i ii MELITA ZMAZEK IZ ZAKLADNICE PTUJSKE KNJIŽNICE Izdala in založila: Knjižnica Ivana Potrca Ptuj, zanjo direktor mag. Matjaž Neudauer Fotografije: Albin Bezjak, Melita Zmazek, Boris Faric, Crtomir Goznik, Srdan Mohoric, Mira Petrovic, Knjižnica Ivana Potrca Ptuj, NUK - Zbirka upodobitev znanih Slovencev, spletni viri Jezikovni pregled: Darja Plajnšek Oblikovanje: Dušan Pogacar, Tribar, d. o. o., Maribor Tisk: Tiskarna Florjancic, d.o.o. Naklada: 300 izvodov Ptuj, 2019 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 094:027.022(497.4Ptuj) ZMAZEK, Melita Iz zakladnice ptujske knjižnice / Melita Zmazek ; [fotografije Albin Bezjak ... et al.]. - Ptuj : Knjižnica Ivana Potrca, 2019 ISBN 978-961-93727-5-3 COBISS.SI-ID 97408513 MELITA ZMAZEK IZ ZAKLADNICE PTUJSKE KNJIŽNICE Knjižnica Ivana Potrca Ptuj, 2019 Kazalo 6 Predgovor 8 Inkunabule Biblia BERNARDUS CLARAVALLENSIS: Sermones super Cantica canticorum PELBARTUS DE TEMESWAR: Stellarium Corone benedicte Marie virginis 17 Missale secundum ritum sancte ecclesie Pragensis in Bohemia 21 SIGISMUND HERBERSTEIN Comentari della Moscovia 25 SEBASTIAN MÜNSTER Cosmographey 27 ADAM LONICERUS Kreuterbuch, künstliche Conterfeytunge der Bäume, Stauden, Hecken, Kreuter, Getreyde, Gewürtze 31 JURIJ DALMATIN Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta 35 JOHANNES KEPLER Schreib Calender auff das Jar nach des Herren Christi unsers Erlösers Geburt MDXCIX 39 PARACELSUS Opera, Bücher und Schrifften 41 JANEZ VAJKARD VALVASOR Die Ehre deß Hertzogthums Crain 45 SUSANNA MARIA ENDTER Vollständiges Nürnbergisches Kochbuch 49 WOLF HELMHARDT VON HOHBERG Georgica curiosa aucta 53 HIERONIM MEGISER Dictionarium quatuor linguarum 55 JOHANN BAPTIST HOMANN Kleiner Atlas Scholasticus von sechs und zwantzig Charten 59 Zbirka notnih rokopisov iz 18. stoletja 61 LEOPOLD VOLKMER Pesme k tem opravili te svete meshe 65 JOHANN GEORG KRÜNITZ Oeconomische Encyklopädie oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft 69 JAN AMOS KOMENSKY Orbis pictus 71 ANTON TOMAŽ LINHART Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs 75 Hitra inu glatka pot, pruti nebessam 77 JURIJ VEGA Logarithmisch-trigonometrisches Handbuch 81 JERNEJ KOPITAR Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark 83 VALENTIN VODNIK Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole 87 Zbirka del Petra Dajnka 91 CARL SCHMUTZ Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark 93 FRANCE PREŠEREN Kerst per Savizi 97 STANKO VRAZ Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugŕrske 99 ANTON KREMPL Dogodivšine štajerske zemle. Z’ posebnim pogledom na Slovence 103 FERDINAND RAISP Pettau: Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung 105 CARL REICHERT Einst und Jetzt 109 JOSEF FELSNER Pettau und seine Umgebung: topografisch-historisch-statistische Skizzen 113 Viri in literatura Predgovor Knjižnica Ivana Potrca Ptuj (KIPP) že od ustanovitve dalje skrbi za zbiranje, ohranjanje in strokovno obdelavo dragocenega domoznanskega gradiva ter za zbirko starih tiskov, ki nima domoznanskega znacaja, ima pa veliko kulturno-zgodovinsko vrednost in po zakonu o varstvu kulturne dedišcine spada med kulturne spomenike nacionalnega pomena. Velik del raritetnih starih tiskov je knjižnica pridobila po drugi svetovni vojni. Takrat so v novoustanovljeno Študijsko knjižnico v Ptuju (1948) prispeli bogati knjižni fondi leta 1893 ustanovljenega Muzejskega društva v Ptuju ter knjige iz bližnjih grajskih in nekaterih zasebnih knjižnic, ki so po letu 1945 postale t. i. narodna imovina. Manjši del tiskanih dragocenosti je knjižnica pridobila z nakupi ter z darovi nekaterih posameznikov. Dragoceni tiski, ki so nam zaupani v varstvo, so hranjeni pod posebnimi pogoji in le izjemoma dostopni javnosti. Tako kot druge knjižnice, ki varujejo pisno kulturno dedišcino, se tudi ptujska sooca z zahtevnimi nalogami, katerih cilj je na eni strani zašcita dragocenega gradiva, na drugi pa omogocanje dostopa do njegove vsebine širokemu krogu uporabnikov. Knjižnica posebno pozornost posveca zagotavljanju ustreznih pogojev hranjenja pisne kulturne dedišcine ter projektom restavracije in digitalizacije tiskanih dragocenosti in njihovi umestitvi na portal Digitalna knjižnica Slovenije (www.dLib.si). S pricujoco monografijo, s katero se pridružujemo praznovanju 1950. obletnice prve pisne omembe Ptuja, želimo javnost opozoriti na kulturno bogastvo tukajšnjega prostora in na izjemen pomen knjižnic kot varuhinj pisne kulturne dedišcine. Izmed mnogih redkih starih tiskov, katerih skrbnik je Domoznanski oddelek, smo izbrali dvaintrideset dragocenosti, ki jih predstavljamo v sliki in besedi: od inkunabul iz druge polovice 15. stoletja do raritetnih tiskov, nastalih v evropskih tiskarnah v casu od zacetka 16. do druge polovice 19. stoletja. Med njimi so tudi dela, ki so rezultat ustvarjalnih moci slovenskega naroda ter knjižna zapušcina domoznanskega znacaja. Predstavljeno gradivo ima neprecenljivo kulturno, pa tudi veliko materialno vrednost. Prica o davno minulem casu, o življenju, duhovnih tokovih, literarni, znanstveni in umetniški ustvarjalnosti ter tiskarski produkciji casa in prostora, v katerem je nastalo. V njem je shranjena zapušcina razlicnih mislecev, znanstvenikov, umetnikov in drugih ustvarjalcev, ki so s svojimi idejami in prodornimi mislimi bogatili naš svet, usmerjali družbeni razvoj in prispevali k napredku naše civilizacije. Gradivo - razen ene izjeme, gre za tiskano knjižno gradivo - je predstavljeno kronološko, po datumu natisa. Podane so kratke informacije o avtorjih izbranih del, o vsebini in pomenu gradiva ter njegovi provenienci. Melita Zmazek Inkunabule Prve tiskane knjige Z besedo inkunabula oznacujemo tiskarske izdelke, ki so nastali v 15. stoletju, torej v casu, ko je bilo tiskarstvo, t. i. crna umetnost, šele v povojih. Locimo tabularne inkunabule iz prve polovice 15. stoletja, pri katerih je besedilo vrezano v plošce, in tipografske inkunabule, natisnjene s premicnimi litimi crkami po Gutenbergovem postopku.1 Od 17. stoletja naprej je inkunabula strokovni termin, ki oznacuje predvsem tiske, nastale v casu od leta 1455, ko je izšla znamenita Gutenbergova 42-vrsticna Biblija, pa do konca koledarskega leta 1500. V tem casu je bilo natisnjenih ok. 40.000 razlicnih tiskov, ki so izšli v nekaj milijonih izvodov. Vecinoma so bila to dela anticnih in srednjeveških avtorjev s podrocja teologije, filozofije, zgodovine, prava, retorike, glasbe, medicine, astronomije idr. Med pionirje tiskarstva sta se zapisala tudi slovenska rojaka Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca in Jernej Pelušic iz Kopra. Prvi je deloval v Padovi (1482–1487) in je tiskal predvsem poljudnoznanstvena dela s podrocja medicine, matematike, prava in jezikoslovja. Drugi je imel tiskarno v Benetkah (1497–1498). Tiskal je predvsem klasicno helensko in italijansko humanisticno literaturo in slovel kot izdelovalec visoko kvalitetnih tiskov.2 Edini avtor slovenskega rodu, cigar dela so se tiskala v casu inkunabul, je bil v Slovenskih goricah rojen Bernard Perger (1440–1501), pedagog, jezikoslovec, pravnik, matematik in astronom, eden najpomembnejših humanisticnih razumnikov, ki je kot profesor in rektor služboval na dunajski univerzi. Njegova knjiga Oratio in funere Friderici III. imperatoris Viennae habita, natisnjena leta 1493 v Rimu, je edina ohranjena inkunabula z besedilom slovenskega avtorja.3 1 Johannes Gutenberg (ok. 1400–1468), nemški tiskar in založnik, je izumitelj tiskarskega stroja s premicnimi kovinskimi crkami. Iznajdba tiska je bila agens velikih družbenih sprememb v zahodnem svetu. Pripomogla je k prelomu s srednjeveškim nacinom mišljenja in imela kljucno vlogo pri razvoju renesanse, reformacije, razsvetljenstva in znanstvene revolucije – postavila je temelje sodobne, na znanju temeljece družbe. 2 Bercic, 1968, str. 25–28. 3 Gre za nagrobni govor avstrijskemu cesarju Frideriku III. Knjigo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V njenih fondih sta tudi dva Cerdonisova in en Pelušicev tisk (Rupert, 2003, str. 30–31). Na slovenskih tleh inkunabule niso nastajale, saj v drugi polovici 15. stoletja na Slovenskem ni obratovala nobena tiskarska delavnica.4 Prvotiski so na naše ozemlje zaceli dotekati v sedemdesetih letih 15. stoletja, zlasti iz tiskarn v Nemciji in Italiji. Hranile so jih predvsem samostanske, cerkvene in plemiške knjižnice ter knjižnice nekaterih ucenjakov in bibliofilov (Janez Krstnik Seebach, Žiga Zois, Jernej Kopitar). Po ukinitvi samostanov v casu jožefinskih reform so dragoceni knjižni fondi tedanje dežele Kranjske v glavnem prešli v fonde Licejske knjižnice v Ljubljani, ostale knjižnice pomembnih samostanov pa so bile prenesene v osrednje deželne knjižnice v Gorici, Celovcu in Gradcu ter v Dvorno biblioteko na Dunaju. Na Slovenskem je danes ohranjenih okoli 850 primerkov inkunabul, najvec v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (510).5 Bogata hranilišca inkunabul v Sloveniji so še Škofijski arhiv v Mariboru, franciškanski samostani v Ljubljani, Novem mestu in Kamniku, kapucinski samostan v Škofji Loki ter Mestni arhiv v Piranu. Vsebinsko prevladujejo dela s podrocja teologije, filozofije, prava, zgodovine in filologije. Med leposlovnimi deli prevladujejo dela grških in latinskih klasikov ter humanistov. Redka so dela s podrocja matematike, astronomije, ekonomije in medicine. Tudi na Ptuju so vsi trije ptujski samostani6 kot pomembna regionalna kulturna središca imeli svoje knjižnice. Ob ukinitvi dominikanskega in kapucinskega samostana v casu jožefinskih reform so bili njuni knjižni fondi preneseni v graško univerzitetno knjižnico in v dvorno knjižnico na Dunaju. Minoritskega samostana reforme niso prizadele. V ohranjeni samostanski knjižnici pa danes kljub temu ne najdemo inkunabul. Možno je, da so bile knjige unicene v casu protireformacije ali pa so postale žrtve selitev, prodaj, nepazljivega ravnanja ali kakšne druge nesrece. 4 Prvo tiskarno na Slovenskem je ustanovil tiskar in knjigotržec Janez (Janž) Mandelc leta 1575 v Ljubljani. 5 Gspan, 1957; Rupert, 2003, str. 28. 6 Dominikanci so prišli na Ptuj leta 1230, minoriti leta 1239, kapucini pa leta 1615. Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani tri inkunabule. Gre za latinska teološka besedila, natisnjena v letih 1475, 1497 in ok. 1498. Knjige so v naše zbirke prispele leta 1948 s fondi ptujskega Muzejskega društva. Biblia Venetiis, Franz Renner de Heilbronn, et Nicolaus de Frankofordia, 1475 Latinska Biblija je najstarejša knjiga, ki jo hrani ptujska knjižnica. Natisnjena je bila v delavnici Franza Rennerja (pred 1450–po 1486), v Heilbronnu rojenega tiskarja, ki je po letu 1471 deloval v Benetkah pod imenom Franciscus de Heilbronn. Rennerjevi tiskarski »officini« se je leta 1473 pridružil še tiskar, knjigotržec in založnik Nicolaus iz Frankfurta (Nicolaus de Frankofordia). V casu njunega skupnega delovanja (1473–1476) je izšlo štirinajst tiskov,7 vecinoma teoloških vsebin, med njimi tudi latinska Biblija, ki jo hrani naša knjižnica. Pred restavracijo (1986) je bila knjiga vpeta v vezavo iz 16. stoletja.8 Platnice so bile oblecene v rjavo usnje z vtisnjenimi renesancnimi vzorci. Pri restavraciji so bili pod platnicami odkriti fragmenti Luthrovega zbornika antinomejskih clenov (1538), drobec Postave ter odlomki iz dela Alberta Velikega iz 16. stoletja.9 V knjigi sta dva rokopisna zapisa. Na vrhu zadnje strani je zapis: Liber hic est ad usum Antonii Ioannis, Iuristae Graecensis 1810 die 22. Junii, constat 36 cruciferos,10 spodaj desno pa: Iste liber fuit ex gratia concessus pro Simplici suo uso Fratri Victorino a Sancto Andrea cognomine (?) a Reverendo Domino Parocho in Wassen, Leobis 30 9bris 1697.11 7 Steif, 1886, str. 624. 8 Gspan, Badalic, 1957, str. 305–306. 9 Majnik, Emeršic, Kajzovar, 1988, str. 7. 10 Ta knjiga je za rabo Antona Janeza Alfonza, jurista iz Gradca, 22. junija 1810, stane 36 krajcarjev (prevod dr. Matej Hriberšek). 11 Ta knjiga je bila po zaslugi posojena za preprosto lastno rabo duhovniku Victorinu z vzdevkom od svetega Andreja od castitega gospoda župnika iz Wassna, v Leobnu 30. novembra 1697 (prevod dr. Matej Hriberšek). BERNARDUS CLARAVALLENSIS Sermones super Cantica canticorum [Accedit] Gilbertus de Hoilandia: Sermones super Cantica canticorum Argentinae, Martin Flach, 1497 Bernardus Claravallensis, tudi Bernard iz Clairvauxa (Fontaine-lés-Dijon, 1090–1153, Opatija Clairvaux) je bil francoski teolog, mistik in filozof, ustanovitelj in prvi opat cistercijanske12 opatije v Clairvauxu. Bil je ena najbolj vplivnih osebnosti prve polovice 12. stoletja, vpleten v politicno in cerkveno življenje tedanjega sveta. Odlocilno je vplival na odpravo papeškega razkola v Cerkvi (1130–1138)13 in imel velik vpliv na dvoru papeža Inocenca II. Bil je pobudnik druge križarske vojne (1147–1149) ter nasprotnik verskega gibanja katarov, ki se je iz Bizanca širilo po balkanskih državah in zahodnem kršcanskem svetu. Zavzemal se je za prenovo cerkve in redovniškega življenja, v teologiji pa zastopal misticno usmeritev in nasprotoval teološkemu racionalizmu francoskega misleca, teologa in filozofa Petra Abelarda (1079–1142). Bernardovi teološki spisi, razprave, govori, pisma in pesnitve so bili dolga stoletja eno najbolj prepisovanih in tiskanih del ter zaželeno vzgojno in izobraževalno branje. Ptujska knjižnica hrani Govore o Visoki pesmi (Sermones super Cantica canticorum), eno od njegovih bolj znanih del. Ker mu pred smrtjo Govorov ni uspelo dokoncati, je delo zakljucil cistercijanski menih Gilbert de Hoilandia (11..–1172). Bernard je o 12 Cistercijani so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda, ki je nastala leta 1098. K organizaciji in širjenju reda je najbolj prispeval Bernard iz Clairvauxa. Cistercijani so se iz Francije razširili po vsem prostoru zahodnega kršcanstva. S pomocjo svetega Bernarda je leta 1136 oglejski patriarh Peregrin I. ustanovil cistercijanski samostan v Sticni (Splošni religijski leksikon, 2017, str. 195). 13 Ko je leta 1130 umrl papež Honorij II., sta dve loceni skupini kardinalov izvolili vsaka svojega kandidata za papeža: Inocenca II. in Anakleta II. Nastal je razkol, ki trajal osem let. besedilu starozavezne Visoke pesmi14 veliko premišljeval in odkrival njen globlji duhovni pomen. Govori o Visoki pesmi so sinteza njegove duhovnosti in izkušenj iz misticnega življenja. V delu daje navodila za duhovno življenje in pojasnjuje »duhovno poroko« med dušo in Bogom, pri cemer mu je v oporo besedilo Visoke pesmi.15 Ptujski izvod Bernardovega dela je bil natisnjen leta 1497 v Strasbourgu (Argentinae), v tiskarski delavnici Martina Flacha starejšega.16 Inkunabula je bila pred restavracijo (2017) vpeta v vezavo iz 16. stoletja. Oblecena je bila v lesene, z usnjem prevlecene platnice z odtisnjenimi rastlinskimi ornamenti. Na sprednji platnici je bil supralibros17 IHS, v knjigo pa vlepljen ekslibris18 z jezuitskim grbom. Alfonz Gspan je domneval, da knjiga izvira iz knjižnice samostana v Pleterjah. Ko je redovna skupnost med reformacijo propadla, je njena knjižnica postala last ljubljanskih jezuitov.19 Ob požaru leta 1774 je bil vecidel jezuitske knjižnice unicen, ohranilo se je le ok. 600 zvezkov, med njimi osem inkunabul. Ena naj bi nekako zašla na Štajersko. V postopku restavracije se je izkazalo, da so platnice, v katere je bila vpeta inkunabula, prvotno pripadale neki drugi knjigi. Na vec mestih v knjigi ter na koncu teksta pod kolofonom je lastniški vpis: Jacobus Marcolla Dalmata ex Insula Chrescense.20 14 Visoka pesem, tudi Pesem vseh pesmi, je ena od knjig Svetega pisma Stare zaveze. Govori o vzajemni in zvesti ljubezni, ki jo je ustvaril Bog, clovek pa jo mora spoštovati. Zbirka pesmi, ki so jo nekateri pripisovali Salomonu, je sprožila vrsto razlag, od alegoricnih do racionalisticnih (Splošni religijski leksikon, 2007, str. 1330). 15 Gregoric, 1990, str. 11–12. 16 Iz njegove tiskarne je izšlo ok. 70 tiskov, vecinoma teoloških vsebin, med njimi veliko pridig in spisov cerkvenih ocetov in uciteljev. 17 Navadno umetniško zasnovana oznaka lastnika knjige, natisnjena oz. vtisnjena na zunanjo stran platnic (tudi super ekslibris). 18 Graficno znamenje, ki oznacuje lastništvo knjige. Vecinoma je to dekorativno ali umetniško zasnovana slicica, natisnjena na majhne listice, po navadi nalepljena na notranjo stran platnice. Zraven slike je obicajno natisnjeno tudi ime ali zacetnici lastnika, lahko tudi grb ali druga znamenja, ki namigujejo na lastništvo dolocene osebe ali ustanove. 19 Gspan, Badalic, 1957, str. 304. 20 Jakob Marcolla, Dalmatinec iz otoka Cresa (prevod dr. Matej Hriberšek). PELBARTUS DE TEMESWAR Stellarium Corone benedicte Marie virginis: in laudem eius pro singulis predicationibus elegantissime coaptatum s. l., ok. 1498 Pelbartus de Temeswar, tudi Pelbartus Ladislaus de Temeswar (Temišvar, ok. 1435–1504, Budimpešta), franciškanski menih, ucenjak, pridigar in avtor obsežnih biblijskih komentarjev ter zbirk pridig, je eden najpomembnejših predstavnikov madžarske književnosti poznega srednjega veka. Teologijo je študiral na univerzi v Krakowu (1458–1471). Po študiju se je vrnil na Madžarsko in deloval kot profesor teologije v franciškanskem samostanu v Budimpešti. Imel je široko znanje s podrocja teologije in filozofije, pa tudi medicine, naravoslovja in astronomije. Njegova teološka dela, zlasti pridige ter komentarji Svetega pisma,21 so bila dobro znana tudi zunaj meja Madžarske. Prvi natisi njegovih del so se pojavili po letu 1483,22 najprej le v latinskem jeziku. V prvem delu, zbirki pridig Stellarium Corone beatae Mariae virgins (Zvezdišce krone blagoslovljene Device Marije), je objavljenih ok. 300 predlog pridig za marijanske praznike, ki naj bi bile v pomoc duhovnikom pri sestavi pridig za preproste ljudi. Do konca 15. stoletja je delo doživelo vec izdaj, v razlicnih obsegih (Strasbourg, 1496; Hagenau, 1498; Basel, 1497–1500).23 Tudi v prvih dveh desetletjih 16. stoletja je bilo veckrat ponatisnjeno, zlasti v tiskarni Heinrich Gran & Johannes Rynman iz mesta Hagenau blizu Strasbourga, in bilo še stoletje po avtorjevi smrti zaželeno branje po vsej Evropi.24 V ptujskem izvodu Pelbartusovega Stellariuma25 ni najti navedbe letnice in kraja natisa. Na hrbtu knjige je rokopisni zapis naslova ter slabo vidna letnica 21 V mnogih se je ukvarjal s teološkimi spisi Petra Lombarda (1096–1160), italijanskega teologa, filozofa in nekaj casa pariškega škofa. Lombard je avtor dela Libri Quattuor Sententiarium (Štiri knjige sentens), ki je veljalo za temeljno teološko delo srednjega veka. V njem je zbral dela cerkvenih ocetov in sistematicno prikazal teološka znanja tedanjega casa. Lombardovo delo je vplivalo na vse pomembne mislece srednjega veka in je eno najbolj komentiranih del kršcanske literature. 22 Katalog Worldcat, https://www.worldcat.org/search?qt=worldcat_org_all&q=pelbart+temesvari; Pelbartus Ladislaus of Temesvar, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Pelbartus_Ladislaus_of_Temesv%C3%A1r 23 Pelbartus Ladislaus of Temesvar, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Pelbartus_Ladislaus_of_Temesv%C3%A1r 24 DeAcademic - Academic dictionaries and encyclopedias, https://deacademic.com/dic.nsf/dewiki/2539798 25 Prevod naslova ptujskega izvoda: Zvezdišce krone blagoslovljene Device Marije: v njeno hvalo nadvse skladno prilagojeno za posamezne pridige (prevedel dr. Matej Hriberšek). »circa 1498«(?). Pod tem zapisom je še ena, z rdecim svincnikom zapisana letnica izdaje »circa 1480«, domnevno pripisana kasneje. Glede na to, da so se prvi natisi Pelbartusovih del pojavili po letu 1483, je leto izdaje ok. 1498 verjetnejše.26 Ker pa tudi ta letnica ni povsem zanesljiva, obstaja možnost, da spada ptujski izvod med t. i. postinkunabule, to je tiske, nastale med letoma 1501 in 1520.27 Rokopisni vpisi in žig izpricujejo, da je bila knjiga nekoc v admontskem samostanu na avstrijskem Štajerskem.28 Leta 1879 je bila v lasti dr. J. B. Holzingerja, advokata iz Gradca, ta pa jo je leta 1881 podaril Ferkovemu muzeju v Gomilici.29 Od tam je prišla v fonde Muzejskega društva v Ptuju. 26 Jakob Emeršic v katalogu Dragocenosti ptujske knjižnice (1988) navaja, da je bila knjiga natisnjena leta 1480 v Baslu in hkrati omenja, da se drugi primerek tega dela nahaja v Jugoslovanski akademiji v Zagrebu. Podatek o kraju natisa je verjetno crpal iz publikacije J. Badalica Inkunabule u Narodnoj republici Hrvatskoj (1952), kjer je navedeno, da je zagrebški nedatirani izvod natisnil Jakobus Wolff de Pforzheim iz Basla (Basileae). 27 Strokovnjaki si glede zamejitve obdobja postinkunabul niso povsem enotni. Ponekod med postinkunabule prištevajo tiske iz obdobja 1501–1540. 28 V samostanu je ohranjena ena najvecjih samostanskih knjižnic na svetu. 29 Franc Ferk (1844–1925), zgodovinar in arheolog, je imel v Gomilici (Gamlitz na avstrijskem Štajerskem) bogato zbirko muzejskih predmetov in arhivskega gradiva ter strokovno knjižnico (ok. 4.000 zvezkov). Po ustanovitvi Muzejskega društva v Ptuju je zbirke in knjižnico podaril mestu Ptuj. Missale secundum ritum sancte ecclesie Pragensis in Bohemia Lipsie, 1522 Edini v celoti ohranjen misal iz 16. stoletja na Ptuju Praški misal, mašna knjiga z latinskimi liturgicnimi besedili in notnimi zapisi za enoglasno obredno petje, je bil natisnjen v tiskarski delavnici Melchiora Lottherja, enega najuspešnejših nemških tiskarjev, založnikov in knjigotržcev. Melchior Lotther, tudi Lotter, starejši (Aue, 1470–1549, Leipzig) se je obrti izucil pri Konradu Kachenlofnu (1450–1529), enem od prvih nemških tiskarjev v Leipzigu. Po poroki s Kachenlofnovo hcerjo je prevzel tastovo podjetje in kmalu postal eden najpomembnejših tiskarjev v Leipzigu. Prvi znani tisk pod Lottherjevim imenom je izšel ok. leta 1491. Do leta 1500 je tiskal predvsem klasicna latinska besedila za šolske potrebe, razlicne liturgicne tekste ter poznosholasticne teološke spise (inkunabule), po letu 1500 pa tudi zgodnja humanisticna dela. Med pomembnejšimi narocniki njegovih storitev so bile univerza v Leipzigu ter škofije v Merseburgu, Magdeburgu, Meißnu, Brandenburgu, Havelbergu ter v Pragi, za katere je tiskal mašne knjige, brevirje in psalterje. Po letu 1517 je iz njegove tiskarne izšlo tudi vec reformacijskih tiskov v nemškem jeziku, med njimi plakat z znamenitimi 95 tezami30 nemškega teologa Martina Luthra (1483–1546), zacetnika reformacije.31 30 Tisk Luthrovih tez je bil eden prvih množicnih natisov s pomocjo tiskarskega stroja. 31 Lulfing, 1987, https://www.deutsche-biographie.de/gnd119747162.html#ndbcontent Misal32 praške cerkve, ki ga hrani ptujska knjižnica, spada med zgodnje koralne tiske.33 V njem je zapisan gregorijanski koral, to je enoglasno obredno petje zahodnokršcanske cerkve na latinska bogoslužna besedila. V notnih zapisih je uporabljena gotska notacija, znacilna za nemške in slovanske dežele. Toni in skupine tonov so zapisani z rombi (t. i. punctumi) in s pokoncnicami žebljaste oblike (t. i. virge). Misal vsebuje 332 listov, oznacenih z rimskimi številkami. Lista z oznako 180 in 181 manjkata – na njunem mestu je uvezanih sedem pergamentnih folijev z besedilom in brez notnih zapisov. Na listu s številko 331 je podatek, da je bilo delo dokoncano novembra 1522, pod budnim ocesom Melhiora Lottherja. Knjiga je okrašena s številnimi inicialkami in crno-belimi lesoreznimi marginalnimi grafikami, na katerih so razlicni religiozni prizori in podobe iz narave. Nekaj grafik je rocno koloriranih. Glasbeni misal, ki je nekoc pripadal eni od cerkva praške škofije, je edini v celoti ohranjen misal iz 16. stoletja na Ptuju.34 Kako je prišel na Ptuj in del katerega fonda je bil, preden je zašel v ptujsko Študijsko knjižnico, ni znano. Leta 1986 je bil restavriran in prevezan. 