KNJIGA JE REDNA IZDAJA ZA UDE DRUŽBE SV. MOHORJA
OPREMIL ARH. VLADO GAJŠEK
NATISNILA ZADRUŽNA TISKARNA V LJUBLJANI PREDSTAVNIK MAKS BLEJEC
SLOVENSKO BERILO
1942-xx
založila družba sv. mohorja v ljubljani
A
8mo
11. 41,
t
Naše luči
OTON ŽUPANČIČ
Odgovori, Ciciban: kaj je naša prva luč?
Naša prva luč je sonce: z zlato roko svet odgrinja, zlatih ciljev nas spominja.
Sonce je zašlo za goro; odgovori, Ciciban: kaj je naša druga luč?
Naša druga luč je mesec: daleč smo se zanočili, v mesečini prav hodili.
Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem, odgovori, Ciciban: kaj je naša tretja luč?
Naša tretja luč je ogenj: gospodarja, vso družino zvabil v svojo je svetlino.
Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem; ogenj v hiši je ugasnil; odgovori, Ciciban: kaj nam je četrta luč?
Luč četrta je beseda: » jasna hodi med narodi, dušo k duši tajno vodi.
Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem, ogenj v hiši je ugasnil, sam ostal si brez besede; odgovori, Ciciban: kaj je naša zadnja luč?
Naša zadnja luč je duh: vse je jasno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.
Bebec Martin
IVAN C ANKAR
K naim se časih prikaže visokorasel; krepak, dokaj mlad človek ter se ponudi za hlapca; nekaj dni dela, nato nanagloma za-pije, kar zasluži, ter izgine Bog vedi kam. Pride plah, smehlja se nerodno, ozira se vstran kakor otrok, ki se je bil potepal po gozdu in se boji šibe. Njegov obraz nikakor ne sodi k plečatemu životu in šapastim rokam; čisto detinski je, svetlosinje oči gledajo nedolžno, brez greha so, brez izkušnje in spoznanja. Od kod je, čigav in kdo, ne morem prav dognati, ker vselej pove drugačno zgodbo, še dom njegov ni zmerom na enem kraju. Časih bi se mi zdelo, da je iz premožne hiše; oblači se čedno, ob nedeljah in praznikih skoraj gosposko; bel telovnik ima in pisano pentljo. Časih pa se bridko razjoka ter toži, da nima na milem svetu, kamor bi položil glavo. Ko je nekoč povezal culo, je rekel, da se gre ženit; da je že vse do kraja pripravljeno, nevesta in bala in vse. Čez štirinajst dni se je povrnil; shujšal je nekoliko, oči je imel podbrakle, obleko zaprašeno in dišal je po vinu. Vprašali smo ga po nevesti. »Eh, babe!« je odmahnil ter se napotil pod kozolec.
Oni dan je nesel na rami težak hlod, nesel ga je iz gozda v breg, sopel je la-gotno, še požvižgaval je.
»Kako, Martin,« sem se mu čudil, »kako da niste vojak, silni kakor ste? Zdaj ko sem nosil sivo suknjo še jaz, sirota!«
»Saj sem bil, saj sem bil!« je hitel. »Pa so me spodili stran!«
In zdelo se mi je, da je na rahlo zardel.
Še tisti večer mi je pokazal, kaj so mu napisali za slovo. Napisali so mu, da so ga bih spoznali za bebca. Koliko časa in kje da je služil cesarja, sem ga vprašal, kako da se mu je godilo in kaj da je tam vse videl in doživel.
»Kaj bi pravil!«
Njegov nedolžni obraz je bil vznemir-
jen, plah -— otrok, ki nenadoma ugleda človeka, katerega se je bil nekoč sila prestrašil ter ne pozabi nikoli več nanj. Povesil je glavo.
»Nekaj grdega so mi naredili v skodelico, ko sem spal!«
»Kaj so naredili?«
»Eh, kdo bi pravil!«
In kadar koli sem ga povprašal o tistih časih, mi je z gnusom in strahom potožil zaradi skodelice, ki so mu jo bili ponoči oskrunili, drugega ni povedal ničesar.
Zapadel je sneg, da nikoli takega; na hribu nas je zametlo do pasu in čez. Sedeli smo za pečjo, v topli ječi; in naše misli so bile uklenjene z nami, se plahe in premražene skrivale v tišino srca, si niso upale do grla. Že smo bili zagrnili okna; bela noč je bila zunaj, neskončna v miru in hladni praznoti. Dekla je šla zaklenit hišna vrata, ali blizu nato je udarila nanje močna pest: »Odprite, ljudje božji!«
V vežo je stopil Martin. Otepal si je suknjo in škornje, šklepetal je z zobmi, pomežikoval urno in se obrnil vstran, ko mu je dekla posvetila s svečo v obraz.
»Tako je pač... dolga je, dolga, ljubi Bog... in strma... in snega je veliko!«
Jecljal je, govoril zase, da najbrž sam ni vedel kaj, oziral se plah naokoli, kakor da nekoga išče ali da se nekoga boji. Položil je culo na tla, postavil palico v kot, nato je prisedel k nam za peč, oprl premrle roke ob kolena, sključil život globoko in nagnil glavo; očitno je bil sila utrujen.
»Kod ste hodili, popotni Martin, ob taki uri in v teh zametih?«
Mencal je dlan, pomajeval z glavo, gledal v tla.
»Daleč ... prav od horjuljske strani... Težko sva bredla in brodila, izgubila sva se ... kajpak, saj poti ni... in tudi hiše ni... in če je, je za popotnega človeka zaklenjena in zadelana!«
Dali smo mu kruha in vina; jedel je hlastno, pil zduškoma; in ko je jedel in pil, sem videl, da se mu roka trese in da je v lica ves bolan in star.
»Kdo pa je še hodil s teboj,« je vprašala dekla, »ko praviš, da sta bredla in brodila ?«
»Eh, kdo... popotnik je bil! Tam nekje se mi je ibil pridružil... v polhograj-skih hribih ...«
»Kje pa je ostal?«
»Nikjer! Saj je šel tod mimo ...«
Gledal je v tla na pol meže, kakor da ga je sram, ustnice so se mu smehljale po strani in vztrepetavale.
»Tak človek je, da ne mara družbe... Zares, če sva ugledala hišo in v oknu luč, me je vlekel stran... Dolgo pot ima še pred seboj, neznano dolgo, pa jo bo že zdelal kako ... saj je popotnik!«
»Čuden popotnik!« se je zasmejala dekla; vzela je svečo, zazehala na stežaj ter šla spat. Ostala sva sama za pečjo, vino je bilo pred nama na mizi. Martin se je nagnil k meni; govoril je tiše, zamolklo šepetaje, kakor da bi govorila iz njegovega zbeganega srca sama ta noč, tako samotna in tesnobna.
»Saj nisem bil v horjuljski dolini... kaj bi tam ? Rekel sem kar tako... da bi ne izpraševali... ne poizvedovali po njem, siromaku... Bil sem čisto na drugi strani, tam pod Kamnikom; od ondod sem prišel. Blizu Črnuč se mi je pridružil. Spočetka ga nisem spoznal; mislil sem, da je le moja senca, ki se maje in ziblje pod tem sivim soncem. Dotaknil se me je, pobožal me je z dlanjo po rami; takrat sem ga pogledal natanko in sem videl, kdo je. Zabolelo me je v srcu, da nikoli še ne tako. Postaral se je bil od sile; čisto siva je bila brada, prej tako lepa in svetla; oči so bile objokane, kalne, rdeče obrobljene vse na-
okoli. Suknja je bila že vsa preperela, visela je v cunjah od njega, tresel se je od mraza; hodil je ob dolgi pastirski palici; opotekal se je, pogrezal se, padal na kolena, ker je bil truden od take poti in najbrž tudi lačen. Smilil se mi je, pa kaj bi bil storil, kaj bi mu bil dal? Prijel sem ga pod pazduho, da bi mu malo pomagal, pa mi je samemu že zmanjkovalo. Na Po-savju naju je zalotil mrak. Ob cesti sva ugledala vojaka, ki je stal tam z bajonetom ter naju meril s temnim očesom. Tovariš me je potegnil za rokav in mahnila sva jo kar čez polje, gazila sva načelo, padala, Bog se usmili. Oni pa ni jeknil, ni potožil z besedo ne. Tam prav blizu se je prikazala topla lučka; krenil sem tja, da bi se ogrela, pa se je ves tresel in me vlekel Stran. Bal se je ljudi; in jokal je brez nehanja, še roka mu je poihtevala...«
»Kdo je bil ta popotnik?«
Nagnil se mi je prav do ust.
»On sam je bil — Jezus ...«
Spreletelo me je od lic do nog kakor strah pred nečim silnim, kar je blizu, že tik pred durmi.
»On sam je bil... Jezus ...«
Molčala sva. Nazadnje me je pogledal naravnost s svojimi sinjimi, otroškimi očrni in se zaupljivo nasmehnil.
»Jaz pa sem mu potožil vse... tudi zaradi tiste skodelice, veste, sem mu potožil ...«
Drugi dan ga ni bilo ne v hlevu ne pod kozolcem, izginil je; in mislim, da ga ne bo nikoli več. —
Mrtva nevesta
OTON ŽUPANČIČ
»Hčerka, hčerka, ti je hudo	»Sestra, sestrica, ti je težko
po materi, po očetu?« —	za brati, za sestrami?« —
Tiho, tiho je pod zemljo.	Tiho, tiho je v jami.
»Čuj, nevesta, dragi £em tvoj, iščem ljubezni po svetu ...« — V grobu je vzdihnilo: »Joj, prejoj!« ...
O nebeški gloriji
MATIJA VALJAVEG
Stoji, stoji tam samostan, menih je v njem, ki leto in dan premišljal je samo le-to, kako v nebesih je lepo in kakšno je veselje tam, > ki je ljudem prikrito nam, ki videlo ga ni oko, ki slišalo ga ni uho, ki ga čutilo ni srce, in ki presega vse želje.
Iz kloštra šel počasnih nog nekoč sprehajat se je o log: kar na drevesu ptičica zapoje, rajska pevčica, in poje, poje tak lepo, nobena ptica ne tako. Prepevala je glorijo, ki jo v nebesih uživajo; prepevala na jasen glas je njega veličast in kras, ki je zemlje, neba vladar, ki je njegova vsaka stvar; prepevala, kak božji svit nebeščanom je vsem odkrit, kak angelci lepo pojo, lepo pojo, sladko pojo,
Trojici sveti strežejo, Marijo Devico venčajo, ki osa vsa osvetljena je, kraj Sina posajena je. Je pela o veselju njih, ki so v številu izvoljenih, ki njih posest za vekomaj veseli je nebeški raj, ki obličje božje gledajo, brez nehanja ga uživajo. In pela je tako lepo, tako lepo, tako sladko, da od glasov je presladkih se precej zamaknil menih.
Zbudivši se, spet v klošter gre, vratar neznan mu vanj odpre. Poznal menihov nič več ni in njega tudi ne oni.
i Kako je to, kako je to? Pred eno uro je bilo, ko sem zapustil samostan, da šel sem v log ko slednji dan, in spremenjeno vse je zdaj in skoraj mi neznan ta kraj!«
Zdaj spomni višji se opat, da bral v zapiskih je enkrat, da šel menih iz kloštra je, pa nikdar več ni vrnil se, pa nikdar se ni vrnil spet — odtistihmal je tri sto let.
»Tedaj poslušal tri sto let sem rajsko ptico pesem pet', tak sladka pesem je bila, ki pela jo je ptičica. O kakšna šele glorija veselja bo nebeškega/«
O dušici majceni, ki ni smela v nebesa
FRAN MILČ1NSKI
Živela je mati, ta mati je imela dva sina, pa se ni kaj brigala zanju, ker so ji preveč le prazne marnje blodile po glavi. Ni ju učila ne moliti ne delati, izpridila sta se in ko sta dorasla, zapustila sta mater in šla med razbojnike. Nikdar več ni slišala o njiju.
In dogodi se, da je dobila še tretje dete, hčerko. Nič je ni bila vesela: »Mlada sem, rajala bi še rada in se smejala kakor druge, pa bom morala doma tebe čuvati in previjati, kaj te je bilo treba!« In preden je zatonil dan, je dete umrlo, komaj da je bilo krščeno.
Dušica je frfotala po izibi, smuknila je skozi nizko okno, begala je sem ter tja po širnem svetu, slednjič je našla pred nebeška vrata.
Rahlo je potrkala pa se je počasi v vratih odprla linica, skozi je pogledal nebeški vratar, videl je dušico in ji rekel: »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še od--preti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, prej moraš prinesti kanglico čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.« Dal ji je kanglico in zaprl lino.
Dušica se je žalostna obrnila in odletela in ni vedela ne kam ne kako. In ko je preletela tisoč milj, je srečala rumeno sonce in ga ogovorila: »Holej, holej, sončece, ti hodiš na visoko in siješ na široko, ali si videlo, povej, ali si videlo kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore ?«
Sonce rumeno jo je pobožalo s svojimi gorkimi žarki in odgovorilo: »Pač hodim na visoko, pač sijem na široko, pa na vesoljnem svetu ne poznam takega studenca, kakršnega iščeš ti, dušica majcena!«
Dušica se je obrnila in iz očesc so ji kanile debele solze. Letela je naprej s svojo srebrno kanglico, ni vedela ne kam ne kako, slednjič je srečala mladi mesec ih ga
vprašala: »Holej, holej, mladi mesec, ti hodiš na visoko, ti svetiš na široko, ali si videl, povej, ali si videl kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore ?«
Mladi mesec je odgovoril in utrnila se mu je zvezda: »Dušica revica, dušica majcena, jaz ti pomagam. Spusti se po mojem svitu, ta ti pokaže pot k studencu čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.«
Dušica se je lepo zahvalila in potoia-žena se je spustila po milem svitu mladega meseca navzdol na zemljo in skozi nizko okence v majhno kamrico, v kamrico materino. Mati je sedela na skrinji, pa ni bila sama, ob peči je sedela siva žena, siva žena starost.
In mati je govorila: »Kaj hočeš od mene, starost, prezgodaj si prišla. Mene še mika rajanje in družba vesela. Poberi se proč! Grda si in neprijazna!«
Starost pa ji je z mehko besedo prigovarjala: »Kaj boš rajala in veseljačila, ko se ti guba čelo in lice in se ti beli glava! Pusti te misli in ne huduj se! Saj nisem tako grda in neprijazna, kakor praviš. Lepo in ljubeznivo me imenujejo matere, ki se jim okoli krila lovi, na očeh jim visi cvetoča deca, čvrsta mladina v trpljenju vzre-jena, v prid vzgojena; nje zdravje in smeh, nje uspeh in nje sreča so blaženstvo materinemu srcu in take starosti ne bi zamenjala nobena mati za rajanje mladih let.«
Tako je govorila starost, mati se je pa spominjala svoje zavržene dece, svoje osa-melosti, svoje mladosti, zapravljene brez koristi; pretresel jo je silovit kes, sklonila je glavo v roke, glasno je zaihtela in pri-drle so ji solze: čvrst studenec je tekel izpod koščene gore, izpod hriba navzgor. Dušica pa je nastavila srebrno kanglico in jo napolnila z materinimi solzami.
Z napolnjeno kanglico je hitela pred rajska vrata. Rahlo je potrkala nanja, počasi se je v vratih odprla linica, sikozi linico je pogledal rajski vratar. Sprejel je kanglico in prijazno rekel: »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, dokler ne izpolniš še drugega naro-
čila. Pojdi na rumeno polje, tam stoji drevesce, drevesce brinovo, v njem boš tako dolgo sedela, da se posuši, potem se ti šele odpro rajska vrata.«
Dušica je cula sodbo in hitro zletela, sonce ji je pokazalo pot na rumeno polje, v rumenem polju je stalo drevesce, drevesce brinovo, vanje se je usedla in čakala, da se posuši.
In čakala je in čakala, v žgoči vročini in v ledeni burji, v snegu, v viharju, v toči in tresku; minilo je leto za letom, sedem let, osmega pol in drevesce se ni posušilo.
Slednjič neki večer prideta dva razbojnika, zakurita si pod brinjem in sedeta poleg ognja.
Prvi si je mel roke in rekel: »Mraz je, pa snoči je bilo še bolj. Prenočeval sem v cerkvi svetega Miklavža na Gori, kuril sem si s klopmi in, ko so klopi pogorele, sem pometal še svetnike v ogenj, da so me greli.«
Drugi je sukal raženj, na ražnju se je cvrla ukradena gos in govoril je tako: »Lačen sem, pa snoči sem bil še bolj. Vdrl sem v mlin, mlinar pa se mi je ustavljal, ubil sem njega, ženo in hčer pa so se mi odprle vse hrambe in kleti.«
Dušica je sedela v drevescu, plamen je švigal do nje in ji vžigal peruti, v bolečinah je frfotala, ni se pa ganila z drevesca, ki se je pričenjalo sušiti. Pa pogleda prvi razbojnik kvišku in pravi: »Brate, glej > neumnega ptiča, plamen mu vžiga peruti, frfota od bolečin, pa le ne odleti.«
Drevesce se je že do polovice posušilo in dušica je izpregovorila: »Jaz nisem ptič, jaz sem vajina najmlajša sestrica. Še preden je minil prvi dan mojega življenja, komaj da sem bila krščena, že sem morala umreti. Zdaj pa trpim sedem let, sedem let, osmega pol, da si prislužim sveti raj. Prej ne smem s tega drevesca, dokler se ne posuši. Taiko sem sojena!«
Razbojnika sta se zgrudila po tleh in prvi je rekel: »Ti dušica majcena, ti sestrica nedolžna, ti si sojena, da trpiš sedem let, osmega pol, da si prislužiš sveti raj! Gorje šele meni, ki sem razbojnik in po-žigalec! Gori, gori, pekel gori, zame zve-ličanja več ni!«
In drugi razbojnik je obupan vzkliknil: »Gorje, pregorje meni, ki sem razbojnik in morilec! Gori, gori, pekel gori, zame zveličan ja več ni!«
Dušica pa je rekla: »Le za tistega ni zveličanja, ki obupuje nad nebeško milostjo,« — in je odletela s suhega drevesca.
Odletela je, letela mimo zlatega sonca in mladega meseca in priletela pred nebeška vrata. In glej — ni ji bilo treba trkati, nebeška vrata so se pred njo kar sama odprla na stežaj, kar same so se vžgale neštete lučce, kar same so zapele mogočne orgle in prišel je rajski Gospod, prijel jo je za ibelo roko, jo vedel v zlati raj in rekel: »Dušica majcena, dušica re-vica, saj nisi trpela zase, trpela si za mater in za brata dva!«
Pesem
JOSIP MURN-ALEKSANDROV
Kakor roža na poljani vsa mi v svatovskem bleščiš, ali greš mi v svate, dekle, ali sama se možiš?
Oj ti dekle, dekle moje, nagelj poljski že cvete, rastejo že rdeče rože, od želja srce mi mre.
O j ti dekle, dekle moje, pojdi, pojdi za menoj, kakor veter z drobno travo jaz igral bi se s teboj!
V pustiv je šla
FRAN JAKLIČ
Matija Novljan v Hudem Koncu in Mica Novljanova roj. Strok z Bab-jih Gredi sta mož in žena. Ko bi hotel natančneje po-zvedovati, pozve-del bi lahko, kdaj sta stopila v zakon. Ker pa ni toliko važno, ne maram pozvedovati; zvezana sta že, meni ju ni treba šele ženiti. Opisovati vse trnove poti, po kateri sta se ubijala toliko časa, da sta se našla in vzela, pa tudi nečem, da bi mi kdo ne očital — kar se zgodi tako rado — da ljudi opravljam.
I
Minilo je dobro leto po poroki. Pri Novljanovih je že tekla okajena rodbinska zibel, v kateri se je zibal bodoči gospodar. Srečna mati, mlada Novljanka, je prepevala veselo, kadar ga je devala v zibel. Stara Novljanka ga je varovala urokov in drugih nezgod, katere so nevarne otrokom. In srečni oče, Matija Novljan, visel bi bil najrajši nad zibeljo in mu igral, da bi se Novljanček smejal.
»Micika, meni je podoben,« dejal je cesto ženi prav ljubeznivo.
»Ej, ti nič ne veš: moje oči ima pa moja usta,« ugovarjala mu je žena in se radostno smejala.
Mož pa pogleduje ženo in sina, da bi se prepričal, ali je res tako. Potem pa, ko se ni mogel prepričati, dejal je odločno:
»Pa naj bo! Nos je pa moj! Pa reci, da ni res!«
In stisnil je sinčka za drobni nosek, da je otrok zajokal.
»Oh, še odtrgal mu ga boš s svojo debelo roko,« posvarila ga je ona in ga pahnila od otroka.
Mlada, Novljan in Novljanka, sta se imela rada. Ljudje, ki vse zvedo in vidijo, niso vedeli povedati nič hudega.
Včasi sta si prišla res malo navzkriž, toda poravnala sta kmalu in bilo je zopet dobro. Stara dva sta živela sicer na kotu,
vendar sta jedla pri mladih, ker sta delala. Precej nista mislila iti na kot. Ko je pa mlada prijela takoj burkle, ko se je pri-možila, je dejala stara:
»Nama ne bo merila želodcev!«
In prenesla sta stara dva svoje reči v drugi konec. Celo kuhala sta si v začetku sama.
Eh, stari se neradi umikajo mlajšim in hišna mati le z veliko nevoljo in jezo izroči burkle snahi. Večje nezgode pa ni bilo.
Stara Novljanka je pazila vedno, kako kuha snaha, ali varčuje z moko in soljo, ali se ji smilijo drva in druge reči. Mica je to opazila in zato je varčevala z vsem. Ko je pa stara sprevidela, da snaha ne gospodinji prenapačno, se je omedila in ji je bila poslej dobra, kolikor je mogla.
Novljan je bil prodal tele mesarju. V nedeljo predpoldne mu je naštel mesar kupnino. Novljan vesel spravi denar. Popoldne po nauku krene v gostilno, da ga spije polič ali dva, ker je dobro prodal tele. Vest mu je sicer dejala:
»Po njo pojdi!«
Toda odgovarjalo mu je nekaj:
»Kdo bo pa pri otroku? Sam bodi enkrat vesel!«
Novljan je poslušal zli glas, stopil sam v gostilno in sedel k mizi. Brž se je lesketalo rujno vince v steklenici in kozarcu. Prihajali so še sosedje in znanci in pričelo se je popivanje.
Novljanka je pa zibala, pela in prav željno čakala moža. Ozirala se je vedno skozi okno, toda mož se le ni prikazal. Skrbelo jo je, kam je šel, ker ji ni povedal. V cerkvi je vedela, da ni, ker so bile litanije minile že zdavnaj, za molitev pa tudi ni bil prevnet. Izprašuje ljudi, ki so prihajali pod oknom, ali ga 'je videl kdo, toda nihče ga ni videl niti vedel, kje bi bil. Jezila se je, ker ji napravlja take skrbi. Naposled pride mimo soseda Rožička.
»Ali si videla kje našega?« vpraša v veliki skrbi Novljanka.
»Kaj ne veš, kje je?« začudi se soseda. »Ali ne veš, da je pri Skobcu in pije... pije.«
»Pije? Ni mogoče!« odmaje neverjetno Novljanka.
»Saj sem ga videla! Saj sedi pri Skobcu za mizo! Misliš, da pije vodo? Mnogo jih je tam, moj je tudi, in pijo, hudo pijo... Oh, reve smo me žene, nihče se ne briga za nas, delamo in se potimo, toda možje zapravljajo,« nadaljuje Rožička vzdihujoča, ko je videla, da je znanki hudo. »Jaz sem že vajena, ker sem dolgo poročena — pa ti? No, ti se moraš šele privaditi.«
Po teh ne pre tolaži ji vih besedah odide, ker se ji je mudilo.
»Oh, v gostilni sedi in pije,« vzdihne bridko mlada žena. »Mene pa je pustil samo doma. Prodal je tele, denar pa zapiva. Uh, kaj bode! Pa mi niti ne pove, kam gre!«
In hipoma ji je bilo hudo, kakor še nikdar ne, kar je poročena, željno je pričakovala moža domov, toda njen mož, po katerem je tako hrepenela, pustil jo je doma ter šel v gostilno, česar ji niti povedal ni! Nasloni se na mizo in se zamisli.
Vajena je bila, da ni storil brez njene vednosti ničesar in ni šel nikamor. Na, sedaj pa tako naredi, da gre v gostilno, njo pa pusti doma! O j, da bi bil vsaj dejal: »Micika, pojdi z menoj, da tudi ti pi-ješ!« Pa nič, niti ne pove mi ne! Gotovo bi ne bila šla z njim, naj bi bil šel sam, kakor je šel sedaj, samo povedal naj bi bil! Oh, pokazal je, da me ne pogreša, da mu je ipijača več kakor jaz. Tudi denar se mu ne smili, kakor da bi ga imel preveč. Za tele je izkupil nekaj, a sedaj misli, da mora pognati.
Dete se je zbudilo in zajokalo, ker ni tekla več zibel. Mlada mati se nagne čez zibel, da potolaži in zopet uspava dete.
»Kje je pa Matija? Kam je šel?« vpraša stara Novljanka, ko pride čez nekaj časa v hišo.
»Pit!« odvrne Mica nevoljno.
»Ali sta se kaj sporekla, ker se držiš tako jezno?«
»Nič sporekla. Menite, da bom vesela, ker zapravlja denar? Saj ga nimamo toliko odveč! In to tele tudi ni bilo predrago!« odvrne osorno.
»Zakaj se jeziš, ako si ga privošči mero? Ali ne dela?«
»Dela? Kajpak! Jaz pa s prekrižanimi rokami sedim za pečjo, kajne?«
»I, ne huduj se! Gospodar je le on. Stori lahko po svoji volji, saj je vse njegovo.«
»In mojega ni nič? Kaj sem pa jaz pri hiši?« zavpije razžaljena mlada žena in zajoka. »Oh, gorje meni, pa tudi vam pred Bogom, ker mi ščujete moža, da je sedaj tak!«
»Kakšen je? Zakaj ga opravljaš? -— Dober je bil vedno, popival ni nikdar in, ako je danes šel na kozarec, zato še ni pijanec. — Naj ga izpije, kolikor mu ga je treba!« zagovarja Novljanka sina, ker ni mogla premagati materinske narave.
Vest njena pa je bila čista, ker sina ni nikdar ščuvala zoper snaho, kar se je dozdevalo snahi le v naglici in razburjenosti.
»Naj pije torej? Zapije naj vse? Sedaj vem, da ste ga vi naščuvali, ker doslej še ni bil tak. Kaj sem vam storila žalega? Kaj sem se pregrešila? Ali sem vam morda kaj očitala?«
»Pa pojdi ponj, če misliš, da ne moreš biti pol ure brez njega,« zavpije mati in gre iz hiše v svoj konec.
»Ponj ne grem, kakor bi ne vedel sam, kam domov,« misli sama pri sebi. »Smejali se mi bodo ljudje in mi privoščili. Oh, mar bi bila ostala rajši doma pri očetu in materi!«
In tožilo se ji je po sončnih Babjih Gredeh, kjer je preživela lepa dekliška leta.
Vzdigne otroka iz zibeli in gre na vrt. Pomladansko sonce je prijazno obsevalo Krajino; iz tal so klile cvetice in odpirale pisane svoje glavice; na cvetočem drevju so šumeli bučelni roji in krilati pevci so se kosali v napevih. Vse se je veselilo, vse radovalo novega življenja.
Le Novljanka, mlada Novljanka v Hudem Koncu ni bila vesela in se ni rado-vala pomlajujoče se narave. Bridkosti in težave zakonskega življenja so ji grenile sleherno veselje in ji rosile bujna lica s solzami. Iskala je na vrtu samote, da bi je ne videl nihče in bi sama premišljevala svoje žalostno stanje. Nikdar se ji še ni zdelo na svetu tako hudo kakor to nedeljo popoldne. Pritiskala je ihteč svoje drobno dete k sebi in vzdihovala:
»Oh, da imam vsaj tebe, sinek moj! Ne, ti me ne zapustiš, nikdar me ne boš žalil in jezil tako kakor tvoj oče! — Oh, dete, ljubo dete!«
In poljubljala je sinka iskreno in se tako tešila.
Toda Matija Novljan je bil v gostilni svojo ženo pozabil popolnoma. Ker ni bil vajen pijače, je postal kmalu židane volje ter je vesel objemal svoje sosede, kateri so slastno pili za Novljanov denar. Bili so pravi bratci, kakršnih je mnogo v Hudem Koncu, katerim se denar za pijačo ne smili nikdar. Trkali so z Novijanom, peli zdra-vice in mu dopovedovali, da je Matija Novljan šele sedaj pravi mož, ko je prišel v njihovo družbo. In Novljanu je to govorjenje tako ugajalo, da so mu stopale solze v oči. Nespameten se je zdel samemu sebi, da je doslej ostajal doma.
»Tako je, Matija, tako! Kdo bi vedno stražil ženo doma in zibal!« pravi sosed Meden in ga udari na ramo.
Vsi se zakrohotajo in urežejo za starim Kozarčkom, kateri je krožil staro Kančnikovo:
Ne dajte ženam, da b' hlače nosile, da bi prot' vam oblast zadobile! Varujte vsaj to največje blago!
»Kaj? Ali jaz nisem mož? Ali ne nosim hlač?« vzroji Novljan, ko razume pomen pesmi. »Kdo tega ne ve? Vina na mizo!«
»Tako! Tako! Novljan! Pijmo, dokler je denar in nedelja!«
Pa so zopet pili in zopet peli. Denar je ginil Novljanu iz mošnjice, glavo mu je polnilo vino in tako ni videl nič drugega kakor pijačo v steklenicah in vrtoglave sosede okoli mize. Zatonilo je zlato sonce in tihi mrak se je spuščal na zemljo. Trez-nejši so drug za drugim izginjali iz go-stilnice in bežali skrivaj domov, kamor jih je podila vest. Po nekatere so pa prišle žene in jih odtrgale od pijače.
V mraku je bila Novljanka zakurila in pristavila večerjo. Celo popoldne ni bilo moža domov; celo popoldne je popival. To je bilo mladi ženi vendar že preveč. Zdelo se ji je, da jo zaničuje in draži nalašč, ker je ni povabil s seboj, niti povedal, kam gre. To dozdevanje jo je tako jezilo in žalostilo, da je prejokala skoraj vse popoldne. Smilil se ji je tudi denar, katerega daje za pijačo. Mati je nekaterikrat pričela pogovor, toda ker ji snaha ni odgo-
varjala, je obmolknila in se na tihem jezila nanjo.
Kaša je že vrela, njega pa le še ni bilo. Sedaj se pa nikakor ne more več premagovati.
»Mati, poglejte malo v peč, da se ne zasmodi,« veli stari in gre po moža.
»Meni nič mar,« zavrne jo mati jezna, ker prej ni hotela govoriti z njo.
In tako se je kuhala kaša sama pri ognju.
Trda tema je bila že po vasi, ko je hitela Novljanka po moža. Premišljevala je, kaj bi govorila v gostilni, kako bi ga spravila domov. Ugibala je, kdo bi bil še v gostilni in kakšen je mož, ali je že hudo vinski ali še ne.
Pride do gostilne. Glasno vpitje in govorjenje se razlega v tiho noč. Postoji in posluša, da bi ujela glas svojega moža. Ko spozna moški glas, osupne, zakaj v tem kratkem času, kar ni slišala moža, se je bil njegov glas spremenil, da ga je komaj spoznala. Bil je hripav, votel in od-ljuden glas, kakršnega ni bila vajena.
Gostilničarka stopi na prag, Novljanka pa gre bliže, da bi Skobčevka ne slutila, da je poslušala.
»Ali je naš notri?« vpraša na videz mirno in brezskrbno.
»Oh, lej jo, le j! Kaj mu ne zaupaš, da bi prišel sam domov? Ali je tako daleč? Notri je, notri!« pravi Skobčevka, nekatere besede žaljivo naglasujoč.
Novljanka je čutila zaničljivi odgovor, odvrnila pa ni ničesar, le mislila si je: »Oh, ti nesramnica, vse bi ljudem izpihala rada iz mošnjičkov.«
Vstopi.
Slab, z vinskim duhom, s smradom goreče sveče in z dimom pomešan zrak ji pade na pljuča. Okoli mize so sloneli nekateri pivci, ali tolkli po mizi in vpili, ali so pa dremali. Oči so jim že slabo svetile, na žarečih obrazih jim je odsevala nekaka dušna topost.
Gostilničar jo ugleda in ogovori:
»Ali si prišla tudi ti ponj?«
»Oh, recite mu, recite, naj gre domov,« poprosi žena in stopi nazaj med vrata.
»Novljan, pojdi!« pravi Skobec in namigne k vratom.
»Kaj hočeš?«
»Pojdi!«
»Kaj praviš ?»
»Matijec, pojdi, pojdi! Noč je in večerja te čaka,« oglasi se Mica.
»A—a, noč je, večerja je? — Na, pojdi pit!« spregovori počasi Novljan, ko spozna ženo.
»Nisem žejna, plačaj in pojdi domov!« prosi ona.
Ujezila ga je, ker ni hotela piti.
»Pokaj pa hodiš sem, aiko nečeš vina?«
Z usti se je smejala, v srcu se jokala,
kakor poje pesem, pa mu užaljena na videz veselo in mirno odgovori:
»Matijec, nikar se ne huduj, večerja se hladi, pojdi!«
»Ti in tvoja večerja!«
»Le pojdi, le pojdi, da ne bodo vsi tebe čakali,« poseže gostilničar Skobec vmes, ker se ni hotel zameriti Novljanki, ako bi moža kaj ustavljal.
»Meniš, da nimam več denarja, ker me podiš iz hiše? Pa pojdiva, saj vidim, da še jesti ne morete doma brez mene! Vse poravnano ?«
»Vse.«
Sedaj vstane in gre, opotekajoč se, iz gostilne za ženo.
»Oh, kakšen je,« vzdihne Novljanka po tihem in hiti pred možem, saj se ni mogla hliniti več, da bi govorila z njim prijazno, ko jo notri jezi in kolje. Postal ji je kar zoprn.
»Počakaj! Kam bežiš tako?« vpije mož za njo in se opoteka po temni poti. Ona pa le hiti, da bi se z njim ne sporekla že na poti.
Ko stopi v vežo, udari ji v nos zoprni duh po smodu. Hitro stopi pred peč in odstavi kašo, toda bilo je že zamujeno; kaša je bila predolgo pri ognju. Vedela ni kaj početi. Jeza jo zgrabi še bolj, ker je slutila, da je mati to naredila nalašč ali je pa premalo pazila.
»Kakršno so skuhali, tako naj jedo, on pa tako ni zaslužil boljšega!«
Po tem odločnem sklepu strese kašo v skledo in takrat že stopi tudi Matija v vežo.
»Kje je večerja, ker se je tako mudilo ?«
»Precej prinesem, le pojdi k mizi!«
Kmalu je kaša na mizi in Mica pokliče tudi stara dva.
Mati je že grede vihala nos, ker je nekaj neprijetno dišalo.
Molijo in začno. Stara komaj zajame dvakrat, položi žlico na mizo, rekoč:
»Slaba je.«
»Prav nič ni vredna,« dostavi sin in zažene žlico po mizi. »Zato me je bilo treba pač klicati!«
»Sedaj ko imaš vsega zadosti, seveda ti ne tekne kaša.«
»Molči!«
»Ej, ni dobra; kaše ne znaš kuhati, pa je. Ta, ki si jo nocoj skuhala, ni za ljudi,« meni stara, nič hudega ne sluteč, in vstane. Tako stori tudi stari.
Kaj hujšega bi človek mogel storiti ženski, kakor očitati ji, da ne zna kuhati? Ker sta odšla stara, bruhne razkačena žena vso jezo na moža, ki je bil stopil k postelji in se spravljal spat. Vsa iz sebe skoči pre-denj, pomoli mu pest pred oči pa zakriči:
»Le sam si kuhaj, ker ti ne znam več! Druge poslušaš, mene ne, in pometati hočeš z menoj, pa ti že ne boš. Rajši grem proč, da se ne vidiva nikdar več.«
»Pojdi, kamor hočeš,« odvrne mož ravnodušno in nekoliko zamahne nad njo s suknjo, katero si je bil ravno slekel. »Molči, da prej zaspim.«
»Pretepati me tudi že misliš, kajne, lep mož si!«
Žena mu iztrga suknjo iz rok in jo za-drvi v kot pod posteljo.
»Vedi, da si me udaril prvič in zadnjič. Tu mi ni obstanka, kjer me vsi zaničujete in sovražite. Kuhajte si sami bolje, kakor sem vam kuhala jaz! — Oh, oh, jaz ne-umnica, da sem se dala pregovoriti in sem prišla sem uživat jezo in žalost!« Tako je tožila v svoji jezi nad svojo nesrečo.
Teh besed pa Matija že ni več slišal ali vsaj razumel ne, zakaj zibal se je že na pol v sladkem spanju.
Mica Novljanova pa se ni tako hitro upokojila. Zbere nekaj obleke, poveže trdneje zibel in se odpravi od hiše, ker si je v jezi in žalosti domišljala, da pod to streho ne more več živeti. Bala se ni noči, ampak še prav ji je bilo, ker vsaj ljudje ne bodo vedeli takoj vsega. Zibel zadene na glavo, culo z obleko natakne na roko in gre. »Pa sam bodi, ker sem ti odveč! Živela bom še laže.«
S temi besedami se poslovi od moža.
Mati je poslušala, kaj imata v hiši, in ko je čula ves prepir in slišala tudi grožnjo snahino, da gre proč, pravi staremu:
»V pustiv misli iti.«
In nista se bila še dobro pomenila, bila je snaha že pred hišo. Urno skoči mati na vežni prag in zavpije za njo:
»Ali se ti blede? Kam divjaš? Nazaj pojdi!«
Toda nihče ji ne odgovori, le nagle stopinje se slišijo s pota.
»Kdo bi si mislil, da je tako nagla?« spregovori starec čez nekaj časa. »Ti pa nisi šla za vsako malenkost v pustiv, hehe.«
»Strašno je občutljiva! Pa da si upa ponoči od hiše!«
V hišo gre, da bi govorila s sinom, toda ker je že trdo spal, pospravi z mize, pogleda, kaj je vse vzela s seboj, in pravi:
»To bo Matija zjutraj gledal, ko je ne bo!«
Stara dva nista nocoj dolgo mogla zaspati.
III
Matija je spal nenavadno dolgo. Ko se zbudi, je imel težko glavo in je bil res nekam potrt. Ozre se po hiši, ni li žena notri. Ali čudno in nenavadno se mu je danes videlo vse, dasi je še enkrat premel zaspane oči. Žene ni bilo. Postelja je bila še lepo zrahljana, zibeli z otrokom pa ni bilo nikjer, dasi je pretaknil z očmi vse kote in stične.
»Kam bi bila šla z otrokom?« premišlja, ko se preoblači in misli na prejšnji dan. Spomnil se je pač, da je bil prejšnji dan v gostilni, a kaj se je zgodilo potem, tega se že ni več spominjal. V veži začuje hojo, katero spozna za materino. Gre ven.
»Kje je pa ona?« vpraša nekaj nemiren.
»Oh, ali še tega ne veš? Kam je izginila, ne veš? V pustiv je šla!« pove starka važno in precej zaničljivo.
»V pustiv je šla?« začudi se mladi Nov-ljan neprijetno iznenaden. »V pustiv je šla? Kdaj pa? Zakaj?«
Snoči je šla. Precej po večerji se je odpravila. Vpila sem sicer za njo, toda ni hotela nazaj. Hudo je zamerljiva in od sile svojeglava. — Veš, lepo pa tudi ni, da te ves božji dan ni domov in te mora iskati po gostilnah,« pripoveduje in kara mati.
Sin pa ni vedel, ali bi se jezil ali klel ali bi bil žalosten.
»V pustiv je šla,« šumelo mu je po glavi in v duhu je videl posmehljive in škodoželjne obraze, poslušal je roganje in norčevanje ljudi. Ves je bil zmešan.
»Kje je pa otrok?«
»O, s seboj ga je vzela! Menda ni taka, da bi majhnega otroka pustila samega.«
»Oh, še tega mi je vzela!« vzdihne glasno ves srdit. »Tudi otroka mi ne privošči! Hu, to jo bom! Pokažem ji, čigav je otrok.«
»Kaj robantiš in se srdiš, saj ti midva nisva nič kriva. Ponjo pojdi pa se zmenita!« oglasi se oče, stopivši v vežo.
»Kajpak, ponjo moraš.«
»Ne grem. Ni vredna, da bi šel kdo ponjo. Dobro ve, kje nas je pustila. Zakaj mi niste povedali snoči, kaj namerja? Zakaj niste zaprli vrat? Hu, le čakaj, zloba!«
Zagrozi se ves razkačen in gre v hlev pokladat živini. Vse je vrelo po njem od sramote in togote; toda ni vedel, nad kom bi se znesel.
»Lej, ni mu tako hudo zanjo, le jezen je,« reče stara možu.
»I nu, kaj pa hoče? Ali naj joka? Jezen je pa po pravici. Skoraj v največjem delu smo, a delati ne bo imel kdo, ako brž ne pride. Ako bi bil Matija pameten, ponjo bi stopil.«
»Meniš ? Potem bo pa še bolj prevzetna, ker bo mislila, da brez nje ne moremo živeti. — Gotovo ji dajejo doma potuho, zato ji je bilo tako hitro zadosti. Sama se naj vrne, kadar se naveliča, kakor je sama šla!«
»Eh, saj ni tako, kakor se ti zdi. Morda pride kmalu nazaj, morda tudi ne. Brez nje pa ne moremo biti, ker nimamo dekle. In koliko bo šele govorjenja med ljudmi, ako se ne vrne skoraj! — Najbolje bi bilo,-ako bi šel precej ponjo.«
»Reci, reci mu še enkrat, naj jo gre iskat!« sili mati, ker so jo prepričale moževe besede.
Izprva si je mislila, naj je snaha, kjer hoče, naj poskusi živeti nekaj časa tako kakor nihče, da bo videla, da ni nikomur prav, ako neče nekoliko več potrpeti. Dozdevalo ,se ji je tudi, da ji doma dajejo potuho; zato si je mislila, naj jim je na glavi, ker so toli nespametni.
Morda jo je pa obšla čez dolgo časa zopet želja po gospodinjstvu? Kdo ve?
Urno je napravila kosilo.
Pri kosilu — pri nas kosimo zjutraj ob sedmih — se je držal Matija od sile jezno in čemerno. Zajel je nekolikokrat in odložil žlico.
»Le jej! Le jej! — Ali ni dobro? Ali ni tako, kakršno ti skuha ona?« ponuja mati.
»Dobro je, toda imam dovolj,«
Vzame klobuk in hoče iti.
»Matija,« spregovori oče resno, »stopi ponjo. Veš, grdo je, ker bi dejali, da pri nas ne more živeti. Pa tudi brez nje ne moremo biti, kaj bi tisto! V dveh urah sta nazaj in nihče ne bo vedel ničesar.«
»Oče, ali sem ji kaj storil, da me je pustila in šla? Ali je lepo to in prav? Res sem se bil napil precej, toda kolikokrat se pa napijem ?«
»Prizanesi ji! Storila je v naglici in v jezi. Mlada je še in neizkušena.«
»Pa pojdi ponjo, Matija, morda bo tako res najbolje!«
»Ne grem! Tam naj ostane, kamor je šla! Gospodinjite vi, ako hočete, namesto nje; ako pa nečete, tudi dobro,« ustavi ju Matija in gre.
Človek kaj hitro stori kak trden sklep in ravno tako hitro svoj trdni sklep raz-dere ali ga celo pozabi.
Novljanove kokoši so bile tega jutra sila nemirne. Spreletavale so se po kašči, silile v vežo in hišo, zletavale na okna in vpile, da jih je stara vedno odganjala. Lepi belolisasti maček je postajal na vežnem pragu, migal in vil z repom ter se pozorno oziral na vse strani; včasih je prav zateg-njeno zamijavkal. Potem je skočil na okno in bolščal skozi šipe v hišo.
Te, ki je krmila kokoši in tolikokrat božala mačka, ni bilo in to je pogrešala krotka žival.
Prihajale so sosede, nekatere po opravku, druge na pomenek.
»Kje je ona? Kje je Mica? Kje je mlada gospodinja?« spraševale so Novljanove ljudi.
Izprva so bili Novljanovi v zadregi, da so se kar spogledovali.
»Na njivi,« odgovarjala je mati neod-kritosrčno, kar se je poznalo na glasu.
