Od pojedin delavcov in delavk na kmetih.
V časniku štajarske kmetijske družbe smo brali unidan resnične besede od nekterih delavcov in delavk, ki celi dan jedo, kakor so tarice in še ne-kteri drugi.
Gospod pisavec se v omenjenem spisu ne spuša v razlaganje mnozih napak, Ki se godijo tako pogostoma pri in po tacih pojedinah, kterih je včasih po 6 in 7 na dan; naj perva je pred ko silni ca, za njo pride kosilo, za kosilom malica, za malico opoldne južina; za južino popoldne spet malica, po ti perva in druga večerja, — on le razlaga škodo, ki jo taka požrešnost gospodarjem in kmetijstvu prizadeva.
Naj prevdarila gospodar in gospodinja, ktera ima o takem delu večno kuho: koliko jima tak požrešen delavec ali taka delavka na dan zasluži, zraven pa naj prerajtata: koliko je tisto dandanašnji vredno, kar jima take delavke in delavci na dan sne d 6, in prepričala se bota: kako slabo gospodarstvo je sedanji čas to.
Nekdaj je utegnilo to vse drugači biti, kakor je današnje dni; nekdaj je imel živež majhno ceno, in gospodarju ni bilo nič na tem ležeče, če so mu delavci tudi celo kad štrukljev, cel kotel žgancov ali cel voz krompirja snedii in celo vedro mleka popili, — al dan današnji ni več taka; sedaj se vse to lahko dobro proda.
Stare navade take baze niso več za naše čase, ker tudi naši časi niso taki, kakor so stari bili. To naj gospodarji dobro prevdarijo, da se sčasoma odpravi, kar je na vsako stran malopridnega.
Že našim starim očetom se je ta požrešnost čudna zdela, zato so zložili celo pesem od taric, ktere celi dan jedo. Stari gospodarji so se smejali k temu, naši gospodarji naj pa raji rajtajo, koliko jim ta razvada stroškov naključi.
Res je, da lan treti je teško delo, in da se zgodej zjutraj začne in pozno na noč jenja, — tega ne tajimo, in vsakteremu teškemu delu gre tudi boljši plačilo. „Kdor dela, naj tudi je", zato pri-vošimo tancam in vsim, ki teško delajo, obilno in tečno jed, ktero bolj zaslužijo, kakor marsikdo, ki celi božji dan postopa, pa se kočljivo pita z naj boljšimi in zbranimi jedili, — al celi dan pojedo-vati, je nepotrebno in je za gospodarja predraga potrata. Zato so tarice večidel tako serbo-rite, ker več povžijejo, kakor podelajo. Če se človek trikrat na dan tečnega živeža dovelj naje, za-more dobro sterpeti pri vsakterem delu, saj mora želodec vendar tudi kaj časa imeti, da povžije, kar se mu je dalo, in človek z vedno nabasanimželod-
cem je len, ker ta lenoba pride po postavah na-ture od tega, da drugi udje žele počitka, kadar želodec kuha.
Naj se daje delavcem teškega delo boljši plačilo kakor drugim, in naj se jim privoši primerna tečna jed, pa odpravi naj se stara razvada, ktera je gospodarju v škodo, pa tudi delavcem ne v prid. Al vsi gospodarji morajo tako ravnati; ne da bile eni tako storili, drugi pa ne. —
Vredništvo omenjenega časnika je poterdilo ti nasvet v prid kmetijstvu in dostavilo še sledeče: v združenju je moč, ktere še po celi njeni vrednosti ne poznamo; v združeni moči je nar gotovši pomo-ček, da si pomagamo sami sebi, zato:
1.   dajmo odpraviti omenjene škodljive pojedine;
2.  le o zapovedanih praznikih naj praznujejo posli;
3.  odpravimo nezmerne likofe;
4.  ustavimo nestanovitnost poslov v službah;
5.  naj vsak gospodar skusi kar koli more kmetijstvo svoje si tako napraviti, da je skupej, skupno posestvo gospodarstvu veliko časa prihrani;
6.  denimo močirne senožeti na suho;
7.  razdelimo malopridne spašnike (gmajnej;
8.  občinske (srenjske) gojzde dajmo osker-bovati po zvedenih gojzdnarjih (borštnarjih);
9.  postavimo čuvaje na polji in v vinogradih;
10.    napravimo si v vsaki srenji (občini) žitnico, v ktero se shranuje v dobrih letinah žito, da se dobiva iz njih v slabih letinah ;
11.  pota po vaseh in polju pridno popravljajmo v dober stan ;
12.  poleg potov in cesta sadimo sadno in murvino drevje.