32 Misal je katoliška liturgicna knjiga, v kateri so zbrani teksti, ki se uporabljajo pri mašni slovesnosti, skupaj z navodili, kako se opravljajo posamezni obredni deli. Mašna knjiga je postopno nastala iz vec knjig med 8. in 12. stoletjem. Ker so bile knjige z mašnimi molitvami v zacetku precej neenotne, je tridentinski koncil (1545–1563) sprejel odlocitev o njihovem poenotenju. Tako je leta 1570 papež Pij V. izdal Rimski misal in ga razglasil za obvezujocega za vso Katoliško cerkev. Rimski misal je tako nadomestil razlicne, prej veljavne lokalne mašne knjige (Splošni religijski leksikon, 2007, str. 724). 33 Snoj, 2018, str. 440. 34 Koter, 2003, str. 111. SIGISMUND HERBERSTEIN Comentari della Moscovia Venetia, 1550 Raritetna izdaja najpomembnejšega dela habsburškega diplomata Sigismund Herberstein, tudi Žiga Herberstein (Vipava, 1486–1566, Dunaj) je bil habsburški diplomat, kozmopolit, potopisec, zgodovinar in pisatelj. Njegovo najpomembnejše delo so Moskovski zapiski, s katerimi je zahodnemu znanstvenemu svetu predstavil Rusijo, dotlej Evropejcem dokaj neznano deželo. V ostalih spisih se je ukvarjal z genealogijo avstrijskih, poljskih in ruskih vladarjev, z zgodovino in genealogijo rodbine Herberstein ter popisom dogodkov in doživetij iz lastnega življenja. Obilica dokumentov, ki so vkljuceni v ta dela, ima še danes vrednost znanstvenih virov. Žiga Herberstein je otroška leta preživel v Vipavi. V tamkajšnji župnijski šoli se je do svojega osmega leta starosti naucil slovenskega jezika, kar mu je kasneje odlocilno pomagalo pri sporazumevanju na diplomatskih potovanjih po vzhodnoevropskih deželah. Šolanje je nadaljeval v mestni šoli na Dunaju (1497) in nato na dunajski univerzi, kjer je leta 1502 dosegel bakalavreat.35 Po študiju, ki mu je dal široko humanisticno izobrazbo, je najprej opravljal vojaško službo, kjer se je tako odlikoval, da ga je cesar Maksimilijan I. povišal v viteški stan in ga poklical v dvorni svet (1514). S tem se je zacela njegova uspešna diplomatska kariera. Obvladal je vec jezikov: nemšcino, slovenšcino, latinšcino in italijanšcino, pozneje se je naucil še francošcine, cešcine, poljšcine in rušcine. V letih 1515–1553 je po nalogu cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravil 69 diplomatskih potovanj (na Ogrsko, Ceško, Dansko, v Poljsko, Švico, Litvo, Moskvo …), vecinoma povezanih s habsburško vzhodno politiko. Leta 1541 se je v vojaškem taboru v Pešti srecal tudi s turškim sultanom Sulejmanom II. V Moskvo je potoval dvakrat, leta 1517 in 1526. V razmeroma kratkem casu je zbral številne podatke o razlicnih sferah življenja v Moskovski veliki kneževini. V ta namen je preuceval kronike, letopise, pravne in zakonodajne listine, zbiral ustna pricevanja, 35 Nekdaj najnižja stopnja akademske izobrazbe. študiral dela tujih avtorjev ter dela ruskega slovstva. Svoja spoznanja o ruski državi je objavil v znamenitih Moskovskih zapiskih (Rerum Moscoviticarum commentarii). V delu, ki je prvic izšlo leta 1549 na Dunaju v latinšcini, je Herberstein podal vseobsežen opis ruskega življenja. Opisal je zgodovino dežele, njene vladarje, državno in cerkveno ureditev, upravo, vojsko, gospodarstvo in družbo. Zbral je orografske, topografske, hidrografske in klimatske podatke o Moskovski kneževini, podatke o flori in favni, razlicnih dejavnostih prebivalstva, denarju, monetarnem prometu, mestih in njihovih medsebojnih razdaljah ter transportnih poteh. Govoril je tudi o izvoru ruskega naroda in obravnaval njegove stike in odnose z drugimi slovanskimi in neslovanskimi narodi. Posebno pozornost je posvetil osebnosti moskovskega velikega kneza Vasilija III. Ivanovica (1479–1533), življenju na dvoru ter ruskim diplomatskim obicajem. Knjigi je priložil tudi zemljevid Rusije36 ter upodobitve kneza Vasilija III., ruske vojaške opreme in konjenikov ter rabe sani in art (smuci). Moskovski zapiski, s katerimi si je Herberstein prislužil vzdevek »odkritelj Rusije«, so v 16. stoletju postali evropska enciklopedija Rusije. Svojega pomena niso izgubili niti stoletja kasneje. Zaradi opisa razširjenosti slovanskih jezikov in poudarjanja velikega pomena znanja slovenskega jezika za Herbersteinovo diplomatsko kariero imajo poseben pomen tudi za Slovence. Slovito delo je še v casu avtorjevega življenja doživelo vec izdaj, med drugim štiri latinske (Dunaj 1549, Basel 1551 in 1556, Antwerpen 1557) in dve nemški (Dunaj 1557, Basel 1563). Ptujska knjižnica hrani zelo redko italijansko izdajo Moskovskih zapiskov (Comentari della Moscovia) iz leta 1550, ki jo je izdal založnik in knjigotržec Giovanni Battista Pedrezzano v Benetkah.37 Nekoc je bila last družine Herberstein. Leta 1987 je bila restavrirana. V fondih knjižnice je tudi antwerpenska latinska izdaja iz leta 1557. Tudi ta velja za redkost.38 Pridobili smo jo leta 2001 z nakupom. 36 Avtor zemljevida (lesorez) je italijanski kartograf, astronom in inženir Giacomo Gastaldi (1500–1566) (Golia, 151, str. 211). 37 Hranili naj bi jo le še v Hamburgu in na Dunaju (Golia, 1951, str. 210) ter v Novi Gorici (Majnik, Emeršic, Kajzovar, 1988, str. 15). 38 Do danes naj bi se ohranilo le nekaj primerkov te izdaje: razen na Ptuju še v državnih knjižnicah v Berlinu in Dresdnu ter v hrvaški nacionalni knjižnici (Golia, 1951, str. 214). Razen Moskovskih zapiskov ptujska knjižnica hrani še štiri druga, redka in dragocena dela slovitega diplomata, pomembna za preucevanje politicne in diplomatske zgodovine 16. stoletja. Vsa so nekoc bila sestavni del knjižnice družine Herberstein na Ptuju. –– Nahmen und Geschlechtsreihe der Herbersteinischen Familie (Wien, 1557–1564). Delo vsebuje genealoške zapise o rodbini Herberstein in prepise listin, naslovljene na rodbino Herberstein iz let 1527–1564. Naslov je povzet po rokopisnem napisu na prvi strani knjige. Na hrbtu je napis Herbersteinische Kronick. –– Mein Sigmundis Freyherrns zu Herberstain, etc. dienst und Raisen mit dem khurtzisten vergriffen (1558) – Herbersteinov rokopis na pergamentu. Vsebuje kronološki pregled Žigovega diplomatskega udejstvovanja v letih 1506–1558. Dragocen rokopis je bil leta 1988 restavriran. –– Acta (Wien, 1558–1564). V knjigo so vezana samostojna krajša dela z datumi izida od 1558 do 1564. Pretežni del zavzemajo prepisi listin, inštrukcij in pisem, ki so jih avstrijski vladarji naslavljali na Žigo Herbersteina in njegove sorodnike. Knjiga vsebuje tudi kroniko Herbersteinovih diplomatskih misij v letih 1521–1553 in poseben tekst o grbih. Tiskano besedilo spremljajo Herbersteinove rokopisne notice. –– Gratae posteritati (Ljubemu zanamstvu, Viennae, 1560). Herbersteinovo avtobiografsko delo je eno od njegovih sedmih avtobiografij. V njem je avtor popisal svoje življenje, naloge in diplomatske misije, ki jih je opravil v službi habsburških vladarjev. Krasijo ga rocno kolorirane grafike s podobami vladarjev takratnega casa ter celopostavnimi portreti Žige Herbersteina. Delo, pomembno za politicno in diplomatsko zgodovino 16. stoletja, je prvic izšlo leta 1558 v latinšcini. Ptujska knjižnica hrani drugo latinsko izdajo. V primerjavi s prvo je ta bolj bogato ilustrirana. Ptujski izvod je eden od redkih ohranjenih koloriranih izvodov na svetu. V preteklosti je bil restavriran (1987). Leta 2014 je knjižnica izdala faksimile tega dela s spremnimi študijami in prevodom v slovenski jezik. Prvi prevod Gratae posteritati v slovenski jezik je hkrati tudi prvi prevod dela sploh.39 39 Avtor prevoda je dr. Matej Hriberšek. SEBASTIAN MÜNSTER Cosmographey Bassel, 1574 in 1588 Vodilno renesancno delo s podrocja geografije in kartografije Sebastian Münster (Nieder-Ingelheim, 1488–1552, Basel) je bil nemški kozmograf, zgodovinar, kartograf, teolog, hebraist in filolog. Študij umetnosti in teologije je zakljucil na univerzi v Heidelbergu (1507), v Tübingenu pa teološko-filozofske študije (1518). Leta 1524 je postal profesor hebraistike na univerzi v Heidelbergu, pet let kasneje je akademsko kariero nadaljeval na Visoki šoli v Baslu.40 Objavil je številna dela s podrocja hebraistike, filologije in teologije, med drugim hebrejsko-latinsko-grški Trojezicni slovar (Dictionarium trilingue, 1530) in Staro zavezo v hebrejskem jeziku z obširnimi latinskimi komentarji (Biblia Hebraica, 1534–1535).41 Ukvarjal se je tudi z geografijo, kartografijo, matematiko in astronomijo. Leta 1540 je izdal Geographio universalis, latinski prevod Ptolemajeve Geographike, dela, ki je imelo pomemben vpliv na razvoj evropske novoveške geografije.42 Vanjo je vkljucil cel niz novih dognanj ter 21 novih, lastnorocno izdelanih zemljevidov. Kot rezultat osemnajstletnega vztrajnega raziskovalnega dela je leta 1544 v Baslu izšla še Cosmographia, Münstrovo najpomembnejše delo, ki je postavilo temelje za nadaljnja raziskovanja in razvoj kartografske znanosti, avtorju pa zagotovilo trajno mesto v znanosti 16. stoletja. Podatke zanjo je Münster pridobival iz razlicnih anticnih in srednjeveških virov ter z lastnim raziskovanjem na številnih potovanjih po Nemciji, Švici in Alzaciji. Z zemljevidi ter informacijami in dokumenti o novih spoznanjih in geografskih odkritjih so ga oskrbovali tudi številni evropski ucenjaki in kartografi, kar daje delu še posebno vrednost. 40 Galic, Došen, 2017, str. 67–68. 41 Biblia Hebraica je Münstrovo najpomembnejše filološko-teološko delo. 42 Ptolemaj (ok. 100–ok. 170), grški astronom, matematik in geograf, je v delu Geographika hyphegesis ocenil velikost Zemlje, opisal njeno površje in dolocil zemljepisni položaj 360 krajev tedanjega sveta. Delo predstavlja zbirko vsega, kar je bilo v takratnem Rimskem imperiju znanega o svetovni geografiji. V 15. stoletju so zaceli Ptolemajevo Geographiko z zemljevidi tiskati v litografijah. Prva takšna izdaja je izšla leta 1477 v Bologni (Ptolemaj, Wikipedija: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ptolemaj). V svojevrstnem enciklopedicnem delu, ki zraven geografskih prinaša številne zgodovinske, etnografske in naravoslovne podatke, je Münster predstavil podobo vsega do takrat znanega sveta in pri tem upošteval najnovejša spoznanja razlicnih znanstvenih podrocij: geografije, geologije, zgodovine, antropologije, etnologije in naravoslovja. Številnim zemljevidom – med njimi sta tudi karti Afrike in Amerike z do takrat poznanimi in raziskanimi podrocji – je dodal vedute mest, portrete razlicnih vladarjev, genealogije vladarskih hiš, enciklopedicne opise poklicev, oblacilne kulture, razlicnih navad in obicajev, narave, rastlin, živali … Posebne pozornosti so bile deležne nemško govorece dežele. Prva izdaja Cosmographie je obsegala 659 strani. Vsebovala je ok. 520 lesoreznih ilustracij in 26 zemljevidov: zraven treh ptolemajskih in štirinajstih modernih, že v Geographii objavljenih kart, še devet povsem novih, prvic objavljenih zemljevidov. Poznejše izdaje je Münster razširil in dopolnil z novimi zemljevidi, v katere je vkljucil izsledke najnovejših geografskih odkritij. Leta 1550 je objavil novo latinsko in nemško izdajo, razširjeno z dodatnim šestim poglavjem in s kar 54-imi novimi geografskimi kartami, med katerimi so bili tudi zemljevidi Kranjske, Istre, Dalmacije in Slavonije. Izdaja iz 1550 obsega vec kot 1.000 strani in velja za najpopolnejšo.43 Monumentalno renesancno delo je še dobrih sto let po avtorjevi smrti ostalo vodilno evropsko delo na podrocju kartografije. Ena najbolj branih knjig takratnega casa, casa velikih geografskih odkritij in vzpona znanosti, je bila prevedena v številne jezike. Izšla je v skupno 49-ih izdajah, zadnjic leta 1628. V ptujski knjižnici hranimo nemški izdaji iz leta 1574 in 1588 – obe sta bili tiskani v Baslu. Izdaja iz leta 1574 je bila v preteklosti deležna restavratorskih posegov (1987). Izdaja iz leta 1588 ima izvirno, dobro ohranjeno vezavo. V njej je lastniški vpis Ernst Fürst, Apotheker in Graz. Nekoc je bila del knjižnice Mestnega Ferkovega muzeja v Ptuju. 43 Galic, Došen, 2017, str. 77. ADAM LONICERUS Kreuterbuch, künstliche Conterfeytunge der Bäume, Stauden, Hecken, Kreuter, Getreyde, Gewürtze Franckfort, 1582 Ena najbolj razširjenih in priljubljenih knjig s podrocja zdravilstva in lekarništva od srede 16. do konca 18. stoletja Adam Lonicerus, tudi Lonitzer (Marburg, 1528–1586, Frankfurt am Main), nemški zdravnik, naravoslovec in botanik, je avtor ene od najbolj priljubljenih botanicnih knjig v casu od sredine 16. do konca 18. stoletja. Šolal se je na univerzah v Marburgu in Mainzu. Leta 1545 si je pridobil naziv magister svobodnih umetnosti (1545), nato je bil promoviran v doktorja medicine (1554). Nekaj casa je pouceval na gimnaziji v Frankfurtu in na univerzi v Marburgu, nato je prevzel prakso mestnega zdravnika v Frankfurtu ob Maini (1554) in se porocil z Magdaleno Egenolff, hcerjo znanega frankfurtskega tiskarja in založnika Christiana Egenolffa (1502–1555). Po tastovi smrti je prevzel vodenje tiskarne Egenolff. Lonitzer je bil ploden pisec. Objavil je vec spisov s podrocja matematike, medicine in zgodovine medicine, njegova prava strast pa je bila botanika. Njegovo najpomembnejše botanicno delo Naturalis historiae opus novum je izšlo v letih 1551 in 1555 v domaci tiskarni, in sicer v dveh zvezkih v latinskem jeziku.44 Leta 1557 je pod naslovom Kreuterbuch, künstliche Conterfeytunge der Bäume, Stauden, Hecken, Kreuter, Getreyde, Gewürtze (Knjiga o vzgoji dreves, grmovnic, zelišc, žit in zacimbnic) luc sveta ugledala še prva nemška izdaja tega dela in takoj vzbudila veliko zanimanja.45 Lonitzer je v njej opisal številne rastlinske vrste ter možnosti njihove uporabe, zlasti z medicinsko-farmacevtskega vidika. Za vsako rastlino je navedel latinsko in nemško poimenovanje, za nekatere tudi grško, francosko, italijansko in špansko. Za avtohtone rastline je navedel tudi lokacije rastišc. V delu najdemo prvi opis škrlatnordece glavnice (Claviceps purpurea), 44 V latinšcini je delo ponovno izšlo leta 1565 z nadnaslovom Botanicon. 45 Mägdefrau, 1987, https://daten.digitale-sammlungen.de/0001/bsb00016333/images/index.html?id=00016333&groesser=150&fip=193.174.98.30&no=&seite=162 glive, ki zajeda rž ter druga žita in trave, pa tudi opise rastlin, ki so jih evropski raziskovalci prinesli iz novo odkritega sveta (koruze, buc, fižola ...). V uvodu so nasveti za pripravo vrtov in sajenje dreves ter opisi naprav in postopkov za destilacijo. Knjiga pa se ne osredotoca zgolj na rastlinstvo – prinaša tudi opise nekaterih živalskih vrst (insekti, mehkužci, vretencarji) ter poglavja iz rudarstva, zlatarstva in gumarstva. Kot predloga za knjigo so avtorju služila dela njegovih predhodnikov, predvsem Euchariusa Rösslina mlajšega46 (Kreuterbuch, 1533), Johannesa de Cube47 (Garten der Gesundheit, 1485; Hortus sanitatis, 1491) in Hieronyma Bocka48 (Das Kreuter Buch, 1539). Besedilo dopolnjujejo številne lesorezne ilustracije, v glavnem povzete po delih E. Rösslina in H. Bocka. Kreuterbuch Adama Lonitzerja je bil skoraj 250 let ena najbolj razširjenih in priljubljenih knjig s podrocja zdravilstva in lekarništva. Doživela je kar 24 izdaj. Do leta 1575 je avtor sam pripravil še pet izdaj, po njegovi smrti sta za vec dopolnjenih in predelanih izdaj poskrbela Peter Ufenbach (1566–1635), zdravnik in profesor medicine na univerzi v Frankfurtu ob Maini, in Balthasar Erhart (1700–1756), zdravnik, lekarnar in botanik iz Memmingena na Bavarskem. Delo je zadnjic izšlo leta 1783 v Augsburgu.49 Švedski botanik Carl Linne (1707–1778) je v avtorjevo cast poimenoval rastlinski rod Lonicera (kostenicevje). Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani štiri izdaje slovite botanicne knjige (Frankfurt, 1582; s. l., 1620; Augsburg, 1653 in 1783). Izvod iz leta 1783 je knjižnica pridobila z nakupom (2001), ostali trije izvirajo iz knjižnice Ferkovega muzeja na Ptuju. Najstarejši izvod je oblecen v lesene, z usnjem prevlecene platnice z vtisnjenimi rastlinskimi vzorci. Krasijo ga rocno kolorirani lesorezi, kar je svojevrstna redkost, saj je bila izdelava barvnih ilustracij v takratnem casu praviloma zelo draga. V knjigi sta lastniška vpisa: Loci P. P. Capocinorum Ordningae in Johann Gasteiger, kar prica o tem, da je bila nekoc v lasti kapucinskega samostana50 oz. v lasti zasebnika. 46 Eucharius Rösslin ml. (ok. 1500–1547), mestni zdravnik v Frankfurtu (1529–1547). Po njegovi smrti ga je nasledil Adam Lonitzer. 47 Johann Wonnecke aus Kaub, tudi Johannes de Cuba (ok. 1430–1503/1504), nemški zdravnik in botanik, avtor prve obsežne farmakopeje v nemškem jeziku. 48 Hieronymus Bock (1489–1554), nemški botanik in zdravnik, eden od pionirjev sodobne botanike. 49 Mägdefrau, 1987, https://daten.digitale-sammlungen.de/0001/bsb00016333/images/index.html?id=00016333&groesser=150&fip=193.174.98.30&no=&seite=162 50 Verjetno gre za ptujski kapucinski samostan, saj je bilo med vojno v Mestnem Ferkovem muzeju skritih ok. 5.000 knjig kapucinske knjižnice. Po letu 1945 so bile knjige vrnjene nekdanjim lastnikom. Možno je, da je Lonicerjev Kreuterbuch ostal v muzeju, leta 1948 pa skupaj z muzejsko knjižnico prispel v Študijsko knjižnico v Ptuju. JURIJ DALMATIN Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta Wittemberg, 1584 Prvi prevod celotnega Svetega pisma v slovenski jezik Jurij Dalmatin (Krško, 1547–1589, Ljubljana), slovenski protestantski pisatelj, prevajalec in teolog, je avtor prvega celotnega prevoda Svetega pisma v slovenski jezik. Njegov prevod Biblije predstavlja vrh slovenske protestantske književnosti in ima neprecenljivo kulturnozgodovinsko vrednost. Z njim smo se Slovenci uvrstili med kulturno razvite evropske narode. Dalmatin se je do osemnajstega leta starosti šolal v privatni latinski šoli v domacem Krškem, kjer se je pod vplivom Adama Bohorica (1520–1598), protestantskega šolnika in prvega slovnicarja slovenskega jezika,51 navdušil za protestantizem. Od leta 1565 se je šolal na Württemberškem, najprej na latinski šoli v Bebenhausnu, nato pa na univerzi v Tübingenu, kjer je študiral filozofijo in protestantsko teologijo. Leta 1569 je dosegel bakalavreat in še istega leta magistriral. V casu študija ga je podpiral Primož Trubar in ga spodbujal k izpopolnjevanju znanja slovenšcine in k prevajanju svetopisemskih besedil. Leta 1572 je nastopil službo pridigarja v Ljubljani. Bil je tudi nadzornik protestantske stanovske šole in clan cerkvenega sveta, obcasno je opravljal še službo pridigarja v Begunjah na Gorenjskem (1574–1585) in v Škocjanu (1585–1589). Dalmatin si je za svoj življenjski cilj zastavil prevod celotnega Svetega pisma (Stare in Nove zaveze) v slovenski jezik in v to vložil vse svoje moci. Slovstveno in prevajalsko dejavnost je zacel s cerkvenimi pesmimi, ki jih je objavil v Trubarjevih pesmaricah (1574, 1575) in v lastnih katekizmih (1579, 1580). Biblijo je zacel prevajati že v casu študija, še preden je postal magister. Delo je dokoncal do leta 1578. Pri prevajanju se je skoraj v celoti naslonil na Lutrov prevod v nemški jezik, 51 Prva slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura (Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici) je izšla leta 1584 v Wittenbergu. Napisana je v latinskem jeziku. Gre za didakticno slovnico za prakticno rabo, z malo teorije, namenjeno predvsem govorcem slovenšcine z dobrim poznavanjem osnov latinske slovnice ter znanjem nemšcine (Ahacic, Slovenske slovnice in pravopisi, https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/1/1584-bohoric). v pomoc mu je bil tudi Trubarjev prevod Nove zaveze.52 V letih 1575–1580 je pri ljubljanskem tiskarju Janžu Mandelcu53 po delih objavljal prevode svetopisemskih besedil (Jesus Sirah, 1575;54 Passion, 1576; Mozesove bukve, 1578; Biblie, tu ie vsiga Svetiga pisma pervi deil, 1578; Salomonove pripovesti, 1580; Perve bukve Mozesove, 1580) in si za natis celotne Biblije pridobil financno podporo deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske (1578) ter odobritev revizijske komisije, ki je ocenila teološko in jezikovno ustreznost prevoda (1581). Intenzivne priprave na natis pa so izzvale odlocno katoliško protireakcijo. Nadvojvoda Karel II. Avstrijski, vladar Notranjeavstrijskih dežel in nasprotnik protestantizma, je tiskanje knjige prepovedal, Mandelca pa izgnal iz avstrijskih dednih dežel.55 Ker tiskarne na Slovenskem ni bilo vec, so se protestanti odpravili v Dresden in si pri knezu Avgustu Saškem pridobili tiskarsko dovoljenje. Za tisk so se dogovorili s knjigarnarjem in založnikom Samuelom Seelfischem iz Leipziga. Tiskanje Biblije, ki ga je nadziral Dalmatin, je bilo opravljeno v tiskarni dedicev Hansa Kraffta v Wittenbergu, v casu od maja do novembra 1583. Biblia, tu ie vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta je izšla z letnico 1584 v 1.500 izvodih. Zaradi strahu pred zaplembo so knjige na slovensko ozemlje pripotovale skrite v sodih, opremljenih z lažno oznako vsebine. 870 izvodov je dobila Kranjska, 330 Štajerska in 300 Koroška. Stroške natisa so pokrili slovenski deželni stanovi in nekateri drugi podporniki. 52 Primož Trubar (1508–1586) je bil prvi, ki se je lotil prevoda Biblije v slovenski jezik. Leta 1557 je izdal Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, leta 1582 pa mu je uspelo izdati Ta celi Novi testament – prevod celotne Nove zaveze. Njegovo delo je nadaljeval Jurij Dalmatin. 53 Mandelceva tiskarna je bila prva tiskarna na slovenskih tleh. Delovala je v letih 1575–1581. Z njeno ukinitvijo je slovenska tiskarska dejavnost zamrla za sto let. Obnovila se je šele leta 1678, ko je v Ljubljani zacela delovati tiskarna Janeza Krstnika Mayrja, na Bogenšperku pa Valvasorjeva bakroreznica in tiskarna. 54 Jezus Sirah je prvi znani tisk iz Mandelceve tiskarne. 55 Ceprav Mandelc ni mogel natisniti Dalmatinove Biblije, je njegova tiskarna v šestih letih obstoja (1575–1581) izdelala eno petino vseh slovenskih tiskov 16. stoletja (Raisp, 2001, str. 26). 56 Bohoricica, pisava za zapisovanje slovenšcine, je bila v rabi od srede 16. do srede 19. stoletja. Temelje ji je postavil že Primož Trubar, ime pa je dobila po Adamu Bohoricu, ki jo je teoreticno utemeljil v slovnici Arcticae horulae (1584). V nemškem posvetilu plemstvu, mešcanom in vsem vernim kristjanom na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski marki, Istri in na Krasu je Dalmatin opisal prevajalsko delo in pomen, ki ga ima slovenski prevod, ter poudaril Trubarjeve zasluge za izoblikovanje slovenšcine v knjižni jezik, v slovenskem predgovoru pa podal glavne nauke evangelicanske veroizpovedi. Da bi bila Biblija razumljiva cim širšemu krogu bralcev, je dodal še teološki in jezikovni register. Z enakim namenom je nekatere svetopisemske knjige opremil z uvodi in opombami ob robu besedila. Za razliko od drugih slovenskih protestantskih tiskov, ki so pogosto ohranjeni le v zelo redkih primerkih, je Dalmatinova Biblija, po danes dostopnih podatkih, ohranjena v 78 izvodih, od teh jih je 36 na Slovenskem in 42 v tujini.57 Razlogov za to je vec. V casu protireformacije, ko je bilo unicenih mnogo protestantskih knjig, je bila Dalmatinova Biblija pri tem vecinoma izvzeta. Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630), ki se je dobro zavedal, da je knjiga uspešen pomocnik pri razširjanju verskih naukov in zapovedi, je leta 1602 pri papežu Klemnu VIII. izposloval posebno dovoljenje, da smejo slovenski prevod Svetega pisma pri bogoslužju uporabljati tudi katoliški duhovniki. Drugi razlog je, da se je v nekaterih vzhodnih in severnih obrobjih slovenskega ozemlja ohranilo luteranstvo in z njim tudi Dalmatinova Biblija. Precejšnjo število izvodov je že od izida ostalo zunaj slovenskega etnicnega ozemlja. Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani dva izvoda te dragocene knjige. Prvega je Muzejsko društvo v Ptuju kupilo leta 1937 od ormoškega ucitelja in posestnika Roberta Košarja.58 Po drugi svetovni vojni je knjiga postala del fondov novoustanovljene Študijske knjižnice v Ptuju in bila leta 1986 restavrirana. Drugi izvod je leta 1991 knjižnici podaril ptujski rojak, diplomat in pisatelj dr. Mitja Vošnjak (1923–2003). Zelo dobro ohranjeno, v les in usnje vezano knjigo so našli v zidanem skrivališcu pri rušenju neke stare hiše v Avstriji. 57 Raisp, 2001, str. 46. 58 Košar je knjigo nekaj let pred tem odkril na neki kmetiji v Runecu pri Ormožu (Ptuj erwirbt Dalmatin-Bibel. V: Mariborer Zeitung, 31. 12. 1937, str. 4). JOHANNES KEPLER Schreib Calender auff das Jar nach des Herren Christi unsers Erlösers Geburt MDXCIX Grätz in Steyr, 1599 Eden izmed redkih ohranjenih koledarjev utemeljitelja moderne astronomije Nemški astronom in matematik Johannes Kepler (Weil, 1571–1630, Regensburg), utemeljitelj moderne astronomije, spada med najvecje ume vseh casov. Najprej se je šolal v evangelicanskih samostanskih šolah v Adelbergu in Maulbronnu, nato je na univerzi v Tübingenu študiral teologijo, matematiko in astronomijo (1587–1591) in pod vplivom ucitelja, astronoma in matematika Michaela Maestlina (1550–1631) preuceval Kopernikovo heliocentricno teorijo. Leta 1594 je prevzel službo ucitelja matematike na protestantski deželni šoli v Gradcu. Ko je bil zaradi protestantizma prisiljen mesto zapustiti (1600), je odšel v Prago, kjer je sprva delal kot pomocnik danskega astronoma Tycha Braheja (1546–1601), po njegovi smrti pa prevzel službo dvornega matematika cesarja Rudolfa II. (1552–1612). S tem je dobil dostop do obsežnega in dragocenega gradiva Brahejevih raziskovanj soncnega sistema, ki so mu pomagala, da je oblikoval znamenite zakone nebesne mehanike. V letih 1612–1628 je bival v Linzu in delal kot deželni matematik in predavatelj na deželni šoli. Ko je bila njegova mati obtožena carovništva, se je preselil v Würtenberg, da je lahko vodil njeno obrambo in jo rešil pred grmado. V letih 1628–1630 je delal kot matematik in astrolog vojvode Wallensteina v šlezijskem Zaganu (Saganu) in se intenzivno ukvarjal z optiko.59 59 Prvi je pravilno pojasnil fizikalne principe delovanja cloveškega ocesa ter teleskopa. V letih 1609 in 1619 je izdal svoji glavni deli Astronomia nova (Nova astronomija, 1609) in Harmonica mundi (Harmonija sveta, 1619), v katerih je objavil zakone, s katerimi je pojasnil gibanje planetov okrog Sonca.60 Njegova odkritja so potrdila pravilnost Kopernikove heliocentricne teorije in utemeljila moderno astronomijo. Tri leta pred smrtjo je objavil še Tabulae Rudolphinae (Rudolfove preglednice, 1627) z natancnimi podatki o legah planetov. Preuceval je tudi gravitacijo in razložil vpliv Lune na bibavico. Ptujska knjižnica hrani dragocen Schreib Calender, ki ga je Kepler uredil v casu svojega bivanja v Gradcu. Kot deželni matematik, astronom in astrolog61 je bil namrec odgovoren tudi za izdelavo letnega koledarja. Prvi koledar je izdelal za leto 1595. V njem je, razen praznikov, napovedal tudi vreme, letino in nesrece. Ker so se nekatere od njegovih napovedi uresnicile, si je pridobil velik ugled. Do svojega odhoda iz Gradca je po narocilu uredil še pet koledarjev (1596–1600), od katerih naj bi bili ohranjeni le še redki.62 Koledar za leto 1599 (Schreib Calender auff das Jar nach des Herren Christi unsers Erlösers Geburt MDXCIX), ki ga hrani ptujska knjižnica, je bil natisnjen v tiskarni Hansen-Schmidt v Gradcu. Dobro ohranjen izvod je vezan v usnje. Na sprednji platnici je vtisnjen grb dežele Štajerske, nad njim je napis Dem Edlen und Gestrengen Herrn Bernhardin vonn Mindorf zu Hagenburgkh und Feistritz u. meinem gnedigen und gebiettunden Herrn, kar govori o tem, da je Kepler koledar sestavil po narocilu štajerskega plemica Bernhardina von Mindorfa. Notranjost koledarja krasijo majhne lesorezne ilustracije s prizori iz Svetega pisma. Koledarskemu delu knjige sledi Keplerjeva razprava o sedmih planetih in njihovih aspektih s kratkim porocilom o soncnem mrku 7. marca 1598 (Practica / Auff die Bedeuttungen der siben Planeten und Irer Aspecten, bestelt auff das Jahr nach Christi Geburt MDIC. Mit angehengtem kurzem Bericht vonn der verflossenen Sonnen Finsternuß den 7 Martii des verschinen 1598 Jahrs). Na posameznih praznih straneh koledarja so rokopisne notice, verjetno delo nekdanjega lastnika. Žig, odtisnjen na sprednjem veznem listu, prica o tem, da je bil dragoceni tisk nekoc del knjižnice Muzejskega društva v Ptuju. 60 Keplerjevi zakoni: 1. Planeti se gibljejo okrog Sonca po elipsi, tako da je Sonce v enem izmed gorišc elipse. Planeti se po svoji tirnici ne gibljejo s konstantno hitrostjo. Cim bližje je planet na svoji tirnici Soncu, tem hitreje se giblje. 2. Zveznica med Soncem in planetom opiše v enakih casih enake plošcine. Cim bolj je planet oddaljen od Sonca, tem daljši je njegov obhodni cas. 3. Kolicnik kvadrata obhodnega casa in kuba velike polosi je za vse planete enak. Keplerjevi zakoni ne veljajo le za gibanje planetov okrog Sonca, ampak splošno za kroženje lažjega telesa okrog dosti masivnejšega telesa, npr. satelita okrog planeta (Veliki splošni leksikon, 4. zv. (1997), str. 1930). 61 Astrologi so stoletja dolgo zbirali podatke o gibanju planetov cez zodiak in s tem pripomogli k razvoju astronomije. Še v 16. stoletju so se z astrologijo ukvarjali mnogi astronomi, tudi T. Brahe in J. Kepler. Mnogi vladarji so imeli svoje astrologe, ki so s pomocjo horoskopa skušali napovedati pomembnejše dogodke v bodocnosti. Kepler, nasprotnik praznoverja in prepricanja, da planeti in zvezde vodijo usode ljudi, je horoskope izdeloval bolj iz prakticnih razlogov – zaradi placila in preživetja – in bil pri tovrstnih napovedih zelo previden. 62 List, 1977, https://www.deutsche-biographie.de/sfz40565.html PARACELSUS Opera, Bücher und Schrifften Straßburg, 1616 Zbrano delo enega od utemeljiteljev moderne medicine in farmacije Phillipus Aureolus Theophrastus Bombastus von Hohenheim (Einsiedeln, 1493–1541, Salzburg), bolj znan pod imenom Paracelsus, je bil švicarski zdravnik, alkimist in filozof. Ena najbolj znanih osebnosti evropske renesanse sodi med zacetnike moderne medicine in farmacije. Mladost je preživel v Beljaku. Študiral je na Dunaju, v Bologni, Padovi in Ferrari in leta 1517 diplomiral iz medicine in kirurgije. Po koncanem študiju je potoval po vsej Evropi, delal kot zdravnik in se spoznaval z razlicnimi oblikami naravnega zdravilstva. Ko se je v letih 1523–1524 preko Hrvaške in Slovenije vracal v Beljak, se je ustavil v Idriji. Obiskal je rudnik živega srebra in opisal pojav merkurializma pri idrijskih rudarjih.63 Vec mesecev je bival tudi na Ptuju, kjer naj bi pri zdravniku dr. Homeliusu pustil nekaj svojih rokopisov, med drugim razpravo Paramirum o bolezni in zdravem življenju. Leta 1526 se je za kratek cas nastanil v Salzburgu in tam opravljal zdravniško prakso, naslednje leto pa prevzel službo profesorja medicine na fakulteti v Baslu. Zaradi nasprotovanja galenski medicini,64 ki je v srednjem veku dominirala v medicinski praksi, je kmalu prišel v spor s tedanjimi avtoritetami na podrocju medicine. Ko je javno zažgal Avicenov65 Canon medicinae, takrat najbolj uveljavljen ucbenik s podrocja medicine, je moral Basel zapustiti. Zaradi svojih, za takratni cas zelo revolucionarnih nazorov, se je tudi pozneje moral veckrat seliti. Deloval je v Nürnbergu, Neuburgu ob Donavi, Beljaku (1534–1535), Bratislavi (1537), na Dunaju (1538) in nazadnje v Celovcu (1539) in Salzburgu (1540–1541). 63 Zastrupitev z živim srebrom, ki jo povzroca vnos živega srebra ali njegovih spojin v organizem. Posledice zastrupitve so poškodbe ledvic, pljuc, prebavil in osrednjega živcevja. 64 Klavdij Galen (129–ok. 200) je bil rimski zdravnik in filozof. Na podrocju medicine je vplival na razvoj anatomije, fiziologije, patologije in farmakologije. Napisal je vec kot 100 medicinskih del, ki so bila še v srednjem veku in renesansi temelj medicinske znanosti. Zagovarjal je Hipokratovo stališce, da je clovekovo zdravje odvisno od ravnotežja med štirimi telesnimi sokovi: krvjo, sluzjo, urinom in žolcem. 65 Avicena (ok. 980–1037) je bil perzijski zdravnik in polihistor. Njegov Kanon medicine so uporabljali na številnih srednjeveških univerzah. V rabi je ostal do leta 1650. Paracelsus je bil odlocen nasprotnik sholasticne medicinske prakse. Ovrgel je Avicenove in Galenove teorije o boleznih kot rezultatu porušenega ravnotežja med razlicnimi telesnimi sokovi. Za nastanek bolezni je iskal biološko razlago in pri zdravljenju prvi uporabljal fizikalna in kemijska spoznanja. Preprican je bil, da je bolezni mogoce zdraviti s kemicnimi snovmi. Sestavil je razlicna mineralna zdravila (spojine z žveplom, svincem, antimonom in živim srebrom) ter v skladu s svojim prepricanjem, da le odmerek locuje strup od zdravila, uvedel previdno in natancno odmerjanje zdravil. V lekarniški laboratorij je uvedel destilacijo in druge postopke za izdelovanje kemicnih preparatov. Cenil je tudi naravno zdravilstvo oz. uporabo zdravilnih rastlin pri zdravljenju bolezni. Pravilno je definiral mnogo bolezni, med njimi golšavost, silikozo in sifilis ter razne nevroze in psihoze in bil prvi, ki je pisal o poklicnih boleznih. Spisal je številna dela s podrocja medicine, farmacije, filozofije narave, astrologije in teologije. Za casa življenja jih je uspel objaviti le nekaj (Die Grosse Wundarznei – Velika kirurgija, 1536). Vecina jih je bila natisnjenih šele po njegovi smrti, ko so nova spoznanja nezadržno izpodrinjala stare poglede na svet. Zasluge za to, da je danes ohranjen vecji del Paracelsusovih spisov, ima Johannes Huser (1545–ok. 1601), zdravnik iz mesta Glogau v Šleziji. Zbral je rokopise, ki so jih hranili Paracelsusovi privrženci v Nemciji, Švici in v Franciji, ter v letih 1589–1591 v Baslu izdal Paracelsusova zbrana dela s podrocja medicine in filozofije narave z naslovom Aureoli Philippi Theophrasti Bombasts von Hohenheim Paracelsi … Opera, Bücher und Schrifften.66 Druga in tretja izdaja sta izšli v Frankfurtu (1603) in Strasbourgu (1603, 1616) po Huserjevi smrti. Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani prvega od dveh delov Huserjeve druge strasburške izdaje Paracelsusove Opere (1616). Knjiga obsega 1.192 strani. Razen razprave Paramirum I in II vsebuje tudi nekatere druge spise: De genere hominis (o cloveški vrsti), Zwei Bücher von den Pestilenz (o kugi), De anatomia oculi (o anatomiji ocesa), Von den Bergsucht und andern Bergkrankheiten (o boleznih rudarjev) itd. Knjiga vsebuje tudi seznam lastnikov originalnih Paracelsusovih rokopisov. Na strani 24 je navedeno, da rokopis razprave Paramirum I hrani Johann Homelius II., zdravnik iz mesta Ptuj na Štajerskem.67 Na sprednji platnici je rokopisni vpis nekdanjega lastnika, podpisanega z »Math.«, ki sporoca, da je knjigo kupil leta 1834 pri nekem knjigarnarju v Gradcu. Izvod je kasneje prešel v fonde knjižnice Franca Ferka v Gomilci, nato v Mestni Ferkov muzej v Ptuju, leta 1948 pa v ptujsko Študijsko knjižnico. Leta 2018 je bil restavriran. 66 Johann Huser, Wikipedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Huser 67 Precej Paracelsusovih rokopisov je Huserju izrocil šlezijski zdravnik Johannes Scultetus Montanus (1531–1604). Rokopisno gradivo so mu razen Johanna Homeliusa iz Ptuja priskrbeli še Hans Kilian iz knjižnice palatinskega grofa Philippa Ludwiga v Neuburgu ob Donavi, Helisäus Röslin (1545–1616) – zdravnik, astrolog in geograf iz mesta Hagenau, Bartholomäus Scultetus (1540–1614) – sodnik iz Görlitza, alkimist Johann Hiller iz Ansbacha idr. Rokopisi so se kasneje izgubili (Johann Huser, Wikipedia: https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Huser). JANEZ VAJKARD VALVASOR Die Ehre deß Hertzogthums Crain Laybach, 1689 Prvi sistematicni prikaz slovenske zgodovine, ozemlja in nacina življenja Janez Vajkard Valvasor, tudi Johann Weichard Valvasor (Ljubljana, 1641–1693, Krško) je bil kranjski plemic, polihistor, zgodovinar, etnograf, topograf, kartograf, naravoslovec in založnik. Njegov življenjski opus se uvršca med najpomembnejše stvaritve na Slovenskem. Zaradi prispevka k slovenski znanosti in kulturi je ena kljucnih osebnosti slovenske zgodovine. Šolal se je na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. V letih 1658–1671 je svoje znanje izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemcija, Francija, Švica, Španija, Danska, Severna Afrika). Potovanja so iz njega naredila kozmopolita in mu omogocila tudi vojaško kariero (bil je prostovoljec v avstrijsko-turški vojni 1663–1664 v Slavoniji in v švicarskem pehotnem polku francoskega kralja). Leta 1671 se je vrnil domov, kupil grad Bogenšperk pri Litiji (1672) in se posvetil študiju in raziskovanju domovine. Na gradu si je ustvaril bogato znanstveno knjižnico, dragoceno graficno zbirko ter zbirko matematicnih in astronomskih instrumentov, novcev, umetnin, starin, rokopisov in plemiških grbov. Leta 1678 je tu ustanovil še graficni zavod (bakroreznico in tiskarno za bakroreze), prvo tovrstno ustanovo na Slovenskem. V enajstih letih obstoja tiskarne je napisal in izdal vec topografskih, zgodovinskih, etnografskih in umetnostnih del, med drugimi Topografijo vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679), Topografijo Vojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, 1681, 1688) in Slavo vojvodine Kranjske (Die Ehre deß Hertzogthums Crain, 1689). H knjižnim izdajam je izdelal in priložil vec zemljevidov, med njimi karte Kranjske, Koroške in Hrvatske.68 Ustvaril je tudi dragocen rokopisni heraldicni kodeks Opus insignium armorumque (Velika grbovna knjiga) z 2.041 kranjskimi, koroškimi, štajerskimi, nemškimi in drugimi grbi.69 68 Meritve zanje je opravil Valvasor in jih sam tudi izrisal. Njegovi zemljevidi tehnicno niso zaostajali za izdelki vodilnih kartografov tedanje dobe. Še nekaj desetletij so rabili kot predloge pri izdajah atlasov znamenitih kartografov, npr. Johanna Baptista Homanna in Johanna Christopha Weigla iz Nürnberga. 69 Reisp, 2013, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi759993/ Valvasor se je ukvarjal tudi s tehnicnimi nacrti in izumi. Napravil je nacrt za predor pod Ljubeljem na kranjsko-koroški meji, izumil poseben nacin ulivanja kovinskih kipov s tankimi stenami in intenzivno raziskoval Cerkniško jezero. Znanstvena razprava o Cerkniškem jezeru mu je prinesla clanstvo v Kraljevi družbi v Londonu (1687). Slava vojvodine Kranjske (1689) je Valvasorjevo najvecje in najpomembnejše delo. V prvem sistematicnem prikazu slovenske zgodovine, ozemlja in nacina življenja je zajeto vse dotedanje vedenje o naši deželi in njenem prebivalstvu. Valvasor je Kranjsko predstavil s pomocjo zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije in drugih ved. Delo, pisano v nemšcini, je bilo natisnjeno v tiskarni Wolfganga Moritza Endterja v Nürnbergu.70 Razdeljeno je na 15 knjig, ki so vezane v 4 dele oz. zvezke. Skupaj obsegajo 3.532 strani in imajo še 24 prilog. Med besedilom je 528 bakroreznih ilustracij.71 Pri Slavi je kot lektor, urednik in pisec sodeloval Erazem Francisci (1627–1694), nemški pravnik in polihistor, v tistem casu eden najbolj priljubljenih nemških pisateljev. Ker se Valvasor ni cutil dovolj poucenega o starejši zgodovini slovenskega ozemlja, je to delo prepustil Francisciju. Ta je avtor prve in pete ter deloma desete in trinajste knjige.72 Medtem ko je vecina Franciscijevih prispevkov danes zastarelih, so Valvasorjevi zgodovinski prispevki izredno dragoceni. Posebno vrednost jim daje dejstvo, da je podatke crpal iz primarnih arhivskih virov in lastnih terenskih raziskav. Z opisom Kranjske kot osrednje slovenske pokrajine, ki je takrat obsegala 70 Izšlo je v 800 izvodih. 71 Valvasorjeva glavna sodelavca pri ilustrativnem delu sta bila risar Janez Koch (1650–1715) in bakrorezec Andrej Trost (1643–1708). 72 Prva knjiga razpravlja o imenih narodov, ki so v najstarejših casih prebivali na Kranjskem, in o imenu dežele Kranjske. Peta govori o zgodovini narodov, ki so vladali na Kranjskem do prihoda Frankov, deseta o zgodovini vojvod in deželnih knezov (Francisci jo je napisal po literaturi in izpiskih, ki jih je dobil od Valvasorja), trinajsta pa obravnava najstarejšo zgodovino slovenskega ozemlja. še del Istre in Primorja, z opisom hrvaških, slavonskih in primorskih krajev ob turški meji in tudi z opisom Koroške je Valvasor podal vsestransko podobo precejšnjega dela današnje Slovenije in njene sosešcine v 17. stoletju.73 Predstavil je naravne in kulturne znamenitosti dežele, njeno zgodovino, ustavno in upravno ureditev, plemstvo in njihove grbe, vero in verske obicaje, župnije, škofije, patriarhe in škofe. Slikovito je opisal gradove, samostane, mesta, trge in vasi, jezik, noše ter šege in navade prebivalcev. Predstavil je tudi gospodarstvo ter materialno, socialno in duhovno kulturo dežele. Zelo pomembni so njegovi geografski in topografski opisi in naravoslovne raziskave ter zbrano etnografsko gradivo, v katerem je ohranjena podoba ljudske kulture in vsakdanjega življenja takratnega cloveka. Enciklopedicno delo je še danes eno najpomembnejših znanstvenih del o Sloveniji in neprecenljiv kulturnozgodovinski spomenik. V depojih ptujske knjižnice hranimo dobro ohranjen izvod slovitega dela. Iz žiga je razvidno, da so bili trije od štirih zvezkov nekoc del dornavske grajske knjižnice. V naši zbirki je tudi nepopoln izvod prvega ponatisa Valvasorjeve Slave, ki ga je v letih 1877–1879 založil Janez Krajec, založnik in tiskar iz Novega mesta, in zanj na svetovni razstavi v Parizu (1878) prejel castno diplomo. Nekoc je bil last ptujskega usnjarja Paula Piricha.74 73 Reisp, 2001, str. 82–83. 74 Knjižnica je leta 2009 pridobila tudi faksimile Valvasorjeve graficne zbirke Iconotheca Valvasoriana. Zbirka vsebuje 7.752 graficnih listov in risb razlicnih nemških, nizozemskih, francoskih, flamskih, italijanskih in domacih mojstrov 16. in 17. stoletja (med njimi tudi Albrechta Dürerja). Nastajala je v letih od 1659 do 1672, ko je Valvasor veliko potoval po Evropi. Del zbirke je pridobil doma od slikarja Jurija Bobica, nekateri listi so tudi bogenšperške provenience. Izvirnik se danes nahaja v Biblioteci Metropolitani v Zagrebu. V letih 2004–2008 je Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) izdala faksimile tega kulturnega spomenika. Enega od 100 oštevilcenih izvodov je od Ministrstva za kulturo v dar dobila tudi Knjižnica Ivana Potrca Ptuj. SUSANNA MARIA ENDTER Vollständiges Nürnbergisches Kochbuch Nürnberg, 1691 Najstarejša znana tiskana kuharska knjiga na Ptuju Susanna Maria Endter, roj. Sandrart (Nürnberg, 1658–1716, Nürnberg), nemška umetnica in graverka, je bila potomka znane nürnberške umetniške družine Sandrart. Njen stari stric Joachim von Sandrart (1606–1688) je bil uspešen barocni slikar in umetnostni zgodovinar, oce Jakob von Sandrart (1630–1708) pa bakrorezec, založnik in ustanovitelj prve nemške umetniške akademije Nürnbergische Maler-Academie.75 Susanna Maria von Sandrart je bila, tako kot vecina žensk takratnega casa, vzgojena in usposobljena predvsem za opravljanje gospodinjskega dela. Ceprav je že zelo mlada kazala zanimanje za likovno umetnost, ji je bil kot ženski dostop do izobraževanja onemogocen, zaprta so ji ostala tudi vrata ocetove umetniške akademije. V tehniki risanja, jedkanja in graviranja se je kot samouk izpopolnila v ocetovi delavnici in se razvila v nadarjeno umetnico in graverko, ki je za potrebe ocetovega podjetja izdelala številne risbe in bakroreze. Ko se je leta 1683 porocila z Johannom Paulom Auerjem (ok. 1636–1687), slikarjem in sodelavcem nürnberške umetniške akademije, se je njena kariera za nekaj let prekinila. Po smrti moža in obeh v zakonu rojenih otrok se je spet posvetila umetnosti in za potrebe ocetovega podjetja izdelala vec serij odlicnih jedkanic. Osem let se je preživljala izkljucno s svojim delom, leta 1695 pa je po nasvetu staršev privolila v poroko z nürnberškim založnikom in knjigotržcem Wolfgangom Moritzem Endterjem (1653–1723).76 Ker je Endter v zakon pripeljal šest nepreskrbljenih hcera, za umetniško dejavnost skorajda ni vec našla casa. Pred smrtjo je izdelala le še nekaj jedkanic. Med letoma 1713 in 1716 je svoje risbe, grafike in knjižne ilustracije zbrala v albumu, ki ga je zapustila svojemu soprogu. Danes ga hrani Germanski narodni muzej v Nürnbergu.77 75 Ustanovljena je bila leta 1662 v Nürnbergu. 76 W. M. Endter je založil dve pomembni knjigi Janeza Vajkarda Valvasorja: Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa (1688) in Die Ehre dess Hertzogthums Crain (1689). 77 Curtis, 2017, https://museenblog-nuernberg.de/2017/03/27/susanna-maria-von-sandrart/; Susanna Maria von Sandrart, Wikipedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Susanna_Maria_von_Sandrart Leta 1691 je Endterjeva pri družinski založbi izdala znamenito kuharsko knjigo Vollständiges Nürnbergisches Kochbuch (Popolna nürnberška kuharica). Recepte zanjo naj bi zbirala in kupovala že Endterjeva prva žena ter zanje porabila znatna financna sredstva. Knjiga je bila novost, saj ni bila namenjena izucenim in izkušenim kuharjem, ampak predvsem mešcanskim gospodinjam. Vsebuje kar 1.710 receptov, med drugim 117 receptov za pripravo juh, 101 za pripravo predjedi, 209 za jedi iz rib, rakov in školjk, 54 za paštete, 53 receptov za pripravo pecenega in 140 za pripravo kuhanega mesa, 65 receptov za omake, 49 za solate, 63 receptov za torte in 145 za druge sladice, 198 receptov za konzerviranje živil idr. V knjigi so tudi trije recepti za jedi iz krompirja, ki se je kot novost šele uveljavljal v evropski prehrani. Priloženi so seznami sezonske tržne ponudbe rib, divjacine, perutnine, sadja in zelišc, predlogi menijev za praznicno in vsakodnevno kuho, navodila za pravilno serviranje hrane ipd. Knjiga premore še register vseh v knjigi predstavljenih jedi, specialni register postnih in dietnih jedi ter bakrorezno ilustracijo z navodili za razrez volov in goveda.78 Zajetna barocna kuharica je doživela vec izdaj (1702, 1712). Izdaji iz leta 1712 so bili dodani še recepti iz takrat modne in priljubljene francoske kuhinje (Le cuisinier royal et bourgeois79). Skrajšana razlicica kuharice Susanne M. Endter je bila leta 1715 vkljucena v cetrto izdajo enciklopedicnega dela Wolfa Helmharda von Hohberga Georgica curisa aucta – kuharski recepti so bili namrec pomemben del gospodarskih prirocnikov, namenjenih ucinkovitemu vodenju zemljiških posesti in domacega gospodinjstva. Ptujska knjižnica hrani prvo izdajo nürnberške kuharice. Izvod velja za najstarejšo ohranjeno tiskano kuharsko knjigo na Ptuju. Izvira iz nekdanje knjižnice Mestnega Ferkovega muzeja na Ptuju, rokopisna lastniška vpisa Anton Gruber, Josef Rücker 1884 pa pricata o tem, da je bila nekoc del privatnih knjižnic. Svojevrsten kulturni spomenik nudi vpogled v prehranjevalne navade in jedilno kulturo evropskega prostora na prehodu iz 17. v 18. stoletje. 