»Pleve! — Koplje! — Sadi!«
Sosede v Hudem Koncu so pa čudne ženske. Uganile so brž, da nekaj ni prav pri Novljanovih. Nekatere so vedele, da je Matija prejšnji večer precej junaško popival in je Mica vse popoldne prejokala. To se jim seve ni zdelo prav. Ko se pa naposled za trdno zve, da pri Novljanovih tudi
zibeli z otrokom ni doma, se je ženam nekaj zasvetilo in uganile so po svoji prebrisanosti, kam je šla Novljanka. Takoj je počilo po Hudem Koncu:
»Novljanka je šla v pustiv!«
Zakaj po zdravi pameti ženic v Hudem Koncu žena ne more in ne sme iti drugam kakor v pustiv, kadar pride z možem navzkriž.
Vsa vas se je smejala, norčevali so se ter delali dobre in slabe dovtipe. Hodili so nalašč okoli Novljanovih, drugi so celo vasovali, samo da so gledali zadrego Nov-ljanov.
Matija se je rotil in klel, da bo Mici izplačal vso sramoto, katero mu je naredila, in umikal se je pasmehujočim se ljudem v hlev, v klet, na skedenj in v druge zatišne kote.
»Bog ve, zakaj je šla v pustiv?« ugibali so ves dan v Hudem Koncu. »Kaj sta neki imela?«
Skuhali so čudne, prečudne stvari. Bu-dalaste čenče so šle od hiše do hiše, od ust, do ust.
Osameli mož leže zvečer brez večerje počivat, čemeren, jezen in nevoljen nase, na ženo in na ves svet. Skušal je zaspati, da bi pozabil, kar je doživel podnevi. Drugikrat je naglo zaspal, ker je bil truden, a nocoj, dasi je delal ves dan, ni mogel zaspati. Razne misli so mu vznemirjale kri. Nemirno se je premetaval po postelji in zdelo se mu je silno dolg čas in neznano prazno. Govoril bi bil rad, toda ni imel s kom, niti zibati ni imel koga. Uh, kak dolg čas, kaka pusta praznota! — In zakaj tako? Le zaradi nje, ki ga je pustila tajko sramotno, v posmeh vaščanom. Zaradi tega je plalo po njem od jeze, da se ji je grozil in rotil... In ko se je zopet nekoliko umiril, ko je mislil nekoliko trezneje, zastavil si je vprašanje:
»Od kod pa je vendar vsa ta neprijetnost ?«
In čez nekaj Časa si je priznal, da -ni sam brez krivde, da ni tako nedolžen, kakor bi bil rad. Njegovi duši se je prikazala cela slika.
Bilo je v nedeljo popoldne. V žepu je imel lepe denarce, katere je bil prejel od mesarja. Oh, kako lepo so vriskali v žepu zveneči denarci! Oh, kako so mu silili vinski duhovi v nos! Zapeljali so ga v gostilno, kjer je pil in pel, kjer je rajal in bil
preširoke volje. Pozabil je bil ženo, pozabil otroka, pozabil ves svet. Trdo in grdo je govoril potem doma z ženo, kar ji je tako segalo v srce, da je ni bilo zjutraj več, da jo je noč vzela z otrokom.
»V pustiv je šla!« opominjala ga je nemirna vest.
»Ali je storila prav? Ali ni ravnala nepremišljeno !«
Obsodil jo je zopet in kdo ve, kolikokrat še.
»Nikdar ne pojdem ponjo, ker je nisem podil; nikdar ne vprašam po njej,« sklene trdno.
»Če se pa vrne skesana ter me prosi, odpustim ji rad. Ponjo pa ne grem nikdar!«
Tako je odločila Novljanova moška zavest. Zavil se je in spal po sili. Užival je divno spanje. Vso noč je gledal posmehljive ljudske obraze, vso noč mu je bilo na ušesa krohotanje in smejanje. Obračal se je na postelji na to in na ono stran, pa bilo je vse zaman. Ko prisveti v hišo beli dan, je bil že oblečen.
Drugi dan se mu ni godilo nič bolje. Povsod isti prizori, le še več nereda je bilo okoli doma in v hiši. Umikal se je še bolj ljudem in sam premišljeval mnogo in vsestransko. Zazdelo se mu je, da je vendar sam tudi precej kriv, in zato se je kesal bridko, da je šel v gostilno ter tam pil. Ni maral jedi in pijače, ni se razgovarjal s starima, tudi branil se ni iti — po ženo, ko sta ga silila. Le pretežka se mu je zdela pot tja na Babje Gredi, pot brez potrebe, saj bi vendar lahko prišla sama nazaj.
»Kmalu pojde ponjo,« nasmehnil se je oče materi, ko je opazil skesanega sina.
Spanje naslednje noči je bilo še slabše kakor prejšnje. Skoraj ni zatisnil očesa, le premišljal je in ugibal:
»Kdo je kriv, jaz ali — ona?«
Tretji dan je bil popolnoma prepričan, da je sam vsega kriv, bil je prepričan, da se mora vse spraviti skoraj v pravi stari tir. Zdelo se mu je vse v največjem neredu zlasti v veži in hiši, kjer se je poznala najbolj ženina skrbna in izurjena roka.
Nekako miren je bil čez dan, dasi se ni preveč kazal ljudem in mu tudi jed še ni dišala.
Zvečer pa ne gre počivat, ampak sloneč na oknu gleda na večerno nebo, dokler
ne izgine zadnji pramen zarje. Ko se zgodi to, vstane in gre.
»Ali ti nisem pravil?« pobaha se stari proti ženi in zamrmra še sam s seboj: »Prav je tako!«
IV
»Za božjo voljo, kaj pa ti — o tej uri? Kaj te je prineslo? Zakaj si prišla — z otrokom?« so spraševali Strokovi na Bab-jih Gredeh, po pravici hudo vznemirjeni.
Vsi so bili pokonci in čakali nestrpno, kaj jim pove.
Mica postavi oprezno zibel na tla, vrže culico na klop, sede k peči, zakrije si obraz in zaihti tako bridko, da je segalo vsem do srca, zlasti pa zbodlo in preplašilo njeno mater.
»Mica! O, za pet ran! Mica!« zajavka mati v strahu ter jo prime za roke. »Povej, kaj pa je vendar T«
»Zakaj si prišla domov v tem času? Kaj je?« vprašuje oče.
»Tam ne morem prebivati več,« zajeca z veliko težavo in še bolj zaihti.
Čudili so se v^i, zakaj doslej se še ni pritožila nikdar, nikoli še niso slišali nič hudega o Novljanih. Seveda so silili vsi, naj brž pove, kako in kaj je bilo tam doli, da ji ni več obstanka pri možu.
Ko se dovolj izjoka in uteši, pove natančno vse to, kar md že vemo. Pripovedujoč je nekatere neznatne reči pretiravala precej, da bi starše bolj prepričala o moževi zlobnosti in surovosti. Tako je trdila, da je ne mara več, in je povedala, kako grdo jo je pretepal, ko ni hotel in ni mogel večerjati.
Pač je oče nekoliko zmajeval z glavo, ko je pripovedovala, zakaj dobro je poznal ženske. Slutil je, da hči menda preveč pravi. Toda dobra majka je iz dna duše pomi-lovala svojo nesrečno in trpinčeno hčerko in zaničevala njenega trdosrčnega moža, zakaj bila je prepričana, da je res tako, kakor pripoveduje hči. Solze so rosile njena zgrbančena lica, bridke solze ljubeče matere, ko objokuje nesrečo svojih otrok.
»Oh, nesrečna moja hči! Uboga Mici-ka!« izvije se materi iz grla, ko dokonča ubežna hči. »Oh, pa da nam nisi prej ničesar povedala! Zaikaj si trpela tako dolgo? Zakaj nisi že prej prišla?«
Hčeri je ugajalo materino pomilovanje in, v srcu je bila hvaležna za preveliko sočutje. Čakala je, kaj reče oče.
2
17
Toda resnega očeta ni tako brž ganilo hčerino pripovedovanje. Pogleda jo ostro in spregovori počasi:
»Tako? Za to nespamet in otročarijo si morala domov? — Uh, sramuj se! Mislil sem, da si že res žena, a sedaj vidim, da si še vedno nepoboljšljiva in lahkomiselna Micika,«
Mati in hči sta imeli pripravljene polne oči solz, da bi z njimi pritrdili očetovemu pomilovanju, kakršnega sta pričakovali. Sedaj pa tako nepričakovano grajanje! Zakaj ne hvali in ne pomiluje oče svoje hčerke?
Toda mati se ni dala tako hitro premagati možu.
»Oh, neusmiljeno srce! še lastni otrok se ti ne smili! Ali si jo res zato dal temu Novljanu, da bi jo sovražil in pretepal? Oh, saj sem vedela, da nimaš srca, kakor ga še nikoli imel nisi!«
»Kaj pa je bilo tako hudega, da je morala proč in ti sedaj tako javkaš, kakor bi se svet pogrezal?«
»Nikdar ti ni dovolj hudo! Ali ni dovolj, da jo je pretepal? Kajne, Micika moja, da te je?«
»Kolikokrat pa jo je? — Enkrat! Zaman je pač ni! Slušaj ga in strezi mu, tvoj mož je!« nadaljuje obrnjen proti hčeri. »Kaj ti je bilo treba zaradi majhnega prepira domov hoditi! Kaj pa misliš, da se srdiš in kujaš!«
»Sedaj jo hočeš pa še ti, kajne?« ustavi ga mati. »Ali ni zadosti, da ima že moža takega? Oh, ti si oče, ti!«
»Kaj se ženeš! Jaz ji le pravim, kar je res. — Kam pa pridemo, ako bo za vsako malenkost uhajala možu? — Dostikrat sem že dejal, da ve ženske še toliko ne mislite naprej, kolikor vidite!«
»Ako bi bilo po tvojem, naj bi jo skoraj ubil!«
»Ne govori vendar tako nespametno, saj si stara dovolj,« razjezi se mož, ker si mati le ni dala dopovedati. »Potrpi naj z njim, ti ji pa ne dajaj potuhe, ampak pouči jo.«
»Oh, ti! Micika, umakniva se,« veli silno ihteoi se hčeri in pograbi zibel. šli sta v stransko izbico in se zaklenili.
Oče Strok je pa zamišljen hodil po sobi gori in doli. Čudno se mu je zdelo in prav mu ni bilo, ker je prišla hči domov. Ni mu hotelo v glavo, kaj bi se bilo v Hudem
Koncu zgodilo takega, da je morala proč. Kolikor je poznal zeta, je vedel, da je pameten možak, in tudi hči ni do nocoj nikdar dejala ničesar čezenj, celo stara dva je hvalila, da ji gresta na roke. Sedaj ni mogel odločiti, kateri je kriv, ali Matija ali Micika; previdno je pa sodil, da najbrž vsak nekaj, kakor je že navada v takih primerih. Da je pa šla precej v pustiv, je bil jezen, ker je vedel, da se domače nasprotje s tem-le še povečuje, ako se tako ljudem razglaša. Sklenil je, ne poditi je nazaj, ampak počakati, da zve natančno, kako je bilo.
»Oh, oh, oh,« vzdihne mlada žena, ko pride v izbico in se zgrudi na klop. Solze ji lijo curkoma po gladkem licu in ji lajšajo bol. Očetove resne besede so jo skoraj ozdravile. Žal ji je bilo, da je prišla domov.
»Oh, ti Micika moja ljuba, zakaj mi nisi prej črhnila ničesar o svojem trpljenju? Kako si mogla toliko časa prebivati tam doli, zakaj nisi že prej pustila vsega tam in prišla domov?« sprašuje jo mati. »Sedaj te pa ne pustim nazaj in, kadar pride pote, povem mu jih, da bo pomnil. — Le potolaži se! — Ej, veš, oče ne misli nič hudega, govori kar brez premisleka. Nikar mu ne zameri! Rajši mi povej, kako je bilo vendar!«
Micika je morala, dasi nerada, ponavljati vse. In mati je zopet pomilovala svojo hčer. Ker se pa Micika ni hotela več raz-govarjati, zapusti jo mati, naj bi se ulegla in počila od hoje, naj bi za nekoliko pozabila svojo neisrečo.
»Oh, kaj sem storila! — Kaj mi je bilo, da sem prišla domov?« izvije se mladi ženi iz prsi. Nasloni se ter bridko vzdihuje in joka.
Nato premišljuje zadnje dogodke, zlasti, kaj jo je pripravilo, da je bežala od hiše. Sedaj šele vidi, da so bili vzroki precej malenkostni, da ni bilo treba zaradi njih od moža. Res je pil nekoliko preveč, res mu ni bila všeč večerja, ali komu pa vendar tekne prismojena kaša? In tepel? — Kako jo je? Suknjo je vrgel nanjo, to je bilo vse. — In zato je šla v pustiv? Vest ji je dejala, da ni storila prav, da se je prenaglila. Kaj bi storila sedaj? Pač ji je velevala pamet, naj se vrne, k možu jo je vleklo tudi srce, a tega ji ni dopuščal ponos. — Hotela ni, da bi se norčeval z njo,
češ: »Ali si se rada vrnila? Ne moreš biti brez mene? Hahaha!« Hotela ni slišati posmeha starih dveh in zasmehovanja vašča-nov. Tako je obvisela na Babjih Gredeh.
Drugega dne ni hotela nikamor iz hiše, pa je tudi silili niso.
»No, ali si že kaj modrejša?« vprašal jo je oče zjutraj, potem je pa ni več nadlegoval.
Mati ji je nosila jedi in jo vedno tolažila, zakaj silil jo je vedno jok. Tolažila jo je, da ji bo bolje poslej pri možu, ko bo videl, da neče več toliko trpeti. Vzbujala ji je upanje, da skoraj pride ponjo. Ubežnica je pestovala otroka, pritiskala ga k sebi in poljubovala, kadar je bil pa v zi-beli, tedaj je šivala. Solze so ji kapljale na šivanje, pogled ji je pa uhajal skozi majhno okno, koder se je lepo videlo tja na Hudi Konec.
»Oh, da bi bila že kmalu tam!«
Kadar je šel kdo mimo okna, odmaknila se je naglo, da je ne bi opazil, zakaj sram bi jo bilo, ako bi jo videl kdo doma. Ljudem je pa skriti težko kaj. Ta in oni je slišal pri Strokovih otroški jok. To je bilo pa čudno, ker Strokovi niso imeli tako majhnih otrok. Nekaterim ženskam, ki so bose prihajale pod oknom, skrivala se je Novljanka prepozno, tako so izvohale kmalu, kdo je v izbioi. In stikale so glave, skrivnostno si namežikovale in se čudile, kaj to pomeni, da je Strokova Micika doma. Oj, to je bilo govorjenja po Babjih Gredeh kakor prej že celo leto ne. Ko je pa prišla kokošarica Marijanka s svojim košem po piščeta na Babje Gredi, je povedala, kar je slišala v Hudem Koncu.
In ženske so dejale precej:
»Oh, saj smo vedele, da bo tako! Pravile smo jim, da ji ne bo dobro, pa so jo le ponujali ven in ven na Hudi Konec. Na, sedaj pa imajo! Izpolnjuje se, kar smo jim prerokovale«.
Strokova Micika je pa vedela, da ni tako hudo pri Novljanu, kakor so si domišljale klepetave sosede. Komaj en dan ni videla moža in domovanja v Hudem Koncu, že ji je bilo tako hudo dolg čas, da skoraj ni mogla prebijati.
»Oh, da bi bila že skoraj tam doli!«
Drugi dan ji je bilo še huje. Preudar-jala je, kako bi poravnala storjeno napako. Ni ji kazalo drugega, kakor skesano iti k možu. A ponos ji ni dopuščal tega koraka.
Tretji dan ji pa kar ni bilo več živeti. Spraševala je mater, kaj naj stori. Ker je mati mislila, da si hči ne želi ničesar bolj, kakor biti daleč proč od moža, ji prigovarja, naj ostane, dokler ne pride sam pohlevno ponjo. Hči si je pa mislila: »Oh, kdaj šele bo to!« in jokala je še huje.
Vest ji je dejala: »Pojdi domov!« — Toda neki zli glas ji je odgovarjal: »Nikar! Ti ne veš, kako se ti bodo posmeho-vali!« Zopet je zmagal ponos.
Zvečer se pa kar odloči, češ nazaj grem, naj je kar koli. Odpravi se, poveže otroka trdneje, hoče ga zadeti na glavo, oh, pa se še nekoliko obotavlja in pomišlja, in lejte: vrnitev se ji je zdela nemogoča in tako sramotna, da rajši ostane na Babjih Gredeh.
V
»Bog ve, kaj počne sedaj on, ali kaj misli name ali nič, ali je kaj hud in jezen, ker sem šla, Bog ve?« ugiblje ubežna žena v temni izbici in ziblje dete svoje in njegovo.
»Bog daj, da bi bila kmalu pri svojem možu, nikdar ga ne zapustim več, potrpeti hočem z njim,« obeta sama pri sebi, potem pa moli in prosi Boga, da bi ju zopet združil.
Ko je bila tako zatopljena v molitev, začuje pod oknom znano hojo in kmalu nato se odpro vrata v hišo in nekdo spregovori :
»Kje je pa ona? Ali je ni pri vas?«
Pri tem glasu Novljanka poskoči, srce ji zatrepeta od radosti in po vsem životu jo prešine nepopisno veselje. Še so ji solze rosile lica, toda bile so solze radosti.
»Moj Matija! Moj Matija!« vzklikne polglasno predse. Skočila bi mu bila naproti, objela bi ga in ljubo pritisnila k sebi. Oh, pa ta vest ji je ustavljala korak. Kdo ve, ali ji je odpustil, ali je prišel ponjo z dobro mislijo v srcu? Pokazati ni hotela niti svojim niti njemu, kako težko ga je pričakovala, kako je hrepenela po njem, kako ji je bilo hudo in bridko, ker se je bila prenaglila. Zato je sedla nazaj na stol, poslušala vsako besedo ter ga pričakovala nestrpno. Dobro se ji je zdelo, ker je že vsa odpravljena na pot.
»Kam pak naj bi bila šla, ko ni pri tebi!« odvrne majka osorno, vsa razvneta za srečo svoje hčere in jezna na njenega moža.
2*
19
»Kaj pa sta vendar imela?« vpraša oče počasi.
»Eh, malenkost,« začne težko Novljan; ko pa vidi hlapca, deklo in svojo svakinjo, postalo mu je pripovedovanje še težje.
»Kje je pa vendar ona, da je ni tukaj?«
Takrat se pa vrata izbice odpro in Mica se prikaže:
»Tukaj sem, le sem pojdi!«
Čutila je, v kaki zadregi je mož, zato ga je poklicala; bala se je pa tudi, da bi ga oče in mati kaj ne oštevala, kar se ji je zdelo krivično; saj si je očitala, da je sama vsega kriva, da je on nedolžen.
Hitro stopi v izbico in ji šepne:
»Ali greš (nazaj? Nocoj?«
»Precej,« odvrne ona.
Zatem prideta oče in mati, da bi morda poravnala, ako bi se še kaj pričkala, svetovala jima to in ono ter jima povedala, da ni lepo, ako se ne zbogata. Zlasti mati je imela celo kopo krepkih besedi, s katerimi bi oprijela neusmiljenega zeta. Bala sta se, da bi se hči branila vrniti se. Toda, oj čudo! Videla sta, da je hči že vsa odpravljena. Mati ni vedela, kaj bi dejala. Oče pa vpraša:
»Kdaj pa bosta vendar pametna? Zakaj se ne zbogata?«
»I nu, saj ni bilo nič takega! Pojdiva, Matija!« sili ona.
»Pa pojdiva. Ali boš ti nesla? Ne bo li pretežko?« vpraša jo ljubeznivo Matija in si hoče oprtati zibel.
»Pusti! Pusti! Nesla bom jaz laglje! Nesi rajši tole!«
Vrže mu culo.
Nekoliko sramovala sta se starih dveh,
sramovala sta se drug drugega, zato sta bila tako malobesedna, tako nagla.
Oče in mati sta bila kar osupla, ker sta se mlada sprijaznila tako hitro. Čudila sta se, da se jima je tako mudilo, da se nista hotela ustaviti tudi na njune prošnje.
Molče sta korakala vštric ali pa drug za drugim, kakor je bila pot. Nobeden ni mogel začeti razgovora, dasi sta si imela povedati mnogo, ker že dolgo nista govorila, niti se videla. Kako sta se kesala sedaj, da je bil prišel razpor, kako sta se pa tudi veselila, ker se je vse tako hitro in lepo poravnalo!
Ko prideta na pol pota, spregovori Novljanka:
»Odpočijva si! Peče me že v glavo!«
Novljan ji pomaga postaviti zibel na tla.
Nekaj časa stojita molče, nato pa spregovori Matija, rahlo očitajoč:
»Zakaj si bila vendar šla?«
Mica ne odvrne ničesar, le neka" moč jo potegne k njemu, razprostre roke in ga živahno objame.
Pozabljeno je bilo med njima vse, ljubezen je bila še iskrenejša. Sramovala se nista več, veselo sta se razgovarjala do doma.
Novljan je imel zopet ženo in otroka in bil je srečen.
V zadovoljnosti in ljubezni živita še dandanes, včasih se tudi malo spreta, ako že mora biti, vendar ne gre Mica nikdar več v pustiv. Pozabiti ne moreta, kako jima je bilo takrat hudo, in se skrbno ogib-ljeta vsega, kar bi ju razdrlo.
Ne! — Mica Novljajnova ne gre v pustiv nikdar več!
Mavrica
SIMON GREGORČIČ
Biserna lestva se vzpenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana,- božji prestol. Angeli hodijo gor in pa dol, zlate kropilnice v rokah drže, zemljo prežejno hlnde in poje. Gori na stolu pa Večni sedi,
kapljici vsaki on srečo deli: pade na polje — rodi zelenjad, kane na drevje — obilen da sad, kaplja na njivi — da žito zlato, kaplja na trti pa — vince sladko. Sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški vrtnar.
Dramilo
VALENTIN VODNIK
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega na j prava; polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede.
Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave. Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak' nisi zaspan.
Glej, stoarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat' ne mudi! Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal.
Kmet govori mastilcem
ALOJZIJ GRADNIK
Žetve dnevi so končani, so končani dnevi mlatve, zdaj je prišel čas trgatve.
Čebri, sodi so oprani, vrata kletna so odprta, voz prihaja s polj in vrta.
Mošt naj zdaj se v brente staka. Pridite, mastilci, strite s čvrsto nogo grozdov kite!
Je mastilec, ki še čaka. Nihče njega ne povabi, on na nas pa ne pozabi.
Kadar smo za njega zreli, on vse bolje in vse brže vse po vrsti nas potrže.
Ali če na trti veli naše je zorenje kratko, naj bo vino večno sladko.
Mir
JOSIP MURN-ALEKSANDROV '
Zvezda nebroj	Vse brez glasu,
blešči pokoj,	polno miru ...
lahko zlati	In bolj žari
noč pod seboj.	se plašč Bogu.
O Vrba . . .
F. S. FINŽGAR
Nobenega oblačka. Zvezde goste in nemirne kakor kresnice nad pomladnim travnikom. Pol meseca visi nad Triglavom.
Za popotnikom, ki je šel počasi po cesti iz Otoka proti Jesenicam, se je zibala dolga črna senca. Na razpotju pri Lazarjevem znamenju je črna senca obstala. Popotnik se je ozrl proti vzhodu. Rodinski zvonik se je svetil v mesečini. Popotnik je snel z glave klobuk in potegnil z roko čez čelo. Vse oblake, ki jih je dahnilo življenje na to lepo čelo, bi bil rad izbrisal. Kako davtno je že, odkar se je poslovil od te steze, po kateri je hodil z materjo in sam proti Ro-dinam. Zdelo se mu je, da so lipe zašumele in ga pozdravile. Tiste košate lipe ob stezi, mimo katerih je hodil kot deček, pod katerimi je ležal kot deček z leseno tablico ob sebi, kamor se je učil pisati prve črke.
V	lipah je skrivnostno šepetalo, vonj po cvetju se je pretakal po zraku. Deček je poslušal z na pol priprtimi očmi. Kalin debeloglavec je prifrčal v lipo, kos je sedel na vejo, pogledal dečka, se začudil, za-zvižgal in odletel.
Dečku, Ribičevemu Francku, se je budila v srcu velika slutnja, šumenje lipe mu je pripevalo. Nemiren je vstal in šel med žitnim valovjem. Kakor zeleno morje je bilo to žitno polje, ki ga je vabilo, da bi se spustil vanj in zaplul nekam daleč, daleč.
Popotnik, France Prešeren, se je rahlo nasmehnil, potegnil še enkrat z roko po čelu, se pokril in krenil s ceste na kolovoz.
V	Pečeh je žalostno trikrat zalajal lisjak.
Pod popotnikovim korakom se je pri-
pogibala vlažna trava. Murenčki so se prestrašili in umolknili. Izpred luknjic so gledali skozi bilke, črna senca se je zibala po kolovozu in se oddaljevala.
Krog popotnika je zadehtelo po senu. Zrela pšenica se mu je priklonila in ga pozdravila. Beld stolpič sv. Marka se je zga-* nil in mu namignil kakor bela roka, polna skrbi in ljubezni: »Pridi, preljubi!«
Popotnik je odzdravil beli roki. Njegove ustnice so zašepetale pozdrav: O Vrba, srečna, draga vas domača ...
Črna senca se je z na prsi sklonjeno
glavo počasi zibala dalje. Krog popotnika je vse oživelo. Ni jih klical, ni jih želel, pa so nepoklicani prišli njegovi dnevi, ki so mu nosili grenke kelihe, osuto cvetje in viharjev jeze. O, vse te čaše je izpraznil do dna, vse to cvetje se je osulo k njegovim nogam in v njegov čoln sreče so se uprle sape; zaman ga je obračal proti vetru, valovi so mu trgali veslo iz rok.
In nocoj? Pred njim bela roka cerkvice sv. Marka, za njim stare lipe, vse polne pravljic. Popotnikovo srce se je stisnilo, vse rane so zakrvavele. Drsa trudne noge je pela po izhojeni stezi. Bilke so jo škropile z rosnimi solzami.
Že se je dvignil pred njim stolpič sv. Marka. Tih čuvar. Pod njim sanja vas. Vse spi. Srca so mirna, v dušah ni viharjev, v njih je vera brez dvomov...
Popotnik je zavil v lopo cerkvice sv. Marka in se naslonil na zid. Pred oltarjem je brlela luč.
Ali smem v to mirno ladjo — jaz nemiren popotnik? Ali smem k tej luči — jaz z mračnimi mislimi? Kako bi me pogledali tisti, ki so z menoj vred priklili na tej grudi pod milo nebo? Njihove oči, ki niso videle dalje, nego se vidi z lin sv. Marka, bodo zagledale v mojih solze in bolečino. Ostrmele bodo, pogledale soseda, se ozrle name in porekle: »Kaj ta tujec? Žalostne oči ima. Da bi prebival med nami? Saj ni naš.«
Šli bodo mirno njega in se za oglom še enkrat ozrli.
»In še stoji tujec sredi vasi! Naj gre!«
Take misli so obletavale popotnika v lopi sv. Marka. In še drugačne so prišle.
Kot popotnik pojde skozi vas s pove-šenimi očmi, s svojega sveta, s sveta svojega očeta.
Konec vasi morda sreča kosce. Velike fante z ožganimi lici, z mišicami, da bi raz-rinile kožo. Pred njimi gre grabljica, ki nese vrč vode. Grabljica se ozre vanj, ker je njegovo bledo lice zanimivo. In črna gosposka suknja ne hodi po vasi o sv. Jakobu. Tedaj grabljica zadene z boso nogo ob kamen. Fantje pa v smeh.
»Kaj gledaš za tujcem?«
On pa bi stopil k njej in jo pobožal po
zagorelem licu. Fantje bi se zasmejali in Bog ve, kaj bi mu reikli.
Popotnik se je razžalostil. dava mu je klonila, z obema rokama jo je podprl.
»Zakaj si me izpeljala iz tegg. sveta — uka žeja? Zakaj — goljufiva kača?« Mir in nebo bi nosil v srcu, kakor ga nosijo ti, jaz pa imam kragulja. Če bi bil ostal doma in nakladal hlod na voz, bi pristopil sosed: »Počakaj, France, pomorem ti! Pa še konja ti posodim, da priprežeš. Po klancu ne izpelješ s samcem.«
Sedaj pa k meni ne pride sosed. Od daleč stoji in pravi: »Težko pelje po strmi in samotni poti. Zavrimo mu voz! Klado zavalimo na cesto, da ne pride preko nje.«
Zakaj si me izpeljala ...
Kladivo iz brezniškega zvonika je predramilo popotnika. Naravnal se je za vasjo. Tiho je hotel mimo, da se ne pre-bude, ki bi ga več ne poznali.
In vendar! Tukaj stoji hiša mojega očeta. Vsaka travica na vrtu, vsako drevo, pesek na dvorišču, stopnice pred hišo — vse ga kliče in vabi: »Pridi! Pozdravljamo te! Ne hodi mimo! Poglej ta nagelj, ki visi skozi lino. Kakor nekdaj še dehti, ko si mu ti prilival. Morda je tisti že odmrl in to je vrh njegovega vrha, ki se je razrasel, se obesil skozi lino in cvete v isti goreči ljubezni kakor njegov oče. Pridi, utrgaj si cvet in si ga zatakni za trak kakor nekdaj ...«
Popotnik je zavil na levo. Tiho je šel ob plotu po travi, da bi ne zašumel pesek pod nogami. In sedaj stoji pred rojstno hišo. Vsa bela je v mesečini — kakor nekdaj. Nič se ni postarala. Na oknu je zataknjena lipova vejica. Že vela in suha je. Kakor pred dolgimi leti, ko je šel bin-koštno soboto sam po take vejice in jih prinesel materi, da jih je potakndla po oknih. Beli golobček, Sveti Duh, bo priletel in sedel nanje, da nam podari pravega uma in pameti.
Skozi okno sije še luč — edina v vasi. Popotnik se je vznemiril: Pa ne, da bi bila sestra obolela?
Napotil se je po stopnicah in rahlo potrkal na vraita. V hiši se je zganilo, po veži so zadrsale bose noge.
»Kdo je?«
»France.«
Sestra Mina je od veselja vztrepetala, roke so -se ji tresle, ko je odrivala zapah. Ko je odprla vrata, je obstala pred bratom Francetom, ki je stal na podiču vrh stopnic, osvetljen z medlimi luninimi žarki. Sestra je z žuljavo roko poiskala Francetovo desnico in mu jo stiskala.
»Oh, ljuba duša, ti si, France! Pa takole sam in ponoči? Zakaj nam nisi nič pisal? Bi stopil on v Otok do pošte. Saj ni tako silnega dela in mlada kobilica dobro teče.«
»Mina, samo mimogrede pogledam k vam in te pozdravim.«
»Čaj, koj pokličem njega. Na izbi spi.«
»Nikar! V hišo stopim, da vidim tvoje otročičke.«
»Le pojdi in poglej! Jaz ti pripravim posteljo in mleka bi ti zavrela. Kaj bi ga?«
»Ni treba, Mina. Pojdem dalje. Jutri se morda vrnem, morda tudi ne.«
»Dalje bi hodil? Kako si čuden! VsaJk čas udari polnoč. Če že hočeš, bi šel jutri.«
»Ne, še nocoj pojdem v Žirovnico. Ovsenekov Matija je doma.«
»Vem, da je. Čemu bi sredi noči...«
France ni odgovoril, sestra je umolknila. Stopil je v hišo in truden sedel na klop pri peči. Ob klopi je bila posteljica. V njej je spal otrok. Roko je držal izpod odeje pod glavico, kakor bi se igral s kodri. Usta so se mu smehljala, po liou mu je žarel mir, kakor bd mu svetil angel z nebeško svečico.
Sestra je molče in s skrbjo gledala v bratovo bledo lice. Sedla je na klop pod oknom, dejala nogo na rožanec zibke in zibka se je enaikomerno točila po podu.
Tihota...
Samo zibka je trktrkala. Sestrine skrbne oči so visele na žalostnem bratovem licu. Popotnik je gledal speča otroka.
»France, pa nisi bolan?« je pretrgala sestra molk.
Brat ni dvignil glave in ni trenil z očmi, da bi se ozrl na sestro in ji odgovoril.
Spet je bil skrivnosten mir v tihi sobi ob brleči lojevki, ki se je kadila z velikim utrinkom v levi za vrati.
Popotnikove ustnice so se začele komaj vidno gibati. Sestra je prisluhnila. Upala je, da ji kaj pove. Pa je ujela tu in tam polglasno besedo. France ni govoril njej, govoril je sebi. In vendar je njeno srce občutilo vse, kar je šepetalo bratovo.
»Mi ne bila bi vera v sebe vzeta...«
Sestrino srce je občutilo, česar doslej še nikoli ni. Domislila se je bratovega pisma z Dunaja: »Ko bi bil od konca to vedel, kar zdaj vem, to skusil, kar sem zdaj skusil — — — al zdaj je prepozno --—« Kolikokrat je brala to pismo!
Do dna ga zdaj šele ume. Oči so se ji široko razprle, gledala je brata in niti besedice si ni upala črhniti.
Vera vase---Imel je tako visoke
cilje, ki jih je slutil samo on; Šel je za njimi, samotni romar. Ob desni in levi so ga gledali drugi popotniki. Z ramami so skomizgali, med seboj šepetali. Ko je odšel dalje, so se mu posmehnili: »Kaj-hočemo? Revež je.« Kazali so s prstom na čelo. »Ne bo vse prav. Napak se mu je naredilo. Škoda zainj.«
Vozili so po starem izvoženem kolovozu. Samotni romar se je ozrl nazaj. Ustrašil se je. Ni se ustrašil, da je cilj tako daleč in tako visoko. Ustrašil se je, da je prepad med njim in med drugimi tako strašno širok.
»Nikogar ni za menoj! Vsaj eden, vsaj dva naj bi prišla, da me opreta, ko truden omahnem kraj pota. Vsaj eden ali dva. Pa ni nikogar.«
Popotnika je spreletel strah. V njem se je dvignil dvom. Nanj je legla bridka teža, noge so postale trudne, glava mu je klonila.
»... vera v sebe vzeta ...«
Nočni popotnik v Ribičevi hiši se je zdraimil kakor iz sanj. Ozrl se je v sestrin obraz in se tiho srečal z njenimi očmi.
Kakšna vdanost in vera vase! Nič obupa, nič viharjev! Lice je vse razorano od potnih srag, roke žuljave, gube na delovnih sklepih, hrbet nagnjen pod težo. In vendar toliko upanja in vere. Ena roka objema dojenčka pri srcu, druga dela. Prvi svit zazori njej, zadnji ji ugasne večerna luč. Nobenega mrmranja, nobenega vzdihovanja! Mir na licu, ljubezen v očeh in v srcu ...
Da, tu na očetnem svetu kraljuje ljubezen. Pod slamnato streho, za ozko ograjenim plotom — taka ljubezen. Nobena pot ji ni prestrma, nobeno sonce prevroče, nobena noč predolga ... Zadnjo kapljo krvi zanj in za svoje. Vse iz ljubezni...
Popotnikovo oko je zažarelo. Po licih sta pritekli dve solzi.
Sestra je gledala brata popotnika. V prsih ji je bilo tesno. Obrnila se je v steno, da bi skrila solze, ki so se ji ulile.
Tudi brat France je vstal, se obrnil v peč in si o tri solze. Domislil se je svojega stanu. Ob sestrini ljubezni je zagorela njegova. Njena ljubezen vse prenese, tudi moja mora — mora!
France je segel v žep in vtaknil pod zglavje vsakemu otroku križani tolar.
»Zbogom, Mina. Lepo je pri tebi. Lepo mi je bilo nocoj ... Po svetu ni tako ... Zbogom, sestra!«
Vrata so zaškripala, črna senca je izginila' med vrtovi, na pragu pa je ihtela sestra, ko je gledala za bratom — popotnikom.
Na okno Ovsenekove čumnate v Žirovnici je potrkalo: »Matija!«
»France! Od kod?«
»Odpri!«
Sedla sta na skromno posteljo v tesni sobici čop in Prešeren.
»Matija, doma sem bil in jokal sem.«
»Jokal? Ne verjamem.«
»Zares, jokal sem in ni me sram.«
»Zakaj ?«
»Daj mi košček papirja!«
Prešeren je sedd k mizici in pisal...
»Beri, prijaitelj!«
Čop vzame in bere:
»O Vrba, srečna, draga vas domača...«
Ta črtica je zajeta iz pripovedovanja matere Gromke, nečakinje pesnika Prešerna. Pravila je, kakor ji je povedala teta Mina, Prešernova sestra, da je dohtar nekoč prišel ponoči domov, posedel v hiši pri peči, malo govoril in le otročioke gledal. Nazadnje je začel tiho jokati in je vsakemu otroku pod vzglavje dejal tolar pa odšel kar ponoči k Ovsenekovemu. Da je Ovsenekov prihajal časih domov, mi je pravil moj oče. Moj ded je šivaril po hišah in tudi pri Ovsenekovih. Nekoč je bil takrat doma profesor Matija in si je izposodil očetovo dletce, ki ga je imel zato, da je prebijal z njim gumbnike. S tem dlet-cem je popravljal nekaj pri puški. Dleto pa je zlomil. Za odškodnino je dal dedu blazinico, obšito s steklenimi koraldami, na katero je ponoči polagal žepno uro. To blazinico je moj oče imel, pa sem jo otrok razdejal, da sem dobil za igračo pisane kroglice. Seveda letnice ni povedala ne Gromka ne moj oče. Utegne pa se le ujemati, ker sta bila tedaj oba v Ljubljani — Prešeren in čop — ko je Prešeren zložil sonet Vrbi.
O Vrba
FRANCii PREŠEREN
O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bila, golj'fiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta, mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b' igrača.
Zvesto srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka; pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval — svet' Marka.
Nezakonska mati
FRANCE PREŠEREN
Kaj pa je tebe treba bilo,	On, ki je sam bil ljubi moj,
dete ljubo, dete lepo,	on, ki je pravi oče tvoj,
meni mladi deklici,	šel je po svetu, Bog ve kam;
neporočeni materi? —	tebe in mene ga je sram!
Oče so kleli, tepli me,	Kaj pa je tebe treba bilo,
mati nad mano jokali se;	dete ljubo, dete lepo!
moji se mene sramvali so,	Al te je treba bilo al ne,
tuji za mano kazali so.	vendar prisrčno ljubim te.
Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmeješ se, kar sem prestala, pozabljeno je.
On, ki ptice pod nebom živi, naj ti da srečne, vesele dni! Al te je treba bilo al ne, vedno bom srčno ljubila te. —
Skodelica kave
IVAN CANKAR
Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper Svetega Duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Včasi počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kaikor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo — tega ni mogoče zabrisati.
Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: »Saj ni bilo taiko! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!«
Tolažba je zlagana; in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, da bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak«; in rajši bi dalo odvezo meču nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce izpovednik — dolga in strašna bi bila izpoved!
Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna.
»Ne kradel nisem, ne ubijal, ne preše-stvoval; čista je moja duša!«
Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, fco si
šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Huje je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešestvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustil ubijalcu, ki je gre-doč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov...
Pred petnajstimi leti sem prišel domov - in sem ostal doma tri tedne. Ves tisti čas sem bil potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto; v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj težkega, odurnega — kakor vlažna senca.
Prve noči sem spal v izbi; včasi sem se ponoči zbudil pa sem videl v temi, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor bi spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bilo zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihte-nje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje.
Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Šiloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.
Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sita se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.
»Držeč se za roke, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita...«
Začul sem tihe korake po stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno,
v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala z njih, vsa nebeška folagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji nasproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo yeč v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo pa se tolažil:
»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen...«
Nisem ji rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je spreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...
Pet otrok ima prijatelj Joža, dan na dan teh orglic glas posluša; ko s pogledom milim jih. poboža, kakor roža se odpre mu duša: dva sta majhna, trije so veliki in težko mu je to breme nesti, a zato jim je tovariš šesti papagajček Kiki.
Nizka hiša v strmi breg oprta, jablane krog nje, molk in samota;
s senco strehe okenca zastrta mračno zrejo v sonce preko plota: ko v tišino planejo vozniki, pet otrok spusti se v tek po cesti, ves preplašen pa ne ve kam sesti papagajček Kiki.
Grad vrh griča v zarjo uprt večerno: tam prijatelj Joža se rodil je; kakor ptiča ga v prostost nemirno glas srca in krik krvi podil je. Mlad je bil, se zdi mu, le na sliki: pet otrok zdaj vidi v mraku cvesti, grad in sonce —- vse jim drug je zvesti papagajček Kiki.
Kakor pesem je pomlad v teh krajih, v njo se človek poln sokov pretegne, čez morje cvetov po gričih, gajih, v šum vetrov, bi želel, da pobegne: daleč, daleč cerkvice z zvoniki, k njim pogled otrok se je utrnil — tja je letel in se ni več vrnil papagajček Kiki.
Papagajček Kiki
IGO GRUDEN
Moj sin
IVAN TAVČAR
Stari Anton Kimavec je bil ves čas svojega življenja velik revež na zemlji! Za svojim očetom je dobil podrto kočo in raztrgan laz tam gori na Rebri, da se je moral truditi in truditi, če si je hotel pridobiti vsakdanjega ovsenjaka.
Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš gospod Bog udaril s tako žensko, da me je še sedaj groza, če se je spominjam. Pri delu mu ni prav nič pomagala. A v hiši mu je ukradla, kar je dosegla. In to, kar je ukradla, je kolikor največ mogoče za-pila z žganjem. In če se je Anton zvečer vračal proti domu od trdega dela, je naletel pogostoma svojega zakona slabšo polovico v jarku ali pa sredi pota ležečo. Vaški otročaji pa so kriče hrumeli krog nje. Ali potrpežljivo jo je vselej naložil na svoje rame, jo odnesel v kočo ter ji odpuščal — ker je bila mati njegovemu otroku.
In ko jo je pobrala smrt in ko smo jo bili zagrebli v tisto rumeno prst tam gori pri svetem Lovrencu, je stal Anton Kimo-vec žalostno pri strani in po licih so mu rinile debele solze.
»Možje,« je dejal, »škoda je je, da je umrla! Človek se vsega privadi. In če sem zaboje in predale dobro zaklepal, mi še vzeti kaj ni mogla. Škoda, da je reva umrla!«
Za njo mu je ostal otrok, sin. Tega svojega otroka pa je imel Anton Kimovec silno rad. Nekega jutra, ležeč na trdem svojem ležišču, pa se je hipoma domislil, da je njegovo življenje, če se stvar natanko pretehta, vendarle težavno! In tedaj je Anton Kimovec prišel do sklepa, da mu mora sin v šolo, da ne bo moral nositi gnoja v košu na plečih in da mu ne bo treba stradati.
V resnici ga je vlekel v Ljubljano. In stopil je pred patra Kalista, ki je bil tedaj gospodar pri frančiškanih, in poljubil mu je belo roko ter izprosil, da je smel sin
vsako opoldne prihajati na tisto slabo, ali vendar dobro kosilo.
Anton pa je potem, kadar je le mogel, lezel v Ljubljano »Tončka gledat«. S sabo je jemal kos črnega kruha, da ga je jedel med potjo. Pil pa je iz studencev kraj ceste. Včasih si je oprtal koš, v katerem je bila »hrana« za sina, in potem sopel v sončni vročini do mesta. Gotovega denarja ni zapravil nikdar. Pač pa so ga končno pričeli spoznavati dobrosrčni vozniki in ga vabili, kadar je požiral prah po cesti, da je odložil in prisede!. In tedaj bi ga vi bili morali čuti, kako je tem voznikom vestno pripovedoval, da hodi sina gledat; da je to otrok, kakor si ga le želeti more; kako da so očetje gospodje frančiškani zadovoljni z njim in kako da mu napravlja le veselje in veselje.
In res, otrok je dobro delal. Leto za letom je bil »prvi« in prinašal zlate knjige domov. Z očetom sta prihajala skupno v cerkev. Staremu pa se je videla velika sreča na obrazu, da smo mu zavidali vsi, ki smo imeli slabe in razposajene otročaje.
Ko pa je bilo dokončanih osem šol, je moral Kimovec prodati svoj laz, in ko je sin dokončal visoke šole, je bila prodana tudi koča. Stari je potem po vasi gostoval ter se živil od svojih rok. A vi si ne morete misliti, koliko del da je bil učen. Pozimi je pletel koše, po večerji pripovedoval za kos kruha otrokom pravljice ali pa molil družini posebne in dobrodejne molitvice. Iz bezgove grče je rezljal pipe, iz lipovega lesa pa žlice. In če je ravno tako prišlo, je legel spat, dasi ni bil ves dan nič gorkega zaužil. Pomladi je zahajal na delo ter kosil ali kopal za malo denarjev ves ljubi dan. Poleti pa je nabiral borovnice, kril slamnate strehe, popravljal in vezal lonce, prodajal sol od hiše do hiše ter živel skoraj ob samem kislem mleku. Jeseni je zopet smukal brinje, iskal maline, strgal smolo od smrek ter pobiral žir po bukovju. Tako si je napravljal krajcarjev, katere je potem sinu pošiljal. Ali sam je bil siromak, da večjega ni treba iskati. Če se je takisto bos, s sklonjenim telesom in z globoko ležečimi očmi plazil okrog, se je moral smiliti vsakemu. In smilil se je tudi nam vsem.
