Cesar Franc Jožef I. Dunaj, 21. novembra 1916, (Kor. uraci): Cesarska ,,Wiener Zeitung" javlja v posebni izdaji, da je njegovo c. in l.r. Apostolsko Velieanstvo cesar Frauc Jožef I. dne 21. t. m. ob 9. uri zvečer v gradu Schonbronnu mirno v Gospodu zaspal. Usoda je hotela, da se je oseminšestdesetletno vladanje cesarja Franca Jožefa I. začelo v viharju revoluciie I. 1848 in da je to vladanjc nepričakcwano naglo nehRlo v najstrašnejši bojni vihri, kdr jih pomni svetovna zgodovina! Med tema dvema mejnikoma je poteklo živijenje, ki mu povestnica ne pomni enakega — življenje, ki ga po vsebini in obliki cznačuje ime: Cesar Franc Jožef I.l — Habsburškim deželam jc vladal dolgih oseminšestdeset let, in v tej monarhiji dveh držav in ninogih narodov je imela cesarjeva oseba posebno moč združevanja in izvora medseboine strpnosti. In sedaj je hiporna ugasnilo središče te moči, in tako je zaviadalo splošno občutie, da je nastala veiika vrzel. Njegovo dolgole.no vladanje je . provzročilo, da so se vsi državljani na cesarjevo osebo in na nje bistvo tako navadili, da poroeni cesarjeva smrt globoko in bridko občuteno pretrganje vezi, ki so cesarja spajale z njegovimi narodi in obratno narode z njim. Ni danes državljana, od otroka do sta.ca, ki bi 'si mogol pojm cesarja drugače predstavljati, nego nosi vsakdo Franca Jožefa neizbrisno začrtanega v svoji dušil Doba njegovega vladanja obsega čas, ki so se v njem porajali in so izginjali rodovi, ki je v njem zatonila stara zgodoviua in se je pojavila nova — in v tem brezmejnem bogastvu nastajanja in ustvarjanja, ki ga je giedal Franc Jožef, je sam obdan z bogastvom, in kar prinese razvoj dveh človeških rodov, to ima svoj izraz v tem cesarju, segajočem s svojo mladostjo v dobo, ki je nam postala le zgodovinski spomin, a ki je legel k počitku v času, ki si šele ustvarja svoj zakon! In kar poznamo mi le iz knjig, kar nam zveni na sluh le nejasno in temno — vse, kar je bilo hotenje in borba naših očetov in dedov — vse to je ta vladar sa;n doživel. In vsa zgo-. dovina silnih prevratov te dolge preobrazovalne in prerojevalne dobe je zgoclovina njegovega lastnega življenja. Kaj se je vse v teh ietih, ki obsegajo dobo dveh generacij, v Evropi pripetilo, in kakšen razvoj človeških sil smo učakali na vsakem polju! In cesar Franc Jožef, ki je že sedel na prestolu, ko še niso biii rojeni ljudje, ki danes javno delujejo, je bil mnogoterim tem preobrazbam središče, in njegov delež na njih je njihova in je njegova zgodovina! Franc Jožef je več doživel in več poskusil, kakor katerikoli živih Ijudi! * Ko je cesar Franc Jožef, ki je bil rojen dne ,18. avgusta 1830., začel vladati dne 2. decembra 1848., se je bil fevdalizem ravnokar v mogočnem revolucionarnem potresu razrušil. Nekaj mesecev prej je bil .evolucionami državni zbor razveljavil tlako in desetino ter patrimonialno sodstvo. V prvih. letih cesarjevegd vladanja so ustvarili zakone, ki so utemeljili mcderno kmetijstvo na podlagi kmetiške privatne lastnine in svobodnega plačevanja dela. Ves razvoj velike industrije, velikega trgovstva in modernega prometa, boj med kapitalom in ročnim delom, zbujenje najširših plasti ljudstva — kratko, ves velikanski razvoj modernih zahtev in potteb vseh ljudi in vseh stanov sodi v dolgo dobo vladanja cesarja Franca Jožefa. Ko je cesar zasedel prestol, so imeli od mnogih njegovih narodov le Nemci in Italijani _vojo meščan.ko Poljaki in Madžari pa svojo plemiško kulturo. Čehi, Slovenci, Ukrajinci, Slovaki, Srbi in Romuni so bili še kmetiška Ijudstva, -brezzgodovinski narodi* brez plemstva in meščanstva, brez velike literature, brez