omotičnost višek, so začutili ljudje nad glavami mahanje kril Sv. Duha in potem se je izpremenilo vse posvetno v nebeško. Klopi, miza, stoli in vsa izba je postala »barka pravičnih« in sektanti so odjadrali po razburkanem morju prosvetnega življenja v kraljestvo blaženosti. Kmet in kmetica za mizo sta se iz-premenila v Kristusa in Marijo in vodila sta nebeško barko v nebeško kraljestvo. Tedaj se je izpolnila beseda in znova se je zgodil čudež. Vsemogočni Gospodov duh je postal meso in tanti so navdušeno kričali, da jih je obsenčil Sv. Duh. To so ponavljali tako dolgo, da so omagali.
Ples je bil končan, božji krmar je vstal, začel je nekaj jecljati in obraz se mu je spačil v jok ali smeh. Samo sektanti so razumeli njegovo jecljanje, samo oni so vedeli, da govori iz njega nedolžen človek, ki je postal znova dete. Potem se je znova pričel ples in sicer tako divji, da je pot kar lil s plesalcev. Kar so se med divjim plesom božji ljudje slekli do pasu in stopili po vrsti k «preroku», ki jih je bičal v znak, da se je naselil v Adamovo telo nov človek. Po bičanju so se sektanti znova zasukali v divjem plesu in slekli tudi srajce. Ugasnili so luči, žene so planile k možem in jih začele strastno objemati. »Božji« ljudje so se valjali po tleh ter se parili ne glede na starost in sorodstvo. Šele v tej divji opojnosti utihne lastna volja, kajti v pregrešni nasladi pride do veljave samo volja nevidnega duha.
Grigorij Jefimovič Rasputin, razuzdan, obenem pa pobožen ruski mužik, je baje pri teh razuzdanostih spoznal pravi smisel »skrivnosti«, češ, da gre za preporod človeka potom greha. Šele v krogu te sekte je spoznal, da doseže pravo notranje življenje samo oni, ki zdrami v pregrešni nasladi v sebi starega človeka, se bori z njim in ga z grehom usmrti, da lahko potem premaga vse strasti. In tako je prišel Rasputin do zaključka, da vodi pot pokore preko naslad in da je treba izprazniti čašo ljubavne opojnosti do dna, če hoče biti človek zveličan.
X 701ctni slepec izpregledal. V enainsedemdesetem letu je ameriški farmar Tosnah Po-mercy prvič videl solnce, odkar je kot dveletni
otrok po hudi mrzlici izgubil vid. Njegovi starši so z oslepelim otrokom hodili od zdravnika do zdravnika, vendar ni nihče mogel pomagati. Tako je otrok ostal na farmi v bližini Bridge-nraterja in tam slep dočakal 70 let. Nedavno mu je njegova nečakinja brala iz časopisa o novem načinu zdravljenja, ki ga je iznašel neki zdravnik za očesne bolezni. Starček je takoj sklenil, da bo napravil še zadnji poskus. Žrtvoval je vse svoje prihranke za potovanje in stroške operacije. Poskus se je posrečil in želja slepca se je izpolnila — starček je zopet videl.
X V Rusiji ima leto 73 tednov. Kakor poročajo iz Moskve, je 25. septembra izšel dekret sovjetske vlade, glasom katerega stopa s 1. oktobrom v veljavo nov koledar v Rusiji. Po odredbah tega dekreta ima sovjetski teden samo pet dni. Leto se torej deli na 73 tednov in ne kakor dosedaj na 52. V vseh delavnicah, tovarnah, uradih in šolah bodo delali odslej naprej samo štiri dni, a peti dan bo odmor. V novem sovjetskem koledarju torej ni vej nedelje. Vsi ostali dnevi odmora in cerkveni prazniki so ukinjeni. Praznujejo se samo še 1. maj kot praznik dela, 7. novembra kot obletnica pro-Ietarske revolucije in 22. januar kot obletnica Leninove smrti. Ruski inženjerji in ekonomisti trdijo, da se bo s to novo razdelitvijo časa zelo dvignila produkcija. Ravno tako se bo s tem zboljšalo zdravje delavstva, ker bo imelo namesto 54, 73 prostih dnL Z druge strani pa se delovni čas podaljša za 30 minut. Govori se dalje, da bo vlada ukinila tudi dosedanja imena za dneve tedna in da se bodo dnevi imenovali po številkah, dan številka 1, dan številka 2 itd. do številke 5. Bomo videli, kako se bo vsa stvar obnesla.