Leto za letom je preteklo in leto za letom je postajal Kimovec večji siromak. Sin pa mu je bil medtem nekje tam v Nemcih postal velik gospod in denarjev si je služil, kolikor je le hotel. Vsaj tako so pravili! Na starega svojega očeta pa je bil čisto pozabil. Otrok pozna svoje roditelje le toliko časa, dokler mu morejo kaj dati. Potem pa kot ptica na veji odfrči ter pozabi na domače svoje gnezdo.
Mi pa smo stikali glave in govorili, da je takov sin malovreden, takov sin, ki pusti takega očeta stradati in revščino trpeti. Če pa je kdo staremu Antonu kaj enakega zinil, tedaj je Antonu prikipela kri v Mce in raztogotil in razsrdil se je: »Kaj, moj sin nehvaležen? Moj sin! Moj Tonček! Boste že videli, kako me bo še podpiral na stara moja leta. Sedaj, sedaj pa še ne more. Ko bi le vi imeli take otroke!«
Nekega dne je ta sin res prišel v vas. Tako skrivno je prišel, da ga nihče ni pričakoval. Nosil je svetlo brado, katera mu je segala čez prsi do obširnega trebuha. Močno se je bil zredil. A z očesom je gledal srpo kakor jež. In nam vsem se je prav prav zelo grd zdel. In grd je bil tudi!
Na gosposkem vozu se je bil pripeljal. Pri županu je obstal ter ondi z učiteljem in drugimi gospodi popival ves dan.
Doma pa je čepel stari in od veselja se je tresel, ker njegov sin je bil prišel!
»No, sedaj vidite, da je prišel moj sin. Moj Tonček! Ko bi le vi take otroke imeli!«
Pa preteklo je popoldne in sin se ni spomnil, da ima v vasi starega očeta, šele zvečer, ko je že bila tema, je pritaval k svojemu očetu ter mu potrkal na duri.
»Oče, ali spite?« je vprašal osomo.
»Kaj bom spal? Kako bom spal, če si ti tu, Tonček! Nikar tako ne vprašuj!«
Drugo jutro smo stali pred županom ter gledali, kako se je odpravljal Kimov-čev Tonček. Pri strani tik voza je stal stari oče praznično oblečen in z odkrito glavo. A sin, zvalivši se na voz, ga je komaj pogledal. In prav imenitno je dejal: »Oče, vam sem pa pri županu nekaj pustil!«
Potem se je odpeljal in starec je z ža-rečim obrazom zrl za vozom, dokler se ni skril za ovinkom. »Morda ga ne vidim nikdar več!«
In solze so mu silile v oko. Potem je stopil k županu. Ta pa mu je izročil trideset srebrnih dvajsetic. In te je prinesel
k nam ter jih razkazoval in hvalil svojega sina, da ni bilo konca.
»Sedaj vidite! Sedaj vidite, kako me podpira na stare dni. To mi je sin! To mi je hvaležen sin! A vi ste govorili, da me je pozabil. Moj sin naj bi mene pozabil!«
Ali mi smo stvar bolje pregledali. Župan mu je bil sicer izročil trideset dvajsetic. A tega mu ni bil povedal, da mu je sin naročil, naj »staremu« vsak mesec daje le po eno dvajsetico! In laz in kočo mu je bil snedel s šolo! Sedaj pa mu je z dvaj-seticajmi plačeval skrbno, ali nespametno ljubezen. Od tedaj pa se nam je ta sin še veliko grji zdel, še veliko grji! Ali očetu si nismo upali povedati, kako je bilo, da bi mu ne kalili veselja. Saj mu je moralo pravo spoznanje tako ali tako priti.
In to spoznanje je prišlo! Še tisto leto, ko je bil prijel prvo sinovo podporo, tiste dvajsetice. Proti jeseni se je stari Kimovec kakor cvet po tratinah hipoma posušil. Star je bil, a tedaj se je v malo dneh še veliko bolj postaral. Ko pa je prvi sneg padel, je moral leči. In takoj smo vedeli vsi, da pomladi ne dočaka več. Na golih deskah je ležal skoraj in primanjkovalo mu je vsega. Sosedje smo imeli usmiljenje z njim. Ali človek, bolan človek in od miloščine živeč, to vam je uboga sbvair! In dejali smo mu: »Piši sinu, da ti kaj pošlje! Laz in hišo ti je snedel, naj ti kaj da!«
»Kaj snedel? Kdo pravi snedel?«
In ves bolan in slaboten se je raztogotil ter nam dajal slabe priimke.
Ali končno je pa le poklical kruljavega Dolinčevega Tomažka, ki nam je tedaj pisaril pisma, kadar je bila potreba. In ta je v tistih kruljavih, njemu podobnih črkah skljuval pismo na Kimovčevega Tončka. In pisal mu je, da je oče bolan, da nima ne jesti ne piti, tudi ne postrežbe in ne gorke in mehke postelje; in da naj torej kaj pošlje, kaj da bolniku!
In čakali smo deset dni, čakali smo dvajset dni — in ali mislite, da je prišel odgovor? Oni še odgovoril ni!
»Vidiš, ničesar ti ne pošlje, ničesar ti dati noče, ta grdi tvoj sin!«
Tako smo govorili. Pa takoj je bil ves razjarjen: »Molčite mi! Pisma ni prejel. Saj se še pisma z denarji izgube, pa bi se navadno ne! Pismo se je izgubilo! Da bi me moj sin zapustil, tega še misliti ni treba. Tako vam povem.«
A Dolinčev Tomažek je moral spet sesti in zopet je skljuval pismo in poslali smo ga sinu.
In prišel je tudi odgovor. V nedeljo popoldne smo sedeli v tisti Gabričevi podstrešni luknji, kjer je bil Kimovec vzel svoje stanovanje. In v čumnato je birič, Sadarjev Kode, ki je takrat pisma prinašal, hipoma pomolil svojo glavo. Ali v roki je držal pisemce, tenko kot jesenski list.
Bolnik na postelji pa je od veselja vzkliknil: »Vidite, da mi piše! Sedaj vidite!«
Dolinčev Tomažek pa je vzel tisto pisemce, razpečatil pečat in privlekel na dan, kar je bilo v pismu pisanega. In list je razgrnil, obračal ga na vse strani ter gledal pod mizo, če ni pri razpečatenju kaj padlo na tla. Ali denarja ni bilo!
»Denarja ni!«
»Kaj mi hoče denarjev pošiljati! Sam pride! Sam pride! Beri, Tomažek, le beri!«
In staremu se je napel obraz. Tomažek pa je pričel kovati besedo za besedo:
»Ljubi oče! Pišete mi, da ste bolni. Res je, da ste stari in pričakovati vam je vsak trenutek smrtne ure. To je že tako na svetu in božja volja. Pišete, da naj bi sam
prišel. Ne morem, imam preveč opravila. Pa če boste morali umreti, umrete tako ali tako, če jaz pridem ali ne. Kam pa ste tiste dvajsetiee dejali? Po mojem mnenju bi jih morali vsaj polovico še imeti!«
Potem je še nekaj govoril, da mu zdravja želi in potlej je končal.
Starec pa je zaječal na trdem ležišču: »Ali je še kdo med vami, ki lahko prebere pisano pismo?« Oglasil se je Vratarjev Martinče. In vzel je list v umazano svojo roko ter trgal iz njega besedo za besedo. Ali vse je bilo tako, kakor je bil Tomažek prebral!
Stari je silno prebledel in globoko vzdihnil: »Zdi se mi, da res ne mara zame!«
In kako težko je spravljal besede iz grla! Potem pa se je obrnil proti steni in nič ni hotel odgovoriti. Šele ko smo odhajali, se je obrnil in spregovoril zamolklo: »Pa mu nikar ne pravite, da sem težko, prav težko umrl!«
Ponoči je Umrl. Prav ubožno smo ga pokopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad zraste na njem nekaj trave in osa-ta. Ali po tem grobu nihče ne popraša.
Taki so ti naši otroci!
Mutec osojski
ANTON AŠKERC
»Pozdravljam te, oj temni stoletni samostan, pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan! Prelepi skriti biser koroške ti zemlje, bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?«
Popotnik, kdo si, tuji, ki sam s seboj golčiš, ob jezeru osojskem po cesti mi hitiš? Junaška ti je hoja in plemenit je stas, oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz.
Priromal je pod goro do samostanskih vrat, pred samostanom sivi sprehaja se opat. A romar ta je mutec, nagovora ne zna; odgovor on menihu na listu pisan da.
»Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel? In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? Le z mano, mož pobožni! Če srce ti zvesto, za hlapca nam očetom boš služil ti lahko.«
Molče gre za opatom čez samostanski prag. Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak. Naj prvi je na nogah, ko jutro se rodi, poslednjemu na večer sen stisne mu oči.
In nihče več ne vpraša, kdo on je in od kod,
kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod.
Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem.
Kdo pač bi z njim se menil? Saj mož je tih in nem! —
Bolnika dnes previdet osojski gre opat: tam o celici tesnobni leži mu nemi brat, na postelji ubožni je mutasti bolnik; s popotnico približa se mu izpovednik.
»Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!< Čuj, govori li mutec? ... Gocli se čudo — kaj? Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!
S počasno govorico si olajšuje vest... O dneh preteklih burnih — oj, dolga je povest! Povest o škofu svetem — Stanislav mu ime — ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce. ..
In ko je na Osojah napočil tretji zor, mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor, na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal, za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
Pel mašo oče Tenho in molil je tako:
»Naj pride njega duša, o Bog, tj& gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
brat Boleslav, kralj poljski... zavreči ga nikar!«
Na pot
JANKO GLASER
S kamenjem posute ceste so in sprane — glej, da si obuješ čevlje podkovane!
S kamenjem posuta pot življenja, sreče — glej, da si ne raniš duše hrepeneče! ..:
Lahko nogi drobni: varno se obuje; težko duši nežni: bosa v svet potuje.
Srečanje
JANEZ MENCINGER
Krasno je bilo jutro tistega imenitnega ponedeljka. Krenil sem o pravem času na pot, da dospem do sedmih do čakali-šča, kamor mi je bilo hoditi po drugem patu negoli mojima tovarišema. Na strmi bližnjici od Broda do »Senožeti« sem poskusil in pohvalil svoje nove, gosto podkovane škomjice, ki sem jih bil naročil za to hojo; ker dobro bodi podkovan, kdor hoče priti na Triglav.
»Senožeti« so položna, travnata ravan, v sredi med in nad spodnjo in zgornjo Bohinjsko dolino. Bila je tam občna košnja ter veselo 'gibanje v jutru, ki obeta lepo vreme za ves dan. Moški so v dolgih vratah enakomerno mahali s kosami in podirali travo v goste skoredice; ženske, pol praznično oblečene, so pele in, urno se kretajoč, razgrabljale travo v ograbke; dečki so nosili mrzle vode okoili koscev, nagajali grab-ljavicam in trgali v grmovju na pol zrele lešnike; male deklice so sedele za grmi, pletle pisane vence iz nabranih cvetic in karale razposajene dečke.
Blizu moje steze stoji šotor iz gosto naloženih smrekovih vej. V šotoru plapola ogenj in brdfco oblečena ženska postavlja lonce okoli žerjavice. Videl sem samo nje hrbet, goste, dolge kite, drobne čevlje in nad petami nad poldrugi deciimeter pravilnih meč, vlitih v bele, napete nogavice.
Spodobi se, da to žensko, ki po vnanjo-sti sodečemu ne more biti stara, prijazno ogovorim, da ne bo danes nesreče, ki se rada pripeti, kadar je prvi človek, ki naletimo nanj v goro gredoč, ženska in ako se ji ne primilimo s prijaznim pozdravom, zlasti če je že v poznih letih. Sicer je pa mlad človek radoveden in meni »je bilo povrh do tega, da si izprosim ognja za prvo jutranjo smotko, ki naj, mi prijetno • diši, ko bom dalje hodil po položni stezi med grmi, cvetovi, košeninami in veselimi senoseki.
Stopim pred šotor in izrečem pozdrav in prošnjo. Ženska se obrne z gorečo trsko v roki. Pogledava se, njej pade ogorek iz roke in meni smotka. Žena smukne, kakor bi trenil, izpod šotora in zakliče na vse grlo moža, ki je tam blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke smreke, samujoče sredi prostrane košenine. Mož, jak, zal in mlad, prihiiti krepkih, težkih korakov in žena vzklikne:
»Lej, Joža, to je tisti Janez, o katerem sem ti toliko pravila. Kako je zrasel! Pa nekaj bled je; to morajo biti hude šole tam na Dunaju!«
Mož me je gledal zvedavo, ker me nemara še ni poznal; in meril me je s tisto plašnostjo ali previdnostjo, kakor bi čakal mojega odgovora, da bo potlej vedel, ali naj me vika ali tika. No, jaz ga do tedaj nisem poznal, torej sem ga vikal. Vikal me je takisto on in gaz med nama je bila narejena. Prikupno mi je pripovedoval, kar mu je žena govorila o svojih in mojih detinskih letih: kako sva hodila blizu dve leti v lepem in grdem vremenu v vsakdanjo šolo na Bistrico, ogibajoč se družbe soucencev; da sem ji posojal knjige, katerih ni imela; da sem jo na njenem domu učil računstva; da sem jo sleherni dan v šolo gredoč izprašsval, kar nama je tre-balo znati, in ponavljal z njo, česar ni popolnoma umela ali pametovala; in da je dobila konec šolskega leta pri slovesnem izpraševanju častno darilo ter bila zapisana v zlato knjigo. Vso to vedo in čast sem ji baje samo jaz pridobil in mož mi je zato izrekal iskreno zahvalo, trdeč, da me žena ni nikoli zadostno zahvalila.
Neprisiljeno, prirodno zadovoljstvo je igralo na zdravih licih govornikovih. Mlada poslušalka pa je sramežljivo zrla v tla in, če se je ozrla vame, sem videl v nji še prav tiste ljubeznive oči kakor v otroških letih. Moral sem zavrniti pretirano hvalo in, sedši na prteno rjuho, ki jo je Mina razgrnila v senci pred šotorom, sem govoril mnogo več, nego je tu pisano.
Rekel sem med drugim: »Mina je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res sva hodila vkupaj pol ure do šole in pol ure domov. Ko sem prišel gredoč do nje
dama, me je že čakala na pragu in cesto sem ji bil prekasen. Dalje gredoč, je ona mene prav tako učila kaikor jaz njo. Bila je pridnejša in karala me je, če nisem znal nauka tako dobro kakor ona. Nekoč se nisem naučil katekizma, zanašajoč se, da ne bom vprašan. Kako huda je bila taikrat Miniea! Moral sem sesti pod stog poleg ceste. Tam je pri meni sedela in nauk ponavljala in me Spraševala, dokler ga nisem znal popolnoma. Rekla je tedaj: »Lepše je, da naju klečat dado zaradi zamude, nego da bi te bilo sram, da manj znaš kakor me dekleta!« Zamudila sva, klečala sva, vprašana sva bila oba in najbolje odgovarjala. Gospod katehet so nama dali pozlačeni podobici in meni celo lepšo kakor Minici. A me ni zavidala zaradi lepšega darila. — Kajne, tega vam ni povedala? Gotovo tudi tega ne veste, kar vam moram še povedati. Domačo šolo sem izgotovil in odriniti mi je bilo v Ljubljano. Ko sem odhajal, pride Minica po slovo. Iz nedeljske rutice odvije štiri knjige, zlato obrezane in po dve zvezani s svilenim trakom, prav take, kakor jih je prejela pri delitvi šolskih daril. Položila je knjige na mizo in prosila mojo mater, naj mi denejo te knjige v skrinjo, da se bodo z menoj peljale v Ljubljano in me spominjale Mi-nice, ki mi ne more podati drugega spomina. Milo se je storilo materi, trdo so morali govoriti, da je Minica knjige zopet zavila v ruto. Odšla je ihteč in očitala moji materi, da ne ravnajo prav, češ knjige so po pravici moje: jaz sem jih zaslužil, ne ona. — Od tistega solznega razstanka se nisva videla do danes, ker minilo je trinajst let. Ali ni balo res tako, Mina?« *
Mina je zardevala in molče gledala v stran. Mož mi pa ni zameril, da sem mu razodel, česar do zdaj ni yedel, in vidno je bil zadovoljen, da je čul tajnost prve ljubezni svoje žene iz mojih ust in ne iz njenih.
Preveč sem se že zakasnil; toda nisem se mogel ločiti, ker sta me zadrževala žena z ljubeznivostjo in mož s krepko roko. Izvedel sem dalje, da se je Mina tisto jesen, ko sem bil odšel v Ljubljano, preselila v zgornjo dolino z vdovo vred, pri kateri je bila rejenka. Tista vdova je pred tremi leti umrla in zapustila vso imovino svoji rejenki, česar poprej nihče ni slutil, in te ostaline je bilo več, nego so pri-
čakovali vdovini sorodniki. Tedaj je pridna, ponižna Minica postala lepa, Oboževana Mina, uboga rejenka bogata zamožnica in oglašali so se snubači, česar poprej nikoli ni pričakovala. Volitev ji ni bila težka, ker sosedov sin Joža je bil najlepši za oči, naj-blažji za srce, najumnejši za glavo in naj-imovitejši za veljavo kmetskega doma. Poslednji pust sta se poročila. Mina je rekla, da bi bila — da mi vrne neko moje vabilo — tudi mene povabila v svate, ko bi se ne bil izgubil tam daleč na Dunaju.
»Kako vabilo?« vprašam jo hudo radovedno.
»Ali ne veš, kako si takrat, ko sva hodila v šolo, štel leta, kdaj boš posvečen v mašnika; in kolikrat si meni obetal, da me boš povabil na novo mašo za družico? Saj sva imela že vse domenjeno, kako bomo tedaj oblečene jaz in tvoji sestri. Vse tri enako, kajne? Kako je pa zdaj drugače izšlo! Oče in mati in vsi sorodniki so se veselili časti in sijajnega dneva. Tudi jaz sem se veselila in srce mi je bilo, ko sem se skrivaj nate ozirala, kadar si hodil po zgornji dolini, čeprav me nisi več videl, kakor ti praviš, ali več pogledal, kakor jaz pravim. Seveda, ti si bil mlad gospod, jaz sem ostala uboga rejenka. Morebiti se še spreobrneš in tedaj ti pridem na novo mašo z možem vred, čeprav naju ne vabiš, bodisi celo v Ljubljano, ako se Bohinja sramuješ ... Slišala sem, kako ženske zapeljujejo študente, da ne gredo v seminar. Prav rada bi vedela, katera je tebi glavo zmotila. Pa vendar ne tista irjavka, ki letuje že štirinajst dni na Bistrici? Srečala sem jo davi, pa povem ti, da je zate prestara in za tvoja lica pregrda.«
Ko sem prišel do besede, sem tako odgovoril: »Ni vselej res, da ženske vplivajo na stan, ki si ga izbere neizkušen mladenič. Vendar mene je pač zavedla neka ženska, da ne bom mašnik. Tista ženska je bila mojih let; prav lepa je bila. Zdaj je veliko lepša kaikor nekdaj in stokrat lepša od tiste Tržačanke, ki jo moram danes spremiti na Triglav. Moja zapeljivka me je iz srca rada imela in jaz takisto njo. Potlej se je omožila in živi zdaj bolj srečno in zadovoljno kaikor jaz, samec. Čez dolgo časa sem se sešel po naključju z njo in se veselil njene sreče. A ona me je karala, zakaj nisem oblekel duhovskega plašča. Kajne, to je trdosrčna ženska?«
s
33
»In nepoštena,« pristavi Mina, »če tebe odvrne od duhovniškega stanu in se potlej omoži z drugim!«
»Ne sodi prenaglo, Mina! Tukaj ni šlo za študentovsko ljubezen ali za zvestobo, ampak za nekaj posebnega, za sramoto! Takoj boš vse cula.«
Nadaljeval sem: »Mene in tisto mojo zapeljivko je vodila nekdaj do skupne šole oba ena pot. Učila sva se peti. Jaz sem pel kakor mutec, ona kakor nebeški kri-latec. ZamaJknjen sem jo poslušal in iskreno hvalil. Ona pa ni bila zadovoljna samo s svojim petjem in z mojo hvalo, ampak po vsej sili je hotela, naj pojem tudi jaz, da me bo poslušala in hvalila tudi ona. — Jaz, revež, za petje nisem imel posluha niti poziva. Vedno me je nagovarjala, naj poskušam peti in, kadar sva iz šole grede prišla v gosto vrbnatico pri šumeči reki, mi je často pot zastavila ter prav odločno zapovedala, naj pojem z njo vred kakor ona. Če ne gre prvič, se mi posreči morda drugič ali tretjič; če ne danes, nemara jutri. Ako pa ne pojem vsega prav, tudi nič ne de; saj naju nihče ne vidi in ne sliši. Zapela je in zopet zapela zdaj ta napev, zdaj orni. Jokala in togotila se je nad menoj. Vse je bilo zaman. Jaz sem mutast stal pred njo in vekal in zavijal glasove, ki so pevko docela prepričali, da bi pri meni samo čudež kaj opravil. — Pri poslednjem taikem poskusu je uprla vame svoje velike črne oči, v katerih je gorela jeza in se topila žalost, ter je bolestno vzdihnila: ,0j štor ti štorasti! Kako me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne znaš!' Zdaj govori, Mina! Ali še pomniš te svoje besede?«
»Na to sem popolnoma pozabila. Morebiti ni res,« odgovori Mina, preprosto se smeje. A nje smeh ni bil odkritosrčen.
Odgovoril sem, tudi smeje se:
»Da, taiko je bilo! Jaz sem resno premislil tvoje besede, ko sem prebil osmo šolo in še vedno nisem bolje pel nego vrbov štor. Torej nisem mogel drugače, nego da grem mimo seminarja na Dunaj in si iz-
berem stan, kjer se ne poje, ampak govori in piše. Ti pa mi bodi hvaležna, da sem te obvaroval tiste sramote, ki si se je bala že tedaj, ko si imela jedva devet let.«
Slabo sem naletel. Iz Mininih veselost-nih vzklikov sem posnel samo očitanje, da se na Dunaju učimo prazne šale uganjati in da ni pametnega človeka v Bohinju, ki bi mi verjel, da zato nisem šel v duhovni seminar, ker nisem znal peti. Sploh sem razvidel, da moji in njeni nazori hodijo daleč narazen, odkar se skupno ne šolava, in da ona do mene nima več tistega zaupanja kakor pred trinajstimi leti; samo zapovedovala bi mi tako kakor nekdaj. Tako mi kratko in malo ni dopustila, da nje možu ponudim smotko, hkrati čudeč se, kako sem se mogel jaz, ki sem baje pameten človek, privaditi smrdljivemu du-hanu. Smešna se ji je zdela celo moja brada; in ko sem potem nje možu rekel, da bi mu prav lepo pristajali zavihani brki pod nosom, je odgovorila, da bo odslej pazila nanj, da ga ne pohujšam ali na Dunaj ne odpeljem. Nje strah za moža pa ni bil isitinit, ker sem moral naposled obljubiti, da precej drugo nedeljo, ko po-kose seno po senožetih, obiščem srečno dvojico na njiunem domu.
Srčno, iskreno smo si segli v roke in še »za jedaai časak radosti« sem pasel svoje oči na vitkem, v polpraznično obleko vlitem stasu, na podolgovato okroglem, za-molklobelem obrazu, na velikih, črnožar-nih očeh in na bujnih valovitih laseh družice iz detinsikih let. Nje lepota mi je bila danes zajnimivejša od nekdaj, ker zdaj odseva iz nje plemeniti značaj jugozem-skega podnebja, ki se v Bohinju redko nahaja. Z enako radostjo sem meril visoko, krepkoplečnato postavo, okroglati, cvetoči obraz, modraste.oči in rjave, gladke lase mladega korenjaka, ki je bil pravi lik zdrave, nepokvarjene gorenjske strani. Poslovil sem se, kakor bi mi bila oba k srcu prirasla, in želel sem jima božji blagoslov ter sinov, podobnih očetu, in hčera, podobnih materi.
v
Zelja
SIMON JENKO
Sava znad pečine goni bele pene, pere stare stene in hiti v doline.
Kakor moč neznana, ki valove žene, v daljo sili mene želja neprestana.
Šel bi čez planjave, šel bi čez višine, da me žalost mine in srca težave.
Po slovesu
SIMON JENKO
Teman oblak izza gore,.	To ni oblak izza gore,
privlekel se je nad polje,	to tudi ni ravno polje;
nad poljem v sredi je obstal, to misel le je žalostna nebo je čez in čez obdal.	na sredi srca mojega.
Obraza
SIMON JENKO
I
Z glasnim šumom s orgle so donele, druži se s donenjem glas soseske cele:
kora
»Bodi počeščena rajska ti devica, vseh nebes in zemlje, naših src kraljica!«
Tak soseska poje in na prsi bije. Skoz visoka okna jasno sonce sije.
II
Zelen mah obrašča zrušene zidove, veter skoznje diha žalostne glasove.
Povej, razvalina, v soncu zatemnela, kaj je moč človeška, kaj so njena dela?
In življenje naše, ki tak hitro teče, al so same sanje? — Sanje — jek mi reče.
Očiščevanje
IVAN ZOREČ
Neko kasno popoldne — nikomur nisem povedal — sem šel v frančiškansko cerkev. Pognal me je tudi materin nauk, naj se Materi božji priporočim, kadar bi mi bilo posebno hudo.
Kakor sveti Aleš pod stopnice sem se skril v teman kot, molil in se zbiral.
Patri so spovedovali.
Srce mi je velelo, naj brž odložim, kar me tišči, češ sa,j sem se namenil tako. Pa jaz sem kleče mežal v dlani in si nisem upal pokazati oči.
Dolgo dolgo sem zdel in se odločeval.
»Oh, duša še ni pripravljena za veliko kopel,« sem se spominjal Ivana, ki mi je razodeval, da sta pravo spoznanje in resnični kes le velika milost božja. »Pregrda mi je vest — ne morem,« sem naposled neumno obupal in odklamal domov.
»Če se spovem ateizma in materine žalosti, spovednik od strahu poskoči, da se podre spovednica!« sem spotoma tehtal težino svojega velikega greha.
Tisto noč nisem dosti spal. Vse misli so mi bile v spovednici in pri materi.
Čez dva, tri dni se spet ojunačim. Tudi tačas so patri spovedovali.
Z očmi sem plaho šel od spovednice do spovednice, izbral sem si patra Lacka.
Paiter Lacko je bil posebnež, že prav star, belolas, hromoten gospod. Bil je še zadnji živeči profesor stare frančiškanske gimnazije v Novem mestu. O njem je svet vedel, da je učen slovničar in klasik. Mož se ni nikoli kaj menil za ljudi in njihove marnje. Po stari glavi mu je blodila učenost in ga predelovala za ljubeznivega čudaika, a njegove posebnosti so mestna zijala videla nemara samo zato, ker je bil vsem znan, vsem viden in od vseh spoštovan gospod.
Njemu ni bilo nič, treščiti iz spovednice in zlasati dijaka, če se mu je na vprašanje spovedal, da se nalog sproti ne uči in pre-
paracij ne piše. Spoved pri njem je skoraj veljala kar za očitno spoved. — Nekoč, tako so pravili, se je neka Podgorka spo-vedala, da si je prilastila sosedino kokoš. Pater Laoko ji glasno godrnjaje da odvezo, pozabi pa naročiti, naj popravi škodo. Ženica odstopi, pater Lacko buši iz spovednice in zavpije: »Baba, vrniti pa moraš kokoš, ki si jo ukrala!« — Ob nekem pogrebu, ki se ga je udeležil tudi frančiškanski konvent, se ti pater Laoko sredi Velikega trga spomni, da mu je doma zmanjkalo tobaka za pipo. Z gorečo svečo stopi iz vrste in jo počasi mahne v glavno trafiko. Preden opravi, se pogrebci že stegnejo v klanec Ljubljanske ceste. Pater Lacko
—	to sem sam videl — jo počasi maha za njimi z gorečo svečo v eni roki, z zavitkom tobaka v drugi. Ko presodi, da jih ne doide, se obrne domov in si v oglavnico pod tilnikom spusti zavitek s tobakom, svečo pa pozabi ugasniti. — Dijaki so ga imeli radi. Tistih neumnih mladostnih grehov menda še poslušal ni dosti, vpiti in pretiti pa je vselej začel zaradi nalog in prepa-racij.
Da, tega sem si izbral. »Če me očitno osramoti, naj mi bo za pokoro!« sem se ponižal. »Učen mož je, profesor je bil, razumel, razsvetlil me bo,« sem si mislil in pokleknil v njegovo spovednico.
Sapa mi je šla čisto na kratko, srce mi je bunkalo — prebito mi je bilo tesno.
Pater Lacko je odrinil lino in vprašal: »Kdo?« -— »Dijak,« sem dihnil in začel s spovedno molitvijo. In komaj sem ji pritisnil piko, že se me je polastil: »No, zdaj se pa spovej razločno in lepo!«
Požrl sem slino, šel po sapo in povedal, da sem bil ateist in da sem morda še.
»V kateri šoli si že?« me je pogledal.
»V prvi.«
»V prvi?« ga je privzdignilo.
Privzdignil sem se tudi jaz, da bi jo uprasnil iz cerkve, če bi se bil gospod ustrelil venkaj in zaprašil vame.
Pa ni bilo nič, le rame, kakor bi se tiho smejal, so se mu nekoliko tresle.
»Razlooneje povej, ne razumem te, učeni prvošolec!« me je spet pogledal. »Ateist
—	kdo je to?«
»Kdor ne veruje v Boga in v neumr-ljivost duše, je ateist,« sem povedal, čeprav sem vedel, da se norčuje z menoj.
»Čemu pa si prišel, če si — kako si rekel? — ateist?«
In sem spet ponižno povedal vse o svojih bojih in o materini žalosti.
Nič več me ni zasmehoval, začel se je lepo lepo meniti z menoj. Da prav za prav nisem ateist, pač pa nekoliko zmešan po slabi druščini; prav da me je učila le mati, slušam naj jo.
Za pokoro mi je dal: »Zmoli en sam
očenaš, prav zbran ga zmoli, besedo za besedo premisli, nobena druga misel naj te med molitvijo ne moti!«
Ko sva opravila, je res stopil venkaj, pa me ni zlasal, le pobožal me je in za-godrnjal: »No, le priden bodi in mater slušaj!« Svetopetkam, ki so tiščale v spo-vednico, pa je odmahnil in šel.
Ampak tista pokora! Pater Lacko, tja v nebesa vam povem, da je še nisem opravil, kakor ste mi zabičili. Prehuda je bila... Ali je že kdo na svetu prav zmolil očenaš ?
Anka
ANTON AŠKERC
Gre po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desno briše si po lici; joče milo mi sirota Anka, stoče milo, toži brez prestanka: »Oj, cvetice, srečne ve sestrice, jasno vedno vam je lepo lice; jad noben vam srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Morete mi, rože, razodeti, kaj sirote delamo na sveti?«
A cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Stopa dalje po stezici Anka, bol premišlja svojo brez prestanka; ptici vsaki žalost svojo toži,
ptici v grmu, ki veselo kroži: »Kaj vam pravim, pevke moje mile, kaj vesele bi pač ve ne bile! Skrb vam nikdar srca ne pretresaj solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v rani grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Hočete li, ptice, razodeti, kaj sirote hodimo po sveti?«
A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Ide Anka, pride do potoka, pak na brvi zaihti, zajoka: »Potok bistri, voda žuboreča, bol neznana tebi je skeleča. Kak lahko mi todskakljaš po polji, sonce, tema — vse ti je po volji! A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v temni grob dejali, kruha služit pa siroto dali. . . Potok bistri, veš li razodeti, čemu pač smo reveži na sveti?«
Sliši voda to ihtenje vroče, čuti solze, vanjo padajoče; teče potok šumno po livadi, reče potok hladno Anki mladi: »Daleč mene pot po svetu vodi, dosti potok vidi, koder hodi. Tole ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti!«
Martin Krpan z Vrha
FRAN LEVSTIK
Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest:
V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da ibi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja z njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štem-piharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.
Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem do-voljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače seveda, saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti pri-žvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor z njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka-li? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti.
Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: »Kdo pa si ti?«
Ta mu da odgovor: »Krpan mi pravijo, doma sem pa z Vrha od Svete Trojice, dve uri hoda od tukaj.«
»I kaj pa nosiš v tovoru?« cesar dalje vpraša.
Krpan si naglo izmisli in reče: »I kaj?
Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!«
Na to se cesar začudi in pravi: »Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?«
Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: »Bojim se, da bi od mraza ne razpokah; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil.«
Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: »Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti.«
Krpan se malo zareži in pravi: »Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dlje, če je treba.«
Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo — in veli pognati.
Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan pa je zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil z njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: »Lejte si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo. Presneta reč vendar, da mu nihče ne more biti kos!« Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: »Cesarost, ali več ne more pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?«
Cesar vpraša nekoliko nejevoljen: »Kaj neki?«
Kočijaž odgovori: »Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan
Brdavsa premogel, dnugi tudi ne, tako vam povem.«
»Saj res,« pravi cesar, »precej se mora ponj poslati.«
Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili pa vse čisto o vedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo, bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge z njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, ko se v četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: »Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kajne?«
»Krpan sem,« pravi ta; »z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Aid kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; "petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala Bogu; samo enega se tudi ne bom.«
Sel. pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reče nato: »Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja.«
Krpan ga neverno pogleda in odgovori: »Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz pa ga menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovori!.«
Služabnik mu pravi: »Nikar ti ne misli, da šale uganjam.«
»Saj bi tudi ne bilo zdravo,« reče Krpan.
Nato zopet govori sel: »Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako sa bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Tisti gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug, veš.«
Krpan se začudi in pravi: »Cesar? — Menda vendar ne?«
»Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: ,Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo.' Le j, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.«
Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: »Če ni drugega kakor tisti prekleti Brdavs, poslušajte, kaj vam
pravim! Petnajst Brdavsov za malo juži-no, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varujte, da me ne boste vodili za nos!« To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo, da se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju.
Ko prideta na Dunaj, je bilo vse mesto črno pregrnjeno; ljudje pa so klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče.
Krpan vpraša: »Kaj pa vam je, da vse žaluje ?«
»O, Brdavs, Brdavs!« vpije malo in veliko, možje in žene. »Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je z njim skusit; ali kaj pomaga! Kakor drugim, tako tudi njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja.«
Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silno velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaju. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo-. Cesar ga vpraša: »Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?«
»Kaj bi vas ne,« odgovori ta; »saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi.«
Cesar pravi: »Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vise narobe gre! Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!«
Krpan odgovori: »Koga bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!«
Cesar ga žalosten zavrne: »Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod soncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo!«
»Zakaj ne? Slišal sem,« pravi Krpan, »da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu pa se vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog da, da je res!«
Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: »Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?«
»Nič se ne bojte,« pravi Krpan; »kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi.«
Vse to je bilo cesarju pogodu in brž veli, prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: »Na, Krpan, pij pa jej! Potlej poj-deva orožje izbirat.«
Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. Ta tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl in, ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janca, tri kopune in, ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci ome-šenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.
Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono, Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja ob-
ide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: »No, boš kaj kmalu izbral?«
»V čem si bom pa izbiral?« odgovori Krpan. »To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mene ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?«
Cesar se čudi in pravi: »Če to, ne bo zate, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljega nimamo.«
Na to reče oni: »Veste kaj? Pokažite mi, kje je kajtera kovačnica!«
Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbcusi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. »Oj tat sežgani!« pravijo vsi, ki to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse krdplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: »Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica rajši da vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj ?«
Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: »Kar je, to je. Zakaj pa mi niste druge pokazali, če se vam ta tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem.«
Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa odseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: »Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?«
Cesar, zasitran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: »Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš.
Kd£j bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glaivo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!«
Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: »Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kajkor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovaici, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, aiko me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom pocenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: .Poglejte ga, še konja mi je izpridil!'«
Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre z injim. Ko prideta v konjak, povpraša: »Po čem bodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?«
Krpan odgovori: »Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti.«
Cesar pravi: »Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, sitoril mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, varuj se, da te kateri ne ubije; konji so iskri.«
Martin Krpan pa izvleče prvega in zadnjega in vse druge čez prag; še celo tistega, tki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: »Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojva k drugim.«
Cesar odgovori zmeren: »Če niso ti zate, se moraš peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovednež, ne izvlekel!«
»Ta je pa že prazna!« pravi Krpan. »Jaz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažam.«
»Pa ni tista,« vpraša cesar, »ki si z njo plesal po snegu ?«
»Tista, tista!« zavrne on.
Cesar pa se razhudi, rekoč: »Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Varuj se me, Krpane! Moja roka je dolga.«
Krpan pa mu v smehu odgovori: »Če je s tem dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo osikubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da z njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se rajši od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene več ne bilo nazaj ? — Bogu je vse mogoče!«
Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljajo na Dunaj, Krpan reče: »Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že čez prag!«
Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodi si hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je virgla na gnojno gomilo. »Bes te lopi!« reče eden in drugi. »Majhno kljuse, velika moč!«
Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati? njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se sikoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltovo razdrl.
Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne s krohotom smejati se in reče: »Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi rajši bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!«
Krpan mu odgovori: »Če nisi z Bogom še spravljen, umno skleni, kar imaš; moja
misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domov za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do moje koče in do moje peči; Ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.«
Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.
Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.
Urno zasukneta vsak svojega konja ter zdirjata si od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi na vrat in reče: »No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici.«
To izreče pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu.
Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti pa ga objame vpričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: »Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!«
Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, že ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi.
Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najnaprvo sam cesar in
pravi: »Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.«
»Oženjen sem bil, pa nisem več,« odgovori Krpan; »rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vendar, da bi ne bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja baibnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote res da je navajena, tistega ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri Sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. — Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košeh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam ne morem povedati. Rajši bi foii imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem ko-račil mastito z njo. Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega nakretilo, vaši hčeri in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno prav za prav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek ne sme braniti.«
Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske navado, ki bi
rade vse izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride tudi ona in pravi: »Ne boš je imel, fle! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da ti je kri v glavi zavrela — ne morem ti dobrega reči — da govoriš talke besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena in, druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so se oibabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset jancev; in pa osem in štirideset krač ti bomo dali. Dobro me poslušaj! To moraš pa vse domov na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš ce-pera, ne tukaj ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo na-paik, če osedlaš imenitno svojo kožico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vr-hovščake, posebno pa mater županjo!«
Cesarica je to izgovorila pa je šla precej spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne in mu reče: »Krpane, le ti molči; midva bova že naredila, da bo prav!«
Krpan ga pa nič ne posluša, temveč zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: »Veste kaj? Bog vas obvaruj! Pa nikar kaj ne zamerite!«
Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.
Cesar poteče za njim: »Čakaj no! Daj si dopovedati! Bog nas varuj, saj menda nisi voda!«
Krpan odgovori: »Koga? Menite, da nisem še zadosti slišal, ka-li ? Meni bi gotovo segla brada že notri do pasa ali pa še dlje, ko bi se ne očedil vsak teden dvaJkrat; pa bo kdo pometal z menoj? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z menoj? In pa še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim voglom, še na vsakem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajete, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej viti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset jancev in pa osem in štirideset krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga! Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče in, ako jih bo premalo, potlej ibo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali doibro-letovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postaivil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vam pravim: samo še enkrat naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome kočijo in služabnika, ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali na-tlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar že velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: ,Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s
kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.' Zdaj pa le zdravi ostanite!«
Cesar pravi na to: »Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne poj-deš od naše hiše, verjemi, da ne! Saj sem jaz gospodar, veš!«
Krpan odgovori: »Vsak človek je tak, kakršnega je Bog dal; vsak ima nekaj nad sabo; kdor ni grbast, morda pa je tro-bast! Moje obnašanje ni za vas, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kožica, ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!«
Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske kase, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: »Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehan je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; • vse krščanstvo ga nima takega !«
Krpan odgovori: »Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kajne?«
Cesar: »Bilo je tako, bilo!«
Krpan: »Kaj pa sem nesel na tovoru?«
Cesar: »Bruse pa kresilno gobo.«
Krpan: »To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem.«
Cesar: »Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro.«
Krpan: »Jaz pa za kresilno gobo in za bruse ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal prav za prav ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari.«
Na to pravi minister Gregor: »Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek: državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!«
Krpan odgovori: »Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!« ,
Cesar pravi: »Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! že jaz vem, kako je!«
Krpan odgovori: »Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo posta-vači še celo skladali pripovedovalke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!«
Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dejal je: »Gregor, vzemi pero pa zapiši, kakor je Martin rekel!«
Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: »Martin, ali prodaš meni pogače in vino pa kar je še drugih reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?«
Krpan odgovori: »Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono povrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse, sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte !«
Cesar mu de: »Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Na, mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se bliža.«
Ali Krpan odgovori: »Lepa hvala vam bodi najpoprej za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim skozi to. Že hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem že v Reki bil, tudi v Kopru,
na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je.«
Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal pa tudi Gregorju velel, da naj mu jo poda. Minister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.
Krpan zadene kij in mesarico in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhov-ščake in mater županjo. Zdravi ostanite!«
»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.
Turki na Slevici
JOSIP STRITAR
Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šoiga! Privrel je Turek; koder gre, rohni, mori, požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam večni Bog! Če On se nas ne usmili, ni nam pomoči v sili.
Kakor čez polje vodni val divja ob hudi uri, rohneča se vali drhal, ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke se sablje bliskajo,
zdaj zdaj bo truma cela v vasico prihrumela.
Križ starček je se stene snel, podobo smrti božje. »Kaj boš s sekiro, sin, začel? Križ nam je zdaj orožje. Le urno, urno za meno k Mariji gori na goro, tam bo Devica mila v nadlogi nas branila.«
Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; kako se, glej, na smeh drži, a zdaj ni časa spati! In hčerko prime za roko, sin krila se drži plaho, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame.
Iz smrečja temnega blešči zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli	>
med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži; pozdravljena, Kraljica, kristjanov pomočnica!
Že begajočih je ljudi vsa polna Slevska gora; oh, cerkvica velika ni, ne bode vsem prostora. Otroci, starčki in žene v hram božji plahi se dreve, pred vrata se cerkvena mož trdna ustavi stena.
Čez prag na konju prirohni, gorje, sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ura vaša! A — čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! grozeče roko dviga; glej, iz oči — pogled strašan! — ognjen plamen ji šviga. Plašan spusti se paša v beg, za njim neverniki vsi vprek. Oteti so kristjani — Marija svoje brani.
Tako se stiskajo ovce, ko gladni volk jih straši; tako golobje koprne, kadar jih jastreb plaši. »V oltarju, Mati, tu stojiš, v naročju Jezusa držiš; o sliši nas uboge ter reši nas nadloge!«
»Čuj, bliže se drvi drhal, po krvi naši vriska; kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata že pritiska!« Sekire s sabljami zvenče, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi!
Lončene sklede gledajo s polic. Iz njih ne bodo roke zajemale. Nič več ne bodo ustne se sklonile, leseni rožni venec poljubile. Noge ne bodo več zvečer klečale. Za vedno je ugasnil v prsih klic.
Še dandanašnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam upodobljeno kopito. V oltarju Mati tam stoji, v naročju Jezusa drži; češčena, ti Kraljica, kristjanom pomočnica!
Pozabljen kmalu bo na ji jo spomin. Na vrtu mrtvih večni sen bo spala. Šumel bo gozd ... orali bodo njive, zavel bo veter čez oblake sive, jesen bo z velim listjem trepetala, a njej ne bo prinesla bolečin.
Smrt na vasi
VIDA TAUFER
Prišla je črna smrt v našo vas. Uboga žena je pred njo zaspala. Leži na odru v pražnjem oblačilu, krog nje je vonj po cvetju in kadilu. V življenju se je reva le jokala, o mračni bedi tožil je njen glas.
Kropijo jo... in gruče žen in mož stoje molče ob oknih njene sobe, prinašajo ji zadnjikrat pozdrave, si brišejo oči, strme v daljave ... Večerni soj zelenkaste svetlobe se plazi čez široke vence rož.