samostojne politiške volje. In v dobo vladanja cesarja Franca Jožefa sodi prebujenje »brezzgodovinskih narodov": njih socialna diferenciacija, postanek njih narodne Hterature, njih vstop v politiško življenje — kali onih kreposti in moči, ki so pognale mogočno, silovito, da, gigantiško rast, da moremo danes tekmovati na vsakem polju z vsemi. prej priviligiranimi kuiturnimi narodi, trdno naslonjeni na neminijive pravice in svoboščine državnega osnovnega zakona, ki je med najsijajnejšimi deli Franca Jož.fa! V dobi rijegove vlade se je absolutizetn umaknil parlamentarizmu, volilna pravica je prihajala korak za korakom bolj demokraška — vedno širše množine so pridobivale moč v javnem življenju. Ves ta neznanski razvoj se ni izvršil v ravnem, stalnem napredovanju, ker je vsa doba cesarjevega vladanja polna hitrih izprememb vladnih sistemov, ki so ji predstavniki vodilni državniki, kakor Schwarzenberg, Kubeck, Goluchowsky, Schmerling, Belcredi, Hohenwart, Adolf Auersperg, Taaffe, Badeni, Gautsch, Beck, Bienerth in Stiirgkh, ki so bolj ali manj pospeševali, oziroma ovirali razvoj državnopravnih in socialnih reform v smislu vedno rastočih ljudskih potreb, zahtev in pravic. In ravno v državi, kakor je Avstrija, je nje mnogoličnost in razčlenjenost dvignila krono do veljave sodnika, in vladarjeva osebnost je bila vedno pomembna za razvoj javnega življenja. Od cesarjeve uvidevnosti je bilo odvisno, naj se li z napredovanjem gospodarskega življenja usmerjeni državni razvoj izvrši naglo ali počasi, pokojno ali siloma, z mirnimi re.ormami ali z uničijočimi katastrofami. In oprti na zgodoi/insko resnico, da je bil cesar Franc Jožef apostol miru, ki je hotel dobro in zametal slabo, polagamo na njegovo krsto časteče priznanje, da je pravočasno spoznal to, kar je bilo potrebno, in temu pomagal do uresničenja. Vlade so padale, vladar je ostal, ker je imel zmožnosti za vladarja! Največji vpliv na cesarja Franca Jožeia je imela njegova mati nadvojvodinja Zofija, ki je bila silno pobožna žena. Ko je 1. 1853. krojač Libenvi cesarja zavratno napadel in ga ranil, je rekla nadvojvodinja mati, ko je zapustila sinovo bolniško sobo: _Grem, da molim za sinovega morilca!" — V tc-j srčni dobroti je nežno vzgajala svojega sina. Vzgojevalec mu je bil Henrik grof Bombelles, plemič francoskega pokolenja, ki se je odlikoval tudi z izredno pobožnostjo Učitelj mu je bil nadalje opat Rauscher, poznejši nadškof na Dunaju, ter grof Coronini Goriški. V politiki in državnem pravu pa ga je poučeval mogočni državni kancelar Metternich. Cesar je bil svojim učiteljem hvaležen in vdan. Ko je leta 1875. prišel v Gorico, je najprej pozdravil in objel starčka grofa Coroninija, svojega nekdanjega učitelja! Državni šolski zakon, kakor je še danes v veljavi, ki uvaja splošno šolsko obveznost in osemletno šolsko dobo, je uveljavil cesar Franc Jožef s svojo sankcijo. S tem je hotel pokazati, da vodi samo izobrazba do kulture, a kultura do svobode. Isti princip je izražen tudi v členu XVII.jn XVIII. državnega šolskega zakona. Že cesarica Marija Terezija in Jožef II. sta se začela bolj brigati za šole; te šole so imele namen, širiti ined narcdom omiko in n e m š k i j e z i k ! Nova doba je prinesla tudi nove nazore. Glede slovenske narodne šole je bilo najvažnej, to, da bodi materin jezik učni jezik. To načelo je postavil že veliki Komenskv. Za to načelo sta se tedaj posebno borila profesor Fran Miklošič inškof Anton Martin Slomšek. V letih 1850, 1851, 1853 je vlada ukrenila, da je v narodni šoli učiti poleg materinščine, ki ostanc učni jezik, tudi drugi deželni jezik, toda ne pred tretjim šolskim