X Tisoči in tisoči milijonov Din za ženska lepotila. Neki londonski statistik je izračunal, da ženske na Angleškem v enem letu izdajo 65 milijonov funtov (1 funt = 276 dinarjev) za razna lepotila. Ta ogromna vsota je za 10 in pol milijona funtov višja kakor vsota, katero izdajo možje za vožnje po železnici in za vzdrževanje avtomobilov. Za barvila za ustnice, za puder in za vodo za lase porabijo letno 50 milijonov funtov (13.800,OOaOOO Din), medtem ko stane trajno kodranje las «samo» 2 milijona funtov. Umivanje las in striženje požre na leto 12 milijonov funtov.
X Dvakrat je umrl. Na Bavarskem je umrl pred kratkim 671etni tesarski mojster Franc Stocher, ki more reči o sebi, da je umrl dvakrat. Pred 45 leti je bil namreč po težki operaciji pre-nešen kot mrtev v mrtvašnico splošne bolnice. Tu so ga položili med dva mrtveca in opravili že pogrebne molitve. Ali Stocher ni bil mrtev. Bil je pri polni zavesti in je slišal vse, kar so delali okoli njega, le ganiti se ni mogel, ker ga je prijel popoln krč. K sreči je bil navzoč neki mlad zdravnik, ki nikakor ni hotel verjeti v njegovo smrt. Zaradi njegovega prizadevanja je nato znameniti zdravnik Nussbaum poskusil vse mogoče poskuse, da bi Stocherja zoper oživil in nazadnje so bili ti poskusi tudi uspešni. Stocher je oživel in živel nato še 45 let. Zdaj je torej drugič umrl.
X Nenavaden samomor z dinamitom. Nedavno se je ponoči vračal trgovski sin Anton Pitrocha s svojo ljubico Hedvigo Jurečkovo s plesa v Ja-vorku na Moravskem domov. Za va jo je fant nenadoma strastno objel dekleta in zaklical: cZbogom, Hedviga, zbogom !> Potem si je prižgal cigareto in naenkrat je nastala silna eksplozija. Pitrocha je namreč imel v ustih dinamitno patrono, v cigareti pa zažigalno vrvico. V hipu, ko je dinamitna patrona eksplodirala, je Jurečkovo krepko držal z obema rokama. Dekle seveda ni slutilo, kakšne namene ima fant. Po eksploziji se je Jurečkova onesvestila in ko se je čez nekaj časa zavedla, je zagledala' pred seboj strahovito razmesarjeno fantovo truplo. Dinamitna patrona je odtrgala fantu glavo in jo vrgla daleč proč. Od strahu je dekle znova omedlelo
in šele zjutraj so jo našli ljudje ob razmesarjenem truplu njenega fanta. Prepeljali so jo v bolnico, kjer bo morala ostati dolgo, ker je zapustila eksplozija tudi na nji težke posledice. Pitrocha je hotel z ljubico na oni svet, ker mu roditelji niso dovolili poročiti se z njo.
ZA SMEH IN KRATEK ČAS
Potrpežljivost
<S potrpežljivostjo in vztrajnostjo se na svetu lahko vse naredi.*
<Nezmisel! Ali morebiti moreš s pomočjo potrpežljivosti in vztrajnosti nesti vodo v situ.* <Seveda lahko !> <Sem zelo radoveden, kako.> cTreba je le, da potrpežljivo in vztrajno čakam na trenutek, ko bo voda zmrznila.>
Pošten obraz.
<Ali misliš, da mi bo Janez posodil denar na moj pošteni obraz?*
cMogoče. Ampak svetoval bi ti, da potisneš klobuk precej globoko na obraz.*
Bi raje proč vzel.