Zakrpana Višnja gora, raztrgani Žužemberk
JOSIP JURČIČ
Imel sem deda, sedem in sedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico »z devetimi orli« (kajti zob niso več imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraju od »njega dni« pripoveduje, kaj so sami doživeli in kaj se je v starih časih godilo. Že od nekdaj in po vsem svetu imajo starčki navado, da pripovedujejo, kako je v prejšnjih časih — v časih, ko so bili še mladi — bilo grozno dobro na svetu. Tako so tudi moj ded rekli: »I, kaj menite vi mladi, ,njega dni' je bilo dobro! Čeravno je zdaj tlaka in desetina proč, pa vendar bolj stradate in se trpinčite, kot smo se ,njega dni' mi, ko je bila pšenica po štirinajst grošev, oves po tri in tako dalje.« Zlasti so radi pripovedovali pravljice in pripovedke. O tem jih ni nihče presegel v celi soseski. Imeli so pri vsem tem še (kakor baje vsi stari ljudje) lepo navado, da so eno isto reč večkrat povedali; celo ako jih je kdo opomnil, da So to že pravili, ni jih to spravilo iz kolesnic, ampak hočeš, nočeš, moraš poslušati do konca. Časih tudi niso nobenega ugovora slišali, kajti oglušili so bili od gole stairosti.
Nekdaj je bil sejem v Višnji gori. Zdi se mi, da je bil ponedeljek po svetem Tilnu, vendar svojeglavno ne bom tega trdil. Dejali so tedaj: »Jošek, pojdi z menoj na sejem! Boš videl raztrgano višnjansko mesto, kjer imajo polža priklenjenega.« In stari oče so vzeli tršlikovo palico izza vrat, deli klobuk z velikimi krajevci in širokim oglavjem na sivo glavo in jaz, vnuk, tačas kakih osem let star, nataknil sem čevlje, snel slamnik s trama, pa jo tako ureževa proti staremu mestu višnjanskemu. Prav počasi sva kobacala, jaz, ker sem delal
majhne stopinje, ded pa, ker so jim noge že slabevale. Toda jaz sem bil še zmerom bolj hiter od očeta starega, dasitudi so hodili po treh in jaz samo po dveh nogah.
»Brž, balite no, oče!« priganjal sem jih ven in ven, kajti veljalo je videti mesto, kjer imajo, kakor so ded dejali, »polža priklenjenega«.
»I-i, če boš tako siten, ne boš šel nikoli več z menoj,« me zavrnejo stari oče in precej precej sem bil strpljiv in tiho sva stopala vštric. Ko se je vendar enkrat pokazal stari grad nad višnjanskim mestom, kazali so mi ded s palico: »Lej, vidiš tisti zid na hribu, ki je zaraste! okoli in okoli?«
»Vidim, oče!«
»Tam je bil nekdaj velik grad. Notri so bili močni močni gospodje, ki so pod zemljo imeli cesto celo v tisto deželo, kjer so hudi Turki doma.«
»Kakovi so pa Turki, oče?«
»Turki? I, Turki so nekdaj bili hudi ljudje, še hujši kakor Pesoglavci.«
»Kakovi so pa Pesoglavci?«
»Pesoglavci so bili v starih časih iz daljnih dežel k nam prišli. Imeli so pasje glave in so grizli in popadali ljudi kakor psi in so jih lovili in klali. Turki so prišli pozneje kakor Pesoglavci v naše dežele. Pa so bili tudi hudi, nič manj ali pa še bolj od Pesoglavcev. Stare ljudi so na kole nabadali, mlade so pa s seboj jemali, da so morali delati daleč daleč v turški deželi.«
Tako so mi pravili ded; jaz pa sem si naslikal v mladi fantaziji (če sem že imel katero) te strašne pošasti, ki so jim rekli Pesoglavci in Turki, in nekoliko se še zdaj domišljam, kakove sem si jih mislil; toda častiti moji bralci bodo morda nevoljni pogledovali na naslov, meneči, da niso prav brali.
Med tem pripovedovanjem torej se je prikazala vsa Višnja gora, mesto in stari trg, izza hriiba in ded so mi kazali: »Lej, Jožek, to je mesto ,raztrgana' Višnja gora!«
»Oče, zakaj pa pravite ,raztrgana' Višnja gora? Kdo jo je pa raztrgal?«
Ded so za vsako deveto stvarco, če je bila še tako majhna, imeli pripovedko na
jeziku pripravljeno. Tako so tudi zdaj pričeli pripovedko sledečo:
žužemberčanje so bili že od nekdaj posebno pridni, varčni in umetalni, kakor so še dandanašnji — Bog jim daj srečo! Še zdaj žužemberčan starino rad pokrpa, po-gladi, posnaži in popravi pa za novo na sejmu proda. Na nobenem sejmu po vsej kranjski, štajerski in koroški deželi ni toliko starine naprodaj kakor na žužember-škem. Taki so bili tudi svoje dni. Niso pustili nobene mestne strehe prevotljene ali predrte, nobene kotanje v tleh, nobene luknje v zidu, ampak vse se je moralo zakrpati in zamašiti, zameta/ti in popraviti. Vse druge, ki niso tako ravnali, so pitali z lenuhi in tako dalje.
Višnjanje pa so ibiii vse druge nature, kakor so njihovi vnuki, sedanji meščanje, drugačni od sedanjih žužemberčanov. Ti se niso zmenili za luknje niti v strehi niti v zidu niti kje drugje; ni jim bilo mar krpanja in šivanja, ampak hodili so po svojih opravkih, po kupčiji, po rokodelstvu in poljedelstvu. Pozneje še celo na polža niso dovolj gledali, ker jim je (kakor je tudi počasen) pobegnil izpod županove hiše. Takrat pa, ko se je godilo, kar hočem jaz povedati, je bil polž še varen, dobro priklenjen pri županovih. Že takrat so v okrožju kmetje Višnjane dražili, rekoč: »Kje imate polža?« žužemberčanje pa so še dostavljali: »Luknje si zamašite, Višnjo goro si zakrpajte, če ne, vam polž uide!« Za kmete so dejali meščani, da se ne zmenijo, naj reko, kar hote — ,kmečki tesači'. Žu-žemberčanom, ,cunjarjem in krparjem', bomo pa že pokazali — hrustili so se.
Neko nedeljo popoldne zbere se ves mestni zbor pri polžu. Najprej se je glasil Jurij Počasne, ki je, čeravno meščan, na oprtah sol po svetu nosil »čez hrib in čez plan«. Takole je govoril Počasne: »Možje (pravi), ne dajmo se tem cunjarjem zmerjati in si nagajati! Nikar ne pustimo, da bi nam zmerom očitali našega polža, nedolžno žival, ki ni nikomur nič mar. Že naši očetje so jo imeli, mi jo imamo in naši otroci jo bodo imeli. Ven in ven nam očitajo, da smo — ne vem kakovi — da ne krpamo svojega mesta, dražijo nas s polžem in jaz sam ne vem, kaj še vse godejo. Ko sem jaz sol prodajal, zmerom zmerom so me pikali, da sem polžar iz raztrgane Višnje gore. Tega nisem mogel
poslušati in iz oči v oči sem jim v zobe vrgel, da smo mi Višnjanje več vredni ko devet in devetdeset žužemberčanov in še eden povrhu. Pa, lej Kurenta, kmalu bi bil tepen! Zares ni manjkalo več kakor nič, toda bal se jih nisem in niso mi mogli blizu. Kdor ne verjame, naj mojo staro vpraša!«
»Res je, res,« oglasi se iz množice Po-časnela, »snoči je prinesel ves kitast hrbet domov. Take klobase ima na hrbtu, da se sam Bog usmili, ne vem, če bo mogel tri tedne solnega žaklja oprtati. Ne vem, kaj bova počela.« —
Tako sta končala Počasne in Počasnela. Možje pa so zagrmeli: »Tega ne pustimo, ne, za hudirja ne!« Mlajši in tudi bolj razkačeni so dejali: »Nocoj to noč gremo doli ob Bregu in ob Krki, premlatimo žužem-berčane do živca, polomimo jim rebra, po-drobimo s cepcem buče in jim tiste zakrpane kolibe v Krko prekucnemo. Bodo že videli, kaj se pravi Višnjanom nagajati.«
Res bi bila tačas žužemiberčanom huda pela, če bi ne bilo Ribničanov na svetu. Na vso srečo pa se je bil naselil v Višnjo goro Ribničan Kozmek. Ta je bil kakor vsi Rib-ničanje silo umetalen in prebrisane glave. Delal je lonce, piskre, kožice, labore, nakladal tovor suhemu konju na rebra in hrbtanec in krošnje val in drobiž od gospodinj pobiral po vsem božjem svetu, dokler so ga zastopili, ako jim je pošteno po ribniško »povajdal«. Hitro je torej Kozmek v svoji umetalni in prebrisani pameti pre-udaril: »Buzarona, če Višnjanje Žužemberk v Krko prekucnejo, bo zgiiba. V Žužemberku ne kuha nobena gospodinja v ubitem lonou, ampak zmerom nove kupuje. Tega ne vaj vsak, jaz pa vajm. Buzarona, potlej ne bom ne sklajde ne latvice ne lonca ne piskra prodal; še rejne pokrivače ne, kadar bodo po vodi Krki noter v Novu majstu odplavali.« Tako si je Ribničan tiho mislil; na glas pa je rekel: »Vajste kaj, prijatelji? I nu — nikarte se ne obajsite! Če Bog da in sveti Til, tako nam ne bodo ušli ne. Pa ako jaz mačka pri močniku naletim, vzdignem ga najprvo za rep, da ga v strah pripravim, potlej ga šele pre-strojim. Zato vam jaz svajtujem: pošljimo jim ubit lonec in recimo: ker znate vse zakrpati, zamašiti in popraviti, pa nam še ta lonec zašijte, če ne, bomo prišli Višnjanje in vam bomo vsa rebra polomili. Jaz
vam povajm, prijatelji, da vsi žužember-čanje ne zakrpajo starega lonca. Biizaro-na, saj ga še jaz ne zakrpam, ne rumenega ne črnega, in vsa Ribnica ne popravi starega lonca, nikar pa žiižemfoerški cunjarji. Tako jih bomo ravno v krparanju v kozji rog ugnali. Dobra bo, dobra!«
Ta svet je bil vsem všeč.
Drugi dan je Ribničan stari svinjski pisker v krošnjo zadelal, ki je imel toliko luknjo v vampu, da bi bil lahko obe pesti vanj vtaknil. Udari konja, ki je bil suh kakor kresiina goba, napošev po rebrih in hajdi stopata proti Žužemberku.
Prišedši skliče vse tržane in jim razloži, kaj poročujejo sosedje Višnjami.
Za prvega so ibili, sosebno mlajši, grozno hudi in so hoteli Ribničana naravnost v Krko vreči. Ali tega še ni bilo volja s tega sveta piskrov in skled preseliti se na drugega. »Heaicaj vas, v vodo pa ne, v vodo,« mislil si je Ribničan, zvita buča, in jih je taikole pogovarjal:
»I nu — stojte, stojte — saj še nisem vsega povajdal! Saj vam menda ni neznano, da sem jaz doma iz poštene Ribnice, od koder prihajajo vsi lončarji, in da se najsem rodil v Višnji gori. Jaz sem pohlevne postave in dobrega srca in sem bil zmerom vaš prijatelj, zlasti ker radi od mene čepinje kupujete. Sevajda, piskra res ne zakrpate, kakor hote moji sosajdje Viš-njanje, pa vam vendar jaz eno povajm, kako se lahiko rajšite.«
»Le brž! Povedi,.« vpili so tržanje, »če ne, pri Bogu je gnada, te vržemo v Krko!« — »I nu, nu, v Krko me nikar ne mečite, saj pravim, da sem pohleven in nikomur nič zalega ne prizadevam in nič slabega ne voščim, tudi vam ne. V vodi pa tudi ne znam kobaliti talko, kakor pravijo, da se plava; kaj bom htel tedaj v vodi? Pa če mi obljubite, da boste čepinje samo od mene kupovali, pa vam povajm, kaj vam je storiti.«
»Obljubimo,« vpili so žužemberčanje, ki so se Višnjanov vendarle bali.
»I nu, vajste, jaz bi rad kako pisanje, saj pravijo, da je potlej bolj gotovo, če je na pisanju.' Podkriža jte!«
Župan napiše in tržanje se podkrižajo. Ribničan vzame pismo, potlej pa jih uči:
»Kajne, kadar se srajca šivat da, mora se najprvo obrniti, potlej se šele zašije. Na lice se ne šiva, ampak narobe, kajne? Čevljar tudi preobrne golenice, preden jih šiva. Zato tudi vi pošljite pisker v Višnjo goro nazaj in poročite: Ljubi meščan je iz Višnje gore! Mi bomo vam radi ustregli in lonec zakrpali. Samo to vas prosimo, da nam ga narobe obrnete in potlej pošljete! — Jaz vajin, da ga ne obrnejo.«
žužemberčanom je bilo to jako pogodu in poslali so pisker s tistim poročilom nazaj. Višnjanje niso vedeli, kako bi pisker preobrnili. Leto in dan so si glave belih, ali vse zaman, lonec bi se bil rad zdrobil, samo preobrniti se ni hotel. Kmalu so bili zvedeli, da jim je vse te skrbi Ribničan na glavo nakopal. Zato so ga izgnali iz mesta in preselil se je k svojim rojakom v Ribnico, kjer njegovi vnuki še dandanašnji prav umetno piskre zidajo.
Kaj pa se z ubitim piskrom godi dandanes, tega mi ded niso povedali, pa tudi drago ni dognano. Eni trdijo, da ga Višnjanje še dandanes hranijo in si glave ubijajo, kako bi ga narobe preobrnili. Eni pa zopet pripovedujejo, da ga je neki popotni človek, ki se je hvalil, da ga bo preobrnil, po nerodnosti zdrobil in da se zdaj samo še čepinje nahajajo pod hlevom »Kruljavega Nandeta«. Kateri pa pravo trdijo, tega si jaz ne upam razsoditi, ampak prepuščam to prihodnjemu zgodovinarju majhnih mest po Slovenskem. Dostikrat ko sem šel skozi staro mesto Višnjo goro, bi bil rad vprašal, ali vselej sem se bal, da bi me napak ne razumeli in bi je ne skupil, če bi preveč vprašal.
Jesen
DRAGOTIN KETTE
Oj šumi, šumi, les, šumljaj, šumljaj, potoček moj, oj sapica, pihljaj! Trpi mi duša zapuščena, vzdiše, jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, tiše ,
»Pozdravljen! Si li ti, moj ljubček, kaj?« Strmeč in plašen se ozrem nazaj, ne vidim nič!... V obraz mi vetrc piše in vznaša listje više, vedno više.
Kam greš, jesen? Nekoliko postoj! »Na jasni jug jaz grem, v toplejše kraje, na dvor zeleni, beli gradič svoj.
Krog oken, vrat visi sadje najslaje, tam krasne so noči.< Jaz grem s teboj, o starka ljuba, tam bi bil najraje!
O Bog svetlobe
DRAGOTIN KETTE
O Bog svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu; o daj mu izgrešenega miru v bližini svoje svete domačije!
O naj mu žarek milosti zašije v tem osamelem, osamelem dnu srca in duše, da po dvojnem zlu zapoje zopet prejšnje melodije!
Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti
brez sonca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni, žarki ogenj v dnu srca!
Oj, Emil, Emil
DRAGOTIN KETTE
Oj, Emil, Emil, detece veselo priteče k meni v srajčki in sezuto, da bi objel ga, da bi me objelo in mi voščilo: »Tata, dobo uto/«
Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo in v lice, s cvetjem dražestnim posuto, in v očki gledal bi življenje celo, a mislil bi, da gledam le minuto.
Poljubil si, objel me? Res, lepo! Na tudi ti na čelce, v ustni, lica! Prav taka tvoja jih ima sestrica.
Sestrica tvoja je dekle ljubo; da radi nje mi je srce bolno, ne bode menda prazna govorica.
Mačkova očeta
JANKO KERSNIK
Poznal sem oba — starega Mačka namreč in sina njegovega.
Prvi tedaj še ni bil za »starega« pri hiši in akoravno je njegov štiridesetletni sin tudi že imel velikega sina, so dejali ljudje vendarle samo staremu »Mačkov oče«, in stoprav ko je zatisnil oči, je dobil sin ta častni priimek, ki bo prešel tudi na vnuka kakor majorat šele tedaj, ko bo sedanji »stari« pokopan gori pri podružnici Svetega Miklavža.
Maček je naš sosed in gotovo je malo dni v letu, da bi na izprehodu ne šel mimo njegove lesene neznatne hiše. In morebiti je minilo že dvajset let, ko sem korakal tam s prvo svojo pipo in ponosno puhal sivi dim v čisti pomladanski zrak. To je bil pomenljiv korak do moževske emancipacije in bil sem si ga popolnoma v svcsti, zakaj do tedaj si s smotko ali pipo nisem upal drugam nego v temno goščo, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me kdo srečal ali videl. Pa tudi stari Mačkov oče je to zapazil v veliko mojo zadovoljnost, ker do tedaj se ni bil nikdar zmenil zame in me je menda le pipa v njegovih očeh tako povzdignila. Danes je bil ves drug. Ko sem prihajal mimo, je stal mož kakor navadno sredi male tratine med cesto in hišo, boso-pet, opravljen pa v star, raztrgan in umazan kožuh; roke je sklepal na hrbtu.
»Dober dan, gospod!« je dejal in raztegnil čudno svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.
Odzdravil sem ves osupel, zakaj do tistega trenutka še nisva bila izpregovorila med seboj besede, akoravno me je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem pomnil.
»Malo tobaka mi boste dali, če ga imate kaj odveč,« je nadaljeval starec.
Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapazil ta novi moj koraik v življenje. Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa
še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil mehur.
»Lepo vreme bomo imeli — za travo, za seno bo dobro,« je dejal, ozirajoč se po oibnebju.
Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obrnil hrbet in s kratkim »Zbogom, gospod« koracal proti svoji bajti.
Ta prizor se je ponavljal čestokrat, kadar me je ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po tobaku, vselej je govoril o vremenu; če je pa videl, da ne pušim, me je pustil v miru in niti pozdravil me ni.
Tedaj je bil mož še gospodar malega svojega posestva; imel je edinega sina, a tudi ta je bil oženjen in je z ženo in s svojim že šestnajstletnim sinom kmetoval na očetovem posestvu. Le enkrat v letu se je tem ljudem dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali prašiča; sicer so pa stradali in če so že pred svetim Jakobom iz novine kuhali zjutraj, opoldne in zvečer ječmenov sok, niso imeli zanj druge zabele nego z vodo pomešano kozje mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni in marsikateri-krat je nastal prepir v hiši, ker stari ni hotel dati gospodarstva sinu.
Nekega dne sem jaz prvi ogovoril starega: »No, oče, boste li večno gospodarili? Čas je, da si odpočijete!«
»Počil si bom, kadar me tja gor po-neso,« je zavrnil mož; »bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, četudi neslan in brez zabele — potem pa še tega ne bo.«
Nekaj let pozneje — prebil sem zopet počitnice doma — so mi pravili, da je stari Maček vendar le izročil svoje posestvo sinu in si izgovoril, kakor je to običajno, živež in stanovanje.
Ko sem prišel mimo njegovega doma, je stal kakor vselej na tratini pred hišo, bosopet in opravljen z znanim raztrganim kožuhom.
»Dober dan, gospod! Malo tobaka mi boste dali,« me je ogovoril kakor vselej.
»Kako se vam godi, oče — sedaj, ko ste za starega?« sem ga vprašal s smehom.
»Sedaj še dobro!« je dejal tudi veselo; »lepo vreme bomo imeli, dobro žito! Ječmen lepo kaže.«
4
51
Po teh besedah je odšel zopet proti hiši.
In zopet je minilo nekoliko let, da nisem bil dalj časa doma. Okoli božiča nekoč se mi je nudila prilika prebiti tam nekoliko dni in to sem porabil; a na starega Mačka nisem mislil in tudi nihče domačih mi ga ni vzel v misel. Zvečer pred mojim odhodom pa pride sitarikava babnica iz vasi k meni s prošnjo, da vendar obiščem Mačkovega očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj z njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo njegovega doma do drugega soseda.
»Ni li več pri sinu?« sem vprašal ženo, ki je bila prišla pome.
»Oh, že dolgo ne! Priokali in tepli so se in tožili! Potem je pa stari šel iz hiše!«
Našel sem starega v temni sobici pri sosedovih, ležečega v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre h koncu z njim.
Stisnil mi je roko in s slabim glasom dejal: »Ej, gospod, tobaka ne morem več, tobaka! Pa tule ležim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom — kmalu — jesti tudi ne morem, le pil bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!«
»Poslal vam bom vina.«
»Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne vem, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj — saj vas nisem nikoli drugega prosil kakor malo tobaka — ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!«
»Česa pa želite, oče?«
»Precej vam povem. Slab sem pa težko govorim! Pa vedite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in poboljšek za pol leta
—	dvajset goldinarjev imam tam — pa tabuliran sem za ta živež — dajte mi teh dvajset goldinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Jurju! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite, tega — prekletega sina!«
Starcu so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz njegovih besed.
»Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinarji?« sem vprašal po kratkem molku.
»Vseeno! Za pogreb, za maše ali pa temule, ki me zdaj redi, vseeno — le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne more pomagati
—	berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!«
»Odpustite mu,« sem dejal polglasno,
skoraj boječe ti divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila.
»Nikdar — nikdar!« je sopihal starec. »Saj sem zmerom dejal, da mu ne dam kajže, pa pregovorili so me in sedaj je tako! Pa čakajte — oh, vi boste še uča-kali! Če drug ne — sin njegov ga bo vrgel iz bajte na cesto 'kakor ta mene! O j, zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil!«
Onemogel je pal nazaj.
»Pa tistih dvajset goldinarjev? Mi jih boste li dali ?« je vprašal čez nekoliko časa s slabim glasom.
»Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki vas sedaj redi! — Za odškodovanje ali kakor hočete!«
»Bom!«
Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko ter imenoval soseda Matevžka dedičem svojega imetja — tiste vsote dvajsetih goldinarjev.
»In precej jih mora plačati, precej; če ne — naj ga toži in rubi — slišiš, Ma-tevžek? — Le zarubi ga precej!« —
Ko sem odrinil drugega dne od doma, je že zvonilo gori pri Svetem Miklavžu staremu Mačku; umrl je, ne da bi odpustil sinu.
Minilo je zatem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi tistega strastnega starca in sinu njegovega se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju, so se mi tu vzbujali s starimi znanci vred zopet mladostni spomini.
Tudi Mačkovega očeta — sedanjega namreč — sem videl. Bil je takšen kot njegov rajni. Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet in vedno raztrgan, in če sem prišel mimo, me je prosil tobaka in govoril o vremenu. Časih je bil pa tudi siten, namreč kadar se je žganja napil; in to je bila slabost, ki je rajni oče ni poznal.
Nekoč seim ga bil povprašal: »Kaj pa je s tistim dolgom, ki so ga oče pustili Matevžku ?«
»Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa drugod sem zato dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, ej, poredni!«
»Kaj pa vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne, vam bo prestar!«
»Tega pa ne — gospod! Sedaj imam še sok, četudi brez zabele — in časih malo žganja; — potem pa nič — nič!«
Lanskega leta pa so ga bili vendar pregovorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek — sebi in ženi pa izgovoril živež pri mladih.
»Ej, gospod, enkrat mora biti,« je dejal, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti hotel izgovarjati; »in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano.« — »Pa kaj,« je pristavil čez nekoliko časa, »dolgo tako ne bom — star sem, star in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu.«
Tako je govoril lani.
A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim blatom ometan.
»Pomagajte mi, gospod, če ne, me bo ubil ta vrag!« je kričal.
»Kdo?«
»Sin, ej, kaj sin — vrag je to, prekleti! Takega me je naredil — tepel in po cesti valjal!«
Starec je škripal z zobmi ter trkal s pestjo ob prsi. Skušal sem ga pomiriti, a zaman. Naposled sem postal nejevoljen.
»Kako je bilo pa z vašim očetom?«
»Z mojim?« je dejal mož počasi; »ej, oče so bili pa poredni!«
Povesil je glavo in odšel, ne da bi bil izpregovoril besedico več.
Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku, in tam hiral v jezi in sovraštvu do svojega sina. Tožil ga je, a sodbe ni učakal.
Danes mu zvoni gori pri podružnici Svetega Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rjavo prst tam blizu njegovega starega.
Ledene rože
SILVIN SARDENKO
Umrla možu mlada žena, umrla ded mati zlata; in tretjo noč po smrti grenki prišla je trkat spet na vrata.
Nihče domačih ni je slišal: preveč je bilo v sobi joka. Pogledala je skozi okno prikazen nema, bleda, sloka.
Nihče ni v oknu je zagledal: preveč v očeh solza je bilo. In mož je zibal, pel in božal. A kaj bo tako tolažilo!
Preraskave so roke bile — so materine bile glajše; prehrapave so pesmi bile, so materine bile slajše.
Adela, dete zlatolaso popraša: Atej, kje je mama? Adelica, le tiho, tiho poslušaj, kmalu pride k nama!
Poslušalo je dete verno in vse je bilo vedno tiše. A mati v oknu zadrhtela, izginila jim izpred hiše.
A v ranem jutru, v oknu tistem ledene rože so cvetele, v spomin so morda materinske naslikale jih roke bele. —
V mlinu
KSAVER MESKO
Ozka gorska soteska. Široka ravno dovolj za potok, cesto in mlin. Na obrežju potoka na obeh straneh grmičevje; nekoliko odmaknjeno se pričenjajo smrekovi gozdovi, stari in temni, ki se vzpenjajo v košati in bahati moči skoraj do vrha gore, a sleme je golo, sivkasto skalovje. Majhne pol ure spodaj, proti vzhodu, se tesen širi ter se razlije v zmerno prostrano dolino, v kateri leži kakor na razprti dlani božji vas z osmimi hišami.
Ob potoku mlin. Star že, nekoliko zapuščen in zanemarjen. Stari mlinar Jakob je tako vajen takšnega, kakršen je, tako je zrastel z njim, da bi njega zabolelo in bi se mu zdelo, da njega sekajo in žagajo, če bi dovolil, da bi kaj podirali, prenarejali, popravljali. In mislil je, večkrat, če ga je kdo dobrohotno opozoril, da bi kazalo to ali ono popraviti, tudi govoril: »E, do moje smrti že bo; potem naj drugi naredijo, kakor vejo in znajo.«
Za koga naj bi tudi popravljal? Sam je na svetu; spodaj v vasi mu pač živi še bratranec, ki ima res venec otrok in ne preobilno obloženo mizo, enemu izmed teh bo že treba mlin zapustiti, dobro bi morda bilo, če bi se kateri izmed fantov izučil za mlinarja, a da bi se učil pri njem, talcih skrbi in takega nemira si v svojem enoličnem, samotnem življenju nič ne želi. V mladosti je razmišljal in sanjaril pač tudi on, da bi bilo morda dobro, privesti mlado nevesto v mlin. A oče je umrl, ko je bilo njemu že nad štirideset let. Ostal je sam z materjo. Ta pa je bila tako dobra ženica in tako pridna in skrbna gospodinja, da bi nobena mlada ne mogla biti boljša in pri-'ročnejša. Kar greh se mu je zdel, da bi jo odrinil in na njeno mesto postavil tujko, in čeprav bi bila njegova izvoljena nevesta in žena... Tako so leta minevala. Ko je še mati, malone devetdesetletna, zatisnila oči, je bil za ženitev že prestar in tako
vajen samote in samskega življenja, da na ženitev niti več resno mislil ni.
Tako se je postaral. In je vso skrb in ljubezen posvečal delu, mletvi. Ker je bil pravičen pri delu in meri, so mu zaupali in nosili in vozili v njegov mlin ne samo vaščani spodaj v dolini, ampak tudi iz oddaljenih vasi in iz vseh hiš in bajt, po hribovju naokoli raztresenih.
Vročega julijskega popoldne, tudi popoldneva je že prešla večja polovica, je stopil Jakob pred mlin, ves zaznamovan od svojega poklica in dela, bel po obleki, z belo staro kapo, z belimi rokami, z moko nekoliko oprašen še v obraz, le drobne oči so bile kakor pravkar umite in so bliskale živo in bistro iz suhega obličja. Stopil je pred mlin in se zaskrbljeno zazrl na nebo, če bi vendar že opazil kje kako znamenje, ki bi kazalo in obetalo dež, ki ga tako hrepeneče pričaikuje on kakor pač tudi drugi. Saj je vročina tolikšna, da je na cesti prahu skoraj do gležnjev, kar tu v hribih ni tako pogosto, in je zemlja že vsa razpokana, zlasti kjer ni trave ali je bila slabotna in so jo sončni žarki že vso požgali in s temi ranami kar vpije v nebo po dežju. Raz-gledal se je s počasnimi, pretehtujočimi pogledi in se razveselil, kajti glej, nad goro proti severu kipe iz nevidnih globočin temni oblaki! »Morda bo pa Bog vendar dal dežja, saj vidi, kako smo ga potrebni,« je pomišljal, krepkeje potegnil iz stare pipice s kratko cevjo, zadovoljno pokimal gor proti nebu in se počasi vrnil v mlin.
Čez kake pol ure je prišel spet pogledat. Pa si je, ko se je malo razgledal, kakor v nenadni skrbi potisnil čepico bolj na teme, ker glej, oblaki se kopičijo na nebesnem oboku v grozeči mračnosti, ob robeh ožar-jeni z nič dobrega znanečo rdečico. Razgledal se je še po tesni naokrog in po gozdovih, ki so stali negibni kakor v nemi, pri-huljeni tesnobi. Pomajaval je z glavo, pi-pico vzel iz ust, kakor mu v trenutku ne bi šla več v slast, in poltiho, kakor so pač vajeni sami s seboj govoriti samotni ljudje, je mrmral: »Nič mi niso po volji ti oblaki! Da bi le kaj hudega ne bilo — po taki pripeki!« Nič več tako zadovoljen kakor prej se je vračal v mlin.
Ne dolgo, in že je zaslišal, kako je zunaj v grmovju in gori po gozdovih završal vihar. S silinim sunkoim je butnil skozi odprta vrata v mlin. Jakob je stopil na prag, gledal nekaj trenutkov, kako se zvija grmovje ob potoku in se pozibavajo krošnje smrek pod sunki vetra, in se je pobožno pokrižal, ko je blisk zažarel, da ga je v oči speklo, in se je igrom valil čez vrhove lesov in po tesni, kakor bi se rušilo nebo nad dolino. Naglo je spet zaprl vrata.
S prvim mrakom je že lilo. Voda v potoku je naraščala, spočetka počasi, a kmalu hitreje in hitreje.
Jakob je prižgal leščerbo, ker je bila v mlinu že popolna tema, le bliski so skozi motni, ker z moko zaprašeni okni bežno razsvetljevali temino. Pritrdil je drugo sito pod žleb nad kašto, iz kašte skrbno pograbil in pometel soržično moko; ko je napolnil zadnjo merico, ki je bila njegovo plačilo, je tudi to vsul v vrečico in pomišljal: »Za hlebec vernim dušam!« Vsakokrat, kadar je mlel Jeri, je storil tako. Bila je uboga kočarica nekoliko aiad mlinom, vdova, brez otrok in brez vsake opore in pomoči na stara leta, na pol že slepa. Ob bajti je imela zaplato njive, za krompir, koruzo ali proso, plela je še pri kmetih, za drugo delo tako ni bila, ter si s tem toliko pridelala in prislužila, da ni od gladu umrla. Jakob ne samo da nikoli ni vzel merice od njene mletve, večkrat, ko je šla mimo slabotna in sključena, ji je dal še kak klobuček moke, češ: »Ravno mi je na poti tu v mlinu, kar vzemi, Jera!« In ko se mu je zahvaljevala, kar mu je bilo silno nerodno, je kratko odrezal: »Kak očenaš pomoli zame in za rajne starše, kadar ponoči spati ne boš mogla.«
Skrbno je povezal vrečico, ponesel jo po škripajočih stopnicah na pod in jo postavil ob obod pri mlinskem kamnu. Potem je iz velike vreče nasul v grod pšenice. Zdaj, ko bo več vode, bo ugodno za bolj belo moko.
Zunaj je šumelo glasneje in glasneje. Ob streho je dež ne samo škrebetal, kar je bilo za mlinarja navadno prijetna godba, ne, pljuskal je, kakor bi padali celi valovi na stare skodlice. Ob kolesih je voda šumela in grgrala in, ko je Jakob pogledal gredelj ali vreteno, je videl, da se vrti kakor za stavo, kamen je kar pel nad suho pšenico, sito pod žlebom se je treslo ka-
kor v krčih, moka se je v slabotnem siju svetilke belo prašila kakor lahka jesenska megla. Veter se je zaletaval v mlin, da so stene drhtele in se je leščerba neenakomerno pozibavala ter je plamen vztrepe-taval, kakor bi kanil zdaj in zdaj ugasniti. Vrata, ki je veter butal vanje s silovitimi udarci, so boleče škripala.
Jakob je nemirno postopal po mlinu. Niti tobak mu ni šel več v slast, dasi mu je bil edina zabava in najboljši užitek v njegovi samoti. Pogledal je zdaj v kašto, koliko moke se je že nasipalo, šel gor h grodu, opazoval, kako odteka zrnje pod kamen, šel nazaj dol. Stari črni maček mu je vztrajno sledil, se mu sukal in smo-lil okrog nog in včasih zamijavkal, kakor bi ga nameraval s tem opozoriti nase, mu nekaj važnega povedati.
Kar se je usulo čez Jakoba in čez vrečico vdove Jere perišče vode. Jakob se je začuden ozrl navzgor in premišljal, je li veter odtrgal kako Skodlico, ali je morda naval dežja prelomil streho in sili zdaj voda v mlin. Tako neugodno mu je postalo, da je pipico kar pogasil in jo spravil v žep. Prijel je Jeričino vrečo in jo preložil bolj k steni: »Da bo bolj na suhem in se ji še ta betvica ne bi zmočila in se pokvarila!« je pomišljal in se spet v skrbeh zagledal v grod, ki je kar drhtel nad srdito se vrtečim kamnom. »Najbolje bi bilo, vodo spustiti v stransko strugo in kolo ustaviti, je že kar nevarno.«
Potisnil je čepico močneje na redke osivele lase in stopal dol po stopnicah, da bi šel vodo uravnat. Maček mu je vztrajno sledil, prestrašeno in tožeče mijavkal.
Ko je odprl vrata, se je zaletel veter vanj s tako silo, da bi ga skoraj podrl, in mu je treščil na glavo celo golido dežja. Umazana voda je pljusknila čez prag, po nogah mu in na mačka, ki je naglo utihnil in švignil nazaj v mlin. Ob slabi razsvetljavi leščerbe je Jakob videl skozi mračno, migetajočo zaveso dežja, da se po cesti vali cela reka blatne vode. Boreč se z vetrom je zaprl vrata, s težavo, s čofkajočimi koraki se je prerival skozi grozni naliv proti zajezi. A do zatvornic ni mogel, vse je bilo v vodi in strašni temi, da se je bal, da bi pal v poželjivo grgrajoče valove hudournika. »Ali se je utrgal oblak? Saj drugače ni mogoče,« je v skrbeh pomišljal. »Če mi le mlin vzdrži?«
Pokrižal je vodo, pokrižal neibo nad seboj, ki se je brž na stežaj odprlo in izlivalo vse svoje zaloge. »Bog nam pomagaj!« je mrmral poltiho, ko je pokrižal še sebe, in je z naprej nagnjeno glavo, kakor bi se nameraval z viharjem in dežjem spustiti v boj, bredel nazaj .proti vratom.
Kar curelo je z njega, ko se je vrnil. Ilovnata tla v mlinu so bila že vsa mokra in spolzka, dež je škropil skozi streho, pri vratih je silila voda s ceste v mlin.
Stopil je spet na pod. Maček je sedel tam sključen, strmel vanj s plašnimi očmi, kakor bi prosil pomoči. Nekako boječe, plazeč se, se mu je približal, drgnil se mu ob noge, zateglo, tožeče mijavkal. Jakob ga je gledal, najizvestejšega sostanovalca, sočutno, rad bi mu pomagal, ko bi vedel kako. V kotu je zacvilila podgana, predir-no in bolno, kakor bi bil kdo nanjo stopil. Jakob se je nekako leseno in odsotno, kakor proti volji, ozrl tja in videl, kako sta se podili dve veliki in ostudni po poševnem brunu navzgor, druga za drugo, naglo, kakor bi se zadnja bala, da bi zaostala, ostala kje sama. Za njima je švignilo troje
miši, kakor bi jim bili podgani pokazali pot, jih zvabili za seboj. Maček, ki jim je bil sicer smrten sovražnik, se še zmenil ni zanje.
Kar se je Jakob, ki se mu je vsa ta svojat ignusila, ozrl vstran in zagledal Je-ričino vrečico. Videl je, kako voda skozi poškodovano streho curkoma lije nanjo, in se je ves vznemiril: »Saj bo moka vsa pokvarjena in samo to ima, sirota!« Naglo je stopil proti vreči, pomislil: »Kar v svojo sobo jo ponesem, tam bo bolj na varnem.«
Dvignil jo je — kar je nekaj strahotno butnilo ob mlin, svetilka je cingljaje treščila na tla, globoka tema je zajela ves mlin, pod pod Jakobom se je zazibal, po-greznil se mu pod nogami. Jakob je z levico krčevito pritisnil vrečo ob prsi, da mu ne bi zdrknila, ker ga je vsega prešinila misel: »Rešiti treba siroti moko!« Z desnico je zakrilil po zraku, kakor bi iskal opore, nekaj težkega, pač kako bruno, mu je padlo na glavo, potisnilo ga v valove — in podrtine mlina in pod podrtinami mlinar so v kalnih, hrumečih valovih z grozno naglico drveli v dolino ...
Mati zemlja
CVETKO GOLAR
Zemlja, tvoje rodne prsi bodo voli razorali, in s pšeničnimi semeni kmetje stari posejali.
In v pomladnem, zgodnjem času hladna rosa poškropi te —
Ve, kali, ki prst vas hrani, sonce kliče vas, ostanite!
In vzbudila se je zemlja in zapela in zaklila, veter se ji v bok zaganja, vzdiga njena svilna krila.
Z žarki sonce te ovenča, zemlja, moja draga mati, z zlatim klasjem te ogrne, rož v naročje bujno da ti.
Usiplje zrnje se iz klasja v kašče in pod mlinski kamen kmalu hostija bo sveta, kar je zorel sončni plamen.
In umesim bele hlebe in poiščem sestre, brate: Dragi, sveti kruh sprejmite, dar od matere je zlate.
Oljki
SIMON GREGORClC
Drevo, rastoče v vinskem bregu, lepo zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te srčno srčno!
Ko travnat otok v puščavi prijazno tukaj zeleniš; vojak ponosen se mi zdiš, stoječ po bitvi na planjavi: le njega bojni grom ni stri, tovariše je vse podrl.
Čemu je tebi smrtna sila življenja moč in kras pustila? Da živ nagrobni spomenik iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor? Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje, ko spet se bo pomladil svet, ko nov razvil se bo nam cvet.
Na te iz golih tam grmičev zletava roj nam zvestih ptičev in glasno v vejah žvrgoli, meneč, da svet se že mladi. In oj, kako mudi rado na tebi moje se oko! .Prijazno oljkovo drevdi pomnik nekdanjih dni cvetočih, prerok krasnejših dni bodočih, pozdravljam te, proslavljam te!
Ti v rane vlivaš nam zdravila, svetostna nam rodiš mazila, oživljaš nam telesno moč, preganjaš z lučjo temno noč: Proslavljam te! —
Miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni. Naš rod se ves je bil pokvaril in modri Bog se je kesal, da je človeško bitje ustvaril. Zato pa vse ljudi končal v pregroznem, splošnem je potopur zanesel majhnemu le tropu: ves rešeni človeški rod tedaj en sam je nosil brod, kdo ve, če ta ubeži pokopu? Nad njim mračno, temno nebo in krog in krog brezdanja voda, a rešnjega nikjeri proda — strašno, strašno!
Kdaj ta brezbrežna voda splahne? Kdaj srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi? O ne! Dih božji toplo dahne in voda gine, pada, sahne, kakor pred soncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče drevo priraste zeleneče, golobček bel se nanj spusti, na drevu kljuva, kljuva, pika in ko z drevesa odleti, v rdečem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel goloba z vejico sprejel! To vejo z oljčnega drevesa so do človeškega rodu poslala blažena nebesa v poroštvo sprave in miru. —
Miru simbol si tudi nam!
Glej, prišla oljčna je nedelja in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče, nesoče oljkove snopiče, če ne, mladike oljčne vsaj: svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna sonce božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče sonce sije otrokom z lic in iz očes skoz senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas in blagoslov nebeški kliče
\
njegov srčno moleči glas na oljčne veje in snopiče: o, naj te oljke, kjer bi bile, bi blagoslov in mir delile!
Da, oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile, ko hiše, vrte in polje blagoslavljaje pokrope.
Glej po kropljenju njivo, trato, kako razvija njih se kras! Kako se ziblje žito zlato, kako je poln pšenični klas, pod srp že sili, sili v pas — in drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa oh — kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive vale čez vrte, trate, njive, grmeč grozno, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike ol jkove sežiga,
da umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga in glej, preteči prej oblak na polje ulije dež krotak. —
O, da bi ti, mladika mila, nevihto, tudi utolažila, ki burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš, če prej ne, ko me boš kropila!
Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo; med svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, ki s trakom je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno spi, strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi z mladiko oljkovo kropi, želeč mu večnega pokoja.
Oj, bratje, ko se to zgodi, tedaj končana pot bo moja in konec bo težav in boja, tedaj potihne za vsekdar srca mi in sveta vihar!
Očetu
ANTON MEDVED
Nocoj, ko pojemajo luči na grobih, jesenske venejo zadnje cvetlice, dozdeva se mi, moj dragi oče, da zopet ti gledam v zgubano lice.
Nocoj, ko umirajo tožni zvonovi s tresočim glasom, čimdalje tišjim, dozdeva se mi, moj dragi oče, da zopet tvoj resni pogovor slišim.
Nocoj, ko stopam osamljen naproti večernega vetra mehkim perutim, dozdeva se mi, moj dragi oče, da tvojo desnico na ramenih čutim.
In ti si umrl. Zakaj se povračaš? Mar rad bi nazaj v okove telesa? Mar rad bi iznova začenjal tlako, ah, grenko tlako za sladka nebesa?
Ena noč na Kumu
FRAN ERJAVEC
Pasji dnevi so jemali slovo. Da bi jim ostala njihova stara slava in da bi jim morebiti kdo česa ne oporekal, so nam pripravili za odhod vročino, da bi bil človek lahko mislil, da je neučakavni Faeton zopet prijel za sončne vajete. Posebno v mestnem ozidju ti je bilo podnevi zgoreti. Ljubljanica se je jako skrčila, ribe so nekako omotene švigale sem ter tja in pogosto poskakovale iz vode. Pratika je tudi kazala dež in komarji so na večer pikali, da je bilo joj — ali dežja le vendar ni bilo. Bog ve, kolikokrat na dan sem pogledal na Krim, če si je že nategnil sivo megleno kapo na oči — pa vse zaman, nobene meglice ni bilo videti. Kakor bi me hotel imeti za norca, se mi je dan za dnevom smejal v jasnem zraku. Pač prav je imel Prešeren, ko je pel:
»Lažnivi pratikarji, lažnivi zvezdogledi, vremena vi preroki, vsi pojte rakom žvižgat!«
»Ali se ti ljubi brati ob taki soparici?« me nagovori nekdo in, ko pogledam, vidim pred sabo prijatelja z gorjačo v rokah in s torbico čez ramo.