78 Dürrschmidt, 2002, str. 10. 79 Avtor navedene francoske kuharske knjige je François Massialot (Limoges 1660–1733, Paris), ki je kuhal za višje plemstvo, med drugim za vojvodo Philipa I. Orleanskega, brata Ludvika XIV. Njegova kuharica Le cuisinier royal et bourgeois (1691) je bila veckrat ponatisnjena. Do srede 18. stoletja so jo uporabljali profesionalni kuharji. WOLF HELMHARDT VON HOHBERG Georgica curiosa aucta Nürnberg, 1695 Enciklopedicno delo s podrocja kmetijstva in kmetijske tehnologije Wolf Helmhardt von Hohberg, tudi Wolfgang Helmhard Freiherr von Hohberg (Lengenfeld pri Kremsu, 1612–1688, Regensburg), avstrijski protestantski plemic in pisatelj, je avtor enciklopedicno zasnovanega dela Georgica curiosa aucta, ki je vse do konca 18. stoletja služilo kot pomemben prirocnik za vodenje kmetijskega gospodarstva. Hohberg je bil v mladosti deležen plemiške vzgoje in izobrazbe. Kot dvajsetletni mladenic se je pridružil cesarskemu regimentu in v casu tridesetletne vojne služboval na Ceškem, Saškem, v Pomeraniji in Mecklenburgu. Leta 1641 je zapustil vojaško službo in prevzel manjši posestvi v Süßenbachu in Ober-Thumritzu v Spodnji Avstriji. Posestvi je uspešno vodil in ju z leti še razširil, a ju je pod pritiskom preganjanja protestantstva moral zapustiti. Leta 1664 se je nastanil v Regensburgu na vzhodnem Bavarskem, kjer je živel do smrti. Bil je clovek z obsežnim znanjem. Zanimal se je za zgodovino in genealogijo, obvladal je latinšcino, poznal romanske jezike in književnosti in se tudi sam ukvarjal s pisateljevanjem. Leta 1682 je v Nürnbergu izdal enciklopedicno zasnovan prirocnik za uspešno vodenje kmetijskega gospodarstva Georgica curiosa aucta, das ist: Umständlicher Bericht und klarer Unterricht von dem Adelichen Land- und Feld-Leben (Razširjeno skrbno poljedeljstvo, to je: natancno porocilo in jasen poduk o plemiškem življenju na deželi). Hohbergovo delo predstavlja vrhunec t. i. »hausvater« literature, posebne zvrsti literature, ki se je v 17. in 18. stoletju razširila zlasti v nemško govorecih deželah in je bila namenjena lastnikom velikih posesti (plemstvu) za uspešno vodenje domacega gospodinjstva, družine in zemljiške posesti.80 80 Pomembnejše delo iz zacetnega obdobja te zvrsti literature je Oeconomia ruralis et domestica oder Haußbuch (1604) protestantskega duhovnika Johannesa Colerja (1570–1639). Izdajo podobnih gospodarskih prirocnikov je nato za nekaj casa prekinila tridesetletna vojna (1618–1648). Pravi razcvet je doživela v letih 1660–1730 (Hausväterliteratur, Wikipedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Hausväterliteratur). Georgica curiosa aucta je izšla v dveh zvezkih na skupno 1.400 straneh. Zemljiško posest obravnava kot gospodarsko, socialno in pravno enoto. Ukvarja se z vprašanji kmetijske ekonomije, pa tudi z razlicnimi vprašanji s podrocja pedagogike, medicine, veterine, zoologije in botanike. Pri lastnikih zemljiških posesti je požela veliko zanimanja in pomembno prispevala k obnovitvi v tridesetletni vojni (1618–1648) opustošenih posesti.81 V prvem zvezku avtor podaja najprej splošen opis dežele Avstrije in obravnava teme, kot so zemljiška knjiga, davki, sodišca, šole, bolnišnice, cerkve ipd. Sledijo napotki za upravljanje in opremo podeželskih posesti ter s tem povezanih obrtnih dejavnosti ter napotki za vodenje gospodinjstva, oskrbo domacega vrta, vinograda in sadovnjaka. Avtor se ukvarja tudi z razmerji in odnosi med posameznimi clani gospodinjstva, kamor so zraven gospodarja, njegove žene in otrok spadali tudi služabniki. V duhu takratnega casa navaja, da je osnova vsakega dobrega gospodarjenja božji blagoslov, v skladu s takrat prevladujoco patriarhalno miselnostjo pa, da je moški gospodar nadrejen ženski in ostalim clanom gospodinjstva. Gospodinja naj bi zraven vzgoje otrok ter znanj o pridelavi, predelavi in konzerviranju razlicnih živil obvladala tudi znanja s podrocja zdravilstva – aktivna naj bi bila tudi kot družinski 81 Leisewitz, 1880, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Hohberg,_Wolf_Helmhard_Freiherr_von. (Op.: Tridesetletna vojna je potekala na obmocju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Izbruhnila je zaradi nasprotij med katolicani in protestanti, prerasla v spor med cesarjem in deželnimi stanovi in se koncala kot boj za prevlado v cesarstvu. Za sabo je pustila milijonske izgube cloveških življenj in vsesplošno unicenje). zdravnik. V knjigi so zato tudi poglavja o cloveškem telesu, o razlicnih boleznih ter navodila za pripravo in pravilno uporabo zdravil.82 Drugi zvezek obravnava poglavja s podrocja poljedeljstva, konjereje, pašništva, cebelarstva, svilogojstva, lova, ribolova in gozdarstva. Avtor se ukvarja tudi s trgovino in z zaslužki oz. dobicki, ki jih prinašata kmetijstvo in živinoreja. V besedilo je vpletel tudi vrsto zgodovinskih podatkov, med drugim opise okolišcin, ki so privedle do tridesetletne vojne, ter pri tem navedel naloge gospodarja v casu izrednih družbenih in ekonomskih okolišcin (vojne, inflacija, epidemije …). Georgica curiosa aucta je doživela vec izdaj (1695, 1701 in 1715). Zadnji, za 600 strani razširjeni izdaji, je nürnberški založnik Martin Endter dodal še kuharsko knjigo. Ptujska knjižnica hrani izdajo iz leta 1695. Knjigo, vezano v lesene, z usnjem prevlecene platnice, je natisnila tiskarna Endter. Žig na sprednjem veznem listu prica, da je bila nekoc last Franza Wibmerja iz Ptuja. Knjižna rariteta je pomembna za preucevanje družbene in kulturne zgodovine 17. stoletja. Vsebuje številne podatke o kmetijstvu in kmetijski tehnologiji srednjeevropskega prostora in nudi vpogled v mentaliteto takratne družbe. 82 Hohberg und seine »Georgica«, Deutsches Museum, http://www.deutsches-museum.de/bibliothek/unsere-schaetze/enzyklopaedien/hohbergs-georgica/hohberg-und-seine-georgica/ HIERONIM MEGISER Dictionarium quatuor linguarum Clagenfurti, 1744 Prvi slovar, v katerem je sistematicno obdelan slovenski besedni zaklad Hieronim Megiser, tudi Hieronymus Megiser (Stuttgart, 1554 ali 1555–1619, Linz) je bil nemški protestantski šolnik, lingvist, slovaropisec in polihistor, ki je prvi zbral slovensko leksiko (ok. 10.000 besed) in jo obdelal enakovredno z besedišcem vodilnih evropskih jezikov. V letih 1571–1577 je študiral na univerzi v Tübingenu in tam dosegel bakalavreat (1574) in magisterij (1577). Leta 1582 je odšel na študij prava v Padovo. Služboval je kot historiograf nadvojvode Karla II., saškega volilnega kneza Kristijana II. in deželnih stanov v Gradcu. Bil je tudi rektor stanovske gimnazije v Celovcu (1593–1601), profesor na univerzi v Leipzigu (1603–1611) in rektor gimnazije v Geri (1606–1607). Leta 1612 je v Linzu prevzel službo stanovskega zgodovinarja in ravnatelja stanovske knjižnice. Megiser je veliko potoval in obvladal mnogo jezikov. S slovenšcino se je seznanil v casu študija v Tübingenu pri Juriju Dalmatinu in sinovih Primoža Trubarja, podrobneje pa kot ucitelj pri družini Khisl na Fužinah pri Ljubljani in kot rektor gimnazije v Celovcu. Slovensko besedje je spoznaval iz protestantskih knjig in ga po slovenskih deželah tudi sam zbiral. Leta 1592 je izdal Dictionarium quatuor linguarum (Slovar štirih jezikov), prvi slovar, v katerem je sistematicno obdelan slovenski besedni zaklad. V slovarju so nemške besede prevedene najprej v latinski in nato v slovenski ter italijanski jezik. Slovenski del slovarja je v glavnem pisan v dolenjšcini, ima pa tudi nekaj gorenjskih oblik.83 Megiser je gradivo zanj zbral iz Registra Dalmatinove Biblije, Bohoriceve slovnice ter drugih pisnih in ustnih virov razlicnih slovenskih narecij. Slovarju je v posebnem poglavju dodana še mala slovnica Exempla aliqvot declinationum et conjugationum (Primeri nekaj sklanjatev in spregatev). 83 Lukman, 1933, str. 86. Delo je prvic izšlo leta 1592 v Gradcu in drugic leta 1608 v Frankfurtu. Leta 1744 je jezuit Anton Miklauz iz Železne Kaple oskrbel novo, popravljeno in zlasti s frazami pomnoženo izdajo. V primerjavi z izdajo iz 1592, ki ima 8.575 slovenskih besed, vsebuje slovar iz srede 18. stoletja ok. 21.188 slovenskih izrazov.84 Zraven dvesto let starega besedišca je Miklauz skušal uveljaviti tudi del besedišca, ki je v govorjeni besedi in knjigi, zlasti na Koroškem, nastalo po 16. stoletju.85 Tudi izdaji iz leta 1744 je dodana mala slovnica (Etwelche Exempel Deren Declinatiunum u. Conjugationum), ponatisnjena brez vecjih sprememb. Megiserjev Slovar štirih jezikov je imel velik vpliv na slovenske slovaropisce 17. in 18. stoletja. Uporabljali so ga Gregorio Alasia (1578–1626), Matija Kastelec (1620–1688), Gregor Vorenc (1659–1730), Hipolit (1667–1722) in Marko Pohlin (1735–1801), izdajo iz 1744 sta rabila Pohlin in Ožbalt Gutsmann (1727–1790).86 Pozneje je prišel v pozabo. Megiser je slovensko besedje zbral tudi v svojem Vecjezicnem tezavru (Thesaurus polyglottus, 1603, Frankfurt ob Maini). Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani dobro ohranjen izvod druge izdaje Megiserjevega slovarja, tiskanega leta 1744 pri Janezu Frideriku Kleimayerju v Celovcu. V knjigi je rokopisni vpis nekdanjega lastnika Ex libris Francisci JosepKham (?) 1740. Na notranjo stran prve platnice je prilepljen ekslibris Davorina Žunkovica (1858–1940), podpolkovnika, ljubiteljskega jezikoslovca, arheologa in bibliofila, rojenega v Podložah pri Ptujski Gori, ki je imel bogato zasebno knjižnico, založeno predvsem z znanstvenimi deli s podrocja slavistike, narodopisja, zgodovine in religije. Leta 1934 je Žunkovic del svoje knjižnice prodal ptujskemu Muzejskemu društvu, drugi del pa je društvu podarila Žunkoviceva žena po njegovi smrti. Po drugi svetovni vojni je knjiga skupaj s fondi Muzejskega društva prešla v novoustanovljeno Študijsko knjižnico v Ptuju. 84 Orožen, 1989, str. 121. 85 Orožen, 1989, str. 132. 86 Logar, 1933, str. 86. JOHANN BAPTIST HOMANN Kleiner Atlas Scholasticus von sechs und zwantzig Charten Noribergae, med 1730 in 1750 Eden od prvih nemških šolskih atlasov Johann Baptist Homann (Oberkammlach bei Mindelheim, 1664–1724, Nürnberg), nemški geograf, bakrorezec in založnik, je bil eden od vodilnih nemških kartografov 18. stoletja. Šolal se je na jezuitski šoli v Oberkammlachu pri Mindelheimu, nato je nekaj let bival v samostanu, kjer se je pripravljal na meniško življenje in se posvecal filozofskim in humanisticnim študijam. Leta 1687 je zapustil samostan v Würzburgu in prestopil v protestantsko vero. Kratek cas se je preživljal kot notar v Nürnbergu, nato se je zacel ukvarjati z bakrorezom in kartografijo. Leta 1702 je v Nürnbergu ustanovil lastno kartografsko delavnico in se lotil izdajanja zemljevidov in atlasov. Leta 1707 je objavil svoj Atlas novus, prvi v Nemciji izdan atlas – vseboval je 40 geografskih kart. Temu je kmalu sledil razširjen Atlas von Hundert Charten (1712) in nato še Großer Atlas über die ganze Welt s 126 zemljevidi (1716). Lotil se je tudi izdaje prvih nemških šolskih atlasov. V sodelovanju z Johannom Hübnerjem (1668–1731), zgodovinarjem, geografom in rektorjem Johanneuma v Hamburgu, je pripravil Kleiner Atlas scholasticus (1710), prvi nemški šolski atlas, ki je služil kot dopolnilo in pojasnilo v geografskih knjigah objavljenim tekstom.87 Temu je nato sledil še Atlas metodicus (1719), s posebej za šolsko rabo izdelanimi zemljevidi. Homannovi šolski atlasi so bili velik prodajni uspeh. Doživeli so vec izdaj, v razlicnih obsegih in velikostih. Homann je v casu svojega življenja izdal vec kot 200 razlicnih zemljevidov in atlasov, med drugim tudi dva zemljevida slovenskega ozemlja: karto Štajerske in karto Vojvodine Kranjske s Slovensko marko.88 Pri izdelavi zemljevidov je tesno sodeloval z znanim nürnberškim graverjem Christophom Weiglom (1654–1725) ter z vodilnimi geografi in kartografi tedanjega casa. Njegovi tehnicno dovršeni 87 Lehn, 2008, str. 12. Šolski atlas (1710) je vseboval 18 zemljevidov. 88 Zemljevid Vojvodine Kranjske s Slovensko marko je bil izdelan na podlagi Valvasorjevega zemljevida Kranjske iz leta 1684. zemljevidi so bili izdelani na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj in geografskih odkritij. Pogosto so bili bogato opremljeni z ilustracijami s historicno in etnografsko vsebino. Zaradi kakovosti in razmeroma nizke cene so se hitro razširili po vsej Evropi. Izjemen prispevek k razvoju nemške kartografije je Homannu prinesel clanstvo v Kraljevi akademiji znanosti v Berlinu (1715) ter imenovanje za cesarskega kartografa na dvoru Karla VI. Habsburškega. Po Homannovi smrti so nürnberško kartografsko delavnico prevzeli njegovi dedici. Po smrti zadnjega lastnika Christopha Franza Femboja je prenehala delovati (1848). 89 Ptujska knjižnica hrani Homannov šolski atlas Kleiner Atlas Scholasticus von sechs und zwantzig Charten, ki je bil nekoc del knjižnice Ferkovega muzeja na Ptuju. Atlas, izdan v Nürnbergu, najverjetneje v casu od 1730 do 1750 (letnica natisa ni navedena), prikazuje podobo vsega takrat znanega sveta. Za naslovno stranjo so trije kolorirani zemljevidi: karta sveta astronoma in kartografa Johanna Matthiasa Haseja (1684–1742),90 selenografska karta astronoma Johanna Gabriela Doppelmayra (1677–1750)91 ter karta soncnega in planetarnega sistema (po Nikolaju Koperniku).92 Temu sledi 26 koloriranih zemljevidov (bakrorezi), ki sta jih izdelala J. B. Homann (23) in Matthäus Seutter (3):93 zemljevid sveta, karte Evrope, Azije, Afrike in Amerike, 19 kart evropskih držav in pokrajin (Španija, Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Holandija, Švica, Italija, Nemcija, Avstrija, Bavarska, Švabska, Porenje, Zgornja in Spodnja Saška, Ceška, Danska, Švedska, Poljska, Madžarska) ter karti Moskovske države ter svetih dežel Izraela in Palestine. Na zemljevidih Nemcije in Avstrije je prikazano tudi današnje slovensko ozemlje in kraji ptujske okolice: Petaw (Ptuj), Fridau (Ormož), Wurmberg (Vurberk), Nedlitz (Velika Nedelja) idr. 89 Johann Baptist Homann, Wikipedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Baptist_Homann 90 Uredil ga je nemški astronom in geograf Georg Moritz Lowitz (1722–1774), izdali pa Homannovi dedici (1746). 91 Prikazuje površino Lune, Zemljinega naravnega satelita. 92 Poljski astronom Nikolaj Kopernik (1473–1543) je razvil heliocentricno teorijo, po kateri v središcu vesolja ni Zemlja, ampak Sonce, okrog katerega se planeti gibljejo v krožnih tirnicah. Menjavanje dneva in noci je pojasnil z vrtenjem Zemlje okrog svoje osi, letne case pa s kroženjem Zemlje okrog Sonca. Njegovo napacno prepricanje, da se planeti enakomerno premikajo po pravilnih krožnicah, je popravil nemški astronom Johannes Kepler (1571–1630). 93 Matthäus Seutter (1678–1757), kartograf, ustanovitelj ene najbolj uspešnih nemških kartografskih delavnic. Deloval je v Augsburgu. Kartografije se je izucil pri J. B. Homannu v Nürnbergu. Zbirka notnih rokopisov iz 18. stoletja Edinstvena zbirka komorne glasbe iz sredine 18. stoletja Ptujska zbirka notnih rokopisov predstavlja zaokrožen repertoar plemiške grajske kapele iz sredine 18. stoletja in sodi med najbogatejše fonde posvetne oz. komorne glasbe, najdene na slovenskih tleh.94 Zbirka koncertov za glasbila s tipkami je edinstvena zbirka tovrstnih zgodnjih koncertov v srednji Evropi. Dragoceni notni rokopisi pricajo o kulturnem življenju plemiških rodbin, ki so v 18. stoletju imele dvorce v ptujski okolici, ter o stilni usmeritvi takratnega glasbenega življenja na slovenskih tleh. Glasba, pisana za cembalo solo in za zasedbo manjšega komornega orkestra (za cembalo in godala), se je izvajala v grajskih salonih in na vrtovih ob razlicnih sprejemih, zabavah in drugih posebnih priložnostih. Avtorji glasbenih kompozicij, pisanih v govorici poznega baroka in zgodnjega klasicizma, so v pretežni meri manj znani avstrijski skladatelji iz graškega in dunajskega glasbenega kroga, zastopniki srednjeevropske glasbe tedanjega casa. Izjema med njimi je Nemec Johann Adolf Hasse (1699–1783), uspešen operni skladatelj, ki je deloval na podrocju med Nemcijo in Italijo. Veliko del v zbirki pripada dunajskima dvornima organistoma Wenzlu Raimundu Bircku (ok. 1718–1763) in Georgu Christophu Wagenseilu (1715–1777). Zastopana sta tudi manj znana skladatelja Johann Georg Zechner (1716–1778), ki je kot organist deloval v samostanu v Gotweigu in pozneje kot zborovodja pri župnijski cerkvi v Kremsu, ter Johann Adam Scheibl (1710–1773), organist iz St. Pöltna na Spodnjem Avstrijskem. Scheiblova dela so razen na Ptuju ohranjena tudi v arhivu novomeškega franciškanskega samostana. Iz graškega glasbenega kroga prihajata Johann Michael Steinbacher (ok. 1700–ok. 1750), organist mestne farne cerkve v Gradcu, in Giovanni Antonio Sgatberoni (ok. 1708–1795), ki sta kot skladatelja izpricana zgolj z deli, ohranjenimi na Ptuju. Po mnenju poznavalcev 94 Bizjak, 1993, str. 51. sodijo njuni koncerti za cembalo in godala med najstarejša registrirana avstrijska dela te vrste.95 V zbirki so še skladbe doslej neznanih skladateljev Josepha Senffta in Castellija, katerih prednike bi verjetno lahko iskali v Italiji.96 Po ustnem pricevanju naj bi dragoceno zbirko našli leta 1941 pri prenovi stare barocne peci na gradu Vurberk. Provenienca zbirke dolgo casa ni bila pojasnjena. V preteklosti se je povezovala z dvema plemiškima rodbinama na Štajerskem: z Attemsi in njihovim dvorcem v Dornavi ter z družino Herberstein in gradom Hrastovec v Slovenskih goricah. Novejša raziskovanja kažejo, da zbirka izvira iz dornavskega gradu, iz zasebnega fonda grofa Josepha Bernharda von Attemsa (1727–1772), ki je tam prebival v letih 1754–1772.97 Po njegovi smrti je bil del grofovega imetja prepeljan na Vurberk, k njegovemu necaku in dedicu Ferdinandu Attemsu.98 95 Höfler, 1985, str. 4. 96 Bizjak, 1993, str. 56. 97 Eybl, 2008, str. 65. 98 Eybl, 2008, str. 76. LEOPOLD VOLKMER Pesme k tem opravili te svete meshe V Grazi, 1783 Najstarejši znani tisk zacetnika posvetnega pesništva na slovenskem Štajerskem Leopold Volkmer (Ljutomer, 1741–1816, Destrnik), slovenski duhovnik, ucitelj, pesnik, prevajalec in narodni buditelj, velja za zacetnika posvetnega pesništva na slovenskem Štajerskem. Pisal je v domacem pokrajinskem knjižnem jeziku, ki je vseboval številne elemente ljutomerskega in ptujskega narecnega govora. Velja za najpristnejšega zapisovalca prlešcine kot slovenskega narecja. Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu (1753–1759). V Gradcu je doštudiral filozofijo in teologijo in bil posvecen v duhovnika (1764). Kot kaplan je služboval na Ptuju (1765–1784), v Destrniku (1784–1799, 1812–1816), na Vurberku (1798–1799) in v Dvorjanah (1799–1808). Slovel je kot izjemen pridigar ter dober ucitelj in vzgojitelj. Z njim so povezani zacetki srednjega šolstva na Ptuju (pri ptujski mestni župniji je vodil zasebno šolo, nekako normalko in nižjo gimnazijo) ter zacetki svetourbanske (destrniške) šole. S svojim ukom in pisanjem (pesmi, basni, epigrami) je deloval predvsem kot ljudski vzgojitelj in je v casu mocnega ponemcevalnega pritiska pri rojakih na Štajerskem vzbujal zavest pripadnosti slovenstvu. Njegovo pesniško delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi. V njih je prikazal življenjske razmere tedanjega kmeckega življa in izprical svoj cut za socialne in moralne stiske kmeckega cloveka, zaradi cesar ga mnogi štejejo tudi za prvega slovenskega socialnega pesnika. Hvala kmetickega stana ino tobacie trave (1807) je edini znani Volkmerjev posvetni tisk in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem.99 Pesmarica, s katero je utrl pot posvetni verzifikaciji na slovenskem Štajerskem, je bila natisnjena v Mariboru, pri tiskarju Franzu Antonu Schützu – ta velja za prvega ptujskega tiskarja. Volkmer je bil tudi prevajalec cerkvenih pesmi. V njegovem casu, to je v casu razsvetljenih vladarjev Marije Terezije in Jožefa II., je oblast zacela spodbujati 99 Potrata, 1994, str. 13. nelatinsko petje oz. petje v domacem jeziku med mašnim obredom, katerega namen je bil pritegniti ljudi k dejavnemu sodelovanju in jih poucevati v veri. Tako so se na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem pojavili prevodi predpisanih mašnih pesmi v slovenšcino. Med razlicnimi slovenskimi prevajalci (Jurij Japelj, Gašper Rupnik, Ožbalt Gutsman …) je bil Volkmer prvi, ki je pripravil pesmarico predpisanih pesmi za reformirano jožefinsko bogoslužje. Izšla je leta 1783 v Gradcu, pod naslovom Pesme k tem opravili te svete meshe. Z njo so v ptujski dekaniji prvi dobili slovenski prevod predpisanih jožefinskih pesmi.100 Razen mašnih in prazniških pesmi so v pesmarici še vsesvetniške in lavretanske litanije in molitve ter molitve o treh božjih cednostih z navodili, kdaj in kako jih je potrebno moliti. Knjiga, pisana v prleškem narecju in pisavi bohoricici, ima na zacetku vecjih besedilnih enot bogato graficno okrasje, krasijo jo tudi razlicni tipi crk v naslovih ter inicialke. Po mnenju literarnega zgodovinarja Marijana Smolika spada najstarejši znani Volkmerjev tisk med tiskarsko najlepše slovenske pesmarice.101 Volkmer je s prevodi predpisanih cerkvenih pesmi (Pesme k tem opravili te svete meše, 1783; Der Messgesang – Meshna pesem, 1789; Te Deum Laudamus (Tebe, Bog! mi hvalimo) 1795; Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi, 1805) mocno spodbudil slovensko petje pri bogoslužju in omogocil rabo domacega jezika v podeželskih cerkvah na vzhodnem Štajerskem. Zaradi krajevno obarvanega jezika se njegovi prevodi drugod niso razširili. Danes je ohranjen le del Volkmerjevega dela: deset rokopisov in štirje tiski.102 Ptujska knjižnica hrani izvod pesmarice Pesme k tem opravili te svete meshe (1783). Knjižico velikosti 16 x 10 cm, vezano v usnje, je pridobila leta 1956 od Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. 100 Prav tam, str. 10. 101 Smolik, 1963, str. 48. 102 Ohranjeni tiski: Pesme k tem opravili te svete meše, Der Messgesang - Meshna pesem, Te Deum Laudamus in Hvala kmetiškega stana ino tobacje trave (Potrata, 1994, str. 7–14). JOHANN GEORG KRÜNITZ Oeconomische Encyklopädie, oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft Brünn, 1787–1823 Specialna enciklopedija je pomemben vir podatkov o gospodarstvu in tehnologiji v casu med razsvetljenstvom in industrializacijo Johann Georg Krünitz (Berlin, 1728–1796, Berlin) je bil nemški zdravnik, enciklopedist, leksikograf, prevajalec, urednik in pisec. Šolal se je na gimnaziji v Berlinu in na univerzah v Halleju, Göttingenu in Frankfurtu ob Odri, kjer je študiral naravoslovje in medicino. Po doseženem doktoratu (1749) je odprl zdravniško prakso, najprej v Frankfurtu in nato v Berlinu (1752–1776). Po letu 1776 se je posvetil izkljucno literarnemu delu.103 Napisal, prevedel in objavil je številne spise s podrocja znanosti, tehnologije, naravoslovja in medicine, njegovo najpomembnejše delo pa je Oeconomische Encyclopädie oder allgemeines System der Land-, Haus- und Staats-Wirthschaft (Gospodarska enciklopedija ali splošen sistem kmetijstva, gospodinjstva in državnega gospodarstva),104 specialna enciklopedija s podrocja ekonomije in tehnike, ki je danes pomemben vir podatkov o gospodarstvu in tehnologiji v casu med razsvetljenstvom in industrializacijo. Izhajala je v letih 1773–1858 pri berlinski založniški hiši Pauli. 