ANTON MEDVED
MOJA SREČA.
Wir vvissen nur: Das Herz verbliiht, und alles Gliick ist Traum.
JSmmanuel Geibel.
=0
Sedel bom sam, prikovan na svoj stol, če moj ostane v letih osivelih. Zaspala bo mi v prsih tiha bol, udan govoril bom:  „Izpit je kelih."
Takrat pa stopi pred-me lepa žena, kot vodna vila vstane iz valov, v obleki svilni, s cvetjem okrašena, obilna žlahtnih, milostnih darov.
Premrle roke dvignem v svetli zrak, povprašam ves.zadivljen: „Kdo si, kdo si?. „„Ne boj se, pčstarni me siromak! Jaz sreča sem, ki vsem darove nosi.""
„Prinesla si jih tudi meni kaj? Glej, sreča, moja duša je otročja . . . O tebi sanjal sem nekoč — pa daj en dar mi vsaj iz svojega naročja!"
„„Še več, še več ti dam, betežni starec! Vsekdar si bil prijatelj dobrih vin — morda se ti privolji en kozarec? . . ."" Zajecam:  „Ne, nadušljiv sem trpin!"
„„Pa vzemi si zlata, čeprav na kupe!"" „Ne maram ga! Denarjev ni mi žal. Kdo hodil bi poslušat mestne hrupe in z bolno nogo, kdo bi potoval!"
„„Naj položim, zaslužni moj mučenec, na glavo tvojo venec v znak časti?"" „Na plešo, kaj? Ogreval bi me venec, ker mrzla soba je in mrzla kri . . .
Nič, sreča, nič! Moj kelih je izpit. Ti pusti mojo sobo in poleti lahka med živi svet, pod solnčni svit in srcem mladozornim vence pleti!
O zenica življenja v zarji zlati, o knežnja sladkih, a krilatih nog! Nestalna si, a kadar meniš stati, prepozna si. — Na vek te čuvaj Bog!
In hitro žena zapusti moj stan — Po licih meni zdrkne zadnja rosa . . . Na pragu sreča jo obraz neznan: meglena žena, v roki njeni — kosa.
Vi duševni mogočniki, ljubezni polni samosvoje, z mrakotnimi naočniki obsojate življenje moje.
Vse, kar zakrivil sem, priznam, vsega z vestjo kesam se tanko in bridko se zavedam sam, da sam sem si nastavil zanjko.
„DOM IN SVET" 1903. ŠT. 7.
A morete trditi li,
da bil sem kdaj v resnici srečen?
Omame hip nasiti li
duha, ki v mislih žije večen?
Odpri se vam srce poslej, a knjiga sodna se zatvori: Če nisem se vam smilil prej, naj smilim se vam vsaj v pokori!
26
402
Ali sem se jaz postaral, ali se je svet?'
Ali me je kdo začaral v dobo starih let?
Vrt, kjer raste lepa roža, mrtev zre pogled,
neobčutnega me boža cefirjev šepet.
Ali se je svet postaral,
ali moj obraz? Ali svet je mene varal,
ali njega jaz?! —
Leposlovcev hipoteze prazne se mi zde,
ni veselja, niti jeze ne pozna srce.
4.
Ko sem prvič srečen bil, nisem vedel, da sem srečen, nisem vedel, da sem srečen, ko sem mlada leta žil.
Moja pusta doba zdanja, kaj je sreča, še manj zna, duh mi nekam v daljo sanja, kjer bi čutil se doma:
Kjer živi krepost,
kjer velja modrost,
kjer se duhu duh poklanja.
ANTON MEDVED:
ODDALJENIM DUŠAM
Ti sodiš, da sem nate cikal s strupenim spisom zadnjikrat. No, jaz le drugega sem pikal, koga — naj ve le tisti brat!
On svoje dni gojil je isto do mene, kakor ti dozdaj: prijateljsko ljubezen čisto, v dolini solz edini raj.
A da bi se na lestvi častni, visoko kdaj povzpel goreč, ponaša se kot mož oblastni in se ne briga zame več.
Saj ti mi nisi nikdar storil nobenega na svetu zla, pa tebi naj bi jaz umoril najlepši čut iz duše dna?
Glas tvoje sodbe me je zbodel, globoko ranil čute mi . . . Le sodi jezen, da sem podel še ti, še ti, o Brute mi!