»Kam si se namenil?«
»Še sam prav ne vem. Ali v mestu ne morem več strpeti. Jutri bo shod na Kumu. Nikoli nisem še bil na tej gori in bržkone jo popiham na dolenjsko stran. Seveda pojdeš ti z menoj!«
Nisem se veliko premišljal in ko je ob eni zažvižgal hlapon, sva sedela s prijateljem že v vozu. Hitro smo drdrali po peščenem Ljubljanskem polju proti Zalogu. Kmalu za Zalogom se začne dolina stiskati, posebno ozka je od Litije do Radeč. Le na nekaterih mestih se razširi toliko, da si je človek napravil kako njivico ali si zagradil majhno senožet. Na vsake pol ure, ali pa še ne, vidiš nekoliko ubornih raztresenih
hiš. Na več mestih je dolina tako ozka, da so morali v živo skalo vsekati pot za živino, ki je prejšnja leta, ko še ni bilo železnice, vlačila ladje, polne žita in vina, po Savi do Zaloga, kjer je bilo pristanišče za ladje in skladišče za blago. Takrat je bilo pač v tej dolini bolj živo, nego je dandanes, ko ne slišiš drugega kakor drdranje železnih koles in sopihanje hlaponov. Prejšnja leta si je skoraj vsak človek po teh krajih kaj zaslužil. Posebno živo je bilo v Zalogu, v Litiji in v Radečah. Tu so skladali in nakladali, tesali ladje, predli vrvi, nabijali sode in lajte ali vezali tovore. Kadar je bila voda pripravna, so privlekli ladjo za ladjo gor v Zalog. Že od daleč si čul vpitje brodnikov in volarjev, ko ladje še videti ni bilo. Volarji in brodniki so dobro živeli, ker so bili dobro plačani, in lepe krajcarje so puščali po zaloških krčmah. Tudi Založani so imeli lepe zaslužke pri nakladanju in razkladanju in kmetje iz vse okolice so vozili blago iz Zaloga v Ljubijaino. Zdaj pa je vse to minilo; Zalog je tih in zapuščen. Tako imenovaini kanal je voda zablatila in povodna zelišča ga preraščajo. Vlak, ki hrope in sopiha čez most, vlači zdaj žito in vino Založanom pred nosom v Ljubljano. Od konca seveda jih je to hudo zadelo, ker so bili vajeni dobrega življenja, ali zdaj so se že vdali v usodo, ker vidijo, da ne more biti drugače. Ali ni je nesreče brez sreče. Založani so se zdaj bolj poprijeli poljedelstva. Tudi se ne sliši toliko o pretepih in pobojih kot poprej. Založanom sta zdaj dosti dve krčmi, ko so jih poprej morda imeli dvanajst.
»Trbovlje!« zavpije sprevodnik in midva skočiva iz voza. Trbovlje so prva postaja južne železnice na štajerski zemlji, ako potuje človek iz Ljubljane proti Dunaju. Z železnice ne vidiš vasi, ker je skrita zadaj v kotu, prav tako kot Zagorje, po katerem je dobila ime zadnja postaja na Kranjskem. Pri Trbovljah se prepeljeva v čolničku čez Savo in potem greva na desnem bregu dalje. Ko prideva do kraja, kjer Sava svoje korito, ki je tu posebno stisnjeno, malo razširi in teče mirneje, citira moj prijatelj Vodnikove besede:
»Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat' ne mudi!«
Začne se slačiti, jaiz pa tudi in za nekoliko trenutkov sva plavala po bistri Savi. Kopel je razgretemu telesu kaj dobro pri-jala. Najrajši bi bila ostala ves popoldan v zelenih valovih, ko bi se nama ne bilo mudilo na goro. Torej se napraviva in greva dalje. Ko prideva vštric Hrastnika, je stal pri poti odprt vinski hram, pred hramom pa je sedelo nekoliko romarjev, ki so se krepčali za daljnjo pot. Tudi midva sedeva k poličku. Kislo je bilo vino res, da je človeka bolelo za ušesi, ali za žejo je bilo vendar dobro, posebno z vodo.
Ko si malo oddahneva, vzameva zopet palico v roke. Precej za hišo se začne svet vzdigovati in časih je pot hudo napeta. Nisva bila še na pol poti, pa nama je že od vsakega lasu kapal pot. Na poti mi je pripovedoval prijatelj, v kakih čislih je Kum pri Kumijanih in sploh pri Dolenjcih. Pozneje sem se tudi sam prepričal, da je prijatelj govoril resnico. Skoraj nobenega Dolenjca ne boš slišal, da bi ga imenoval drugače nego sveti Kum.
Sonce je že umiralo za gorami, ko sva s prijateljem spehana prisopihala do vrha. Zvonjenje sva čula že dolgo časa, ali cerkve le nisva ugledala. Kar se gozd razsvetli in stala sva sredi romarjev. Ravnokar je minila pridiga in vse je drlo v-malo cerkvico k litanijam. Tudi midva sva zavila proti cerkvici, ali bila je natlačena, da ni bilo moči predreti; torej sva se ozrla malo okrog.
Prostor na gori ni velik, ravnice ni celo nič. Na vzhodni strani se gora precej strmo spušča v dolino, na robu pa stojita dve cerkvici, dolenja svete Neže, gorenja pa svetega Jošta. Pod cerkvijo stoji cerkov-nikova hiša in majhno poslopje za duhovne gospode, ki ob shodih opravljajo službo božjo. Med letom na Kiunu ni nobenega duhovnika, župnija je pa na Dobovcu. Na zapadni strani je precej prostoren kotel. Tu je ne posebno prostorna hiša za romarje, potem oltar in zidana prižnica; ob shodih namreč se opravlja tu pod milim nebom služba božja.
Med cerkvama svete Neže in svetega Jošta so se u taborili ljudje, ki so skrbeli za telesne potrebe romarjev. Ognjišče je stalo pri ognjišču, v velikih loncih so ku-
hali juho in kavo. V nekem kotu je pobijal mesar mlado junico in njegov hlapec je deval ovco iz kože. Mesar je bil tudi krč-mar. Na štiri kole je postavil streho in steno je napravil iz lesenih vej: to je bil veliki »hotel«. Zraven hotela si je prileten mož za silo napravil mizo, nanjo postavil sodček z žganjem, drugi, menda prazni sodeč je pa opravljal začasno stolovo službo. Imel je nekoliko gostov. Vsi so stali okoli mize, on sam je sedel na sodcu. Jako je bil razgovoren in, kakor se mi je videlo, je bil svoj najboljši gost, pa menda le zato, da bi drugim delal srce.
Po vsem taboru je bil strašen šum. Posebno ženske, ki so prodajale kavo — bilo jih je najmanj kakih petnajst — so reg-Ijale neprenehoma in ponujale in hvalile svojo čorbico. Pijača res ni bila draga, za dva ali tri krajcarje je človek dobil polno skledico. Za bolj gosposke goste so imele nekatere pripravljene tudi kupice. Človek bi moral biti res trdega srca, da se ne bi dal omečiti tajkim besedam, ki so bile gotovo slajše nego blago. Ker zdaj nisva še imela posebnega poželenja do te slaščice in ker so naju že bolela ušesa, sva odšla proti cerkvi nazaj.
Tu so ravno minile litanije in ljudje so se usipali iz cerkve kakor čebele, kadar roje. Midva začudena obstojiva, ali ne zaradi ljudi, ampak zaradi muzike, ki se je razlegala iz cerkve. Tako okroglo so »za-ribali«, da bi človek mislil, da so svatje na podu, in nehote so se mi jele vzdigovati pete.
Pozneje mi je pravil mož, da cerkev nima orgel in da prihajajo na shod kum-ljanski godci, ki so neki povsod znani in zelo čislani. Mož mi je tudi pravil, da je že od nekdaj navada, da si godci godejo malo bolj na poskok in da imajo zato stare pravice; če so pisane ali ne, tega mi mož ni vedel povedati.
Vtem se je storila noč. Tema je legla po dolinah in ljudje so si začeli iskati mesta za prenočišče. Tudi midva sva jela misliti, kam bova legla. Da v takem kraju človek ne more imeti vsega, kar bi mu poželela razvajena duša, to sva dobro vedela, že preden sva sla na pot; ali toliko sva vendar upala, da bova vsaj pod streho, na senu, in to temveč, ker so nama pravili znanci, da se celo postelja doibi pri duhovnih gospodih. Kakor sva drugi dan zve-
dela, sva imela med gospodi še celo prijatelje.
Obrneva se tedaj do cerkovnika. Ali ta ta dan menda ni bil dobre volje, ker je nekako srdito gledal in mrmral nerazumljive besede. Iz zgolj čemernosti je pogledal menda tudi malo pregloboko v kozarec, kajti vino mu je gorelo z lica. Ker sva videla, da po tem potu ne opraviva ničesar, sva hotela naravnost z gospodi govoriti; ali ta ceriberus je široko sitopil pred vrata, mahal z rokami in venomer ponavljal težko razumljive besede: »Tu not pa ne, tu je samo za gospode.« Videla sva, da zlepa ne gre, zgrda pa nisva hotela poskusiti in nama prav za prav tudi veliko ni bilo do postelje. »Pustiva ga,« reče prijatelj, »saj ni prva noč, ki jo prebijeva pod milim nebom, in če Bog da, tudi zadnja ne.«
Zasučeva se okoli cerkve in — osupla obstaneva. V kotlu se je začelo novo življenje. Na robu kotla, kraj gozda, je gorelo najmanj petnajst ognjev, in kakih Ognjev! Visoko je švigal prasketajoči plamen in z rdečo lučjo je razsvetljeval ves kotel. Okoli vsakega ognjia je sedelo dvajset do trideset romarjev, moških in ženskih; skoraj od vsakega ognja se je razlegalo lepo ubrano petje. Kakor bi trenil, nama je prešla vsa želja po postelji. Ne maral bi zanjo, da bi bila tudi najmehkejša pernica.
Pridruživa se prvemu ognju. Okoli njega so bili skoraj sami moški. Prav radi so se razmaknili toliko, da sva dobila dovolj prostora. Star berač, ki je imel eno samo roko, je nakladal na ogenj. Le čudil sem se mu, kako je s samo desnico vlačil cela drevesa na kup. Za njegov trud smo, kar nas je bilo pri ognju, zvrgli nekoliko krajcarjev, da si je z žganjem okrepčeval onemogle moči. Možje v naši druščini — bili so sami Dolenjci — so ga poznali in nagovarjali, da bi povedal, kje in kako je izgubil roko. Ali vse prigovarjanje je bilo zaman. Molče je režal v švigajoči plamen in z dolgo gorjačo porival ogorke v ogenj. Govorica, ki se je bila poprej pletla okoli slabih pridelkov in velikih davkov, je zastala. Vsi smo molče strmeli v žareči ogenj, meni so pa prišle na misel vrstice iz prelepe narodne pesmi:
»U toj crnoj gori
žarki ogenj gori.
Okol njega jaše trideset junakov, zdravih i veselih; samo jedan ranjen.«
Nebo je bilo jasno, zrak miren in topel; le v košatih, visokih bukvah je časih za-šumelo listje. Pesmi, ki so se razlegale od sosednjih ognjev, so bile večidel pobožne. Romarji, moški in ženske, vsi v praznični obleki, so stali ali sedeli okoli ognja, vse je pa rdečil nemirni plamen. Zakaj ne znam slikati, sem mislil sam pri sebi! Predmet je gotovo vreden roke.
Prijatelj je ostal pri ognju, jaz sem se pa izprehajal po kotlu od ognja do ognja. Na tem potu pridem spet v kuhinjski tabor. Vse »kavarne« so bile napolnjene in mnogo gostov je čakalo in prežalo na vsako izpraznjeno mestece. Okoli žganjarja se je pa zbral kolobar bolj postarnih mož. Vsi so ga pokali iz kratkih pipic in se razgo-varjali o nekdanjih dobrih časih, ko je bil funt mesa po grošu, vino pa toliko da ne zastonj.
»Ko bi žganja ne bilo, ne vem, kako bi prebil,« povzame star mož, ki se je držal v dve gube. »To vem, da bi že zdavnaj rasla trava po meni. Ta kapljica pa še nekako veže dušo na telo, saj drugo je vse skupaj, da se Bogu smili.«
»Ali to je pa tudi roba, da ji ni kmalu para. Notri iz Gorice sem ga sam prinesel. Ves kumski svet ga ne premore takega. Jurček iz Radeč naj se le skrije s svojim smrdi jivcem.«
Natoči si ga malo kupico in ga srkne.
»No, kaj pa ti praviš, Tine?«
, »Jaz pa pravim, vino je le vino. Časih ne rečem, da bi ga na tešče ne izpil kak požirek, ali več tudi ne. Ljudje, ki tudi niso na glavo padli, pa pravijo, da je strup, ki poprej ali pozneje konča človeka.«
»To je gola resnica, da ga nihče izmed nas ne bo pil do sodnega dne. Če bi bil to strup, kdaj bi me bili že snedli črvi! To si gotovo slišal pri gospodu kaplanu. Kaj misliš, saj mi tudi nismo kar si bodi! Mešiček, kaj pa ti praviš na to?«
»Kaj bom rekel? Petdeset let ga že srkam od svojega dvajsetega leta, pa sem prišel danes na sv. Kum in, če je božja volja, nisem zadnjikrat. Le ne vem, kaj imajo gospodje toliko proti žganju. Rajini svibenj-ski gospod, Bog mu daj dobro, je pa go-
voril drugače. Šli smo na zajce. Tri ure sva stala na preži, alf hlapca s torbo ni bilo od nobene strani. Gospod je jel že pešati. Ponudim mu svojo čutarico. Od konca se je branil, a ko sva prišla okoli poldne k druščini, je bila čutarica prazna in ne bom lagal, ako rečem, da sem je sam izpil komaj polovico. Od tistega dne gospod ni mogel prehvaliti žgane kapljice, posebno pri hoji v gore. Seveda preveč ni nobene reči dobro.«
Žganjar natoči Mešičku in mu migne, češ le pij! Ta je zastonj, ker si me tako lepo zagovarjal. Tudi drugi možje so potrdili Mešičkove besede in večina skupščine je bila na žganjarjevi strani.
Kavarne so se bile nekoliko izpraznile. Pri eni mizi sem dobil dva znanca, ki sta čakala kave. žena je bila kaj postrežljiva; tudi mene je vabila toliko časa, da sem se vdal, posebno ker je obljubila, da jo skuha posebej in da kupico izmije poprej. Iz tega bi človek lahko sodil, da so ljudje nesnažni, ali to ni tako. Treba je vedeti, da ni vode na Kumu in uro daleč, kakor so mi pripovedovali, jo morajo nositi vkreber. Ko izpijem, plačam ter se vrnem k prijatelju. Ko grem mimo sosednjega ognja, pride od druge strani majhen, lepo rejen mož srednje starosti, za njim hiti drug z obvezano glavo.
»Dober večer ali bolje dobro jutro,« nagovori prvi mož druščino.
»Bog ga daj!« mu odgovore.
»Hudo je, če nima človek kaj jesti, še huje pa je, če ima, pa ne more. To ve vsak in vsaka, ki so ga ali so jo kdaj boleli zobje. Torej iz čeljusti vse škrbine in votline, zdajle imate zlato priliko, da morebiti ne bo kmalu take! Kot bi mignil, ga vržem iz čeljusti in prav nič ne bo bolelo. Pet in dvajset sem jih že pometal nocoj, pa ne eden še ni skremžil lica, ali res, da ne bom lagal, neko dekelce je malo zacvililo, pa je bilo taikoj dobro. Če meni ne verjamete, pa vprašajte tegale; ravnokar sem miu potrebil tri zastarane kočnike.«
Mož z obvezano glavo vse potrdi in vedno prikimuje z glavo.
»Še povedati mi ni treba, kateri je, jaz ga sam najdem. To pravim, vsak se bo kesal, kdor pojde jutri z bolnim zobom domov, da mu bo morebiti nagajal vse leto. Zdaj je pa prilika, da nikoli take, in samo en groš velja.«
Od konca ni mihče imel bolnega zoba,
ali ker je znal tako sladko govoriti, so jele ženske stikati glave in med seboj šepetati.
Zdaj se osrči neka ženska in reče: »Jaz imam enega gnilega, pa zdaj me že dolgo ne boli.«
Ženska je komaj to izgovorila, že je s kleščami pri njej in res, kot bi trenil, ga potegne iz čeljusti. Žena se je malo na-kremžila, pa se je kmalu spet nasmejala.
»Šmentaj, ta je bil pa hud!« reče klešč-man in ogleduje zob pri ognju. »Tri korenine ima in kako so zakrivljene!«
Vsi so ogledovali in občudovali zob in, ker so videli, da je mož res pripraven, so dobili pogum. Drug za drugim so mu molili čeljusti in kakor bi hrusta! orehe, so leteli zobje iz ust. Nekemu možu je izruval dva, neki ženski celo tri. Ko je vse opravil, je spravil zaslužene novce in se poslovil, rekoč: »Srečno! Če bomo živi in zdravi, se bomo ob letu spet videli.«
Tako je hodil od ognja do ognja. Mož si je zaslužil lepe denarje.
Ko pridem nazaj k našemu ognju, so se možje živo razgovarjali o novem vinskem davku, ki je bil ravno pred nekaj tedni oglašen. Nisem sicer razumel vsega, kar so možje govorili o vinstvu, ali to vem, da je marsikatera ostra beseda letela na gospode, ki so si izmislili ta davek. Ko bi se bili gospodje poprej posvetovali z izvedenimi možmi, bi morebiti ne bili brali po časopisih, kako so se ljudje, posebno na Štajerskem, ustavljali temu davku, da so morali vojaki krotiti razdražene gornike. Pri nas bi bilo menda ravno tako, ko bi ne bila vlada sama po nekaterih krajih odložila tega davka.
Možje so bili ravno v najboljšem po-povoru, kar stojita med nami dva žandarja in en birič, ki je imel pa gosposko suknjo.
»Kdo vam je dal pravico tu kuriti?« zareži prvi žandar v spačeni slovenščini na mladega kmeta, ki si je ravno prižigal pi-pico pri ognju. Mladi mož se je tako prestrašil, da mu je padla pipica iz rok v ogenj in ni vedel ne besede odgovoriti. Vsa druščina je umolknila in nihče si ni upal črhniti. Žandar še enkrat zagrmi na prestrašenega kmeta in buti s puško ob bukovo korenino, da je votlo zadonelo po vsem deblu.
Zdaj si vendar predrzne spregovoriti star mož: »Ne zamerite, gospodje! Dovoljenja za ogenj res nimamo, ali odkar je
božja pot na sveti Kum, je tudi navada, da se romarji, ki nimajo kam pod streho, grejejo ponoči pri ognjih. Škoda se tudi ne godi. Starega lesa, ki bi sicer segnil, leži povsod dosti in ognji so vsi na kraju gozda, tako da za les ni nobene nevarnosti. Jaz sicer nisem zakuril, ali če je prepovedano, naj bi gospodje na prižnici oznanili in ljudje bi se vedeli ravnati.«
»Kako se pišeš?« se zadere žandar nad našim zagovornikom, »in od kod si?«
Mož se nekoliko obotavlja, ali žandar še ostreje zarohni; mož mu pove in žandar vse zapiše v svojo listnico. »Ti si mi porok, da bo ogenj zjutraj pogašen in da ne bode več žive iskre v pepelu.«
Moj prijatelj se je hotel nekaj zagovarjati, ia žandar ga povpraša za legitimacijo. Na srečo jo je imel pri sebi in je molčal.
Ko so žandarji odšli, je vstalo mnogo kmetov in šlo od ognja; kar jih je ostalo, so bili tiho.
Vtem se je bližalo jutro. V zvoniku so neprenehoma zvonili. Skoraj vsakih pet minut je udaril zvon desetkrat in prav neredno ; ne vem, kaj je pomenilo to binglja-nje. Zdaj sva se tudi midva poslovila od male druščine, ki je še ostala pri ognju, in odšla na vrh k cerkvi, da bi videla sončni vzhod. Dolgo sva čakala, da se je jelo obzorje rumeniti in rdečiti in naposled je vzplavalo sonce za polovico večje, nego se nam vidi podnevi. Nizko po dolinah je ležala gosta siva megla, da bi človek lahko mislil, da je jezero. Skoraj dve uri sva sedela na ploščati skali in gledala po dolenjskih in po štajerskih gorah in po savski dolini. Čimdalje živeje je postajalo v kotlu. Kavarne so bile spet prenapolnjene, vse je mrgolelo kakor v mravljišču in po stezah so od vseh strani še prihajali novi romarji k prvi službi božji.
Tudi naju so gnale želodčeve sile v kuhinjski tabor, in to naravnost v veliki »hotel«. Ali tu sva morala dolgo čakati, da je prišla vrsta na naju. »Hotel« je bil v sredi po dolgem pregrajen. Onkraj pregrade je bilo ognjišče in vinski sod, takraj je bila pa dolga, ozka klop, na kateri so čakali gostje. Na gorenji strani se je rezalo in delilo kuhano meso in, ko so najbližji kupci doibili, kar so plačali, so se morali precej umakniti tistim, ki so sedeli za njimi. Tudi midva sedeva na to dolgo klop nasproti egiptovskim loncem. Kakor so
sprednji gostje odhajali s kosom mesa v roki, sva se midva pomikala naprej in drugi so spet zasedli najini mesti. Tako se je vršilo vse v najlepšem redu.
Meso, ki sva ga dobila midva, je bilo trdo in žilavo, da ga skoraj ni bilo moči jesti. Ali kaj hočeš, pomagaj si, če si moreš ! Midva sva se tolažila z narodno pesmico:
»Lisica, lisjak sta pila tobak; tobaka ni b'lo, sta pila vodo.«
Ali še bolj kakor ta pesmica naju je tolažila misel, da naju čaka opoldne v šentjurskem župnišču dobro kosilo.
Vtem je prišel čas službe božje, ki jo opravljajo pod milim nebom, kakor sem povedal kmalu od konca. Po prvem delu svete maše je bila prav lepa pridiga o svetih gorah.
O kumska vila, daj mojemu slabemu peresu moči, da spodobno predstavim bralcem svojim dva junaka, ki vem, da sta se rodila na podnožju tvojih gora!
Komaj je stopil gospod pridigar s priž-nice, se spravi nanjo šest oseb — lahko si misliš, da ni majhna — ena ženska in pet moških. Štirje so imeli muzikalno orodje —- po tem sem spoznal, da so godci; peti brez orodja je bil velikan in še zelo debel. Ta se je postavil spredaj, kakor bi hotel pridigovati, toda molčal je, da je prišla njegova ura. Zdaj mašnik zopet pristopi in godci eno urežejo. Ko so prenehali, se potrese ves kotel: velikan je začel peti, in prav sam, o sveti Neži. Midva sva stala dve sto korakov od prižnice, vendar sva razumela vsako besedo, glas je bil pa takšen, da se je zemlja tresla, seveda je možu pot curkoma tekel s čela.
Ko je izpel en stavek, si je obrisal potno lice in godci so jeli gosti. Zdaj sem imel priliko spoznati drugega junaka. »Kapel-majster« je bil oče z basom, ali bas mu ni delal toliko truda kakor godec s »frulo«. »Frular« ni bil več mlad, ali imel je veliko preveč umetniškega ognja in fantazije, torej ga je moral oče bas vedno krotiti z očmi. Ko so oni trije že odrezali akord, je imel ta še polno frulo in polna usta najlepših figur in, ko bi ne bilo očeta basa, igral bi bil sam morebiti pozno do večera. Ko pa ugleda očeta, ki mu z obrvmi miga in žuga, se preplaši in spusti vse glasove
v tako čudnih kadencah, da človek ne ve, ali je to vrisk navdušene in prevzete umetniške duše ali vzdihljaj zamorjenega genija. Časih se sredi igre spozabi, pa za-rezgeta in poskoči kakor mlad konj, ki še ne pozna ojnic.
Kumski pevec, posebno pa ti, frular, vaju ne pozabim, dokler mi bo živ spomin!
Po končani službi božji se spustiva v dol. Romarji, ki gredo s svetega Kuma, imajo navado, da petdeset korakov ali ta-
koj pod cerkvijo pokleknejo, se obrnejo proti cerkvi in molijo. Novinci, ki gredo prvikrat na Kum, pa zasajajo blizu vrha mlada drevesa ali veje, katere so odrezali v dolini. Dasi smo šli vedno z brega navzdol, nam je bilo vendar strašno vroče, ker je bila velika soparica. Kmalu so se jeli tudi zbirati sivi oblaki in ravno so začele padati prve debele kaplje, ko sva stopila opoldne pod varno streho gostoljubnega šentjurskega župnika.
Življenje ječa
FRANCE PREŠEREN
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.
Prijazna smrt, predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta t je, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
tje, kamor moč preganjavcev ne seže, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže;
tje v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se uleže, da glasni hrup nadlog ga ne predrami.
Poldan
JOŽA LOVRENčlč
Sam v sebi sem brez sence in vse okrog mene svetloba in mir,
ko da prehaja v me iz svetniškega groba. Nemim.
Roke so dvignjene in čakajo najslajših ran, oči so hvalna pesem — Tako živim na zemljo prikovan in še se za, večnost tresem.
Pesem o klasu
JOSIP MURN-ALEKSANDROV
Kot z zelene gore cesta, ravno polje, kot ves pisan svet nam se dnevi vrste!
Glej, izza teh brez polje in polje, tako daleč čez ose nam v zrno gre.
To je naša last, vse za naše dni!
Sebi v slavo in čast todi klas nam zori.
Da obvaruje Bog hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije svoj blagoslov!
Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli dobre letine —
da neznan glas noči, ko s temo govori, da nam daleč zbeže hrepeneče skrbi!
Da, za kruh, da, za klas Bog usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš;
naj se dnevi vrste kot svet pisan z gore — Prepelica, hej, čez polje, hitri veter, zavej čez gore!
Šentjanževo
JOSIP MURN-ALEKSANDROV
Na nebu zvezde se prižigajo, kresnice iz lesov se dvigajo v poletno noč.
Studenci tiho se pregibljejo, kot v sanjah praproti se zibljejo v poletno noč.
Cvetov zdaj čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic iz slemen v poletno noč.
Vse polno gleda vejic mi iz koč, obstal tam sveti Janez je, gredoč v poletno noč.
Obstal tam sveti Janez je gredoč, da rane zore še kresnikujoč ... in vso to noč!
5
65
Gluha loža
JANEZ TRDINA
Krošnjarja Pavleta je dobro poznala vsa bela in dolenjska in še marsikatera druga krajina. Mož je izkusil po svetu veliko neprijetnega in hudega, ah tako strašnih reči ni videl in doživel nikjer kakor v »Gluhi loži« na Gorjancih. Zgovorni starec mi je povedal to dogodbo takole:
Mislil sem iti zopet na Nemško, kakor smo mi dejali, ali na Kvakarsko, kakor govori naš mlajši rod. Dva dobra znanca in nekdanja tovariša sta me spremila do štreklovcev. Bil je vroč poleten dan in nedelja. Krošnjarji se odvadijo radi božje službe. Brez maše smo šli v štreklovcih pit. Jedi se je malo dobilo, vino pa je bilo prijetno in srkali smo ga v slast od sedmih do desetih. Koliko bokalov smo ga udušili, ne pomnim, to pa dobro vem, da ga je bilo zjutraj preveč. V pijači se domisli človek vsake neumnosti. Tovariš mi je rekel: Pavle, narediva stavo! Jaz pravim, da ti nimaš toliko srca, da bi si drznil mahniti čez Gorjance kar od tukaj, brez ceste, čez hribe in goščave. Vem, da se bojiš Gluhe lože, ker pravijo Kranjci, da tako straši. Mene so te besede razžalile in vnele. Dejal sem: Tu je roka! Gluhe lože se boje babe, ne pa jaz! Stava velja! Če jo dobim, kar se bo gotovo zgodilo, dal mi boš desetak. Navlekli smo se ga; čas je, da se poslovimo in ločimo, čez Gorjance jo bom udaril kar precej, da me boš lahko sam videl, če boš hotel.
Tovariš je bil zadovoljen. Ko smo se o stavi še bolj natanko pomenili, plačali smo račun, poljubili se in pozdravili in šli vsaksebi, jaz na levo, onadva na desno nazaj proti Črnomlju.
Iz Štreklovcev sem se dvignil ravno ob desetih. Bil sem takrat mnogo mlajši in močnejši nego zdaj, pa sem dirjal kakor jelen. Ob enajstih, vsaj ne dosti kasneje, sem stal že na Gorjancih. Pred sabo sem
videl globoko nižavo, za njo precej visok hrib, za hribom pa le nizke griče in hosto. Na zadnjem griču se je svetila kapiteljska cerkev novomeška. Po kratkem oddihanju sem rekel: Hajdimo dalje! V dolino sem prišel, da nisem vedel kdaj. Potem je šlo zopet v goro, na tisti precej visoki hrib. Takrat sem se nekaj zamislil v svojo malo trgovino, pri katerem kupcu bi jemal blago, kam bi ga nosil naprodaj, in v druge take reči. Ko sem se teh misli iznebil in se začel znova ozirati, sem se silno začudil, pa tudi ustrašil. Svet okoli mene se je bil spremenil. Iz enega hriba se jih je naredilo deset, dvajset in še več. Stali so, kamor sem pogledal, in za njimi so molele še višje gore. Nad Štreklovci je ptičev vse mrgolelo. Peli in žvižgali so liščki, kosi, kalini, konopljenke in še brez števila drugih. Koder sem pa zdaj hodil, ni bilo čuti ne enega glasa. Bilo je mrtvo in tiho kakor v grobu. Od groze me je zdaj spre-letavaia zima zdaj vročina. Rad bi se bil vrnil, pa nisem vedel ne kod ne kam. Lezel sem počasno dalje kakor kak izgubljenec. Zdaj nisem mogel več dvomiti, da sem za-blodil v Gluho ložo, v tako hosto, kamor se ne sliši noben zvon, v hosto, katere ni posvetila ne noga nedolžnega otroka ne molitev spokorj enega grešnika, v tisti nesrečni kraj, ki ni prejel nikoli božjega blagoslova in božje milosti.
Grozovito me je zmotila in zapeljala moja brezumna predrznost! Na vsakem koraku so se mi množile strahote in prikazni, kakršnih nisem vid&l poprej nikjer, ne na slovenski ne na nemški zemlji, in stopale so predme, le pomislite, po belem dnevu, katerega pravijo, da se vsi strahovi boje. Če sem pogledal proti jasnemu nebu, viselo je nad mano žalostno krvavo sonce, ki me je žgalo v glavo kakor sam peklenski ogenj. Ko sem povesil oči, sem zapazil novo čudo: izgubil sem senco! Brez sence in hlada je stala tudi loža okoli mene. Moralo je biti nekaj čez poldne, pa so zijali name s skal in dreves čuki in sove, kakor da je polnoči. Deževalo že ni ves mesec, po razpokanih tleh so se pa plazili gnusni, močeradi kakor po kakem velikem nalivu. Po ti h os ti, mislim, še ni pela nikoli se-
kira in vendar je bila vsa pokvečena, škramfoolasta, nagnjena in polomljena. Stal je tu hrast, tam -bukev, gaber, javor, klen, ali vsako drevo je imelo črne veje, kakor da so ožgane, in polne trnja, ki me je neprenehoma prijemalo in zbadalo. Pa kako grdo, sivo in napikano je bilo perje. Take žalosti nisem videl nikoli, niti pozno v jesen. Če sem potipal kako pero, med prsti se mi je zmelo in zdrobilo, kakor da je suho. To se je godilo, da ne pozabim povedati, sredi rožnika! Ali to še ni nič, prišle so mi na ogled veliko hujše reči. Po tleh so ležale sem ter tja človeške roke, noge in druge kosti, vse raztrgane in krvave, kakor da so jih ravnokar oglodali volkovi. Iz razpoke v skalovju je režala vame mrtvaška glava! Na tenki vejici je viselo za rdečo žilico gnusno zateklo oko. Na drugo oko sem skoraj stopil. Ko sem od-skočil in ga jel bolj natanko ogledovati, se je spremenilo ■— v živega polža! Od vseh strani so se mi pačili grdi obrazi kakor predpustne šeme. Če sem se ozrl na desno, odskočili so na levo; če sem pogledal na levo, nagajali so mi na pol vidni in na pol nevidni na deSni strani. V vsakem grmu je tičala rogata, čma glavica, tki mi je molela jezik. Če sem bliže stopil, sprevrgla se je v suho grčo ali pa v kolenčasto korenino.
Tako me je strašilo dobro uro in še več, pa sem začel misliti: Za božjo voljo, to vendar ni mogoče, da bi bila Gluha loža tako prostorna. Cerkve so v Rožnem dolu, Lazah, Uršnih selih, Pod gradom, na Ljubnem in v Cerovcu. Od nekod bi se moral že vendar kak zvon čuti. Kaj ko bi hodil jaz po hudi zmoti zmerom v okoliš, ne pa naravnost proti Novemu mestu? Da spoznam resnico, sem privezal za vejo bel trak in jel korakati potem naprej med drevjem po stari stezi. Lahko si mislite, kako sem ostrmel, ko sem prišel že čez pet minut nazaj do traka! Hu, visela je na njem debela kaplja krvi! Ali zdaj sem se preveril, da se doslej že dolgo nisem pomikal več naprej, nego venomer naokoli! Precej sem zapustil stezo in okrenil v goščavo, naj že pridem, kamor hočem. Kmalu zagledam prelaz in za njim nizko, okroglo, prelepo zeleno dolinico. Okoli nje so štrlele visoke, črne pečine; v sredi dolca je pa rasla cvetoča lipa. Ko sem dospel v dolino, so se mi prikazale tri reči, ki so mi nov strah obudile.
Pred nekoliko trenutki sem bil še brez sence, zdaj vidite, imel sem je preveč, ležala je okoli in okoli mene, bila je tedaj okrogla! Na vrhu pečin je bilo zagrnjeno nekaj belega, ki se je gibalo sem ter tja, kakor da se suše velikanske rjuhe in jih napihuje in pri dvigu je položen veter. Zrak je bil drugače tako miren, da se nobena bilka ni ganila, na lipi je pa v vejah tako vršalo kakor v sivem oblaku, preden se začne usipati toča.
Ali dasiravno sem se nekoliko bal, sem šel vendarle pod lipo in se ulegel v gosto grivino, da si odpočijem. Od truda in vročine so se mi oči kmalu sprijele, ali trdno zaspati mi ni bilo mogoče. Ležal sem omamljen in kakor otrpel brez čuta in misli kakih deset minut. Potem so se pa zaslišali lahki koraki, ki so se lipi od raznih strani bližali in se ne daleč od mene strnili in jeli vrteti okoli lipe. Obenem se pa oglasi petje, tako sladko in milo petje, kakršnega moja ušesa še nikoli niso čula. Slišal sem dostikrat ubrane, preumetno zvoneče glasove v dunajskih in monakov-skih cerkvah. Radostno sem poslušal lepe pesmi slovenskih dijakov, še radostneje pa čisto prepevanje edine deklice, ki me je na tem svetu zmotila. Ali vsi ti glasovi niso bili nič, prav nič proti tistemu petju, ki mi je donelo na ušesa v Gluhi loži pod košato lipo. Tako pojo morda nebeški angeli, ali človeškemu grlu ni bila podarjena ta slast in milina.
Ali zdaj pa čujte še eno čudo, ki je bilo zadnje, zame pa najstrašnejše. Mene dobro petje neizrečeno gane in prevzame. Nobena druga reč me na svetu tako ne veseli, niti godba. Zdi se mi, da mi vzra-stejo peruti in da bi lahko zletel pod oblake kakor škrjanec. Pesmi, katere sem slišal pod lipo, so me pa stiskale in dušile, da mi je kar sapo jemalo. Obhajala me je taka žalost in obupnost kakor še nikoli ne, kar sem na svetu. Bil sem neskončno bolan, slab in nesrečen. Najrajši bi bil umrl. Huje, mislim, ne more biti niti pogubljenim dušam v peklu. Pridvignil sem glavo, da bi videl, čigavi so ti glasovi, ki mi zapirajo sapo in me more tako nemilo. Ali gledati mi je bilo težko, strašno težko. Pred očmi se mi je vlekla črna megla, po kateri so švigale ognjene strele. Bleščalo se mi je tako silno, da nisem razločil nič drugega kakor čeveljce, ki so poskakovali mimo
5*
67
mene. Čeveljci so bili spleteni iz pisanih gadov! O tem pogledu je kar kri v meni zastala. Šele zdaj se mi je razjasnila prava resnica. Tako obuvalo nosijo vražje Vile. Spoznal sem, da se nahajam v vilinskem kolu in da poslušam omotljivo vilinsko petje. Spreletele so me vse človeške groze, ali tisti trenutek mi je vdihnil Bog tudi dobro misel, ki me je rešila peklenske sile. Pobožno sem se prekrižal in začel moliti angelsko češčenje, katero sem bil na potu, ne čuvši zvona, zanemaril.
Ko sem končal molitev, so padle z mene hipoma vse stiske in težave. Zdrav in vesel sem skočil kvišku in se zopet oziral po znanem svetu. Videl sem lepi Ljubenski hrib in na njem prijazno cerkev svetega Vida. Vile in vsa druga strašila Gluhe lože so izginila, kakor da bi se bila v zemljo vdrla. Prehuda vročina je ponehala, ker je
začel pihati hladen sever. Poleg sebe sem zagledal z velikim veseljem svojo ljubo senco, ki je bila zdaj zopet taka, kakor mi jo je Bog dal. Brez neprilike sem korakal po gošči. V eni uri sem prišel na cesto, v dveh urah potem pa v Novo mesto, kamor sem bil namenjen. Kakor vidite, sem dobil stavo, ali nisem hotel vzeti ne krajcarja.
Moja povest je taka, to sam vem, da ji ni lahko verjeti. Morebiti se ji boste smejali. Jaz nisem lažnivec, ali na vero vas ne moram siliti. Pa recite, kar hočete, to mi morate potrditi vi in vsak pošten človek, da Bog ima še zmerom pravico in moč, grešnike kaznovati, in da je nedelja za to ustvarjena, da kristjan imoli in Bogu služi, ne pa, da pijančuje že na tešče in se poteplje kakor preganjana zver po samotnih brlogih in neznanih gozdih.
Trije zvonovi
JOŽE POGAČNIK
Jožef orjak,
Jožef je žalosten in je težak, Jožefu o hrbet so zlezle skrbi: veliki zvon težko zvoni.
Deva Marija je med obema srednica, starčka tolaži in Sinčka uči: Deva Marija na sredi stoji.
Kadar s tremi zvonovi zazvoni tako na večer ponavadi, se zdi mi,
da slišim pogovor presvete Družine. Poslušam, poslušam in mislim za njimi:
Gleda skoz line Jezušček mladi, spleta mu kodre kot ponavadi mati Marija in ga drži: Jezušček mladi se pasti boji.
Sveta Družina v sobi visoki, v sobici stolpa cerkvenega revni, v okna se sklanja nebo vam, nebo! Jezus skoz line zre našo zemljo, vidi nas, vidi.
Sveta Družina, le dvigajte nas! Zlasti na tisti večer preroški, ko nam zvonovi trije zapojo. Takrat, o sveta Družina, nas dvignite v izbo svojo!
Božična zdravica
OTON ŽUPANClC
Bistrega, prozornega, kakor je ta časa, in kot misel naša mladega in bornega.
Napastnik, zaplotnik, stran! zdaj se mi ne hrusti, le nocoj me pusti, saj bo jutri tudi dan.
Jutri zopet boj in hrup — zdaj pa je med nami Dete, ki nas mami, ki nas drami v jasen up. —
Se ga dajmo tistega, tistega od zida! Svet je malo prida — sanjajmo si čistega!
Skoz telefon
OTON ŽUPANČIČ
Skoz telefon zakliče glas drobati: »Je tam gospod Župančič?« — Tukaj je. — Še vprašam drobni glasek, kaj mi če. »Pa ste res pravi? Je vaš Ciciban?«
zaveseli iz zvonkega se grla. — Pa kaj bi, mala? — »Pesmico od vas.« — Oho, to pa ne gre kar na ukaz! — »Ne veste: meni mama je umrla.« —
Tako? ... Pa pridi, dušica uboga, pridi si ponjo... In zdaj sem ves reven, presunjen praznih rok stojim, pohleven, na srcu težka mi leži naloga.
Ti dušica, ki se za mamo jočeš in v svoji bolečini nebogljeni si se z zaupanjem zatekla k meni — ti morem dati, kar od mene hočeš?
Velikim pevcem so nekdanje dni zidala mesta se na strune pvok — in danes moji pesmi dano ni siroti eni utolažiti jok ...
Zdaj pa dajmo tistega, tistega od zida! Svet je malo prida — radi bi bolj čistega.
Vest
FRAN DETELA
Gašper se je držal doma in pridno delal; ljubil je svojo ženo in svojih otrok se kar ni mogel nagledati in napestovati. Da bi ga le ne napadale tolikokrat otožne misli, ki jih tudi mala angelčka, Ga-šperček in Jerica, nista pregnala.
»Miha mu ne gre iz glave,« si je mislila žena Jerica, ki je bila zapazila, da mož nikoli ne omeni tega svojega prijatelja, da ne gre nikoli skozi Stegne; rajši po dolgih ovinkih. Razlagala si je to z rahločutnostjo, ki se sicer spominja umrlega prijatelja, a noče pokazati svetu nežnega čustva. Polagoma bo Gašper pozabil, se je tolažila.
Gašper pa ni mogel pozabiti. Svoja dejanja ima človek že še v rokah, tudi besede je moč obvladati; a kdo more brzdati uporno množico misli, ki ne priznavajo nobenega zunanjega zakona in se rogajo naporom človeške volje! Gašper jih ni mogel ugnati. »Ali pogreša morda druščine in krčme?« se je zbala Jerica. To bi bilo hudo; ampak če je res, saj bi mu ne mogla braniti. Prav žalilo jo je, da ji mož ne odkrije svojega srca, da bi vedela, kako ga pomiriti in potolažiti.
Nekega večera sta sedela skupaj. Gašper je imel v naročju malo Jerico in gledal zamišljen sinka, ki je tekal po sobi in se zabaval sam s seboj. Jerica je pripovedovala, kar je bila slišala in videla čez dan.
»Nocoj,« je dejala, »se mi je čez dolgo časa zopet sanjalo o Mihu. Prav reven je bil in tako me je gledal, da se mi je milo storilo. In glej, ravno danes je obletnica njegove smrti.«
»Naj bo!« je dejal Gašper, jezno pogledal svojo ženo in postavil otroka na tla. »Kaj meni in tebi to mar!«
Žena je prestrašena umolknila in tisti večer nista spregovorila nobene besede več.
Ponoči pa je prebudil Jerico neki šum in zagledala je Gašperja, ki je sklonjen v postelji strmel v okno.
»Kaj pa je, Gašper?« se je prestrašila.
»Ah ne slišiš nič?« je dejal Gašper v poiusnu.
»Nič, kaj pa je slišati?«
»Miha krevsa po dvorišču in vleče noge za seboj — Miha!« je zaklical zamolklo.
»Morebiti je kak pes, ki išče kosti,« je mirila Jerica. »Tat menda vendar ni.«
Gašper, ki se je bil predramil in se začel sramovati svojega strahu, je legel zopet in zaspal. Drugega jutra je bil zelo slabe volje.
»Za mašo ponesem za rajnega Miha,« je dejala tiho Jerica.
»Ali nimava bližjih rajnikov?« se je jezil Gašper.
»Miha morda najbolj potrebuje,« je pogovarjala žena, »ker nima nikogar, ki bi se ga spominjal. Morebiti je prišel naju opominjat.«
»Mene strašit, hočeš reči,« se je razburjal Gašper, ki je bil v srcu prepričan, da hodi Miha nadenj in zahteva zadoščenja. »Zakaj pa ravno mene? Ali sem mu kaj dolžan? Če so ga ubili, ali ni bil sam kriv? Drugega ubiti bi bil pripravljen, njega pa bi ne smel nihče.«
»Tvoj in moj prijatelj je bil vendar in oglasil se je spomin, ker sva bila nanj pozabila. Pomagajva, da se reši njegova duša! Dobro delo ni nikoli zavrženo.«
»Babje čenče,« je godrnjal Gašper. Ko pa se je odpravljal na polje, je zaklical med vrati: »Stori, kakor hočeš!«
Sprijaznil se je bil z namero, ker se mu je bilo zbudilo upanje, da ga spomin potem ne bo več vznemirjal, in prav hvaležen je bil svoji ženi. Z njo vred je šel k maši za rajnika in goreče molil za dušni mir njemu in sebi.
Ponoči pa ni mogel spati. Motila ga je nekaka grozna radovednost, ali bo še kaj slišal ali nič več. V mučni razburjenosti je vlekel na ušesa in slastno se vdajal zoprni domišljiji toliko časa, da je res zopet čul znano hojo. Stopil je k oknu in poslušal.
»Gašper, kaj pa je?« se je prebudila zopet žena, ki jo je oibšla groza.
»Nič,« je dejal mož, hud, da ga je žena premotila in da ga ima morda za plašijivca.
Morebiti pa kaj sluti in sumi! se je domislil drugega jutra. O, gotovo sumi, ampak iskriva in noče povedati. In če je žena takšna, kakšni so šele drugi! Gotovo se vsem čudno zdi, zakaj se ogiblje družbe. V obraz si mu ne upa nihče nič reči; ampak za njegovim hrbtom govore in ovadili ga bodo in tožili in nekega dne pride s puško in bajonetom žandar.
Gašper je bil razburjen in nataknjen. Začel je opazovati ljudi; a čim bolj jih je opazoval, tem sumljivejši so se mu zdeli. Če sta se le dva zaupno razgovarjala, ga je obšla miseil, da njega opravljata; če je kdo pogledal za njim, se je zadri, kaj ga gleda. Preveč sem se jim odtegoval, si je dejal; mednje bo treba iti, da ne bodo mislili, da se jih bojim; tako jim najlaže zavežem jezike; naj mi le kdo kaj reče.