Sodnik: <Obtoženec, ali imate k sodbi še kaj pride jati ?>
Obtoženec: «Ne, nasprotno, jaz bi raje kaj proč vzel.*
Srečen zob.
Ona: <Danes sem si dala izdreti zob.> On; <Srečen zob!»
Ona (jezno): <Zakaj praviš* da je zob srečen, če te smem vprašati ?*
On: <Ker ni več v bližini tvojega jezika.>
Zaradi reklame.
♦Natakar, zakaj je pa danes porcija trikrat manjša kakor včeraj?»
♦Kje ste pa včeraj sedeli ?> ♦Tam pri oknu.>
♦Čisto v redu, gostje pri oknih dobivajo vedno večje porcije — zaradi reklame.>
Dober svet
Žena: cGospod zdravnik, ali mi morete svetovati, kako naj odpravim svojemu možu govorjenje v spanju?*
Zdravnik: ♦Najboljše sredstvo bo, če mu podnevi pustite malo do besde.>
Vsiljiv berač. Gospodinja: ♦Nesramnež, že petič vas vidim danes pred seboj!>
Berač: ♦Res je, gospa, ampak od tega, če me samo vidite, nimam ničesar.>
Prepočasi spi.
Gospa: «Ste že zopet prepozno vstali, ker je v kuhinji vse v neredu. Kako je to, da se vam to tako pogosto pripeti?«
Služkinja: «Ne vem, gospa. Najbrže spim prepočasi.«
Vsak po svoje sodi.
Policaj, ki zasleduje zločinca, potepuhu: <Ali niste videli nobenega sumljivega človeka ?> ♦Razen dveh policajev nobenega.>
V kuhinji.
♦Kako je mogoče, Mirička, da sem včeraj zch pet videla v kuhinji vojaka ?>
♦Prav lahko, milostiva, najbrž ste gledali skozi luknjico v ključavnici.
Le počasi.
Potnik prihiti zjutraj ob pol sedmih čisto bre« sape na kolodvor neke male železnice in vpraša postajnega načelnika, če je še čas za vlak v Hrastovo.	i ♦Potem vam pa ni treba tako teči, je še dovolj časa.*
♦Hvala Bogu, bal sem se že, da bom zamudil. Kdaj pa odpelje vlak?*
♦Jutri zjutraj ob četrt na sedem.*
Kdo je najbolj vpil.
Mati je bila v mestu. Ko se je vrnila, ji je pri« povedoval oče, da so bili Jelko, Ana in Franci zelo glasni in da jih je moral kregati. Mati je takoj poklicala otroke k sebi
♦Lepe stvari slišim. Torej ste kričali. Pri znajte mi, kdo je najbolj vpil?>
<Oče!> so vzKliknili vsi trije obenem.
Sedeti mora.
Ravnatelj kaznilnice obiskuje celice svojih ♦gostov*. Ko je vstopil k nekemu težkemu zločincu, ta nasproti predpisom ni vstal.
♦Vi morate vstati,* je dejal ravnatelj, <če pri. dem k vam.»
<Oho,> je odvrnil jetnik, cod kdaj pa, jaz sen vendar obsojen na ,sedenje'.>
Pri odvetnika.
♦Kaj vam je dejal dolžnik, ko ste predložili račun?*
♦Poslal me je k vragu.)
♦In kaj ste storili?* ♦K vam sem prišel.*
Trmasta hčerka.
♦Rad bi zasnubil vašo hčerko.* ♦Že prav. A kaj pravi ona?» ♦Privolila bi, če bi vi nasprotovali.*
Listnica uredništva
Nujne dopise smo t.ikrat uvrstili med domače novosti, vse drugo pa pride prihodnjič na
vrsto.
Polana. Prosimo, da se večkrat oglasite!
Najuspešnejše sredstvo za rejo domače živali je brezdvomno
MASTIN
ki pospešuje rast, odebelite* in omastitev domače, posebno klavne živine. Jasen doka* neprecenlji»e vrednosti Maslina so brezštevilna zahvalna pisma! Cena: 6 iskat. 46 Din, 10 žkat- 80 Din. LEKARNA TRNKOCZV (zrav. rotovža), Ljubl)ana 66.