103 Weber, 1982, https://www.deutsche-biographie.de/gnd11919063X.html#ndbcontent 104 Enciklopedija je veckrat spremenila ime: - Oeconomische Encyclopädie, oder allgemeines System der Land- Haus- und Staats-Wirthschaft in alphabetischer Ordnung (do 32. zvezka), - Oekonomisch-technologische Encyklopädie, oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft und der Kunstgeschichte (od 33. zvezka naprej), - Oekonomisch-technologische Encyklopädie, oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft, wie auch der Erdbeschreibung, Kunst- und Naturgeschichte (od 74. zvezka dalje), - Oekonomisch-technologische Encyklopädie, oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft und der Kunstgeschichte (od 77. zvezka dalje). Uspešno znanstveno delo je Krünitzu prineslo clanstvo v Leopoldini, nemški akademiji znanosti s sedežem v Halleju (1792). Po prvotnem nacrtu naj bi bila Krünitzeva Oeconomische Encyclopädie zasnovana kot prevod in povzetek dveh francoskih enciklopedij Dictionnaire raisonné universel d‘histoire naturelle (1764) in Encyclopédie Oeconomique ou Systčme général d‘Oeconomie rustique, domestique et politique (1771–1772). Toda Krünitz je enciklopedijo tako predelal, razširil in spremenil njen koncept, da se vsaj od petega zvezka dalje obravnava kot povsem samostojno delo, ki je dalec preseglo francoska originala. Kot pomemben vir podatkov mu je služil tudi veliki univerzalni leksikon Johanna Heinricha Zedlerja (1706–1751) Grosses vollständiges Universal-Lexicon aller Wiessenschaften und Künste.105 Obsežno znanje, dobro poznavanje jezikov, bogata zasebna knjižnica s približno 15.000 zvezki ter neizmerna prizadevnost so Krünitzu omogocili, da je prvih 72 zvezkov enciklopedije napisal in uredil sam. Delal je 12–16 ur dnevno in pripravil kar dva do tri, vcasih celo štiri zvezke letno. Po njegovi smrti so delo nadaljevali Friedrich Jakob Flörke (1758–1799), Heinrich Gustav Flörke (1764–1835), Johann Wilhelm David Korth (1783–1861), Ludwig Koßarski (1810–1873) in Carl Otto Hoffmann (1812–1860).106 Enciklopedija je prenehala izhajati leta 1858 z 242-im zvezkom. Zvezki obsegajo od 600 do 900 strani in vsebujejo od 1 do 1.900 gesel – posamezna gesla so zelo obsežna, nekatera zapolnjujejo volumen celotnega zvezka. Besedila dopolnjuje in pojasnjuje ok. 9.000 bakrorezov. V vsakem zvezku so vzporedno z naslovnico natisnjene podobe pruskih oblastnikov, založnikov, strokovnih sodelavcev, znanstvenikov in drugih, z nastankom enciklopedije povezanih oseb. Oeconomische Encyclopädie je doživela vec izdaj, v razlicnih obsegih. Za prvi ponatis, ki je zacel izhajati leta 1782 pri berlinski založbi Pauli, je poskrbel še Krünitz sam. Leta 1787 se je na Moravskem s cesarsko odobritvijo in s podporo nekdanjega urednika Flörkeja pojavil t. i. brnski reprint enciklopedije. Ponatis, ki bi ga po današnjih merilih lahko oznacili za piratskega, je v letih 1787–1823 natisnil in izdal tiskar, založnik in knjigotržec Joseph Georg Trassler (1759–1816) iz mesta Brno na Moravskem. Izšel je v 129-ih zvezkih, pod naslovom Oeconomische Encyklopädie oder allgemeines System der Staats- Stadt- Haus- und Landwirthschaft. Zvezki 125–129, izdani v letih 1818–1823, so naslovljeni kot Flörkesche Encyclopaedia. Za razliko od nemških izdaj v brnskem reprintu ni upodobitev z enciklopedijo povezanih oseb – Tressler se je omejil zgolj na upodobitev cesarja, ki mu je podelil dovoljenje za prodajo ponatisa. V Prusiji je bil brnski reprint prepovedan. Ptujska knjižnica hrani 96 od skupno 129-ih zvezkov brnskega reprinta.107 Zvezki, izdani v letih 1787–1814, so bili nekoc del ptujske muzejske knjižnice. 105 Reinstein, Seifert, 2005, http://www.kruenitz1.uni-trier.de/background/history.htm 106 Reinstein, Seifert, 2005, http://www.kruenitz1.uni-trier.de/background/author.htm 107 Manjkajo zvezki 1, 60, 95 in 100–129. JAN AMOS KOMENSKY Orbis pictus Wien, 1788 Ilustrirana otroška enciklopedija je predhodnica otroških slikanic Jan Amos Komensky, tudi Joannes Amos Comenius (Nivnice na Moravskem, 1592–1670, Amsterdam), ceški teolog, filozof, pedagog in književnik, velja za utemeljitelja moderne pedagogike. Po koncani latinski šoli Bratske zveze v Prerovu je študiral protestantsko teologijo na kalvinski Akademiji v Herbornu (1611–1613) in na visoki šoli v Heidelbergu (1613–1614). Leta 1614 se je vrnil na Moravsko in najprej deloval kot rektor in ucitelj na šoli Ceških bratov v Prerovu (1614–1618), nato pa kot pastor in rektor v Fulneku na Moravskem. Po porazu protestantov na Ceškem je moral v izgnanstvo. Od 1528 do 1556 je pretežno živel v Lesznu na Poljskem, veliko potoval po Evropi in širil svoje pedagoške ideje. Komensky je prvi znanstveno preuceval pouk in šolstvo in s svojimi idejami prehitel svoj cas. Zavzemal se je za splošno šolsko obveznost in zahteval nazoren pouk v materinšcini, dostopen vsem, ne glede na stanovsko pripadnost. Podpiral je ucenje jezikov, še zlasti latinšcine, predlagal enakomerno zastopanost naravoslovnih in humanisticnih ved v izobraževanju, zavracal strogost ter telesno kaznovanje in menil, da je pri poucevanju potrebno upoštevati didakticno nacelo postopnosti in nazornosti ter ucencevo dojemljivost, starost in nadarjenost. Z vrednotami, kot so enakopravnost, toleranca in spoštovanje razlicnosti, se je približal vrednotam današnje družbe, s svojimi pedagoškimi spisi Odprta jezikovna vrata (Janua Linguarum Reserata, 1631), Labirint sveta in raj srca (Labyrint sveta a ráj srdce, 1631), Velika didaktika (Didactica Magna, 1657) in Cutni svet v slikah (Orbis sensualium pictus, 1658) pa vplival na modernizacijo pouka. Njegova jezikovna ucbenika Odprta jezikovna vrata in Svet v slikah sta bila skoraj 200 let podlaga za nastajanje abecednikov pri številnih evropskih narodih. Na njuni podlagi so nastali tudi slovenski abecedniki 18. in 19. stoletja. Ucbenik Odprta jezikovna vrata je zaslovel kmalu po izidu. Prevedli so ga v številne jezike in je poleg Biblije nekaj casa bil najbolj razširjena knjiga. Komensky je v njem zahteval ucenje besed na podlagi spoznavanja stvari ter ucenje tujih jezikov na podlagi znanja maternega jezika. Ker je ucbenik izšel brez slik, ga je bilo potrebno ilustrirati. Tako je nastal Orbis pictus (Svet v slikah), prva ilustrirana enciklopedija oz. slikanica za otroke, namenjena zacetnemu pouku branja ter pouku latinšcine in materinšcine. Avtor je delo razdelil na 150 poglavij, ki obravnavajo številne teme: neživo naravo, rastlinstvo, živalstvo, cloveka in njegov izvor ter razlicne oblike cloveške dejavnosti. V skladu z nacelom, da ni nicesar v razumu, kar ni najprej v cutih, imajo v knjigi glavno besedo slike (lesorezi). Slike so opisane v kratkih, enostavnih stavkih, v vzporednem latinskem in nemškem jeziku, pri cemer je upoštevano nacelo postopnega napredka od lažjega k težjemu. Orbis pictus je prvic izšel leta 1658 v Nürnbergu pri knjigotržcu Mihaelu Endtnerju in hitro zaslovel po vsem svetu. Kmalu je bil preveden v številne jezike. Izhajal je dobrih 200 let in imel daljnosežen vpliv na poucevanje otrok: otroci v šoli odslej niso le poslušali, ampak tudi gledali. V tem smislu je Orbis pictus predhodnik slikanic in najrazlicnejših vrst ilustrirane mladinske poljudnoznanstvene literature,108 Komensky pa utemeljitelj modernega nazornega pouka, ki se je polagoma uveljavil v stoletjih po njegovi smrti. Znamenito slikanico je v slovenšcino prvi prevedel Hipolit Novomeški (1667–1722) okrog leta 1715, ko je pripravil trijezicni latinsko-nemško-slovenski slovar. Slovarju je na koncu dodal Orbis pictus, a brez slik (delo je ostalo v rokopisu). Hipolitov prevod je popravljal Valentin Vodnik, Jernej Kopitar pa je nekaj odstavkov Vodnikovega in Hipolitovega prevoda objavil v svoji slovnici slovenskega jezika. Leta 1849 je 95 poglavij Orbis pictusa z nemško-slovenskim besedilom brez slik objavil casnikar in narodni buditelj Blaž Potocnik v delu Grammatik der slovenischen Sprache. Zadnji, ki je pri nas pripravil prevod Sveta v slikah, je bil Božidar Raic v drugi polovici 19. stoletja za Mohorjevo družbo v Celovcu. Prevod ni bil izdan, saj ni dobil dovoljenja za tisk.109 Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrca Ptuj hrani dunajsko izdajo Sveta v slikah iz leta 1788 z vzporednim nemškim in latinskim besedilom. Knjiga je bila nekoc del knjižnice ptujskega Muzejskega društva. V naših zbirkah je tudi Potocnikova Gramatika (1849) z objavljenimi 95-imi poglavji Sveta v slikah z nemško-slovenskim besedilom ter izvod iz knjižnice Davorina Žunkovica z vzporednim latinskim, nemškim, ceškim, poljskim in francoskim besedilom, izdan leta 1832 v ceškem mestu Hradec Králowé. 108 Ciperle, 1982, str. 15. 109 Prav tam. ANTON TOMAŽ LINHART Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs Laibach, 1788–1791 Prva kriticna zgodovina Kranjske in Slovencev Anton Tomaž Linhart (Radovljica, 1756–1795, Ljubljana), dramatik, pesnik in zgodovinar, clan prerodnega krožka barona Žiga Zoisa, je najpomembnejši predstavnik slovenskega razsvetljenstva. Najprej se je šolal na jezuitski gimnaziji v Ljubljani (1767–1773), nato je bil novinec v cistercijanskem samostanu v Sticni (1776–1778). Jeseni 1778 je odšel na Dunaj, kjer je poslušal predavanja iz pravnih in državnih ved ter navezal stike s prosvetljenci. Po vrnitvi v Ljubljano je opravljal razlicne službe: bil je arhivar pri ljubljanskem škofu Herbersteinu (1781–1783), protokolist pri okrožnem uradu za Gorenjsko (1783–1786), okrožni šolski komisar v ljubljanskem okrožju (1786–1791) in tajnik deželnega glavarstva na Kranjskem (1792–1795). Linhart je prva književna dela napisal v nemšcini, nato je pod vplivom slovenskih razsvetljencev zacel ustvarjati v slovenskem jeziku in se hitro uveljavil kot dramatik in zgodovinar. Deloval je v krožku Žiga Zoisa, bil je med vodilnimi obnovitelji Academie operosorum (1781) in zaslužen za ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani (1791). Leta 1789 je po tuji predlogi napisal komedijo Županova Micka, prvo slovensko posvetno gledališko besedilo (izšlo z letnico 1790, uprizorjeno 1789 na odru Stanovskega gledališca v Ljubljani), leto kasneje pa veseloigro Ta ve.eli dan, ali Maticek .e ženi. V letih 1788–1791 je izdal v nemšcini napisan Poskus zgodovine Kranjske in ostalih južnih Slovanov Avstrije (Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs), prvo kriticno in prosvetljeno zgodovino Kranjske in Slovencev. Delo, ki velja za zacetek slovenskega znanstvenega zgodovinopisja, je najvecji dosežek slovenskega razsvetljenstva. Linhart je z njim utrl pot preucevanju in obravnavanju zgodovine Slovencev kot narodnostne celote. Premagal je pokrajinski koncept dotedanje historiografije in zavrnil prikazovanje zgodovine Slovencev po fevdalnih zgodovinskih pokrajinah. Razdelitev Slovencev med razlicne upravnopoliticne enote je obravnaval kot plod zgodovinskega razvoja in ugotovil, da so prebivalci »prostora med Dravo in Jadranom« eno ljudstvo, ki ga povezujejo skupen jezik, kultura in zgodovina. Skupnega prednika tega ljudstva je odkril v zgodovinski etnicni skupnosti Karantancev. Slovenski narod je obravnaval kot posebno vejo slovanskega debla in poudaril, da vecino v Avstriji tvorijo Slovani – s tem je prvi javno naglasil idejo oz. potrebo po takšni preureditvi avstrijske monarhije, ki bi dajala v njej živecim Slovanom vecjo veljavo. Linhartovo spoznanje o enotnosti slovenskega naroda je v mednarodnem svetu utrdil Jernej Kopitar v Slovnici slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1809).110 Linhartovo zgodovinsko delo je izšlo v dveh zvezkih (1788 in 1791). Prvi del obravnava predslovansko dobo, ljudsko naselitev v naših krajih do prihoda Slovanov. Priložen mu je ptolemajski zemljevid Kranjske in sosednjih pokrajin ter nacrt stare Emone. Drugi del obravnava preseljevanje ljudstev ter naselitev slovenskih prednikov in njihovo politicno, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje do 8. stoletja, ko je frankovska država zavzela tedanje slovensko ozemlje. Besedilo ima deloma zgodovinski in deloma narodopisni znacaj, saj je avtor veliko pozornosti namenil ljudskemu življenju, jeziku, šegam in navadam. Priložena sta zemljevid Karantanije in preglednica slovanske abecede. Predvideno izdajo tretje knjige, ki se zacenja s frankovsko dobo, je Linhartu preprecila smrt. Ptujska knjižnica hrani dobro ohranjen izvod, ki je bil nekoc del Knjižnice Mestnega Ferkovega muzeja na Ptuju (Städtische Ferk Museum-Bibliothek Pettau). 110 Kidric, 1932, str. 668. Hitra inu glatka pot, pruti nebessam P’tuj, 1793 Najstarejši znani tisk prvega ptujskega tiskarja Franz Anton Schütz (verjetno Celovec, 1753–1809, Maribor) je bil prvi tiskar na ozemlju nekdanje Spodnje Štajerske in ustanovitelj kar treh spodnještajerskih tiskarn: celjske, ptujske in mariborske. Za tiskarja se je zacel uciti pri dvanajstih letih starosti. Leta 1771, po sedmih letih šolanja, je pomagal urediti prvo nemško tiskarno v Lvovu na Poljskem. Sredi osemdesetih let je bil zaposlen pri tiskarju Janezu Frideriku Egerju v Ljubljani. Leta 1788 je prevzel vodenje Egerjeve podružnicne tiskarne v Celju, tri leta kasneje pa je v mestu ustanovil svojo lastno tiskarno. Spomladi 1792 je tiskarsko obrt iz Celja preselil na Ptuj in tu odprl še Bücherlesekabinett – prvo javno izposojevalnico knjig. Konec leta 1795 je tiskarno preselil v gospodarsko mocnejši Maribor (1795).111 Iz Schützovega ptujskega obdobja so znani trije tiski – vsi spadajo med velike redkosti: molitvenik Hitra inu glatka pot, pruti nebessam (1793), knjižica Leopolda Volkmerja Te Deum laudamus (1795)112 in kajkavski molitvenik Juraja Maljevca Nebeszki pasztir pogublyenu ovczu ische (1795).113 Med izdelke prve ptujske tiskarne spada tudi lesorez, ki prikazuje podobo Ptuja iz casa tiskarjevega bivanja v njem.114 Leta 1793 natisnjen molitvenik Hitra inu glatka pot, pruti nebessam je najstarejši znani tisk prvega ptujskega tiskarja. Glede avtorstva tega dela obstaja vec domnev: ena od teh je, da gre za prevod iz nemšcine, druga, da gre za izvirno slovensko 111 Po Schützevem odhodu je bil Ptuj skoraj šestdeset let brez tiskarne. Tiskarska dejavnost v mestu se je obnovila leta 1852 s prihodom Wilhelma Blankeja (1824–1899). 112 Gre za Volkmerjev prevod mašne pesmi in zahvalnice Grosser Gott. Tisk (4 strani) je izšel anonimno. Prvi ga je opisal Janko Glaser v clanku O prvih ptujskih tiskih, objavljenem leta 1933 v Casopisu za zgodovino in narodopisje. Po podatkih iz Cobissa hrani edini ohranjen izvod Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 113 Juraj (Gregor) Maljevac (1734–1812), hrvaški književnik in kapucinski redovnik (redovno ime Gregor Kapucin), je bil slovenskega rodu (rojen v Beli krajini). V letih 1781–1800 je izdal deset razlicnih tiskov – vecina teh je napisana v verzih. Vsebinsko je njegova poezija priložnostnega in nabožnega znacaja. Vsi Maljevcevi tiski, razen molitvenika Nebeszki pasztir pogublyenu ovczu ische (Ptuj, 1795), so izšli v Zagrebu. Molitvenik, ki prikazuje Kristusovo trpljenje v obliki parabole o izgubljeni ovci in dobrem pastirju, je izšel samo enkrat. Knjižnico hrani hrvaška nacionalna knjižnica v Zagrebu. 114 Lesorezna plošca je izgubljena (Glaser, 1933, str. 212). delo neznanega avtorja, tretja dopušca možnost, da je avtor molitvenika Jožef Hasl, eden od slovenskih jezuitov.115 Molitvenik je prvic izšel leta 1764 v Ljubljani pri Johannu Georgu Heptnerju. Tej so sledile še tri ljubljanske izdaje, ki jih je založil Alojzij Raab (1767, 1783 in 1784), ter dve mariborski – izšli sta pri Franzu Piterichu leta 1767 in 1770 – in ena ptujska izdaja (1793). Za razliko od ljubljanskih imajo štajerske izdaje na koncu molitvenika še mašne pesmi. Ptujska in obe mariborski izdaji so vsebinsko enake, razlikujejo pa se po tipografiji, kar je razlog za majhno razliko v obsegu knjig.116 Prvi ptujski tisk je dolgo veljal za izgubljenega. Leta 1996 pa je ptujski zbiralec in zgodovinar Franc Golob izvedel, da se molitvenik nahaja pri zbiralcu Francu Pajtlerju s Pragerskega. Ta je knjižico našel v knjižnici Ulrika Jakoba Paulica (Sadonikova knjižnica) v Lovrencu na Pohorju.117 Knjižnica Ivana Potrca Ptuj je dragoceni tisk pridobila z nakupom leta 1998. Knjižica formata 14 x 10 cm ima 353 strani in je bila nekoc prevezana – to je tudi razlog, da v njej ni najti podatkov o prvotnih lastnikih. Knjižnica hrani tudi obe mariborski izdaji molitvenika. Knjigi sta bili nekoc last Davorina Žunkovica. Sredi tridesetih let 20. stoletja je Žunkovic oba izvoda prodal ptujskemu Muzejskemu društvu, po drugi svetovni vojni pa sta skupaj s fondi muzejske knjižnice prispela v novoustanovljeno Študijsko knjižnico v Ptuju. 115 Emeršic, 1998, str. 8. 116 Glaser, 1933, str. 208. 117 Pajtler, 1997, str. 32. JURIJ VEGA Logarithmisch-trigonometrisches Handbuch Leipzig, 1800 Eden najbolj znanih in najbolj razširjenih matematicnih prirocnikov na svetu Jurij Vega, tudi Georg Vega (Zagorica pri Dolskem, 1754–1802, Dunaj) je bil slovenski matematik svetovnega slovesa, clan vec uglednih evropskih znanstvenih ustanov, inženir in eden izmed zacetnikov znanstveno utemeljene balistike. Šolal se je na jezuitski srednji šoli (1767–1773) in na državnem liceju v Ljubljani (1773–1775). Po koncanem šolanju je najprej delal kot navigacijski inženir v Notranji Avstriji, nato je stopil v vojaški stan (1780) in se preselil na Dunaj. V mirnih obdobjih je bil dejaven kot pisec matematicno-fizikalnih ucbenikov ter logaritmovnikov in kot predavatelj matematike, fizike in balistike na elitni dunajski topniški šoli. V vojnih casih (1789–1792, 1793–1797) je bil aktiven castnik, ki je s prakticno uporabo svojih teoreticnih iznajdb dosegal sijajne uspehe na turškem, pruskem in francoskem bojišcu ter hitro napredoval po lestvici vojaške hierarhije. Za zasluge na vojaškem podrocju je bil odlikovan z viteškim križem Marije Terezije (1796), dodeljen mu je bil tudi dedni baronski naslov (1800). V svetovno zgodovino znanosti in civilizacije se je zapisal kot avtor logaritmovnikov, ki dotlej niso bili dovolj natancni in dostopni za širšo rabo. Vegova temeljna zasluga je izpopolnitev tocnosti in uporabnosti logaritmov kot racunskega pripomocka.118 Njegovi logaritmovniki so presegli zahteve casa, v katerem so nastali. Z njimi je poskrbel za vrhunsko racunsko orodje za nadaljnje dvestoletno obdobje, do pojava elektronskih racunalnikov sredi 20. stoletja. Še danes so neogiben prirocnik za natancne raziskave v matematiki, astronomiji, navtiki, geodeziji, optiki … Vega je svoj prvi logaritmovnik Logarithmische, trigonometrische und andere zum Gebrauche der Mathematik eingerichtete Tafeln und Formen izdal leta 1783 na Dunaju in z njim zbudil veliko zanimanje, saj je po pravilnosti in mnogovrstnosti dalec presegel vse dotedanje logaritmovnike. Po hitri razprodaji prvega je izdelal nacrt 118 Sitar, 1997, str. 116. za izdelavo treh temeljnih logaritmovnikov, s katerimi bi zadostil najrazlicnejšim potrebam in ravnem zahtevnosti: malega logaritmovnika za ucence matematike, velikega logaritmovnika za zahtevno rabo (za matematike, astronome, pomoršcake …) ter izpopolnjeno in razširjeno izdajo logaritmovnika iz 1783 za ucitelje matematike. Tako je leta 1793 v Leipzigu izšel njegov mali sedemdecimalni dvojezicni (nemško-latinski) logaritemski prirocnik (Logarithmisch-trigonometrisches Handbuch), leto kasneje pa njegovo najpomembnejše delo Zakladnica vseh logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus, Vollstandige Sammlung grösserer logaritmisch-trigonometrischer Tafeln) – najpopolnejši veliki desetdecimalni dvojezicni (latinsko-nemški) logaritmovnik. Leta 1797 je izdal še nove Logaritemsko-trigonometrijske tablice s sedemdecimalnimi logaritmi (Logaritmisch-trigonomtrische Tafeln nebst andern zum Gebrauch der Mathematik eingerichteten Tafeln und Formeln).119 Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani prvi ponatis (1800, Leipzig) Vegovega logaritemskega prirocnika Logarithmisch-trigonometrisches Handbuch iz leta 1793. Avtor ga je posvetil jezuitu Jožetu Maffeiu, profesorju matematike na ljubljanskem liceju, ki je odlocilno vplival na njegovo poznejšo znanstveno usmeritev. Prirocnik velja za prototip logaritemskih in trigonometricnih knjig120 in spada med najbolj znane in najbolj razširjene matematicne knjige na svetu. Ptujski izvod je bil nekoc del Ferkove muzejske knjižnice na Ptuju (Ferk Museum-Bibliothek, Pettau). 119 Povšic, 1982, str. 381–384. 120 Povšic, 1982, str. 383. JERNEJ KOPITAR Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark Laibach, 1808, i. e. 1809 Prva znanstvena slovnica slovenskega jezika Jernej Kopitar (Repnje pri Vodicah, 1780–1855, Dunaj), slovenski filolog, slavist, publicist, dolgoletni dvorni bibliotekar na Dunaju in clan vseh pomembnejših evropskih znanstvenih akademij, je eden najpomembnejših jezikoslovcev predmarcne dobe. Gimnazijo in licej je koncal v Ljubljani (1800), pravo in naravoslovje je študiral na Dunaju (1808–1810). Najprej je delal kot tajnik in knjižnicar pri baronu Žigu Zoisu (1803–1808), leta 1810 pa postal cenzor za slovanske in novogrške knjige ter skriptor v Dvorni knjižnici na Dunaju (1810). Kasneje je napredoval do prvega kustosa (1827) in dvornega svetnika (1844). Sodeloval je pri ustanovitvi slovenske stolice na graškem liceju (1812). Na Dunaju je navezal stike z vodilnimi jezikoslovci tedanjega casa in si pridobil obširno filološko znanje. Ukvarjal se je z zamislijo o povezovanju zahodnih Slovanov pod kulturnim okriljem Avstrije in podpiral filološka in slovstvena prizadevanja balkanskih narodov. Njegova zasnova razvoja slovanskih jezikov se je osredotocala na izdelavo slovnice, pravopisa, slovarja, zbiranje ljudskega slovstva ter versko in poucno književnost. V tem smislu je podpiral jezikovno in reformatorsko delo Vuka Karadžica in pomagal k uveljavitvi srbskih ljudskih pesmi v evropski kulturi. Bil je zagovornik t. i. panonske teorije o izvoru stare cerkvene slovanšcine v Panoniji oz. Karantaniji (njena podlaga naj bi bil slovanski jezik v Panoniji).121 Objavil je številne prispevke s podrocja jezikoslovja in literarne zgodovine. Zlasti pomembna je njegova slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1809), izdaja Clozovega glagolskega rokopisa (Glagolita Clozianus, 1836), v kateri je objavil Brižinske spomenike, ter korespondenca s ceškim jezikoslovcem Josefom Dobrovským (1753–1829), s katerim je utemeljil slovansko filologijo. 