Zvečer je šel po dolgem času zopet k Rozmanu, kjer je dobil sorodnika Tetreva. Prišel je Brie s čevlji, prisedel, si podprl glavo s komolcem in gledal Gašperja.
»Kaj me gledaš?« ga je nahrulil Gašper.
»Tako znan se mi zdiš,« je dejal Bric. »Ali ti je kaj dolg čas po Mihu?«
»Kaj to telbi mar?«
»Mar mi ni veliko; anjpak tako sem mislil, ker sta si bila vidva takšna prijatelja.«
»Kaj pa hočeš s tem reči?«
»Jaz? Nič. Samo tako pravim. Ampak kaj si tako hud? Proti meni se ti ne splača, ker se te nič ne bojim. Glej, kako beži čas! Zdaj teče že šesto leto, odkar je umrl Miha ali prav za prav, odkar so ga ubili. Kaj praviš, kdo bi ga bil?«
»Morda veš ti kaj?« se je jezil Gašper in postavil kupico trdo na mizo. »Saj si se ti tudi pretepal, dokler ti ni Rozala rogov odbila. Ali ti niso možje hoteli vzeti cer-kovništva, ker so se bali, da boš začel ljudi iz cerkve metati, kakor si metal fante iz krčme?«-
»Dober spomin imaš, Gašper; zato je čudno, da bi bil Miha popolnoma pozabil. Takšna prijatelja! Vedno sta se skupaj tepla ali bila skupaj tepsna. Ali je bil tisti oklešček, ki si ga nosil, tvoja ali Mihova smrt?«
»Glej, da tvoja ne bo!« je udaril Gašper ob mizo. »Kaj pa si se prišel prepirat in zabavljat?«
Tetrev in Rozman sta začela miriti. Bric bi se bil rad še prepiral; toda vrata so se
odprla in v pivnico sta stopila njegov Janezek in hčerka Rozalka. Držala sta se za roke, obstala pred očetom in Rozalka je rekla počasi in razločno: »Mama — rekli — domov!«
»Rožman, plačam,« je dejal Bric.
»Ali vidite, kako mu je odbila roge?« se je rogal Gašper.
»Tebe še zmerom lahko pobodem; samo Miha mi je treba omeniti,« se je obračal Bric nazaj, ko sta ga peljala otroka proti domu.
»Govoriti zna vsaka baba,« se je jezil Gašper; »ampak kdor je mož, naj dokaže, kar govori.«
Razgret od vina in jeze je prišel Gašper domov. V sobi je še gorela svetilka in Jerica je sedela pri omreženi postelji svoje hčerke, ki ni mogla zaspati in je vedno povpraševala, kje je oče in zakaj je bil hud; saj bo vedno pridna, se ne bo nikoli jokala, nič pobila in nobene obleke raztrgala. Deček je že spal pri peči.
»Zakaj nisi v postelji?« je vprašal miož.
»Ne morem spati,« je dejala žena, ne da 'bi se ozrla.
»Leč pojdi!« je dejal trdo Gašper.
Jerica ga je začudena in nejevoljna pogledala. »Tako pravimo psu,« je dejala užaljena.
»Kaj me tako gledaš?« je zarohnel mož. Mala Jerica je zajokala in se stisnila k materi; deček je planil pokonci in gledal preplašen strmo očeta in mater.
Gašper je upihnil luč, legel in zaspal. Prebudil se je pozno. Pogledal je, če je žena doma, in ljubo mu je bilo, da je ni videl. Kaj ga draži vedno s tem Mihom? Kaj ga gleda tako čudno? Če ga sumničijo in opravljajo drugi, naj bo; ampak žena mora stati na moževi strani.
Šel je tudi sam z doma v gozd, da bi natančno preudaril svoje razmere. Domislil se je namreč, da je v krčmi nepremišljeno govoril, da se je s svojim zagovarjanjem in svojo jezo sam ovajal. Da žena nekaj sluti in Bric nekaj sumi, to je gotovo. Ali naj sam potrdi te slutnje, te sumnje? Čim bolj se bo jezil, tem več bo Bric govoril. Razjeziti je treba človeka, če hočeš, da se zaleti. Torej nič jeze, nič zagovarjanja! V smeh je treba obrniti sumničenje. Kdor se ne zmeni za nagajanje, tega nihče ne draži. Vtis snočnjega večera bo treba zbrisati. Spal je pa vendar dobro in zoper ne-
prijetne misli res ni boljšega pomiočka, kot je vino.
Kosilo je bilo prava sedmina. Otroka sta nekaj časa ogovarjala zdaj mater, zdaj očeta; a ker nista dobila odgovora, sta potrta in prestrašena umolknila. Mož in žena sta molčala.
»Kaj me tako grdo gledaš?« je prekinil Gašper molčanje.
»Ali mama grdo gleda?« je vprašala tiho mala Jerica in se stisnila k bratcu. Ta je odkimal: »Ne mama, ata!« in tako srepo je pogledal očeta, da bi bil Gašper lahko spoznal svojo kri.
Jerica si je brisala oči. Prijela je moža za roko in ga prosila, naj odpusti, če ga je morda nevede in nehote razžalila; ni mislila hudo; saj je njegova žalost tudi njena žalost; kar je za enega pretežko, bosta skupno laže nosila; naj ji vendar pove, kaj mu teži srce.
»Teži srce!« še je porogljivo zasmejal Gašper in se iztrgal iz njenih rok. »Tega večnega tikanja sem sit in, ker je doma grdo vreme, pojdem drugam vedrit.«
Jerica je ostala sama, vsa obupana, prepričana, da je grozna slutnja ne vara. In hotela je potolažiti moža, naj si ne dela toliko skrbi zaradi nesrečnega Miha; skesal se je in spovedal že gotovo in dobri Bog odpušča še večje grehe, če vidi, da je človeku v resnici žal; z molitvijo bosta pomagala sebi in rajniku.
Oh, kako bi bila naletela! Zdaj ne preostane drugega ko molče trpeti in ne dra-miti spomina, ki je tako rahlo spal.
Gašper je zavil zopet v krčmo. Poleg glavnega razloga, da bi popravil, kar je bil prejšnjega večera z nepremišljeno jezo zagrešil, mu je bil domači prepir nov povod.
Brica, katerega je iskal, ni dobil notri, pač pa starega Križmana, ki je imel hišo onostran potoka, in seveda zopet Tetreva. Prisedel je krčmar, prisedla krčmarica in govorili so o navadnih rečeh.
»Kaj hočemo! Taikšna je letina,« je mrmral Križman, ki se ga je bil že precej nalezel.
Ker je Gašper zaman čaikal, da bi sprožil kdo drug razgovor, ga je sprožil sam, češ da mu je še vedno hudo za rajnim Mihom.
»V Stegnah so ga ubili,« je dejal Te-trev, »pravijo pa, da hodi nazaj, da straši ponoči na Stegnah.«
»Kaj hočemo! Takšna je letina,« je menil Križman. »Ti, Rozman, ali sem plačal? Pij! Kaj poslušaš te čenče!«
»Jaz tudi pravim, da so čenče,« je dejal Gašper.
Rozman pa je začel ugibati, kdo bi bil udaril Miha; govoril je o preiskavi in o Tonetu, ki mu niso mogli nič dokazati.
Gašperja so spreletele različne misli. Da govori Rozman naravnost, se mu je zdelo znamenje, da ne meri nikamor; a sem ter tja je tudi tajko čudno poudaril svoje mnenje, kakor bi hotel reči: To govorim za vas, za sebe imam pa svoje misli. In zakaj je le njega gledal? Ali je hotel videti, če bo kaj spremenil lice? Kadar jim zleze vino v lase, bodo odkrito govorili, si je dejal Gašper in pridno nalival. Toda ker je sam tudi pil, se mu ni posrečila pre-skušnja.
Križmana je spremil domov, da bi morda od njega posebej kaj izvedel, kako govore ljudje, toda mož je samo trdil, da je že takšna letina in naj Bog da Mihu večni mir in pokoj, dasi ga ta ljudem ni dal. Taiko je bil Gašper sedaj ravno tako daleč kakor prejšnjega večera. Slutil je lahko, kar je jiotel, vedel pa ni nič; Brica bo moral še čakati, mimogrede seveda, pri Rozmanu. Saj posedanje v krčmi mu je začelo zopet ugajati. Potem veš, da boš spal, spal vso noč, naj se priplazi Miha, od koder hoče. Neprijetno mu je bilo, da se mu je vrinila ta misel; a trmasto jo je zgrabil in držal, nalašč, namenoma držal in proti Stegnam je zavil, da bo vedel Miha, da se ga nič ne boji. Ta pot ga je nekoliko iz-treznila; proti domu je pospešil korak in oddahnil si je, ko je zapahnil vrata za seboj. V postelji pa je zopet s trmasto in nasladno grozo poslušal, aH pride Miha ali ne; toda motne misli so mu kmalu prešle v zmedene sanje.
Drugega jutra se je ponosen zavedel svojega poguma, prepričan, da se ničesar več ne boji kakor prej v lepih fantovskih letih. Stožilo se mu je po prejšnjem življenju, ko je veseijačil s tovariši, ko so se ga bali fantje in dekleta gledala za njim.
Tako je postal mladi Žagar zopet stari Gašper. Zvečer ga ni obdržala nobena solza, nobena prošnja doma. Pri Rožmanu je oživel.
V soboto pred sv. Martinom je v Št. Vidu semenj. Gašper se je odpeljal taikoj po zaj-
trku z doma. Zunaj vasi je naložil starega Križmana in Tetreva, dva sejmarja, ki nista izpuščala rada takih priložnosti; ne zaradi opravkov, ampak iz lepe stare navade.
V	Št. Vidu so šli zaradi lepšega najprej po semnju pogledat. Tetrev je povpraševal kmete iz drugih krajev, koliko cenijo svojo živino; a preden je priklel kak mešatar, se je vedno izgubil. Potem so šli v krčimo pit in zabavljat čez slabe čase. Tako so preživeli prijeten dan in se proti večeru odpeljali domov.
Gašperju se je zazdelo, ko je pripodil do domače vasi, da je še žejen in da bi se še rad razgovoril v veseli družbi. Zapeljal je k Rožmajnu na dvorišče in velel hlapcu, da ni treba iapregati.
V	pivmici je dobil Brica in še nekaj drugih pivcev.
»Bric, cerkev pojdi pometat!« je pozdravil Gašper, da bi prehitel Brica z zabavljanjem.
»Čemu?« je dejal Bric. »Dokler si ti zunaj, ni notri ne blata ne smeti.«
»Kaj pa Miha? Ali še straši po Stegnah?«
»Mislim, da še; sicer bi ti ne hodil tako daleč naokoli. Bo že prišel pote.«
»Ej, Bric, prej bodo prišli tvoji otroci pote.«
»To ni nič hudega,« je dejal Bric. »Mojim otrokom je dolg čas, kadar mene ni doma, ker me imajo radi. Tvoji so pa veseli, če te ne vidijo, ker se te boje kakor živega vraga.«
»O, Gašperčak se me nič ne boji. Ta je že skočil vame kakor maček, ko sem nekoč dopovedoval Jeri, kdo je gospodar v hiši.«
»Zato te je pa prišel že tudi župnik opominjat.«
»O, zdaj sva že zopet prijatelja,« se je zasmejal Gašper. »Davi se mi je dobro posrečilo. Stopil sam malo v cerkev in kmalu pride mimo mene — kaj praviš, kdo? Sam naš župnik. Ti ne veš, kako lepo me je pogledal.«
»Hinavec si, Gašper. Grje ravnaš z ženo kaikor s psom, potlej greš pa v cerkev. Če si župnika premotil, ali meniš, da boš Boga tudi? Tvoja žena je tako pri kraju, da bo še to zimo umrla.«
»Torej pripravi sveče, Bric, in namaži jarme pri zvonovih, da ne bodo škripali, ko boš zvonil.«
»Ali si kak kristjan?« je porasel Bric. »Tebi se ne smili ne žival ne človek. Če bi bilo v naši vasi toliko mož, kolikor je klobukov, bi tebe iz vsake poštene družbe vrgli. Miha res ni bilo veliko škoda; Jerice bo pa škoda, ki jo boš ti umoril.«
Med tem prepirom je pobiral Rožman steklenice in nože po mizi, ker se je bal, da bo plarnil Gašper na Brica. Prišla je pa krčmarica in stopila odločno na Bričevo stran.
»Prav imaš, Bric,« je dejala. »Kakor ravnaš ti, Gašper, z ženo, je sramota. Moj mož me še nikoli ni udaril; ti pa hočeš vpeljati to cigansko navado.«
»Plačam,« je dejal Gašper, zelen od jeze, se pridušil in vrgel pet kron na mizo.
Težka sopara je legla na vso družbo. Rožman si je tiho odštel zapitek in porinil ostanek Gašperju nazaj. Gašper je pometel denar na tla.
»Bom pa jaz pobral,« je dejal Tetrev in se sklonil. Ta ni bil nikoli toliko razburjen, da bi izgubil ravnodušno preudarnost.
Rožman je težko čakal, da bi odšel Gašper ali pa Bric. Ta dva pa se nista zmenila za te tihe želje. Gašper je gledal v tla in klel; Bric, ki je imel svoj sitni dan, pa je položil debelo pest na mizo in se rotil, da se še nikoli ni bal Gašperja in se ga nikoli ne bo. Nenadno je vstal Gašper od mize in Bric je srapo uprl vanj oči in stisnil pesti in ustnice, pripravljen, da ga prestreže. Vsi so mislili, da se bosta sprijela. Toda Gašper je zapustil s trdimi koraki pivnico in zaloputnil vrata za seboj.
»Bric, ti si danes težak. Deset centov potegneš,« je dejal Rožman.
»Kaj pa se bojite te kamalje, ki nima nič srca?« je dejal Bric. »Gašper strahuje samo tiste, ki se ga boje.«
Zunaj pa je prekinjal Gašper in kričal na konja, ki si je bil odpel podbradnik. Žival se je tresla in prhala. Ko pa se je sklonil Gašper, da bi nataknil lac, in vpil, naj se konj prestopi, je udarila zbegana in razjarjena žival in zadela gospodarja v trebuh. Gašper se je zganil, skremžil obraz in zlezel v dve gube in si tiščal trebuh. Ves bled je lovil sapo in mrzel pot mu je stopil na obraz. Oprijel se je voza, kakor bi premišljeval, kaj storiti. Vzdignil je nogo, da bi zlezel gor; toda ni šlo; prehudo ga je zabolelo po vsem telesu. Opri-
jemši je lezel nazaj v pivnico. Vsi so se ga ustrašili; tako mrtvaško bled je bil in tako se je opotekal. Sedel je na klop in dejal: »Meni se zdi, da imam dosti.«
»Kaj pa je, Gašper?« je zakričala Rož-manka. »Ali ti je slabo?«
»Konj me je usekal,« je dejal Gašper.
»Za koga naj grem pa sedaj sveče pripravljat in jarme mazat, Gašper? Kaj?« je dejal Bric. »Ali še veš, kaj si rekel?«
»Pusti me, Bric!« je prosil Gašper.
»Takšnega te ne morem pustiti,« je dejal Bric. »Tetrev, primi ga ti na eni strani, jaz pa na drugi, da ga spraviva domov!«
Naložili so Gašperja z velikim naporom na voz in ga odpeljali.
Doma sta bila otroka že v postelji; Jerica je še pospravljala po hiši, ko so ji pripeljali moža. Grozno se ga je prestrašila.
»Konj ga je udaril,« je dejal Bric. Gašper se je silil v smeh, a zastokal je tako bolestno, da se je videlo, kako se sili. Ga-šperček se je prebudil, se sklonil v postelji, začuden gledal in vprašal, kaj je. Sestrica je spala naprej.
»Mrzle obkladke mu devaj na trebuh, Jerica!« je dejal Bric. »Morebiti mu bo pomagalo. Če le jetra niso poškodovana. Jutri pridem pogledat, kako je.«
Moža sta šla in Jerica je ostala pri bolnem možu. Pripravila je mrzle vode, ovila obkladek in mu ga hotela položiti na boleče mesto; toda Gašper ni pustil.
»Samo pri miru me pusti!« je dejal in zastokal in, ko ga je skušala preprositi, se je začel jeziti. Tako je bedela Jerica, sama bolehna, vso noč ob njegovi postelji in poslušala, kako mirno sopeta otroka, kako bolestno vleče sapo Gašper, kako škrta z zobmi in blebeče v poliuspanju nejasne besede. Spreletala jo je groza in mrazilo jo je. Po dolgem, mučnem bedenju je za-čula prvega petelina. Za njim so se oglasili drugi; oglasila se je živina po hlevih in kmalu so zaškripale tu in tam duri in za tiho nočjo je prihajal glasni dan, ki je pregnal strahove.
Otroka sta se prebudila in mati ju je opominjala, ko ju je oblačila, naj bosta mirna, ker je oče bolan. Plaha sta gledala na očetovo posteljo; približati se ni upal ne sin ne hči. Gašper je zastokal, odprl oči, pogledal po svoji družini in zopet zamežal.
»Kako siv obraz imajo ata!« je dejala hčerka. Sin pa je silil iz sobe.
Dopoldne je prišel bolnika obiskat Bric.
»Slab si, Gašper,« ga je pozdravil in sedel k njegovi postelji. »Takšen si v lice kakor okajen zid. Veš kaj, Gašper? Ne boš dolgo; le meni verjemi. Po gospoda poj-dem.«
»Tako daleč pa vendar še nisem,«- je dejal s hropečim glasom Gašper, ki ga je bila Bričeva tolažba nekoliko vznemirila.
»Si, si,« je dejal Bric. »Saj ljudje te ne bodo posebno pogrešili, da ti po pravici povem; ampak z Bogom se spravi, da ne boš imel sitnosti na onem svetu! Kaj pa z ljudmi? Zastran mene si lahko brez skrbi. Ti nimaš meni nič odpustiti, jaz tebi nič; midva sva račune sproti poravnavala. Ampak Klančarja bi poklical, Toneta, da si sežeta v roke. Kaj?«
Gašper je nekoliko premišljeval in nazadnje prikimal.
Bric je šel takoj k Tonetu in mu povedal, kako reven je Gašper, kako potrebno bi bilo, da napravi oporoko. »Vidva se pa tudi poravnajta, če vama gre kaj navzkriž.«
Tone je zmagnil z rameni, da zaradi sebe nima nič poravnavati; kar se je pa zadolžil Gašper pri ženi, naj mu odpusti žena. Vendar je šel z Bricem.
Tone se je ustrašil Gašperja; tako onemogel, tako mrliču podoben je ležal pred njim. Gledala sta si nekaj časa v oči in Tone je dejal, da mu je hudo, da se je taka nesreča zgodila. »Toda pogum, Gašper! Tak korenjak prenese marsikaj in Bog tudi pomaga, ker se mu otroka smilita.«
Gašper je stisnil ustnice in odkimal. »Midva nisva bila zmerom prijatelja,« je dejal čez nekaj časa in mu podal roko.
»Kaj to!« je dejal Tone. »Jaz sem že zdavnaj vse pozabil.«
»Ali veš, kdo ti je ubil psa?« je začel zopet in pomolčal. »Jaz. Ti si pa obdolžil nekega drugega.«
»To mi je pa res žal,« se je prestrašil Tone. »A tebe nisem nikoli mislil.«
»In potlej so tudi tebe obdolžili,« je vzdihnil Gašper, »tudi to po krivem.«
»Zastran Miha misliš,« je poprijel Bric in Gašper je prikimal. »Kajne, da si ga ti ubil, Gašper?« je silil Bric. »Ali te nisem imel zmerom na sumu? Poglej, Gašper, da se nisem motil!«
»Saj si me tudi zmerom dražil. Ampak nalašč ga nisem in namena nisem imel.«
»Rad verjamem, Gašper,« je dejal Bric. »Tako hudoben nisi M, dasi te ni bilo veliko prida. Zdaj se pa pogovorita vidva sama med seboj!«
Bric je stopil v kuhinjo in dejal: »Ti Jerica, daj mi kos papirja in pero, da bomo nekaj zapisali!«
Jerica je poiskala papir in pero, prepričana, da gre za oporoko; Bric pa je napisal kar zunaj nekaj vrstic in vzel potem vse vkup s seboj v sobo.
»Ti, Gašper, glej, tole sem zapisal,« je pokazal Gašperju list, »da bo imel Tone kaj v rokah, če bi ga še kateriikrat obdolžili zaradi tebe.«
»Meni ni tega nič treba,« se je branil Tone.
»Vem, da ne,« je menil Bric; »ampak Gašperju je treba, da ne bo kdo zaradi njega trpel. Zmerom je dobro, če ima kdo kaj napisa/nega v rokah. Ali ni res?«
Gašper je srepo gledal in Toneta je mučil razgovor; Bric se mu je zdel brezobziren, neusmiljen.
»Če ozdraviš, Gašper,« je dejal Bric, ki ni hotel odjenjaiti, »doboš papir nazaj. Moja moška beseda. Če pa umrješ — in saj veš, da smrt nič ne izbira — ti pa ne more nič škodovati, in tudi potem ga ne poka-
žem nikomur, razen če bi bilo treba rešiti Tonetu dobro ime. Ali ti je tako prav? Kar podpiši, Gašper, da vsaj po smrti ne boš škodoval poštenim ljudem!«
Gašper je temno gledal; a Bric mu je prigovarjal tako ljubeznivo in tako goreče, podložil že tudi desko pod papir in mu stisnil pero v roko, da se Gašper ni mogel več ustavljati.
»No, vidiš, Gašper,« ga je pohvalil Bric. »Reci, če ti ni zdaj laže pri srcu! Če pa hočeš, ti spiševa zdajle še testament, da ga kar podpišeš, tako da bodo vse sitnosti pri kraju.«
»Jutri, jutri,« je stokal Gašper, »če ne bo bolje.«
»Po gospoda pojdem pa vendar,« je tolažil Bric bolnika, ki je odkimaval, češ da se še ne mudi. »Mudi ali ne,« je menil Bric. »Varna pot je najboljša. Potlej si brez skrbi in za tvojo dušo naj se hudič pod nosom obriše. Ali ni res? Spovedal si se tako že nama; ampak odvezati te midva ne moreva.«
Bric je spravil papir s podpisom, Tone je še segel v roko Gašperju in šla sta. Težko mu je bilo pri Sircu in tiho se je poslovil od prijatelja, ki se je odpravljal na pot po gospoda.
Preden se je še vrnil Bric z župnikom, je bil Gašper že izdihnil.
Kmet govori Bogu
ALOJZIJ gradnik
Moj srp je rezal Tvoje bilke, moj znoj je močil Tvoje trte, večer je, vžgi zvezda svetilke.
Moj molk častil je grozd in travo, srp, koso, sode, klet in kravo, zdaj k Tebi so oči uprte.
Moj plug oral je Tvoja polja, Tvoj prst oral je moja lica, še zate je na mizi žlica.
Prisedi, z mano povečerjaj, potem pa ves svoj dolg izterjaj. In naj zgodi se Tvoja volja.
Marija v polju
PAVEL GOLIA
do krvavečega srca —-Marija se ne nasmehlja.
Če ji pa varano dekle zaupno svojo grud odpre,
če pribeži do njenih nog • plač zanemarjenih otrok,
preganjanih sirot in vseh, ki so v teh bežnih zemskih dneh
deležni le darov gorja, krog Njenih usten zaigra
tako neskončno blag izraz, da vse umolkne tisti čas
in da livada in polje pretaka z njo vso noč solze.
Memento mori
FRANCE PREŠEREN
Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata, al dneva ne pove nobena prafka.
Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta in od veselja do veselja leta, da smrtna žetev vsak dan bolj dozori.
Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: »Memento mori!«
Marija Sedem žalosti v kapeli sred polja sedi.
In krvavi iz sedmih ran Marija v polju noč in dan.
Krog nje vse poje, vse cvete, prav sama radost nosi se
Prek vata ovca..
F. S. FINŽGAR
I
Med Stolom in Belščico me je za-tela strahotna huda ura. Gora vsa v gosti megli, nad meglo svineenosiv oblak. Iz oblaka ognjeni curki v goro, iz gore treski nazaj v oblak. Prav zares, da se je gora tresla. Točo je neslo vprek, da me je bila v obraz, me bila po rokah, da so bile vse rdeče in se je tu in tam pokazala kapljica krvi. Begal sem po planini in iskal bajte ovčarja Nejca. Prav dobro sem vedel zanjo. Drevil sem bržkone petkrat mimo nje in spet nazaj. V megli in toči je nisem mogel zagle-dati, dokler se nisem zaletel vanjo. Prihu-ljeno sem se skobacal skozi vrata, komaj za dobro ovco visoka.
S pograda se mi je zarežal ščetinasti obraz.
»Al-al-al te je napralo in nakrišpalo!« je jecljal Nejc, široko zinil in vtaknil v usta zalogaj kruha, z zasko namazanega. In še, ko je hlastno žvečil, se mu je režal obraz v veselem smehu.
Prav gotovo, da ibi ga bil najrajši stresel za ušesa, jaz, revež, premočen, premra-žen, od toče zbičan in od treskov in strel ves preplašen.
»Toliko, da me ni bilo konec,« sem mu potožil.
Nejc spet v smeh: »Je-je-je poudarjalo, poudarjalo — ha-ha-ha. Čaj no, pridenem na ogenj, da se posušiš.«
Naložil je suhljadi na ognjišče, komaj tri pedi široko, pobrskal po žerjavici in podpihal, da je takoj zaprasketalo z veselim plamenom. »Sedaj se pogrej! — Ali si lačen? — Čakaj, lonček mleka pristavim. Zavreto mleko pogreje.«
Ko je Nejc pripravljal kuho, sem se otresal toče, ki sem jo imel povsod: za vratom, po žepih, na klobuku. In čim bolj sem se sam sebi smilil, bolj se mi je Nejc smejal, dokler mi njegov smeh ni pregnal
vse groze in sem se ob ognju spet raz-živel. In ko sem se napil še vročega mleka, mi ni bilo več mar ne viharja ne ropota toče po strehi. Le kadar je prav trdo treščilo in se je Nejc prekrižal — kar z nožem v roki — sem utihnil in se tudi po-križal.
, Ker je bil sedež na ozki klopci trd in nepripraven, sem se presedel k Nejcu na pograd. Pogledal sem k steni za hrbtom. Vsa bajita je bila namreč v breg vkopana, obložena s surovim zidom, le streha je bila lesena.
Ko sem zagledal tik pograda luknje v zid, sem vprašal:
»Nejc, kaj pa bi bilo, če bi iz te luknje ponoči prilezla kača k tebi v vas? Jaz bi si ne upal ibrez skrbi spati na tem pogradu.«
Ovčar se mi je zasmejal, kakor da bi ga bil na svatovščino povabil, in razodel:
»Včeraj sem takole južinal kakor danes. Škatlo z zasko poleg sebe. Ali jo ne primaha modras iz le-te luknje in kar nad zasko, prekvati' prigrajanec!«
In se je spet zasmejal, da se mu je zaletela drobtina in se je nakašljal do solz.
Kar premikati sem se začel na sedežu in se plašno oziral po luknjah v zidu. Ko se mu je polegel kašelj, sem vprašal: »In ti?«
»Nič. S temle nožem sem čavsnil po njem, da mu je odletela glava, pa sva bila zgovorjena.«
To je bil ovčar Nejc, ki ni poznal druge kletvice kot »prekvato ovco« in se ga je zaradi nje prijelo, da so ljudje rekli: Letos pase na Belščici spet »Prekvata ovca«.
Dan se je nagibal, neurje se je sicer poleglo, a lilo je in lilo, da me ni čisto nič mikalo iz bajte.
»Kar tle boš,« je razsodil Nejc, nataknil krive cokle, kovane z nasekanoi, ogrnil čez pleča ovčjo kožo in se ravnal iz bajte: »Moram za družino, da mi je vihra ne vrže na Koroško. Počakaj, kuri in se grej.«
Cokle so zapele in zaropotale po kamnih. Pogledal sem skozi vrata za njim, a ga je že skrila megla.
Ni minila ura, ko se je vrnil. Otrese! je kloibuk, snel kožo s pleč in jo obesil zuinaj bajte pod napušč, izlil iz cokel vodo in ves vesel prilezel skozi duri.
»A-ha-ha, moj zvončar, to ti je gospodar! Tako mi je spravil trop v zavetje, da bi jaz bolje ne bil mogel. Jutri dobi celo pest soli in še peto kruha povrhu. Prekvata ovca, da le more imeti tako modrost. Boštjanov je; za božič ga misli zaklati. O, teh kolin se ne pritaknem, rajši klepljem sok na sam sveti dan. No, križ božji, brez skrbi sem; sedaj si pa pristaviva večerjo. Fant, ali ješ kašo?«
»Jem.«
Nejc je prisul v lonec še pol pesti pše-na. Skuhala sv^., povečerjala, odmolila. Nejc je imel svoj roženkranc. »Ki je za nas z ano žlajfo udarjen bil; ki je za nas pet šlafernic dobil; ki je za nas žalostno mater svojo troštal...« In očenaš za oče-našem: za duše, ki se po teh gorah vicajo; za vse, ki so po teh gorah naglo in ne-prevideno smrt storili...
Po molitvi sem poiskal v torbi — oprtnikov takrat še nismo poznali — outarico slivovke.
»Ali bi jo, Nejc?«
Segel je po čutarici, z rokavom si obrisal ščetinaste brke in nastavil.
»Kakor bi bila iz masla kuhana, tako teče,« si je spet otrl ustnice in se smejal.
»Nejc, še, še, če ti je všeč!«
In jo je potegnil, dokler je ni izpraznil.
Zunaj je bila že noč, noč brez zvezd, le burja je žvižgala čez streho. Nej-c se je razgovoril, celo jecljati je pozabil. Dokler ni pozno legel na pograd in povabil še mene. Saj mi verjamete, da sem rajši obsedel kar pri ognjišču in premišljal Nej-čevo povest.
II
Trdnega gruntarja sin je bil Nejček. Edini sin — sestro Lenko so prikupili šele po šestih letih. In potem jih Bog ni dal več, dasi sta si jih oba, oče in mati, želela: oče še fantov, mati dekličev, da sta se časih kar sporekla: »Čemu dekleta k hiši?« je dokazoval oče; »ali ne veš, da se vselej, kadar se dekle rodi, kmetu vsa hiša potrese.« — »Skopuhar,« se je branila žena, »zavoljo dote se jih tako bojiš in zato, ker se ti nič ne smilim. Kdo mi bo pa kaj po-mogel? Tvoji bučmani, kajpada!«
Nejček je rasel kot konoplja. Očeta se
je držal kot klop: z njim za vsako ceno vselej v hlev h konjem, h kravam, v ovč-jak, na voz in na njivo, po seno na travnik. In ko ga je preprosil, da je šel petletni z njim v planino, se je vrnil, kakor bi mu zavdal. Planina ga je začarala. Prestajal je cele ure na vrtu ob voglu hleva in gledal ter gledal v planino.
»Očka, ali jih vidiš? Ovce!« In je kazal z drobnim prstom v Stol.
»Nič niso ovce, to so skale, Nejček,« mu je oče mimogrede popravljal zmoto. Nejček je vtaknil prst v usta, gledal in gledal in se mu je zdelo, da se skale premikajo, da se ovce pasejo. In je spet očetu, ko se je vračal, zatrjeval: »Očka, so, so! Jarci so! Pasejo se.«
»Nejček, ti si sam jare neumno. No, če boš priden, poneseva jutri ovčarju hrano na Belščico.«
Nejček je široko zinil, oči so mu za-žarele, od veselja je začel poskakovati kot srborit kozliček, stekel pred ognjišče k materi in kričal: »V planino, v planino!«
»Vsega fanta boš zbegal s to planino,« se je hudovala mati na očeta in brskala z burklami po peči. »Ali nam ga boš za ovčarja zredil?«
»Dober ovčar, dober gospodar,« ji je popravljal jezo oče.
Ponoči se je Nejček od nestrpnosti prebujal in klical očeta v strahu, da bi mu ne ušel.
»Vidiš, kaj si naredil iz fanta,« je mati tihoma oponesla očetu. »Kako je nemiren. Še božjast se ga lahko loti.«
Oče ni odgovarjal; zastavil je novo smrčo in spal.
Ob prvem petelinjem petju je oče vstal. »Kar poleži,« je božal ženo Lenko. »Sam si .skuham.«
Lenka je hotela kvišku, pa jo je mož Jernej rahlo potisnil nazaj, ji popravil odejo in odšel. Nejčka ni klical. Toda fant je bil pri priči iz postelje in, preden je pod ponvijo zagorelo, je bil že pri očetu. Ko je oče vsul moko za žgance, je odšel v hlev, Nejček je pa prilagal na ogenj in strašno imenitno se mu je zdelo. Nakosila sta se. Nejček je pri vsaki žlici občudoval kosilo: »Mm, mm, so dobri!« Saj jih je res prav za prav sam skuhal.
Nato sta jo mahnila proti Zavrhu. Nejček je klopotal z drobnimi coklicami za očetom. Prav nič ni zaostajal, še prehiteval
ga je, da ga je oče moral pohvaliti: »Dobrega parklja si, kar nalašč za v goro.«
Potoma mu je oče razlagal sto in sto reči: ko je srnjak zalajal, ko se je sova oglasila, ko jima je veter pihal v prsi, da je to znamenje lepega vremena; ko sta šla mimo krive leske, mu je povedal, da je na njej bil modras in je pičil Durgeljčevega Anžeta, ki je brez maše šel v nedeljo brat lešnike; k" sta šla po brvi čez deroči potok, mu je velel, da ne sme nikdar v vodo gledati, ampak naravnost predse na sredo brvi, da se mu ne zvrti v glavi in ne čmokne v hudournik. Nejček je pil očetovo modrost in poslušal, da so mu stali tanki uhlji kot mlademu zajčku.
Zvečer tistega dne se je oče vrnil — brez fanta. Mati, ki ju je očakovala na pragu, je Nejčka takoj pogrešila.
»Kje imaš fanta?«
»Ga ni,« je oče hladno odgovoril.
»Marija, pa se mu ni kaj primerilo!«
»Oj ti strašljiva reviea, le kaj bi se mu primerilo! Pri Urhu sem ga pustil, v planini.«
Mati pa huda, kar se je dalo. Na jok ji je šlo od jeze in bojazni.
»Lepo ravnaš. Takega fantka puščaš tujim ljudem. In v planini! Da se kam prekucne, polomi, ubije. Če ti nisi trapast, ne vem, kdo bi bil.«
Zasukala se je na pragu in ni hotela poslušati, ko ji je Jernej razlagal, da ga je na mile reči prosil, da mu ni mogel odbiti in da je pri ovčarju Urhu kar najbolje spravljen in da se za dva dni vrne z Urhom, ko pride po sol za jarce.
Vse ni nič zaleglo. Sprta sta bila, dokler ni privriskal fajnt domov in ji ponudil šopka rož, ki sta jih natrgala z Urhom. Ta je za vse vedel: kje so najlepše planike, kje dehtive murke, kje zlate pogačice, rdeči sleč in Petrov ključek.
Tako je rasel Nejček v Nejca. Moči planine so ga prevzele. Ko je bil že tak, da je očetu vodil pri oranju, se je kajkrat zastrmel v planine, da je na vse pozabil in ga je moral oče zgrda spraviti k zavesti: »Zijalo, pazi na konje!« In če je bilo v vasi komu treba ponesti brašno ovčarju v planino, vsaik koj po Nejca. In je bilo treba tretjiniti ali potepeniti čredniku, spet so prosili za Nejca. Mati se je upirala, češ saj ima doma delo in tudi lepo ni, da gruntarski sin za druge tretjini in pase.
Oče se ni ustavljal. Bolje je, da je v planini, kakor bi se potepal z drugimi pokavci po vasi.
In zares je bil Nejc tudi doma pri delu kar imeniten. Ko mu je oče izročil plug, ko je pregledoval koso, kako jo je sklepal in kako zastavil v travo, se mu je samo od sebe smejalo in tiho je hvalil Boga, da mu je dal sina, ki bo gospodar, kakor ga je za tako zemljo treba. Res je bil Nejc še vedno posebno srečen, kadar je po ves teden drvaril pod planino, kadar je prišla nanj srenjska vrsta, da je pasel konje, da je čredniku tretjinil. Sestra Lenka se je norčevala iz njega. Ta ni bila za v planino. Komaj da je vedela, kje je. Toda na polje vsa mrtva. Ni bilo srpa v srenji, ki bi jo bil prekosil, ne grabljice, ki bi jo prehitela, in tudi cep ni zlepa komu pel kot njej. In kaj šele trlica in kolovrat! Ljudje so bla-grovali mater, ki jo je rodila, in hišo, kamor pride za nevesto.
Oče in mati sta si ob takih otrocih zares oddahnila. Da bi bil le oče kdaj šel po drva, po hlode v Zavrh! Kaj še. Nejc se je igral s težo. Vozaril in tovoril je vse sam za dom in tudi bajtarjem je kaj rad po-mogel s konjem in vozom.
Ko pa je tako hodil v gozde, je nekega dne došel šmonovo Marjanico, ki je tudi šla po hlode. Prisedel je na njen voz.
»Kar sama? Kje je Matevž?«
»Noga ga boli.«
»Ali boš mogla naložiti? Tisti trklji so presneti glavači.«
»No, no, kaj pa misliš ? Tako se mi bodo zvalili na voz — kar sami od sebe. Znati moraš.«
»Saj ti bom pomagal.«
»Čeprav ne,« se mu je prevzetno zahvalila.
»Ti bom pa svetil in poslušal, kako jim boš žvižgala na oplene.«
»Je kazno, da boš tako grd.«
»Če se ti ponujam, me ne maraš, če te ubogam, me grdiš.«
»O, Nejc, ti si pravi!« ga je predirno pogledala s sinjimi oči. »Hi, Fufcsa!«
»Vaša Fuksa celo našo Muro poseka, takšno grivo ima! Komat je tudi čisto nov; kobili se na belo grivo posebno poda, ker je z rdečim podložen. Menda so ga nalašč zate naredili. Da se bolj postaviš.«
»Ho, če se nimam s čim drugim postaviti, naj kar obsedim.« Spet ga je pogle-
dala, da je Nejeu kar zagomazelo pri srcu in se je nevede prijel za ročico.
»Je-ha! Počakaj, Fuksa,« je velela Mar-janica in skočila z voza. »Tu je že preveč klanca, da bi naju vozila.«
Tudi Nejc je skočil z voza. Prijela sta se vsak za ročico in šla ob vozu. Nejc ni bil fant, ki bi mu bil jezik prirasel, toda ob Marjanici je bil neroden, da ga je bilo sram.
Prišla sta do hlodov — čisto blizu skupaj so bili Šmonovi in Jemejevi. Ko sta vrgla konjem zoibanje, sta pripravila voze.
»Dajva najprej tvoje, Marjanica. Bolj tršati so.«
Ko je Nejc videl, kako je dekle zasadila cepin v hlod, ga pretegnila, da ji je rdečica podplula vse lice, je kar obstal. In ko je pripravljala rkelj, da po njem zavali hlod na voz, je Nejc zgrabil hlod pri koncu, ga dvignil in treščil na voz, da je vse za-pokalo. Postaviti se je hotel pred njo.
»Nehaj, saj mi boš voz stri!« ga je ozmerjala Marjanica; Nejc je pa v njenem smehu in njenih očeh dobro videl, kako ji je všeč.
Ko sta naložila, sta napojila konje, sedla in še sama zagriznila. Nejc bi za samo velikonočno kosilo ne bil dal te skromne južine, ko je sedel tik Marjanice.
Nato sta zasadila vsak svoj cepin v hlod vrh voza in odpeljala. Vozila sta prav do doma drug za drugim. Seveda Marjanica z rdeče obrobljenim komatom spredaj.
In sta vozarila še in še, dokler niso skladi hlodov skopneli. Nejc bi si bil želel te kope hlodov visoke do vrha Stola. Menda Marjanica tudi.
Pri zadnji vožnji sta si zelo želela snega, majčkeno je že naletavalo, da bi šla s sanmi više, gor v sredo Stola.
»Prekvata reč, to je vožnja, Marjanica,« je počil Nejc z bičem. »Kar pokadi se in smo na dnu!«
A snega dolgo ni hotelo biti. Nejeu pa dolg čas. Zato ga je vsaka pot zanesla mimo Šmonovih in kar bal se je, da bi se bratova noga prehitro pozdravila.
»Le pestuj nogo, da se ti ne povrne,« je učil brata. »Bova že z Marjanico potegnila tiste repe izpod Stola. Kajne, Marjanica?«
»Seveda jih bova,« se mu je smejala, da so se ji ob ognjiščnem ognju blesteli zobje in ji žarele oči.
Ko sta se Šmomka in Jernejka dobili, sta si kar povedali: Naš in vaša sta venomer skupaj.
In obe sta rekli, da je kar prav tako in da bo za obe hiši kakor nalašč, če se vzameta.
Materinske oči so več videle kakor oba mlada skupaj. Nejc ni še nikoli fantoval, o Marjanici pa so trdili fantje, ki so kako voglarili okrog hiše, da se ji vidi previsoko na tla — prevzetnici.
III
Tisto leto je sneg odlašal in odlašal.
Zelen božič so imeli. Nejc je jezno pogledoval v Stol in težko čakal snega, šele o Kraljih se je do dobrega zmračilo, zemlja je bila zmrzla, drobno se je začelo usipati izpod neba, dokler se ni strnilo v gost metež.
Nejc si je mel roke od veselja in jo naglo potegnil k Šmonovim, kakor bi tam ne vedeli, da gre sneg. In razlagal je Marjanici, kakor bi bil kdo ve kako star vozar, kako bo šlo na rtičih čez Kopišče, mimo Mrzlega studenca, čez Knežo in od tam kar ob Njivicah v dolino. Nič po poti. Tako v živo se je razbesedil, da mu je cedra sproti ugašala in mu je Marjanica obetala, da mora prinesti naročaj trsak, ko jih je za ta tobak toliko že posmodil.
Tri dni je padalo, nato se je zvedrilo. Vsi, ki so imeli drva in les pod Stolom, so napregli. Seveda Nejc in Marjanica tudi. Prvi dan, ko ni bilo še potirano, so konje menjavali, da ni gazil na celo samo prvi. Drugi dan je bila pot že kar za veselje.
Nejc je Marjanico učil. Zakaj po takem res še ni vozila. Vse ji je povedal: kako nabij hlode, kako prikleni še enega zad, kako pripravi zaverilnike pod krivine, kdaj lahko sede na voz in kje ne sme.
Naložila sta in odpeljala. Dekle je cvetelo v soncu in hladu, ki je rezal v lica. Nejc bi jo bil najrajši utrgal in dejal za klobuk, taka roža se mu je zdela. Seveda sta srečno in srečna pripeljala domov.
Vtem ko sta že tretjič šla v planino po les, sta gospodarja Jernejec in Jernejka sinovala nekaj posebnega.
»Lej, ljuba moja, ali veš, kaj bom naredil ?«
»No, kaj?«
»Nejeu bom izročil.«
»Prezgodaj,« se je začudila imati.
»Nič prezgodaj. Viš, kako sem ves trhel. Ne bom dolgo, kar čutim.«
Žena si je obrisala oči, oba sta pomol-čala.
»Nejc je kar dober, da prevzame. Bolje pa je, da mu še nekaj časa kaj svetujem, kakor bi kar zviška padel v gospodarstvo.«
»Kakor veš,« je tiho rekla žena. »Samo, kako pa bo, če se koj oženi. Saj veš, za Šmonovo ga je sam ogenj.«
»Kakor in kadar hoče. Boljše mu ne moreva zaželeti. Zato sem tako sklenil: jutri imam opravek v Radovljici. S fantom se potegneva dol in mu izročim. Za naju bom že poskrbel, ne boj se.«
Ko so zvečer Nejcu povedali, kam in zakaj pojdeta z očetom v Radovljico, se je upiral in branil ves nemiren: »Počakajte, saj se ne mudi tolikanj, da vsaj še ta drva potegnem s planine; ko je taka pot. Ne bo dolgo.«
»A drva ti ne uidejo,« je menil oče in mati je dodala: »Snega bo še tudi dovolj. Zima nikoli iie prizanese.«
Nejc se je še branil, dokler ni straho-ma omenil Marjanice, češ kar sama bo vozila.
»Sama? Beži, beži! Saj je vsa vas v Stolu. Ne bo je lisica pojedla!«
Nejc je spoznal, da je vsak upor odveč. Vdal se je. Po večerji se je pa neopazen izmuznil in skočil k Šmonovim. Moral je povedati, da pelje očeta v Radovljico in da ne more po drva.