Vsaka beseda 50 par. Najmanj znesek 1 Din. Zenltnf oglasi dopisovanja k trtovsU oglasi Maka beseda
1 Din. Za pošiljanje ponudb In dalanje naslovov Se posebel 2 Din. Znesek Je priložiti naročilu.
Oglasni oddelek »DOMOVINE., Ljubljana. Prešernova ulica it 4.	Ideioo S13492.
Ne obupajte!
ako nimate vložka v hranilnici, kajti to je mnogo manj neprijetno, kot če nimate posteljnega vložka, 281	ki g« dobite najceneje pri
Jr. Stuplol, v Ljubljani, Gosposvetska cesta it. 1.
Istotam dobite tudi kopalne banje, klozetne garniture, vzmeti za modroce. morsko travo, žimo in vso železnino.
Redkost!
Naprodaj je pribliino dva ioha *el'ka njiva, ležeča ol driavni cesti tik trga Sv. Vida pri Ptuju, pripnavna z» u davo poslopja ali za lesno .industrijo. — Kupec naj se zglai pri J. Vidovi;®, Pobreije 82, Sv. Vid pri Ptuju. 31.J
Kadar se pripravljate na želito
ne pozabite, <fa Vam bo pri tem najboljši sodelavec
teiiii milo GAZELO
polti tekom 24 ur
je dosegla po zahvalnem pismu gospa dr. L. a po zdravnikih priporočeno lepotno kremo »KROS«.
Obilo pismenih priznanj. Ako je Vaš obraz skažeo od mozoljev, sojedcev gub ali drugih motitev polti, jih lepotna krema »EROS* ta k o j odpravi, sicer vrnemo denar. 1 lonček Din 14, trije lončki Din 45 —.	310
Dr. Nikol. Kemčny, Košlce, poštni predal 12/E2 CSR.
Zahtevajte brezplačni CENIK
14 dni na poskušnjo, ako ne ugaja se vrne denar.
Elegantna
plitka, dobra in cenena ura
Enaka ura v boljši izdelavi
Din 120'-
5letno jamstvo. 243
R. Kiffmann, Maribor 143-c
Razpošilja se le proti povzetju
Dvokolesa najboljših svetovnih znamk v veliki izbiri, zelo poceni. Najnovejši modeli otroških vozičkov od preprostega do najfinejšega, in igračni vozički v zalogi. Več znamk šivalnih strojev najnovejših modelov, deli in pnevmatika. - Ceniki franko. - Prodaja na obroke.
.JRIBUNA" F. B.L, tovarna dvokoles in otroških vozičkov Ljubljana, Karlovška cesta štev. 4.
kupuje tudi:
fiiot, deteljico, laneno in kono-pelino seme ter druge deielne pridelke.
NERVOZNIM
nervoznim, nemočnim, izčrpanim.
Da bi se osvobodili slabosti, izčrpanosti, prezgodnjih ffeleznih, včasih celo prezgodnje smrti je neobhodno potrebno takoj spočetka čistiti svoj organizem strupov, katere Sknpno s hrano prinašamo mokračna kislina, arati in dr.), ravno tako pa je treba ojačevati in oživljati njegovo moč 2 Cnergijotvornimi fernr enti, vzetimi od žlez mladih živali, kakor J« »KALEFLU1D« D. Kaleničenka.
>KALEFLUID» je potreben vsem brez razlike, kateri so iz črpani po raznih boleznih, slabi prehrani, ali bolezni želodca, fnapornem fizičnem ali duševnem deln, težkih duševnih potrtostih, prekomernih telesnih ali duševnih ekscesov i. L d. j«KALEFLUIDc ie večkrat odlikovan na raznih razstavah » ■Parizu, Londona, Bruslju, Firenci in Rimu s 5 Grand Prlz in 5 velikimi zlatimi kolinami.
BrezplaCno in franko pošljemo popis, kateri vat se i z novim načinom obnavljanja in jačanja ovenele moči, cdravja in delovne sposobnosti. Obrnite se:
Beograd, Meta 27; mhoš Markovič.