121 Merše, Slovenske slovnice in pravopisi, https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/10/1809-kopitar?query=kopitar Kopitarjeva slovnica Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem) velja za prvo znanstveno in opisno slovnico slovenskega jezika.122 Izšla je marca 1809 (z letnico 1808) pri založniku Kornu v Ljubljani brez navedbe avtorstva. Pisana je v nemšcini. V slovnici je podana prva natancnejša dolocitev slovenskega jezikovnega ozemlja (to je ozemlje med Soco, zgornjo Dravo, Hrvatsko in Jadranskim morjem) in uveljavljeno spoznanje o slovenski jezikovni enotnosti (na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem govorijo isti jezik). Kot osnovo pri dolocanju slovnicne norme je Kopitar vzel besedje in skladnjo kmeckega ljudskega jezika. Obdelal je glasoslovje in oblikoslovje slovenskega jezika, prvic razdelil glagole na dovršne in nedovršne, locil dolge in kratke samoglasnike, široka in ozka o in e, dolocil polglasniški izgovor kratkih in nenaglašenih i in u itd.123 Zaslužen je, da je slovenski jezik zacel pridobivati enotnejšo knjižno podobo. Njegovo prizadevanje za manj germaniziran knjižni jezik je spodbudilo iskanje izvirne skladenjske in besedotvorne podobe slovenskega jezika. Kopitarjeva slovnica je pomembna tudi zaradi celovitega in natancnega pregleda zgodovine slovenske književnosti in razvoja knjižnega jezika od leta 1550 do 1808124 ter kriticne revizije dotedanjih slovenskih slovnic. Slovenski jezik je predstavljen kot clen zelo obsežne družine slovanskih jezikov, podana je tudi ideja o izdelavi izboljšanega, glasovju slovanskih jezikov prirejenega, enotnega latinicnega crkopisa.125 Na podlagi Kopitarjevih idej o novem crkopisu sta na Slovenskem nastali dve novi pisavi – metelcica in dajncica. Kopitar je obe mocno zagovarjal in se s tem zapletel v slovensko abecedno vojno (1831–1833), katere rezultat je bila vpeljava gajice, pisave, ki jo uporabljamo še danes.126 Kopitarjeva slovnica je mocno odmevala v slovenski jezikovni misli 19. stoletja in postala podlaga za slavisticno delo naslednjih generacij. Ceprav je bila vseskozi poznana, vse do leta 1971 ni bila ponatisnjena. Ptujska knjižnica hrani dva od redkih ohranjenih izvodov prve izdaje. Prvi od njiju izvira iz knjižnice Davorina Žunkovica. Provenienca drugega, nepopolnega in v preteklosti prevezanega izvoda, ni znana. 122 Kernc, 1932, str. 508. 123 Pogacnik, 1991, str. 261. 124 Dolgo casa je bila pomemben vir podatkov o slovenskem tisku protestantske dobe. 125 Merše, Slovenske slovnice in pravopisi, https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/10/1809-kopitar?query=kopitar 126 V 1. polovici 19. stoletja je na Slovenskem potekala polemika glede bohoricice in njene izboljšave. Slovnicarja Fran Serafin Metelko (1789–1860) in Peter Dajnko (1787–1873) sta jo skušala izboljšati vsak na svoj nacin. Tako sta nastali novi pisavi za zapisovanje slovenšcine – metelcica in dajncica. Od bohoricice sta se razlikovali predvsem v tem, da sta zraven latinicnih vsebovali tudi cirilicne znake. Metelcica je bila v rabi v letih 1825–1833, dajncica pa med letoma 1824 in 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. Crkarska pravda se je koncala z uvedbo gajice, poimenovane po Ljudevitu Gaju (1809–1872), hrvaškem jezikoslovcu, politiku, novinarju in pisatelju, osrednji osebnosti hrvaškega ilirizma. Gaj je ceško latinico preoblikoval tako, da je bila primerna za zapisovanje hrvaškega jezika. Na Slovenskem je gajico zacel uvajati Janez Bleweis (1808–1881) v casopisu Kmetijske in rokodelske novice (1843). Okoli leta 1845 je bila njena raba dokoncno uveljavljena. VALENTIN VODNIK Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole V’ Lublani, 1811 Prva v slovenšcini napisna slovnica slovenskega jezika in prvi ucbenik za poucevanje materinšcine Valentin Vodnik (Zgornja Šiška, 1758–1819, Ljubljana), franciškan, duhovnik, šolnik, pesnik, casnikar in jezikoslovec, je ob Zoisu, Linhartu in Kopitarju eden najpomembnejših predstavnikov slovenskega preporoda. Gimnazijo je obiskoval pri jezuitih v Ljubljani (1769–1775). Tu se je seznanil z Markom Pohlinom in postal clan njegovega prerodnega krožka. Leta 1775 je vstopil v franciškanski red, nato je študiral filozofijo v Novem mestu (1776–1778) in bogoslovje v Ljubljani (1778–1782). V letih 1782–1796 je opravljal duhovniško službo v Ljubljani, na Sori, Bledu, v Ribnici ter v Koprivniku nad Bohinjem. Po vrnitvi v Ljubljano je postal profesor na ljubljanski gimnaziji (1798) in eden najpomembnejših clanov Zoisovega literarnega in slavisticnega krožka. V casu Ilirskih provinc (1809–1813) je za nekaj casa dosegel visoke službene casti in postal ravnatelj gimnazije ter nadzornik ljubljanskih osnovnih in rokodelskih šol. Po vrnitvi avstrijskih oblasti je bil zaradi sodelovanja s Francozi prisilno upokojen (1815). Vodnik je bil eden od pomembnejših tvorcev sodobnega slovenskega jezika. S pisano besedo si je prizadeval za uveljavitev slovenskega jezika v javnem življenju in šolah. Pripravil je prvo pomembnejšo slovensko pesniško zbirko (Pesme za pokushino, 1806), urejal in pisal Veliko pratiko (1795–1797), Malo pratiko (1798–1800) ter Ljubljanske novice (1797–1800), prvi slovenski casopis, in pripravil nemško-slovenski rokopisni slovar. Leta 1799 je izdal Kuharske bukve, prvo slovensko kuharsko knjigo, s katero je utemeljil domaco kulinaricno terminologijo. Izdal je tudi prevod porodnicarskega prirocnika Jana Matouška Babištvo ali porodnicarski vuk za babice (1818), zaradi cesar ga prištevamo tudi med ocete slovenske porodnicarske terminologije. Vodnik velja tudi za utemeljitelja slovenskega ucbeništva. V casu Ilirskih provinc, ko je bila v šolah kot ucni jezik uvedena slovenšcina, se je lotil pisanja slovenskih ucnih knjig, s katerimi naj bi se utrdila raba slovenšcine v šolah. Najpomembnejša med njimi je slovnica Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole (1811), prva slovnica slovenskega jezika, pisana v slovenšcini, in prvi slovenski ucbenik za poucevanje materinšcine.127 V njej je Vodnik odkrival izvirne zakonitosti slovenskega jezika: že pred letom 1807 je odkril tonemski naglas in ga v slovnici prvic predstavil, prvi je opozoril na stavcnoclenskost, prepoznaval je izvirne tvorbene modele slovenskih besed in odkrival znacilnosti slovenske skladnje, ki je bila v knjižnem jeziku prevec pod vplivom nemšcine itd.128 Izvirnost Vodnikove slovnice je v poskusu ustvariti slovensko slovnicno terminologijo, na kar nakazuje slovarcek strokovnih izrazov, ki ga je avtor dodal k slovnici. V slovarcku je slovenske jezikoslovne termine pojasnil z latinskimi, mestoma tudi z nemškimi ali francoskimi ustreznicami. V predgovoru k slovnici je Vodnik objavil svojo pesnitev Ilirija oživljena,129 s katero se je poklonil francoskim oblastem, predvsem zaradi koncesij, ki so jih dajale slovenskemu jeziku v javni rabi.130 Po restavraciji avstrijskih oblasti, nenaklonjenih rabi slovenšcine v javnem življenju in šolah, je Vodnikova Pismenost postala nezanimiva za šolsko rabo. Kot pomožno gradivo za slovenske ucitelje se je neformalno uporabljala še naprej, vendar je bila iz vecine izvodov Ilirija oživljena odstranjena. V skrajšani obliki je kot ucbenik za nižje razrede osnovne šole ponovno izšla leta 1847 v Trstu pod naslovom Vodnikova Krajnska pismenost okrajšana za male šole.131 Ptujski izvod Vodnikove slovnice izvira iz knjižnice Davorina Žunkovica, ki je bila dobro založena z razlicnimi deli s podrocja slavistike. 127 Legan Travnikar, Slovenske slovnice in pravopisi, https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/11/1811-vodnik 128 Prav tam. 129 Ta velja za prvo slovensko nacionalnopoliticno pesem. 130 V casu Ilirskih provinc je po Vodnikovi zamisli slovenšcina v enotni osnovni šoli in gimnaziji postala ucni jezik, v zadnjem letniku pa tudi ucni predmet. 131 Priredil jo je Štefan Kociancic. Zbirka del Petra Dajnka V‘ Radgoni, Graz, 1817–1837 Ohranjeni zapisi vzhodnoštajerske slovenšcine prve polovice 19. stoletja Peter Dajnko (Crešnjevci pri Gornji Radgoni, 1787–1873, Velika Nedelja), duhovnik, štajerski razsvetljenec, jezikoslovec in nabožni pisatelj, se je v slovensko slovstveno zgodovino zapisal predvsem s pisavo dajncico, ki jo je predstavil leta 1824 v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache. Gimnazijo je koncal v Mariboru (1808), študij filozofije in teologije v Gradcu (1814). Po koncanem študiju in duhovniški posvetitvi je odšel v Gornjo Radgono, kjer je dve desetletji opravljal službo kaplana. Od leta 1831 je bil župnik in dekan v Veliki Nedelji, nekaj casa je opravljal tudi službo okrožnega šolskega nadzornika. Bil je tudi sekovski duhovni svetovalec in lavantinski konzistorialni oziroma castni kanonik. Dajnkov prerodni program je obsegal normiranje vzhodnoštajerskega deželnega jezika v slovnici, prevod ali priredbo najpomembnejših cerkvenih besedil v novo oblikovan knjižni jezik, pripravo abecednikov in ucbenikov, skrb za strokovno in poljudnostrokovno literaturo, prevajanje leposlovja in samostojno literarno ustvarjanje v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku in novi pisavi – dajncici. Na njegovo slovstveno delo so mocno vplivali Jernej Kopitar s svojo idejo o preprostem in enotnem crkopisu, Janez Šmigoc, avtor prve slovnice vzhodnoštajerskega narecja, in Josef Dobrovsky, avtor slovnice ceškega jezika, ki ga je Dajnko imel za idejnega vzornika pri pisanju slovnice in se je nanj oprl, ko je uresniceval svojo zamisel o narecnem govoru, izreki in pisavi, ki naj bodo razumljivi njegovim rojakom. V slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) je Dajnko oblikoval norme in predpise za vzhodnoštajerski knjižni jezik ter uvedel nov crkopis – dajncico. Namesto znakov bohoricice je uvedel nov nacin zapisovanja sicnikov in šumnikov. Sicnikom je po latinskem in ceškem vplivu dodelil crke c, z, s, za šumnike (c, š, ž) pa uvedel posebne znake razlicnih provenienc. Uvedel je tudi posebna znaka za nj ter za vzhodnoštajerski glas ü, ki pa ju je po letu 1829 nehal uporabljati.132 132 Kidric, 1925, str. 116. Dajnko je v novi pisavi napisal številna poljudna vzgojna dela, nabožna berila, cerkvene pesmarice, katekizem, prevode Svetega pisma, basni, pregovore, uganke ter posvetno in cerkveno poezijo. Njegova nabožna dela, predvsem pesmarica Sto cirkvenih ino drygih pobožnih pesmi (1826), še zlasti pa dela s posvetno vsebino (Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, 1824, Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem, 1827) ga kažejo kot vešcega slovstvenega ustvarjalca z velikim smislom za živ jezik. O tem prica tudi njegov poljudnostrokovni cebelarski prirocnik z naslovom Celarstvo (1831), pomemben zaradi oblikovanja slovenskega cebelarskega izrazja. Prirocnik velja za prvo v slovenšcini napisano knjigo o cebelarstvu, ki ni prevod iz nemšcine ali kakega drugega jezika.133 Dajnkov crkopis je bil na Štajerskem lepo sprejet. Uporabljali so ga številni štajerski nabožni pisci. V rabi je bil v letih 1824–1838. V dajncici je bilo natisnjenih vec kot 50.000 knjig,134 s cimer je pisava izpolnila poslanstvo, ki ji ga je namenil njen avtor: širiti znanje med najširše plasti slovenskega naroda. Leta 1831 je bila uvedena tudi v šole, a se je morala že 1838 iz nje umakniti, saj so se na Slovenskem pojavljale vedno mocnejše težnje po enotnem slovenskem knjižnem jeziku. Ker se je Dajnko naslonil le na govor vzhodnega dela Štajerske, Prekmurja in Porabja, njegov crkopis ni mogel odigrati vloge vzpostavitve enotnega slovenskega knjižnega jezika. Dajncica se je morala, tako kot prej kranjska metelcica, umakniti gajici. Ptujska knjižnica hrani nekaj redkih in dragocenih tiskov, v katerih se Dajnko 133 Novak, 1998, str. 374. 134 Orožen, 1988, str. 168. predstavlja kot prevajalec zahtevnih svetopisemskih besedil, kot pisec samostojnih proznih del ter sistematicen poljudni strokovni ucitelj. V njih so ohranjeni neprecenljivi zapisi vzhodnoštajerske slovenšcine prve polovice 19. stoletja. So tudi pomembno etnološko gradivo o življenju na vasi ter pomemben vir za raziskovanje pokrajinskega obrednega jezika in slovenske strokovne cebelarske terminologije. –– Evangeliomi na vse nedele ino svetke skos leto (1817) –– Svetega pisma sgodbe is starega sakona (1821) –– Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) –– Kmet Izidor s‘ svojimi otroki ino lydmi (1824) –– Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (1827) –– Sveti križni pot, ali bridko terplenje ino smert našega gospoda Jezu Krista (1829) –– Božja služba keršanske mladosti … s pristavlenjom cirkvenih pesmi (1830) –– Celarstvo, ali celo novi, kratki, popun navuk celne reje (1831) –– Knižica pobožnosti za mlade ino dorašene kristjane (1833) –– Listi ino evangelji na vse nedele, svetke ino imenitneše dneve celega keršansko-katolškega cirkvenega leta (1833) –– Veliki katekizem, to je, kniga keršansko-katolškega navuka (1833  in 1837) CARL SCHMUTZ Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark Gratz, 1822–1823 Dragocen vir za preucevanje zgodovine Štajerske pred letom 1848 Carl Schmutz (grad Freundsberg pri Gradcu, 1787–1873, Linz), avstrijski posestnik, zgodovinar in topograf, je avtor zgodovinskega topografskega leksikona Štajerske, ki je še danes zelo pomemben in nepogrešljiv zgodovinski vir za preucevanje zgodovine Štajerske pred letom 1848. Šolal se je na gimnaziji in univerzi v Gradcu, kjer si je pridobil široko znanje s podrocja prava ter mineralogije in botanike. V letih 1808–1814 je kot vojaški poveljnik sodeloval v avstrijsko-francoski vojni. Po porazu Napoleonove vojske je kupil posestvo pri Gradcu in se za nekaj casa posvetil kmetijstvu. Leta 1827 je ponovno stopil v državno službo in opravljal nekatere pomembne funkcije: vodil je Kmetijsko družbo za Zgornjo Avstrijo, bil je tajnik Združenja za industrijo in trgovino v Linzu in tajnik Cesarsko-kraljeve kmetijske družbe v Linzu. V letih 1845–1861 je urejal casopis Landwirthschaftliche Zeitung für Oberösterreich in bil prizadeven sodelavec dnevnika Austria. Schmutz se je intenzivno ukvarjal tudi s študijem zgodovine, geografije, topografije, kartografije in statistike. Rezultate svojih študij je objavljal v razlicnih casopisih (Der Aufmerksame, Hesperus, Steiermärkische Zeitschrift) ter na razlicnih zemljevidih,135 v letih 1822–1823 pa izdal svoje najpomembnejše delo Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark (Zgodovinski topografski leksikon Štajerske). Za svoje znanstveno delo je dobil vec priznanj: leta 1828 je postal dopisni clan pruske Akademije znanosti v Erfurtu, leta 1831 pa castni clan bavarske Akademije znanosti ter Cesarsko-kraljeve družbe za kmetijstvo in industrijo.136 135 Specialkarten des Cillier, des Grazer, des Brucker, des Marburger und des Judenburger Kreises (1831), Orographische Karte des Herzogtums Steiermark (1823), Specialkarte des Herzogthums Steiermark (1832). 136 Katzmann, 1993, https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Schmutz_Karl_1787_1873.xml;internal&action=hilite.action&Parameter=schmutz* 137 Ilustracija ob naslovni strani, pogosta zlasti v izdajah 18. in 19. stoletja. Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark je izšel pri založbi Andreasa Kienreicha v Gradcu, v štirih zvezkih in na avtorjeve stroške. Gradivo zanj je avtor zbiral skoraj osem let, pri cemer je pregledal vso razpoložljivo literaturo (vec kot 250 del) ter številne arhivske in rokopisne vire. Leksikon vsebuje ok. 10.000 gesel s podatki o mestih, trgih, vaseh, zemljiških gospostvih, gradovih, dvorcih, samostanih, cerkvah in župnijah na Štajerskem, podatke o sodni in upravni ureditvi dežele, podatke o gorah, rekah, potokih, jezerih, mineralnih vodah, vinorodnih podrocjih, rudnikih in fužinah ter statisticne podatke o razlicnih kategorijah zemljišc, prebivalstvu, gospodarskih panogah, stanovanjskih objektih, živini … Vsebuje tudi celo vrsto historicnih in genealoških podatkov o vec kot 700 štajerskih plemiških družinah ter biografske podatke o vseh na Štajerskem rojenih pisateljih in umetnikih (do leta 1820). V delu so zajeti tudi kraji današnje slovenske Štajerske ter osebnosti in plemiške družine, ki so v preteklosti pomembno zaznamovale življenje na našem obmocju.138 Provenienca leksikona, ki ga hrani ptujska knjižnica, ni znana. Na sprednji notranji strani imajo zvezki vpisane rokopisne oznake H 37/1–4. Morda so nekoc bili del katere izmed privatnih knjižnic. 138 Ilwof, 1908, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Schmutz,_Karl FRANCE PREŠEREN Kerst per Savizi V Ljubljani, 1836 Prva umetniška epsko-lirska pesnitev v slovenskem jeziku France Prešeren (Vrba, 1800–1849, Kranj) je eden najpomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev. Velja za utemeljitelja modernega slovenskega pesniškega jezika in ustvarjalca, ki je povzdignil slovensko književnost na evropsko raven. Literarna zgodovina ga uvršca med najvidnejša imena evropske romanticne poezije. Šolal se je v Ljubljani, kjer je dokoncal šest razredov gimnazije (1813–1819) in dva letnika filozofije na liceju (1819–1822). Po koncanem študiju prava na Dunaju (1828) in opravljenem sodniškem in odvetniškem izpitu (1832) se je kot koncipient zaposlil pri ljubljanskem odvetniku Blažu Crobathu (1834–1846). Samostojno advokaturo v Kranju je odprl šele leta 1846. Svoje pesmi je objavljal v tedniku Illyrisches Blatt, v almanahu Kranjska cbelica in v Bleweisovih Novicah. Sprva je pisal lahkotne ljubezenske pesmi, pozneje osebnoizpovedno liriko v romanticnem slogu (Slovo od mladosti, Sonetje nesrece, Glosa, Krst pri Savici idr). V tretjem obdobju njegovega ustvarjanja je opazen odmik od osebne k družbeni tematiki, deloma tudi k prigodniškemu pesnjenju (K slovesu, Sila spomina, Zdravljica, Neiztrohnjeno srce idr.). Poezije, svojo edino pesniško zbirko, ki predstavlja prvo umetnostno dozorelo in evropsko primerljivo delo slovenske poezije, je izdal leta 1847. S svojimi družbeno obarvanimi verzi je aktivno posegal v slovensko narodno in kulturno življenje in pomembno vplival na slovensko narodno zavest. Prešernov Krst pri Savici je prva umetniška epsko-lirska pesnitev v slovenskem jeziku in velja za mojstrski primer evropskega romanticnega pripovedništva v verzih. Literarna zgodovina ga uvršca med kljucna dela slovenske književnosti. Zgodovinsko zaledje pesnitve je povzeto iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in Linhartovega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije.139 Dogajanje, postavljeno v bohinjsko pokrajino, opisuje nasilno pokristjanjevanje karantanskih Slovanov v 2. polovici 8. stoletja ter zadnji upor poganske vojske zoper bavarsko 139 Paternu, 1994, str. 147. kršcansko vojsko ter njene domace sobojevnike. Boj se konca s porazom poganov leta 722 in njihovim pokristjanjenjem. Glavna junaka pesnitve sta Crtomir, poveljnik majhne in neuklonljive poganske vojske, in njegova ljubezen Bogomila, hci poganskega svecenika boginje Žive. Lirsko-epska pesnitev z ljubezensko, narodno-zgodovinsko in religiozno tematiko se loteva številnih vprašanj: vprašanja narodove, družbene in posameznikove svobode, kamor spada tudi pravica do svobodne izbire vere, družbenih zakonov in nacina življenja, vprašanja bratomorne vojne ter clovekove osebne usode v kriticnih trenutkih zgodovine, vprašanja clovekovega iskanja osebne srece, hrepenenja po ljubezni, pa tudi življenjskega obupa, resignacije, odpovedi in vdanosti v usodo. Prešeren je svojo povest v verzih spisal v drugi polovici leta 1835. Izdal jo 14. aprila 1836 v samozaložbi. V mehke platnice vezano knjižico s 36-imi stranmi je posvetil Matiju Copu, svojemu tragicno preminulemu prijatelju in literarnemu mentorju. Natisnil jo je ljubljanski tiskar in založnik Jožef Blaznik v 600 izvodih, na avtorjeve stroške. V casu Prešernovega življenja je bilo delo objavljeno še dvakrat: v Bleiweisovih Novicah (1844) in v Poezijah (1847).140 Po pesnikovi smrti je doživelo številne izdaje in prevode. S svojim sporocilom je že od nekdaj vznemirjalo literarne raziskovalce, saj metaforizacija zgodbe z zgodovinsko, bivanjsko in versko problematiko omogoca razlicna branja in interpretacije. Ptujski izvod prve izdaje Krsta pri Savici izvira iz Knjižnice Mestnega Ferkovega muzeja. Knjiga je bila v preteklosti prevezana. 140 Kos, 2000, str. 15. STANKO VRAZ Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugŕrske U Zagrebu, 1839 Prvi slovenski knjižni tisk v gajici Stanko Vraz (Cerovec pri Ormožu, 1810–1851, Zagreb), pesnik, narodopisec in prevajalec, glavni predstavnik ilirizma na Slovenskem, velja za prvega sistematicnega zbiralca ljudskega izrocila na Slovenskem. Po koncani gimnaziji v Mariboru (1823–1830) je študiral filozofijo na graškem liceju (1830–1834). V Gradcu se je vpisal na študij prava, a ga je kmalu opustil. V casu študija se je navdušil nad idejami panslavizma in južnoslovanskega ilirizma, ki naj bi na Balkanu uresnicil vizijo o južnoslovanskem jezikovno-slovstvenem zedinjenju. S pesniškim delom se je zacel ukvarjati že v Gradcu. Upal je, da se bo lahko pridružil ljubljanskemu kulturnemu krogu s Prešernom na celu, a je ta njegove ideje o kulturni in jezikovni unifikaciji južnih Slovanov in opušcanju slovenskega jezika v literaturi zavrnil, prav tako ni našel razumevanja za Vrazove predloge, da naj se v slovenski knjižni jezik sprejmejo nekatere vzhodnoštajerske jezikovne znacilnosti. Ker se mu poskusi izdaje slovenskega pesniškega almanaha niso posrecili, je leta 1835 zacel sodelovati pri hrvaški Danici in se približal Gajevemu ilirizmu. Leta 1838 se je preselil v Zagreb, kjer se je vkljucil v tamkajšnje kulturno in politicno dogajanje. Nekaj casa je deloval kot urednik literarno-umetnostnega almanaha Kolo (1842–1850) in kot tajnik Matice Ilirske (1846–1850). Krajši cas je urejal tudi Gajev casopis Danica. V hrvaškem jeziku je objavil tri pesniške zbirke Djulabije (1840), Glasi iz dubrave Žerovinske (1841) ter Gusle in tambura (1845). Vraz je za Slovence pomemben predvsem kot narodopisec. Študiral je svetovno ljudsko poezijo in jo tudi prevajal (albansko, poljsko, rusko, slovaško, srbsko, špansko). Zelo dobro je poznal slovansko kulturo, zgodovino in etnografijo in se z vnemo posvecal raziskovanju, zbiranju in zapisovanju ljudskih pesmi in napevov na Slovenskem. Zbral je vec sto slovenskih ljudskih pesmi in njihovih razlicic ter zanje zapisal tudi melodije. Zbiral je tudi opise ljudskih noš in šeg in za seboj zapustil številne dragocene zapise o življenju ljudi svojega casa. Leta 1839 je v Zagrebu izdal zbirko Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugŕrske, v kateri je objavil svoje lastne, pa tudi druge zapise slovenske ljudske poezije. Knjiga prinaša 114 ljudskih pesmi, zbranih po razlicnih slovenskih pokrajinah: 32 iz osrednje Slovenije (Kranjske), 70 iz Štajerske, 7 iz Koroške in 5 iz severovzhodnega dela Slovenije. Besedila so razdeljena na štiri poglavja: Davorie (op. junaške pesmi), Balade, Romance in Dodane (pesmi). Knjiga ima 2 predgovora: enega v iliršcini, drugega v slovenšcini (Dobrovoljnimu Slovencu!).141 V predgovoru, napisanem v ilirskem jeziku, je Vraz spregovoril o zgodovini zbiranja ljudskih pesmi na Slovenskem in se zavzel za znanstven pristop pri obravnavi tovrstnega etnološkega gradiva. Izrazil je prepricanje, da so ljudske pesmi pomemben zgodovinski spomenik – so vir za spoznavanje dela, obicajev in custvovanja neke družbene skupine, njihovega odnosa do naravnega in družbenega sveta ter spomina na zgodovinske dogodke. Poleg domoljubnih potez imata uvod in zbirka znanstven znacaj.142 Narodne pesni ilirske so Vrazova edina slovenska objava. To je tudi prvi slovenski tisk v gajici.143 Uveljavitev gajice, ki so jo Slovenci sprejeli po koncani abecedni vojni, je bila tudi ena redkih trajnejših sledi, ki jih je na slovenskih tleh zapustilo ilirsko gibanje. Izvod Narodnih pesni ilirskih, ki ga hrani domoznanski oddelek ptujske knjižnice, ima na naslovni strani lastniški vpis: »Mate Volaric, mudroljub II. godine u Senju 1847«. Knjiga je nekako zašla v ptujsko kapucinsko knjižnico, po drugi svetovni vojni pa postala del fonda novoustanovljene Študijske knjižnice na Ptuju. 141 Novak, 1986, str. 137–138. 142 Terseglav, 1982, str. 33. 143 Kocijan, 2000, str. 373. ANTON KREMPL Dogodivšine štajerske zemle. Z’ posebnim pogledom na Slovence V Gradci, 1845 Prva v slovenskem jeziku objavljena zgodovinska knjiga Anton Krempl (Policki Vrh, 1790–1844, Mala Nedelja), duhovnik, narodni buditelj, zgodovinar in pisatelj, je avtor prve v slovenskem jeziku objavljene zgodovinske knjige. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru (1804–1805) in nato v Gradcu, kjer je študiral tudi bogoslovje (1811–1815) in bil že v tretjem letniku posvecen v duhovnika (1814). V letih 1815–1827 je bil kaplan v Svetinjah pri Ljutomeru, Ormožu in Ptuju, od leta 1827 dalje pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (danes Juršinci) in po letu 1836 pri Mali Nedelji. Za slovenske prerodne ideje se je navdušil že v casu študija v Gradcu. Na njegovo slovensko usmerjenost je vplival zlasti župnik Mihael Jaklin s Svetinj, na njegovo delo in navdušenost za preucevanje preteklosti pa Simon Povoden (1753–1841), ptujski krajevni zgodovinar in kurat, s katerim se je seznanil v casu svojega službovanja na Ptuju (1820–1826). Kremplovo slovstveno delo obsega vec izrazito prakticnih spisov (molitveniki, zbirke pridig, ucbeniki za ljudske šole …), v katerih je izražal zahtevo po uvedbi slovenšcine kot ucnega jezika v šoli in cerkvi. Zavzemal se je tudi za uvedbo enotne knjižne slovenšcine in bil med prvimi, ki so pri Slovencih podprli uvedbo pisave gajice. Kremplovo najpomembnejše delo so Dogodivšine štajerske zemle. Z’ posebnim ozirom na Slovence. Knjiga z rodoljubno in narodnobuditeljsko vsebino je nastala v letih 1836–1844, v casu njegovega službovanja pri Mali Nedelji. Ceprav je vecino tekstov napisal v bohoricici, se je svoje Dogodivšine že od vsega zacetka namenil izdati v gajici.144 Tekst je moral veckrat predelati in na novo prepisati, saj mu je dunajski cenzurni urad dovoljenje za natis izdal šele za cetrto predelavo dela. Izida knjige ni docakal – izšla je šele jeseni 1845 v Gradcu. Kremplove Dogodivšine so romanticno navdušena in mestoma nekriticno napisana zgodovina Štajerske.145 Kljub pomanjkljivostim in nekaterim napacnim domnevam 144 Friš, Matjašic Friš, 2000, str. 438. 145 Glaser, 1932, str. 568. ima delo zgodovinski pomen, saj velja za prvo v slovenskem jeziku objavljeno zgodovinsko knjigo.146 Avtor se ni ukvarjal zgolj s politicnim zgodovinopisjem, pac pa je veliko pozornosti posvetil opisovanju ljudskega življenja, socialnih in družbenih razmer ter gospodarstva »štajerske zemle«. Zlasti pomembni so opisi antropoloških in etnografskih znacilnosti prebivalcev, opisi slovenskih ljudskih obicajev (praznovanj, obredov, iger, plesov, petja), zanimanje za ljudsko govorico ter izražanje zahtev po uvedbi slovenšcine kot ucnega jezika v šolah in cerkvi. Ceprav je Kremplova knjiga predvsem deželna zgodovina, je v nasprotju z ostalo štajersko historiografijo poudarjala narodno, ne deželno patrioticno stališce. Pred letom 1848 je odigrala pomembno narodnoprebudno vlogo in bila navzoca tudi v poznejšem narodnopoliticnem razvoju štajerskih Slovencev.147 Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani dva izvoda Kremplovih Dogodivšin štajerske zemle. Prvega je knjižnici podarila Študijska knjižnica v Mariboru ob 60. obletnici ustanovitve ptujskega Muzejskega društva (1953).148 Drugi izvod je knjižnica pridobila z nakupom (1971). V naši zbirki je tudi Kremplov Nemshko-slovenski katekismush sa kerschanski navuk v pitanjih ino odgovorih (Deutsch-windischer Christenlehr katechismus in Fragen und Antworten), izdan leta 1826 na Ptuju. 146 Grafenauer, 1981, str. 17. 147 Vrbnjak, 2003, str. 190. 148 Razvidno iz posvetila Janka Glazerja, takratnega ravnatelja mariborske Študijske knjižnice. FERDINAND RAISP Pettau: Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung Graz, 1858 Prva monografija o Ptuju Ferdinand Raisp (Vicenca, 1818–1898, Ptuj), ptujski politik, zgodovinar in mestni kronist, je avtor prve monografije o Ptuju in okolici. Osnovno šolo je zacel obiskovati v Padovi. Leta 1824 se je s starši preselil na Ptuj. Tu je najprej zakljucil normalko, nato pa štiri leta opravljal službo praktikanta pri racunski upravi Invalidskega doma v Ptuju (1832–1836) in si pridobil znanja s podrocja geografije, statistike in zgodovine. Naslednji dve leti je služboval pri stavbarskem podjetju Omeyer v Gradcu, potem pa se je dalj casa izobraževal na potovanjih po Avstriji, Vzhodnih Alpah in Beneciji. Ko se je vrnil na Ptuj, je stopil v službo kneza Dietrichsteina na ptujskem gradu in bil leta 1848 imenovan za uradnika Dietrichstein-Herbersteinovih grofovskih posesti. Od 1862 je bil oskrbnik grofovskega posestva Ristovec v Brstju, leta 1873, ko so Herbersteini ponovno kupili ptujski grad, je postal oskrbnik ptujskih grajskih posesti. To delo je opravljal do upokojitve (1887).149 Raisp je bil aktiven clan zgodovinskega društva v Gradcu (od 1857). Leta 1862 je bil imenovan za korespondenta centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike na Dunaju. Deloval je tudi kot ptujski mestni kronist. Zavzeto je beležil dogajanje na Ptuju in v rokopisu zapustil kroniko mesta Ptuj za leta 1857-1898.150 Nekaj casa je bil tudi clan krajevnega šolskega sveta za ptujsko okolico (1870–1875) in odbornik obrtno-nadaljevalne šole (1888–1892). Ceprav je bil nemško vzgojen, se je priznaval za Slovenca. Bil je clan Citalnice v Narodnem domu, sodeloval je pri slovenskem preporodu in zagovarjal slovenske potrebe v šolstvu. V letih 1870–1892 je zastopal Slovence v ptujskem okrajnem zastopstvu.151 Raisp je avtor vec del s podrocja zgodovine Ptuja. Svoje historicne spise je 149 Baš, 1960, str. 16. 150 Hrani jo Zgodovinski arhiv na Ptuju. 151 Alic, 1953, str. 10–11. najprej objavljal v casopisih (Grazer Zeitung, Der Aufmerksame),152 leta 1858 pa je v Gradcu izdal prvo monografijo o mestu Ptuj Pettau: Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung (Ptuj: najstarejše štajersko mesto in njegova okolica). V njej je podal historicno-topografski pregled mesta in njegove okolice. Opisal je politicno, cerkveno in kulturno zgodovino Ptuja od rimske dobe do prihoda železnice v mesto, predstavil ptujske ulice, trge in kulturne spomenike ter zgodovino in lastnike ptujskega gradu. Knjigi je priložil še karto mesta in dodal opise okoliških krajev, pri cemer je posebno pozornost posvetil gradovom in cerkvam (Borl, Dornava, Vurberk, Turnišce, Ptujska Gora, Velika Nedelja …). Knjižnica je Raispovo monografijo o Ptuju pridobila leta 1974 z nakupom v Trubarjevem antikvariatu. Razen tega hrani Domoznanski oddelek ptujske knjižnice še nekaj za zgodovino mesta pomembnih del ptujskega kronista – vsa so bila nekoc last ptujskega Muzejskega društva: –– Erinnerungen an die Orient-Eisenbahn von Pragerhof bis Groß-Kanischa, mit Rücksicht auf eine Zweigbahn von Pettau nach Marburg (Graz, 1860). V delu je po narocilu vodstva južne železnice opisal gradnjo in otvoritev železniške proge od Pragerskega do Velike Kaniže, k temu pa dodal še opis krajev, skozi katere je tekla proga. –– Das k. k. Militär-Invalidenhaus zu Pettau von der Errichtung bis zur Auflösung (Graz, 1860). V knjižici, ki je nastala ob razpustitvi ptujskega Invalidskega doma, je opisal zgodovino te ustanove. –– V naši zbirki je tudi kronistov rokopis Scizzen aus meinem Wanderleben z zapisi o njegovih potovanjih po Avstriji in Italiji (Ptuj, 1838–1840). 152 V letih 1856–1857 je v graškem listu Der Aufmerksame objavil clanke o ptujskem gradu in njegovih lastnikih (Schloss Oberpettau und seine Besitzer), o ptujski mestni cerkvi (Der Dom in Pettau) ter o gradovih na Vurberku, Borlu in v Veliki Nedelji (Skrabar, 1924, str. 3–4). CARL REICHERT Einst und Jetzt Graz, 1863–1866 Izjemen dokument o podobi slovenske Štajerske pred razmahom industrijske revolucije Carl Reichert (Dunaj, 1836–1918, Gradec), avstrijski slikar in grafik, je bil eden najpomembnejših vedutistov 19. stoletja. Prve nauke o slikarstvu je dobil od svojega oceta, slikarja in litografa Heinricha Reicherta (1803–1893). Po koncani osnovni šoli v Gradcu se je izobraževal na tamkajšnji Stanovski risarski akademiji. Pozneje se je na Dunaju, v Münchnu in Gradcu seznanil še z umetnostjo litografije (kamnotiska). Sprva se je ukvarjal z vedutnim slikarstvom, pozneje pa predvsem s slikanjem živalskih motivov. Bil je clan dunajskega Kluba akvarelistov in clan Dunajskega umetniškega združenja (Wiener Kunstverein). Na Štajerskem se je v spomin zapisal predvsem z dvema vedutnima albumoma oz. suitama: z Burgerjevo suito (izšla je sredi šestdesetih let 19. stoletja pri graškem založniku Antonu Burgerju) ter albumom Einst und Jetzt (Nekoc in danes), bolj znanem pod imenom Reichertova suita. V prvi je objavil jeklorezne podobe turisticno privlacnih krajev in modnih zdravilišc na obmocju Štajerske,153 v drugi pa litografske upodobitve štajerskih trgov, mest, gradov, dvorcev, cerkva in samostanov in tako izdelal izjemen dokument o podobi slovenske Štajerske pred razmahom industrijske revolucije. Terenske skice za album Einst und Jetzt so zacele nastajati v letih 1855–1860, med njegovim popotovanjem po Štajerski. Skice je kasneje litografiral in jih v letih 1862–1866 objavil v albumu. Tako je Štajerska v slabih dvesto letih, po Vischerjevi Topografiji vojvodine Štajerske (1681)154 in Stari Kaiserjevi suiti (1824–1833),155 dobila še tretji obsežnejši topografski album s podobami poglavitnih arhitekturnih spomenikov dežele. 153 Med njimi so tudi podobe zdravilišc v Rogaški Slatini, Dobrni, Laškem in v Rimskih Toplicah. 154 Georg Matthäus Vischer (1628–1696) je bil avstrijski kartograf, topograf, geometer in duhovnik. V albumu Topographia Ducatus Stiriae (1681), znanem kot knjiga gradov, je upodobil najpomembnejše kraje in gradove na obmocju tedanje Štajerske. 155 Joseph Franz Kaiser (1786–1859), avstrijski tiskar, založnik in mojster litografije, je pripravil album litografiranih podob slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev (Stara Kaisrejeva suita). Zbirka vedut Einst und Jetzt vsebuje 298 upodobitev štajerskih trgov, mest, gradov, dvorcev, cerkva in samostanov, od tega 73 z motivi iz današnje Slovenije (ce upoštevamo še veduto avstrijske Radgone, na kateri je upodobljena tudi naša Gornja Radgona, jih je 74).156 Za ptujsko obmocje so zlasti zanimive upodobitve Borla, Hrastovca, Ormoža, Ptuja, Turnišc, Velike Nedelje, Vurberka, Štatenberga, Zavrca idr. Graficnim upodobitvam so dodana spremna besedila z opisi stavb in skopimi zgodovinskimi podatki. Besedila za prvi zvezek je pripravil v glavnem Reichert sam, pri drugih so mu pomagali nekateri znani graški zgodovinarji in publicisti (Friedrich Pichler, Josef Zahn, Franc Ilwof idr.),157 veckrat pa tudi domaci ljubiteljski avtorji in lokalni poznavalci krajev in stavb, ki so bili clani Štajerskega zgodovinskega društva. Slednji so besedila, povzeta po relevantnih historiografskih delih, oplemenitili s svojimi osebnimi opažanji, ki jih drugje v literaturi skorajda ni najti. Reichertovim grafikam in opisom posameznih vedut so na posebnih listih priložene še drobne skice, povzete po Vischerjevih bakrorezih iz leta 1681. Tako sta za posamezne objekte bralcem na voljo dve upodobitvi, ki omogocata vpogled v spremembe, ki jih je dolocen objekt doživel v obdobju skoraj dvestotih let.158 Suita je izšla v treh zvezkih (1862–1865), ki jim je leta 1866 sledil še dopolnilni cetrti. V slednjem sta bila prvic objavljena portreta C. Reicherta in G. M. Vischerja, ki so ju knjigovezi pozneje uvezali med platnice prvega zvezka. V letih 1865–1870 je nekaj graficnih listov, zloženih v zvezcice, kot prilogo izdal casopis Grazer Tagespost.159 Narocniki so grafike skrbno zbirali in jih nato pri razlicnih knjigovezih vezali v albume ali knjige. Redke, bolj ali manj popolne izvode albuma Einst und Jetzt danes hranijo razlicne ustanove. Nekateri so vezani v en sam zvezek, drugi v štiri ali celo pet samostojnih knjig. Knjižnica Ivana Potrca Ptuj hrani popoln album. Dragocena, v usnje vezana knjiga z zlato obrezo, ki ohranja spomin na izginuli svet 19. stoletja, izvira iz knjižnice Mestnega Ferkovega muzeja na Ptuju. 156 Stopar, 2015, str. 11. 157 Prav tam. 158 Stopar, 2015, str. 10–13. 159 Ta graficna serija je znana pod imenom Tagespostova suita. Obsega 55 upodobitev, ki so jih izdelali Karl Haas, P. Krames in Carl Reichert. Reichertu je pripisanih 20 vedut (Stopar, 2015, str. 20). JOSEF FELSNER Pettau und seine Umgebung: topografisch-historisch-statistische Skizzen Pettau, 1895 Prvi turisticni vodnik po Ptuju in njegovi okolici Josef Felsner (Hainburg, 1844–ok. 1917160) je bil ptujski mestni uradnik, lokalni zgodovinar, clan in nekaj casa tajnik in knjižnicar ptujskega Muzejskega društva. Bil je tudi urednik casopisa Pettauer Zeitung, enega najbolj branih spodnještajerskih casnikov.161 Šolal se je na državni višji šoli. Po opravljenem abiturentskem izpitu je stopil v vojsko (1866) in tam služboval do leta 1878. V letih 1879–1894 je opravljal razlicne civilne službe: najprej je delal kot carinski uradnik, nato kot upravnik grofovskih posesti v italijanskem Strassoldu, kot uradnik pri okrajnem glavarstvu v Feldbachu in kot uradnik pri mestnem uradu v Fürstenfeldu na avstrijskem Štajerskem. V zacetku devetdesetih let, po smrti žene in sina, se je zaradi bolezni preselil v Dalmacijo in se posvetil pisateljevanju. Leta 1894 je na Ptuju prevzel funkcijo urednika casopisa Pettauer Zeitung, politicnega glasila ptujskega nemštva. Leta 1896 je nastopil službo konceptnega uradnika v ptujskem mestnem uradu.162 Leta 1895 je izdal knjižico Pettau und seine Umgebung (Ptuj in njegova okolica) – prvi ptujski turisticni vodnik. Napisal ga je po narocilu Olepševalnega in tujskoprometnega društva,163 ki si je prizadevalo za pospeševanje turizma in za povecanje prenocitvenih in stanovanjskih kapacitet v mestu. Ker se je na Ptuju število 160 Leta 1917 naj bi 73-letni Felsner hudo bolan bival v Lipnici na avstrijskem Štajerskem (SI_ZAP/0005, AŠ 223, spis št. AR-36-1917). 161 Funkcijo urednika casopisa je opravljal od julija 1894 do novembra 1897 in od aprila do decembra 1904 (Zmazek, 2013, str. 39). 162 SI_ZAP/0005-017-00046, Mestna obcina Ptuj (1864–1941), Spisi za leto 1896, AŠ 73, spis 5934-11. 163 Ustanovljeno je bilo leta 1886. obiskovalcev, ki so v mesto prihajali iz poslovnih razlogov ali na izlet in krajši dopust, pocasi povecevalo, se je pojavila potreba po publikaciji, ki bi nudila najrazlicnejše informacije o mestu in njegovi okolici. Felsnerjev vodnik – natisnila ga je ptujska tiskarna Blanke164 – bralce seznanja z zgodovino mesta in njegovimi kulturnimi spomeniki (grad, dominikanski samostan, proštijska cerkev sv. Jurija, Orfejev spomenik, minoritska cerkev sv. Petra in Pavla, kapucinski samostan, mestna hiša, gledališce idr.), s trgovsko in gostinsko ponudbo mesta ter z njegovo lego, podnebjem in možnostmi za prijetno preživljanje prostega casa. Obiskovalce je vabilo kar štirideset gostiln, hotelov in kavarn,165 mnoge trgovine z raznoliko ponudbo, lepo urejene sprehajalne poti, Ljudski vrt z ribnikom, mestni park ob Dravi ter mestno kopališce z zdravilnimi kopelmi za lajšanje razlicnih zdravstvenih težav. 164 Ustanovitelj tiskarne je bil Wilhelm Blanke starejši (1824–1899). Na Ptuj je prišel leta 1852 kot knjigoveški pomocnik. Leta 1884 je od dr. Karla Breznika kupil hišo na Glavnem trgu 6 (danes Slovenski trg) in tu uredil knjigarno in tiskarno. 165 Felsner, 1895, str. 154–155. V vodniku so predstavljene tudi znamenitosti ptujske okolice: gradovi Vurberk, Turnišce, Ravno polje, Dornava, Race, Muretinci, Ormož, romarska cerkev na Ptujski Gori, križniška komenda v Veliki Nedelji, cerkev svete Barbare v Cirkulanah idr. Omenjene so tudi številne možnosti za izlete v Haloze, na Donacko goro, v Krapinske Toplice, Trakošcan itd. Na koncu knjige, v poglavju Statistik, so navedeni še podatki o mestni upravi, razlicnih uradih, zdravstvenih in šolskih ustanovah, denarnih zavodih in društvih. Vodnik je opremljen z devetnajstimi ilustracijami slikarja Aloisa Kasimirja,166 na katerih so razen mesta upodobljeni še gradovi Vurberk, Borl in Trakošcan, cerkev sv. Roka na Hajdini in romarska cerkev na Ptujski Gori. V ptujski domoznanski zbirki so štirje izvodi Felsnerjevega vodnika. Eden od njih je v knjižnico prispel s fondi Muzejskega društva. Ostale je KIPP pridobila z nakupom in z darovi nekaterih posameznikov – enega od njih je skupaj z ostalo knjižno zapušcino ptujski knjižnici darovala etnologinja in umetnostna zgodovinarka dr. Štefka Cobelj.167 166 Alois Kasimir (Dunaj, 1852–1930, Dunaj) je otroštvo preživel na Ptuju. Izšolal se je za knjigoveza, a se je kasneje posvetil slikarstvu. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in gojil ljubezen do glasbe. Bil je clan društva štajerskih likovnih umetnikov in clan nemškega umetniškega društva v Rimu. V šolskem letu 1915/1916 je zacel poucevati risanje na ptujski gimnaziji. Ob koncu prve svetovne vojne je službo izgubil in se odselil na Dunaj. Kasimir je bil slikar samouk. Slikal je predvsem portrete, krajine in vedute. Med njimi izstopajo veduta Ptuja (1892–1894) ter ilustracije, ki jih je po narocilu Olepševalnega in tujskoprometnega društva Ptuj napravil za Felsnerjev vodnik po Ptuju (1895). Njegova dela hranijo Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zgodovinski arhiv Ptuj, Nova galerija v Gradcu, Slikovni in tonski arhiv v Gradcu in nekateri zasebniki (Sedej, 1987, str. 39). 167 Vec o knjižni zapušcini dr. Štefke Cobelj glej: Zmazek, M.: Zapušcina dr. Štefke Cobelj v ptujski knjižnici. V: Zapušcina Štefke Cobelj (ur. M. Petrovic), Ptuj, Knjižnica Ivana Potrca, 2012, str. 74–79. Viri in literatura SLIKA LEVO Prva stran Biblije iz leta 1475. Inkunabula, tako kot vecina prvotiskov, nima naslovnega lista. Na zacetku poglavij in odstavkov so rocno izpisane in kolorirane inicialke (foto: Albin Bezjak). Na restavriranih platnicah so vidni ostanki prvotne vezave (foto: Albin Bezjak). Inkunabula pred restavracijo ni bila primerna za uporabo (foto: Mira Petrovic). Restavrirana knjiga je skupaj s starimi platnicami shranjena v zašcitni škatli (foto: Melita Zmazek). Knjiga ima kasnejšo vezavo. Vpeta je v leseni platnici, prevleceni z belim usnjem, ki ju spajata kovinska zaklepa (foto: Melita Zmazek). SLIKA LEVO Naslovnica misala (foto: Albin Bezjak) Melchior Lotther (avtor neznan, vir: Wikipedia) Notno crtovje ima le štiri vzporedne crte, toni so zapisani z gotsko notacijo (foto: Albin Bezjak). Missale secundum ritum sancte ecclesie Pragensis in Bohemia (Misal skladno z obredom svete praške cerkve na Ceškem). Na hrbtni strani naslovnice so upodobljeni štirje ceški zavetniki: sveti Adalbert, Sigismund, Vitus in Wenceslas (foto: Boris Faric). SLIKA LEVO Naslovnica Moskovskih zapiskov z grbom rodbine Herberstein (foto: arhiv KIPP) SLIKA LEVO Moskovski veliki knez Vasilij III. (vir: Moskovski zapiski, 1550, foto: arhiv KIPP) SLIKA DESNO Herberstein v oblacilih, ki jih je prejel v dar od kneza Vasilija III. (vir: Gratae posteritati, 1560, str. 26, foto: arhiv KIPP). Gratae posteritati, 1560 (foto: Srdan Mohoric) SLIKA LEVO Naslovnica izdaje iz leta 1574 (foto: Albin Bezjak) Sebastian Münster (avtor Christoph Amberger, ok. 1552, vir: Wikipedia) V Cosmographii je Münster predstavil podobo takratnega sveta. Na sliki: gledališce v Veroni, Cosmographey, 1588 (foto: Albin Bezjak) Lonitzer, Adam (1528-1586); Botaniker, Arzt, Mathematiker = Nn4 Adam Lonitzer (avtor Jean-Jacques Boissard, Bibliotheca chalcographica, 1669, vir: Universität Mannheim) SLIKA DESNO V knjigi so opisane številne rastlinske vrste (foto: Albin Bezjak). SLIKA LEVO Naslovni list Lonicerjeve botanicne knjige, 1582 (foto: Albin Bezjak) Ptujska izvoda Biblije nista imela naslovnega lista. Izvodu, ki smo ga pridobili iz fondov Muzejskega društva, so bile kopije naslovnice in nekaj zacetnih strani dodane v postopku restavracije (foto: Albin Bezjak). Izvod, ki so ga našli v zidanem skrivališcu, ima lesene platnice, oblecene v krašeno usnje (foto: Boris Faric). Biblija je pisana v bohoricici.56 Opremljena je z vec kot 200 lesoreznimi slikami razlicnih avtorjev (foto: Boris Faric). Johannes Kepler (avtor neznan, vir: Wikipedia) Koledarju je dodana razprava o sedmih planetih s porocilom o soncnem mrku 7. marca 1598 (foto: Albin Bezjak). SLIKA LEVO Naslovnica Huserjeve izdaje Paracelsusovih del (foto: Albin Bezjak) Za naslovno stranjo je upodobljen avtor spisov (foto: Albin Bezjak) Janez Vajkard Valvasor (vir: NUK; Zbirka upodobitev znanih Slovencev) Avtor je v Slavi opisal številne gradove na Kranjskem, med njimi tudi Bogenšperk, kjer je nastala vecina grafik za njegovo delo (Slava vojvodine Kranjske, knj. 11, foto: arhiv KIPP). Tovorniki v kraški burji (Slava vojvodine Kranjske, knj. 2, foto: arhiv KIPP) Susanna Maria Endter (avtor litografije Maximilian Franck, 1818, vir: Wikipedia) Izvrstna kuharica, ki je mnogo let služila boginjam Ceres, Diani in Pomoni (foto: Albin Bezjak). SLIKA LEVO Knjigo je krasil bakrorez s podobo anticnih bogov, ki kuharici prinašajo sestavine za kuho: Pan drva za ogenj, Ceres žito, Pomona in Bakh sadje in vino, Neptun in Diana pa ribe in meso. V ptujskemu izvodu bakroreza ni – verjetno je bil izrezan (vir: Der wohlerfahrne Speismeister, ein Kochbuchblog). https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/ed/Arolsen_Klebeband_01_609_1.jpg/220px-Arolsen_Klebeband_01_609_1.jpg Wolf Helmhard von Hohberg (avtor Philip Kilian, vir: Wikipedia) SLIKA LEVO Naslovnica Hohbergovga prirocnika za vodenje zemljiške posesti (foto: Albin Bezjak) Besedilo dopolnjuje ok. 280 bakrorezov in lesorezov (foto: Albin Bezjak). Na sliki, ki prikazuje trgatev, je ena najstarejših upodobitev klopotca (Georgica curiosa aucta, zv. 1, foto: arhiv KIPP). Hieronim Megiser (avtor neznan, vir: Wikipedia) SLIKA LEVO Slovar štirih jezikov (foto: Albin Bezjak) Ekslibris in rokopisni vpis pricata o provenienci slovarja (foto: Albin Bezjak). Johann Baptist Homann (avtor Johann Wilhelm Windter, vir: Wikipedia) Karta sveta – delo Johanna Matthiasa Haseja (foto: Albin Bezjak) SLIKA LEVO Atlas krasi kolorirana ilustracija z alegoricnimi podobami iz anticne mitologije. Na zemeljski obli stojita Atlant in Heraklej, ki nosita nebeški svod, pod njima so upodobljeni Pozejdon, Hermes, Demetra idr. Avtor bakroreza je nizozemski ilustrator in bakrorezec Caspar Luycken (1672–1708) (foto: Boris Faric). foto: Boris Faric Johann Michael Steinbacher in Giovanni Antonio Sgatberoni sta kot skladatelja izpricana zgolj z deli, ohranjenimi na Ptuju (foto: arhiv KIPP). Z Volkmerjevo pesmarico so v ptujski dekaniji prvi dobili slovenski prevod predpisanih jožefinskih pesmi (foto: Albin Bezjak). Johann Georg Krünitz (avtor Ferdinand Collmann, 1795, vir: Wikidata) SLIKA LEVO Oeconomische Encyclopädie – specialna enciklopedija s podrocja ekonomije in tehnike (foto: arhiv KIPP) V poglavju o pridelavi in predelavi lanu je upodobljen kolovrat – priprava za predenje niti (Oeconomische Encyclopädie, zv. 76, foto: arhiv KIPP). Jan Amos Komensky (avtor George Glover, sredina 17. stoletja, vir: National Portret Galery, London) SLIKA LEVO Jezikovni ucbenik je predhodnik otroških slikanic (foto: arhiv KIPP). Besedilo v izvodu iz leta 1788 je pisano v vzporednem latinskem in nemškem jeziku. Pojasnjujejo ga slike (foto: arhiv KIPP). Na notranji strani platnice je nalepka z Linhartovo podobo (foto: arhiv KIPP). SLIKA LEVO Linhartovo delo velja za najvecje delo slovenskega preporoda (foto: arhiv KIPP). Molitvam so dodani kratki nauki za krepostno in pobožno življenje (foto: arhiv KIPP). Jurij Vega (vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) Vegove logaritemske tablice so še danes neogiben prirocnik za natancne raziskave v matematiki, astronomiji, geodeziji idr. (foto: arhiv KIPP). Valentin Vodnik (avtor Franc Pustavrh, vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) SLIKA LEVO Vodnikov ucbenik za poucevanje slovenšcine je pisan v bohoricici (foto: arhiv KIPP). SLIKA LEVO Knjižica hrani dva izvoda Dajnkove slovnice. Enega je pridobila leta 1948 iz fondov knjižnice Državne gimnazije v Ptuju, drugi je nekoc bil del zbirke Študijske knjižnice v Mariboru (foto: arhiv KIPP). Dajnkovo Celarstvo je prva knjiga o cebelarstvu, ki ni prevod iz nemšcine ali kakšnega drugega jezika. Rokopisni lastniški vpis iz marca 1834 prica, da je bila knjiga nekoc last Martina Gasutarja (?). V knjižnico je prispela s fondi narodne imovine (foto: arhiv KIPP). Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, zbirka poljudne poucne in vzgojne proze, je Dajnkovo najizvirnejše besedilo. Gre za 130 vzgojnih zgodb (prilik), katerih namen je oblikovanje moralne podobe preprostega cloveka in oblikovanje vedrega pogleda na svet, v katerem je z delavnostjo, pobožnostjo in moralnostjo mogoce doseci življenjsko sreco. Knjižnica je izvod pridobila leta 1964 z nakupom (foto: arhiv KIPP). SLIKA LEVO Na frontispicu137 so upodobljeni grbi štajerskih mest, med njimi tudi Ptuja, Ormoža, Maribora in Celja (foto: arhiv KIPP). V leksikonu najdemo številne podatke o mestu Ptuj in rodbini Gospodov Ptujskih (foto: arhiv KIPP). https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-IGEFGIJ1/cee5a32d-a0aa-492a-9f1c-1474e453cd0d/IMAGE France Prešeren (avtor Ferdo Vesel, vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) Uvod Prešernove pesnitve pripoveduje o bojih med pogani in kristjani (foto: arhiv KIPP). SLIKA LEVO Ptujska knjižnica hrani prvo izdajo Krsta pri Savici (foto: arhiv KIPP). Stanko Vraz (vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) SLIKA LEVO Narodne pesni ilirske – Vrazova edina slovenska objava (foto: arhiv KIPP) Vrazova zbirka slovenske ljudske poezije prinaša 114 pesmi, od tega 70 s podrocja Štajerske (foto: arhiv KIPP). Anton Krempl (vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) Kremplova zgodovina Štajerske je odigrala pomembno narodnoprebudno vlogo (foto: arhiv KIPP). Ferdinand Raisp (vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) V prvi monografiji o Ptuju so predstavljeni številni kulturni spomeniki mesta (foto: arhiv KIPP). Reichertova podoba iz albuma (foto: Albin Bezjak) Podoba gradov Velika Nedelja in Borl iz Reichertove suite (foto: arhiv KIPP) SLIKA LEVO Zajeten album je vpet v lesene, z usnjem prevlecene platnice (foto: Albin Bezjak). Vodnik je opremljen z ilustracijami Aloisa Kasimirja. V knjigi objavljene risbe so uporabili tudi za tiskanje razglednic (foto: Albin Bezjak). Literatura Alic, F.: Štirje ptujski lokalni zgodovinarji, ki so pripravljali, ustanovili in vodili naš muzej. V: Ptujski zbornik, 1953, str. 8–15. Antic, I.: Veliki svetovni biografski leksikon. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2002. Badalic, J.: Inkunabule u narodnoj republici Hrvatskoj. Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1952. Baš, A.: Poglavja iz etnološkega dela Stanka Vraza na Slovenskem. V: Traditiones, 7–9 (1978–1980), str. 189–249. Baš, F.: Raisp, Ferdinand. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 9 (1960), str. 16. Bercic, B.: O nastajanju Dalmatinove Biblije. V: Dalmatin, J.: Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta (faksimile). Ljubljana, Mladinska knjiga, 1968. Bercic, B.: Tiskarstvo na Slovenskem: zgodovinski oris. Ljubljana, odbor za proslavo 100-letnice graficne organizacije na Slovenskem, 1968. Bizjak, M.: Ptujska rokopisna glasbena zbirka. V: Littera scripta manet (ur. L. Majnik). Ptuj, Ljudska in študijska knjižnica, 1993, str. 51–57. Bs: Ljudje, ki se jih bomo spominjali ob letošnjem jubileju Muzejskega društva. V: Tednik, letn. 6, št. 34 (21. 8. 1953), str. 2. Dolar, J.: Spomin cloveštva. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1982. Ciglenecki, M.: Letovišcarstvo na Ptuju v 19. stoletju. V: Ptujski zbornik, 5 (1985), str. 309–323. Ciperle, J.: Orbis pictus (svet v slikah) J. A. Komenskega, najbolj razširjeni in najbolj priljubljeni ucbenik. V: Pionir, letnik 38, št. 4 (dec. 1982), str. 13–15. Emeršic, J.: Po 200 letih se je vrnil izgubljeni sin. V: Tednik, leto 51, št. 23 (11. 6. 1998), str. 8. Eybl, M.: The early keyboard concertos in Ptuj: music composed fort the Dornava court? V: De musica disserenda, IV/2, 2008, str. 65–85. Friš, D., Matjašic Friš, M.: »Dogodivšine štajerske zemlje« Antona Krempla v »krempljih« cenzure. V: Casopis za zgodovino in narodopisje, letn. 71, n. v. 36 (2000), št. 3, str. 429–456. Galic, A., Došen, A.: Kozmografija Sebastiana Münstera kao renesansno zrcalo svijeta. V: Geoadria, letn. 22 (2017), št. 1, str. 65–104. Glaser, J.: Krempl, Anton. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 4 (1932), str. 567–569. Glaser, J.: O prvih ptujskih tiskih. V: Casopis za zgodovino in narodopisje, leto 28 (1933), str. 207–213. Glavan, M.: Dalmatinova Biblija in Slovenci. Ljubljana, DZS, 1994. Glonar, J.: Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566). V: Slovenski biografski leksikon, zv. 2 (1926), str. 313–314. Golia, L. M.: Herbersteinovo življenje; Rusija v 16. stoletju; Bibliografija. V: Herberstein, S.: Moskovski zapiski. Ljubljana, DZS, 1951, str. 187–250. Grafenauer, B.: Ob stoletnici zacetkov slovenskega znanstvenega zgodovinopisja. V: Zgodovinski casopis, letn. 35 (1981), str. 15–27. Gregoric, J.: Sveti Bernard in njegova dela. V: Sveti Bernard: Govori o Visoki pesmi. Ljubljana, Družina, 1990, str. 7–12. Gspan, A., Badalic, J.: Inkunabule v Sloveniji. Ljubljana, SAZU, 1957. Gspan, A. … et al.: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963. Hernja Masten, M.: 200 let tiskarstva na Ptuju. V: Littera scripta manet (ur. L. Majnik). Ptuj, Ljudska in študijska knjižnica, 1993, str. 71–108. Höfler, J.: Predgovor. V: Birk, W. R.: Suita G-dur ; Suita F-dur : cembalo (Ptujska zbirka, zv. 1, ur. M. Bizjak). Ljubljana, DZS, 1985, str. 3–5. Höfler, J., Klemencic, I.: Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800: katalog. Ljubljana, NUK, 1967. Jankovic, I., Parojcic, D., Stupar, D.: Paracelzus – alhemicar ili lekar. V: Timocki medicinski glasnik, vol. 29 (2004), br. 4, str. 265–271. Jesenšek, M., Rajh, B. (ur.): Dajnkov zbornik. Maribor, Slavisticno društvo, 1998. Kepler, Johannes. V: Enciklopedija Leksikografskog zavoda, zv. 3 (1967), str. 453–454. Kernc, E.: Kopitar, Jernej. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 4 (1932), str. 496–513. Kidric, F.: Dalmatin, Jurij. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 1 (1925), str. 116–124. Kidric, F.: Dajnko, Peter. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 1 (1925), str. 111–116. Kidric, F.: Zgodovina slovenskega slovstva: od zacetkov do marcne revolucije. Ljubljana, Slovenska matica, 1929. Kidric, F.: Linhart, Anton Tomaž. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 4 (1932), str. 664–672. Kocijan, G.: Vraz, Stanko. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 14 (2000), str. 372–373. Kološa, V., Nared, A., Trpin, D. (ur.): Žiga Herberstein, odkritelj Rusije. Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, 1999. Kos, J.: Nastanek in izid Krsta pri Savici. V: Prešeren, F.: Krst pri Savici (Zbirka Klasje). Ljubljana, DZS, 2000. Kos, J., Toporišic, J.: Valentin Vodnik. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 14. (1986), str. 509–528. Kos, J.: Valentin Vodnik. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1990. Kos, J.: Vodnik, Valentin. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 14 (2000), str. 286–288. Koter, D.: Glasbeni tiski in rokopisi 15. in 16. stoletja, ohranjeni na Ptuju. V: Statut mesta Ptuj iz leta 1513: mednarodni simpozij ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru (ur. M. Hernja Masten). Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2003, str. 101–112. Lipnik, J. (ur.): Volkmerjev zbornik: referati s simpozija v Destrniku. Maribor, Slavisticno društvo, 1998. Lukman, F.: Megiser, Hijeronim. V: Slovenski biografski leksikon, 5. zv. (1933), str. 84–87. Majnik, L., Emeršic, J., Kajzovar, V.: Dragocenosti ptujske knjižnice. Ptuj, Ljudska in študijska knjižnica, 1988. Mlinšek, D., Suhadolnik, S.: Megiser, Hieronim. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 7 (1993), str. 54. Moravec, D., Grafenauer, B., Schmidt, V.: Linhart, Anton Tomaž. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 6 (1992), str. 188–191. Muzur, A.: Paracelsus. V: Medix, letn. 23 (2017), št. 124/125, str. 122–123. Novak, A.: Cebelar Peter Dajnko. V: Dajnkov zbornik, 1998, str. 373–377. Novak, V.: Raziskovalci slovenskega življenja. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1986. Orožen, M.: Dajnko, Peter. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 2 (1988), str. 168–169. Orožen, M.: Govorno in knjižno besedišce v Megiserjevem slovarju 1744. V: Slavisticna revija, letn. 37 (1989), št. 1–3, str. 121–133. Pajtler, F.: U. J. Paulic – Sadonik: posebnež iz Lovrenca na Pohorju. Lovrenc na Pohorju, KUD Jože Petrun, Krajevna skupnost; Ruše, Obcina, 1997. Paternu, B.: France Prešeren in njegovo pesniško delo I–II. Ljubljana, MK, 1977. Paternu, B.: France Prešeren (1800–1848). Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Paternu, B.: Prešeren, France. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 9 (1995), str. 307–314. Petric, E. … et al. (ur.): Slovenski diplomati v slovanskem svetu. Ljubljana, ZRC SAZU, 2010. Potrata, M.: Pesništvo Leopolda Volkmerja. Maribor, Kulturni forum, 1994. Povšic, J.: Vega, Jurij. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 13 (1982), str. 380–386. Poznik, A.: Osnovne Paracelsusove teze in njegovo bivanje na Ptuju. V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 8 (1985), str. 115–126. Premzl, P. (ur.): Slovenještajerske vedute Carla Reicherta. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2015. Prosen, M.: Orbis pictus – knjiga knjig. Spika, letn. 19, št. 10 (okt. 2011), str. 417–418. Ptuj erwirbt Dalmatin-Bibel. V: Mariborer Zeitungung, letn. 77, št. 297 (31. 12. 1937), str. 4. Pušnik, F.: Medicina renesanse in dunajska medicinska fakulteta v casu Andreja Perlacha (1490–1551). V: Casopis za zgodovino in narodopisje, letn. 62, n. v. 27 (1991), št. 2, str. 237–250. Rajh, B.: Peter Dajnko kot predstavnik vzhodnoštajerskega razsvetljenstva. V: Dajnkov zbornik, 1998, str. 11–26. Rajhman, J.: Vloga Petra Dajnka v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. V: Casopis za zgodovino in narodopisje, letn. 41, n. v. 6 (1970), str. 296–320. Rajhman, J.: Pomen Dalmatinove Biblije v slovenskem protestantizmu. V: Znamenje, letn. 14 (1984), št. 2, str. 110–119. Reisp, B.: Janez Vajkard Valvasor: v besedi in sliki. Ljubljana, MK, 1983. Reisp, B.: Redki stari tiski. Ljubljana, Slovenska matica, 2001. Rugel, J. (ur.): Žiga Herberstein: 1486–1566: potomec znamenitega rodu iz slovenske Karantanije, vojšcak, državnik, diplomat in mirotvorec v „Moskovskih zapiskih“ odkril Rusijo v Evropi. Moskva, Društvo za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo „Dr. F. Prešeren“, Bele alve; Bilje, Humar, 2000. Rupel, M.: Valvasorjevo berilo. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1951. Rupert, M.: Inkunabule: V: Zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, 2003, str. 28–33. Sedej, I.: Ptujski slikarji XX. stoletja. Ptuj, Kulturna skupnost obcine, 1987. Sitar, S.: Vega, Jurij. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 14 (1994), str. 165–166. Sitar, S., Cad, G.: Jurij Vega. Vegovo Zasavje. Ljubljana, ZKO Moste-Polje; Dolsko, Turisticno društvo, 1997. Skrabar, V.: Ferdinand Raisp (1818–1898). V: Casopis za zgodovino in narodopisje, letn. 19 (1924), št. 1, str. 1–8. Slodnjak, A.: Prešernovo življenje. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1968. Slodnjak, A.: Anton Krempl (1790–1844) in njegove Dogodivšcine Štajerske zemlje. V: A. Krempl: Dogodivšcine štajerske zemlje: s posebnim pogledom na Slovence. München, Rudolf Trofenik, 1974, str. V–XV. Slodnjak, A.: Volkmer, Leopold. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 14 (1986), str. 571–573. Slodnjak, A.: Vraz Stanko. V: Slovenski biografski leksikon, zv. 14 (1986), str. 606–614. Slovenski veliki leksikon. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2003–2005. Smolik, M.: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi do konca 18. stoletja. Ljubljana, Semeniška knjižnica, 1963. Snoj, J.: Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na Slovenskem. Ljubljana, SAZU, 2018. Splošni religijski leksikon. Ljubljana, Modrijan, 2007. Stopar, I.: Slikovite podobe Slovenije: 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoc. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2013. Stopar, I.: Spremna študija. V: Slovenještajerske vedute Carla Reicherta (ur. P. Premzl): Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2015, str. 1–53. Terseglav, M.: Stanko Vraz in slovensko romanticno gibanje za ljudsko pesem. V: Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1982, str. 25–36. Toporišic, J. (ur.): Kopitarjev zbornik. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1996. Toporišic, J.: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992. Vovko, A. (ur.): Valvasorjev zbornik: referati s simpozija v Ljubljani 1989. Ljubljana, SAZU, 1989. Vrbnjak, V.: Prispevek k zgodovinopisju na slovenskem Štajerskem. V: Studia Historica Slovenica, letn. 3 (2003), št. 2–3, str. 185–209. Vuk, N.: Razvoj turizma na Spodnjem Štajerskem v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno s poudarkom na mariborskem in ptujskem obmocju: magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2010. Zmazek, M.: Nemškonacionalno usmerjeno casopisje na Ptujskem. V: Doberšek, M., Zmazek, M.: Ptujska casopisna dedišcina. Ptuj, Knjižnica Ivana Potrca, 2013, str. 32–53. Zwitter, F.: Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo. V: Naša sodobnost, letn. 5 (1957), št. 1, str. 1–13. Zwitter, F.: Linhartova doba, misel in delo. V: Linhart, A: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana, Slovenska matica, 1992, str. 303–350. Spletni viri Adam Lonicer. Dostopno na: Wikipedija, The Free Encyclopedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Adam_Lonicer (3. 9. 2019). Bernard iz Clairwauxa. Dostopno na: Wikipedija, prosta enciklopedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Bernard_iz_Clairvauxa (4. 9. 2019). Biografie und Lebenslauf von Johannes Kepler. Dostopno na: Biologi-Schule.de: Kompaktes Wissen für Schule und Studium, http://www.biologie-schule.de/johannes-kepler.php (3. 9. 2019). Braunn, J.: Renner, Franz. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 28 (1889), str. 228. Dostopno na: Wikisourse, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Renner,_Franz (4. 9. 2019). Brecher, A.: Homann, Johann Baptist. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 13 (1881), str. 35–38. Dostopno na: Wikisourse, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Homann,_Johann_Baptist (5. 9. 2019). Breuss, R.: Das Mass im Kochen. Innsbruck, Haymon-Verlag, 1999. Dostopno na: https://books.google.si/books?id=REFqDwAAQBAJ&pg=PA229&lpg=PA229&dq=Vollsta%CC%88ndiges+Nu%CC%88rnbergisches+Koch-Buch&source (5. 9. 2019). Brunner, O.: Hohberg, Wolf Helmhard Freiherr. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 9, (1972), str. 476. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/gnd118774735.html#ndbcontent (5. 9. 2019). Curtius, A.: Im Schatten Großer Namen: die Künstlerin Susanna Maria von Sandrart. Dostopno na: Museen der Stadt Nürnberg Blog (2017), https://museenblog-nuernberg.de/2017/03/27/susanna-maria-von-sandrart/ (5. 9. 2019). Der wohlerfahrne Speismeister: ein Kochbuchblog. Dostopno na: http://speismeister.de/?page_id=29 (3. 9. 2019). Dürrschmidt, K.: Kochbücher im Barock 1600–1780. Wien, 2002. Dostopno na: http://sd458c9149fd0c72b.jimcontent.com/download/version/1401805352/module/9668724722/name/Barock.pdf (4. 9. 2019). Gsodam, G.: Reichert, Carl. V: Österreichisches Biographisches Lexikon, Bd. 9 (1984), str. 34. Dostopno na: http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_R/Reichert_Karl_1836_1918.xml (5. 9. 2019). Hausväterliteratur. Dostopno na: Wikipedia, die freie Enzyklopädie, https://de.wikipedia.org/wiki/Hausväterliteratur (5. 9. 2019). Hohberg und seine »Georgica«. Dostopno na: Deutsches Museum, Schätze der Bibliothek, http://www.deutsches-museum.de/bibliothek/unsere-schaetze/enzyklopaedien/hohbergs-georgica/hohberg-und-seine-georgica/ (5. 9. 2019). Ilwof, F.: Schmutz, Karl. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 54 (1908), str. 131–134. Dostopno na: Wikisourse, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Schmutz,_Karl (5. 9. 2019). Johann Baptist Homann. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Baptist_Homann (5. 9. 2019). Johann Huser. Dostopno na: Wikipedia, die freie Enzyklopädie, https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Huser (5. 9. 2019). Johannes Kepler. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Johannes_Kepler (5. 9. 2019). John Amos Comenius. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://en.wikipedia.org/wiki/John_Amos_Comenius (5. 9. 2019). Katzmann, G.: Schmutz (Johann) Karl. V: Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950, Bd. 10 (1993), str. 347. Dostopno na: https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Schmutz_Karl_1787_1873.xml;internal&action=hilite.action&Parameter=schmutz* (6. 9. 2019). Legan Travnikar, A.: Valentin Vodnik. Pismenost ali Gramatika sa Perve Shole. V: Ahacic, K. (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišce slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Dostopno na: https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/11/1811-vodnik (9. 9. 2019). Lehn, P.: Deutschlandbilder: historische Schulatlanten zwischen 1871–1990. Köln, Böhlau Verlag, 2008. Dostopno na: https://books.google.si/books?id=GjtwRIin9QIC&pg=PA12&lpg=PA12&dq=johann+baptist+homann+schulatlas&source=bl&ots=hYyF4VtaG5&sig=ACfU3U3swfUoCh5gPDyeh-kzTSsXvo-Hrg&hl=sl&sa=X&ved=2ahUKEwjm5sjPz MLhA hXBsa QKHXTABCw Q6AEwDHo ECAIQAQ#v=onepage&q =johann%20baptist%20homann%20schulatlas&f=false (5. 9. 2019). Leisewit, C.: Hohberg, Wolf Helmhard Freiher von. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 12 (1880), str. 653–655. Dostopno na: Wikisourse, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Hohberg,_Wolf_Helmhard_Freiherr_von (6. 9. 2019). List, M.: Kepler, Johannes. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 11 (1977), str. 494–508. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/sfz40565.html (6. 9. 2019). Lülfing, H.: Lotter, Melchior der Ältere. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 15 (1987), str. 146. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/gnd119747162.html#ndbcontent (6. 9. 2019). Mägdefrau, K.: Lonicerus, Adam, botaniker. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 15 (1987), str. 147–148. Dostopno na: https://daten.digitale-sammlungen.de/0001/bsb00016333/images/index.html?id=00016333&groesser=150&fip= 193.174.98 .30&no=&seite=161 (6. 9. 2019). Merše, M.: Jernej Kopitar. Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. V: Ahacic, K. (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišce slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Dostopno na: https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/10/1809-kopitar?query=kopitar (9. 9. 2019). Oeconomische Encyclopädie. Dostopno na: Wikipedija, The Free Encyclopedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Oeconomische_Encyclopädie (6. 9. 2019). Paracelsus. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Paracelsus (12. 9. 2019). Payer, M.: Carl Reichert. V: Literatur- und kulturgeschichtliches Handbuch der Steiermark im 19. Jahrhundert online. Dostopno na: http://lithes.uni-graz.at/handbuch/reichert_carl.html (6. 9. 2019). Pelbart von Temeswar. Dostopno na: Academic dictionaries and encyclopedias, https://deacademic.com/dic.nsf/dewiki/2539798 (7. 9. 2019). Pelbartus Ladislaus of Temesvár. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Pelbartus_Ladislaus_of_Temesv%C3%A1r (7. 9. 2019). Petrovic, M.: Paracelsus – Luther medicine. Dostopno na: Kamra, digitalizirana dedišcina slovenskih pokrajin, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/paracelsus-luther-medicine.html (12. 9. 2019). Priesner, C.: Münster, Sebastian. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 18 (1997), str. 539–541. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/pnd118585517.html (7. 9. 2019). Reinstein, H., Seifert, H. U.: Oeconomische Encyklopädie. Dostopno na: Krünitz Online, http://www.kruenitz1.uni-trier.de/ (12. 9. 2019). Reisp, B.: Valvasor, Janez Vajkard, baron. V: Slovenska biografija, Ljubljana SAZU, 2013. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi759993/ (12. 9. 2019). Ritter, F.: Flach, Martin der Ältere. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 5 (1961), str. 219–220. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/gnd129016489.html#ndbcontent (7. 9. 2019). Sadler, J. E.: John Amos Comenius, czech educator. Dostopno na: Encyklopaedia Britannica, https://www.britannica.com/biography/John-Amos-Comenius (7. 9. 2019). Sandler, C.: Johann Baptista Homann: ein Beitrag zur Geschichte der Kartographie. V: Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde, Bd. 21 (1886), Hf. 1. Dostopno na: https://archive.org/stream/zeitschriftderg20berlgoog#page/n352/mode/2up (7. 9. 2019). Sebastian Münster, Namenspatron des Ingelheimer Gymnasium. Dostopno na: Internet Archive Wayback machin, https://web.archive.org/web/20080123224959/http://www.smg-ingelheim.de/schulpage/sebastian_muenster_namenspatron/index.htm (7. 9. 2019). Steiff, K.: Nicolaus von Frankfurt. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 23 (1886), str. 624. Dostopno na: Wikisource, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Nicolaus_von_Frankfurt (7. 9. 2019). Stricker, W.: Lonicerus, Adam. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Bd. 19 (1884), str. 157–158. Dostopno na: Wikisourse, https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Lonicerus,_Adam (7. 9. 2019). Susanna Maria von Sandrart. Dostopno na: Wikipedia, The Free Encyclopedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Susanna_Maria_von_Sandrart (7. 9. 2019). Weber, W.: Krünitz, Johann Georg. V: Neue Deutsche Biographie, Bd. 13 (1982), str. 110. Dostopno na: https://www.deutsche-biographie.de/gnd11919063X.html#ndbcontent (7. 9. 2019). Wurzbach, G.: Schmutz, Karl. V: Biografisches Lexicon des Kaiserthums Oesterreich, Bd. 30, (1875), str. 341–343. Dostopno na: http://www.literature.at/viewer.alo?objid=11779&viewmod e=full screen&scale=3.33&rotate=&page=350 (4. 9. 2019). Zmazek, M.: Dela Petra Dajnka v ptujski knjižnici. Dostopno na: Kamra, digitalizirana dedišcina slovenskih pokrajin, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/dela-petra-dajnka-v-ptujski-knjiznici.html (4. 9. 2019). Arhivski viri SI_ZAP/0005-017-00046, Mestna obcina Ptuj (1864–1941), Spisi za leto 1896, AŠ 73, spis 5934-11. SI_ZAP/0005-038-00009, Mestna obcina Ptuj (1864–1941), Spisi za leto 1917, AŠ 223, spis AR-36-1917.