Marjanica ga je spremila na prag. Tam jo je Nejc potegnil za rokav, da je stopila za njim. Nagnil se je do ušes in ji poše-petal:
»Veš, zakaj greva z očetom v mesto? Izročijo mi!« Čutil je, da je Marjanica vsa vztrepetala; on pa jo je trdo stisnil za roko, se nagnil k njej in jo poljubil — prvič v življenju. Nato je zbežal domov in v hlev, si žvižgal in pel, da sta še konja začela hrzati in kopati s kopiti.
Oče in sin sta se vračala šele na noč domov. Oba sta bila kar židane volje. Nejc je potoma sklenil, da bo kar tak, pražnje oblečen, šinil za hip k Marjamici in vsem povedal: Sedaj sem pa gospodar.
Ko sta privozila do vasi, sta opazila, da okrog Šmonovih hodijo ljudje z lučmi.
»Kako živinče. jim je napadlo,« je sodil
oče. Nejc ni odgovoril. Stisnilo ga je za srce, da je švrknil po kobili in pognal v dir. Prvi ju je srečal grobar.
»Hoj — stojta! Nesreča, da vsa vas joka! — Marjanica se je ubila. Šmonova.«
Nejc je postal trd od groze. Vrgel je vajete očetu, planil s sank in drvel k Šmonovim. Niso ga pustili v hišo. Žene so mrtvo preoblačile in umivale. Nejc je bil bled kot zid, tresel se je, da se je moral prijeti za bangarje, sicer bi bil omahnil. Matevž je prišel ob palici iz čumnate, objel Nejca in zajokal:
»Da bi bil ti zraven, nikoli bi ne bilo tega.«
In vozarji, ki so mrtvo pripeljali, so povedali:
»Na klancu vrh Kneže je prepozno skusila podtakniti zaverilnike. Sani so kobilo že premagale in jo pahnile. Marjanica je planila na hlode — in kar pokadilo se je za vozom. ,Bog in sveti križ božji,' smo vsi hkrati vzdihnili, tako smo se ustrašili. Pustili smo konje in tekli za njo. Na, pri tisti skali, saj veš, sani razbite, kobila vznak v grmovju, Marjanica v snegu vsa v krvi. Ob skalo jo je vrglo in se je ubila.«
Nejc je iskal sape, hlipal je in zbežal, zbežal domov in doma začel jokati, da ga ni bilo moč utolažiti. Z glavo je bil ob steno in govoril in govoril: jaz sem jo ubil, jaz, jaz — ko je šla brez mene... Oče in mati sta ga vso noč stražila v strahu, da se mu zmede in si še sam kaj naredi. Vse besede tolažbe so bile zaman. Ves čas, ko je ležala na mrtvaškem odru, se ni dotaknil ne jedi ne pijače. Buljil je predse, molčal, pa spet začel prejokovati ves obupan ure in ure. In ko so jo odnesli in pokopali, je spoznal, da mu je grob zasul vse: grunt in veselje in življenje, vse. Umolknil je, se pogreznil sam vase, delal kot stroj in bil najrajši v hlevu pri ovcah, ki jim je edinim razkladal, kako je nesrečen, odkar je ni več.
IV
Pomlad je prišla. Srenjski župan je velel v srenjo, da si izberejo ovčarja. Nejc, gospodar, je seveda tudi prišel. Ko so re-šetali in rešetali, koga bi udinjali, se je ponudil Nejc.
Vsi so ostrmeli. Župan sam je vprašal: »Ali se ti meša? Gospodar si.« Nejc pa ni odlegel. Možje srenjani so se spogledovali,
dokler ni župan odločil: »Teden dni je pogodba odprta. Za obe plati. Danes teden pa je spet srenja. Pojdimo!«
Ves teden in po vsej fari se je govorilo samo o Nejcu. Oče ga je pregovarjal, mati je prejokovala cele dni — Nejc je gonil svojo: »Nočem grunta. Lenčkin naj bo, meni pa kot.«
Nazadnje je oče odnehal in skušal potolažiti mater, češ naj gre za eno leto, da preboli. Bomo že kako.
Nejc je bil pri drugem srenjskem zboru sprejet in najet za ovčarja na Belščici. Očetovo upanje ni obrodilo. Mož je legel v grob, Nejc je bil ovčar, gruntarica pa sestra Lenčka.
Šele lani sem se domislil, da zapišem to povest o ovčarju — »Prekvati ovci«. Nekega večera sem se zamudil v naših gorah. Trda tema je bila, ko sem jo kresal proti domu. Ves zamišljen sem hodil prav zlagoma. Kar se mi vrhu poraslega hribca posveti izza grma ogenj. Ustrašil sem se in obstal. »Kdo je?« sem zaklical. — Vse tiho. — Ogenj je previdno plapolal, čisto tiho, z višnjevim žarom. Groza me je ho-
tela popasti. Tipal sem po nožu in se oprezno bližal. »Kdo je?« viknem že dosti blizu. Tiho, vse tiho. Le rahel veter je potegnil, ogenj je zanihal in spet še bolj živo zagorel. Dobro dolgo sem stal in prisluškoval, dokler si nisem zbral vsega poguma in šel oprezno naravnost proti ognju.
Štor, trhel štor se je svetil tako čudovito, da kaj takega nisem še videl. Od-krhnil sem mu dobršen kos in gorel mi je v roki in svetil kot luč, da sem videl stezo pred seboj. Ko se ozrem, pa je žar osvetlil nagnjeno znamenje, na katerem je bila od dežja in sonca zelo izprana slika: Razklano drevo, strela iz neiba, pod njo nekdo sredi ovac.
»Nejc!« sem skoraj vzkliknil, posvetil s trhlo lučjo do podobe, snel klobuk in molil.
Nato sem sedel pod revno znamenje. Spomnil sem se vsega. Tu je Nejca ubila strela sredi ovca. Pet jih je ležalo na njem, on pa je imel dvignjeno roko in palec na čelu — za križ pripravljen.
Zvezde so trepetale, potok v strugi je pel, Nejcu ovčarju pa je planina žgala večno luč.
Molitvenik
SEVERIN ŠALI
Izdan že davno v starem pravopisi, prebiran bil je že od treh rodov. Na listih nosi masni blagoslov, držijo se ga mnogih rok odtisi.
Da bi spolnile se želje o sreči, so ustnice iz črk Boga prosile, večkrat oči so se po njem solzile, beroč molitve ob mrtvaški sveči.
Rad vedno znova jemljem ga s police, zbledel je že v vezavi in obrezi. V njem je podobica, spominček z Brezij, kjer Sin je v varstvu Milostne Kraljice.
Pod njo okorno pisana obljuba, podkrižana za večnost ko s pečati. Na njej pustila mi je rajnca mati ' zaupno vdanost svojega poljuba.
Čemu se vračam
ANTON VODNIK
Čemu se vedno v sanjah vračam v domačo vas, ko večer gori v daljavi, ko se odpira kakor zlata dver — ko na sredo polja dim diši, ko v mraku voda štropota, ko se v drevju veter umiri in cvetje češenj na mojo pot sneži...
Čemu se vedno v sanjah vračam na domača polja, kamor spomladi od vseh strani vetrovi prihajajo, šotore višnjeve razpenjajo ■— za jagnedi na mokre travnike s prečudnimi rožami, ki me v srcu bolijo kakor smehljaji žalostnih angelov — k modrim studencem, ki v njih
se nepozabljivo oblaki zrcalijo . ..
Čemu se vedno v sanjah vračam
na domače dvorišče, med skednje in hleve,
kjer vdano sope živina v temi —
potem se kakor naskrivaj
postavim v vaš molčeči krog,
očetje mrtvi. Izpregli ste konje in vole
in sredi neke jesenske noči
postali vse težji in težji
in kakor sad ste legli
v božje shrambe in kleti — —
Amerikanci
NARTE VELIKONJA
Kako jih je čakal! Prihajali so iz Amerike na obisk. Po dolgih letih. Sin, ki je bil še deček, ko je odšel s stricem, snaha Američanka, ki je nosila klobuk, trije otroci, podobni očetu kakor krajcar krajcarju. Vstal je, držeč v eni roki sliko, v drugi pismo, v katerem je sin pisal, da pridejo. Pridejo! Eden je šel in vrača se jih pet. Pisali so, da se pripeljejo. Pripeljejo kakor velika gospoda! V resnici mu je bilo tesno pri srcu. Kaj bodo rekli njemu, starcu, kaj bo rekla snaha Američanka njemu in hiši in vasi. Vsega dobrega je vajena v daljnem velikem mestu in bo prišla na kmete in se ji ne bo znal prav obrniti! Nerodno se mu je zdelo in prestopical se je vrh hriba in čakal voza; skoraj bi se bil vrnil, da bi jih čakal doma, da bi ne padalo tako v oči, kako jih pričakuje.
Sonce je stalo že precej nizko nad Čav-nom in velike sence so se počasi plazile v nasprotno reber.
Starec je napenjal oči, da bi kje uzrl voz na cesti, ki se je spenjal v ridah na gorsko planoto. Na cesti so šli obloženi vozovi z lesom nizdol, dva voza sena sta se počasi pomikala navzgor, avtomobil je prašil in obiral ride in doline, kakor da drvi po steklu, le voza, voza ni bilo na cesti nobenega.
»Morda pa so bili trudni in ne pridejo nocoj!« je ugibal. »Kako si nepočakljiv in nestrpen!« se je karal. »Trudni so in zvečer se ne bodo vozili.« Ozrl se je na cesto, avtomobil je že davno izginil na planoti nad rebrijo in goličavo proti gozdu, voza, ki ga je pričakoval, ni bilo od nikoder.
Že se je dvignil, da bi se vrnil, ko je prisopihal in skoraj padel čez ozidek Tonček, najstarejši sin sina gospodarja.
»So že prišli!« je dahnil v eni sapi. »So že tu! Vsi!«
»Ali so prišli peš?«
»Ne!« si je obrisal fant z rokavom potno čelo.
»Nobenega voza nisem videl!«
»Z avtomobilom!«
»Z avtomobilom!« je ponovil starec. »Vidiš, da nisem pomislil!« Skoraj sram ga je bilo in vse ga je zadelo prvi hip neprijetno. Pa ni pomislil! Mimo jih je pustil in ni ga bilo doma, ko so prišli. Iskali so ga, oči so vprašale, kje je, on se jim je umaknil in ga ni bilo. Vprašali so na glas in ga ni bilo. Nič več ni tako, kakor bi maralo biti. Čisto drugače je, če ga pričakaš, kakor pa, da te ni, ko se te vsi nadejajo. Za tisti prvi hip gre, za tisti neprecenljivi prvi hip. Tako pa je vsem nerodno. Vprašajo najprej oči in potem , beseda — in tega, ki ga iščejo, ni. Nerodno mu je bilo, ko je pomislil, da se bo moral opravičiti. Tistim vnukom Amerd-kancem in snahi, ki je vajena, da gre vse gladko. Opravičevati pri snidenju, ki mora biti brez vseh neprijetnosti. Zavedal se je, da pri stvari nekaj ni prav. Ni prav. Da, ni prav!
Počasi, molče in mrko razmišljajoč je stopal navzdol na cesto in nerodno sram ga je bilo. Stvar ni bila, kakršna bi morala biti. Kakor bi lovil zajca in ubiješ mačko. In te vsa družba vidi.
Ni še končal svojih misli in ni še stopil na cesto, ko je puhnil pod njim avtomobil. Ustavil se je in preden se je starec zavedel, je stal pred njim sin Amerikanec.
»Kar naložili vas bomo, da ne boste hodili!« je valil po ustih z nedomačim glasom in krepko poljubil očeta.
»Čakaj, čakaj, da si te ogledam!« se je v prvem razburjenju in presenečenju stisnil starec, ki mu je bilo poljubljanje nekam nerodno. »Čakaj, kakšen si! Cel gospod si. Niti spoznal bi te ne!«
Sin se je smejal, potisnil ga v voz in zdrdrali so proti domu.
»Da si se pripeljal z avtomobilom!« je začel oče. »Mislil sem, da kočija —«
»Pri nas vse z avtomobilom!« je samozavestno poudaril sin. »Konji so prepočasni!«
»Da, da, prepočasni!« je kimal starec in se počasi domišljal, kako je sin prav za
prav vso stvar imenitno speljal. Nič se mu ni treba opravičevati in prvič v življenju se vozi s sinom Amerikancem v avtomobilu. Da, s sinom, ki je prišel iz Amerike! Ponovil si je to misel in nevolja je kopnela iz njegovega srca. Rad bi bil še vprašal po snahi in vnukih, pa so se že ustavili.
Družba je sedela pri mizi pred hišo. Snaha je imela pristrižene lase in svilene nogavice in kratko obleko. V hipu jo je premeril njegov pogled. Otroci so čebljali okoli nje nerazumljive besede.
»Dober dan!« ji je nekam nerodno ponudil roko. Bolj je bil v zadregi nego pri izpraševanju.
Snaha se je glasno nasmejala in zmajala z glavo. Rekla je nekaj, česar ni razumel. Nato so se usuli okoli njega otroci, prožili mu roko in žuboreli v neznanih glasovih.
»Dober dan, dober dan!« jim je segal v roko in otroci so ponavljali:
»Toper tam, toper tam!«
»Kako ti je ime?« je vprašal zadnjega, petletnega kodrolaščka, ki so se mu nasmihala lica in očke od žive razigranosti.
Otrok je čudno zastrmel vanj, v zadregi pogledal očeta in mater in se na glas zasmejal.
»Ne razume vas!« je dejal sin in nekaj rekel otroku. »Ne razume vas!«
Otrok pa je prikimal in pogledal dedu v oči; čudno usmiljenje in opravičilo je bilo v njegovem pogledu.
»Tom!«
»Tam, pravi,« je tolmačil. »Ne razume vas!«
»Da ne razumejo po naše?« se je zgrozil oče. Tesno mu je leglo okoli srca. »Da ta tvoj rod ne razume več po naše? Kako naj se razumem z njimi starec, kako ti z menoj, če ne znajo po naše!« je hitel v nerazumljivi bolečini. V prvem hipu mu je bilo jasno, da je med tem žuborečim življenjem in njim starcem nepremostljiv prepad, na katerega ni mislil.
Sin se je smehljal in očividno v čudnem veselju stvar pripovedoval ženi, ki se je tudi smejala.
Očeta je ta smeh razdražil. »In vama je to smešno!« je poudaril. »Vama je to smešno. Stojim tu med malimi kakor kok-lja, ki je izvalila piščance in race in so ji race, del zaroda, ušle v vodo. In ljudje stoje na bregu in se ji smejejo!«
Čutil je, da so mu storili nepopravljivo krivico in bil je nesrečen, nesrečen v globini svojega srca.
»Da me zdaj tile otročiči, moja kri, ne razumejo!«
Sin se je ob teh besedah zresnil, kakor da ga je zbodel v srce, in ves v zadregi stopil k očetu.
»Pa ne mislite resno!« Oče se je zravnal in bruhnil ves besen od strašne užaljenosti in bolečine:
»Vama je to šala: tebi in ženi, aimpak da sta meni to storila —«
Starec se je krivil od bolečine, ki mu je grabila srce. čutil se je osmešenega, strašno osamljenega in za nekaj, nekaj, česar se je vnaprej veselil, opeharjenega. Da so mu odtujili otroke! Da se ne more pogovarjati z njimi! O vsem. O očetu in materi in Ameriki in vsem. Za maline je vedel in jih čuval zanje, za lešnike, za jazbino in divje golobe in polšino v stari bukvi in vse —
»Glejte, oče,« se je opravičeval sin, »glejte, saj znajo angleški. Jezik, ki obvlada ves svet. Povsod ga govore! Kamor pridejo, jih razumejo —«
»Samo jaz ne!« je trpko pripomnil starec.
»To je res — ampak to je za nekaj dni. Potem pa, zunaj v svetu, bodo govorili angleški. To jim bo koristilo v življenju!«
»V življenju! Da. Ampak na to, da z menoj ne bodo mogli govoriti, s tvojim očetom, na to nisi pomislil. Kako naj jim povem, kaj je polh. Da, kaj je polh!«
»Oh, ne bodite vendar sitni!« se je vmešal najstarejši sin, gospodar. »Čisto otročji —«
»Da, otročji!« je pograbil besedo. »Otročji. Prav to. Na to ni nihče pomislil, da se ne bom razumel z otroki. Otrok z otroki. In da se ti ne bodo razumeli,« je kazal na domače bosopete zamazance, »tudi ni nihče pomislil. Name nisi mislil pri svojih otrocih, zatajil si me pred njimi. In zdaj sem koklja z mešanim rodom in stojim na bregu, ko so mi ušle račke v vodo in ne morem svoji krvi povedati, kaj je polh!«
Starec je ves beden in žalosten opletal pred sinom, ki ga je začudeno zrl in ni doumel njegove bolečine.
»Da se bodo zgovarjali s celim svetom, si poskrbel, da bi meni in vsem tem rekli
besedo po naše, na to nisi mislil. O, na to nisi mislil. Kakor nisi mislil, da ne bom čakal avtomobila, kakor si na vse drugo, kar je naše, pozabil in niti sam ne veš več, kaj je polh!«
In preden so se zavedeli, je pograbil Tončka za roko, obrnil se žalosten in potrt v dno duše.
»Pojdiva" — midva se bova razumela!«
In sta šla po ozki stezi čez hribček po
gazi skozi rumeno pšenico. Tonček je drobil med stebli, starcu pa so se igrali v vetru dolgi sivi kodri na tilniku.
»Ti boš zmerom name mislil!« je stisnil roko vnuku, da ga je zabolelo.
»Bom, oče!« je zvesto in vdano drobil ob njem bodoči gospodar. »Bom, oče!«
In kakor prisega je leglo vnuku v dušo, vnuku, ki je hodil med domačimi hišami, ki je drobil skozi domačo pšenico.
LILI
Nikoder nisem več doma, nikamor peč navezana, sem kakor veter, kot oblak, ki mu je svod povsod enak. Samo ko se v zraku modrina že taja in zarja za Savo rumeno bledi, takrat: se krajina prebuja in vstaja, domača krajina, katere več ni.
Hitreje se premika čas, hitreje ga preživljam jaz. Ta čas je kakor oster plug, zemlje obraz je tuj in drug.
Samo ko visoko zaneti se zvezda, pod sinjim oblakom pa veter zaspi,
:rce
NOVY
se duša, utrujena ptica brez gnezda, mi v sanje, kot v vrbove veje, spusti.
Iskala sem ob vodi kraj, kjer sem kopala se nekdaj. Ni skale ne zaliva več, razrasel se je grm bodeč. Samo ko se Sava skrivnostno svetlika, vrtinci skoz nočno tišino pojo, pokaže se skale nekdanja oblika in mali zaliv je še zmerom pod njo.
Ni hoste z jaso ne poti, kotanje z mehkim mahom ni, kjer kot otrok ležala sem, vsak list, vsak šum poznala sem. Samo ko razliva iz sklede srebrne niz Šmarno goro se v dolino srebro, se drevje prijateljsko k meni povrne in praprot mi skrije dekliško telo.
Prezidana je hiša vsa in lipa je posekana, nikjer ni lope s trtami, Dianin kip več ne stoji. Samo ko nad staro cipreso se v vence povežejo zvezde iz davnih noči, zagledam na vrtu jih, ljubljene sence, in lipe sedmero vrhov zašumi.
Peklenski napredek
RADO MURNIK
Imenitno zakurjena zbornica peklenska je nocoj vsa mrgolela radovednih hudičev. Na okuisno okrašeni galeriji je sedelo poleg časnikarjev in slavnih mož v frakih vse polno dražestnih dam iz najboljših krogov v lahnih pisanih oblekah, med njimi tudi Satanova stara mati in teta, oibedve jako grdi in jako močno parfumirani.
Vse je mrmralo, šepetalo, vpraševalo in ugibalo, kako je rešil gospod Antikrist svojo nalogo. Govorili so, da se je vrnil pred tremi tedni z zemlje v pekel, da ga pa Satan ni sprejel posebno milostivo. Vendar nihče ni vedel nič gotovega.
Točno, kakor je to sploh ustarana navada kraljem in knezom, je vstopil veliki in debeli absolutist, strašni Satan z obilnim spremstvom. Ko bi trenil, je zavladala tihota. Vsi so se vzdignili in skrili cigarete za hrbti. Počasi je koraikai in oblastno. Na mesnatem vratu je nosil debelo glavo z zabuhlim Obrazom, nizkim čelom, velikim zalkrivljenim nosom s širokima nosnicama in dolgimi dolgimi tbrki. Majhne vdrte oči so mu buljile na pol neusmiljeno na pol dolgočasno po zbornici. Debela spodnja ustnica mu je visela navzdol in kazala vrsto izborno plombiranih zob. Na kravjem repu je vlačil trdno privezan zvonec, devet kil težak. Zdaj pa zdaj je malce po-migal z ositroroibimi ušesi za kratek čas in leno odzdravi j al znancem in sorodnikom, izmed katerih mu je vsak najmanj trikrat pokazal svoj jezik v spoštljiv pozdrav. Mogočno je sedel na častno žerjavico in odložil cilinder z osmerim odsevom, poleg njega na desni in levi pa so se zaporedoma razvrstili njegovi ministri: Astarot, Belial, Lucifer, Abadon, Frakofakin, Žveploust.
Počasi je prikrevljal na pol sivi Antikrist ob berglah. Po lišajevem obrazu in drugod mu je bilo mnogo prilepkov, rep pa mu je stiskala spona od mavca. Dolgo,
ozko glavo s širokim gobcem in starika-vimi kotietki je držal klavrno po strani in umikal lokavi očesci zvedavim pogledom občinstva.
»Ta možakar je pa že tak kakor mrtvaško kosilo,« je dejal nekdo potdhoma na levici.
Satan: Slavna gospoda! Grom in žveplo! Uvideli smo bili, da ne moremo biti nič več kos svoji službi tako kakor prejšnje boljše čase. Kaj nam je pomagala vsa učenost, aiko se je duša za dušo »pokorila vedno še o pravem času in ušla v nebo, nam pa pokazala fige! Zato smo poslali gospoda Antikrista na ogledi na svet, da se nauči modernih zvijač in ujame kar največ novincev. In zdaj naj nam pove, kako je izvršil svojo nalogo!
Antikrist: Visoki in mogočni abor! Ponižno odgovarjam vprašanju njegovega veličanstva Satana in izjavljam, da nisem ...
Satan: Kaj? Nisi? (Zarohni, da se strese ves pekel.)
Antikrist: ... nisem mogel opraviti svojega posla v vsakem oziru dobro.
Satan: Tako! Tako si spoštoval mojo zapoved! Nisi vedel, kaj te čaka! Boj se! Tresi se! — Gospoda! Ker je Antikrist odločno ravnal proti moji zapovedi, ga hočem kaznovati z najhujšo kaznijo. Začenjam debato o tem.
Žveploust (srednje velik, širokopleč, grd, plešast. Izzivalni obraz mu ne miruje nikdar; zdaj se mu kremžijo velika usta, zdaj migajo itasta ušesa, zdaj se mu gr-banči čelo, zdaj se mu namrdava šilasti nos. Hudobne oči meže prežeče. Niti v peklu ne mara nihče zanj, ker se vedno sili v ospredje in se poganja za čast, da bi bil Satanov namestnik): Slavna gospoda! Predlagam, naj prebere Antikrist vse pomladanske pesmi, katere so poslali naj-rodovitnejši pesniki vseh narodov vsem uredništvom sveta.
Frakofakin (visok, vitek in gibek, čez pas zategnjen kakor ženska. Podolgasiti priliznjeni obraz se smehlja neprenehoma. Drobno glavo pokriva krasna lasulja s kodrčki. Imenitno mu pristoji barvana
francoska brada, enoočniea in beli, globoko izrezani teloivndk. Govori skozi nos. Ta gizdalin je nedvomno najlepši hudič in ljubljenec zapeljivega spola): Visoka zbornica! Predlagam', naj odreže doktor Janez Faust Antikristu jezik!
Antikrist omedli. Doktor Faust mu priskoči pomagat in ga obudi s hudičevim oljem.
Astarot (majhen, debel, okoren, oblečen po stari noši, brez redov na ogoljenem fraku. Medle oči so mu rdeče obrobljene, rilec vijoličast, lasje razkuštrani. Okoli vratu mu vihra dolga griva. Smrdi že od daleč po konjaku. Odkar je polnoleten, ni bil nikdar več čisto trezen. Uživa veliko popularnost): Gospoda! Preden določimo kazen, vprašajmo doktorja Fausta, koliko more Antikrist sploh pretrpeti.
Doktor Faust izjavlja, da zdravi Antikrista že tri tedne in da so njegove rane nevarne; vendar upa, da okreva bolnik za mesec dni. Opozarja še posebno, da je prinesel Antikrist svoje tri cilindre vse po-kvečene domov. Sicer pa, da je vse to natanko opisano v izpričevala, ki ga je bil sestavil nesrečnežu.
Astarot: Slavni zibor! Predlagam, da nam pove Antikrist, kaj je voibče počenjal med ljudmi. Ako -razvidimo iz njegovega poročila, da je ravnal narobe, potem šele ga obsodimo na hudo kazen, ki jo je prej nasvetoval gospod Frakofakin.
Astarotov predlog sprejet.
Mefisto (dolg, suh, v zeleni lovski obleki, s kozjo brado in globoko zaničljivo potezo okoli tankih usten): Jezik! Govori, sicer te odreže jo!
Antikrist: Uredivši vse potrebno, sem odpotoval nemudoma s svojim strežnikom. Hudir, moj sluga, je največji falot vsega pekla. Lahko rečem, gospoda moja, Hudir je edini vzrok moji nesreči in ako zgubim svoj jezik, je tega Ikriv edinole Hudir. Da bi zadovoljil njegovo veličanstvo kar najbolje, sem sklenil, da grem na Dunaj.
Leteč sem zapazil, da je držal Hudir le enega mojih dveh dobro nabasanih kov-čegov, drugega ni bilo. Najbrž ga je med-potoma spustil iiz rok, ker je bil lenemu gospodu pretežaik in prenadležen. Lahko si mislite, ikako sem bil jezen, ako vam povem, da sem imel notri med perilom čepico, ki nas dela nevidne. In navrh še je sluga še repenčil, da ne ve nič o njem.
Tolažilo me je le to, da sem imel v žepu agrinjača ves denar in pa izkaznico. Brez nje bi niti ne bil mogel domov.
Na Dunaju prve dni nisem vedel, kje mi stoji glava. Vendar nisem pozabil svojih dolžnosti. Grem na vseučilišče. Stopim v čedno, prostorno dvorano, vso kamnitno. Ta dvorana je za to, da se po njej dapre-hajajo mladi učenjaki, dijaki. Vsakdo, ki pride noter, hiti takoj k črni vzidani deski gledat, ali mu stoji ime v razpredelku »Denarna pisma«.
Taiko je stopil tja tudi mlad mož, precej širok in plečat, z naočniki in majhnimi brkami. Gledal je, gledal — naposled pa je zaklel taiko imenitno, da mi je bil precej strašno povšeči.
Z vsemi znamenji prijaznosti se mu približam in ga vprašam vljudno po slavno-znani vseučiliška knjižnici. Skraja me pogleda srepo in sumno zavihti težko gor-jačo, potem pa me spozna vrednega govoriti z mano in se mi predstavi: »Jurist Krokar«. In že me prime pod pazduho in me vodi od ondod, češ da pojdeva v biblioteko. ■
Zdelo se mi je sicer dokaj čudno, da učeni dunajski gospodje niso bili toliko pametni in niso dali zidati knjižnice rajši kar pri vseučilišču. No, so menda le imeli tehtnih vzrokov za to !
Pravnik me vede v poslopje, nič manj elegantno in okusno zidano od univerze. Komaj vstopiva, že naju obkroži cela tolpa črno oblečenih človečet. Prvo odnese dijaku klobuk, drugo mu vzame palico, tretje mu slači vrhnjo suknjo.
Zlasti to sem opažal z velikim strahom. Bal sem se namreč, da naju slečejo oba-dva popolnoma — no in moj rep, veste, gospoda, moj rep!
Pa sedeva za lepo pogrnjeno mizo. Radoveden pričakujem učenih knjig. Kar prinese črno človeče dvoje čaš rumene tekočine pred naju. Od konca se mi graja ta peneča se pijača. Ali Krokar zarenči grozno nad mano: »No — kaj pa zijaš — prekleti hudič neumni! Pij! Pijva bratovščino !«
Spoznal me je!
Pri tej priči sem se prestrašil tako, da sem izlil pol kozarca. Jako učena glava je moral biti Krokar in veliko spoštovanje me je navdalo do vseh juristov. Požuril sem se z bratovščino.
»Ali ta biblioteka,« mu pravim, »ta biblioteka je jako oudna!«
»Kaj kvasiš!« mi odgovori. »Ta biblioteka je jako imenitna, se pravi! Le sem zahajaj pa boš imel vedno mnogo v glavi!«
Tako sva se menila še dolgo. Modrost mi je šla v glavo, da sem kar čutil.
Opoldne sva šla kosit, potem pa hitro zopet v knjižnico. Proti večeru mi je bila glava vsa težka od utrudljivega uka. Od dolge hoje so nama otrpnile noge, tako da nisva nič več hodila naravnost, temveč po ovinkih. Zlasti moj tovariš se je oprezno ogibal vseh bližnjic in se vedno lovil okoli mene. Noge so mu bile okorne; kako tudi ne, saj je imel, kakor je trdil sam, več v peti, nego drugi v glavi. Prišla sva na Ring. Krokarja je zaneslo v prečudnih vrtincih na levo. Ob železni ograji javnega vrta sva telovadila jako uspešno dalje. Pomisliti morate namreč, gospoda moja, da je bila tisti večer velika megla na Dunaju in pa potres, da malo takih. Vse hiše, vsi spomeniki so se vrteli kakor ponoreli. Skoraj se mi je zmešalo v glavi. Vendar naju dveh ni zadela nikakršna nesreča, ne, pravnik se je celo smejal in mi prijateljsko zaupal, da je že toliko in tolikokrat gledal, kako plešejo zgradbe čardaš. Ugledala sva klop in veslala v pogumnih kolobarjih do nje. Počivala sva nekoliko; megla je gine-vala; ponehaval je tudi potres. Ko nama je odleglo, sva odrinila zopet od klopi. Krokar je bil naimireč preverjen, da za danes nikakor še nisva storila svojih dolžnosti. Bil je jako dobre volje, mahal s palico in kazal luni osle. Kar je stal pred nama mož s svetlim mesecem pod vratom.
»Že spet si tukaj, znanec moj?« ga je pozdravil gospod Krokar in se mu obesil okoli vratu. »Kolikokrat si me pa že zaprl, a? Ljubček moj! Povej mi, kje stanujem! Jaz tega ne vem! Ti polipek, ti, ali si kaj pil danes, he?«
Tako je jecljal moj tovariš in se krčevito oklepal moža. Človekoljubno je prijel ta tudi mene pod pazduho in to je bilo pametno. Trije smo se laže bojevali z zakoni težnosti. Krokar je stopal v svesti si izdatne pomoči prav moško in metal noge kvišku, kakor bi ne bile njegove. Vabil je najinega vodnika, naj nama pomaga peti. Vendar ta ni hotel; bržkone ni imel pravega posluha. Vlekel je naju v veliko hišo, kjer sva prenočevala na trdem. Zjutraj sem mo-
ral mnogo plačati. Zdelo se mi je v tej hiši jako drago, mnogo draže kakor v hotelu in pa mnogo slabše.
Velik del najimenitnejših knjižnic sva še obredla s Krokarjem. Ob ugodni priliki sem mu obljubil lep denar za njegovo dušo. Dejal mi je, da se hoče sam in mnogo drugih meni zapisati. Le mislite si moje veselje! Vendar se ne vrnem praznih rok!
Krokar me je vedel v veliko biblioteko v notranjem mestu, kjer je bilo zbranega dijaštva na stotine. Takoj so se mi pričeli zapisovati. (Odobravanje.)
Sleherni se je urezal z nožkom v roko in s svojo roko podpisal pogodbo. Zato je dobil precej tisoč goldinarjev.
Zadovoljen sem se vračal domov. Hu-dir je videl, kako sem spravljal liste v omaro, in me radovedno vprašal, kaj imam. Ker sem se bal, da mi jih ne zapravi, sem mu rekel, da je papir brez vrednosti.
Odsihdob nisem videl jurista nikdar več. Zdaj je imel denar, seve, in pridno se je učil s tovariši po raznih bibliotekah.
Še tisti dan sem ukrenil, da odpotujem. Nekaj sto duš je pa tudi nekaj! Tam v omari jih imam, rdeče na belem! Prišedši zvečer v hotel, sem šel takoj gledat po njih. Pa kaj vidim!
Omara odprta, ključavnica vlomljena! O Hudirju ne duha ne sluha. Ta nesreča! Vse zaman!
Odpotovati zdaj nisem maral več. Vso noč nisem zatisnil očesa. Morile so me grozne misli. Kaj bo doma!
Proti jutru so privlekli Hudirja, vsega prižanega in pijanega. Ob vsem tem je bil še dobre volje in je uganjal burke.
»Kje si bil?« sem zarohnel ves trd nad njim. »Pijanec grdi!« Ta pa se ni zmenil dosti za mojo jezo, temveč je nerodno z rokama mahal in tulil:
»La donda je nobel zver: zna na trobento, kuha polento in pa krompir!«
Mislil sem,' da mi je poginiti od srda nad tako nesramnostjo. (Smeh.)
»Molči, mrcina!« sem zarjul nad njim. »Čakaj, doma ne boš tako vesel, čakaj! V kratkem bo druga. Alo, le spat!«
Naposled je vendar odnehal in jo za-kolobaril v svojo sobo. Pa še od tod sem ga slišal peti: »Jaz pa pojdem na Gorenjsko !«
Drugi dan je bil ves skesan. Priznal je vse hudobije. Pred nekaj dnevi, mi je pravil, je prišel tisti gospod z naočniki, ko je bil Hudir sam doma; ponudil je slugi pet-desetak za tiste zanikrne papirje.
Vendar listi so bili zaklenjeni! Ali pet-desetak! Hui! (Nemir.)
Budalasti Hudir jih je res oddal vse. Zaljubil se je bil namreč v Poldko, kuharico v hotelu. Dolgo jo je oblegal, pa dekle ni hotela verjeti njegovi ljubezni, ker ni imel nič denarja, da bi jo pokazal dejansko. Zahtevala je, da jo spremi vsaj enkrat v veseli Prater, prej da ni nič z njim! In zdaj naj bi odklonil deset petakov!
Šiloma je odprl ključavnico, Krokar je veselo odrinil s krvarvimi pogodbami, Hudir pa s Poldko v Prajter. Tam sta se dobro imela ob mojih stroških, se vozila po vrtiljakih in obiskovala panorame in druge imenitnosti, dokler se ni Hudir v »drugi kavarni« stepel in zgubil svoji ljubici.
Na ta žalostni način mi je zapravil vse. Gospoda moja, lahko rečem, tačas svet ni nosil žalostnejšega bitja. Pobit, duševno in telesno poražen, brez nad, brez miru, poln strahu in bojazni sem si želel smrti.
Tako sem čepel nekega dne ves poparjen v lepi biblioteki in prebiral časnike. Prav zanimati me ni moglo nič. Tedaj je prišel mlad gospod; ker so bili zasedeni skoraj vsi prostori, je sedel k moji mizici. Predstavil se mi je: filozof Modras.
Žveploust: Kaj pa je vse to nam mar!
Satan odda zvonec Žveploustu in odide z ministri Belialom, Luoiferjem in Abadonom pit.
Žveploust: Prosim gospoda govornika, naj nadaljuje!
Astarot: Berite prej Kniggejevo »Občevanje s hudičem«, preden si predrznete sesti na Satanov prestol!
Žveploust: Gospod Astarot je prejkone zopet pijan. Saj se neprenehoma napaja z bencinom in žganjem tam zadaj v kantini in zoblje najdražje rakete kaikor komiis.
Astarot (si slači rokavice): Fej! Fej! Fej!
Žveploust (kakor Astarot): Dajte, gospod doktor Faust, cepite temu staremu otročetu koze s krampom! Stavite mu pijavke !
Nekateri pristaši Žveploustovi hite dol k njemu varovat ga. Razburjenost demonov raste od trenutka do trenutka. Zdajci
skoči Astarot k Žveploustu, ga udari po glaivi in mu odbije pol roga. Urno pobere odlomljeni kos in mu ga zažene v široka usta. Tedaj se vname povsod hud boj. Sosed se spopade s sosedom, da jih je komaj razločevati. Drug drugega klofu-tajo, ščipljejo, ubijajo, lasajo, sujejo in se tepežkajo, da lete kocine po zraku. Iz ust, iz nosnic in ušes jim švigajo plameni in žvepleni par. Mefisto vleče Frakofakina za rep po tleh in ga zažene naposled na galerijo ravno Satanovi teti na frizuro. Strašno tulijo in se dero razuzdani vragi. Kar jih je ostalo med sedeži, vsi žvižgajo na piščalke ali vrte ropotače ali zbijajo s svojimi konjskimi kopiti in kozjimi pariklji po pultih. Tudi galerija divja, kar more; zlasti se odlikuje nežni spol. Nekatere dame mahajo z robci, ploskajo z rokami, spodbujajo pretepače in jih navdušujejo. To je hrum, vrišč, ropot in lomast, kakor bi padali v silni burji stoletni hrasti, kakor bi pokale in se podirale velikanske gore. Ves ta direndaj pa prevpije zdaj Žveploust, ki ga je sunil Astarot s pipcem v rep. Doktor Faust ima posla nad glavo.
Tačas se prikaže Satan z Abadonom, Luciferjem in Belialom pa potegne obrvi čisto dol na trepalnice in zarjove tako peklensko, da počepajo vsi vragi in vse vragulje od strahu na tla kakor omamljene muhe.
Hitro vzame Žveploustu zvonec, si ga priveže in sede mirno in dostojanstveno zopet na častno žerjavico.
Satan: Antikrist, nadaljuj! Pa kmalu naredi zadnjo pdko!
Antikrist: Slavna gospoda! Ako napreduje ves svet, tudi pekel ne sme zaostajati. V prejšnjih časih se je prilizoval človek vragu, da bi mu pomagal ustrezati želji po znanju; zdaj je pa vse drugače. Po starem kopitu ne moremo imeti nobenega dobička, ampak le vedno večjo izgubo! Zato predlagam, da uvedemo kar najhitreje vse modeme stroje najboljših tvrdk in poskusimo z njimi svojo srečo. Preučil sem jih kaj natanko tam gori. In ako ne nalovimo pre- v cej ta predpust več duš nego kdaj koli prej, potem, gospoda moja, mi pa le od-režite jezik! (Navdušeno, dolgotrajno odobravanje.)
Satan: Antikristov predlog je enoglasno sprejet. Naša seja je pri kraju. Grom in žveplo!
Uspeh peklenščkov z modernimi stroji je bil velikanski.
Od samega nedopovedljivega veselja je Satan Antikrista pomilostil že peti dan in dal velikonočno soboto prirediti njemu na čast veliko maškerado in štrukljev semenj v slavnostni dvorani. Sprijaznili so se vsi
demoni in rojili in rajali na vso moč, dokler niso dobili vsak svojega prav pe-klenskonaprednega mačka. Ker je pa ta plesna dvorana pod Ljubljanico zraven palače povodnega moža, so prestrašeni Slovenci zaradi vražje veselice doživeli — ljubljanski potres.
Maček v črnilu
ANTON MARTIN SLOMŠEK
zal. Miši mačka vsega črnega ugledajo in se čudijo, da se je njihov sovražnik tako naglo premenil. »Črno suknjo je oblekel,« so miši dejale, »žalosten je, da nas je toliko grozovitno preganjal in grozno moril. Maček je spokornik, spokorniki se pa ostro postijo, v postu se pa meso ne je. Tudi maček mesa več jedel ne bo, me mu lahko zaupamo in smo brez skrbi vesele.« Tako so miši modrovale; ali njihova mo-drija jih je grdo goljufala. Miši se brez skrbi radujejo nad pokoro mačkovo, se krog črnega imačka sučejo in so prav dobre volje. Maček pravo dobo učaka, plane nad miši in jih, ki so brez vse skrbi, veliko laže polovi ter naredi med njimi grozno morijo.
»Joj se nam!« so miši zdihovale, kar jih je srečno v luknjice ubežalo; »joj se nam, ki smo se na mačka zanesle; maček le suknjo premeni, pa ne svojih misli.«
Prelest
SILVIN SARDENKO
Ali se tudi tebi godi v dolgih nočeh kakor meni: vse nabrekle zapro se oči komaj ob eni?
Ali nemirno tebe srce zgodaj prebuja kot mene, ali v samotne daljne gore z doma te žene?
Ali ne misliš sredi prevar: da bi ne bila si toli — ako se ne bi poznala nikdar — tuja nikoli?
Imel je svoje dni ubog čevljarček belega mačka pri hiši, ki je bil gospodarju zvest tovariš, mišim in podganam pa najhujši sovražnik in strah. Vsak dan je po svoji stari navadi nekoliko miši polovil in podavil nekaj podgan; le pokazal se je in miši so zbežale, da jih slišati ni bilo. Je maček pod streho in po hramih lep mir in strah naredil, se je prišel čevljarju muzat in prilizovat. Bilo jo obema kratek čas.
Neko jutro maček po piskrih kosilca išče in v veliko posodo črnila pade, s katerim je čevljar novo obutel črnil in ma-
Ogrinjača
JANEZ JALEN
Ponoči se je bila s prostranih ravnin na Barju odtekla zadnja voda. Med širokimi, počrnelimi, po trohnobi za-udarjajočimi leha-mi se je svetlikala zaostala kaluža. Razpotegn jena jata rac, ki so se bile že kar nekako udomačile, v naraslih vodah, se je že od zgodnjega jutra v pre-čudnih obratih pozibavala nad žalostno zemljo, pa ni našla nikjer več tako prostorne vode, da bi mogle stotine tovarištva pristati in se napasti. V strnjenem zaletu so se pognale pod meglo in odletele proti jugu.
Žalostno tiho je bilo vsenaokrog, le zrakoplov je zabmel visoko nekje nad meglami.
Pričel je pršetd znova dež, se kmalu sprevrgel v sneg, ki je sproti kopnel na premočenih tleh.
Resno in zaskrbljeno, kakor ob mrliču, so se pogovarjali ljudje med seboj v vaseh na višinah okrog črne ravnine.
Pri Dobnikarju pa so dišale koline in ocvirki. Vonj po obilnosti dobrin je ovijal visoko hišo, prostorne skednje in hleve, obsežno kaščo in se zgubljal zadaj na žagi med skladi po smoli dišečih desk.
Od ognja in dela vsa pregreta je stala gospodinja, Dobnikarjeva mama, ob širokem, z medenino okovanem ognjišču. Tako je bila zaverovana v kuho, da ni slišala, kdaj je stopila med vrata beračica. Šele na nekako prisiljeno in piskajoče voščen dober dan je zaokrenila glavo in odzdravila: »Bog daj!«
Neža ni imela navade, da bi berače na hitro odpravljala z najmanjšim denarjem ali da bi komu vsiljevala postano jed. Ne, vedno je počakala, česa si bo revež zaželel.
1 »Če bi mogli s kakšno kronico malo pomagati,« je zaprosila beračica.
Dobnikariea je segla v žep in položila v na pol odprto roko kovanec za dva de-
narja. — Manj kakor denar ni nikomur dajala. Začudila se je lepi, beli, ozki roki prosjakinje in zopet odhitela k loncem in ponvam.
»Če bi bila kakšna klobasica že pečena — ?«
»Kar tjale k mizi sedite.«
Neža je brž ustregla na pol izrečeni želji. Vedela je, da prosjaki niso baš prevečkrat deležni kolin. Pa tudi žensko samo je hotela pridržati, ker je kar koj videla, da se močno loči od drugih beračic. Skoraj bala se je, da bi prehitro ne odšla.
Dobnikariea tudi nikdar ni silila v prosjake z nepotrebnimi vprašanji, posebno kadar so jedli ne. To beračico bi bila pa najrajši začela takoj izpraševati, pa se je premagala. Na drugo stran ognjišča je pa le stopila, da jo je laže opazovala. Kljub temu da se je beračica odmikala pogledu, jo je Neža vso premotrila.