, »KALEFLU1D« sc dobi v vseh boljših drogerijah in | ekamah vsega sveta, pošlje se tudi po povzetju.
Glavna direkcija francoskega društva „Kaletluid" D. Kalenicenko, Pariz, Pigalle, 5.	295
BOLNIKI
Ravnokar je izšla razjasnitev; V, tej razpravlja dolgoletna izkušn;a o razlogih, postanku in zdravljenju živčnih bolezni. To odlično zdravilo pošljemo vsakomur, ki ga pismeno zahteva od spodnjega naslova.
Na tisoče zahvalnih pisem dokazuje nenadomestljiv edini uspeh neumornega in vestnega preiskovanja za dobrobit: bolnega človeštva. Kdor pripada
veliki mnoiici Živino bolnih,
kdor trpi na raztresenosti, tesnobi, slabem spominu, nervoznem glavobolu, jezi, motenju prebave, prevelikih skrbi, bolečin v zglobovima, splošne ali delne telesne slabosti ali od drugih brezštevilnih pojavov,
mora zahtevali mojo knjiiico utehe I
Kdor jo pazljivo prečita, pride do resničnega spoznanja, da obstoji enostavna pot, ki pelje do zdravja in livljenske radosti 1
Ne čakajte, temveč pišite Se danes!
E. PASTERNACK, Berlin S.O.
Mlchaoikirchplals Nr. 13. AbL 321.
160
Prvovrstna glasbila direktno iz
TVORNIČE
odn. tvorn. skladišča. Veliki ilustrovani
CENIK
dobite zastonil Zahtevajte ga pri največji razpošilialnici glasbil v Jugoslaviji
MEINEL & HEROLD
Tovarna glasbil, gramofonov in harmonik PODRUŽNICA MARIBOR št. I04 B
Violine od 95 Din	nav, Tambure „ 98 „ „ Mandoline „ 13S „ „ Truoe ,,505 ,, „ Granitni „345 „ „ Ročne harmonike
od 85 Din	nav.
Domaio aldo, ječmen, pšenico, proso kupuje po najvišjih cenah tvrdka
A. VOLK v Ljubljani
Resijeva cesta št. 24
Živinorejcem
priporočamo zanje jako koristno knjigo
Prva pomoč
ponesrečenim živalim.
Napisal jo je živinozdiavnik prof. di. Kern. Okrašena
je s 93 zelo poučnimi slikami in ima nasledno vseoino:
Sestava živalskega telesa, zdravila ob« kladki, masiranje, drgnjenje, o načinu, kako se žival Dtisili. da je mirna o dviganju padlih ali notnih živali, o ranah ter kaj je storiti v
raznih slučajih nagle oboiesti, <ot pri poškotiovahm rogov,poškodbi Kopita in zakovaniu, pri prišču med parklji, opekiini, streli, zlomu kosti, zvitju, izCIenjen u, izpadu porodnice in maternice, iz« padu danke, vnetiu vimena, driski, za« prtju, koliki, nape« njanju goved n ovac, pri tu; ih predmetih v požiralniku, pretresu možgan, solnčarici, nevarnosti zadušitve, zastrupitvi, ozebljenju, postopan u s popkom, mrzlici, omedlevici, kužnih boleznih itd.
Vsak lastnik živali, ki se hoče obvarovati škode pri ponesrečenih živalih, bi moral imeti to kn ji jo.
Knjiga, ki velja s poštnino vred Din 36*50, se naroča
v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani
Prešernova ulica 54 (nasproti glavne »o&te)
NOVOST! „__
lestenci, žarnice, električni kuhalni aparati, likalniki etc.	3,6
Radio aparati m nastavni do n
Dospela zaloga najnovejše in najmodernejše izbere „ ELE KTR 01N D U STR IJA," družba z 0. z., Ljubljana, Selenburgova 3 in 6. Telef.23i4
Itdaja za koazorclj .Domovine* A doli Ribnika t.	'Jrejuje Eilip Omladli.	Za Narodno tiskarno Pran Jezsiie*