letom. Kdor dela danes drugače, ravna proti intencijam državnega šolskega zakona! Med najimenitneje šolnike one dobe sodita naša rojaka Simon Rudmaš in dr. Fran Močnik. Osobito Močnik je zaslovel, ker je popolnoma preosnoval pouk v računstvu. Njegove knjige so uvedli po vseh šolah v Avstriji in i h preložiii na vse avstrijske jezike. — Okolo l.ta 1850. so preosnovali tudi srednje šole. Kakšna blagodat je bil državni šolski zakon vsem narodom in posebno nam Slovencem, to vemo in čutimo vsi. Za vlade Franca Jožefa je bilo ustanovljenih na tisoče šol vseh kategorij: na nebu Avstrije je zaplamenelo na tisoče solnc,* in \z temin in puščav je zavrelo na tisoče studencev. In iz teh solnc in teh studencev seva in lije danes troje duševnih sil: veda, omika, svoboda! Iz njih se vije pot k sijajni bodočnosti tudi Slovencem! Samo poglavje o šoli bi naraslo v obsežno razpravo, a to ni namen temu tesnemu obrisu! Cesar Franc Jožef je bil — kakor pravimo — vojak z dušo m telesom, in samo ob sebi je umljivo, da je smatral militarizem za realno moč inonarhije. Po njegovem neprestanem prizadevanju se je naša vojska dvignila v vseh panogah in nalogah do tiste popolnosti, kt zbuja danes neomajeno občudovanje prijatelja in sovražnika. Posebno važnost je polagal cesar na enotnost svoje vojske in je neizprosno ter vedno zjnagovito kljuboval nacionalnim zahtevam Čehov in Mažarov. Bil je svoji vojski strogoredni vrhovni gospod, a tako častniškemu zboru in ziasti moštvu skrbeč oče, ki je storil vse, da se je njih materialni položaj izboljšal in da deluje v njih dvojna gonilna sila: čast in ponos, dvigana in utrjena od ljubezni do cesarja! Po svojcm bistvu in temperamentu pa je bil Franc Jožef uradnik, prvi uradnik v državi, ki je ljubil točnost, red in vestnost ter služil kot zgled vsemu, v naši monarbiji tako mnogobrojnemu uradništvu. To umerjeno, brezstraatno vztriijanje, to izčrpanje časa in doižnosti v cesarskem uradu je dajalo njegovi osebnosti poseban čar. Seveda vemo vsi, da je biio cesarju — dobro, da ne pozna brezrrujna oblast nad vsemi materialnimi dobrinami nobene odpovedi želja. Toda vse življenje ccsarjevo je napravljalo vtisk, da niso bile nosilcu avstrijske krone te gtnotne prednosti važne jn da mu ni bilo nič do tega, kamor se spenja hrepenjenje milijonov ijudi. Zavest, da vlada, deli pravico in zdiužuje monarhijo, mu je bila najdražja. Zato je kljub obdajajočemu ga' sijaju dal in ohranil veličastno skromnost — institucija se nam zdi po svojem reprezentantu polnostavljena. Stari cesar je bival v Schonbrunnu in je vladal svojo državo. In kakorkoii so zunaj besneli viharji in hrumele nevihte — cesar je mirno opravljal svoje posle, kakor da ga je gladila mehka roka zavesti, da se mir zopet vrne. Francu Jožefu se je, vrne pa se tudi njegovim narodom. In na te narode je mislil ob svoji posiednji uri. Posebna izdaja BWiener Zeitung" z dne 23. novembra objavlja: BPreminulo Njegovo c. kr. Apostolsko Veličanstvo Franc Jožef I. je v Najvišji včeraj odprti oporoki blagovolilo izdati na Svoje narode in armado iti brodovje sledeče pcslovilne besede: Mojim ljubljenim narodom se iskreno zahvaljujem za zvesto ljubezen, ki so jo dokazali Meni in Moji hiši v srečnih dneh, kakor v težkih časih. Zavest te privrženosti je ugodno učinkovala na Moje src« in Me krepčala v izpolnjevanju težke vladarske dolžnosti. — Naj bi isto patriotično mišIjenie ohranili tudi Mojercm vladarskemu nasfedniku. — Tudi Moje armade in brodovja se spominjam s čuvstvi iskiene zahvale za hrabrost in zvesto vdanost. Njihove zmage so me navdajale z veselim ponosom, nezakrivijena zla usoda z