Za roke je že vedela, da. bi se jih nobena mestna gospodična ne sramovala. Čevlji so bili tudi gosposki in ne kdo ve kaj ponošeni. Čudno se je Neži zdelo posebno to, da je bila obutev kljub razmočenim potom tako malo blatna. In oko? Oči niso bile žalostne in motne od pomanjkanja in stisk. O ne! Mlado življenje je sijalo iz njih in o zadovoljnosti je govoril njihov lesk. Glas, hoja in vse vedenje je bilo nekako prisiljeno, narejeno. Poteze na obrazu so pa govorile o trpljenju in siromaštvu, pa so bile le bolj naslikane, tako nekako, kakor slab in prav nič pobožen slikar skuša z barvami prenesti na obraz Matere božje njenih sedmero žalosti.
Kakor hitro se je spomnila primere z obrazom Matere božje, je vedela, da bo ta čudna beračica od nje dobila vse, kar koli si bo poželela, čeprav niti od daleč ni mislila, da bi jo bila prišla preizkušat sama Mati božja, preoblečena v beračico, kakor vedo povedati legende. Bog obvaruj! Neža bi od groze skoprnela. Predobro se je zavedala, da je Dobnikarjevo bogastvo prepojeno s solzami revežev in da se še vedno rado okorišča s stiskami drugih. Zato je pa tudi z odprtimi rokami dajala vbogajme. Kolikokrat se je že po-kesala, da se je dala preprositi in je vzela
Dobnikarja, vdovca. Kako je moledovala prva leta, naj začne drugače gospodariti, pa je ni hotel poslušati. Sedaj jo celo nekateri izmed njenih lastnih otrok po strani gledajo, ker skuša z radodarnostjo vsaj malo popraviti, kar zagreši oče, da ne bi otroci dajali pretežkega odgovora.
Skrivnostna prosjakinja je na rahlo odrinila prazni krožnik. Neža jo je skušala zaplesti v pogovor, pa' je bila žena tako kratkih besedi, da je ni hotela nadlegovati. »Bog ve, kakšne bridkosti je že preživela ta reva,« si je mislila.
Beračica je zasukala pogovor na mraz in zaprosila še za gorko obleko.
Neža se je spomnila, da ima Janja, njen najstarejši otrok, zavrženo, obnošeno ogri-njačo, katere gotovo ne bo hotela nikoli več ogrniti.
Stopila je v sobo svoje hčere, kar takoj našla ogrinjačo in že hotela hitro oditi, da ne bo beračica predolgo sama v kuhinji, ko je še mimogrede opazila na mizici pred ogledalom lepotila, kakršna je v mladih letih tudi sama uporabljala, kadar je igrala na odru. Sklenila je, da ob prvi priliki povpraša Janjo, počemu nosi take stvari na dom.
Beračica se je s ponarejenim glasom zahvalila in ogrnjena v Janjino ogrinjačo odšla. Neža je še dolgo pogledovala skozi okno, pa ni imogla nikjer več na vasi opaziti skrivnostne žene. Kakor bi se vdrla v tla. »Človek bi res skoraj verjel, da me je prišla preizkušat vsaj sveta Elizabeta, mati ubogih, če bi se v današnjih časih še dogajale take stvari.«
Zunaj so se megle za spoznanje dvignile. Prav čez Dobnikarjevo domačijo je letela na široko razpotegnjena jata rac z Barja na jug.
Pri južini je bil Dobnikar čmeren. Neža i je videla, da mu spet nekaj ni prav. Ko sta ostala sama, je pa hitro zvedela, zakaj je bil nasajen. Sam je povedal:
»Neža! Kolikokrat sem ti že rekel, da ne navali vsakemu beraču kar na trbos. Dva denarja, klobaso in še čisto dobro ogrinjačo beračica v najboljših letih. In v teh slabih časih.«
»No, no, je že dobro, saj si že stokrat povedal,« ga je hitela zavračati Neža, da bi se ga prej odikrižala. Sama je pa premišljevala, kako neki je mogel zvedeti.
Siromaki so ga vsi dobro poznali in če je prejšnje čase kdaj koga ustavil, je pred njim vsak tajil, kaj je dobil od mame.
Mož je godrnjaje odšel. V veži pa ga je slišala spregovoriti z Janjo. Koj ea tem je pa vstopila Janja, ogrnjena v obnošeno, pred kratkim beračici podarjeno ogrinjačo. Mama se je začudila:
»Janja, kaj je ata ustavil beračico in ji vzel ogrinjačo?«
»Ne.«
»Kako pa je vendar prišla ogrinjača na tvoja ramena?« Neža bi skoraj verjela v legende, v beračico sveto Elizabeto in v revno romarico Marijo.
S čudnim nasmehom, kakršnega še nikdar ni videla na obrazu svoje hčere, je odgovorila Janja:
»Saj si me prav s to ogrinjačo pred kratkim sama ogrnila.«
»Janja?«
»Z atom sva se bila dogovorila, da se prepričava, če res ne veš prave mere, kadar da ješ vbogajme.«
»Janja!«
»Ni čudno, če ata včasih godrnja.«
»Janja, kako si grda!«
»Grda? Fantje vedo drugače povedati,« se je skušala ponorčevati hči.
Mami je pa šlo na jok.
»Betlehemka si, Janja. Zato ker... Če bi na tvoja vrata potrkala sama Mati božja in te prosila za streho, da bi nam sina Odrešenika rodila, bi jo tudi ti pognala v črno noč.«
Janjo je minilo norčevanje. Zresnila se je. Sprevidela je, kako napak je naredila. Vzelo ji je besedo in ni mogla več ugovarjati. Molče je poslušala mater, ki jo je poučevala, da ne vemo danes, kaj se utegne jutri zgoditi z nami. Ni treba, da bi ravno premoženje prepadlo. Spomnila jo je na pripovedovanje zemljaka Mraka, kako je v ujetništvu kruha prosil. In pa brezposelni. Zdravi in mladi so, pa morajo na tuje kljuke pritiskati. »Bog nas obvaruj hudega! Zapisano pa nikjer ni, da bi nas samih ne moglo kaj podobnega kdaj prizadeti.«
»Mama!« je bolj dahnila kakor pa spregovorila Janja.
»Da. Kadar se omožiš in postaneš sama mati, se v skrbi za otroke zaveš, česar sedaj ne veš. Svet se hitro obrača in tvojim otrokom se lahko tako hudo godi, ka-
kor si medve še predstavljati ne znava. Naj se spet razvre vojska —«
Janjo je pretreslo. Oklenila se je mame in jo prosila odpuščanja.
»Je že dobro, je že dobro,« se je branila Dobnikarica. »Saj je prav, da si naredila, kar si. Sem ti vsaj mogla povedati, ■kakšna bodi.«
»Bom, mama,« je s solzami v očeh obljubila Janja.
Megle so se bile spet ponižale in streh se je začel prijemati sneg.
Spomladi, ko so vzcvel pirhi na mahu, se je Dobnikarjeva mama ob obilno z medenino okovanem ognjišču zgrudila smrti
v naročje. Dolga vrsta siromakov se je solzila za njenim pogrebom.
Na mamin grob je dala Janja sama na svojo odgovornost izklesati v ogrinjačo ograjeno mater z brezskrbno spečim otrokom v naročju.
Molče je plačal ata velik račun.
Pri Dobnikarju je po mamini smrti nekaj let gospodinjila Janja. Po svoji darež-ljivosti je zaslovela daleč naokrog.
Tiste obnošene ogrinjače pa bi Janja za vse na svetu nikomur ne dala, pa čeprav je sama nikdar več ni ogrnila. In ko se je možila, jo je vzela z balami vred na svoj novi dom. Bila ji je najljubši spomin na mater.
Pa ne pojdem prek poljan
JOSIP MURN-ALEKSANDROV
Pa ne pojdem prek poljan, Jaz bojim se ga močno, je v poljani črni vran,	črno vranje je oko,
je v poljani noč in dan.	črna slutnja gre z meno.
Ah, v tujini bodem pal, vran oči mi izkljuval, krakal bo, ne žaloval.
Pesem
SILVIN SARDENKO
Zvoni.	Dehti
A hiše božje	po rožni sreči.
nikjer ne vidijo oči. A sreče od nikoder ni.
Šumi
pod starim mlinom. A mlin stoji že leto dni.
Oznanjenje
JOŽA LIKOVIČ
Pred mesecem se nama je rodila hčerka, drobna in ljubica, prva kaplja ljubezni in uslišanja, najlepše najino oznanjenje, ki sva mu dala ime Marija. Marijino oznanjenje je njen godovni praznik. Tedaj se vračajo zgodnje lastovke in puščajo svojo pesem v oblakih in v naših srcih. Prvi dnevi življenja so minevali mlademu bitju, kakor bi še blodilo med zvezdami pred polnočjo; zjutraj sva komaj dočakala, da se je dete zganilo, v polsnu zakrililo z ročicami, se oglasilo in naju pozdravilo s tankimi glaski. V svojem posebnem jeziku je hitelo razodevati srečo in zadovoljstvo; ta jezik nima besed in težkih zlogov, ta nepojmljivi jezik se ne zatika in ne žali.
Marija, Marija! Ko se je prebudila in naju zrla s svojimi začudenimi očesci, se nisva mogla ločiti od nje; najmanjša kretnja z ročicami nama je bila nekaj novega in čudovitega. Iskal sem zlatorjavo sled teh oči v tanki in mirni večerni zarji, ko se neštevilni zvonovi zahvaljujejo za milost dneva in dosega njihova pesem tisočero zibelk, materinih src in sladkih Upov. Iskal sem jo v oljeni lučki pred podobo angelske Gospe, ki navdaja našo hišo z milostjo. Preden se je zopet dotaknil spanec teh neznatnih očesc, je bil njihov lesk podoben belini mladega meseca, ki visi sredi pomladanskega neba kakor čudovita obrv, pod katero se skriva do-brotljivo božje oko. To dete nama je ra-zodelo, da Bog še ni obupal nad človeškim rodom in da mu plačuje skazano zaupanje s svojo lastno podobo, s katero poveličuje nas in naše otročiče.
V teh dneh se mi je zdelo, da se je strnilo vse prebujajoče se stvarstvo okoli najine Marije. Zgodnje ptičice so poslej pogosteje potrkale na okence in ji voščile dobro jutro. Potem so se spočele nad bližnjimi barskimi planjavami zlate in ve-
dre zore, podobne lepim pasovom, s katerimi se je ozaljšalo jutro. Zvon je odpel svojo blagovast tako, kakor da je pritisnil svoje bronaste ustnice prav na naša vrata. Poslej tečejo dnevi vsem trem v sreči in toplih sapicah. Najlepše pa je zvečer, ko se sklenejo za polhograjskimi grmadami sladke zarje. Tedaj lovi najino dete v otroškem snu prvo zvezdico in dohiti angelčka, ki nese pokoj na zemljo. Mesec potrpežljivo čaka med oblaki, da pošlje tudi on svoj neslišni, srebrni poljub na Marijine ustnice. Ob snežnobeli posteljici, opremljeni s čipkastimi tkaninami, ždi poseben čar, ki je ne zapusti vso noč. To so njene drobne sanje: komaj slišni glaski, plaha otroška skrb in svit angela varuha, ki je povesil perut, postavil luč pred našo hišo ter položil k otrokovemu srcu cvet in milost božjo.
Nedavno je dobila Marija pisano vetrnico; zataknili smo jo na konec košarice. Sedaj jo začudeno zre in počasi sledi z očesci nihajočim, šuštečim perutnicam nenavadne igračke. Potem se je znašla pri njej ropotuljka, da bi jo kratkočasila s svojim skrivnostnim škrabljanjem. To so bili prvi poskusi, da bi jo navezali na okolico. Toda zdi se nam, da so igrače zanjo vendarle mrtve in nepomembne reči, kajti njeno oko je vajeno še vedno brezimnih krasot, ki jih je uživala pri Bogu, dokler ni našla moči in duha, da zaživi in se znajde v solzni dolini.
Znanci nas pogosto obiskujejo in modrujejo ob pleteni košarici, v kateri leži beli drofoljanček. Za vse se zanimajo. Tudi njim je mala Marija povsem novo razodetje. Ogledujejo njene odeje, prekladajo pleničke in povoje, sprašujejo, kje smo kupili mehke srajčke in drugo. Vse jim je nekam novo, kakor da je nje same osrečil otrok. Varno jo jemljejo v svoje naročje, jo ljubeče ujčkajo in prijemajo za voščenobeli nosek; ogovarjajo jo z najlepšimi in najslajšimi imeni ter se skušajo približati otroku s tem, da napravljajo svoj obraz in govorjenje čim bolj otroško. Kakšne težajve, nepotrebne težave! Preveč ljubeznivosti, preveč povpraševanja. Zato sva z ženo najrajši sama...
Drugi mesec poteka. Dete nama pripravlja nepopisno veselje. Vsako jutro sva bolj bogata zaradi njegove iznajdljivosti in nepričakovanega prosjačenja, s katerim naju tako prijazno in prijetno nadleguje za košček ljubezni. Rada uslišiva
svojo Marijo in ji skaževa ljubezen s poljubi in kraguljčki. Resnično! Oznanjenje zjutraj, oznanjenje zvečer, ko se razbistri-jo pomladanske zarje in se spusti nebeška Marija k svoji mali varovanki na zemlji, k naši Mariji!
Tiho prihaja mrak
OTON ŽUPANČIČ
Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš v tej minuti?
Ali teman spomin se je zgostil iz temin brezobraznih? Ali bodočnost-vampir puhnil v večerni je mir misli ti blaznih?
Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?
Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, plaho bega. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš? Vsega — vsega ...
Pesem o prepelici
FRAN GESTRIN
V	poletno noč odmeva: pet pedi! Sicer ni niti šuma niti klica; le v tesni kletki drobna prepelica bedi in poje, ko vse mirno spi.
V	pobnračni sobi na blazino belo naslanja težko glavo mlad bolnik in vrača se v prežite kratke čase. Razvije se pred njim življenje celo, mnog hipec lep, mnog jasen gleda lik, veselih pesmi čuje znane glase ...
Posluša in smehlja se,
češ skoraj se povrne krasna doba,
saj, če si mlad, še daleč je do groba.
V poletno noč odmeva: pet pedi!
Lončena piščalka
EMILI JAN CEVC
Ti moja lončena piščalka!
Sedajle stoji pred menoj na vrhu dolgočasnih knjig, vsa preprosta v svoji rumeni barvi. Jabolka na polici dišijo in mali bratec joka, ker je lačen. Na pol spuščena zavesa reže sončno luč v boleči črti in na pološčenem telesu moje piščalke se izgublja svetloba.
Moja piščalka je taka kot ptiček z ovčjo glavo. In stoji na debeli nožici, okrogli, debeli nožici. Odtiski lončarjevih težkih prstov se še poznajo na njej. Nekdo ji je z leseno paličico vbodel dve jamici — to so oči, razprl ji je gobček, napravil ušesca, ki štrlijo daleč proč od glave, in po temenu se ji vleče dolga rjava lisa.
Nekoč je bila ta pojoča stvarca peščica gline.
Prgišče tople, modrosive ilovice s sre-brnkastim leskom nekje v ilnati jami pod gozdom. Otroci so se hodili vanjo igrat: iz lepljive prsti so ugnetali možičke s krivimi nogami in okroglimi klobuki, kolače, gobe in prašičke, ladje in lončke; sedeli so po ves božji dan na deskah v jami, polivali izsušeno glino z vodo, katero so nosili v stari, blatni črepinji iz studenca tam onkraj. Po hlačah in krilih so se poznale sive proge od umaizanih rok. Okoli jame je raslo grmičevje, leske z lešniki in kopinjak je zoril svoje črne jagode. Pod travnato rušo so si napravile gnezdo gozdne miši. Na rdečkastih glavicah materine dušice so si oddihovale zlate ose in ptiči so hodili zobat trpotčevo seme.
Kadar je sijalo sonce, je bila ilovica topla kot mlado, razgreto telo.
Včasih pa je padal dež. V obotavlja-jočih se curkih ga je spuščal repinec s svojih zelenih veh in metulji so se skrili pod lučnikove liste. Takrat se je v jami nabrala voda, sivkasta voda. Pritekala je po mastnem ilnatem hribcu v drobnih studencih in izjedla pri tem vanj tanke struge.
Ko je spet sonce predrlo oblaike, so plavale v ilnici iglice smrek in semenje plodnih rastlin, preplašeni hrošči in mrtve muhe.
Glejte, tam je bila doma moja piščalka.
Pa so zajeli glino z zarjavelo lopato. Poslovila se je od gozda in odškripala v pleteni cizi po stezi. Potem so jo napojili z vodo in dekleta so jo gnetla s svojimi nogami, dokler ni kanil večer. In dobra, srebrnkasta zemlja se je vdajala pod zardelimi prsti.
O vsem tem mi pripoveduje moja lončena piščalka, ko me gleda s svojimi krotkimi očmi, pol v senci, pol v svetlobi.
Lončar je vzel v roke kepo gline. Vtisnil je vanjo svoje prste; stisk palca, kazalca in sredinca; nastal je gobček, nato levo, potem še desno uho. Izoblikovalo se je trebušnato telesce, v telescu votlina (tukaj bodo odslej domovale pesmice!), zadaj repek, ki ima luknjico, dve luknjici: eno zato, da piskaš skozi njo, in drugo, ki poje; na hrbtu sta še dve luknjici... Pol ovca — pol ptička — rojstvo piščalke.
In prva piščalka in druga piščalka in tretja, četrta in peta in šesta... v vrsti stojijo na blatni deski in vse so enake: očke imajo in gobčke odprte, debele repke z luknjicami in napihnjene trebuščke z luknjicami, debele noge in srebrnkast lesk.
Potem jih sonce suši.
Otroci se smejejo in plešejo okoli njih. Kričijo in se valjajo v travi. V veži se vrti lončarsko vreteno; v enakomernih nih-Ijajih podrsava bosa lončarjeva noga po kolesu (ritem, ki ga spremlja vse življenje). Kepa ilovice raste v mehko vzbočenih dlaneh; zvrtinči se v krog, v valj, se napne in razširi, suče se v enakomernih tresljajih vretena in prsti rišejo valovite črte v mehko gmoto. Prsti v sredini: vrtenje, vrtenje, zobčasto črtalce — in mehki lonci in latvice, skodelice in buče se družijo v procesijo zaokroženih predmetov, ki romajo pred hišo na sonce.
Peč zagori. Ogenj peče. Prekali to srebrno prst v zlatorumeno. Svinčeni lošč se utaplja v žejno, izžgano glino.
Kupil sem jo tako, da me ni nihče videl. Lončarju sem rekel, da bo za bratca,
7
97
ker me je bilo sram. Ti uboga pesmica moja, zaprta v trebuščku ptičke-ovčice! Le zakaj me je bilo sram pred teboj ? Na cerkvene stopnice bi moral sesti, zamežati v sonce in napihniti lica. In piščalka bi zapela.
Kajti piščalka poje!
V njej je skrito jokanje vetra, ki se spušča med lišajasto drevje nad ilnico — samo na lahno moraš dihniti v glasbilce in zatrepeta ti iz njega vzdih kakor iz pravljice: če zatisnem obe luknjici na hrbtu, zabrni kot jezen čmrlj, če eno naglo odprem, zajoka kot zajklja, ki umira. Če spustim skozi njo vso sapo, zavriska kot razvlečeni vlak, ki se prepeljava za gozdom, zapedpedika kot prepelica, ki vabi samico; če potresem s prstom, se zasmeje kot otrok. O, moja piščalka se še dobro spominja ilnate jame in gozda nad njo, otroških nog, ki so puščale v njeni glini svoje sledove, in vonja rastlin, ki stresajo svoj cvetni prah čez ilnico, da se v rumenih lučkah ulega na glino. Moja piščalka je polna tega prahu. Globoko vanjo se je zajedel rezki vonj kalečega gozda in vrišč otrok. Zemlja, voda in ogenj ter delavna dlan so ustvarili to preprosto stvarco. Na-lijem v njeno telesce nekaj kapljic vode, zažvrgoli kot slavček. Zamašim luknjice in klokota kot studenec, moja lončena piščalka z ovčjo glaivo.
Zdaj bom odprl vsa okna na stežaj. Soba bo utonila v soncu. Ulegel se bom na preprogo, zatisnil oči in zapiska!. In mislil bom, kako je nekoč dekle prišlo k meni, mi vzelo piščalko in piskalo nanjo. Njene ustnice so pustile svojo toploto in vonj na piščalkinem ustniku. Potem sva piskala izmenoma: zdaj ona, zdaj jaz. Nazadnje oba hkrati. Združila sva svoje ust-
nice in piskala: in piščalka se je smejala, smejala kot dveletno dete... Nazadnje je dobila piščalka v vsako luknjico po en rdeč nagelj: skupaj štiri nageljne.
Zato tisti dan nisem mogel več piskati nanjo.
Včasih se igra z njo moj bratec. Pritisne si jo na ustnice, jo obliže z jezikom, potem se zasmeje in pihne vanjo na vso moč, da se sam svoje sape prestraši. Potem se spet smeje in maha z rokami.
Piščalka poje vsakemu. Piščalka mnogo ve. Mnogo več kot jaz. V njej so skrite melodije kot začarani škrateljčki, ki škrab-Ijajo v njenem telescu. Moja piščalka čisto preprosto rešuje najtežje uganke. Zdaj verjamem v pravljice mnogo bolj kakor kdaj prej.
Verjamem, da je nekdo imel čarobno piščalko in da so se mu izpolnile vse želje, če je nanjo zapiskal. Tudi jaz jo imam. Postajam otrok, prav tak, kot je moj bratec, ki zdaj že spi. Morda sanja o piščalki? Kdo ve? Včasih sem hotel postati čarovnik. Ko sem zvečer legel v posteljo, sem premišljeval, kako bi spremenil učitelja v žabo in sebe v leva; v leva zato, da bi se me vsi bali.
Zdaj sem čarovnik.
Spreminjam svet in čas in sebe in druge ljudi. Moje dekle me pričakuje v svojem zdravju, išče me že po stezi s svojimi tihimi očmi, v katerih odseva sonce. Tiha je in čaka. Vzel bom svojo piščalko in zapiskal pred njenim pragom: »Pridi, piskala bova skupaj na piščalko, kaljeno V ognju!«
Svet je preprost kot pesmica.
Sonce sije.
Čakam in piskam — komaj se zavedam.
Postajam otrok.
Prošnja
SIMON JENKO
Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš, davno vem; kaj ogibaš se pred mano, odgovarjaš le očemP
Pusti strah in moja bodi, v dar srce ti podelim; Bog nebeški sam naj sodi, kaj poklonil sem ti z njim!
Četrta postaja
IVAN CANKAR
»Jezus sreča
svojo žalostno mater.«
Ko sem bil otrok, sem rad ogledoval podobe križevega pota na mračnih cerkvenih stenah. V osamljenem hramu, hladnem in tihem, v ozračju, ki je še vse dišalo po jutranji maši, molitvah in kadilu, so' podobe oživele, stopile so iz okvirov in so govorile na glas. Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati polne tolažbe. Iz daljnih krajev so bile in iz daljnih časov, pa vendar so bile tako žive in resnične pred menoj, kakor bi ne mogla biti nobena zgodba, ki bi se vršila ob belem dnevu, telesno in šumno vpričo mojih oči. Gledal sem oblačila, kakor jih ljudje takrat, za mojih otroških let, niso več nosili, halje in jopiče, bele, rdeče, pisane, s trakovi in pentljami našarjene; ali vendar se mi ta oblačila niso zdela prav nič tuja in neznana, temveč čisto domača, kakor bi jih srečava! na cesti vsako uro. Videl sem obraze, divje, zagorele, krivonose, žehteče brezsrčnost, zlobo in sovraštvo, pa se jih nisem bal, mi nikakor niso bili razbojniki iz jutrove dežele, ki so prišli žalit in ubijat, kar je bilo ljubega mojemu srcu. Zdelo se mi je, da sodijo poleg, h Kristusu in Materi božji, kakor senca poleg luči in da bi te silne povesti ne bilo brez njih. Razločil sem glasove, nikoli zaslišane, iz brezna vpijoče, krik in vrišč, zasmeh in zmerjanje in jok žensk iz Jeruzalema; nobene besede nisem razumel, ali vse sem občutil in presunile so mi dušo. Tako sem hodil v svetem mraku od postaje do postaje ter sem gledal in poslušal živo zgodbo, ki mi je bila zmerom draga in Zmerom strašna.
Sredi med zagorelimi, kričečimi obrazi se je tiho svetilo lice njega, ki je nesel težki križ. Takrat še nisem videl njegove lepe brade, od krvi in praha oskrunjene, nisem še ugledal njegovih velikih,"mirnih, svetlih oči, ki so vse spoznale in vse vedele. Mislil sem, da je majhen, ubog otrok, ki so mu bili brez usmiljenja naložili breme, devetkrat večje od njega; saj je orna-goval pod njim celo močni Simon iz Cire-ne. Bos je bil otrok, ki je nosil križ, in tudi nog njegovih, teh sirotnih, prej tako
belih, se je držala strjena kri. Roke so objemale strašni les in rokavi rdeče halje so se vili nazaj prav do komolcev, da so se svetile v soncu čiste otroške lahti; in še na teh čistih lahteh so cvetele rdeče kaplje kakor mak na polju. Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten, izpod katerega je kakor iz stoterih kanglic brez milosti lila bolečina na čelo, na lica in na oči, da se je zasenčila njih nebeška luč, in celo na ustnice, te med vsemi vekomaj blagoslovljene.
Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater.
Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in dvoje velikih oči je sijalo iz njega, dvoje globokih jezer, v katerih se je trepetajo ogledovalo visoko sonce. Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, prepasano s širokim temnomodrim pasom, in sinjina je odsevala na licih, da so bila še nežnejša in bledejša. Na neki podobi v stari vaški cerkvi je imela srce presunjeno s sedmerimi meči in, ko je stopila iz okvira, so se na rahlo zazibali in stresli teh mečev jekleni ročniiki, ki so imeli obliko križa, in kaplja krvi je kanila iz srca.
Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez besed: »Čigava bolečina je večja od moje?« Ob poti je stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen oblak, ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes.
In vse je utonilo v njem, vse je izginilo, ničesar več ni bilo, on sam je bil, prav sam v tem neizmernem krvavem oblaku. Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, opotekal se in padal, da se je zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce. »Sin moj, ti ljubi otrok moj!« Komaj je
videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne trnovega venca več, ne križa več. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo potolažil; ker njena bolečina je bila večja od njegove.
Zdaj, v tem strašnem času, ga vidim živega tik pred seboj, vidim ga tisočkrat in stotisočkrat. Njo vidim, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat. Človek gre na Golgoto, da bo trpel in umrl in da bo vstal poveličan. —
Okrog desetega stoletja je krščanstvo, ki se je takrat prvič na vso moč razmahnilo po vseh evropskih deželah, priklicalo čudovito kulturno pomlad, ki je zbudila bujno rast duha. Mladi narodi so dobili prve zapiske v domači besedi. Tudi Slovenci smo srečno — celo med prvimi — prebili težavno preskušnjo v Brižinskih spomenikih.
Toda pri nas so drobne in samotne kali zadele še na pretrdo zemljo. Niso mogle zaživeti, ne pognati korenin in ne obroditi skorajšnjih plemenitih sadov. Od tod tako dolga praznina po prvih zapiskih, praznina, ki jo oživljajo le narodne pesmi, ki so prevzele poslanstvo knjige, budile ljubezen do jezika in smisel za njegovo lepoto ter bogatile besedni zaklad in izrazno moč.
Tako Lutrova vera, ki je v šestnajstem stoletju segla tudi k nam, ni našla več čisto nepripravljenih tal. A vendar je malokje rodila kaj takega kot pri nas, ko je v treh desetletjih s Trubarjem, Dalmatinom in Kreljem ustvarila vse tisto, kar so drugi narodi v počasnem razvoju komaj v šestih stoletjih. Z nenadnim silnim vzponom smo dohiteli svoje sosede. Slovenski jezik je zablestel kot nova zvezda na evropskem nebu. A žar ni bil stalen, bil je kot bežen komet, ki je s svojim zatonom povzročil še hujšo temo. Hujšo, ker so se slovenske oči že privadile luči, ker so zahrepenele po njej in jo pogrešale.
Grmade, Id so použivale krivoverske knjige, so pojemale, v srcih pa se je utrinjal nov ogenj, zdrav ogenj ljubezni do domače knjige, večen ogenj, ki ni več ugasnil. Na tihem je tlel, prežarjal duha in srce ter čakal trenutka, da se spet razgori v mogočen plamen. Katoliški duhovniki — služili so Bogu in slovenski besedi — so zidali premišljeno in trdno. Čas je oblikoval brez naglice. Nismo imeli duha, ki bi premagal počasnost naravnega razvoja.
Šele konec osemnajstega stoletja je evropsko vrenje in valovanje razgibalo tudi naše zatišje. Pohlinova slovnica, Japljev besedni zaklad v svetem pismu, Linhartovi dramatski prvenci in Vodnikove uporabne knjige in pesniški poskusi so predramili duhove, prebili led okostenelosti in pripravili zemljo za živo in hitrejšo rast.
Tedaj se nam je rodil France Prešeren, prvi pevec, ki je z mirnim očesom premeril duhovne vrhove in s svojim plemenitim pevskim darom ustvaril najboljša dela. Čeprav smo bili dotlej najmanjši in najmlajši v evropski družini, smo si z njim osvojili najvišje mesto. Toda Prešeren je bil preglobok duh, da bi ga do dna razumeli njegovi sodobniki. Tako silen je bil njegov dar, da je še danes prav tako živ in močan kot pred sto leti. Danes še bolj ko tedaj! Njegova preprosta in jasna, a vendar čudovito razgibana beseda je prva zajela vso duševno globino, obenem pa dala silnim mislim trdno podobo in pokazala slovenskega človeka omikanemu svetu. Prešernove umetnine so poslej merilo za naše leposlovje. Vsi poznejši rodovi so ga občudovali, se učili pri njem in zajemali iz njega.
Istočasno s Prešernom pa nam je zrasel drug velikan, Anton Martin Slomšek. Ni sicer ustvaril nesmrtnih leposlovnih del, a je s svojo neposredno močjo in gorečo ljubeznijo do jezika in naroda poglobil našo omiko do tiste stopnje, da smo bili zreli in dorasli za Prešernovo pesem. Nesmrtna je njegova uspešna pobuda na šolskem področju. Sad njegovega blagoslovljenega dela je ljubezen do lepe knjige, ki je poslej zvesta tovarišica slehernega Slovenca, da smo še danes na prvem mestu po svojem knjižnem trgu.
Tako je bilo čisto naravno, da smo dobili Slovenski Glasnik, ki nam je dal Jenka, Erjavca, Levstika in Jurčiča. Prešernovo dediščino je nedvomno prevzel Fran Levstik, ki je s svojo ostro mislijo" in veljavno besedo določil pot našemu leposlovju, hkrati pa že ustvaril prve umetnine v nevezani besedi. Prešernovo dušo je podedoval Jenko, čigar pesem je živo nadaljevanje Prešernove. Jurčičev izredni pripovedni dar pa nam je ob Levstikovem vodstvu polnil boleče vrzeli v naši prozi. Vezana in nevezana beseda se je približala naši zemlji in našemu človeku, da smo se počutili prijetno doma.
Ob Levstiku je zrasel tudi Stritar, ki je prvi v svojih delih ujel sodobne evropske tokove. S svojo razgledanostjo in izbrušenim lepotnim čutom je bil koristen vodnik predvsem Gregorčiču, ki je bolj kot kateri koli drug pesnik začutil slovensko dušo in ubral nanjo svoje pesmi, ki so takoj postale narodna last.
Zdravo in stvarno sta Jurčičevo izročilo nadaljevala Tavčar in Kersnik, njima pa se je pridružil Aškerc, ki je s svojo krepko velikopoteznostjo obnavljal našo zgodovino, načenjal pa tudi čisto sodobna družabna vprašanja. Ob teh treh so rasli Valjavec, Mencinger, Trdina, Jaklič, Detela in drugi. Obrisi slovenske zemlje so bili bolj in bolj določni, slovenski človek je dobival popolno podobo. Krajine so zaživele pred našimi očmi v pisani različnosti; skoraj vsaka je že imela svojega oblikovalca.
Če Stritarju še ni uspelo tudi pri nas zadosti živo ostvariti sodobnih evropskih tokov, ne moremo reči tega o slovenski moderni: Ketteju, Murnu, Župančiču in Cankarju. Ti so se znašli v velikem svetu, obenem pa ustvarili čudovito naša dela. Kette je ves lahkoten in veder, hkrati pa trdno povezan s slovensko leposlovno preteklostjo. Murn je naraven, a prav zaradi svoje nenarejenosti neposreden in močan. Takih globin še nihče ni odkril v naši zemlji, tako še nikomur ni zavonjala. Župančič je prisluhnil misli in čustvu, ujel njihovo barvo in polnost in zven, da smo ostrmeli spričo bogastva. Po izrazni sili mojstrske besede je naš največji, mirno pa se meri tudi z največjimi svetovnimi, kar dokazujejo njegovi prevodi. Cankar je s svojo plodovito ustvarjalno silo miselno poglobil epiko kot še nihče doslej. Njegova umetniška beseda nam lahkotno posreduje najtišje hrepenenje in najbolj razburkane strasti.
Ob moderni in hkrati na starih koreninah sta zrasla Finžgar in Meško. Dvoje značajev, dvoje pokrajin, dvoje lepot! Finžgar slovesen in klen, dedič Prešernove epike; Meško mehak in globok, dedič Prešernove lirike.
Rodovi po svetovni vojski so se razmahnili na široko in na globoko. Ni vprašanja, ki bi ga naša beseda ne zmogla, ni odgovora, ki bi ga naši ustvarjalci ne dali. V tisočerih odtenkih so izoblikovali naše življenje, našega človeka in našo zemljo. Celo skrajni robovi — in ti še prav posebno — so našli svoje umetnike, ki so z živo in toplo besedo oplajali tudi sredino. Duhovno in rodno sorodstvo ni več samo prazna beseda.
#
»Kar je oče dobrega prejel od svojih starih, mora zapustiti svojemu sinu; kar se je mati hvale vrednega naučila od svoje matere, bo zapustila tudi svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih starih. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti.«
Te Slomškove besede in misel nanj, ki je oče Družbe sv. Mohorja, ter na njegov slovenski kulturni načrt, ki je še danes živ in sodoben, je ob osemdesetletnici njegove smrti pobudila tole zbirko. Ni popolna, ker niti ni mogla biti. Preveč je razlogov za to; ne kaže jih naštevati vseh. Saj nam je toliko stvari vezalo roke: obseg, bralci, čas in še in še. Vendar pa smo v teh okoliščinah poskusili sestaviti berilo, ki bi vsaj približno predstavilo naše leposlovje. Dela v njej naj bi bila razumljiva večini naših bralcev, obenem pa umetniško polna. Kjer smo le mogli, smo se izognili odlomkom, hkrati pa izbrali delo, ki je kljub svojemu majhnemu obsegu značilno za tistega pisatelja. V celoti naj bi bilo Slovensko berilo snovno in oblikovno vsestransko živo in razgibano ter sestavljeno iz del, ki so v naši slovstveni zgodovini že dobila svoje mesto.
Naj bralec ne išče v tej knjigi napak in pomanjkljivosti, ki so znamenje časa in šibkosti človeškega duha, ampak naj jo prebira z ljubeznijo, kot je bila z ljubeznijo sestavljena. Potem Družba sv. Mohorja ve, da ni opravila samo svoje dolžnosti, ampak dosegla tudi namen, ki je bil, je in bo: buditi v Slovencih ljubezen do rodu in jezika ter po svojih močeh pripomoči, da bo duh ohranil tisto vzvišeno mesto v človeškem življenju, ki mu gre.
V Ljubljani na osemdeseto obletnico Slomškove smrti.
Kazalo
AŠKERC ANTON........37
*	9. 1. v Globokem pri Rimskih Toplicah, t 10. 6. 1912 v Ljubljani.
Anka (Izbrane pesmi 1940) . . 37 Mutec osojski (Izbrane pesmi 1940) . . . ....... 30
CANKAR IVAN ........6
*	10. 5. 1876 na Vrhniki, t 11. 12. 1918 v Ljubljani.
Bebec Martin (Zbrani spisi XX.
1936) ..........6
Četrta postaja (Zbrani spisi
XX. 1936) ........ 99
Skodelica kave (Zbrani spisi XVIII. 1935) ....... 26
CEVC EMILIJ AN........97
*	5. 9. 1920 v Kamniku.
Lončena piščalka . . . . 97
DETELA FRAN.........70
*	3. 12. 1850 v Moravčah, f 11. 7. 1926 v Ljubljani.
Vest (iz Svetlobe in sence 1916) 70
ERJAVEC FRAN........59
*	4. 9. 1834 v Ljubljani, t 12. 1. 1887 v Gorici.
Ena noč na Kumu (Slovenski Glasnik 1862)....... 59
FINŽGAR FRANČIŠEK ŠALEŠKI . . 77
*	9. 2. 1871 v Doslovičah pri Breznici.
O Vrba (Zbrani spisi VII. 1929) 22 »Prek vat a ovca...« (Mladika 1939) .......... 77
GESTRIN FRAN........96
*	1. 12. 1865 v Ljubljani, t 15. 8. 1893 v Ljubljani.
Pesem o prepelici (Izza mladih let 1893)........ 96
GLASER JANKO ........31
*	21. 3. 1893 v Rušah pri Mariboru.
Na pot (Čas kovač 1929) . . . 31
GOLAR CVETKO........56
*	4. 5. 1879 v Gostečah pri Sori.
Mati zemlja (Njiva zori 1927) . 56
GOLIA PAVEL.........76
*	10. 4. 1887 v Trebnj3m.
Marija v polju (Pesmi 1936) 76 GRADNIK ALOJZIJ.......75
*	3. 8. 1882 v Medani.
Kmet govori Bogu (Večni
studenci 1938)....... 75
Kmet govori mastilcem (Večni studenci 1938) .... 21
GREGORČIČ SIMON.......57
*	15. 10. 1844 v Vršnem, t 24. 11. 1906 v Gorici.
Mavrica (Izbrane poezije 1939) . 20 Oljki (Izbrane poezije 1939) . . 57
GRUDEN IGO.........27
*	18. 4. 1893 v Nabrežini. Papagajček Kiki (Dvanajsta
ura 1939)......... 27
JAKLIČ FRAN.........H
*	6. 12. 1868 v Podgorici pri Dobrepo-ljah, t 31. 12. 1937 v Ljubljani.
V pustiv je šla (Zbirka slovenskih povesti HI. 1914) .... 11
JALEN JANEZ.........92
*	26. 5. 1891 na Rodinah. Ogrinjača (Previsi 1940) . . 92
JENKO SIMON.............35
*	27. 10. 1835 v Podreči pri Mavčičah, t 18. 10. 1869 v Kranju.
Obraza (Izbrane pesmi 1940) . 35
Po slovesu (Izbranepesmi 1940)	35
Prošnja (Izbrane pesmi 1940) .	98 Želja (Izbrane pesmi 1940) . . 35
JURČIČ JOSIP.........47
*	4. 3. 1844 na Muljavi pri Krki, t 3. 5. 1881 v Ljubljani.
Zakrpana Višnja gora, raztrgani Žužemberk (Spisi I. 1922)...... 47
KERSNIK JANKO .......51
*	4. 9. 1852 na Brdu pri Lukovici, t 28. 7. 1897 v Ljubljani.
Mačkova očeta (Zbrani spisi IV. 1905)......... 51
KETTE DRAGOTIN.......50
*	19. 1. 1876 na Premu, t 26. 4. 1899 v Ljubljani.
Jesen (Zbrano delo 1940) ... 50 O Bog svetlobe (Zbrano delo
1940) .......... 50
Oj Emil, Emil (Zbrano delo
1940) ........... 50
LEVSTIK FRAN........38
* 28. 9. 1831 v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah, f 16. 11. 1887 v Ljubljani.
Martin Krpan z Vrha (Zbra-
no delo III. 1931)......38
LIKOVIč JOžA.........95
* 5. 3. 1900 na Rakeku.
Oznanjenje (Mladika 1936) .	95
LOVRENCIC JOŽA........64
*	2. 3. 1890 v Kredu.
Poldan (Dom in svet 1922) . . 64
MEDVED ANTON........58
*	19. 5. 1869 v Kamniku, t 12. 3. 1910 na Turjaku.
Očetu (Poezije II. 1909) ... 58
MENCINGER JANEZ......32
*	26. 3. 1838 v Brodu pri Bohinju, t 12. 4. 1912 v Krškem. Srečanje (odlomek iz Moje hoje
na Triglav 1938)...... 32
MEŠKO FRANC KSAVER.....54
*	28. 10. 1874 v Ključarovcih pri Sv. Tomažu nad Ormožem.
Vmlinu.........54
MILCINSKI FRAN........9
*	3. 12. 1867 v Ložu, t 24. 10. 1932 v Ljubljani.
O dušici majceni, ki ni smela v nebesa (Pravljice 1911) ..........9
MURN JOSIP-ALEKSANDROV ...	65
*	4. 3. 1879 v Ljubljani, f 18. 6. 1901 v Ljubljani.
Mir (Izbrane pesmi 1940) ...	21 Pa ne pojdem prek poljan
(Izbrane pesmi 1940) ....	94
Pesem (Izbrane pesmi 1940) . .	10
Pesem o k 1 a s u (Izbr. pesmi 1940)	65
Šentjanžem o (Izbr. pesmi 1940)	65
MURNIK RADO.........87
*	31. 7. 1870 v Ljubljani, t 6. 11. 1932 v Ljubljani.
Peklenski napredek (odlomek iz Navihancev 1902) ... 87
NOVY LILI.........
*	24. 12. 1885 v Gradcu.
Vi krče (Temna vrata 1941) . . 86
POGAČNIK JOŽE........68
*	28. 9. 1902 v Kovorju pri Tržiču Trije zvonovi (Sinje ozare
1931) .........
PREŠEREN FRANCE......25
*	3. 12. 1800 v Vrbi, t 8. 2. 1849 v Kranju.
Memento mori (Poezije 1939) 76 Nezakonska mati (Poezije 1939) 25 O Vrba (Poezije 1939) .... 25 Življenje ječa (Poezije 1939) 64
SARDENKO SIL VIN (AL. MERHAR) 53
*	15. 6. 1876 na Ježici, t 21. 2. 1942 v Ljubljani.
Ledene rože (Roma 1906) . Pesem (Nebo žari 1916) . . . Prelest (Dekliške pesmi 1922)
SLOMŠEK ANTON MARTIN • ... 91
*	26. 11. 1800 na Slomu pri Ponikvi, t 24. 9. 1862 v Mariboru. Maček v črnilu (Drobtinice
1850) .......... 91
STRITAR JOSIP........45
*	6. 3. 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah, t 25. 11. 1923 v Rog. Slatini. Turki na Sievici (Stritarjeva
antologija 1919) . . . . ' . . 45 ŠALI SEVERIN.........82
*	22. 10. 1911 v Podliscu pri Dobrniču. Molitvenik (Slap tišine 1940) 82
TAUFER VIDA.........46
*	15. 6. 1903 v Toplicah pri Zagorju. Smrt na vasi (Dom in svet
1939) .......... 46
TAVČAR IVAN.........28
*	28. 8. 1851 v Poljanah nad Škof jo Loko, t 19. 2. 1922 v Ljubljani.
Moj sin (Zbrani spisi I. 1932) . 28
TRDINA JANEZ........66
*	29. 5. 1830 v Mengšu, t 14. 7. 1905 v Novem mestu.
Gluha 1 o z a (Zbr. spisi II. 1904) 66 VALJAVEC MATIJA-KRAČMANOV . 8
*	17. 2. 1831 na Srednji Beli pri Preddvoru, t 15- 3. 1897 v Zagrebu.
O nebeški glorij i (Poezije
1900) ..........8
VELIKONJA NARTE.......84
*	8. 6. 1891 v Dolenji Otlici. Amerikanci (Otroci 1931) . . 84
VODNIK ANTON........83
*	28. 5. 1901 v Podutiku nad Ljubljano. Čemu se vračam (Skozi vrtove 1941).........83
VODNIK VALENTIN.......21
*	3. 2. 1758 v Zgornji Šiški, t 8. 1. 1819 v Ljubljani.
D r a m i 1 o (Izbrano delo 1935) . 21
ZOREČ IVAN.........36
*	25. 7. 1880 v Malem Grabnu pri št. Vidu na Dolenjskem. Očiščevanje (Iz nižav in težav
1938) .......... 36
ŽUPANČIČ OTON........69
*	23. 1. 1878 v Vinici v Beli Krajini. Božična zdravica (Dela Otona Župančiča II. 1936) .... 69
Mrtva nevesta (Dela II. 1936)	7
Naše luči (Dela II. 1936) . .	5 Skoz telefon (Ljubljanski Zvon
1936) ....................69
Tiho prihaja mrak (Dela I.
1936) ......... .	96