-----    207    -----
Pozdrav in prisega.
Posvečeno visokočislani gospe Luizi Pesjak-ovi.
21. junija.
Najpred začuj pozdrav moj, domovina, Zvesto ga pošlje sinovsko sred!
Sprejmi ga ti, prekrasna in edina, Ki v sebi hraniš drage vse željni
Ti si  svetinja dragega spomina, In biser najkrasnejši vse zemlje':
Sprejmi tedaj ga, mila majka Slava,
Naj hrani Bog te — živila in zdrava!
Ko mi pomlad napočila življenja, Obetala je žlahni cvet in sad; Sred nemirno bilo hrepenenja,
Navdajal ga nebeški čut in slad;
Al boj mogočni biti strast ne jenja, Kodi še marveč mnogovrstnih nad,
Kar mi v obzorji jasnemu zašije
Naenkrat žarek rajske poezije.
Srce, ogreto čudne zdaj toplote, Začuti v sebi prej neznano moč;
Izdramljen rahle, blage tejgorkote, Zbudi se v hipu plamen prej spijoč,
Planiti s srca, skrivne išče pote,
Potok ognjeni, šiloma deroč, Zdaj najde jo — plamena moč in sila, Vse združi skupaj se — nastane pesem mila!
Donela prvo je na tvojo slavo,
Predragi, meni ljubi, krasni dom! Spoznam tedaj veselo to postavo,
Spozabil jaz se nikdar je ne bom! Poklic je moj in pošlo moje pravo,
Slaviti tebe, veličastni dom! Spolniti čem ga — toraj naj razlega Po vsem domovji moja se prisega!
Ne vabi slava me, ki vence spleta,
In pevce drage v grobu še časti; Da moja pesem,   bratom raz o deta,
Njih srca vnema — delu je budi: To čina slavnega je želja sveta,
Ki v prsih vedno zvesto mi gori! Zdaj doni pa, prisega krepka, logom, Goram in rekam vsem domačim — z Bogom!
Josip Cimperman.