bolestno žalostjo. — Odiični duh, ki je od nekdaj preveval armado iji brodovje, kakor tudi Moje obe domobranstvi, mi je porok, da bo mogel Moj vladarski naslednik nič manj računati nanje, kakor jaz." Novi cesar Karel. Naš novi cesar se je rodil kot nadvojvoda Karel Franc Jožef dne 17. avgL:sta 1887 v Persenbeugu kot sin nadvojvode Otona, umrlega dne 1. novetnbra 1906, in nadvojvodinje Marije Jožefe, saške princezinje. Pokojni cesar mu je bll praujec, ker je bii nadvojvoda Oton sia njegovega drugega brata Karla Ludvika. Nadvojvoda Karel Franc Jožef je obiskoval in dovršil gimnazijo pri Škotih na Dunaju, potem pa je vstopil v vojaško siužbo. Najprej je bil pri lovsketn bataljonu v Bilinu na Češkem; potem je bil prestavljen h konjenici in je avanziral za nadporočnika, potem za ritmojstra in kot major je bil prestavljen k peboti, Vmes se je pa pri praških vseučiliških profesorjih učil prava in naučil popolnoma češkega jezika. Ob izbruhu vojne je hitel prestolonaslednik na bojišče, kjer je pokazal tako izredne vojaške vrline, da je pred nekaj tedni kot vrhovni poveljnik naše sedmograške fronte postal generalni polkovnik. Po nesrečni smrti cesarjeviča R u d o 1 f a, ki je umrl dne 30. januarja 1889. leta, je prešlo prestolonasledništvo na ccsarjevega nečaka Franca Ferdinanda, ki je dne 28. junija 1914 na tako nenaden in strašen način izgubii svoje življenje. Ker Franca Ferdinanda otroci nimajo pravice do prestola, je prestolonaskdstvo pripadlo njegovemu nečaku Karlu Fran cu Jožefu. To pot se v avst;ijskem prestolonasledstvu že tietjič zaporedoma poiiavlja siučaj, da prestoionasledstvo ne prehaja od očeta na sina. marveč od strica na nečaka. Leta 1848. je cesar F e r d i n a n d, ki ni ime! otrok, odstopii prestol svojemu nečaku, sedanjetnu cesarju F r a n c u J ož.efu I. Vsakodobni prestolorisslednik avstrljski postane lastnik posesti rodovine Este, eno največjih veleposestev v Italiji. Posest dediščine Este je glasorn cesarske naredbe z dne 31. oktobra 1915 pripadla mlademu pfestolonasledniku, ki je vsem svojim naslovom dodal tudi histcričen priimek BEste" Due 21. oktobal911 se je nadvojvoda Kaiel Franc Jožef poročil s princezinjo Cito Parmsko, rojeno dne 9. maja 1892 v vili Pianore na Laškem. Puroki je prisostvoval tudi cesar ia vršila sc je z ve1; <im siiajem. Doslej so izšli iz tega zakona jrje otroci. in s:cer jc prvorojeni sin nadvojvoda Franc Jožef Oton (roj. 20. novembra 1912) sedaj naš prestolonas 1 e d n i k . Takoj ob nastopu vlade se je cesar Karel obrnil do svojih narodov s tem manifestom: Mojitn narodom! Globoko ginjeni in pretreseni stojimo jaz in Mo a hiša, stoje Moji zvesti narodi pred mrtvaškim odrom plcmenitega vladarja, čigar rokain je bila usoda monarhije poverjena skoro sedem desetletij. Po milcsti Vsegamcgočnega, ki ga je v zgodnjih mladostnih letih poklical na prestol, mu je bila tudi podeljena sila, da je nemoten m nezlomljen po najhujši člo veški boli do visoke starosti živel samo dolžnostim, ki sta rnu jih predpisovala Njegov visoki vladarski poklic iii vroča Ijubezen do Njegovih naiodov. Njegova modrost, uvidevnost in očetovska skrb so ustvarile trajno podlago mirnetnu skupnemu življenju in svobodnemu razvoju in privedle skozi slabe in dobre dni Avstro • Ogrsko po dolgem in blagoslovljenem času miiu na vrhunec rnoči, na katerem vodi danes v družbi z zvestimi zavezniki boj s sovražniki vsenaokrcg. Njegovo delo je treba nadaljevati in dokončati! V viharnih časih zavzamem čestitljivi ptestol Svojih prednikov, ki mi ga je v nezraanjšanem sijaju zapustil Moj presvetli stric Smoter še ni dosežen, še ni zlomljena blednja sovražnikov, ki mislijo z nadaljujočim se napadom premoči razbiti mojo monarhijo in premagati nje zaveznike, Vem, da sem edin s Svojimi narodi v neiipogljivem sklepu, dcbojevati boj, dokler ne bo dosežen mir, ki bo zagotovil obstanek IVbje monarhije in zajamčil trdne podlage njenega nemotenega razvoja. S ponosnim zaupanjem se zanašam, da bo Moja junaška brambna sila, opiraje se na požrtvovalno domoljabje Mojih narodov, v zvestem orožnem bratstvu z zveznitni armadami tudi nadalje z milostno pomočjo Boga odbijala vse napade sovražnika in provzročila zmsgovit konec vojne. Ravno tako neomajno je Moje zaupanje, da izide Moja monaihija, ki nje veljava korenini v neločljivi skupnosti usode obeh njenih dtžav, potrjeni v starih pogodbah in novič potrjeni v sili in nevaniosti, iz vojne ojekienjena in ojačena na zunaj in na znotraj; da bodo Moji narodi, ki se danes, navdani po misli in skupnosti in globoki domovinski Ijubezni, s požrtvo/alno odločnostjo združujejo na odbitje zunanjih sovražnikov, delali skupno tudi pri delu mirne obnovitve in pomlajenja, da privedejo obe državi inonarhijes pridruženima jima dežeiama Bosno in Hercegovino v čas notrahjega prccvita, povzdiga in ojsčenja. Proseč milosti neba in blagoslova zase in za Svojo hišo in za Svoje Ijubljeue narode, obljubljam proti Vsegamogočnini, da bom zvesto oskrboval posest, ki so mi jo zapustili moji predniki. Storiti hočem vse, da čitn prej končam strahote in žrtve vojne, da zopet pridubini Svojim narodom težko pogrešani blagor rniru čim to dopuste častnašega orožja, življeaski pogoji Mojsh držav ia njenih zvest'h zavt-znikov ter kljubovalnost naših sovražnikov. Mojiiti narodom hočeni biti pravičon in ljubezni polni knez. Visoko bom čisla! njihove ustavne svoboščinc in druge pravice in skrbno čuval enakost prcd pravico. Mojc neprestano prizadevanje bo, pospeševati nravni in duševni blagor Mojih narodov, ščititi svobodo in red v mojih državali in zagotoviti vsem pridobitvenim slojem družbe sadove pošienega dela. Kot najdražjo zapuščino Svojih prednikov prevzemam vdanost in iskreuo zaupanje, ki vežeta ijudstvo in krono, Ta zapustitev naj mi da moč, da izpolnim dolžnosti Svojega visokegn in teškega vladarskega pokiica, Prešinjen vere v neuničljivo življensko silo Avstro-Ogrske, navdan iskrene ljube/.ni do Svojih narodov, hočem vse Svoje življenje in vso Svojo moč pcstaviti,v službo te visoke naloge. Karei 1. r. Cesarica Cifa. Cesarica Cita Parma - Bourbonska se je poročila z nadvojvodo Karlom Francem Jožtfom 21. oktobra 1911. S polnim imenom se imenuje: Cita, Marija milosti, Adelgunda, Miliaela, Rafaela, Gabriela, Josipina, Antonija, Lujiza, Agneza. Rodovina Parma je bila zaradi vojne 1859. prisiljena zapusttti vojvodinjo Parmo, ki se je združila 1860, z državami kralja Viktorja Emanuela II, iz Sardinije. Vojvodinja • vladarica je protestirala takrat v imenu svojega sina Roberta proti tej združitvi. Iz zakona vojvode Roberta z vojvodinjo Marijo Antonijo, rojeno infantinjo Portugalsko, se je rodila princezinja Cita. Ima polno bratov in ses ter. Ona je rojena iz drugega zakona kot peti otrok. Vojvoda Robert je umrl leta 1907. Ko je bila princezinja stara 10 let, so jo oddali v konvikt Saleziank v Zangbergu na Gorenjem Bavarskera, kjer se je vzgajalo tudi obilo otrok avstrijskega piemstva. Jeseni 1903. je prišia k Benedikiinkam v opatiji Št. Cecile na otoku Wightu Nadvojvoda Karel Franc Jožef je fpoznal svojo nevesto 1, 1909. povodom obiska v Frančevih varili pri nadvojvoditiji Mariji Anunciati. 5 ¦*;. - • a**,*1 .- 5 * * .; Cesar Franc Jožef I. 18. VIII. 1830. - 2. XII. 1848. - 21. XI. 1916